Naš tri leta star mešanček Dik približno dve uri po obroku izbruha rumeno, sluzasto tekočino, v kateri pa nikoli ni zaužite hrane. Naj povem, da je naš Dik zelo živahen, vedno je v akciji in je nasploh zelo zdrav kuža. Rada pa bi vedela, kako bi mu lahko pomagala, da ne bi bruhal.

Za bruhanje po obroku je lahko več vzrokov. Bruhanje je lahko posledica motnje pri praznjenju želodca. Sicer pa bljuvanje rumene, sluzaste tekočine pri psih ni nikakršna redkost in je posledica izločanje žolča iz dvanajstnika v želodec. Opisano bruhanje pa je lahko tudi posledica vnetja želodčne sluznice. Do tega pa lahko pride tudi zaradi presnovnih motenj … Vzrokov za bruhanje pri vašem Diku je torej lahko veliko, zato bo še najbolje, da ga temeljito pregleda veterinar internist.

Če veterinar ne bo odkril nobene organske bolezni, skušamo težavo odpraviti z dietno hrano, lahko tovarniško pripravljeno, ali pa dieto pripravimo sami. Pomembno je, da bo kuža dobil laže prebavljivo hrano. Kot sestavine dietne hrane uporabimo, denimo, kuhan riž in piščančje meso. Za približno deset kilogramov težkega psa lahko pripravimo dnevni obrok (v gramih):

Piščančje meso …………………125

Riž (surov)………………………125

Pšenični otrobi……………………..5

Korenje……………………………15

Sončnično olje……………………...5

Dodatek mineralov………………….5.

Edina uspešna rešitev pri slinjenju je, da imamo vedno na voljo primerno veliko krpo, da sproti brišemo sline. Pri vašem psu je slinjenje bržkone posledica določenega psihičnega stanja. Svetujem, da se izogibate okoliščin, ki mu povzročajo slinjenje. Lahko poskusite s preusmeritvijo pozornosti. Ko bo vaš kuža, denimo, pozoren na drugega psa in se bo začel sliniti, mu z igro, z nagrado ali kako drugače preusmerite pozornost.

Pozdravljeni! Pišem vam, ker imam težavo s svojim poldrugo leto starim zlatim prinašalcem. Sicer je kuža ubogljiv, vendar pa, ko ga na sprehodu pokličem, je dostikrat neposlušen. Kuža sicer živi v hiši, kjer je povsem ubogljiv. Vem, da ve, kaj pomeni, ko zažvižgam na piščalko, vendar je ugotovil, da mu, ko je dovolj oddaljen, ne morem nič. Kako naj ga navadim da bo z veseljem in vedno prišel na moj klic? Pa še vprašanje: kolikokrat naj ga na pol ure dolgem sprehodu pokličem, da se ne bo naveličal prihajati? Kuža na sprehodu tudi precej vohlja, kar me sicer ne moti, a prav zaradi vonjav ne pride na klic. Drugi problem pa imava s psi in drugimi sprehajalci. Res da se nimava priložnosti igrati in socializirati z drugimi psi, saj ne poznam nikogar, ki bi se bil pripravljen učiti z nama. Bila sva v pasji šoli, vendar se ni navadil tega, da ne sme tekati za drugimi psi. Pes ni nevaren, vendar pa je njegovo tekanje moteče za druge in tudi zame. Zaradi tega ga imam na dolgem povodcu. Zelo si želim prevzgojiti psa, a je to zdaj zelo težko, saj ni več majhen psiček. Zanima me tudi, če ni za prevzgojo že prepozno? Lepo se zahvaljujem za vaš čas in pomoč. Revija Moj pes je moja najljubša, želim vam da tako delate še naprej! Lep pozdrav,

Monika Z., Mengeš

Ni pravila, kolikokrat naj psa pokličemo v določenem časovnem obdobju. Pravilo pa je, da večkrat, vsak klic pa naj za psa pomeni kaj prijetnega (igra, pohvala, nagrada). Pomembno je še, da vsakič, ko kuža pride, zahtevamo, da se tik pred nami usede, nato ga pohvalimo ali nagradimo (kuža še vedno sedi), preden ga spet spustimo, ga primemo za ovratnico, kot bi ga hoteli navezati – tako kuža nikoli ne bo vedel, kdaj pomeni odpoklic tudi konec sprehoda. Pri odpoklicu moramo upoštevati še eno pravilo: nikoli ne kličimo psa, če vemo, da se na klic (žvižg) ne bo odzval. Med sprehodom moramo tudi paziti, da se pes ne bo preveč oddaljil – bolj bo oddaljen, manjša je verjetnost, da nas bo slišal.

