V majski številki revije Moj pes (leto 2013) v novicah in zanimivostih pišemo o letošnjem mednarodnem tekmovanju šolanih psov, Memorialu Teodorja T. Dreniga, o tem kako psi odkrivajo povzročitelje bolezni, devetih najpomembnejših pripomočkih pri šolanju ter drugih zanimivih stvareh.

Tema meseca: Mladiča ali odraslega psa?
Šolanje in šport: Strahovi in fobije
Zdravje in nega: Navidezna brejost
Pogovor: Natasha Wise – svetovna prvakinja v agilityju
Predstavljamo pasmo: Landseer
Življenje s psom: Prijazno ali… učinkovito?
Otroci + psi: Socializacija, kaj je že to?
Mačji svet: Ugrizne rane

Res čudovito in nepozabno doživetje je aktivno sodelovanje pri vzgajanju in oskrbovanju mladiča, ki smo si ga omislili pri odgovornem vzreditelju. Koliko težav in lepih stvari doživljamo, ko se ukvarjamo z odraščajočim kužkom! Pošteno povedano pa je delo vzreditelja in pozneje skrbnika v vlogi vzgojitelja tudi precej naporno. Če, denimo, pustimo mladiča nekaj ur samega, lahko pričakujemo kako lužico, obgrizeno preprogo ali pa bomo doživeli še kako večje »presenečenje«. Odrasel pes, ki je navajen ostati sam, pa bo čas med našo odsotnostjo mirno prespal. Seveda smo pred odhodom od doma opravili primerno dolg sprehod, da je naš kuža opravil fiziološke potrebe. Kdaj pa kdaj, ko nam bo primanjkovalo časa, pa bo naš odrasli kuža povsem zadovoljen tudi s tem, da ga bomo zgolj spustili na prosto in se tako z njim ne bo treba kdove koliko ukvarjati. Samo po sebi razumljivo pa je, da mora odrasel pes prihajati na klic (tudi v okoliščinah, ko nanj delujejo zunanji dražljaji), biti mora vodljiv na povodcu, brez težav mora obvladati vaji »sedi« in »prostor« …

Več v majski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Do določene mere je strah seveda normalen. Je pač varovalni mehanizem, ki nam pomaga ohranjati celo kožo. Pretirana bojazljivost pa je za organizem prav tako škodljiva kot popolno pomanjkanje strahu. Stres, ki ga telo doživlja, kadar je žival prestrašena, lahko vodi v različna bolezenska stanja in zmanjšuje kakovost življenja.

Več v aprilski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Opisane vidne spremembe se pojavijo nekako od štiri do dvanajst tednov po zadnji gonitvi in se lahko kažejo kar nekaj tednov. Težko je napovedati, ali se bo navidezna brejost pojavila ali ne, pa naj se je psica parila s samcem ali ne. A dejstvo je, da se pri psicah navidezna brejost rada ponovi po naslednji gonitvi.

Več v majski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Natasha Wise: “Moj cilj je in bo še naprej dosegati najboljše možne nastope z vsakim psom, ki ga imam, in mu pomagati, da uresniči svoj možnosti. Želim pa tudi, da psi uživajo v poti, ki nas bo pripeljala do tega cilja, rada jih učim novih stvari in uživam v tem, da se med nami plete posebna vez. To je najbolj pomembna stvar v agilityju in ne uspeh, ki ga lahko prinese ta vez.”

Več v majski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Pasma landseer ima več odločilnih, neizpodbitnih »mater« in »očetov«. Britanskega slikarja Edwina Landseerja, ki ji je dal ime, prej pa nič kolikokrat upodobil, kraljico Viktorijo, ki je spodbujala britansko nadvlado tudi v pasjem svetu, naposled še švicarskega kinologa Alberta Heima, ki je v prejšnjem stoletju poskrbel za preživetje in utrditev marsikatere pasme v Švici in v Evropi. Da je landseer uveljavljena samostojna pasma, gre pravzaprav bolj zasluga profesorju Heimu kot slikarju Landseerju.

O psih, ki so v Evropo prišli iz Amerike, je tisoč ugibanj. Še posebej o psih, ki jim pripisujejo kanadski ali ameriški izvor, pri tem pa ne vedo, ali se je njihova zgodba začela v Evropi in nadaljevala onkraj Atlantika, ali pa so kužke, ki so zmogli plavati v mrzli vodi in vleči mreže, v Evropo res pripeljali ribiči, ki so polenovke lovili tudi onkraj Atlantika, ob današnji kanadski obali.

Več v majski številki revije Moj pes (letnik 2013).

