V času, ko je plemstvo zahtevalo eleganco za vsako ceno, marsikateri del vprežne opreme ni bil naklonjen konjem. Tako so, denimo ob prelomu 19. v 20. stoletje, uporabljali dodatne vajeti, ki so konja silile, da je glavo nosil nenaravno visoko, da bi deloval čimbolj elegantno.

Angleška pisateljica Anna Sevwell se je v svoji sloviti knjigi Črni lepotec (imamo jo tudi v slovenskem prevodu) zelo zavzemala za odpravo takih mučilnih naprav. V veselje konj je v Angliji tudi dosegla prepoved »mučilnih« delov konjske opreme.

Sicer pa nas še dandanes prevzamejo čudovite vprege in kočije različnih vladarskih družin, ki jih v Evropi niti ni tako malo. Ob posebnih priložnostih lahko te čudovite vprege vidimo na televiziji, samo meščani nizozemskega glavnega mesta pa imajo privilegij, da vsak dan vidijo sanjsko vprego frizijcev njihove kraljice, ki zgodovinske kočije popelje po mestnih ulicah.

Frizijski črni biseri, kot jim tudi pravijo (kot so lipicanci beli biseri Krasa), so težki črni konji z bogato grivo, impozantni tako v vpregi kot pod sedlom. Frizijce so prej vzrejali po vsej obali Severnega morja: v danski severni Friziji, nemški vzhodni Friziji in v nizozemski pokrajini Frizija.

Še zlasti v nizozemski Friziji so gojili posebno frizijsko kulturo z lastno govorico in nošami. Dandanes v frizijskem Leeuwardnu prirejajo osrednje ocenjevanje žrebcev in velik festival, ki privabi na tisoče obiskovalcev.

Na ameriški celini so konji izumrli malce pred začetkom ledene dobe. V Ameriko so se vrnili šele s španskimi zavojevalci Novega sveta. Konkvistadorji, kakršen je bil Hernando Cortez, ki je leta 1519 s svojo vojsko in 16 konji pristal v Mehiki, je sicer prihajal v imenu pokristjanjevanja »divjakov«, v resnici pa mu je šlo zgolj za zlato.

Inkovski kralji naj bi imeli neslutene zlate in srebrne zaklade in teh so se polastili Španci. Pri tem so jim bili v veliko pomoč konji. Indijanci so se v začetku zelo bali jezdecev, ker so mislili, da sta človek in konj eno bitje, nekakšna pošast.

Ko so Španci nazadnje premagali Inke, je Cortez menda rekel: »Za našo zmago se moramo zahvaliti Bogu in konjem!« Po Cortezu so prišli drugi zavojevalci pa tudi miroljubni priseljenci iz Evrope. Vsi ti so s sabo pripeljali tudi konje in izkazalo se je, da ima Amerika idealne pogoje za konje.

Še zlasti na prerijah Zahoda je bilo neskončno veliko trave in konjem prijazno podnebje. Pobegli konji so se le redko vrnili k svojim lastnikom. Poleg velikanskih čred bizonov so se po prerijah kmalu pasli celi tropi konj, ki so kmalu postali všeč Indijancem.

Kdor pozna konje le s televizije, pogosto meni, da z njimi ni mogoče delati drugega, kot skakati čez ovire ali opravljati dresuro, s kasači pa seveda dirkati na hipodromu. Toda s konji je še veliko več športa in zabave.

Klasični dresurni konji so andaluzijci. Jahalna spretnost in umetnost starih Ibercev, zgodovinskih prebivalcev Španije, Portugalske, južne Francije, je bila znana že v času starega Rima.

Pri vzreji so že tedaj pazili, da so bile plemenske živali čim bolj primerne za klasično dresuro. Že tedanji konji so bili zelo verjetno podobni zdajšnjim andaluzijcem. Španska pasemska oznaka za andaluzijce je »pura raza española«, kar pomeni čista španska pasma. Njeni predstavniki so za klasično jahalno umetnost primernejši kot druge pasme konj.

»Baročne« konjske pasme, kakršni sta lipicanec in frizijec, so bile brez izjeme pod vplivom andaluzijcev. V času baroka so bili namreč španski konji zelo priljubljeni po vsej Evropi in kdor je imel plemenitega žrebca, je z njim rad plemenil domače kobile.

Ko je baročni konj na evropskih knežjih dvorih prišel iz mode in si je vzreja prizadevala vzrediti večje, kvadratne konje, nadarjene za dirkanje in skakanje, so tudi Španci delali poskuse s križanjem andaluzijcev. Medtem ko so v vojaških kobilarnah in pri zasebnih rejcih poskušali, kako se obnese andaluzijska kri, pomešana s polnokrvci ali večjimi toplokrvnimi pasmami, so andaluzijce v čisti liniji vzrejali le še v kartuzijanskih samostanih okoli Seville in Cordobe. Njihova zasluga je, da so se stare krvne linije te plemenite pasme ohranile do današnjih dni.

