Katero pasmo izbrati glede na astrološko znamenje?

Zvezde imajo vse odgovore tudi, kateregaa psa izbrati? Najboljša izbira glede na vaše astrološko znamenje je …

RIBI – FRANCOSKI BULDOG

Za ribe velja, da so polne presenečenj, enako velja tudi za francoskega buldoga, ki se prilagaja čustvom lastnika in poskrbi, da se vsi okrog njega smejijo.

OVEN – NEMŠKI OVČAR

Pogumni, odločni in goreči, ovne pogosto štejejo za najmočnejši astrološki znak in isto lahko rečemo za to poslušno in inteligentno pasmo. Skupaj jim bo vedno lepo.

BIK – SIBIRSKI HASKI

Biki iščejo psa, ki je močan in energičen, da ustreza njihovemu aktivnemu življenjskemu slogu. Haski je najboljša izbira, saj je izredno sočuten in skrben.

DVOJČEK – WEIMARSKI PTIČAR

Dvojčki potrebujejo pasmo, ki jim bo sledila. Ti lovski psi niso le hitri, radi imajo tudi dobro igro, ampak so tudi izjemno inteligentni in »zgovorni«. Brali si boste misli v vsakem trenutku.

RAK – ČIVAVA

Pogumni raki, vaš idealni spremljevalec je kreativen in spontan, tako kot vi. In ker so čivave znane po svoji čudaškosti in neustrašnosti, ni boljšega ujemanja. Ta mali kuža bo vaš najboljši prijatelj.

LEV – ZLATI PRINAŠALEC

Zlati prinašalec je zvest, energičen in dobesedno vesel pes – tri lastnosti, ki se ujemajo z astrološkim znamenjem leva.

DEVICA – SHIBA INU

Devica velja za najbolj inteligentno astrološko znamenje, zato jim odgovarjajo ti japonski lovski psi, ki so znani po svoji neodvisnosti in spretnosti.

TEHTNICA – AVSTRALSKI OVČAR

Tehtnice v vseh stvareh cenite ravnotežje in ta pasma je v enaki meri igriva in resna. Ne glede na to, ali ste pripravljeni na igro ali preprosto gledate, da bi se pocrkljali na kavču, vam bo ljubeč avstralski ovčar ustregel.

ŠKORPIJON – LABRADOREC

Tako kot škorpijoni tudi labradorci cenijo predvsem zvestobo. Znano je, da te dobrodušne živali s svojimi lastniki tvorijo globoke vezi vseživljenjskega prijateljstva.

STRELEC – ANGLEŠKI BRAK

Brak ima vedno svoj nos ob tleh, saj išče zanimive vonjave, tako kot strelec priložnost za naslednjo avanturo.

KOZOROG – ČOV ČOV

Kozorogov krog zaupanja je majhen, a ko enkrat spozna tega ponosnega psa, bo zagotovo naredil prostor še za enega.

VODNAR – VIŠAVSKI TERIER

Dolgčas ni v vodnarjevem besedišču, kar pomeni, da potrebuje tega malega psa ob sebi, ki vedno s seboj prinese navdušenje. Terier potrebuje lastnika, ki je vedno pripravljen na igro.

B.B (vir: PureWow)

Imajo ljudje res raje pse kot mačke?

V času kampanje ob svetovnem dnevu živali je družba Mars vse ljubitelje živali pozvala naj glasujejo, kdo jim je ljubši – pes ali mačka.

Kampanja je bila dobrodelna – od vsakega prodanega proizvoda  hrane, ki jih družba zastopa (Pedigree in Whiskas), so donirali 5 g hrane za zapuščene živali. Družba Mars je tako izbranim zavetiščem zagotovila več kot 11500 dnevnih obrokov za živali. Te bodo razdelili med Zavetišče Brežice, Zavetišče Ljubljana – Gmajnice in Zavetišče Maribor. Pri kampanji sta sodelovala tudi Rebeka Dremelj in Denis Porčič, ki sta s svojo podporo poskrbela, da se zbere čim več hrane za zapuščene živali.

Glasovanje v okviru kampanje je doživelo velik odziv, v njem pa so pasji prijatelji z 59 % glasov premagali mačje. A mi imamo radi oboje, kajne?

Preglasen pes: kako ukrepati?

Ko ugotovimo vzrok, zakaj naš pes prekomerno laja (o možnih vzrokih smo že pisali) je čas za odpravljanje oz. uravnavanje tega neželenega vedenja.