Neodzivanje na klic tedaj, ko na psa delujejo različni zunanji dražljaji, ki so bolj zanimivi od skrbnikovih klicev, je zelo pogosta oblika neželenega vedenja. Pri zlatih prinašalcih pa je še bolj pogosta kot pri nekaterih drugih pasmah. Gre pač za psa, ki zelo rad vohlja in je ravno dovolj samostojen, da skrbnika ne pogreša in se zato lahko tudi kar precej oddaljuje.

Neželeno vedenje vašega prinašalca je nedvomno tudi posledica napačne vzgoje v mladosti, v obdobju socializacije. Psa moramo namreč že od vsega začetka navajati, še zlasti tedaj, ko je tako mlad, ko še ni samostojen, da bo pozoren na svojega skrbnika. Če se oddalji, se mu skrijemo, stečemo stran ipd.

Vaš kuža je res ugotovil, da mu nič ne morete, ko je odvezan in zato vaše klice preprosto ignorira. Nekaj nasvetov za odpravljanje vedenja:

• Na prostem naj bo pes vedno na povodcu, seveda najbolje, da je na tako imenovanem fleksiju. Med sprehodom, ko bo navezan, ga večkrat pokličite, tudi tedaj, ko bo »obremenjen« s kakimi zanimivimi vonji.
• Na klic naj vedno pride tako, da se bo usedel tik pred vas. Sledi pohvala, kdaj pa kdaj tudi nagrada. Steče lahko šele, ko mu to dovolite.
• Dokler ne bo začel prihajati na klic, ko bo navezan na povodec, ga ne spuščajte na prostem. Lahko pa ga spustite v varno ograjenem vrtu in tam vadite odpoklic.
• Ko je prost, ga ni nikoli ne kličite tedaj, ko boste vedeli, da se ne bo odzval. Lahko se zgodi, da ga boste morali imeti na prostem vedno na povodcu, v vsakem primeru pa tam, kjer so zunanji dražljaji - ni tako malo psov, ki jih skrbniki med sprehodom nikoli ne spustijo s povodca.

Seveda svetujem, da gresta s psom v tečaj osnovnega šolanja. Vem, da je precej zapleteno živeti s psom, ki ne prihaja na klic, saj je to pravzaprav osnova za kakovostno sožitje s psom.

Se opravičujem, če vas s svojim javljanjem nadlegujem, ampak v poletni številki sta imeli nekaj malce bolj provokativnih zapisov.

1. V rubriki »Bevskanje« ste objavili zapis nekega tečajnika, ki ni bil zadovoljen z delom ali z osvojenim znanjem v pasji šoli. Sicer je navedenih premalo podatkov (starost psa, predznanje, morda pasma, količina domačega dela,...), moramo pa pri tem upoštevati dejstvo, da v tečaju dobimo predvsem strokovne predloge, usmeritve..., kako delati s psom. Zgolj zaradi obiskovanja tečaja pa bi bilo naivno pričakovati, da nam bo uspelo povsem izšolati in vzgojiti psa. V vsakem primeru pa nas čaka še veliko domačega dela. Odpoklic je pa sploh ena (naj)težjih vaj, ki je na tečaju ponavadi ne moremo povsem obdelati. Sama svojega psa, ki ima za seboj kar nekaj tečajev, še vedno pogosto nagradim za dobro opravljen odpoklic. Skratka, v zagovor pasjim šolam želim le poudariti, da plačana tečajnina ne zagotavlja izšolanega psa, potrebno je vsakodnevno delo doma. Začetni tečaji so (po mojem mnenju) bolj namenjeni vodnikom kot psom.

