Pasje življenje na Tajskem

tajska_4

Britanec Huw mi je pred kratkim predstavil živahnega mešanca Chopperja. Sprva ni pritegnil moje pozornosti, toda, ko sem izvedel, da ga je pripeljal iz Tajske, sem hotel izvedeti več.

Osnovnošolska učitelja, Britanec Huw in Avstralka Celi sta leta 2013 kot prostovoljca poučevala na tajskem otoku Phuket. Nekoč sta na ulici našla mladiča. Kljub temu da sta doma skrbela že za tri potepuške pse, sta ga vzela s seboj, saj bi drugače težko preživel. Sprva sta upala, da ga bo vzel kdo izmed znancev, a je ostal kar pri njima. V tistem času sta ustanovila neprofitno organizacijo in brezplačno šolo ‘Gecko on the move’, namenjeno poučevanju revnih otrok. Pomemben del izobraževalne ekipe je postal tudi Chopper. Psa so vzljubili vsi – od učiteljev do otrok in njihovih staršev. Nekoč se je pred šolo pojavil še en pes – in kar ostal. Otroci so mu dali ime Rascal in s Chopperjem sta postala najboljša prijatelja. Po treh letih sta se Huw in Celi odločila, da bosta šolo ustanovila še na drugih koncih sveta. Več mesecev sta skušala najti nov dom za svoje pse. Na koncu je pri njiju ostal le Chopper. Ker nista videla druge rešitve, sta ga odpeljala v Francijo, kjer trenutno živita. Trenutno skrbita za usposabljanje osnovnošolskih učiteljev v revnejših državah in prostovoljcev v evropskih begunskih centrih.

tajska_2

Razmere se izboljšujejo

Huw in Celi se občasno vračata na Tajsko, kjer sta kot prostovoljca sodelovala z eno uspešnejših fundacij za pomoč potepuškim živalim ‘Soi dog’ (www.soidog.org). ‘Soi’ po tajsko pomeni stranska ulica ali cesta in zato potepuške pse imenujejo ‘soi dog’. Tajska je že dolgo znana po številnih potepuških psih in trgovanju s pasjim mesom, kar je sicer prepovedano, a še vedno prisotno. Kriminalne združbe lovijo pse po ulicah in jih več kot pol milijona prodajo v bližnje države. Pri tem z živalmi ravnajo zelo kruto.
Reševanja problema potepuških psov so se oblasti začele resneje lotevati šele v tem tisočletju. Samo v prestolnici Bangkok naj bi na ulicah živelo okoli pol milijona psov. Nekoč so jih vsakodnevno usmrtili vsaj dvesto, a so po vedno pogostejših protestih to prakso opustili. Začeli so z bolj humanim ustanavljanjem zavetišč in programom sterilizacije ter kastracije. Zadnje desetletje je v mestu uvedena obvezna registracija in označba psov z mikročipom. Če so spuščeni brez nadzora, lastnike čaka denarna kazen, psa pa odpeljejo v zavetišče. Ukrep nekateri kritizirajo, saj naj bi proti pričakovanjem povzročil celo povečanje števila potepuških psov. Marsikdo psa namreč raje zapusti, kot da bi ga registriral in s tem ob morebitnem nespoštovanju zakonov tvegal denarno kazen. Pri spreminjanju zakonodaje so aktivno sodelovali člani fundacije ‘Soi dog’ in ob podpori politikov dosegli sprejetje prvega zakona za zaščito živali na Tajskem. Med drugim prepoveduje uživanje pasjega in mačjega mesa.

tajska_3

Skromni začetki

Neprofitno fundacijo sta ustanovila upokojenca iz Velike Britanije John in Gill Dalley. Pravzaprav sta se pridružila prizadevanjem Nizozemke Margot Homburg, ki je v bangkoški četrti vodila uspešen program nadzora populacije potepuških psov. John in Gill sta se leta 1996 poročila na največjem tajskem otoku Phuket. Dežela jima je bila tako všeč, da sta se po upokojitvi vrnila za stalno. Toda nista prišla na oddih, temveč sta želela aktivno delovati v novem okolju. Hitro sta opazila veliko število potepuških psov in mačk v zelo slabem stanju. Več kot 70.000 naj bi jih bilo! Skupaj z Margot so začeli izvajati edino možno trajnostno rešitev – steriliziranje in kastriranje potepuških živali. S tem namenom so ustanovili več veterinarskih ambulant na otoku. Sami so lovili pse in mačke na ulicah, veterinarji, večinoma tujci, pa so kot prostovoljci skrbeli za operacije in zdravljenje. Kmalu se jim je pridružilo še nekaj otoških veterinarjev, ki so pomagali brezplačno ali le za minimalno kritje stroškov. Leta 2004 je Gill prizadela huda okužba, zaradi katere so ji morali amputirati obe nogi. A to je ni ustavilo. Z možem si je še naprej prizadevala za reševanje potepuških živali, vse do smrti leta 2017. Fundaciji je predvsem v tujini uspevalo pridobivati vedno več sredstev in tako so na otoku v kraju Mai Khao zgradili sodobno veterinarsko bolnišnico in zavetišče. Na Phuketu so uspeli sterilizirati dobrih 80 % psic, kar je povzročilo, da je začela populacija potepuških psov vidno upadati. Po pričakovanjih pa se je zato povečala populacija mačk, zato jih na tem področju čaka še precej dela.

tajska_1

Na tisoče rešenih živali

S pomočjo fundacije izvajajo tudi cepljenje proti steklini in tako je provinca Phuket edina, v kateri steklina ni več prisotna. Delujejo pa tudi širše in upajo, da bodo v nekaj letih izkoreninili steklino na celotnem območju Tajske in v nekaterih okoliških državah. Doslej so poskrbeli že za več kot 200.000 psov in mačk na vseh koncih Tajske. Finančno in s strokovnim osebjem namreč pomagajo tudi drugim zavetiščem, ambulantam in organizacijam, ki pomagajo potepuškim psom. V njihovem zavetišču letno poskrbijo za okoli tisoč živali. Tistim, ki jih ne morejo vrniti na območja, kjer so jih našli, skušajo najti stalen dom. Nove skrbnike pogosto najdejo tudi v tujini, predvsem Evropi in ZDA. Za tako uspešno delovanje je zaslužnih več kot 600 prostovoljcev z vsega sveta. Mnogi prihajajo na Tajsko tudi za več tednov. Nekateri pomagajo v zavetiščih na severno vzhodnem delu države. Tam namreč poskrbijo za pse, rešene iz rok trgovcev s pasjim mesom. Te živali imajo za seboj še posebno travmatične izkušnje, zato je potrebno veliko truda za njihovo socializacijo.
V fundaciji si že dalj časa borijo proti nelegalni trgovini s psi. Tudi z javnim izpostavljanjem problema ter razkrivanjem mesnic, prodajaln, restavraci,j v katerih je mogoče dobiti pasje meso. Aktivni so tudi v drugih azijskih državah (Vietnam, Južna Koreja, Indonezija, Kitajska) in tudi po njihovih zaslugah je trgovanje s pasjim mesom v zadnjih letih upadlo za tretjino.