O koristnosti ignoriranja psa v različnih okoliščinah je veliko različnih, kdaj pa kdaj tudi nasprotujočih si nasvetov. Nekateri menijo, da lahko s to metodo dolgoročno odpravimo skoraj vse oblike neželenega vedenja, drugi spet pa ob tej metodi prevzgoje postavljajo velik vprašaj.

Dejstvo je, da lahko z ignoriranjem uspešno odpravimo nekatere oblike neželenega vedenja, hkrati pa moramo povedati, da so pri tem tudi precejšnje omejitve. Zato moramo pavšalen nasvet, da »bomo neželeno bevskanje uspešno odpravili z ignoriranjem«, sprejeti z veliko mero nezaupanja, saj lahko to obliko neželenega vedenja sproži več različnih dejavnikov ...

Uspešnost ignoriranja temelji na dejstvu, da pes razvije take oblike vedenja, ki mu prinašajo uspeh. Povsem razumljivo je, da sem sodi naša naklonjenost, ki mu jo kažemo z božanjem, pa tudi s pošiljanjem prijaznih, toplih pogledov, kar ima vsak kuža zelo rad. Pes skuša na različne načine zbuditi pozornost svojih ljudi, za uspeh pa šteje že, če ga njegova skrbnica malce ošteje, saj se pri tem ukvarja z njim.

Iz opisanega lahko sklepamo, da je za psa sila neprijetno, če izgubi našo pozornost. Da bi se tej obliki »kaznovanja« izognil, je pripravljen marsikaj narediti in se tako izogniti okoliščinam, ki povzročajo naše ignoriranje. Se pravi, če pes naredi nekaj, kar nam ni pogodu, je dovolj, da ga ignoriramo. Kuža se bo zato v prihodnje izogibal dejanjem, ki povzročajo ignoriranje.

»Podrejeni« način pozdravljanja. Še zlasti mladi psi (ponavadi do spolne zrelosti) med navdušenim pozdravljanjem skrbnika spustijo nekaj kapljic urina. Ker je to znak podrejenosti, moramo to početje povsem ignorirati. Vsak oblika kaznovanja, že stroga beseda bi namreč stvar le poslabšala in namesto nekaj kapljic, bo kuža na tla naredil kar lužo.

Strah. Ko kuža pri nenadnem zvoku pokaže strah, moramo ostati povsem ravnodušni, kot da se ni nič zgodilo. Svojo ravnodušnost bomo prenesli na psa, ki bo ocenil, da se ni zgodilo nič takega, kar bi lahko povzročilo njegov strah. Povsem razumljivo pa je, da ne bomo ostali ravnodušni, ko v določenih okoliščinah psa zagrabi panika. V tem primeru mora kuža pri nas najti varno in zanesljivo zatočišče.

Pes nas med sprehodom ne upošteva. V nekaterih primerih je umestno, da psa v hiši povsem ignoriramo. To storimo tedaj, ko se pes med sprehodom sploh ne zanima za nas, v hiši, med štirimi stenami pa je do nas nadvse prijazen in pozoren.

Pes »ne mara« enega od družinskih članov. Če kuža ne mara enega od družinskih članov in se do njega vede celo napadalno, je zelo učinkovito, da ta član psa povsem ignorira. Z njim pa lahko počne stvari, ki so psu všeč: hranjenje, igranje, sprehajanje … Zelo verjetno se bo ta član psu kmalu zelo priljubil.

Tudi v Sloveniji je zlasti v mestih videti vse več majhnih kužkov različnih pasem, seveda tudi mešančkov. Zahodnovišavski terier, čivava, mops in mnogi drugi majhni psi so še pred leti veljali za eksote, zdaj pa jih lahko vidimo na vsakem koraku, zahodnovišavski terier pa je med malimi družnimi psi postal celo številka ena. Vzroki za ta pojav pa so seveda različni.

Nakupna cena malih družnih psov je sicer ponavadi precej višja kot pri večjih pasmah, prihranimo pa seveda pri veliko nižjih stroških za hrano. Manjši so tudi stroški za nekatera zdravila, za različne dodatke hrani, saj ti psi zaradi manjše telesne teže potrebujejo manjše doze ...

Za večjega psa, denimo za nemško dogo, ponavadi potrebujemo tudi večji avtomobil in večjo kletko za prevoz, majhen koder pa le redko potrebuje poseben prostor. Ko gremo na dopust, lahko vse potrebno zložimo v avtomobilski prtljažnik in si ni treba omisliti še posebnega na strehi. Veliko bolj preprost je tudi prevoz z letalom, saj lahko pri skoraj vseh letalskih družbah pes do pet kilogramov telesne teže leti kar skupaj s skrbnikom v kabini za potnike. Večjega psa pa moramo med letom namestiti v posebno kletko, ki jo dajo v prostor za prtljago. Tak način potovanja je seveda dražji, poleg tega pa je za marsikaterega psa tudi precej stresen.

