Pomlad je čas, ko ljudje postanemo bolj »živahni« in precej več časa preživimo na prostem, seveda tudi v družbi svojih štirinožnih prijateljev. Je pa to tudi čas, ko svojo aktivnost zelo povečajo tudi druga živa bitja, ne nazadnje kožni zajedavci, ki kljub svoji majhnosti lahko predstavljajo veliko nadlogo za naše pse.

Zunanji zajedavci in različne nadležne žuželke poleg tega, da pijejo kri, povzročajo bolečino ali vsaj srbež, pa so nevarni tudi zato, ker lahko prenašajo različne bolezni. In ker se prav zdaj začenja njihova glavna sezona, bomo tokrat govorili o bolhah, klopih in ušesnih garjavcih, nekaj prostora pa bomo namenili tudi pikom drugih žuželk.

Bolhe so žuželke iz reda Siphonaptera, v katerem je več kot dva tisoč vrst teh brezkrilih zajedavcev. Poleg zajedavskih uši je to edini red žuželk, ki so se povsem specializirale na zajedavstvo. Bolhe so eden najpomembnejših in najpogostejših zajedavcev, pa ne le zaradi njihovega neposrednega vpliva na živali – gostitelje, pač pa tudi zaradi bolezni, ki jih lahko prenašajo.

V Sloveniji je opisanih nekaj več kot 50 različnih vrst bolh, po nekaterih podatkih pa je v naši državi celo več kot 70 različnih vrst bolh, katerih večina primarno zajeda na različnih malih sesalcih in pticah, seveda pa je tudi nekaj vrst, ki imajo za svoje gostitelje pse in mačke.

Bolhe so torej žuželke z značilnim tridelnim telesom in s tremi pari nog. Zadnji dve nogi sta pri bolhah precej veliki, zato se postavljajo z naravnost neverjetno dolgimi in visokimi skoki. Bolhe lahko pri skokih presežejo višino 30 centimetrov, kar je nenavadno veliko, če upoštevamo, da so bolhe velike le od 2 do 8 milimetrov.

Odpravljanje bolh v zunanjem okolju. V zunanjem okolju je največ bolh in njihovih razvojnih oblik tam, kjer se žival zadržuje in giblje. To sta ponavadi dvorišče in pesjak. Bolhe se najraje zadržujejo na vlažnih, toplih in temnih mestih, kjer je tudi veliko organskega drobirja. Zato ne pozabimo na bolj skrite kotičke, kot je prostor pod pasjo uto ipd.

Tudi tu najprej očistimo vse površine, odstranimo ves organski drobir, pokosimo travo, skratka odstranimo vse, da bolhe čimbolj »zmotimo« in jih kar najbolj izpostavimo delovanju pripravkov za njihovo zatiranje. Nujno pa je, da uporabimo pripravek, ki je prijazen do okolja. Ravnajmo pa seveda v skladu z navodili na embalaži.

Odpravljanje bolh na psu. Za odpravljanje bolh na psu je na voljo veliko različnih pripravkov. Od takih, ki jih v obliki kapljic nanesemo na kožo enkrat na mesec, do različnih pršil, praškov, tablet, injekcij in šamponov. Vsekakor moramo upoštevati dejstvo, da bomo tudi po uporabi teh pripravkov še nekaj časa na psu videli žive bolhe, saj morajo bolhe priti v neposreden stik s pripravkom. Sicer pa so lahko bolhe, ki jih vidimo, prišle iz okolja. Razvojne oblike bolh so namreč precej trdovratne in kar pogosto se zgodi, da preživijo vse poskuse uničevanja.

Preprečevanje bolhavosti. Najboljše je seveda preprečevanje pojava bolhavosti. Redna uporaba določenih sredstev za preprečevanje bolhavosti na živalih je vsekakor priporočljiva. Prav tako dobra higiena doma, okolice, pasjega ležišča in pesjaka.

Kot aktiven tekmovalec in državni prvak šolanih psov na tekmovanju po programu IPO mi je po posebnem sistemu priprave svoje psičke v povsem vsakdanjem življenju uspelo razviti nov »sistem potrjevanja psov« za usmerjanje njihovega vedenja zgolj s pozitivno motivacijo – torej povsem brez prisile in brez uporabe kazni.

Ker je sistem vsestransko uporaben, sem ga v določeni meri razširil tudi na področje »aktivnega zasebnega druženja« s psom. Prav ta »domači odnos« pravilno vzpostavljene krdelne hierarhije je moja OSNOVA za nadaljevanje sodelovanja tudi na področju šolanja.