Ignoriranje vedenja

Ta tehnika je lahko precej naporna, saj moramo biti zelo vztrajni in dosledni. Pes bo namreč vsakršen naš odziv na svoje lajanje razumel kot nagrado oz. kot potrjevanje svojega vedenja.

Odstranjevanje motiva

To metodo uporabimo še zlasti pri psih, ki so zelo teritorialni. V tem primeru bomo njegovo preveliko vnemo po varovanju teritorija zmanjšali oz. odpravili tako, da mu onemogočimo pogled na mimoidoče.

Preusmerjanje pozornosti

Manjši psi se predvsem zaradi slabih izkušenj pogosto bojijo večjih psov, svoj strah pa izražajo tudi z laježem. V takšnem primeru poskušamo z metodo preusmerjanja pozornosti. To storimo takole: ko bo naš pes zagledal večjega psa, mu ponudimo okusen priboljšek. Na ta način bomo psa naučili, da srečanje z večjim psom ne pomeni grožnje, ampak nekaj prijetnega – slasten priboljšek.

Odzivanje na ukaz ”Tiho!”

Če želimo psa odvaditi motečega lajanja, ga najprej naučimo, da bo lajal na ukaz. Ko bomo to dosegli, da bomo začeli učiti, da bo na povelje ”Tiho!” prenehal z lajanjem. Morda je nasvet videti malce čuden, a je opisana metoda lahko zelo učinkovita.

Za konec pa še to: motečega vedenja ne bomo odpravili čez noč. Potrebovali bomo nekaj tednov ali pa več doslednosti in vztrajnosti.

Nuša Pečnik (objavljeno v reviji Moj pes)

Preglasen pes: najbolj pogosti razlogi za lajanje

Eno od naravnih in prirojenih vedenj je tudi lajež. Nekoč je bila to pri psih zelo cenjena lastnost, saj so z laježem opozarjali na morebitne nevarnosti.

Pri nekaterih pasmah so celo z usmerjeno vzrejo spodbujali veselje do lajanja. Dandanes pa je takšno vedenje marsikdaj nezaželeno in je tudi eden pogostejših problemov, s katerimi se srečujejo skrbniki psov.

Čeprav so nekatere pasme bolj nagnjene k temu vedenju, je v večini primerov določen razlog, ki je psa v določenem trenutku spodbudil k lajanju. Nekaj najbolj pogostih razlogov:

Lajanje zaradi strahu

Zelo pogost vzrok laježa je strah. Pes se lahko v določenih okoliščinah počuti neugodno oz. je prestrašen in želi nevarnost odgnati z laježem.

Varovanje teritorija

Psi začnejo po navadi lajati, ko v hišo vstopi neznana oseba ali pa, ko zaslišijo hišni zvonec.

Izsiljevanje pozornosti

Še zlasti bolj živahni psi želijo imeti našo pozornost in kaj hitro se naučijo, da jo lahko dobijo z laježem. S tem, ko mu to vedenje prepovedujemo, pravzaprav njegovo vedenje potrjujemo, pes je dosegel svoje in je zadovoljen.

Ločitvena tesnoba

Če pes ne želi biti sam, lahko to začne sporočati z glasnim laježem ali celo tuljenjem. Takšno vedenje je lahko razvada ali pa je posledica tako imenovane ločitvene tesnobe.

Nuša Pečnik (objavljeno v reviji Moj pes)

Tanja Tolar – potuje po vsem svetu varuje pse in mačke

Tanja Tolar je pred več kot desetimi leti našla svoj dom v Veliki Britaniji. Tja je odšla na študij in ostala. Pri pisanju doktorata je iskala košček miru, ki ga je v stanovanju z več cimri pogrešala.

Prijateljica ji je ponudila, da se za določen čas preseli k njej in varuje njeno mačko. Mački so se pridružili še psi in danes Tanja potuje po vsem svetu ter varuje pse in mačke. Ujeli smo jo v Južni Koreji, družbo pa ji trenutno dela Nabi, psička mešanka z avtohtono korejsko pasmo jindo.

Za začetek, je varovanje domačih živali po vsem svetu postalo vaša služba, gre za hobi ali nekaj vmes?

Po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka, po duši pa navdušena raziskovalka sveta, popotnica, profesorica, rada imam hribe in kulinarične dobrote. Trenutno varujem živali ves čas, in to je del moje potovalne navade (zaradi raziskovanja veliko potujem), ki mi tudi omogoča dokončati projekte, ki sem jih začela pred leti, pa jih zaradi obilo dela nisem nikoli dokončala. V akademskem poklicu je namreč ogromno samotnega dela, pisanja, branja, priprave projektov, iskanja projektov in finančnega sponzorstva. Ko imaš dve službi s polnim delovnikom, ni časa za vse to. Tako sem pred šestimi leti začela varstvo živali. Hkrati potujem, bivam pri domačinih, delam in se še družim z mačkami in psi. Te imam rada od nekdaj, z mačkami pa nisem imela preveč lepih odnosov. No, to se je tudi zdaj spremenilo.

Kako dobite stranke? Ali vam kar takoj zaupajo dom in žival ali imate testna obdobja?

Nove stranke dobim prek spletne strani, ki deluje na podlagi članstva in kjer so objavljene tudi ocene vseh prejšnjih lastnikov. Navadno imam kratek intervju po Skypu in se zgodi, da lastnikov niti ne spoznam osebno, ker pridem in odidem, še preden se lahko srečamo. So pa razlike v zaupanju med narodi očitne. V Južni Koreji na primer mi Korejci ne bodo zaupali svojih psov, ker niso vajeni takšnega sodelovanja. Tudi v Slovenji je povpraševanja zelo malo, ker ljudje raje prosijo soseda ali sorodnika za tovrstno uslugo. V tujini pa zaradi intenzivnega življenja ne želijo obremenjevati prijateljev, sosedov ali sorodnikov, raje zaupajo nekomu, ki se s tem ukvarja ves čas. Tako vedo, da bo vse v redu.

Oglašate se s korejskega otoka Jeju. Potujete in varujete po vsem svetu?

Največ varujem po Veliki Britaniji, po celem otoku. Pogosto me pokličejo nazaj in tako pazim iste živali in na istih lokacijah. Ker zaradi raziskovanja pogosto potujem, vedno preverim, ali je možno vključiti varovanje hišnega ljubljenčka, saj tako lahko v novem kraju ostanem dalj časa in živim bolj blizu lokalnim prebivalcem. Pravzaprav nisem toliko turistka, kot če bi obiskala mesto za tri dni in bivala v hotelu. Izkušnja je bolj pristna, potovanje pa cenejše. Za varovanje živali nisem plačana, imam pa brezplačno bivanje.

Kdo vam trenutno dela družbo?

To je Nabi, za katero bom skrbela šest tednov. Njeno ime v korejščini pomeni metulj in del značaja popolnoma ustreza njenemu imenu. Rada namreč leta od enega človeka k drugemu, od enega drevesa do drugega. Včasih je sprehod dolg eno uro, pa vsega skupaj prehodiva komaj kilometer, ker se Nabi vsake tri sekunde zadrži pri ovohavanju vseh kotov. Dala sem ji vzdevek ‘lokalna opravljivka’. Mora biti namreč na tekočem z vsem, kar se dogaja v bližnji okolici. Nabi je stara približno tri leta, je rešena s ceste in zelo žilava, trmoglava psička. Sicer uboga, ampak vse do neke mere. Ni psička, ki bi brezglavo sledila vodniku, rada sama prevzame vodstvo.

Kako pa poteka vaše delo, živite pri ‘varovancih’ doma, kajne?

Živim pri varovancih doma in se poskušam čim bolj udomačiti, ker tako žival začuti, da sem sproščena in da ni nobene nevarnosti. Prav to, da se počutim doma, kamorkoli grem, je verjetno najboljša lastnost, ki sem jo pridobila z opravljanjem tega dela. Skrbim tudi za hišo, vrt, rastline in podobno. Včasih se kaj polomi in je treba za to poskrbeti, to moram organizirati sama in potem sodelovati z lastniki. Nekoč so se polomila vhodna vrata in sem bila eno noč brez vrat. Trenutno je psička, ki jo pazim, zbolela in tudi za to moram poskrbeti sama.

Že veste, kam in h komu vas bo pot vodila iz Južne Koreje?

Ko se vrnem v Anglijo, imam že rezerviran teden dni z muco, ki jo pazim vsaj dvakrat na leto. Trenutno pa se dogovarjam za božične praznike v Dubaju z dvema navihanima mladima muckama.

Bi nam za konec zaupali še kakšno anekdoto, povezano s svojim zanimivim delom?

Oh, zgodb je veliko, najbolj pa mi ostaja v spominu, ko sem prvič pazila sicer zdaj stalno mačjo prijateljico v Walesu. Lastnica mi je predala vse podatke po elektronski pošti in bila zelo natančna o tem, kaj lahko in česa muca ne sme. Imela sem že odobren dopust za odhod v Wales, spakiran nahrbtnik in vozovnico za vlak, ko me je lastnica poklicala in rekla, da ji je mož omenil, da bi mi morda pa vseeno morala nekaj sporočiti. In sicer to, da v hiši ni samo muca, ampak še en živalski prijatelj, za katerega pa ne bo treba veliko skrbeti. Imajo namreč dva metra dolgega pitona, ki ga nahranijo z miško ali dvema, preden odidejo na dopust, sama pa naj mu menjam samo vodo. Za to pa je treba odpreti terarij in z roko seči vanj! Dobro, da so to omenili prej. Sicer se kač ne bojim, ampak verjamem, da je veliko ljudi, ki bi zbežali iz hiše takoj, ko bi jo zagledali, in skrb za muco bi bila ogrožena. Lahko pa povem, da sem prve dve noči večkrat preverila, ali je terarij res zaklenjen in kača še vedno v njem. (smeh)

Razmišljate tudi o čisto svojem pasjem ali mačjem prijatelju?

Od otroških let si želim psa in takoj, ko se ustalim, bom imela psa in muco. Oba bi rada posvojila, me pa zdaj, ko sem spoznala Nabi, zelo mika, da bi posvojila prav psa pasme jindo.

Špela Šimenc (celoten pogovor si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Kako zaščititi psa pred decembrskim truščem?

Praznično vzdušje, božični napevi, sladko pričakovanje, dišeči piškoti pričarajo najbolj prazničen in za mnoge najlepši čas v letu. Pa ne za vse.

Mnogo živali bo v dneh, ki prihajajo v vsem tem novoletnem trušču, tako pod stresom kot v nobenem drugem obdobju leta. Pomagajmo jim, da ne bo prehudo.

(PRED)PRIPRAVA – CD Z ZVOKI PETARD

Psa ne bomo mogli nikakor popolnoma zaščititi pred petardami in raketami, zato je bolje, da ga na to čim bolje pripravimo. Eden izmed nasvetov strokovnjakov je, da mu predvajamo CD z zvoki petard in raket. Priprave je treba začeti nekaj tednov pred božičem, najbolje na začetku decembra. Zvoke najdemo tudi na spletu, denimo na www.dogtools.de. Na začetku naj bodo zvoki tišji, potem pa jih postopoma povečujemo.

IZOLIRAN PROSTOR IN NAŠA DRUŽBA

V dneh, ko najbolj poka in ko piromani doživljajo svoje vrhunce, zagotovimo svojemu psu čim bolj izoliran kotiček v hiši, kjer bodo zvoki petard in raket najbolj zadušeni. Poskrbimo tudi za to, da ne bodo vidni svetlobni efekti raket. Psa ne pustimo samega, z njim naj bo nekdo, ki mu pes povsem zaupa in ki ga zna umiriti, če bo treba. Če pustimo psa v taki situaciji samega, ima lahko posledice za vse življenje.

NA SPREHOD, PREDEN ZAČNE POKATI

Na sprehod se odpravimo, preden začne zares in na veliko pokati. Poskrbimo, da bo pes opravil vse fiziološke potrebe. V teh dneh ga ne izpustimo s povodca, saj veliko psov zaradi glasnega pokanja pobegne.

SREDSTVA ZA POMIRJANJE

Psom, za katere vemo, da jih petarde in rakete spravljajo v veliko stisko, lahko ponudimo tudi kakšnega izmed pripravkov, ki vsebujejo hormone ugodja (feremone) in delujejo pomirjujoče. Pomirjevala strokovnjaki priporočajo še zlasti za starejše in psihično bolj občutljive živali, dajemo pa jih živali v dneh, ko najbolj poka. O tem se moramo obvezno posvetovati s svojim veterinarjem. Psi se po navadi zelo dobro odzivajo tudi na različne naravne in homeopatske pripravke, ki delujejo pomirjujoče.

