Vnetje sečnega mehurja

Z izrazom vnetje sečnega mehurja (cistitisom) imamo po navadi v mislih katerokoli bolezen, ki povzroči vnetje v sečniku. Pri psih so najpogostejši vzrok za vnetje sečnega mehurja različne vrste bakterij. Lahko pa so tudi drugi vzroki, kot na primer različne rakave tvorbe ali polipi v steni sečnika, tako imenovani divertikel (vrečasta izboklina stene sečnega mehurja) …

Bakterijske okužbe mehurjaMP_Veterinar (3)

Vnetje sečnega mehurja (cistitis) pri psih najpogosteje povzročajo različne bakterijske okužbe. Večina primerov te oblike vnetja sečnega mehurja je tako imenovanih ascendentnih, kar pomeni, da bakterije, ki so povzročile okužbo, prihajajo »navzgor«. Te bakterije po navadi izvirajo iz lastnih prebavil in se nahajajo na predelu presredka in v bližnji okolici, od tam prehajajo v sečnico in potem naprej v sečni mehur. Tudi nožnica pri psicah in prostata pri samcih sta lahko morebitna vira v sečni mehur napredujočih bakterij. Akutno vnetje sečnega mehurja se pogosteje pojavlja pri samicah kot pri samcih. Bakterijsko okužbo sečnega mehurja lahko povzročijo tudi različni drugi dejavniki.

Preprečevanje

Bakterijskega vnetja sečnega mehurja pravzaprav ne moremo preprečiti. Upoštevamo lahko le splošne napotke za preprečevanje vnetja sečnega mehurja. Psu moramo omogočiti, da bo popil dovolj vode. Popita voda namreč redči koncentracijo mineralov v urinu in tako zmanjšuje možnost, da bi iz njih nastajali kristali. Težave s sečili lahko preprečujemo tudi tako, da ljubljencu omogočimo dovolj dolge in pogoste sprehode, na katerih bo lahko temeljito izpraznil mehur. Za preprečevanje nastajanja sečnih kamnov pa je zelo pomembna prehrana. Ta naj bo kakovostna, brez presežkov različnih mineralov in beljakovin, saj ti dve sestavini v prevelikih količinah povečujeta možnost za nastajanje sečnih kristalov.