Hoja v gore zahteva od ljudi, pa tudi od psov določeno pripravo. Vsakdo se mora zavedati, da je planinarjenje poleg lepih doživetij, sprostitve, telesnega napredovanja tudi odgovorna zadeva.

Vse več ljubiteljev gora pa je tudi ljubiteljev štirinožnih spremljevalcev - psov. Še do nedavnega naši štirinožni spremljevalci v gorah niso bili kdove kako dobrodošli obiskovalci. Tudi dandanes so v določenih gorskih predelih (zaščiteni parki) omejitve, ki pa jih bomo skrbniki psov (obiskovalci gora) z zglednim vedenjem skušali spremeniti. Obiskovanju gora s psom pa se je nedvomno treba lotiti načrtno, saj se moramo zavedati, da je pri tem skrbnik v vlogi vodnika. Le z dobro pripravo in s primernim ravnanjem bomo s psom gore doživljali v polni meri.

Načrtno se lahko odločimo, da bo naš štirinožni prijatelj tudi spremljevalec na hribovskih poteh. Z načrtom lahko začnemo že pri izbiri psa. Nekatere pasme imajo pač bistvene prednosti, ki jih potrebujejo za vzpone in sestope. Morda je plezanje v gorah še najbolj primeren v Sloveniji skoraj neznani norveški pes lundehund, ki smo ga kot drugo pasmo predstavili v letošnji 3. številki revije Moj pes. Ampak v gore lahko hodimo tudi z mnogimi drugimi psi. O sposobnostih oziroma o lastnostih posamezne pasme pa lahko preberemo tudi v opisih pasem, kjer ponavadi piše tudi o fizičnih in vedenjskih značilnostih posamezne pasme. Ljudje so nekoč vzrejali pse za različne potrebe, tudi za delo v težko dostopnih, skalnatih predelih (Janez Jalen: Ovčar Marko). Morda se dandanes premalo zavedamo, da lahko takšni psi bistveno lažje hodijo tudi v gore. Na poteh pa lahko srečamo zelo raznovrstne pasje spremljevalce, saj se ljudje odločajo tudi po priljubljenosti posamezne pasme. V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da ostrina (napadalnost), pretiran lovski nagon, plahost, premajhne ali pretirane fizične zmogljivosti, prevelika teža in podobne lastnosti lahko povzročijo nezadovoljstvo in nevarnost pri skrbniku, pa tudi pri drugih obiskovalcih gora ter pri živalih, ki živijo v gorah. Upoštevati je treba dejstvo, da je pač nekaj ljudi, ki se bojijo še zlasti večjih psov. Lahko pa tudi iz svojih izkušenj povem, da ni prav nič prijetno, ko nam izza roba nasproti prisopiha velik ovčar, z odprtim gobcem, mi pa pred svojimi nogami gledamo, kje stopa naš otrok.

Pri pasemskih psih so vedenjske zasnove ponavadi znane, kaj pa se skriva v mešancih, bo pokazal čas. Ob pravilni vzgoji in stopnjevanju naporov pa je lahko seveda tudi mešanček izvrsten sopotnik in spremljevalec v gorah. Pri izbiri spola psa pravega nasveta ni, ker ima vsak spol svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Med neželenimi oblikami vedenja je pri mnogih psih pogosto tudi tako imenovano dominantno vedenje, ki se kaže v želji po prevladovanju v odnosu psa do ljudi ali po prevladi nad drugimi psi. Dominantno vedenje pa ponavadi ni odvisno od pasme in tudi ne od velikosti psa.

Nekateri strokovnjaki za vedenje psov menijo, da dominantnega vedenja psov do ljudi (članov krdela) sploh ni, ker je dominanca vedenje med pripadniki iste, ne pa med pripadniki različne vrste… Kakorkoli že, zaradi dominantnega vedenja imajo skrbniki pogosto težave celo z malimi družnimi psi ali z majhnimi psički. Zastavimo pa si lahko vprašanje, ali je tako vedenje povezano s težnjo po ustvarjanju višjega ranga v krdelu. Sodobne raziskave vedenja psov kažejo, da je dominantnost tako imenovano situacijsko vedenje. Pes se torej tako vede zaradi določenih okoliščin, povezanih z željo, da bi dosegel želeni cilj. Pogosto se dogaja, da je pes v nekaterih okoliščinah do določenih ljudi oziroma do določenih psov dominanten, do drugih pa ima »normalen« odnos ali je do njih celo ponižen. Poznam kar nekaj primerov, ko je bil doma pes povsem neobvladljiv in je držal »v šahu« vse svoje dvonožne krdelnike. Stvar je šla tako daleč, da so morali psa oddati drugemu skrbniku, kjer pa je bil od vsega začetka naprej povsem »normalen«. S takšno zamenjavo so psu rešili glavo. Seveda pa v vseh primerih takšna rešitev ni možna…

Ali želite o svojem psu vedeti kaj tudi malce drugače, denimo astrološko? Morda pa radi vedeli, kakšen vpliv ima pes na svojega človeka? Katera vrsta živali je za nas primerna po naši astrološko natalni karti …?

