Gozdovi in travniki so še zlasti za pasje skrbnike priljubljen prostor za rekreacijo, sprehode, sprostitev ali za nabiranje gob, borovnic, kostanja … Za nekatere pa so gozdovi vsakdanje delovno okolje (gozdarji, kmetovalci, lovci, botaniki,..). Gozdovi in travniki pa so tudi življenjski prostor klopov.

Klope najdemo v vlažnih, mešanih gozdovih do nadmorske višine 600 m, redkeje više (zgornja meja je 1600 m). Nič nenavadnega niso klopi v gosti gozdni podrasti (praprot), grmovju, na gozdnih obronkih, v travi, celo na vrtovih. Pojavijo se lahko že marca. Najbolj aktivni so spomladi (maj in junij) ter jeseni (september in oktober), zlasti v zgodnjih jutrih, ko je na travi še rosa, in poznih popoldnevih. Nimfe (razvojna oblika) in odrasli klopi pozimi otrpnejo in prezimijo v listju, podrastjo ali zgornjih plasteh zemlje. Za preživetje klopov v naravi morajo biti izpolnjeni vsaj trije pogoji:

• primeren gostitelj,
• temperatura okolja med 8^oC in 35ºC (ekstremne temperature prenesejo klopi le za kratek čas)
• stalna, vsaj 80-odstotna relativna zračna vlaga

Veterinarka Iris Selan je že večkrat dokazala, da ima dobro srce. Kadar je le mogoče, pomaga živim bitjem in jim s svojim znanjem in ljubeznivostjo krajša muke in trpljenje ter skrbi za njihovo zdravje. Na ljubljanski kliniki Tristokosmatih so vedno dobrodošle živali, in to tako tiste s plemenitim poreklom, kot tudi tiste, po katerih se pretaka mešana kri. Vrata klinike so odprta vem, tudi brezdomcem ali kraljem ulice.

Brezdomci, ki svoj vsakdan preživljajo na ljubljanskih ulicah, imajo specifičen način življenja. Nikakor jim ni postlano z rožicami, saj so na prostem, pa naj se temperature dvignejo nad trideset stopinj ali se spustijo krepko pod ničlo. A dejstvo je, da se znajo prilagoditi, znajdejo se, ker le tako lahko preživijo. Mnogi med njimi, ki imajo za sabo žalostne zgodbe, so prav s pomočjo kužka, ki se jim je pridružil v boju za obstanek, našli nov žarek sonca in predvsem razlog za nasmešek. Brezdomci, ki psov ne marajo, jih napodijo, tisti, ki jih sprejmejo za sopotnike, pa ponavadi z njimi zelo dobro ravnajo. Vsaj tako pravi Iris. Po njenih izkušnjah je s svojim kužkom prišlo na kliniko že sedem kraljev ulice. »Na kliniko Tristokosmatih so prišli cepit svoje pse, eden od kosmatincev prihaja redno na mesečno dezinsekcijo, se je pa tudi že zdravil pri nas - enkrat zaradi obolenja prebavil in drugič zaradi obolenja kože. Pohvalim lahko vse, ki so doslej prišli k nam, saj po svojih najboljših močeh skrbijo za svoje pse. Del svojega 'zaslužka' nesebično namenijo živalim.«

Na kliniki je zdravljenje psov kraljev ulice brezplačno, brezdomci plačajo le 3 evre kot simboličen prispevek pri cepljenju zoper steklino. Za ta skorajda zanemarljivi znesek se je Iris odločila predvsem zaradi vzgojnih načel, saj želi brezdomcem sporočiti, da so kot vsi lastniki psov odgovorni za svoje živali. Psi brezdomcev, ki jih je Iris spoznala doslej, so zelo prijazni, a vsi brez povodca. »Všeč mi je bila izjava brezdomca Jožeta, ki sem ga vprašala, zakaj nima privezanega psa, pa mi je pojasnil, da je tudi on svoboden in enako želi tudi svojemu psu. Ivan pa pravi, da prijatelja pač nimaš privezanega, je s tabo zgolj zaradi prijateljevanja in ne zaradi obveznosti.« Iris meni, da brezdomcem pes predstavlja nekoga, za kogar se čutijo odgovorni. Pes jim je prijatelj, ki jim vrača ljubezen, je nekdo povsem njihov, saj se počutijo bolj ali manj izločene iz družbe. Iris je največkrat je videla Nera, 8 let starega mešanca, še najbolj podobnega labradorcu, ki je z Ivanom zaradi bolezni že večkrat obiskal kliniko. Vedno, ko prideta k Iris, ji kaj prineseta - rože, bonboniero, čokolado … Ivan pove, da je za denar za njene tulipane moral prositi prositi kar nekaj ur, a ob tem doda, da mu ni bilo žal ne časa ne truda, saj je bil denar namenjen zdravnici njegovega Nera!