Nastanek prenekatere pasme konj je zanimiva zgodba. Zgodba o nastanku pasme morgan pa je še posebej zanimiva. Morgani so srednje veliki, vsestransko uporabni konji. V ZDA veljajo za izrazito rekreacijske konje. Posebnost pasme je, da so vsi morgani pravzaprav potomci enega samega žrebca.

Praded morganov je bil konj, ki ga je leta 1789 dobil kot poplačilo dolgov Justin Morgan, ki je živel v Springfieldu, Massachusetts , kasneje pa se je z žrebcem, ki ga je imenoval Figure, preselil v Vermont. Justin je bil bolan in obubožan in dveletnemu konju ni prav nič prizanašal: svojo krmo je moral zaslužiti z delom.

To se je spremenilo, ko je Justin Morgan umrl. Njegov temno rjavi žrebec je romal iz rok v roke in je opravljal vsa mogoča dela. Bil je jezdni konj, vlekel je vozove in pluge. Začeli so ga imenovati konj Justina Morgana.

Po večerih so ga uporabljali kot plemenskega žrebca. Krepki žrebec je za pičlo skočnino plodil najrazličnejše kobile. Pri tem so se hitro pokazale njegove dobre dedne lastnosti. Njegovi potomci so mu bili na las podobni, imeli so očetovo kompaktno in mišičasto telo, bili so zelo zmogljivi. S takimi konji so seveda ljudje radi vzrejali naprej in tako je majhni, le 140 cm visoki Morgan postal praded najstarejše pasme v Ameriki.

Sodobni morgan je nekaj večji in lažji kot sloviti praded. Na splošno meri v vihru 150 cm. Po pradedu morgani ponosno nosijo glavo, imajo zdrave noge in so prijetnega značaja. Ni čudno, da so postali zelo zaželeni.

Morgani, še zlasti žrebci Woodbury, Sherman in Bulrush so odločilno vplivali tudi na nastanek drugih ameriških pasem konj. Tako imajo morganovo kri v sebi saddler, quarter horse in tennessee walker.

Leta 1860 iz Anglije uvoženi žrebec Sheperd F. Knapp sodi med utemeljitelje pasme hackney, pa tudi vzreja kasačev je bila pod vplivom morganov. Ethan Allen, Morganov pravnuk, je bil najhitrejši kasač na svetu.

Načeloma bi morali pri opisovanju nemških športnih konj govoriti o nemškem toplokrvnem konju. A stara imena posameznih pasem so se zaradi tradicije ohranila.

Tako iz deželne kobilarne Marbach prihajajo württenberški toplokrvni konji. Prvotno so jih vzrejali kot bolj grobe delovne konje, kasneje so vkrižali anglo-normandce in predvsem trakence. Tako so konje oplemenitili in jih usmerjali v športno vzrejo.

Sodobni württenberžan je malo manjši od drugih jezdnih konj, saj v vihru meri približno 165 cm. Vseeno pa je uspešen v dresuri in preskakovanju ovir. Optimalne vzrejne razmere v čredah v Marbachu so iz njega naredile tudi robustnega in uravnovešenega rekreacijskega konja.

Bavarska konjereja sodi med najstarejše v Nemčiji. Zlasti znan je bil rottaler, težak toplokrven konj, primeren za ježo in vleko. Cenili so ga že v srednjem veku.

Proti koncu 18. stoletja so si za vojaške namene zaželeli lažjega konja in so vkrižali polkrvce in iberce. Kasneje so vzrejali z vestfalskimi in hanovrskimi žrebci konje, nadarjene za dresuro in preskakovanje ovir. Poleg športne vzreje si prizadevajo spet oživiti prastaro pasmo rottalca.

Leta 1787 so v Neustadtu ob reki Dosse ustanovili kobilarno Friedricha Wilhelma. Kobilarna je do danes središče vzreje brandenburžanov in mecklenburžanov. Vzrejni cilj je bil vsestranski, predvsem za konjenico primeren jezdni in vozni konj. Vkrižali so angleške polkrvce in arabce; pogosto so sodelovali s kobilarno Trakehnen. Za oplemenitenje so uporabljali tudi ahaltekince.

Po drugi svetovni vojni je Nemška demokratična republika kobilarno podržavila. Z vkrižanji hanoverancev, trakencev in polnokrvcev so vzrejali plemenite toplokrvne konje. Dandanes so to konji elegantnega in lahkega tipa toplokrvcev.

Kvadrilje so dandanes konjeniške prireditve, na katerih jahači nosijo pisane kostime in kažejo redke pasme in načine jahanja.

Pri kvadriljah gre v bistvu za dresurno jahanje, pri katerem jahači kažejo načine jahanja v baroku. Pomembno vlogo pri kvadriljah ima primerna glasba. Pri kvadriljah se namreč združujejo glasba, kostimi in koreografija. Dandanes mladi jahači dajejo prednost rokovski in pop glasbi, ne pa starim koračnicam.

Kvadrilje naj bi gledalcem dramile spomin na minule čase, denimo, na križarske in druge podobne vojne. Ko so se srednjeveški vitezi odpravljali na boj z Mavri, da bi jih pregnali iz krščanskih svetih mest, so naleteli na konje in jezdece, ki so bili pravo nasprotje vitezov.

Gibčni in izredno izšolani berberski konji pod jezdeci, ki jih ni obremenjevala težka viteška oprema, so napadali v bliskovitem galopu, se obračali na mestu, nenadoma zavrli in se spet pognali v boj, tako da so bili vitezi povsem presenečeni.

Daleč v 17. stoletje so berberce praktično uporabljali le v bojih in vojnah. Tesne povezave med njihovo domovino severno Afriko in Francijo so nekaj teh konj privedle v jahalne šole baročnih knežjih dvorov, kjer so se kmalu uveljavili. Konji so se izkazali s prijaznostjo in učljivostjo in bili primerni za klasično jahalno umetnost.

Posebna zvrst konjeniškega športa je preskakovanje ovir. Načeloma lahko vsi športni konji preskakujejo ovire, vendar so nekatere pasme bolj »nadarjene« za to.

Posebno neustrašni skakači se, denimo, konji pasme irski hunter. Že ime (hunter = lovec) pomeni, da so se kalili v zasledovanju (lovu) lisice, pri čemer so morali na terenu premagovati najrazličnejše ovire. Irski hunter je visok od 162 do 175 cm, dlaka ima lahko katerokoli od osnovnih barv. Pri selekcioniranju teh konj so vedno gledali predvsem na skakalne sposobnosti. Irski hunter je ponavadi plod križanj med irskimi draught kobilami in polnokrvnimi žrebci, vkrižali pa so jim tudi hladnokrvne konje in ponije.

V Angliji in na Irskem je lovsko jahanje med najbolj priljubljenimi športi. Na lovu je živo lisico večinoma zamenjal vodilni jezdec s pripetim lisičjim repom. Lovski konji se ne smejo ustrašiti nobene ograde, zidov in živih mej. Vse to je britanskim lovskim jezdecem pomembneje kot še tako imeniten rodovnik.

Anglija in Irska sta znani po vzreji ponijev ali majhnih konj. Večje pasme, kot sta connemara in valižanski cob, niso primerne le za otroke, pač pa tudi za odrasle. Pri vzreji šteje predvsem sposobnost preskakovanja ovir. Namesto na pasme delijo konje po teži: lahka, srednja in težka kategorija. Vsak konj naj bi deloval tako, kot to ustreza njegovi velikosti in kalibru.

Najbrž veliko ljudi, tudi ljubiteljev konj in konjeništva, še ni slišalo za pasmo mangalarga marchador. Pasma izvira iz Brazilije, od koder te konje zadnje čase uvažajo tudi v druge dele sveta.

Gre za dokaj velike konje, katerih posebnost je, da obvladajo tudi tölt, torej zelo hiter korak, kar je za jezdeca zelo udoben hod. Prej so konje te pasme z dolgim imenom v Braziliji uporabljali predvsem kot delovne živali, dandanes pa so predvsem rekreacijski konji.

Izvir brazilske pasme, ki obvlada tölt (najbolj znan hod islandskih konjev), sega v 18. stoletje. Križali so žrebce portugalske pasme alter in andaluzijske kobile. Potem so te konje vzrejali predvsem v okolici Ria de Jeneira. Pasma je dobila ime po kobilarni Mangalarga, ker so tam vzrejali tudi konje z običajnimi hodi, so konjem, ki obvladajo tölt, dodali ime marchador, kar pomeni tölt.

Prvotno so konje pasme mangalarga uporabljali za skoraj vsa dela na velikih brazilskih haciendah. Od teh konj so pričakovali, da premagujejo tudi velike razdalje teh ogromnih posestev. Pri tem jih hodi niso zanimali in tölta tudi niso uporabljali za posebne konjeniške prireditve. Ker so delavci na haciendah morali imeti proste roke, tölta ponavadi niso uporabljali, ampak so jahali s spuščenimi vajetmi.

Leta 1987 so prve mangalarde predstavili v Evropi. Velike töltarje so predstavili kot vsestranske rekreacijske konje, ki zdaj že imajo svoje mesto med rekreacijskimi pasmami. Konji so delovni in nekomplicirani ter se odlično prilagajajo različnim razmeram. Večina konj te pasme je robustnih in primernih tudi za rejo na prostem.