O psu, ki mi je spremenil življenje

Don, kot so ga klicali, je prišel v moje življenje povsem nepričakovano. V želodcu sem imela grenak priokus že preden so ga moje oči prvič ugledale.

Bil je pes znancev, namenjen za ‘psa čuvaja’ in tisti trenutek sem vedela, da je njegova usoda zapečatena. Če moja mati ne bi poslovno sodelovala z njegovimi skrbniki, bi morda lahko naredila kaj več. Tako pa sem se morala ves čas držati nazaj.

Bilo je 8. februarja 2015, ko sem ravno dopolnila 19 let. Ko sem se odpravljala od doma se je že večerilo. Mrzel veter mi je mršil lase. V glavi sem imela nešteto misli in vprašanj. Po glavi mi je ves čas rojilo upanje, da bo to bitje deležno lepega življenja. V tistem trenutku sem se zavedala, da bom storila vse kar bo v moji moči, da bo temu tako. Če bi le vedela …

Naposled mi je le uspelo prikorakati skozi velika železna vrata podjetja njegovih lastnikov. Odpravila sem se proti vhodnim vratom obrata, kjer sem jih zagledala. Vsa družina je bila zbrana na kupu, delovali so srečni. Zelo so se veselili novega družinskega člana. Zdaj vem, že takrat sem slutila, da ne bo dolgo trajalo. Ljudje se spremenijo. Ljudje izgubijo interes, se naveličajo. Stvari, ki so jim sprva prioriteta, dobijo drug pomen. Srce me boli, da je tako velikokrat tudi takrat, ko gre za živa bitja. Veselo jih pozdravim, ko ob njihovih nogah na tleh zagledam črno sivo kepico z velikimi rjavimi očmi. Srce se mi je stopilo. V tem trenutku sem čutila, da več ni poti nazaj. Za Dona bom storila vse, kar bo v moji moči. Takoj sem jim ponudila pomoč pri sprehodih in dala nekaj nasvetov okrog prehrane, oskrbe in vzgoje. Na začetku so se še trudili in govorili, da bodo z njim obiskovali šolo. Na začetku še jim je bilo mar.

Ko je bil star dva meseca sva šla na najin prvi sprehod. Takoj sva se povezala. Razkazala sem mu gozd, travnike in ga začela navajati na širni svet. Čeprav sem bila takrat dijakinja in opravljala prakso v eni izmed trgovin in kljub temu, da sem že takrat imela svojega psa, mi časa zanj ni velikokrat zmanjkalo. Kupila sem mu povodce, ovratnice in ga jemala s seboj na izlete, pohode, včasih skupaj z mojo psičko, včasih sva pa šla kar sama. Don je hitro rasel. Bil je mogočen pastirski pes, čudovit šarplaninec. Pri svojem letu dni je imel že 60 kg. Oboževala sem njegov nežen karakter, do mene in vseh, ki je presodil, da spadajo k meni je bil neizmerno ljubeč. Do tujcev pa je bil skrajno nezaupljiv. Bil je moj zaščitnik.

Don bival v kletki pred podjetjem svojih gospodarjev. Oni so živeli na drugem koncu mesta. Ko so zaključili z delom, je pes ostal tam. Jaz sem si priborila ključ njegove kletke in ga tako hodila obiskovati.

Spomnim se noči, ko sem si rekla da bi ga rada navadila tudi na lokal in mestni vrvež. Skupaj z mojo psičko smo odšli v center mesta, kjer je brez težav prenesel gnečo, glasbo, številne ljudi in njihove pse. Don je vse skupaj mirno in vzorno prenesel.

Njegovi lastniki so mi večkrat poročali, kako ga ne morejo obvladati in kako se bojijo, da bi koga ugriznil, da ga le stežka peljejo na sprehod, saj tako vleče na povodcu. Meni je bilo takoj jasno. Pes je izbral mene. Jaz sem bila njegova družina, kateri je bil neizmerno zvest in z mano se je izkazal kot vodljiv in vzoren sopotnik. Brez težav sem obvladala njega in mojo Nalo, ki je bila pripadnica polarnih pasem.

Spomnim se enega izmed mnogih dni, ko sem prišla k Donu, da bi ga peljala na sprehod. Kot vedno se me je neizmerno razveselil, tekel je ob ogradi kletke gor in dol, skakal na ograjo in čakal, da greva na sprehod. Ko sem se uzrla po prostoru njegove kletke, so bili povsod iztrebki, vodo je imel v plastični posodi za sladoled. V posodici za hrano pa star kruh. Trgalo se mi je srce. Odločila sem se, da kontaktiram vsa društva v Sloveniji, ki jih poznam. Odzvali so se samo eni. Društvo Anima. Še sedaj sem jim iz srca hvaležna. Psa so poslikali, mi poslali fotografije njegovih razmer, govorili z lastniki, jim predlagali boljšo opcijo zanj. Pa vendar je društvo potrebovalo njihovo privolitev za odvzem psa, ki pa je žal niso dobili. Tako da so bili primorani tudi oni dvigniti roke nad mojim Donom. Meseci so minevali. Za nama so bili številni izleti, pohodi v naravo, druženja z drugimi psi, nepozabni trenutki.