Kralji ulice ali »klošarji«, kot jim radi rečemo, veterinarko ponavadi kličejo gospa Iris, še največkrat pa »gospa zdravnica«. »Ob tem se vsekakor počutim počaščena, ampak ne zato, ker me tako kličejo, pač pa zato, ker smo razvili lep odnos, saj mi zaupajo, pripovedujejo svoje zgodbe, kar mi veliko pomeni.« Iris še pove, da se je zgodba o njihovem znanstvu začela pred meseci, ko jo je kolega Jože Vidic prosil, da bi poskrbela za psa klošarja, ki je ne Hrvatskem trgu in se neznosno praska. Tako sta Ivan in Nero odprla vrata tudi drugim psom naših ljubljanskih brezdomcev.

Med mojim obiskom v ZDA sem si ogledala tudi dvodnevno razstavo, ki je bila na državni ravni. Za ameriške razmere je bila to majhna razstava v državi Michigan blizu glavnega mesta Detroit. Organiziral jo je St. Clair Kennel Club, Goodelles.

Na razstavi je bilo 826 psov, 118 različnih pasem v soboto in približno toliko tudi v nedeljo. Hkrati pa je potekalo tudi tekmovanje v obbediencu (poslušnosti), kjer je bilo prijavljenih 43 psov, in tekmovanje v rally obbedienceu, na katerem se je pomerilo 32 psov. Tekmovanje v obbedienceu je potekalo v dvorani in ne zunaj, nastopali pa so psi različnih pasem: metuljčki, terierji, največ pa je bilo zlatih prinašalcev.

Program je precej drugačen kot naše vaje poslušnosti. Vodniki poveljujejo predvsem z vidnimi znaki, se pravi rokami, ali pa hkrati dajejo tudi slušna povelja. Vse vaje opravljajo psi brez povodca. Najbolj zanimive so vaje prinašanje predmeta, kjer pes med množico drugih predmetov poišče vodnikov predmet in ga prinese … Vajo poteka tako, da ima vodnik najprej svoj predmet v rokah, nato ga da sodniku, ki ga odnese na drugi konec dvorane in položi med druge predmete. Medtem sta pes in vodnih s hrbti obrnjena proti sodniku. Obbedience pa zajema tudi vaje preskakovanja ovir. V dvorani sta dve oviri, vodnik pa z roko pokaže, katero oviro naj pes preskoči (na levi ali desni strani), nato pa se pes po drugi strani vrne do vodnika. Vaja je zahtevna in kar nekaj psov je imelo težave. Dokaj zahtevna je tudi vaja »prostor«, ki vsebuje več elementov: pes se mora iz ležečega položaja usesti, nato vstati ter končno priti k vodniku. Pes je moral vse to delati na vidne znake. Zanimivo je še, da so v obbedienceu tekmovali predvsem starejši vodniki.

Razstava pa je potekala v dvoranah in na prostem. Čeprav je oba dneva deževalo, je bilo ocenjevanje dokaj hitro, saj ameriški sodniki ne pišejo ocen, pač pa pse le razporedijo po kakovosti od prvega do zadnjega v razredu, na koncu pa izbirajo prvake pasem, prvake skupin ter slednjič prvaka razstave. Na razstavnem prostoru je bil postavljen velik šotor, tako da je bil vsak ocenjevalni krog približno do polovice pod streho.

Razstavljavci so dobili številke in v ocenjevalnem krogu nikoli ni bilo gneče, saj delajo sodniki natančno po urniku, vsak razstavljavec ve, kdaj bo prišel na vrsto.

V krogu je poleg sodnika še vodja, zapisnikarja pa ne potrebujejo. Pri vsakem krogu je tudi katalog, saj ga ne dobi vsak kakor pri nas. Razstavljavec dobi katalog le na vpogled. Na voljo so tudi papirnate brisače za pobiranje iztrebkov.

Večinoma psov razstavljajo poklicni razstavljavci, tako imenovani handlerji. Psi so pri njih ponavadi vso razstavno kariero, k lastniku se vrnejo po opravljenem šampionatu. V Ameriki imajo tudi poseben razred, kjer lahko razstavljajo pse le lastniki ali vzreditelji.

Na razstavi sem opazila veliko prijaznosti, umirjenost, nobene panike ali prerivanja. Vse poteka po urniku in vsakdo natančno ve, kdaj bo na vrsti. Najbolj me je presenetilo, ko sem opazovala razstavljavce, ki jih je sodnik postavil v vrsto ter jim nato rekel, naj začnejo teči. Prvi v vrsti je vedno vprašal razstavljavce za seboj, ali so pripravljeni, in šele ko so mu zatrdili, da so, je začel teči. Med razstavljanjem nisem videla nobenega prehitevanja ali zaletavanja v psa pred seboj … Vse je bilo res na visoki ravni.

V ZDA imajo nekoliko drugačen sistem razporejanja psov po skupinah. Prva je skupina »Sporting«. V njej so poenterji, prinašalci, španjeli, setri ...

Druga je skupina »Hound«, v njej pa so hrti, basenji, beagli, faraonski psi, rodezijski grebenarji ... Tretja skupina je »Working«, v njej pa so akita, aljaški malamut, bernski planašarski pes, nemški bokser, bullmastif, doga, kuvaš, novofundlanec, rotvajlec, samojed, sibirski husky, bernandinec, šnavcer … V četrti skupini »Terrier« je večina terierjev, pritlikavih šnavcerjev ... V peti skupini »Toy« so grifoni, čivave, metuljčki, mopsi, šicuji, italjanski hrti ... V šesti skupini »Non working« so bišoni, buldogi, dalmatinci, francoski buldogi, šiperke, šiba inuji, kodri … V zadnji, sedmi skupini »Herding« pa so: avstralski ovčar, bradati škotski ovčar, belgijski ovčar, briard, corgie, nemški ovčar, šetlantski ovčar …

AKC (Ameriška kinološka zveza) izdaja zelo priljubljeno revijo Gazette, ki ima približno 192 strani in izide vsak mesec. V reviji so predstavljeni uspešni razstavljavci, vzreditelji, tekmovalci, veliko pa je tudi nasvetov in strokovnih člankov. V vsaki reviji je tudi priloga s koledarjem kinoloških prireditev. Kdor hoče oglaševati v reviji, plača za stran 850 dolarjev, za polovico strani 475 dolarjev, za četrtino pa 295 dolarjev. V tej reviji objavljajo tudi podatke o leglih v minulem mesecu. Tako je bilo v letošnjem juliju prijavljenih 31184 legel, od tega največ labradorcev – 3065, kodrov 1264, nemških ovčarjev 1305, zlatih prinašalcev 1128, nemških bokserjev 1183 …

Tako, pa sva opravila! Po skoraj dveh mesecih vaj dvakrat na teden so nama, kot vsem drugim vrstnikom, podelili imenitno »priznanje za prizadevno delo in uspešno opravljen preskus v tečaju male šole«. Sva ta preskus znanja res dobro opravila ali pa so nama pogledali skozi prste? Dvom se je pojavil že ob podelitvi, vse bolj se krepi zdaj, nekaj tednov po koncu tečaja.

Po treh, štirih vajah je že vedel, kam se odpravljava. Preprosto zato, ker je videl, da so v nahrbtnik izginili njegova najljubša igrača, fleksi povodec, sem in tja tudi nagobčnik, kliker in gumijasta vrečka s priboljški, pa plastenka vode za gospodarja. Odpravljanje je vsakokrat opazoval nadvse pozorno in že doma na hitro sopihal od neučakanosti. Od pričakovanja najlepšega trenutka tistega dne. Potem pa v avto in na pot. Brž ko je začutil, da so se kolesa znašla na luknjastem makadamu, je vstal in drgetal. Zapomnil si je, da sva tako rekoč na cilju, na vadišču KD Krim za Savo.

Izkazalo se je, da navdušenja ni povzročala ukaželjnost, temveč nebrzdano hrepenenje po druženju z vrstniki. Z vrstniki vseh pasem, vseh velikosti, vseh značajev. Neustavljiva želja po prerivanju z njimi je postala Oskarjev poglavitni motiv za obiskovanje tečaja. Še dobro, da jih je bilo poleg njega v razredu samo devet! Izkazalo se je, da bodo te urice zlasti zame hudo težko opravilo. Fizično naporno predvsem za roke in za prste tam, kjer se povodec najbolj zategne. Po ducatu vaj se je koža na dveh prstih levice in dveh desnice spremenila v podplat. Naj bo, vse dam za lepo vzgojenega psa. A sem pogosto pomislil, kako škoda je, da se mala šola ni začela mesec ali dva prej, ko je bilo Oskarja samo pol toliko, kot ga je zdaj.

Več kot polovico mojega življenja je bil pri hiši tudi kak pes, in to od rojstva pa s j kratkimi prekinitvami vse doslej. Vse smo vzgojili kar sami. Največkrat so bili to mešanci, dvakrat tudi pasemska psa. Razumljivo je torej, da sem si domišljal, kako razumem pasjo pamet in kako preprosto opravilo nas čaka, da vzgojimo tudi labradorca, psa, ki slovi po učljivosti in ga zato uporabljajo ljudem v pomoč. To bo šlo mimogrede, smo ugotavljali doma. Če bo zraven še strokovna podpora male šole, toliko hitreje in bolj uspešno!

Ko se je začela mala šola, so sledila sama presenečenja. Zlasti zame. Sodobni pristopi k vzgoji psa so nekaj drugega, kot smo bili vajeni v naših mladih časih. Nekoč smo vtepali zahteve tako, da si je pes po slabem zapomnil, česa ne sme. Tisto, kar sme ali kar hočemo, pa je bilo spregledano tako rekoč brez besed, ker naj bi se samo po sebi razumelo, da pes dojema gospodarjevo pričakovanje. Dandanes je drugače. Ko stori tisto, česar ne sme, moraš ravnanje psa prezreti, ko stori, kar si pričakoval, pa ga huronsko pohvaliti in nagraditi. Tole je pa narobe svet, sem ugotovil kmalu po uvodnih predavanjih in vajah. Priznam, da sem pred tem med čakanjem na začetek male šole prelistal tudi nekaj sodobnejših knjig, in da zato tudi presenečenje vendarle ni bilo tako šokantno. Novi časi – nove metode. Po svetu – in pri nas.

Začelo se je pri prikazu, kolikšno vzgojno moč ima klik. Ne vem, zakaj, vendar vaditeljica je izmed vseh sošolcev povabila na demonstracijo prav Oskarja. Dostavljen na oder in pred občinstvom vseh razredov društva in tudi širše je prikazal, kako tega prijema sicer nevajeni pes v nekaj minutah spretnega vodenja obeh vzgojiteljic razume magično sporočilo klika. Pa seveda, da se vse to zgodi potem, ko pravilno opravi pričakovano ali ukazano nalogo. Po tej demonstraciji sva se vrnila domov pomirjena – očitno je sposoben dojemati snov. Če je šlo tole tako lahko, in to v prvem poskusu, se nimava česa bati. Potem pa so se začele pojavljati drugačne zadeve. Bolj zahtevne zame kot za Oskarja. Denimo, zahteva, da moraš povelje izgovoriti samo enkrat, in temu mora slediti izpolnitev ukaza. Kot neuki vzgojitelj stare šole sem nenehno in seveda povsem nehote kršil to pravilo; in priznam, da to pogosto počnem še zdaj. »Sedi, sedi, sedi...«, trikrat in še večkrat zapored. Kaj pa naj storim, če prvič očitno ne sliši..., tako sem v svoji podzavesti dojemal to igro neizpolnjevanja in se po njej nehote ravnal. Oskar pa se je ravnal po tistem, kar se je prileglo njemu: povelje je upošteval, ko je po njegovem prepričanju napočil čas, da izpolni ukaz. Vaditeljice so me nekajkrat opomnile na napako, ampak morda preveč vljudno. Kdaj pa kdaj kaka bolj trda beseda ni odveč. Tako za človeka kot za psa, dodajam.

Vlečenje. Vlečenje vsakokrat, ko je na obzorju izziv, vaditeljice mu pravijo dražljaj. Tega pa je okoli mladega psa vselej, kolikor hočeš. Izzivi so večji in manjši. Med manjše v Oskarjevem pojmovanju štejejo trim tekači in otroci, morda še nakupovalne vrečke mimoidočih, med večje pa konjske fige, koruzni storži in prijazni ljudje, med največje pa vsekakor psi. Psi vseh velikosti in starosti. Zato se nenehno nekam vlečemo. Navodilo, da tedaj, ko potegne, obstaneš ali pa se celo obrneš v drugo smer, je sicer logično, ni pa učinkovito. Pri Oskarju že ne! Morda za hip, takoj zatem pa se vse skupaj ponovi. In se ponavlja v nedogled. V teh mesecih je bila metoda uporabljena vsaj milijonkrat. Pričakoval bi, da bo pes za priučitev kolikor toliko dostojne hoje potreboval toliko časa kot za osvojitev kake druge veščine, pa temu ni tako. Kaže, da ne bo šlo drugače kot z menda učinkovito in nebolečo oprsnico. Je že na poti iz Nemčije. Vseeno pa moram biti pošten: v istem okolju, na istem kraju, ob enakih izzivih se je, denimo, to včeraj dogajalo, danes pa se ne. To nama vliva upanje, da gre morebiti le za pubertetne muhe! Kdo bi vedel?

Zima bo priložnost za premislek, kaj s tem, česar še ne obvladava, ne pa za počitek. Snovi, ki je bila v učnem programu male šole, pa se še ni ulegla, je ravno prav za nekaj mesecev dela - tja do marca, ko se bova vpisala v pravo šolo. Bržkone v razred, kjer naju bodo učili vedenja v mestu. Takrat bo tudi puberteta že pri koncu in ni vrag, da nam bo vsem življenje postalo lažje! Morebiti bova naslednje zaključno šolsko priznanje prevzela brez dvoma o tem, kako so nama pogledali skozi prste?

Plašnega in premalo samozavestnega psa ne smemo niti karati niti tolažiti, lahko pa ga skušamo spodbuditi in mu odvrniti pozornost od objekta, ki mu zbuja strah. Pokažimo mu tudi, da ne razumemo, zakaj se boji nečesa, kar v resnici sploh ni nevarno. Znaki strahu so očitni: pes ima telo zmanjšano, rep spodvit pod trebuh, glavo drži postrani …

Sosedova višavska terierka Daisy se boji nevihte. Še preden se nevihta razbesni, ima rep povsem med zadnjima nogama in se trese po vsem telesu. Zaman so vsi poskusi njene skrbnice, da bi jo umirila. Govori ji s pomirjujočim glasom, kar pa psičkino vznemirjenost le še poveča. To je seveda povsem razumljivo, saj si psička tolažbo razlaga kot potrjevanje lastnega vedenja; občutek ima, da je stvar zares huda in vredna strahu, saj je očitno tudi lastnica zaskrbljena. Čeprav se sliši kruto, prestrašenega psa torej nikakor ne smemo tolažiti z pomirjujočimi besedami, ampak moramo njegovo vedenje ignorirati.

Pes nam mora zaupati. Prav je, da pes svojemu skrbniku zaupa in pri njem poišče zavetje. Če se bo torej zgodilo, da bo naš hudo prestrašeni kuža prišel k nam, mu brez besed ponudimo prostor ob sebi. »Spotoma« mu lahko na hrbet položimo tudi roko, vendar ga ne smemo božati, ker bi tudi to lahko razumel kot potrjevanje (neželenega) vedenja.

Strah lahko pri psu sprožijo zelo različni dejavniki. Pes se lahko boji svojih vrstnikov, določenih zvočnih dražljajev, avtomobilov … Strah lahko sprožijo tudi določeni predmeti. Če vemo, kaj pri našem psu sproži strah, lahko njegov odziv precej ublažimo. Kot smo že povedali, ga ne smemo tolažiti, lahko pa odigramo vlogo suverenega in samozavestnega vodje krdela.

Primer: s svojim psom se ponavadi sprehajamo po poljski poti med njivami in travniku, kjer pogosto naletimo na traktorje. Pes pa se tega vozila zelo boji. Kaj lahko storimo? Psa najprej navežemo na povodec. Potem gremo mirno proti »nevarnosti«. Pri tem na traktor sploh nismo pozorni in pes bo kmalu ugotovil, da ni nobene nevarnosti. V takšnih okoliščinah se smemo s psom tudi mirno pogovarjati, vendar tega ne sme razumeti kot tolažbo. Naš glas naj bo spodbuden in zanimiv: »Pridi, Dino, greva naprej, se bova igrala…!«

Podobno ravnamo tudi pri psu, ki se boji bliskanja in grmenja. Znano je sicer, da tega strahu ne moremo odpraviti, lahko pa ga ublažimo. Še najbolje storimo, da med nevihto pozornost psa preusmerimo na igračo ali na igranje, na hrano, najti moramo pač močnejši dražljaj, kot je bliskanje in grmenje. Pa še tale nasvet: če je le mogoče, naj med nevihto pes ne bo nikoli sam.

V življenju je ponavadi tako, da se psa zelo hitro, pravzaprav v trenutku poloti strah, odpravljanje strahu pa je ponavadi dolgotrajno. Žal pa nekaterih vrst strahu ne moremo povsem odpraviti, ga pa lahko ublažimo. Je pa seveda precej takšnih oblik strahu, ki jih lahko zmanjšujemo ali odpravljamo zgolj s pomočjo psihoterapevta za pse. (rš)

Skrbnik psa čuvaja mora storiti vse potrebno, da zagotovi dobro počutje psa, ki je v njegovi oskrbi in preprečevati vzroke, ki bi lahko povzročili bolečino, poškodbe, bolezni ali motnje v vedenju živali. Skrbnik psa mora obvezno zagotoviti ustrezno namestitev in oskrbo psa.

Če pes čuvaj živi na prostem, mora imeti ustrezno uto, izdelano iz suhega lesa in na način, da jo lahko preprosto čisti in razkužuje. Ustrezni bivalni prostor zagotavlja psu zaščito pred padavinami, vetrom, mrazom in sončno pripeko ter mu mora hkrati omogoča potrebno gibanje. Psa ni dovoljeno dajati v prostor brez naravne svetlobe, kjer pes ne vidi okolice, ali v prostor, ki ni dovolj zračen. Če je zunanja temperatura zraka nižja od 0°C, mora imeti pes na voljo primerno izoliran bivalni prostor. V bivalnem prostoru psa ne sme biti snovi ali predmetov, s katerim bi se lahko poškodoval ali bi ogrožali njegovo zdravje. Skrbnik mora bivalni prostor redno čistiti in razkuževati.

Pes mora imeti vedno na voljo čisto pitno vodo. Odraslega psa je treba hraniti vsaj enkrat na dan s kakovostno hrano. Kuhinjski ostanki niso primerna hrana za psa.

Če je pes privezan, mora biti veriga (če teče po tleh) dolga najmanj 5 metrov. Ovratnica mora biti široka in usnjena.

Psa moramo vsako leto cepiti zoper pasjo steklino in zoper kužne bolezni psov. Redno mu je treba odpravljati notranje in zunanje zajedavce. V poletni vročini moramo psa umakniti s pripekajočega sonca in mu omogočati počitek v senci. Če pes zboli, mu moramo takoj nuditi ustrezno veterinarsko pomoč in oskrbo. Če gre za neozdravljivo bolezen, hudo organsko poškodbo ali visoko starost, moramo psu omogočiti humano usmrtitev pri veterinarju (evtanazija ).