Naj se trpljenje zatiranih psov čimprej konča

Vsak si črke zapisane v Zakonu ali Pravilniku lahko razlaga po svoje. Kaj pa, če so zapisane črke odgovorne za trpljenje in bedo v življenju psa?

Zakon o zaščiti hišnih živali v 4. členu opredeljuje, da mora vsak skrbnik poskrbeti za zagotavljanje ustreznega gibanja. Potemtakem noben skrbnik ne bi smel imeti psa na verigi oziroma v boksu, brez zagotavljanja rednih sprehodov oziroma ustreznega socialnega življenja.

Prizori, kot smo jih prostovoljci vajeni na terenu, kjer še vedno opažamo vse preveč psov, kako živijo in psihično, pa tudi fizično propadajo v bedi, bi morali biti stvar preteklosti. Znano je, da je pes družabno bitje in za svoj zdrav obstoj potrebuje zadovoljevanje osnovnih potreb oziroma nagonov. Mednje zagotovo spada tudi gibanje.

Za tako dogajanje in trpljenje psa je v prvi vrsti krivo pomanjkanje empatije pri lastniku, druga stran krivde pa tiči v črkah, zapisanih na pravilniku. Na eni strani Zakon o zaščiti hišnih živali v enem izmed začetnih členov opredeljuje zagotavljanje ustreznega gibanja, nato pa ga člen, kjer so določeni zgolj minimalni pogoji bivalnega prostora, izpodbija. Najbolj optimalno bi bilo zapisati, da mora skrbnik živali omogočiti zadovoljevanje ključnih nagonov, glede na posamezno vrsto živali. Dobri skrbniki vedo, da so nagoni, kot so hranjenje, lov in gibanje eni izmed ključnih pri psu.

Pri nas pa se pogosto dogaja, da skrbnik psa obsodi za zločin, ki ga ni nikoli storil, s tako usodo ga pahne v doživljensko životarjenje na verigi. Tak pes od svojega življenja nima popolnoma nobene koristi, tak pes zelo trpi in je prikrajšan za osnovno dobrino, ki je bistvenega pomena za zdrav razvoj.

Skrbniki pa z izgovori, kot so neprestani pobegi ter neposlušnost, govorijo sebi v prid. Pri tem pa pozabljajo na krivico, ki je storjena nič krivemu psu. Nenazadnje je skrbnik tisti, ki bi moral omogočiti psu ustrezno vzgojo in socializacijo. Ker pa veliko skrbnikov stori napako že pri ustrezni izbiri psa, ko ga izberejo glede na izgled, ne pa tudi karakter, se kasneje kažejo posledice. Pomanjkljivemu znanju skrbnikov sledi neposlušnost psa.

Najlažja pot je v tem primeru reševanje težave s privezovanjem ter zapiranjem v boks. Tako minevajo dnevi, tedni in meseci, na koncu tudi leta, ko prej tako zelo zaželen pes postane nujno zlo in čedalje večje breme skrbnikom. Večina takih skrbnikov ni sposobna toliko samokritičnosti, da bi v dobrobit psa privolili v oddajo. Namesto tega ga zadržujejo pri sebi, ne vedoč ali pa celo vedoč, da mu s tem povzročajo veliko krivico. Tak pes, ki ima sicer polno potencialov, ostaja zatiran in prikrajšan za normalno pasje življenje.

Vsakič, ko se znajdemo v situaciji, ko dialog s skrbniki ni možen, zakonsko pa so pogoji sprejemljivi (zaradi napačno zapisanih črk na papirju), se počutimo nemočne, jezne. Na robu obupa se zatekamo k mislim in skrito upamo, da tak pes ne bo dolgo živel. Nihče na tem svetu si ne zasluži živeti v ujetništvu, lakoti, trpljenju ali bolečini. Ti psi so ponavadi deležni vsega naštetega, zato je naše zadnje upanje, da se njegovo trpljenje na tem svetu čim prej konča.

Trpljenje in prizore psov, ki so zatirani pa lahko konča tudi vsak izmed nas. Z opozarjanjem, prijavami ustreznim institucijam ter nenazadnje z soočanjem s takimi skrbniki, lahko vsak dolgoročno pripomore k izboljšanju stanja. Nenazadnje smo z molkom za trpljenje teh psov odgovorni tudi mi.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri