Je oddaja psa, ko pride do vedenjskih težav ali spremenjenega življenja, res prava rešitev?

Tako kot je prihod psa v družino nekaj izjemno veselega, je nekaj izjemni žalostnega, ko se nekdo zaradi bolj ali manj tehtnih razlogov odloči za oddajo psa.

Ko v družino prihaja nov štirinožni prijatelj, se običajno sprašujemo o tem, kaj pes potrebuje, s kakšno hrano bo hranjen, kakšno ležišče potrebuje.

Toda pred temi vprašanji bi moralo biti marsikaj drugega, a na to veliko ljudi kar malo pozabi. Le redkokdo se pred nakupom ali posvojitvijo psa temeljito izobrazi o prepoznavanju osnovnih potreb psa in z njimi povezanimi vedenji. Še manj novih skrbnikov pa si postavi vprašanje, kaj bodo storili, če se v odnosu s psom zadeve zapletejo.

Takrat so postavljeni pred dejstva, ki so lahko že na meji zmogljivosti reševanja nastalih problemov. Vprašanja glede rešitve vedenjskih problemov se pričnejo kopičiti, odgovorov nanje pa ni. Zato se veliko skrbnikov odloči za oddajo psa. Vendar, ali je to res prava rešitev? Nenazadnje so sami zavestno sprejeli odločitev in v svoje življenje sprejeli skrb za drugo živo bitje. In prav bi bilo, da kot odgovorni skrbniki poskrbijo za odpravo vedenjskih težav. Vsi vemo, da je pot do tja dolga in zahteva precej energije ter časa. Toda rezultat tega je čudovita nagrada – pristen odnos s svojim psom.

Kot drug najpogostejši razlog za oddajo psa pa skrbniki navajajo spremenjene življenjske okoliščine – kot so selitev, prihod novorojenčka ali celo ločitev od partnerja. To so okoliščine, v katerih se morajo posamezniki na novo prilagoditi in jih sprejeti kot nov način življenja. Na vse te okoliščine se lahko pes, ravno tako kot skrbnik, postopoma privadi. Seveda, če smo ga predhodno ustrezno vzgajali in nima večjih vedenjskih težav. Pa tudi, če jih ima, se ponavadi spremembe v naših življenjih odvijajo postopoma in lahko psa nanje ustrezno pripravljamo.

Če vemo, da pričakujemo novorojenčka, lahko psa s pomočjo pozitivne motivacije krasno pripravimo na prihod novega člana družine. Res pa je, da bo kasneje, vsaj prvih nekaj mesecev, skrb za psa malenkost okrnjena. Pa vendar to ne pomeni, da ni združljiva z oskrbo novorojenčka. V kolikor omogočamo vsakemu, tako psu kot novorojenčku svoj prostor in mir, med njima ne more prihajati do konfliktov.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri