Hovawart

Čuvaj domačije, dvoriščni čuvaj, v srednjeveški nemščini hovawart je lep, postaven, privlačen, ob dobri vzgoji tudi priljuden pes. Krasi ga sila staro ime, pasma pa je vendarle razmeroma mlada. V Sloveniji smo jo spoznali šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, drugod po Evropi komaj malce prej. Takrat se je v Nemčiji že nekako »prijela«, zadnja križanja so opravili leta 1969. Vztrajni in dosledni nemški vzreditelji so po besedah in po podobi Albrechta Dürerja obnovili staro kmečko vrsto psov, ki je že zelo dolgo ni bilo več. Tako nekako je bilo kakor nekaj prej v Veliki Britaniji, kjer so skoraj iz nič obnovili irskega volčjega hrta in škotskega jelenarja, ki sta izginila, ker so lovci pobili vse jelene in volkove.


MP_Pasma_meseca-(21)
Ko so hovawarti, ljubkovalno jim rečejo »hoviji«, v devetdesetih letih prišli v naše kraje, so imeli njihovi skrbniki kar nekaj dela, preden so drugim ljubiteljem psov dopovedali, da ob sebi ne vodijo velikega mešanca z bernskim planšarjem (če je bil pes črn z ožigi), ali povečanega zlatega prinašalca (če je bil rumene barve), ali pa povečanega gladkodlakega prinašalca oziroma malce bolj suhega novofundlandca (če je bil kuža povsem črn). Celo na razstavah jih obiskovalci niso zlahka prepoznali. Zadnja leta je že veliko bolje. Za to so poskrbeli vzreditelji in skrbniki, ki povečini sodijo med prave, zagnane ljubitelje pasme, ki vedo, da je njihov pes čuvaj, družinski kuža, vsestransko uporaben družabnik. Hovawart na srečo ni komercialna pasma, ki bi ji prihodnost krojili trgovci z novci.

 

Več o tem si preberite v reviji Moj pes št. 6/7-2017