Bržkone se je že skoraj vsak pasji skrbnik, ko je bil s svojim štirinožcem na sprehodu, ali kako drugače srečal z napadalnim psom, pretepačem, ki brez povoda napade drugega psa. Tudi sam sem se, in to velikokrat, pa tudi katera od mojih ovčark se je kdaj zapodila v drugo psico, a se mi nobeno od takih srečanj ni vtisnilo tako globoko v spomin kot prav nedavni napad sosedove mešanke med nemško dogo in pit bullom na dve naši psički.

Mesec ljubezni maj, četrtek, oprano, na sveže modro obarvano jutranje nebo, sonce, prijetno pričakovanje, saj se bova z ženo dopoldne odpravila na podaljšani vikend v toplice. Pred tem pa je bilo seveda treba poskrbeti za naši psički, čivavo Amber in kodrico Vando, saj bosta vse dopoldne sami. Odpeljal sem ju na sprehod, v gozd, po poti, ki jo vsi dobro poznamo. Amber sem imel na povodcu, ker je imela gonitev na takšni stopnji, da bi takoj stekla k samcu, če bi naleteli nanj in ne bi nič poslušala. To smo preizkusili dan poprej, ko je tik pred domom naletela na prosto spuščenega osemdesetodstotnega škotskega ovčarja Goldija. Noben klic ni zalegel, veselo sta tekala sem in tja ter se vse bolj oddaljevala. Na srečo se je v nekem trenutku le odzvala na klic in prišla …

Kot vedno, zelo lep sprehod, božajoči glasovi ptic in čebljanje njihovih mladičev, mehka gozdna pot, pozitivne misli v glavi. Kot ponavadi smo izbrali krožno pot, da se ne bi bilo treba vračati po isti poti. Približno dvajset korakov je bilo še do ceste, kjer se začenja naselje. Zagledal sem že omenjeno mešanko, nekaj metrov za njo pa sosedo. Psica ni bila navezana in ker ni bila kdove kako oddaljena od skrbnice, jo je skušala prijeti od zadaj in navezati, saj je vedela, da njihova psica napada vse vrstnice in da se zato psice ne smejo srečati. Ker sem slutil, kaj se bo zgodilo, sem Amber povlekel k sebi, da bi jo dvignil, a je bila še na tleh, ko je do nje že pritekla napadalka in jo takoj, brez grožnje in brez renčanja skušala prijeti za prsno-ledveni del hrbtenice. Izkušeni skrbniki vemo, da je to tako imenovani smrtni prijem, saj velik pes z enim ugrizom za ta del telesa ubije manjšega. Našo čivavo sem ji iztrgal dobesedno iz gobca, še preden je lahko zagrizla. Ko je nesocializirana, nevodljiva in napadalna psica videla, da do Amber ne more več, ker je v mojem naročju, se je zagnala v Vando, ki sem jo z eno roko že dvigoval, da bi jo vzel v naročju, a še preden mi je uspelo, je doga zagrizla v spodnji del njene desne zadnje tačke in naša kodrica je začela od bolečine in smrtnega strahu presunljivo in glasno jokati. Prav ste prebrali, jokati, njen glas pa je rezal globoko v moje možgane. Z obema psičkama v naročju sem se otepal pobesnele živali, ki je že začela plezati po meni, da bi ju dosegla. Njena skrbnica je nekaj vpila in povsem nemočno skakala naokoli. Vse skupaj je trajalo nekaj trenutkov, a se je meni neskončno vleklo. Morda sem napadalko na koncu zadel z nogo, saj se je nenadoma umaknila in stekla v gozd ... Čudno pravzaprav, da me psica ni napadla, bržkone pa je čutila, da se je ne bojim.

Že kot otroke so nas učili, da je »strah votel, okoli pa nič ni«. Pri svojem prepričevanju pa so bili bolj ali manj neuspešni, saj vsak izmed nas nosi v sebi določen strah tudi pred povsem neškodljivimi bitji, predmeti ali okoliščinami. Podobno je tudi pri psih, ki se prestrašijo ali postanejo celo panični, ko se srečajo z določenimi predmeti, osebami, objekti …

Našo kodrico Vando je »vzgajala« žal že pokojna nemška ovčarka Šiba Ognjena, ki je bila od nje starejša dve leti. Vanda jo je imela za vzornico in je v veliki meri prevzela njeno vedenje. Nedvomno je po njej psihično stabilna, rada prinaša predmete, je ubogljiva in vodljiva. Bila je povsem ravnodušna tudi do močnih slušnih dražljajev, kot je, denimo, pok petarde, seveda tudi to po Šibi, ki je imela v tem primeru »policijsko« izobrazbo. Lahko je počilo povsem v Vandini bližini, pa je ni nič motilo, prav tako ne rakete, ki jih nekateri tako pridno spuščajo ob koncu leta. Pred približno petimi leti, ko smo bili na silvestrovanju brez Šibe, pa je povsem blizu nje v zrak švistnila raketa. Zvok in svetloba sta jo tako prestrašila, da je brezglavo zbežala in šele po več kot pol ure iskanja smo jo našli pri enem od sosedov, seveda vso tresočo in preplašeno. Odtlej je bilo konec njene ravnodušnosti do pokanja in smo seveda ob koncu leta vedno zelo pazljivi.