PRAVILEN PRISTOP SKRBNIKA

Nič od naštetega pa ne more nadomestiti bližine skrbnika, ki mora v teh dneh vedeti, kakšno obnašanje bo psu stisko povečevalo in kaj ga bo umirilo. Slabo počutje psa in strah bomo samo še stopnjevali, če ga bomo tolažili. Pes mora čutiti našo umirjenost, sproščenost, tako nam bo povsem zaupal. Če bo čutil, da smo sami notranje močni in trdni, mu bomo v teh dneh najboljša opora. Lahko mu tudi predvajamo umirjeno glasbo, med pokanjem pa se potrudimo pozornost preusmeriti z igrami in trikci.

S.L.

Zimski pes za zimske dni?

Tako toplo jesen smo imeli, da komaj še verjamemo v zimo in njen prihod. Pa bo prišla; gotovo pride, če ni že tukaj.

Piše: Tone Hočevar

Vedno pride – vsem klimatskim spremembam navkljub se zima vendarle pojavi. Kar naenkrat je mraz, ledeno je po tleh, sol, ki jo posipajo po cestah, se zaleze v pasje šapice. In kljub vsem pripravam in zavedanju nas zima zmeraj malo preseneti.

Kužkov nikakor ne moremo pripraviti na to, da se bodo čez noč spremenili iz poletnih v zimske. Naša klima je taka, da je razmeroma prijazna do tistih, ki so bolj ustvarjeni za zimske razmere, in do tistih, ki s kratko dlako in sloko postavo bolj kličejo po poletju. In kolikor je naša klima razmeroma prijazna, je tudi razmeroma neprijazna; pozimi in poleti.

K sreči so proizvajalci in trgovci, ki morajo vedno znova najti kakšno tržno nišo za svoje preživetje, pa še za kaj dobička zraven, iznašli zimske pasje plaščke, prehodne, jesenske in spomladanske pasje pelerine, čeveljce za mokra in čeveljce za ledena tla, pa še marsikaj. Posebne krpe za brisanje mokrih kožuščkov in druge posebne krpe za brisanje pasjih šapic, denimo.

Sprva smo se pasji ljubitelji malo starejšega datuma v svoji EMŠO številki norčevali iz plaščkov in pelerin, čeveljcev in posebnih zelo vpojnih krp, potem smo se vendarle zavedli, da so to prav koristne in psom prijazne stvari. Tudi nam pridejo prav, saj pride kuža s sprehoda razmeroma suh in ga je mogoče hitro obrisati in posušiti.

Tisti malo bolj starokopitni vodniki in skrbniki – nekoč so jim rekli pasji lastniki – so se že desetletja prej norčevali iz vseh, ki smo imeli svoje pse pod streho in ne na prostem. Ne na verigi; seveda ne! Velika večina slovenskih psov je bila namreč še pred komaj nekaj desetletji na verigi, največkrat na kratki verigi, pod napuščem ali pod kozolcem, ko so kozolci še stali po vaseh in mestnih okolicah. Propadli so v zelo kratkem času. Pozimi na mrazu, poleti na vročini so ždeli kužki, od njih so gospodarji pričakovali, da bodo pazili na dom in lastnino.

Doktrina je bila še ne tako davno taka, da so celo vrhunski kinološki tekmovalci, ki so o psih vsekakor vedeli več kot drugi ljudje, svojim psom naredili prav imenitne pesjake, kolikor je mogoče stran od hiš – tako rekoč na samem – če je le šlo. Prepričani so bili, da bo pes strašno vesel svojega gospodarja, če ga bo videl enkrat ali dvakrat na dan. »Bolje bo delal, z več veselja in predanosti, če ne bo ves scrkljan,« so trdili. Najbrž si je težko predstavljati, kako so se mi smejali, ko sem na lavinski tečaj pripeljal dobermana in sem mu v hudem mrazu oblekel pleten plašček. Vem, malo nespametno je bilo, da sem kratkodlakega dobermana vlačil v hribe, na hud mraz, ampak plašček mu je gotovo pomagal.

Manj zagreti za odločno in uspešno vzgojo smo imeli svoje pse najprej v veži ali predsobi, potem v dnevni sobi, naposled tudi v spalnici. Še bolj naposled tudi na postelji. Časniki, pa celo pasje revije, ki jih ni bilo prav veliko, so občasno objavljali ogorčena pisma, v katerih so ‘normalni’ ljudje grajali neprimeren odnos ljudi do živali, neprimerno razvajanje. Spomnim se lovcev, ki so svoje pse puščali pred gostilno, zvili so se klobčič in tresoč čakali, da se gospodar vrne. Razlagali so – lovci, ne psi – da bi pes izgubil dober nos, če bi ga razvajali s toploto. Zdaj takih prizorov ni več, pa tudi lovcev s psi je prav malo srečati.