2. Psi v lokalih in na počitnicah: konec julija smo　doživeli prijetno izkušnjo, da smo šli lahko v Sloveniji v hotel s štirimi zvezdicami in vzeli psa s seboj. In sicer v Wellness Park Laško. Vedno, ko najdemo hotel, kjer sprejemajo pse, se že na začetku na recepciji dogovorimo, da tedaj, ko　smo na zajtrku, na vratih visi listek "Ne moti", zato pač, da nam kaka sobarica kriče ne zbeži, ko odklene vrata. In ko pridemo z zajtrka, poiščemo sobarico in odpeljemo psa iz sobe. Ker kdaj pa kdaj informacije ne potujejo, ne da bi se kje izgubile, to povemo še vsaki sobarici posebej. Tu res ni bilo problema, sobe so prostorne, klima je, centralna, dvigala so iz garaže do hodnika, kjer je soba, in tudi več jih je. Smo pa bili letos na Obali v hotelu, kjer se nam je zgodilo, da soba kak dan ni bila pospravljena, očitno zato, ker smo imeli psa, za katerega smo plačali 20 evrov na dan. Prepričana sem, da se bodo postopoma tudi pri nas zadeve spremenile. A če nas spustijo s psom v hotel, mora biti naš pes super vzgojen in zavedati se moramo svojih dolžnosti (higiena, čistoča psa ipd.). Pa tudi tega, da s psom ne smemo motiti in vznemirjati drugih gostov.　

3. Psi v Ljubljani: opravili smo eksperiment in poskušali priti s psom na ladjico, ki pluje po Ljubljanici. Na TIC so nam že pred mesecem dni rekli, da so ladjice premajhne za otroški voziček in da psi niso zaželeni; no, smo šli pa k zasebniku, kjer pa je bil dobrodošel tudi naš pes.

Nedeljski dan se nama je z možem zdel ravno pravšnji za obisk celjskega obrtnega sejma, seveda skupaj z našo bernko Jutto. Dan ni bil prevroč niti ne premrzel za kratek ogled sejemske ponudbe. Zato smo se dopoldne odpravili proti Celju, opremljeni s posodico za vodo, z vrečkami za pasje iztrebke, z Juttinim potnim listom in delovno knjižico, v kateri je zapisano, da je opravila izpit za psa spremljevalca B-BH. Našli smo parkirni prostor, zanj odšteli štiri evre in se odpravili proti vhodu. Z možem sva kupila vstopnici po šest evrov in se napotili proti vratarjema. Naša pot na sejmišče pa se je prav hitro končala - že nekaj metrov pred vstopom na sejem. Vratar nama je že od daleč kazal na znak, ki psom prepoveduje vstop. Bila sva šokirana in nisva mogla verjeti svojim očem. Počutila sva se skrajno ponižana vpričo vseh navzočih, ki so se gnetli pred vhodom.

Najprej sem pomislila na to, da bo prav na tem prihodnje leto v tem času evropska razstava psov, kjer pričakujejo šestnajst tisoč psov, zdaj pa prepovedujejo vstop eni sami šolani in lepo vzgojeni bernki. Vprašala sem se, kakšen sejem je to, če zanj pravijo, da je na svetovni ravni. Po odnosu do psov to niti po naključju ni. Kako bo mesto v letu 2010 pogostilo in prenočilo na tisoče skrbnikov s psi z vsega sveta, če jim je prepovedan vstop na sejmišče? Razumela bi še, če bi znak prepovedoval vstop psom v razstavne dvorane, ne pa tudi ogleda na zunanjem delu sejmišča. Sprašujem se, čemu hodimo lastniki psov v pasje šole, kjer se več mesecev trudimo socializirati, vzgajati in šolati svoje pse, da se znajo vesti na javnih prostorih in niti po naključju niso napadalni. In ko kuža na koncu šolanja dobi delovno knjižico z vpisanim izpitom, z dokumentom, ki ga je izdala Kinološka zveza Slovenije, mi ta dokument ne pomaga odpirati prav nobenih vrat. Z opravljenim B-BH izpitom lahko moj kuža doma gloda kosti prav tako kot tisti, ki tega izpita nima.