Astrologija in psihologija hišnih živali v Sloveniji še ni kdove kako razvito področje, medtem ko se je drugje po svetu uveljavilo že veliko različnih vej znanosti, ki se ukvarjajo s temi področji. Tako so strokovnjaki, ki se ukvarjajo s psihoterapijo hišnih ljubljencev… S svojimi sposobnostmi se poglobijo v hišno žival in jo vodijo skozi travmatična doživetja, ki so jih prestrašila oziroma razburila in spremenila njihovo vedenje. To področje je še zlasti razvito v ZDA, Angliji in v Franciji.

Pasji horoskop je preprostejši od človeškega, saj pes v sebi ne združuje kompleksnih psiholoških sposobnosti oziroma zahtevnega razuma, inteligence in zavesti. Zato je pasji horoskop v primerjavi z zapleteno človekovo astrološko sliko precej poenostavljen. V njem so le štirje osnovni elementi, ki pa so lahko zastopani v vseh kombinacijah: ogenj – zemlja – zrak – voda.

Na podlagi teh osnovnih elementov lahko pridemo do trinajst osnovnih pasjih značajev. Do tega pridemo tako, da upoštevamo tudi:

• letni čas, v katerem se je pes skotil, in sicer poletje za ogenj, jesen za zemljo, zimo za vodo in pomlad za zrak;
• po luni (v katerem znamenju je bil naš naravni satelit ob rojstvu psa);
• tretji element je položaj Marsa, ki nam pomaga dobiti dodatne podatke;
• pomagamo si še z letom kotenja, da dobimo še dodatne elemente za opis psihične slike.

Pasme in astrološki značaji imajo le malo skupnega, saj ima vsak pes ne glede na pasmo eno od možnih kombinacij elementov. Seveda pa velja tudi pri tem načelo privlačnosti, saj se mladiči pasem, ki so bolj ognjevitega značaja, ponavadi skotijo v času, ko je v kozmični sferi največ elementa ognja, pasme, ki so bolj zemeljskega značaja pa v času, ko je močna prisotnost zemeljskega elementa, in tako naprej… Seveda so tudi izjeme, zato v tem primeru ni absolutnega pravila.

Težko je ohraniti hladno glavo, ko vidiš, kako naš poškodovani ali hudo bolni kuža nemočno leži, ko nas nemočno gleda s svojimi vdanimi očmi ali zaradi bolečin srce parajoče cvili. Prav trezna glava in hladnokrvnost pa je prvi pogoj, da bomo psu nudili ustrezno prvo pomoč.

Zavedati sem moramo, da bomo umirjenost in psihično stabilnost prenesli tudi na svojega psa. Seveda pa moramo vedeti, kako lahko v sili svojemu kužku pomagamo. Premalo pa je, da znamo pomagati le »teoretično«, zato je prav, da tudi vadimo določene postopke prve pomoči. V nobenem primeru pa ne bomo mogli opraviti tistega, kar lahko stori veterinar, zato moramo svojega poškodovanega ali hudo bolnega psa potem, ko smo mu nudili prvo pomoč, čimprej odpeljati na kliniko za hišne živali.

Večino nesreč najbolj učinkovito preprečimo tako, da imamo psa na povodcu. Zato je prav, da imamo navezanega tudi najbolj ubogljivega, vodljivega in poslušnega psa, ko smo z njim na cesti (tudi na pločniku), ali na drugih »nevarnih« mestih, kot so pasja sprehajališča, različne javne prireditve ipd.

Na povodcu moramo imeti pse tudi povsod tam, kje je več psov skupaj. Nikoli namreč ne vemo, kdaj lahko med dvema psoma, ki se sicer dobro razumeta, pride do »spora« ali celo do skupinskega pretepa. Na skupinskih sprehodih (teh je tudi v Sloveniji vse več), kjer je več psov, naj bodo vsi na povodcu. Psi so namreč lahko zmedeni, ker skrbniki vsak svojega psa »komandirajo« in ne vedo, komu so namenjena povelja.