Neprimerno se je zdelo pravim poznavalcem, če je bil pes na toplem in suhem, med svojimi ljudmi. Ne vem, kdaj se je pri nas začelo razvajanje, ampak moj stari oče, ki je imel zmeraj vsaj dva psa, je imel svojega špica (prav tak je bil, kot je zdaj moja Pupi) v hiši. Živel je v kuhinji in v dnevni sobi, ki so ji takrat rekli hiša. Tam je preživel celih osemnajst let, torej mu je bilo po volji in mu ni prav nič škodilo.

Za zimo so seveda bolj od kratkodlakih primerni psi, kot je moja Pupi, pa je vendar v teh časih mogoče prav vsakega psa primerno opremiti za vsako zimo. Majhnega in velikega, kratkodlakega ali pa tistega s polarnim krajem primerno gosto dlako. Samo malo volje je treba in vztrajnosti, pa kužka moraš imeti rad. Če ga nimaš rad, je bolje, če ga nimaš.

Robert Pečnik Pečo: Samo pogledam našo Roxy in dan je lepši

Znan ‘radijec’, voditelj na Radiu 2, Robert Pečnik Pečo, je velik ljubitelj psov. Je ponosni lastnik psičke Roxy, pasme kontinentalni buldog.

Ljubka kosmatinka je svojega lastnika že obiskala tudi na delovnem mestu. Ob mednarodnem dnevu psov se je namreč odlično znašla kot tretja »sovoditeljica« in očarala tudi poslušalce. Sicer pa Pečo in Roxy veliko časa preživita v naravi, rada pa se tudi stiskata na kavču.

Robert kako ste se počutili, ko je bila psička ob vas v studiu?

Malček me je bilo strah, da bi preveč težila sodelavcem, ker se zelo rada crklja, ampak očitno mi ni hotela nakopati sramote in je bila zelo pridna. Kot, da bi vedela, da je v službi.

Kaj je vse počela, je zdržala voditeljski tempo?  

Seveda je prevohala vse vogale, se dala počohati celi redakciji, sicer pa je večino časa prespala in pokazala, da kot pravi buldog zna smrčati (smeh).

Kako so se sodelavci odzvali na novo, pasjo družbo v službi?

Vsi so se želeli slikati z njo, očitno je res pes za na Instagram (smeh). Dobil  sem celo nekaj ponudb, da jo lahko kdaj popazijo, če bi potreboval varstvo.

Koliko časa jo že imate, koliko je stara?

Sam sem prej, ko smo še živeli v stanovanju, imel nemškega bokserja, ki se je pri 12 letih poslovil. Nato kar nekaj časa nismo imeli psa. Žena je vztrajala, da bomo spet imeli psa, ko se bomo preselili v hišo. In res, ko smo pred šestimi leti zamenjali bivališče, smo takoj kupili Roxy. Otroka sta mamico takoj spomnila na naš dogovor in ni bilo več bilo izhoda.

dav

Zakaj ste se z družino odločili za to pasmo?

Za kontinentalnega buldoga mi je pred mnogimi leti povedal kinolog Jože Vidic. Ker sem imel bokserja in so mi všeč angleški buldogi, mi je kot odličen kompromis predlagal to pasmo. Pasma je relativno nova, prvo uradno leglo je bilo skoteno leta 2004  v Švici.  Tudi zdaj jo mnogi še ne poznajo, sem pa vesel, ker imajo zdaj v Mariboru tudi slovensko vzrediteljico Petro Javornik, ki mi je povedala, da se je zanjo odločila ravno, ko je v reviji Moj pes videla našo Roxy. Po mojem vedenju je bila namreč Roxy prva kontinentalna buldoginja pri nas. Zdaj pa ni več osamljena (smeh).

Kakšna psička je Roxy?

Kontinentalni buldog je zelo živahen pes, ki je za razliko od angleškega buldoga zelo aktiven. Je velik ljubitelj otrok, skratka zelo primeren za družinskega psa. Je zelo učljiv, ima pa tako kot vsi buldogi  karakter, kar pomeni, da zna biti nekoliko trmast oziroma samosvoj. Roxy je kar tipična predstavnica pasme.