Pomembnost sprehodov je predvsem v DRUŽENJU človeka in psa ob vsakem vremenu. Če med sprehodi psa učimo določenih »delčkov vedenja«, si jih bo zapomnil bolj kot med poučevanjem doma ali na vadišču. To je zato, ker jih učimo in utrjujemo PRILOŽNOSTNO in v »nepredvidljivih okoliščinah«. Tako bomo vedenje, ki smo ga učili najprej doma, torej brez zunanjih dražljajev, prenesli na različne terene in bomo zato ZNANJE uspešno POSPLOŠILI. Sprehodi so sicer večnamenski in se razlikujejo po namenu in času trajanja:

Sprehod, omejen na opravljanje FIZIOLOŠKIH potreb. Psa postopoma navadimo, da si lahko z določenim vedenjem vedno »prisluži« določen predmet po metodi »daj - dam« in tudi pred tem lahko IZVABIMO iz psa delček vedenja, ki ga nameravamo nagraditi. Pri tem pa mu ne smemo pretirano pomagati. Psu prepustimo odločitev, ali se bo potrudil za igračo ali nagrado, ki jo bo lahko odnesel in z njo v gobčku opravljal fiziološke potrebe… Če odide brez igrače, mora biti obvezno pripet, sicer si bo nagrado poiskal sam (kopanje po krtini, preganjanje mačka, valjanje po nesnagi, našel bo izgubljeno igračo ...) in nam s tem »dal dvojko«. Vedno moramo torej pomisliti tudi na »NENADZOROVANE nagrade«, ki so psu dosegljive.

Pasje skrbnike, še zlasti tiste, ki jim pes zares predstavlja povsod navzočega in nepogrešljivega spremljevalca, neprijetno spreleti ob napisu na vratih, da z njim ne sme vstopiti …

Turistična sezona je na višku, ljudje postajamo nomadi in z nami gredo na izlet ali na dopust vsi družinski člani, tudi repati in kosmati. Vse več skrbnikov psov se odloča, da bodo prosti čas delili s svojim kosmatincem, saj je takrat največ priložnosti za sproščeno sožitje s psom, za zabavo, za vzgojo, za učenje novih spretnosti. Se vam je že zgodilo, da ste s prijatelji želeli popiti kavo v majhnem bifeju ob robu gozda, pa si je vsa družba solidarno premislila, ko vašega psa niso pustili v lokal? Zato ste poiskali drugega, kjer so štirinožci dobrodošli?

Slovenci veljamo za srednje zahtevne goste, ki redko kdaj za vsako ceno uveljavljamo svoje pravice v turističnih objektih. Skrbniki psov pa veljamo za neizprosne, kadar gre za vprašanje: ali pes v lokal ali ne. Večina skrbnikov najbrž ne ve, da v naši državi ni predpisa, ki bi prepovedoval pasjo navzočnost v gostinskih objektih in prenočiščih. Če je na vratih nalepka s prečrtanim psom, je takšna volja lastnika, kar je seveda treba upoštevati. Če pes v lokalu ni zaželen, pa mora biti to označeno na vidnem mestu.

Ko se sodobni popotnik s psom odloča za iskanje namestitve v hotelu, ima v zadnjem času veliko lažje delo kot pred dobrim desetletjem, ko je bilo počitnikovanje s psom prava avantura. K temu je prispeval vpliv tujih gostov, še zlasti Nemcev, Švicarjev in Skandinavcev, ki svojih psov ne puščajo radi doma.

Naši hoteli v spletnih ponudbah previdno molčijo, ko je treba ponuditi možnost namestitve hišnih ljubljencev. Le na ceniku ponekod omenijo, da je treba za hišnega ljubljenčka doplačati. V enem najlepših in tudi najstarejših ljubljanskih hotelov, v Unionu, bo naš kuža lahko prespal za zavidljivih 27 evrov na noč. V M hotelu v prestolnici bomo za isto storitev plačali 20 evrov, v hotelu Slon, ki nikakor ne zaostaja za prvima, pa zelo prijazno pojasnijo, da velja doplačilo 20 evrov za ves čas bivanja vašega kosmatinca. Grosupeljski hotel Kongo sprejme pod svojo streho pse le, če privolijo v spanje v pritličju, skrbnik pa bo revnejši za 16 evrov na dan. V primeru daljšega bivanja pa so pripravljeni tudi na ugodnejši dogovor. Hotel Medno sprejme pse le v bungalovih in to za doplačilo 10 evrov na noč. V kampingu Šobec – Bled so psi zelo dobrodošli, so pa precej zasoljen luksuz - 3,50 evra na dan. Kopanje psom v bajerju ni dovoljeno, torej je taksa res zasoljena.

Sindrom razširitve in zasuka želodca (GDV - gastrična dilatacija z volvulusom) je urgentno stanje, pri katerem pride do razširitve želodca, ki je povezana z rotacijo okoli mezenterične osi. Sindrom pogosto imenujemo tudi »torzija želodca«.

Mortalnost ali umrljivost pri psih, ki jih zdravimo, je od 16 do 45 odstotna. Odločilna elementa za uspešno zdravljenje sta hitro prepoznavanje bolezenskega stanja in takojšnja stabilizacija.

O enostavni dilataciji govorimo, ko pride do napolnjenosti želodca z zrakom ali s hrano, ki vre, ob tem pa želodec ne spremeni svojega položaja. Pri dilataciji pride do raztezanja organa ali druge strukture nad normalnimi razsežnostmi. Dilatiranje je akt razširjanja votline ali ustja. Za tako imenovano prenažrtje je značilno, da je želodec v normalnem položaju, a je prekomerno razširjen zaradi zaužitja velike količine hrane. Za pse, ki so se prenažrli, je značilno, da lahko želodčno vsebino izbruhajo ali pa ta sčasoma sama preide iz želodca v črevo. Posredovanje veterinarja je potrebno le, če se pes slabo počuti in je zelo nemiren. V tem primeru je na mestu vstavljanje želodčne sonde, po kateri želodčno vsebino odstranimo iz razširjenega želodca. Še vedno pa ni pojasnjeno, kakšna je povezava med tem stanjem in kasnejšo akutno gastrično dilatacijo z zasukom. Pri akutni dilataciji želodca z zasukom je značilno hitro in obsežno širjenje želodca s hkratno disfunkcijo srčno-žilnega in dihalnega sistema.

Treba je omeniti še kroničen zasuk želodca, ki je podvrsta sindroma razširitve in zasuka želodca, klinični znaki pa so lahko komaj opazni in so tudi zelo različni. Večkrat lahko diagnozo postavimo šele potem, ko opravimo rutinsko diagnostiko zaradi hujšanja, nabiranja plinov in klokotanja po želodcu in črevesju ter podrigavanja. Rentgensko slikanje trebušne votline (Slika 2, 3) je nujno za ločitev stanja, pri katerem gre samo za razširitev želodca, od stanja, za katerega je značilen tudi zasuk želodca.

Čeprav je bolezensko stanje GVD znano že več desetletij, patogeneza (nastanek in razvoj bolezni) še vedno ni pojasnjena. Prevladuje mnenje, da pred zasukom pride do razširitve želodca. Analize želodčnih plinov psov z GVD so namreč pokazale, da je plin v razširjenem želodcu zrak, zato menijo, da je aerofagija (požiranje zraka) zelo verjeten vzrok za nastanek želodčne razširitve.

Sindrom GVD je stanje, ki prizadene predvsem velike pasme psov, tiste, ki imajo globok prsni koš, kot so nemška doga, weimaranec, bernardinec, nemški ovčar, irski seter, gordonov seter, vendar je opisan tudi pri mačkah ter pri majhnih pasmah psov. Incidenca (obolevnost) je pri šar pejih večja kot pri drugih srednjih pasmah psov. Prav tako so GVD kljub majhnosti bolj podvrženi baseti. Čeprav se lahko GVD pojavi pri katerikoli starosti, je pogostejši pri srednje starih ali starih psih.

* Namesto enega velikega obroka naj žival dobi več manjših obrokov na dan.

* Preprečimo razburjanje živali med hranjenjem (če imamo večje število psov, naj bodo ločeni med seboj, če je to seveda potrebno).

* Omejimo gibanje živali pred obrokom in po njem (koristnost tega priporočila je vprašljiva).

* Živali ne hranimo iz dvignjene posode.

* Za vzrejo ne uporabljajmo psov in psic, ki so v tesnem sorodstvu z živaljo, ki je že imela sindrom razširitve z zasukom želodca.

* Če ima pes kakršne koli želodčno-črevesne težave, poiščimo veterinarsko pomoč.

* Pri živalih z visokim tveganjem za GDV pretehtajmo koristnost profilaktične gastropeksije.

* Kadar opazimo znake GDV pri svojem psu, čimprej poiščimo veterinarsko pomoč.

Sindrom razširitve in zasuka želodca (GDV - gastrična dilatacija z volvulusom) je urgentno stanje, pri katerem pride do razširitve želodca, ki je povezana z rotacijo okoli mezenterične osi. Sindrom pogosto imenujemo tudi »torzija želodca«.

Mortalnost ali umrljivost pri psih, ki jih zdravimo, je od 16 do 45 odstotna. Odločilna elementa za uspešno zdravljenje sta hitro prepoznavanje bolezenskega stanja in takojšnja stabilizacija.

O enostavni dilataciji govorimo, ko pride do napolnjenosti želodca z zrakom ali s hrano, ki vre, ob tem pa želodec ne spremeni svojega položaja. Pri dilataciji pride do raztezanja organa ali druge strukture nad normalnimi razsežnostmi. Dilatiranje je akt razširjanja votline ali ustja. Za tako imenovano prenažrtje je značilno, da je želodec v normalnem položaju, a je prekomerno razširjen zaradi zaužitja velike količine hrane. Za pse, ki so se prenažrli, je značilno, da lahko želodčno vsebino izbruhajo ali pa ta sčasoma sama preide iz želodca v črevo. Posredovanje veterinarja je potrebno le, če se pes slabo počuti in je zelo nemiren. V tem primeru je na mestu vstavljanje želodčne sonde, po kateri želodčno vsebino odstranimo iz razširjenega želodca. Še vedno pa ni pojasnjeno, kakšna je povezava med tem stanjem in kasnejšo akutno gastrično dilatacijo z zasukom. Pri akutni dilataciji želodca z zasukom je značilno hitro in obsežno širjenje želodca s hkratno disfunkcijo srčno-žilnega in dihalnega sistema.

Treba je omeniti še kroničen zasuk želodca, ki je podvrsta sindroma razširitve in zasuka želodca, klinični znaki pa so lahko komaj opazni in so tudi zelo različni. Večkrat lahko diagnozo postavimo šele potem, ko opravimo rutinsko diagnostiko zaradi hujšanja, nabiranja plinov in klokotanja po želodcu in črevesju ter podrigavanja. Rentgensko slikanje trebušne votline (Slika 2, 3) je nujno za ločitev stanja, pri katerem gre samo za razširitev želodca, od stanja, za katerega je značilen tudi zasuk želodca.

Čeprav je bolezensko stanje GVD znano že več desetletij, patogeneza (nastanek in razvoj bolezni) še vedno ni pojasnjena. Prevladuje mnenje, da pred zasukom pride do razširitve želodca. Analize želodčnih plinov psov z GVD so namreč pokazale, da je plin v razširjenem želodcu zrak, zato menijo, da je aerofagija (požiranje zraka) zelo verjeten vzrok za nastanek želodčne razširitve.

Sindrom GVD je stanje, ki prizadene predvsem velike pasme psov, tiste, ki imajo globok prsni koš, kot so nemška doga, weimaranec, bernardinec, nemški ovčar, irski seter, gordonov seter, vendar je opisan tudi pri mačkah ter pri majhnih pasmah psov. Incidenca (obolevnost) je pri šar pejih večja kot pri drugih srednjih pasmah psov. Prav tako so GVD kljub majhnosti bolj podvrženi baseti. Čeprav se lahko GVD pojavi pri katerikoli starosti, je pogostejši pri srednje starih ali starih psih.

* Namesto enega velikega obroka naj žival dobi več manjših obrokov na dan.

* Preprečimo razburjanje živali med hranjenjem (če imamo večje število psov, naj bodo ločeni med seboj, če je to seveda potrebno).

* Omejimo gibanje živali pred obrokom in po njem (koristnost tega priporočila je vprašljiva).

* Živali ne hranimo iz dvignjene posode.

* Za vzrejo ne uporabljajmo psov in psic, ki so v tesnem sorodstvu z živaljo, ki je že imela sindrom razširitve z zasukom želodca.

* Če ima pes kakršne koli želodčno-črevesne težave, poiščimo veterinarsko pomoč.

* Pri živalih z visokim tveganjem za GDV pretehtajmo koristnost profilaktične gastropeksije.

* Kadar opazimo znake GDV pri svojem psu, čimprej poiščimo veterinarsko pomoč.