Pomembno je tudi, da nikoli ne kličemo svojega psa, ki stoji na drugi strani ceste.

Psu grozijo različne nevarnosti tudi v hiši. Postavimo se kdaj na vse štiri in začnimo hoditi po hiši. Videli bomo, kakšni so videti električni in drugi kabli iz pasje perspektive, in nedvomno bomo ugotovili, zakaj so tako privlačni za žvečenje. V kopalnici ali na stranišču so lahko na tleh čistila, ki so za psa lahko zelo nevarna. Pomislimo tudi na steklene vaze, ki jih shranjujemo na spolzkih tleh. Če se potrudimo, bomo odkrili še veliko drugih, za psa nevarnih točk.

Snežna odeja naredi deželo pravljično. Ko skozi okno opazujemo ples snežink, se ne moremo upreti, da ne bi stekli ven in zaplesali z njimi. V zimski idili lahko uživajo tudi psi…

Kako psi prenašajo nizke temperature, je odvisno od številnih dejavnikov:

• dolžina in gostota dlake ali podlanke,
• telesna kondicija,
• zdravstveno stanje,
• starost.

Občutljivost na mraz je torej v veliki meri odvisna od dolžine in gostote dlake ali podlanke. Bolj občutljivi so psi, ki imajo kratko dlako brez podlanke in morda še povsem gol trebuh. Takšni psi so v mrazu bolj ogroženi, če nimajo možnosti gibanja, zato zanje pozimi ni primerno življenje v pesjaku. Od pasemskih psov so v mrazu ogroženi zlasti kratkodlaki hrti (whippet, greyhound…), doberman, nemški bokser, weimarčan, rodezijski grebenar… V mrazu se začnejo že po nekaj minutah tresti po vsem telesu. Z repom pod trebuhom so videti kot kupček nesreče in zelo očitno pokažejo, da se ne počutijo dobro. Nekateri takšni kužki niso niti najmanj navdušeni, ko morajo zapustiti toplo stanovanje.

Za dobro prenašanje hladnih dni mora biti pes v primerni telesni kondiciji, ne sme biti torej ne predebel in ne presuh. Pomembno je tudi zdravstveno stanje psa. Bolni psi so nedvomno na mraz veliko bolj občutljivi kot zdravi. Tudi psi, ki so bili zaradi operativnega, diagnostičnega ali drugega posega obriti, so bolj izpostavljeni mrazu. Precejšen vpliv na prenašanje zime pa ima tudi starost. Mlajši in starejši psi teže prenašajo nizke temperature kot drugi štirinožci. Mladiček še nima razvite termoregulacije, zato ni dobro, da bi zimo preživel na prostem.

Posebej moramo poskrbeti za psa, ki živi na prostem. Zagotoviti mu moramo toplo in varno zavetje, dovolj veliko, dobro izolirano, od tal dvignjeno uto z dvojnimi stenami in z dvema prostoroma. Uta naj ima torej predprostor, nekakšen vetrolov in ležišče, na katerem naj bo primerno topla in čista odeja. Uta mora psu zagotavljati zavetje pred mrazom, vetrom, dežjem in snegom pozimi, poleti pred sončno pripeko in drugimi vremenskimi nevšečnostmi.

Podobno kot ljudje tudi psi v zimskih mesecih pogosteje zbolijo za različnimi boleznimi. Če ima pes kakovostno prehrano in živi v ustreznem življenjskem okolju, v katerem se dobro počuti ter je v dobri telesni kondiciji, je veliko manj možnosti, da bo zbolel.

Bolezni dihal. Pogosteje so prizadeti mladiči, ker še nimajo povsem razvitih dihal in imunskega sistema. Bolj občutljivi so tudi:

• starejši psi zaradi kroničnih degenerativnih sprememb,
• psi z alergijami,
• psi s prirojenimi hibami (podaljšano mehko nebo, zožitev sapnika,..),
• psi s pridobljenimi hibami (tumorji, ki povzročajo zožitev dihalne poti)…

Pes je sicer nedvomno bil že od začetkov sožitja s človekom tudi družabnik, še veliko bolj pa gospodarsko koristna žival. Sprva pomočnik pri lovu, čuvaj, pozneje še sodelavec pastirjev in ovčarjev … To je trajalo tisočletja dolgo. A čas, zlasti drugačen način življenja ljudi, je prinesel spremembe.