O Donu bi lahko napisala knjigo, pa ne bi mogla ubesediti, koliko mi je pomenil. Srce se mi je paralo vsakič, ko sem ga zaklenila nazaj v njegovo kletko in je moj odhod pospremil z žalostnim tuljenjem. Ves čas sem mu govorila, kako nimam izbire, da si tudi jaz tega ne želim, pa vendar bivam v bloku z svojimi živalmi, tudi starša imata psa. Njegovo tuljenje me je spremljalo skoraj do mojega bloka. S solzami v očeh in slabo vestjo, ker sem ga spet razočarala, sem se vračala domov.

Nekoč sem se pozno zvečer ravno vrnila z dela, utrujena sem vzela svojo psičko in kakor hitro sva stopili pred blok, ki je mimogrede oddaljen 10 minut proč od podjetja, pred katero je životaril Don, sem ga slišala. Srce parajoče tuljenje osamljenega psa. Brez pretiranega razmišljanja sva se odpravili k njemu in zunaj smo bili pozno v noč. Ni mi bilo mar. Ko sva se poslavljala sem ga objemala in mu rekla »Oh, ti vrag moj, kako te imam jaz rada! Ko bi ti le lahko pomagala…«

Bližali so se prazniki in z njimi Božič. Starši so odšli na potovanje. Jaz pa sem sklenila, da bom Donu polepšala te osamljene praznike in ga vzela za nekaj dni k sebi. Čeprav je to pomenilo pripeljati zunanjega psa v blok. Na srečo sem Dona že kdaj prej pripeljala k sebi in navadila na dvigalo in stanovanje. Don je tako prvič preživel noč pri človeku, ki ga je imel rad. Sprejel je tudi mojo mačko in v miru prespal svojo prvo noč.

Takrat sem popustila pritiskom tedanjega fanta in vsem, ki so mi govorili, da mu ne morem pomagati. Svojim bližnjim sem morala obljubiti, da bom Dona pustila pri miru. Ko sva se vračala k njegovem boksu, sem se med potjo sesedla na tla, zakopala prste v njegovo dlako, ga objemala in se zlomila. Jokala sem in v mislih kričala. Zavedala sem se, da mu vsakokrat, ko ga naposled pustim samega, strem srce. Vsakič neutolažljivo tuli. Pa tudi vedno več dela sem imela z šolo in obveznostmi. Nisem vedela, kaj naj storim. Zato sem se odločila umakniti. Slovo je bilo težko. Ovratnico, ki sem mu jo kupila sem mu jo pustila, pustila sem mu tudi nekaj njegovih igračk ter povodec. Leto dni me ni bilo tja. Vsakokrat ko sem se peljala mimo, me je bolela duša.

Čeprav več nisem zahajala tja, sem nadaljevala z kontaktiranjem društev po Sloveniji, brez uspeha. Prosila sem sosedo, da ga je hodila obiskovati. Pa vendar nisem mogla obupati nad nekom, ki ga imam rada. Po letu dni sem se naposled vrnila k njemu. Njegova reakcija mi je zlomila srce. Ni me pozabil. Spustil me je v svoj boks in me bil neizmerno vesel. Solze so mi tekle v potokih. Spet sem ga začela sprehajati. Tokrat na skrivaj, da partner ni vedel. Tudi s šolo sem zaključevala, zato je bilo več časa.

Nekega dne je sledil šok. Dona več ni bilo. Tudi njegov boks je izginil. Povedali so mi, da so ga dali proč. Dolgo sem poizvedovala in ga iskala. Niso mi govorili resnice. Trdili so, da so psa vrnili prodajalcu. Don ni bil rodovniški pes, zato nisem mogla izslediti »vzreditelja«. Lagali so, da hodi po razstavah in da so na razstavi pohvalili njegove skrbnike, da so ga dobro hranili, da ima zato tako sijočo dlako. Vsi vemo, da pes brez rodovnika ne more obiskat razstave. Prosila sem jih za kontakt, da bom jaz vzela Dona, toda iskali so izgovore. Takrat sem vedela. Dona ni več. Tako mi pravi občutek. A vendar me stisne vedno, ko zagledam kakšnega psa, podobnega mojemu Donu.

Še zdaj se tolčem po glavi, da nisem storila več. Da mi ni uspelo. Pa vendar morda z najino zgodbo pomagam odpreti komu oči. Živali so živa bitja, ne predmeti, ki jih postavite v kot in se jih naveličate. To je obveznost za življenje! Če niste pripravljeni za obvezo za naslednjih vsaj deset let, si raje omislite plišasto igračo. Prihranite bedno življenje vsaj enemu psu.

Če bom s to zgodbo dala misliti vsaj eni osebi, je moj namen dosežen.

Dragi prijatelj, midva se pa nekoč spet srečava.

A.K.