Dominirati ali ne dominirati … To je zdaj vprašanje … Ali je za vas to še vedno vprašanje, čeprav ste prebrali moje članke v zadnjih številkah revije? Seveda vas sprašujem o dominiranju pri vašem odnosu do psa …
Če še niste povsem prepričani o nikalnem odgovoru, si spet oglejmo, kaj menijo strokovnjaki. V knjigi, ki jo je pred nedavnim izdal angleški veterinar Bradshaw, znani strokovnjak za vedenje živali meni, da se psi pravzaprav sploh ne zavedajo, kaj naj bi bila dominanca sama po sebi. Zato si tudi ne prizadevajo, da bi jo dosegli. Bolj jim gre za to, da bi si v določenem trenutku in v danih okoliščinah pridobili določene ugodnosti.
Pa naštejmo nekaj primerov, da bo vse skupaj bolj razumljivo. Denimo: pes si želi naše pozornosti. Če ga nismo naučili drugače, si jo bo pridobil s cviljenjem in skakanjem po nas. Tako si jo je namreč navajen pridobivati vse od začetka, ko je prišel k nam. Ali pa: ko pride kdo na obisk, pes laja in skače po njem. Ali je vzrok dominiranje nad njim? Niti slučajno! Pes je ob prihodu gostov pač veselo razpoložen in razposajen. Ker ga nismo že kot majhnega naučili, da se je v takih primerih bolje obvladati in svojo naklonjenost kazati drugače ter prišleke pozdraviti na miren način, se pač vede tako, kot mu velevajo čustva. Nagrada zanj pa je spet naša pozornost, čeprav negativna, in sproščanje napetosti.
V marčevski številki revije Moj pes (leto 2012) pišemo o ostalih napačnih prepričanjih o dominanci.