V svoji več kot stoletni zgodovini, odkar je Max von Stephanitz davnega leta 1899 v rodovno knjigo Društva za nemške ovčarje (Schäferhund Verien – SV) vpisal prvega nemškega ovčarja po imenu Horand von Grafrath, je nemški ovčar postal in še vedno ostaja najbolj priljubljena in najbolj razširjena pasma psov.

Tako občutimo globoko spoštovanje do vseh predstavnikov te pasme, ki danes opravljajo službo v dobro človeka in družbe - iščejo mine, eksploziv ali delajo kot reševalni psi, pri čemer izrabljamo njihove izostrene čute, njihova inteligenca in čuječnost pa jim omogočata opravljanje tudi številnih drugih nalog; morda najpomembnejša naloga sodobnega nemškega ovčarja pa je, da je kot čudovit, zanesljiv in inteligenten spremljevalec vir veselja v tisočih družinah.

Pasma nemški ovčar izvira iz petih skupin psov, ki so z medsebojnimi parjenji v bistvenem dale temelje pasme. To so bili psi iz

• hanauske psarne Wachsmuth z znanim turingijskim vzrejnim parom Rolandom in Courage,
• psi iz frankfurtske psarne Sparwasser z vzrejnim parom Greifom in Lotte,
• turingijski ovčarski psi,
• würtemberški ovčarski psi in
• psi iz rodu Krone s prav tako turingijskim vzrejnim parom Maxom in Sali von der Krone.

Z določitvijo pasemskega standarda in s postopnim uvajanjem načrtne vzreje so vzreditelji skušali doseči večjo enotnost pasme kar zadeva anatomsko zgradbo, se pravi zunanji videz in seveda tudi značaj. Razstave in podelitve naziva zmagovalec so bile namenjene predvsem temu, da so vzrediteljem in ljubiteljem pasme posredovali vzrejne cilje, ki pa so bili pravzaprav napisani že v dotedanjem pasemskem standardu. Ta je predstavljal rdečo nit, po kateri naj bi se vzreditelji usmerjali.

Kmalu po nastanku pasme sta se pozneje v desetih generacijah oblikovali dve liniji:

• Horand von Grafrath – Alex von Westfalenheim – Erich von Grafenwerth in
• Horand von Grafrath – Hektor von Schwaben – Pilot – Donar Overstolzen),

ki sta po očetovski strani zelo močno vplivali na vzrejo.

Določeno stopnjo enotnosti glede na anatomsko gradnjo in zunanji videz ter velikost pa so dosegli šele s plemenjakoma Erichom Grafenwerthom in z njegovim sinom Klodom Boxbergom. Z njunimi potomci se je tudi končalo obdobje oblikovanja značaja, začelo pa se je obdobje oblikovanja zunanjosti. Velik vpliv na podobo pasme je imel Klodo Boxberg s sinom Utzom Haus Schütting. Če sodimo po zdajšnjih merilih, so ti psi predstavljali izhodišče za nadaljnjo vzrejo ter za krvne linije, ki so se ohranile vse do današnjih časov.

Kamorkoli prideva z mojim mešančkom Benom in pokaževa kak trikec, so ljudje navdušeni in očarani. Začudeni so, koliko kuža zna in ponavadi pravijo, da bi lahko nastopal v cirkusu.

Sama se na takšne pohvale in mnenja le nasmiham, sem pa seveda na svojega kužka in tudi nase zelo ponosna. Čeprav moram zdaj, ko imam nekaj izkušenj, povedati, da učenje trikcev ni nič kdove kako posebnega in ni treba imeti nobenih posebnih talentov. Poznati moramo predvsem način učenja in svojega psička lahko naučimo česarkoli. Na vsakem tekmovanju v agilityju je vsaj sto psov, ki znajo toliko ali celo več kot moj Ben. Zato v primerjavi z njimi Benovo znanje ni prav nič posebnega.

In kako sem svojega sicer za delo ne kdove kako motiviranega psa pripravila, da bo počel še kaj drugega, da ne bo le poležaval na hišnem pragu in lajal na mimoidoče? Pasjo šolo sva torej uspešno zaključila. Že prej sem ugotovila, da marsikaj sploh ni tako težko, kot se zdi na prvi pogled, če ti nekdo, ki je za to usposobljen, razloži, kako je treba delati. Kuža neverjetno hitro dojame, kaj je dobro zanj, kaj mu prinese to, kar hoče; je vztrajna žival, ki pa pravzaprav išče možnosti za čimbolj lagodno življenje. Sami pa moramo psa prepričati, da je zanj pravzaprav najbolje to, kar sami želimo od njega. Nekoč so pač vsi psi nekaj počeli. Nekateri so pomagali pri paši, drugi pri lovu, tretji so bili čuvaji … Dandanašnji vsaj v mestih večina psov živi na kavču doma. Na prvi pogled je videti, da jim tako življenje ustreza, a tudi največji pasji »lenuhi« so radi vsaj kdaj pa kdaj zaposleni. Najslabši pes je zdolgočasen pes.