Ogorčena sva zahtevala denar nazaj za vstopnici in za parkirnino. Gospodična na blagajni mi je hitela pojasnjevati, da so na sejmišču razstavljeni predmeti in bi psi tem predmetom lahko povzročili škodo. Dragi enako misleči: v trgovini Ikea v Gradcu (le eden od mnogih nakupovalnih centrov v Evropi) se psi sprehajajo skupaj s svojimi skrbniki, pa nikomur niti na misel ne pride, da bi psi lahko karkoli poškodovali. Kako ljudje na položajih, ki odločajo o tem, kam pes sme in ne sme, ne morejo razumeti, da smo pasji lastniki (velika večina) odgovorni ljudje, da poznamo svojega psa, da zanj in za njegova dejanja odgovarjamo ter da za svojim psom pobiramo? Pričakovala sem, da bodo pred vstopom zahtevali, da pokažem pasji potni list in delovno knjižico, da bi dokazovala, da je pes cepljen zoper kužne bolezni in da je opravil šolanje ter je zato primeren za gibanje na sejmišču. Oba dokumenta sem imela v roki, pa ju nihče ni hotel pogledati.

Prihodnje leto sem nameravala svojo psičko prijaviti na evropsko razstavo psov, vendar bom o tem še enkrat temeljito razmislila. Zakaj bi bila prihodnje leto na sejmišču dobrodošla, zdaj pa ne?! Bržkone bom dobrodošla zato, ker bom plačala prijavnino zanjo in bo imelo sejmišče nekaj od tega. Sicer pa - naj mi zaračunajo sejemsko vstopnico tudi za psa, rade volje jo bom plačala. Samo začnimo se že vesti kot v večini evropskih držav – vsaj malo bolj prijazno do psov in njihovih odgovornih lastnikov.

Najprej naj povem, da imate najboljšo revijo za ljubitelje psov! Zelo rada jo prebiram! Imam pa tudi težavo z našo osem mesecev staro psičko Dono. Njena mama je koder, oče pa je zelo verjetno zlati prinašalec. Težav se pojavijo, ko psička sreča drugega psa. Takrat postane plašna, skriva se za menoj, spodvije rep pod zadnje noge in se umika, tudi če gre za majhnega in miroljubnega psa. Prvi pes, ki ga je Dona spoznala, je bil sošolkin kuža, ki pa je renčal nanjo. Sicer ima Dona rada ljudi in se jih ne boji. Nobenih težav ni, ko je ves dopoldan sama doma, tudi grmenja se ne boji. Kako naj jo odvadim plašnosti do drugih psov? Naj še povem, da ima naš sosed mešanca med ameriškim pit bull terierjem, ki je do Done zelo prijazen. Pred njim se Dona vrže na hrbet ali pa se skrije. Dragana S., Maribor

Hvala za lepo pismo in seveda za pohvalo. Neželeno vedenje, ki ga opisuješ, je pri psih dokaj pogosto, je pa ponavadi posledica slabih izkušenj z drugimi psi. Res pa je, da se plašno vedenje pogosteje dogaja pri manj samozavestnih in psihično bolj občutljivih psih ter pogosteje pri samičkah kot pri samcih. Seveda je lahko Donino vedenje posledica le ene slabe izkušnje v zgodnji mladosti, morda je nastalo celo zaradi sošolkinega psička, ki je renčal nanjo.

Odpravljanje takega vedenja je zelo zahtevno in dolgotrajno, ponavadi pa ga tudi ni mogoče povsem odpraviti, pač pa ga lahko le omilimo. Pomembno je, da se bo vaša psička srečevala le s prijaznimi psi, ki pa ne smejo biti preveč vsiljivi. Po drugi strani se izognite srečanjem z vsemi psi, ki bi kazali kakršnekoli oblike napadalnega vedenja. Morda je pravšnji pes, ki bo pomagal odpravljati strah pri vaši psički, tudi sosedov pit bull, pred katerim ponavadi ne zbeži. Lahko gresta skupaj na sprehod, a naj bosta oba navezana in zelo verjetno se bosta začela zbliževati. Tako lahko poskusite tudi s kakim drugim, seveda prijaznim psom.

Ko bo psička kazala strah, je ne smete tolažiti, ampak morate njeno vedenje spregledati. Prav je tudi, da skušate njeno vedenje preusmeriti s kako priljubljeno igračko, s hrano ipd. Če vam bo uspelo in se psička ne bo bala, jo morate seveda zelo pohvaliti. V vsakem primeru pa vas čaka precej dolgotrajno delo. Dobro bi bilo, da bi se posvetovali še s kakim poznavalcem vedenja psov.

Naj kot naročnica Mojega psa najprej pohvalim revijo, saj vsakokrat najdem v njej veliko uporabnega tudi za našega psa.

Na vas pa se obračam s prošnjo, da mi pomagate mojemu psu Aronu, dve leti starem labradorcu, čistokrvnem, ki pa nima rodovnika. Z njim smo uspešno opravili tečaj za psa spremljevalca in obvlada vaje: »prostor«, »sedi«, »poleg«, »daj tačko«, »glas« »moj - moj« (na to povelje te oblizne), »čakaj«, odpoklic, »hop« (skoči). Je odličen plavalec, prijazen, zelo vesel, razigran, učljiv, poslušen, rad se vozi v avtu. Edina njegova slabost, ki pa nas zelo skrbi, je renčanje, a čudne vrste. Bom obrazložila kar s primerom: zelo rad je med ljudmi, se crklja in noče biti sam. Zadnje čase pa se dogaja, ko ga pobožam ali pa pokličem k sebi, da povsem spremeni izraz na obrazu (uhlja ima povsem spuščena ob glavi, renči in kaže zobe, rep stisne med noge, njegov pogled pa postane nezaupljiv). Podobno se zgodi med igranjem, in to nenadoma. Gre za "čudno" obliko renčanja, ki ga preprosto ne razumemo, saj se tišči k nam (kot da bi ga bilo česa strah) in renči. Naj povem, da je kdaj pa kdaj povsem v redu. Ko ga pokličemo, pride in vse je v redu. Drugače pa je tedaj, ko se hrani. Tedaj pa renči in nikomur ne dovoli, da bi se mu približal.

Na veliko naslovih smo spraševali, kako odpraviti to vedenje, pa so
stališča vzrediteljev tako zelo različna. Nekateri celo pravijo, da je treba psa na silo disciplinirati. Mi prisile nismo nikoli uporabljali, saj se nam
zdi nečloveška, pa tudi preveč smo navezani nanj, da bi uporabili silo
zoper njega. Drugi spet pravijo, da naj neželeno vedenje odpravljamo na lep način, z igro - a se tudi ta metoda doslej ni obnesla.

Večkrat smo se že znašli v situaciji, ko nam je bilo prav nerodno pred
ljudmi, saj vedo, kaj vse smo pripravljeni narediti za našega Arona. On pa se vede do nas tako čudno, da ne rečem nehvaležno. Odkar je pri nas, ni doživel nobenega stresa, nič grdega se mu ni zgodilo, nobenega udarca ni dobil, zato nas njegovo vedenje še bolj preseneča. Spi na toplem v kurilnici, čez dan je s  starši, popoldne smo vsi skupaj z njim (ker noče biti sam, ko pa to  želi, se umakne na svojo krpico in ga pustimo pri miru). Kaj predlagate? Je kakšna možnost, da pripeljem Arona do vas, da ga  spoznate (seveda vam bomo plačali svetovanje). Zelo radi bi odpravili to hibo, saj tudi on na določen način trpi.

Nataša R., Vinica
Ko kuža renči takrat, ko prihaja k vam, potem ko ste ga poklicali, in pri tem kaže očitne znake nelagodja ali strahu, se morate vprašati, kaj se je zgodilo (lahko vam, kateremu od družinskih članov ali pa komu drugemu, ki je psu blizu), ko ga je kdo poklical, kaj je pri tem doživel hudo neprijetnega. Lahko gre tudi za bolečino ali pa odpoklic povezuje z bolečino, ki jo je nekoč doživel.

Učenje sobne čistoče se začne že pri vzreditelju, se pravi že tedaj, ko so mladiči še v leglu. Vemo, da za "higieno" mladičev do tretjega tedna starosti ali do začetka dohranjevanja poskrbi mati, ki zaužije blato in urin mladičev. Ko začnemo pri tretjem tednu　starosti mladiče dohranjevati in ko začnejo zapuščati kotišče in raziskujejo okolico, mora vzreditelj kotišče urediti tako, da bodo lahko mladiči opravljali potrebo zunaj njega. Na tla položi stare časopise, mladiči pa nanje opravljajo fiziološke potrebe. Če dobimo mladička iz legla, kjer je poskrbel vzreditelj tako, kot sem opisal, bomo mladiče že nekaj več kot teden po prihodu v novo okolje naučili na sobno čistočo, tako da jim bo　"ušlo" le še kdaj pa kdaj.　Vaša psička očitno ni bila deležna takšnega ravnanja vzreditelja in je lahko potrebe opravljala kjerkoli, bržkone tudi v kotišču. Za prevzgojo boste zato potrebovali malce več časa in tudi malo več potrpljenja.　

Pomembno je, da pri navajanju na sobno čistočo nikoli ne boste uporabljali prisile, ne smete je torej ne karati ne uporabiti fizične prisile, ko se bo "zgodilo". Potiskanje smrčka v lužico ali v kupček je seveda huda in groba vzgojna napaka! Psičko imejte v hiši vedno　vedno na očeh ali povsem blizu sebe. Če boste s čim zaposleni in to ne bo mogoče, jo lahko daste na tako imenovani privez. Se pravi, da jo nekje na kratko privežete, pomembno pa je, da je to v istem prostoru, kjer ste tudi sami, da se ne bi pripetila kaka nesreča. Ko, denimo, sedite za mizo, naj bo privezana zanjo. Takoj ko bo postala psička nemirna, jo odvežete in odnesete na prosto. Enako storite tudi, ko jo zalotite "pri dejanju" - brez besed jo primite in odnesite na prosto, da bo zunaj opravila preostanek potrebe in ko bo to storila, jo prisrčno pohvalite. Tudi pri navajanju na sobno čistočo velja splošno vzgojno načelo: bolj učinkovito bomo psa (pre)vzgojili, če bomo želeno vedenje pohvalili, neželeno pa ignorirali.

Še najbolje bi bilo, da bi bila psička ponoči in tedaj, ko je v hiši sama, v primerno veliki kovinski ali plastični kletki, ki jo lahko dobite v vseh bolje založenih trgovinah za živali. Seveda morate psičko najprej navaditi na kletko, doseči morate, da bo to zanjo varno in prijetno bivališče (brlog), v katerem se bo dobro počutila. Kletko postavite na primeren prostor v hiši, kjer ne bo v napoto, vendar tako, da psička ne bo imela občutka, da je izolirana, ko bo v njej.

Če opravlja psička potrebe stalno na istem mestu, denimo na preprogi, je najbolje, da jo odstranite. Nazaj jo namestite šele, ko bo psička zares sobno čista.

Pomembno je še, da psičko po vsakem obroku odpeljete na sprehod, ki naj traja tako dolgo, da bo psička opravila fiziološke potrebe. Po vsakem opravljanju potrebe pa jo morate seveda prisrčno pohvaliti. Ker psička ne pride na klic, naj bo na prostem vedno na povodcu. Pa še nekaj: zadnjega dnevnega obroka hrane naj psička ne dobi po 18. uri.

Z opisanim ravnanjem boste dosegli, da bo psička dojela, kaj hočete ali pričakujete od nje. Iz pisma sem razbral, da tega zdaj še ne ve. Povelje prepovedi "fuj!", ki ga uporabljate, ne učinkuje, ker psička očitno ne ve, kaj sploh pomeni.