Neskončno trajajoča hoja v krogu, potegi s povodcem, cingljanje verižnih ovratnic na zateg, kričanje ...

Stop! Pozabimo na mračne čase pasje inkvizicije! Smo sodobni učitelji in učimo bolj z glavo kot z mišicami. Zato se bomo lotili vaje »poleg« popolnoma drugače – najprej BREZ povodca! Kaj sploh je vaja »poleg«? Ta ukaz ponavadi uporabimo, če želimo, da bo naš pes hodil tesno ob nas in s plečko stalno ob naši nogi. Sprva je to največkrat leva noga, kasneje pa lahko psa naučimo tudi hoje ob desni nogi, seveda na drug ukaz. Več o tem, zakaj, kdaj in kako, pa v kakšni boljši pasji šoli, ki jo je za izpopolnitev znanja pravzaprav nujno obiskovati. Če pes še ni preveč ubogljiv in vodljiv, začnemo z učenjem v ograjenem prostoru, lahko kar v hiši ali na vrtu. Če to ni mogoče, uporabimo lahek, malo daljši povodec, dolg, denimo, od 1,5 do 2 m. Pripnemo ga okoli pasu, da med hojo ne bi z rokami vplivali na psa. Pa začnimo! V žepu imamo posodico ali vrečko s priboljški. V desni roki držimo kliker in nekaj priboljškov. Pokličemo psa k sebi ali ga kako drugače privabimo k svoji levi nogi. Ko pride, kliknemo in ga nagradimo. Nato naredimo korak. Če je pes še vedno ob nas, spet – klik in nagrada. Pa naslednji korak, klik, hrana. In še korak, klik, hrana. Tako naredimo nekaj korakov ter za vsakim kliknemo, če je pes še ob nas. Če je medtem ušel, seveda ne. Spet ga privabimo k sebi in nadaljujemo z vajo. Čez nekaj minut prenehamo, povadimo še kaj drugega, nato se s psom poigramo. Se še spomnimo? Vadili naj bi vsaj dvakrat na dan po nekaj minut.

Če ste doslej pridno vadili in pri tem dosledno upoštevali naša navodila, potem vaš pes že kar dobro obvlada nekaj osnovnih vaj.

Vsekakor se zna na znak usesti in uleči ter tako tudi nekaj časa ostati. Ko ga pokličete, pridirja že na prvo besedo in se pozorno usede pred vas. Na sprehodu pridno hodi tako, da je povodec ves čas ohlapen. Če je treba, pa na znak »poleg« stopa tesno ob vaši nogi.

Kaj pa zdaj? Se lahko mirno zleknemo na lovorikah in za vse večne čase prenehamo šolati svojega štirinožnega učenca? Če bi to storili, bi bilo podobno, kot če bi pri otroku za vedno prekinili šolanje, potem ko je dopolnil drugi razred osnovne šole. Opisane vaje so namreč šele začetek in temelj uspešne pasje kariere - vsega lepega, kar nas še čaka.

Psu smo pred nos pomolili izbrani predmet. Kot bi pravzaprav storil vsak pes, ga bo želel povohati in se mu bo pri tem približal z nosom.

V tistem trenutku kliknemo in mu damo priboljšek. Spet približamo predmet, pes se dotakne z nosom, klik, hrana. Ponudimo predmet, dotik, klik, hrana. To nekajkrat ponovimo, nato predmet ponujamo z različnih smeri. Vsakokrat, ko se ga pes dotakne z nosom, kliknemo in mu damo priboljšek. Ko smo prepričani, da je pes vajo razumel, dodamo znak »dotik« ali kaj podobnega: »dotik«, ponudimo predmet, pes se ga dotakne, klik in hrana. To še nekaj časa vadimo, nato se s psom poigramo. Če želimo, da bo pes napredoval, vadimo po nekaj minut vsaj dvakrat na dan.

Kdaj pa kdaj je tarča lahko velika; pes se je ne dotakne ne z nosom ne s šapo, ampak z vsem telesom…

Danes bomo opisali sprostitveno vajo, ki bo psu in nam nedvomno mnogokrat v veliko pomoč. Učili ga bomo, da se bo na povelje ulegel na določeno podlago in sprostil … ali se bo vsaj trudil za to. Potrebujemo majhno preprogo, blazino, brisačo ali kaj podobnega, kar je za psa novo in česar še ni videl. Sama uporabljam majhno preprogo, ki je le nekoliko večja od naših psic, tako da lahko udobno ležita na njej. Na eni strani je mehka, debela tkanina, na drugi pa za vodo neprepustna obloga. Tako jo lahko položim tudi zunaj, na mokro in umazano podlago. Najbolje je, če jo lahko peremo v pralnem stroju. Poleg preproge ali podobne podlage pa potrebujemo – kot seveda že slutite – kliker in priboljške.

Psa bomo skušali naučiti vajo z oblikovanjem, angl. shaping. To pomeni, da bomo s klikerjem označili in nagradili vse korake proti cilju – sproščenemu ležanju na preprogi ali podobni podlagi. Šele takrat, ko bomo ta cilj dosegli, bomo dodali povelje.

Uporaba vaje, kjer se pes na znak uleže na določeno podlago, ima neskončno možnosti…

Podlago lahko vzamemo s seboj na različna mesta in z njeno pomočjo psa umirimo. V pasjo šolo, na vadbo ali povsod tja, kjer pes doživlja stres. Doma jo lahko uporabimo, ko pridejo gostje. Če je pes preveč nemiren in poskočen, ga pošljemo na podlago in ga tam nagrajujemo. Med ležanjem na določeni podlagi lahko počnemo tudi tako imenovano desenzibilizacijo pri psih, ki se pretirano bojijo različnih zvokov, denimo pokov petard, grmenja ipd. Medtem ko pes sproščeno leži na podlagi, predvajamo posnete zvoke. Sprva seveda zelo potiho, glasnost pa POSTOPOMA stopnjujemo. Podrobna navodila za tako vedenjsko terapijo lahko dobimo pri strokovnjaku.

Pes bo na podlagi vse bolj sproščen ali se bo trudil sprostiti, če bomo še posebej nagrajevali zunanje znake sproščenosti. Tako kliknemo, če sproščeno pripre oči ali mežika, če zazeha, položi glavo na šapo, se uleže na stran ipd. Lahko pa ga na podlagi tudi zmasiramo, denimo z masažo »tellington touch«, če jo obvladamo.

Tako kot pri ljudeh je tudi za pse dobro, da so primerno ogreti, preden začno opravljati gimnastične vaje.

Zato bo najbolje vaditi po krajšem sprehodu, ko pes še ni preveč utrujen in je še pripravljen za učenje. Najprej se bomo lotili slaloma med nogama. Kje? Kaj menite – seveda, kot ponavadi v naši »učilnici«! Skledica s priboljški je polna, napet kliker pa v roki. Naj ponovno poudarim, da je VEČ načinov, kako psa naučiti določeno vajo. Mi ponavadi opišemo ENEGA, kar pa ne pomeni, da psa ne moremo učiti drugače, če je le uspešno in če učenec rad sodeluje. Na voljo je nešteto knjig, pa tudi DVD s podrobnimi navodili za učenje različnih vaj, predvsem v angleščini. Kogar zanima, jih bo gotovo lahko poiskal in si jih priskrbel. Zdaj pa začnimo, tokrat si bomo pomagali s stolom ali klopco.

Marsikateri kuža je sposoben svojega »gospodarja« hipnotizirati s pogledom in ga tako pripraviti h določenim dejanjem…

Najpogosteje takrat, ko je človek pri kosilu ali malici in mu pasji pogled skozi oči seže neposredno do želodca ali še globlje ter tako pokvari tek – če seveda svojega obroka ne deli s psom… Drugače pa psi svoj pogled uporabljajo »bolj varčno« kot mi, ljudje. Ponavadi si pogledajo neposredno v oči le takrat, ko za to obstaja tehten razlog. Največkrat takrat, ko želijo drugega psa spodbuditi k nečemu, denimo h igri, ali pa, če mu grozijo z napadom. Na splošno se neposrednemu očesnemu stiku prej izogibajo, saj ta, vsaj pri sporazumevanju med manj poznanimi psi, ne velja za preveč vljudnega. Odmikanje pogleda pri psih pomeni celo pomirjevalno potezo. S takim dejanjem želi pes sporočiti drugemu vrstniku, da se ne želi spopasti z njim, kar tega pomiri. Podobno se psi vedejo tudi pri sporazumevanju z ljudmi, le da mi tega velikokrat ne razumemo pravilno.