Pes je predvsem v razvitih državah že nekaj desetletij predvsem hišna žival, spremljevalec in družabnik, ki deli življenje s svojimi ljudmi.

Iz gospodarsko koristne živali je torej postal hišni ljubljenec, pravi družinski član, zanj njegovi skrbniki naredijo vse enako, kot bi zase in za druge družinske člane, morda pa še več.

Lahko si zastavimo vprašanje, v kolikšni meri je dobro, da je naš pes med sprehodom tudi naš čuvaj oziroma zaščitnik? Seveda je to dobro in vsi pasji skrbniki vemo, da se med gibanjem v temi po odročnem kraju počutimo veliko varneje s psom kot brez njega. Pa ne glede na to, kako velik je in kako strašljiv videz ima pes.

Prepričani smo namreč, da bo naš kuža zaznal in preprečil nevarnost, ki nam grozi zaradi kakega nepridiprava, ki na nas preži v gozdu. Nedvomno je že marsikateri kuža preprečil tak napad in bi se tudi v resnici, če bi bilo to treba, postavil svojemu človeku v bran, čeprav je sicer povsem miroljuben in tega od njega ne bi pričakovali. Večina psov zna tudi oceniti, ali je človek, s katerim se bomo srečali, nevaren, sumljiv ali ne. Res pa je, da je pes nezaupljiv tudi do ljudi, ki jih je strah. A na srečo vsak skrbnik bolj ali manj pozna svojega psa in njegove odzive na ljudi in zato lahko tudi primerno ukrepa.

So pasme ali psi, ki vse svoje družinske člane »branijo« vedno, kadar menijo, da so ogroženi, saj jih imajo za člane svojega krdela, svoje skupnosti. Lastnost braniti krdelnike, če jim grozi nevarnost, pa je dediščina prednikov. Pa tudi ljudje so jih leta in leta vzrejali in učili tako, da so ohranjali njihovo čuječnost in zaščitniško vedenje. Prav zaščita ljudi in njihovega premoženja pa je bilo tisočletja dolgo ena glavnih nalog psa v službi človeku. A med pasemskimi psi in mešanci so primerki, ki svoje ljudi varujejo tudi tedaj, ko to ni zaželeno.

Ni dobro, da pretirano zaščitniškega psa prepustimo prijateljem ali sorodnikom, ko gremo za dlje časa zdoma. Lahko namreč pričakujemo težave, saj zelo verjetno drugi ne bodo znali pravilno ukrepati ob napadalnem vedenju psa. Prav tako takega psa ne smemo prepustiti otroku, da bi šel sam z njim na sprehod, saj ga ne bi obvladal, če bi bilo treba posredovati. Še najbolje, da imamo preveč zaščitniškega psa na povodcu povsod tam, kjer lahko srečamo tuje ljudi.

So seveda tudi psi, pri katerih neželenega zaščitniškega vedenja ne bomo mogli odpraviti. V takem primeru si bomo morali pomagati z nagobčnikom. Pes ga bo moral nositi med vsakim sprehodom, kar pa zanj ni kdove kako prijetno, prav tako pa tudi ne za okolico, saj se ponavadi ljudje še bolj bojijo psa z nagobčnikom, to pa lahko njegovo neželeno vedenje le poveča.

Hrana je za življenje nujno potrebna, a čeprav je še tako kakovostna in okusna, ne bo služila svojemu namenu, če je telo ne more sprejeti in uporabiti. Vlogo, da se hrana iz kemične oblike, ki je telo ne more izkoristiti (sestavljene molekularne spojine), razgradi na take osnovne sestavine (nizkomolekularne spojine), ki jih telo lahko sprejme in porabi za svoje potrebe, pa imajo prebavila.

Telo potrebuje hranilne snovi za energetske, gradbene (za rast in obnovo tkiv) in regulacijske (sodelovanje v procesih uravnavanja delovanja organizma)

potrebe. Izjema pri tem so voda, mineralne snovi in vitamini, ki jih lahko telo izkoristi v nespremenjeni obliki.

Čim dlje časa trajajo in bolj kot so intenzivne prebavne motnje in bolezni prebavil, tem močneje je prizadeta ta njihova sila pomembna funkcija. Lahko celo do te mere, da je ogroženo življenje. Da bi laže razumeli delovanje prebavil, moramo najprej spoznati njihovo zgradbo.

Bolezni lahko prizadenejo katerikoli del prebavil od ustne votline do zadnjika. Teh bolezni je zelo veliko, opisali pa bomo le najpogostejše in tiste, pri katerih poznavanje kliničnih znakov skrbniku omogoči, da pravočasno spozna resnost bolezni. O boleznih ustne votline pa smo pisali v 11. številki revije Moj pes, letnik 2006.

