Poznamo več različnih vrst tako imenovanih domačih psov (canis familiaris). Izvorno najpomembnejši in v strokovnih krogih najbolj znan je mostiščarski špic (Canis familaiaris palustris), prednik vseh špicev in polarnih psov.

Razvojno zelo pomemben je tudi bronasti pes (Canis familiaris matris optimae), prednik vseh ovčarskih in pastirskih psov in še bi lahko naštevali zgodovinsko oziroma razvojno pomembne pse, ki jih je ustvarjal človek. Ampak prepričan sem, da v sodobni kinološki terminologiji manjka zelo pomembna in nedvomno najbolj razširjena vrsta psov, v kateri so predstavniki vseh znanih pasem pa tudi vsi mešanci – Canis familiaris urbanis. Se pravi psi, ki živijo s človekom v njegovem okolju oziroma si z njim delijo življenje…

Mlad kolesar se je peljal po ne kdo ve kako prometni (javni) cesti, ko je opazil, da za njim jezno renčeč teče ameriški staffordshirski terier. Bil je hitrejši od njegovega kolesa, zaletel se je vanj in ga podrl na tla…

Amstaf, kot to pasmo tudi imenujemo, je bil precej grozeče razpoložen in bržkone bi mladega kolesarja tudi popadel, če ta ne bi imel kar nekaj znanja o psih. Mladeniču ga je uspelo prepoditi, pes se je umaknil, v drncu je stekel proti bližnji hiši.

Kakšne so resnične razlike med samcem in samico? Je res, da se samci prenašajo, samice pa ponavadi ne? So samice načeloma zares bolj vodljive kot samci…? Vprašanja, na katera si skušajo najpogosteje odgovoriti zagovorniki tega ali drugega pasjega spola.

O psicah so mnenja ponavadi različna. Po eni strani slovijo po tem, da so bolj nežne in bolj vodljive, po drugi strani pa lahko slišimo tudi različna opozorila oziroma svarila. Psice namreč druga drugo veliko teže prenašajo, kot to velja za samce. Ne trpijo nikakršne konkurence in ne poznajo tako imenovanih navideznih spopadov. Ko se dve psici spopadeta, gresta »do konca«, zamera pa traja vse življenje. Kadarkoli bi psici, ki se sovražita, prišli skupaj, bi se spopadli.

Za samce pravijo, da nasprotnika nikoli ne poškodujejo, kar pa seveda ni res, saj svojim vrstnikom pogosto prizadenejo resne, hude in celo smrtne poškodbe. Vendar to storijo tako imenovani pokvarjeni, se pravi, nevzgojeni in nesocializirani psi. Takšni štirinožci napadejo brez pravega razloga in gredo lahko tudi »do konca«.

Nasploh pa vemo, da je odnos našega psa do drugih psov odvisen od vzgoje in socializacije oziroma življenjskih izkušenj. Noben pes se ne rodi z genom za sovraštvo do drugih psov, ampak to obliko vedenja šele pridobi.

Vodljivost na povodcu je ena najpomembnejših stvari, ki bi jo moral obvladati vsak pes. Se pravi, da mora štirinožec, ko je navezan na povodec, hoditi naprej, vstran ali za skrbnikom le toliko, kot to dopušča dolžina povodca. Ko je pes na povodcu, torej ne sme vleči...

Pri vodljivosti na povodcu ne govorimo o hoji ob nogi, kjer mora pes na povelje »poleg« hoditi tako, da je njegovo desno pleče ob levi vodnikovi nogi. Hojo ob nogi učimo psa pozneje, povelje »poleg« pa uporabljamo, ko hodimo s psom v gneči, pred srečanjem z drugim psom (če nočemo, da bi naš štirinožce imel stik z njim) ali ko želimo imeti nadzor nad psom. Vodljivost na povodcu pa pomeni veliko več: med hojo mora biti povodec vedno ohlapen, tudi tedaj, ko spreminjamo smer hoje in delujejo na psa zunanji dražljaji. Pri tem ni treba uporabljati nobenega povelja. Seveda pa moramo psa naučiti vodljivosti na povodcu.

Ena sama slaba izkušnja je dovolj, da se bo naš kuža (pretirano) bal drugih psov ali da bo do njih spremenil odnos. To se zgodi nepričakovano, nenadoma in v naši navzočnosti, lahko pa tudi tedaj, ko nas ni bilo zraven. Za psa pa bo lahko neprijeten dogodek temeljito spremenil naše življenje z njim, saj po njem nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Noben pes pred svojimi vrstniki nima prirojenega strahu, ampak ga zgolj pridobi. Vsak pes je namreč odraščal v krdelu s svojo materjo, bratci in sestricami. Že v svojem vegetativnem razvojnem obdobju, še preden so se mu začele pri desetih dnevih starosti odpirati očesne veke, še preden je začel dojemati okolje z vsemi svojimi čutili, je mladiček že vedel, da so na svetu tudi drugi psi, veliki in majhni, predvsem pa je bila v tem najzgodnejšem razvojnem obdobju navzoča mati, ki je vse mladičke oskrbela s hrano in toploto. Izkušnje, ki si jih je mladič nabiral v leglu so bile pozitivne. Če mladiček po odhodu v novi dom ni živel izolirano, denimo v drvarnici, v pesjaku, ali kjerkoli drugje, se je tudi slej ko prej srečal z drugimi psi. Ena prvih stvari, ki se jih mora mladi psiček naučiti, je, da je na svetu veliko psov in da je vsak izmed njih nekaj posebnega, vendar se mu nobenega ni treba bati.

Dokazano je, da na odnos do psov vplivata tudi barva kožuha in dolžina dlake. Tokrat se bomo lotili predvsem občutkov, ki jih povzročijo srečanja s psi črne barve. Sicer pa lahko zanje slišimo različne oznake: plemeniti, divji, elegantni, skrivnostni, nepredvidljivi …

Na splošno velja, da se ljudje, ki nimajo svojega psa, bolj bojijo črnih štirinožcev kot belih ali rjavih. Ko so spraševali ljudi, kakšne občutke imajo ob pogledu na psa določene barve, so z raziskavami prišli do povsem enoznačnih rezultatov. Velika večina anketirancev (ljudi, ki nimajo svojega psa) ima črne pse za nevarne, nepredvidljive, napadalne, divje in neprijazne. Črni psi torej pri mnogih ljudeh zbujajo nezaupanje. Zastavlja se vprašanje, čemu takšen odnos? Ali je ta strah pri človeku kot bitju, ki se boji teme, prirojen in je torej strah pred črnim nekakšen prastrah, torej dediščina davnih prednikov, ali pa je morda pridobljen? »Kdo se boji črnega moža?« se imenuje tudi nekdaj zelo znana otroška igra – je torej črna barva že pri otrocih simbol negativnega. Za mnoge ljudi črna mačka, ki prečka cesto, naznanja nesrečo. Pri priljubljeni otroški igri je »črni Peter« karta, ki se je najbolj branijo. Tudi izraz »črna ovca« ima negativen pomen in seveda črni vitez na črnem konju prav tako …