Letošnja zima je bolj ali manj dobrodušna in vsaj do prvih dni decembra še ni pokazala svoje prave narave, mraza in snega, lahko pa pričakujemo, da bo to zgodilo v januarju in februarju, kot že nekaj let doslej. S kužki nas ne glede na to, kakšna je zima, čakajo lepi trenutki, pa tudi nekaj težav in neprijetnosti.

Suha zima je za večino psov in tudi ljudi manj naporna in težavna kot vlažna. A žal se tudi vlažnim dnem ne bomo mogli izogniti. Zato nekaj nasvetov, kako bomo s svojim psom čim lepše preživeli zimo, v dneh torej, ko je temni del dneva zelo dolg, svetli pa sila kratek. Naj v uvodu zapišemo še to, kar smo že večkrat: za pse in pasje skrbnike ni slabega vremena, za gibanje v naravi je lahko ovira le slaba obleka, obutev in seveda oprema.

Psi vodiči slepih omogočajo uporabnikom, da pot opravijo hitreje in bolj varno. Enako pomembna vloga teh štirinožnih pomočnikov pa je, da so svojim slepim skrbnikom družabniki in spremljevalci, zato je pomembna tudi tako imenovana socialna vloga teh psov.

Pa poglejmo, kdaj so začeli pse vodiče šolati v svetu in kdaj v Sloveniji. Pse vodnike je v svojih delih omenjal že Aristotel. V 13. stoletju so tudi Arabci pisali o psih, ki vodijo slepe. Iz časa Avstroogrske monarhije pa je dokument iz leta 1755, ki dokazuje uporabo psov vodičev. Bolj množično pa so začeli pse vodiče uporabljati po koncu prve svetovne vojne v Nemčiji. Mnogo vojakov je namreč zaradi uporabe bojnih strupov izgubilo vid in so zato potrebovali pomoč. Prav tako so v Nemčiji leta 1919 izdali prvo knjigo o šolanju psov vodnikov, v tridesetih letih dvajsetega stoletja so začele nastajati tudi prve šole, v katerih so usposabljali pse vodiče. Šole so začeli najprej ustanavljati v Nemčiji, Angliji, v Združenih državah Amerike in v Avstraliji.

Kaj pa Slovenija? Po drugi svetovni vojni (1953) so se šolanja psov vodičev lotili v šol službenih psov, v vzrejnem centru v Klečah pri Ljubljani. S šolanjem psov sta se ukvarjala inštruktorja, sicer pa miličnika Jože Logonder in Jože Toplišek, strokovno pa jima je pomagala dr. Aurejeva iz Švice, ki je bila tudi soustanoviteljica šole. S šolo je od vsega začetka sodeloval od rojstva slepi kinolog prof. Peter Confidenti. Za slepe so šolali nemške ovčarje. Po treh letih (1956) je šola prenehala z delom, ker so pristojni ugotovili, da je za slepe dovolj dobro poskrbljeno in da ne potrebujejo več psov vodičev.

Sledilo je približno dvajsetletno obdobje, ko se s šolanjem psov vodičev na Slovenskem ni nihče ukvarjal. Šele leta 1977 so se na pobudo dr. Vjekoslava Simčiča začeli s to vejo kinologije ukvarjati v šoli za policijske pse na Podutiku. V začetku so šolali nemške ovčarje, pozneje labradorce. Psi podutiške šole so bili odlično izšolani, vodljivi, vendar niso bili vajeni življenja v hiši in slepi so imeli zaradi tega kar nekaj težav. V podutiški šoli so vsako leto izšolali od tri do pet psov in v osemdesetih letih 20. stoletja je bilo v Sloveniji približno trideset psov vodičev slepih. V tem obdobju se je število psov povečalo predvsem zato, ker so slepi dobivali pse vodiče na račun Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Šola je prenehala s šolanjem psov vodičev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Posledica tega je bilo veliko zmanjšanje števila psov za vodenje slepih, v določenem obdobju jih je bilo celo manj kot pet.