Skrbniki lahko marsikaj storimo, da preprečimo bolezni prebavil. Pes mora jesti hrano primerne kakovosti in količine. Ob skrbi za hrano ne pozabimo na čisto vodo. Po hranjenju moramo psu omogočiti nekaj počitka. Naš pes naj ima dovolj gibanja in čim manj stresnih trenutkov. Ne pozabimo na preventivo (antiparazitiki, cepljenje)!

Leta 2000 je Charles (Bud) Kramer zasnoval in ameriški kinološki javnosti predstavil nov kinološki šport, ki ga je poimenoval rally-obedience, krajše Rally-O ali kar R-O. Tako nenavadno ime je ta šport dobil zaradi znakov na progi, ki ponazarjajo različne vaje poslušnosti in imajo podobno vlogo kot znaki na avtomobilskem rallyju, ki voznika opozarjajo na potek proge in na posebnosti, ki čakajo voznika.

Eden od vzrokov, da je R-O postal tako priljubljen med skrbniki psov po vsem svetu, je nedvomno drugačen odnos do vzgoje in šolanja psov, ki smo mu lahko priča v zadnjem času. Kaznovanje psa zaradi napak med učenjem, ki je bilo nekdaj samoumevno, vse bolj nadomeščajo prijaznejši načini šolanja, ki temeljijo na nagrajevanju in spodbujanju dobrih odzivov psa. Tako šolanje je v veselje človeku in psu in med njima ustvarja tesno vez razumevanja in sodelovanja.

R-O dopušča, da vodnik med delom vodi in motivira psa tudi z izrazito telesno govorico ali pa ga spodbuja drugače, če le pri tem ne uporablja hrane, igračk ali dotikov. Prav očitno veselje, živahnost in sodelovanje, ki naj jih pes kaže pri delu z vodnikom, so prepoznavne značilnosti, ki rally-obedience ločijo od zapovedano togega, strogega in nekako vojaškega načina vodenja psa v »klasični« poslušnosti, ki se je še vedno ohranil tudi pri nas in naj bi menda poudarjal športni aspekt klasičnega šolanja. Zanimivo je, da pravila Ameriške kinološke zveze za tekmovanja v tradicionalni poslušnosti izrecno poudarjajo, da morata biti pri psu med nastopom očitna pripravljenost za delo in užitek, pa tudi, da je bolj zaželeno naravno in umirjeno vodenje kot »vojaška natančnost« (military precision) pri gibanju in uporaba ostrih povelj.

Leta 2003 sem prevedla in delno združila R-O pravilnika AKC in APDT in že istega leta pa smo člani KD Krim na ljubljanski mednarodni razstavi novi šport prvič predstavili slovenskemu občinstvu. Čeprav Kinološka zveza Slovenije v začetku za R-O ni kazala kdove kakšnega zanimanja, smo v KD Krim že jeseni 2003 začeli prirejati tečaje R-O in novost promovirati v drugih slovenskih kinoloških društvih. Za R-O so se med prvimi navdušili v KD Šmarna gora, KD Novo Mesto, KD Komen, KD Ljubljana, KD Zagorje ob Savi, KD Brežice, KD Naklo in KD Maribor, zato smo že naslednje leto lahko izvedli prva prijateljska tekmovanja.

Ob koncu leta 2005 je za R-O pokazala zanimanje tudi Kinološka zveza Slovenije. Imenovali so odbor za pripravo uradnih tekmovalnih pravil in tekmovalnega sistema ter začrtali in začeli uresničevati izobraževanje inštruktorjev in sodnikov za rally-obedience. Leta 2006 smo pripravili prva slovenska pravila za tekmovanja v R-O, ki pa so se že razlikovala od dotedanjih, povzetih po ameriškem vzoru.

Delni zbor sodnikov KZS za delo je 16. februarja 2007 pravila sprejel kot Pravilnik rally obediencea, upravni odbor KZS pa je to odločitev marca lani potrdil in določil dveletno poskusno obdobje. V tem času bomo R-O programe in organizacijo tekmovanj preizkušali ter programe vsako leto dopolnjevali ali popravljali. Po koncu poskusnega obdobja bo R-O postala v Sloveniji uradna kinološka disciplina. Izpiti in tekmovanja R-O bodo veljavni le, če bodo opravljeni v KZS in v društvih, ki so članice te zveze in pri slovenskem sodniku.