Še vedno realnost: Trda tla namesto mehkega ležišča

27. februarja, 2022
Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Izjemno žalostno je, da moramo v današnjem času, ko bi lahko zatrdili, da je človeštvo na vrhuncu svojega razvoja, še vedno gledati prizore psov, ki so priklenjeni na verigi.

Če je nam to težko gledati, verjetno ni potrebno posebej poudarjati, kako je šele njim, ki morajo v takšnih situacijah živeti.

Mraz tudi to zimo ne prizanaša ubogim psom na verigi

Poznajo le mrzla trda tla

Namesto mehke trave, toplih sončnih žarkov in skrbnih parov rok, ti nesrečni psi poznajo le mrzla trda tla, neusmiljeno vreme in brezsrčnega lastnika, ki v njemu vidi le korist.

Tem psom se vsak dan znova vrtijo eni in isti prizori, medtem ko se jim z vsakim dnem znova vrti neizprosno vrti tudi kolo njihovega življenja. Vsak nov dan je za njih nova izgubljena priložnost za pravo življenje, za tiste majhne pozornosti, ki dajejo smisel njihovemu življenju.

Le malo je treba …

Ko bi le ti ljudje vedeli, kako malo v resnici potrebujejo psi, da so srečni. Pa vendar je pravzaprav tem ljudem prav malo mar, da bi bili njihovi zvesti psi srečni. Samo nekaj trenutkov na dan bi bilo dovolj, da pes zaživi kot se spodobi. Samo nekaj korakov stran od njihovega prostora je potrebnih, da smrček prične opravljati svojo nalogo. Da se pes sprosti in zaživi. Tako malo je potrebno, da mu namenimo kakšno prijazno besedo in prijazen dotik. Tako malo, a za nekatere tako zelo težko razumljivo, da je pes bitje, ki tako kot človek potrebuje družbo ljudi in drugih živali.