Z dogodkom na silvestrovo pa je bržkone povezan tudi njen strah pred baloni in pred zvokom, ki ga oddaja šoba za dovajanje toplega zraka. To sem ugotovil, ko sva bila na sprehodu in sva se ustavila pri enem od sosedov, da bi malce poklepetala. Vanda je bila spuščena, tekala je po travniku in po pasje brala časopis. Ves čas sem jo imel na očeh, tudi tedaj, ko se je približno petdeset metrov nad nami pojavil balon in ko je skozi šobo švistnil topel zrak, se je Vanda hudo prestrašila in jo panično ucvrla proti domu. Pozneje sem zvedel, da je kot nora tekla po sredini (precej prometne) ceste domov, k ženi … Tudi ta dogodek je pustil trajne posledice in smo seveda zelo previdni v vseh okoliščinah, ko bi lahko psička postala panična. Naj ob tem povem, da je na zvok, ki ga oddaja šoba za dovajanje toplega zraka v balon občutljivih precej psov. To sem ugotovil, ko sem se o dogodku pogovarjal z drugimi pasjimi skrbniki.

1. Prvi je tip, ki se ga naučimo in je torej pridobljen in koristen. V ta tip strahu sodi ljudeh (pa tudi pri psih), denimo, strah pred dotikanjem vročih predmetov. Že kot otroci smo se naučili, da nam dotikanje takih predmetov povzroča opekline in bolečino, če nismo dovolj previdni. Tako lahko tudi psa naučimo, da bo imel »strah« pred avtomobili, pred odpiranjem hladilnika, pred višino (da ne bo skočil z balkona!) ... Res je, da imajo določeni psi prirojen strah do določenih predmetov ali bitij, večino »varovalnih« strahov pa morajo pridobiti kot mladiči s pomočjo matere, pozneje pa jih moramo tega naučiti ljudje.
2. Drugi tip strahov pa nima uporabne zaščitne funkcije in ne uporabnega namena, takšne strahove pojmujemo kot nedoumljiveinnerazumne, imenujemo pa jih fobije. Fobija je pretiran, prekomeren, nerazumen instalen bolezenski strah pred določenim objektom ali pred določenimi okoliščinami.

Plezanje po ljudeh je vedenje, značilno za veliko večino psov in ima več različnih korenin. Če poznamo vzrok za to obliko neželenega vedenja, ga seveda precej laže odpravimo. Starih »receptov«, da psa, ki skoči na človeka, s kolenom butnemo v prsi ali mu stopimo na zadnjo tačko, pa pri tem ne bo treba uporabljati.

Stvar osebnega odnosa do psa je, ali mu bomo plezanje in skakanje po sebi in drugih ljudeh dopustili ali ne. Mnogi pasji skrbniki imajo namreč to obliko pasjega vedenja za izkazovanje privrženosti in ga zato ne želijo odpraviti. Če pa kuža tako obliko »privrženosti« kaže tudi do tujih ljudi, je seveda treba ukrepati, sicer bomo lahko deležni najrazličnejših odzivov.

Mnogi psi se svojega človeka, ko pride domov, razveselijo tako, da navdušeno plezajo po njem. Tako obliko pozdravljanja lahko vidimo tudi med psi, ki se dobro razumejo. Mlad kuža starejšega, više rangiranega vrstnika pozdravi »ponižno«, mladiček pa skuša starejšemu polizati ustna kota. To pa lahko psiček večjemu psu naredi lahko le tako, da nanj skače. Tudi med odraslimi psi tisti, ki skuša vrstniku polizati ustna kota, izkazuje privrženost in hkrati podrejenost.

Vzrok za plezanje po našem prihodu domov je torej oblika naravnega vedenja. To bo bolj očitno, če bomo sklonjeni, saj bo v tem primeru kuža skušal z jezikom doseči naša ustna kota in nas polizati ali nas suniti. Čeprav gre za obliko naravnega vedenja, pa nikakor ni treba, da ga dopuščamo. Vsakega psa lahko naučimo, da bo pozdravljal na ljudem bolj sprejemljiv način, kuža pa zato ne bo postal »depresiven«.

