Angleški seter

Na straneh revije Moj pes prvič v več kot četrt stoletja predstavljamo pasmo angleški seter, ki sodi med najstarejše, čeravno ji ni lahko določiti vseh zgodovinskih razvojnih faz. Med aristokratske pse sodi po izvoru, tudi med najboljše ptičarje v svojem lovskem obdobju, dandanes  pa je predvsem družinski pes. Nekateri lovci ga še vedno zelo cenijo, ga pa v ta namen tudi posebej vzrejajo, vzgajajo in šolajo. Uradni standard je vzet po razstavnih psih, manj pogosti delovni setri so povečini manjši, pa bolj kitasti in vzdržljivejši.

Kot marsikatera druga med strokovnjaki priznana in po svetu priljubljena pasma ima tudi angleški seter vsaj dve obdobji svoje zgodovine. Prvinsko, ko so pasmo vzrejali za čisto določeno lovsko delo, in moderno, ko se je delovni pes z rojstvom kinologije spreminjal tudi v razstavnega. Poleg tega so mu kmalu po iznajdbi razstav dodali športne delovne preizkuse, ki niso bili ravno pravi lov, skupaj z razstavnimi zmagami pa so dvigali ceno mladičem posebej uspešnih legel.  V drugi polovici dvajsetega stoletja je po svetu sodil med komercialne uspešnice.

MP_Pasma_meseca-(5)

Angleški seter je vsekakor najbolj priljubljen v Italiji,  kjer ga še vedno znajo uporabljati lovci, pa tudi na športnih lovskih preizkušnjah (Field Trial) je zelo uspešen. Tudi  v Italiji pa je skupno število lovskih in razstavnih setrov padlo v desetih letih za skoraj tretjino. Leta 2002 so zabeležili 21 tisoč registriranih angleških setrov, deset let pozneje pa na nekaj več kot 14 tisoč. Pasemski klub si zelo prizadeva za zdravje svoje pasme, zato odkrito opozarja, da se več kot desetina (dobrih 12 odstotkov) setrov poleže gluhih, več kot četrtina pa ima probleme zaradi vnetja ščitnice. Spodbudno pa je, da angleški seter povprečno živi od enajst do dvanajst let, prav nič redki pa niso primerki, ki dočakajo trinajst ali petnajst let.