O čem razpravljamo? O pasji vzgoji, seveda. Prijazni, a zato manj učinkoviti? »Zdaj pa mu končno pokaži, kdo je gospodar …« »Konec zabave! Primi ga bolj na trdo!« »Mar ne vidiš, da se norčuje iz tebe? Daj, nastopi bolj ostro! Naj vidi, da gre zares …« Kolikokrat sem v življenju že poslušala take in podobne izjave. Pa ne samo to – tudi uporabljala sem jih, ko sem druge poučevala o »bolj učinkoviti« pasji vzgoji … Od tega pa je minilo že veliko let, saj se je to dogajalo še čisto na začetku moje »pasje kariere«. Takrat pač nismo ne znali ne vedeli bolje vzgajati … Prijazna vzgoja se je šele začela sramežljivo pojavljati, in to predvsem v angloameriškem svetu. Pri nas je bila še »v debelih povojih«, še vedno je vladala prisila kot glavni dejavnik pridobivanja avtoritete pri psu, pa tudi kot pomembna sestavina šolanja. Zategovanje s kovinsko ovratnico na zateg, stresanje za vratno gubo in preval na hrbet kot kaznovalni ukrepi ipd. In vse to po priporočilih tedaj sodobnih, priznanih strokovnjakov. Saj smo uporabljali tudi pohvalo in pozitivno motivacijo, a brez prisile nikakor ni šlo. Vsaj prepričani smo bili v to …

Več v majski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Tako kot povsod tudi v parku veljajo nekatera pravila, med drugim morajo skrbniki za svojimi kužki pobirati iztrebke.  Ne pozabimo, iztrebke moramo za svojim kužkom pobrati, kjerkoli že smo.

Psi, ki se družijo v pasjem parku morajo biti lepo vzgojeni, napadalni pa morajo biti na povodcu. Jan se je nekega dne odpravil s Tačkom v park. Ko je prišel tja, je bilo tam že kar nekaj ljudi.  Brezskrbno so klepetali, njihovi kužki pa so se varno igrali v ograjenem parku. Jan se jim je pridružil in se jim predstavil. Svojega kužka je spustil med druge, da bi se jim pridružil v igri. Tačko je bil najprej vesel, nekaj časa je tekal od enega do drugega psa, potem pa je bilo videti,  kot da ne ve več, kaj bi počel s toliko psov. Psi so se preganjali, skakali drug po drugem, renčali so in Jan je pomislil, da je vse skupaj kot ena sama velika zmešnjava brez reda. Med kužki je opazil tudi takega, ki ni bil videti prav nič vesel v tej gruči psov. Ves čas je skušal pobegniti in skrival se je svojemu skrbniku med nogama.

Razplet zgodbe preberite v majski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Kot posledica takšnih bojev so precej pogosto pojavljajo ugrizne rane. Take rane, ki jih skrbniki pod gostim kožuhom v mnogih primerih niti ne opazijo, so največkrat inficirane in kadar jih ne zdravimo pravilno, lahko zaradi njih mačka zboli in oslabi. Ugrizne rane se zaradi načina življenja najpogosteje pojavljajo pri nekastriranih samcih. Seveda se pretepi in ugrizne rane pogosteje pojavljajo tam, kjer na manjšem ozemlju živi več mačk in se zaradi tega pojavlja več trenj zaradi teritorija in spolnih partnerjev.

Več v majski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Imamo tri mesece starega kodra, ki se ne pusti negovati! Česanje po hrbtu še nekako gre, po tačkah, prsih in glavi pa se nikakor ne pusti, upira se na vse mogoče načine, celo tako, da šavsne. Tudi frizerka za pse je nad njim obupala, saj ga ni mogla ostriči. Zato me zanima, ali morda v drugih salonih dajejo psom pomirjevala, da jih lahko postrižejo. Zanima me, kako pes takšna pomirjevala prenaša in kakšne so lahko posledice, če bi jih pes dobival vsaka dva meseca, ko ga je treba ostriči.

Miran Ž., Ljubljana

Tudi naša mlajša kodrica nam je v začetku povzročala veliko težav. Ko sem jo prvič okopal, sem se moral po tem opravilu povsem preobleči. Bila je namreč zelo nemirna, otresala se je in sem bil zato povsem moker, vendar sem vztrajal. Zelo se je upirala tudi tedaj, ko ji je žena s sušilnikom za lase sušila dlako, sam pa sem jo pri tem česal. Vendar sva z ženo vztrajala do konca, čeprav psička niti sekunde ni mirovala. Na striženje sva jo odpeljala k izkušeni frizerki, ki obvlada tudi težavne pse. Ko pa sem prišel po psičko, mi je povedala, da je imela veliko težav, čeprav jo je obvladala brez pomirjeval … Pri drugem striženju je bilo težav že manj, zdaj je sicer malce bolj nemirna kot povprečen pes, a z njo ni posebnih težav. Tudi pri kopanju in česanju je dovolj mirna, da jo lahko negujemo. Frizerka psički seveda ne daje nobenih pomirjeval. Ne nazadnje frizerji za pse niso usposobljeni za dajanje kakršnihkoli pripravkov za pomirjanje, to lahko naredi le doktor veterinarske medicine. Svetujem torej, da najdete izkušeno frizerko (frizerja), ki zna brez pomirjeval ostriči psa, tudi če se temu upira.