Kako si pomagamo? Pes ponavadi »divjost« pozdravljanja s plezanjem prilagodi razpoloženju človeka. Že obrat na stran ponavadi psa umiri in smo deležni pozdrava v mejah znosnega. Seveda si lahko pomagamo tudi tako, da se ob snidenju usedemo na tla, saj v tem primeru psu ne bo treba plezati, ampak tudi to je seveda stvar okusa. V tem primeru namreč lahko pričakujemo, da se bo pasji smrček dotaknil našega obraza.

Kar nekaj skrbnikov je, ki si želijo, da bi imel njihov pes družbo drugega psa. Kdaj pa kdaj po uspešnem prihodu drugega psa začnejo razmišljati še o tretjem, četrtem …

Pri odločitvi za dva ali več psov pa ljubitelj te živali ne razmišlja, da je lahko novi pes v hiši sicer čudovita družba in partner v igri s prvim, po drugi strani pa lahko pride tudi do težav, ko skupaj živita dva psa ali več. Ponavadi nikakor vse skupaj ne teče po načelu »več psov – več prijateljev«, pač pa je lahko pri takem sobivanju veliko slabih strani, prihaja pa tudi do različnih težav.

S tokratnim člankom želim pripomoči k pravilni odločitvi in opisati razloge, ki ne govorijo v prid odločitvi o dveh ali več psih.

Stroški. Izdatki za ovratnico, povodec, ležišče in drugi podobni izdatki so bolj ali manj pregledni in znani, gre pač za osnovne potrebščine, ki jih moramo imeti za vsakega psa. Precej večji strošek pa je lahko zamenjava avtomobila, če je naš zdajšnji avto premajhen za prevoz dveh ali več psov.

Med redne stroške štejemo tudi:

• prehrano,
• zavarovanje, če bi pes povzročil telesno poškodbo (ugriz) ali materialno škodo,
• stroške veterinarja,
• pasjo šolo ipd.

Še preden se odločimo za drugega psa, moramo razmisliti, ali ti stroški ne bodo preveč obremenili družinskega proračuna.

Če imamo v našem, človeškem svetu nekoga preveč radi, nas začne hote ali nehote bolj ali manj izkoriščati, podrejati, skuša biti nad nami. Seveda sami ponavadi tega sploh ne opazimo ali pa zaradi velike ljubezni to namenoma spregledamo. O tem začnemo resno razmišljati šele, ko nas kdo na to opozori. Ali bomo v takem primeru ukrepali, pa je seveda stvar naše odločitve.

Izkoriščati, podrejati ali postavljati se nad svoje ljudi pa počne tudi pes, lahko in pogosto tudi zato, ker mu izkazujemo preveč ljubezni ali pa, če smo preveč popustljivi. Sicer pa vemo, da sta povezani ljubezen in popustljivost do tistega, ki ga imamo zelo radi.

Pes je socialno bitje in je navajen življenja v skupnosti, kjer si skuša najti najbolj primerno mesto ali položaj, ki ga bo seveda še izboljšal, če bo le mogoče. Strokovno temu rečemo, da bo skušal doseči čim višji rang do posameznih članov skupnosti (krdela, družine) ali pa po njegovem do šibkejših členov v skupnosti.

Tako kot ljudje se tudi pes ne bo se upiral lagodnemu življenju, takšnemu, v katerem bo čim manj prepovedi in čim več možnosti za delanje »po svoje«. Hkrati pa je pes bitje, ki ima rad in celo nujno potrebuje skrbnika, ki mu čimbolj nedvoumno postavi življenjske norme, se pravi, da bo vedno, v vsakih okoliščinah vedel, kaj mu je dovoljeno in kaj prepovedano.

Napadalno (agresivno) vedenje sodi med naravne oblike komuniciranja psov, a ga skrbniki pogosto zatajijo ali spregledajo in zato dopustijo, da se preveč razvije oziroma gre v napačno smer. Prav zatajevanje tega vedenja ima lahko v prihodnosti hude posledice.

Gospa Novak ima na desni roki debel povoj, poškodbo pa je povzročil njen višavski terier Dan, ko je hotela zamenjati prevleko in ga je hotela malce bolj energično spraviti s kavča, na katerem je udobno ležal. Pri njeni nameri, ko ga je hotela z roko potisniti z ležišča, ji je kuža krepko zasadil zobe v roko, tako da je morala poiskati zdravniško pomoč. Gospa živi s kužkom sama in ga ima zelo rada, saj je sicer zelo ljubek in ji je v njeni osamljenosti v veliko uteho. Ko se je nekaj dni po dogodku odpravila k svetovalki za vedenje psov, jo je med drugim vprašala, ali kaže kuža napadalno vedenje le tedaj, ko je na kavču. »Seveda, ampak, ko je tako luštkan, ko renči,« ji je odgovorila Novakova. Skrbnica je imela seveda napad svojega psička za popolno naključje in vsekakor za »nič hudega, resnega«.