Kaj vse počneta skupaj?

Oba imava najraje skupne sprehode. Morali bi videti to veselje, ko pograbim povodec.  Sploh, če zavijeva v gozd, nekam kjer sva sama in jo spustim z vrvice. Je neutrudna prinašalka palic in komaj čaka, da jo vržem. Sicer pa rada tudi skupaj smrčiva (smeh).

Si sploh predstavljate življenje brez hišnega ljubljenčka?

Moram reči, da si sploh ne predstavljam, da doma ne bi imeli Roxy. Hecno, da to opaziš, šele ko je ni doma. Hči jo je vzela s seboj na dopust in tiste dni sem se večkrat zalotil, da nezavedno pogledujem na njeno ležišče. Še ženi sem rekel kako prazen je dom, ko je ni. Je vir neizmernega veselja, samo pogledam jo in dan je lepši!

piše: s.l

Obdobje od 8. tedna do pasje pubertete

Prehod od vzreditelja v nov dom je pomemben dogodek, tako za pasjega skrbnika, kot za psa. Odvisno od tega, kakšnega psa smo prinesli domov in kakšno delo je pred nami opravil že vzreditelj, bo ta prehod lahko težji ali lažji.

V vsakem primeru bo dobro sodelovanje z vzrediteljem zelo pomembno v vseh obdobjih odraščanja psa kot tudi v starosti. Zato vsem novopečenim lastnikom mladičkov polagam na srce, da vzdržujejo dobre odnose z vzrediteljem, ki je, če je seveda pravi odgovoren vzreditelj, s poznavanjem pasme in psihologije psov lahko v veliko pomoč.

V tem obdobju se mladiček nauči pravil, reda in discipline v novem domu. Lastnikova naloga je, da mladičku omogoči čim boljšo socializacijo z vrstniki, okolico in vsem, s čimer se bo pes srečeval v svojem življenju. Navajanje na vse, kar ga lahko čaka v življenju, je ključnega pomena ravno v tem obdobju odraščanja. V tem obdobju lahko ogromno naredim v zelo kratkem času.

Zelo pomembna stvar, ki je nikakor ne smemo spregledati, je pridobivanje zaupanja. Zaupanje med lastnikom in psom se gradi z doslednostjo, pravičnostjo in seveda pravilnim delom s psom. Postavljanje pravil ne pomeni nič slabega. Kmalu pride obdobje rangiranja, ko so pomembni stiki z vrstniki v nadzorovanem okolju. Nikoli ni prepozno za šolanje in vzgojo ali prevzgojo, pa vendar je ta najbolj učinkovita prav v tem obdobju. Tudi če ste mladička dobili sredi zime, ni prav nič narobe. Na voljo imate zelo veliko individualnega šolanja in pasjih šol, ki izvajajo tako skupinske kot individualne ure šolanja psov tudi v zimskem času. Nikar ne zamudite obdobja v odraščanju psa, v katerem lahko v najkrajšem času dosežemo največ.

V tem obdobju bomo priča tudi malenkost izstopajočemu vedenju, kar je povsem normalno. Obdobja želje po bežanju, strahu in podobnega moramo le premišljeno in skrbno prebroditi, pa bo vse lepo minilo. O fazah odraščanja psov smo že veliko pisali. Pozneje lahko srečamo vedenje, ko se bolj samozavestni psi začnejo postavljati zase, se začnejo upirati, lahko se začne razvijati tudi dominantno vedenje do drugih psov. V tem obdobju se začnejo zavedati sveta okrog sebe v okolju, kjer živijo. Mlad pes bo postajal samostojen in glede na vse, kar je s seboj prinesel na ta svet, skupaj z izkušnjami postajal bolj ali manj samozavesten.

Izrednega pomena v dobi odraščanja do pubertete so nadzorovane igre z vrstniki, da ne dobi slabih izkušenj z drugimi psi, kot tudi čim več zelo različnih okoliščin, s katerimi se lahko kuža sreča v življenju. Recimo: vožnja z dvigalom, hoja po stopnicah, igra z otroki in drugimi psi, srečanje s staro mamo, ki nerodno hodi s palico in dežnikom, navajanje na samoto in odhod v službo, navajanje na sobno čistočo, česanje, čiščenje ušes, striženje krempljev, boks in še in še.

Urška Krivec