V aprilski številki revije Moj pes (leto 2013) v novicah in zanimivostih pišemo o spremembah zakona o zaščiti živali, mednarodnem tekmovanju v coursingu, pasjem bruhanju in alergiji na pasjo dlako ter drugih zanimivih stvareh.

Tema meseca: Majhni psi vse bolj priljubljeni
Šolanje in šport: Kako psi vidijo?
Zdravje in nega: Poškodba križne kolenske vezi
Pogovor: Katy Kaylor – Touch n go, najhitrejša flyball ekipa na svetu
Predstavljamo pasmo: Beli švicarski ovčar
Življenje s psom: Vaja “preval”
Otroci + psi: Kuža se izgubi
Mačji svet: Pogoltnjena dlaka

To je v največji meri povezano z dejstvom, da so psi predvsem družabniki in spremljevalci, ki živijo v tesnem sožitju s svojimi ljudmi in z okoljem, za tak način življenja pa so pasji malčki veliko bolj primerni kot veliki psi. Sicer pa je vzrokov še več in jih bomo opisali v nadaljevanju.

Na povečano povpraševanje po majhnih kužkih so se z večjo ponudbo in »proizvodnjo« odzvali tudi trgovci s psi in »vzreditelji«, pri čemer pa zelo malo ali sploh ne pazijo na njihovo telesno in psihično zdravje. Zato je zelo pomembno, da si mladička izberemo pri dobrem in odgovornem vzreditelju, s čimer se bomo izognili mnogim težavam, ki so posledica neodgovornega in nenadzorovanega razmnoževanja psov.

Več v aprilski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Če primerjamo pasji vid s človeškim, ugotovimo, da psi vidijo precej slabše. Kakovost vida ocenjujemo po tem, kakšna je sposobnost prepoznavanja podrobnosti. Ljudje moramo pri okulističnem pregledu prepoznati, v katero smer je, denimo, obrnjena črka E. Ti znaki se z vsako vrstico manjšajo in le s popolnim vidom bomo videli tudi zelo majhne znake. Jasno je, da pri psih enakih testov ne moremo opravljati. Znanstveniki so zato test priredili psom. Naučili so jih, da se s smrčkom dotaknejo belega gumba, kjer so narisane črne črte. Vedno pa so imeli na izbiro tudi siv gumb. Črte so bile najprej debele in so jih psi brez težav prepoznali, nato pa so postajale vse tanjše. Ko so se tanjšale, so psi zelo hitro začeli zamenjavati gumbe. S tem preprostim preizkusom so torej ugotovili, da psi na splošno vidijo precej slabše, kot vidimo ljudje, saj lahko prepoznamo črte na svetli podlagi tudi takrat, ko jih psi ne morejo več.

Več v aprilski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Ker je razmeroma kar precej možnosti, da se tudi pri našemu psu pojavi ta poškodba ali celo raztrganje križne kolenske vezi, je prav, da poznamo njene znake, pa tudi možnosti zdravljenja, pomembno pa je tudi vedeti, kako lahko preprečimo poškodbo.

Več v aprilski številki revije Moj pes (letnik 2013).

Flyball je po svetu zelo priljubljen pasji šport, pri nas pa nikoli ni resnično zaživel. Nekatera društva sicer imajo opremo za to disciplino, ni pa tekmovanj ali ekipe, ki bi Slovenijo zastopala na tekmovanjih v tujini.

Katy Kaylor: “Flyball je zelo varen šport, nevaren je le, če pes in vodnik nimata dovolj treninga. Pogosto se dogaja, da se ljudje začnejo udeleževati turnirjev, preden so pripravljeni na tako okolje. Pomembno je, da imamo dober in varen boks, dobro podlago za tek (kakovostno preprogo ali kratko travo na ravni podlagi brez lukenj). Psi morajo biti v najboljši možni telesni kondiciji. Biti morajo vitki in mišičasti ter zelo vzdržljivi. Zelo je tudi pomembno, da pravočasno opazimo, da je pes staknil poškodbo in da z njim prenehamo delati. Pri nas imamo že več let tudi navado, da psa vsak mesec peljemo h kiropraktiku.”

Več v aprilski številki revije Moj pes (letnik 2013).