Vsako učenje vedno poteka v 4 zaporednih fazah

Vsako učenje s psom, ne glede na to, kaj želimo doseči, poteka v štirih zaporednih fazah, ki jih moramo upoštevati, če želimo, da bo novo vedenje dobro naučeno.

Štiri faze, v katerih naj poteka učenje, si sledijo takole:

  1. Pes naj najprej ugotovi, kaj pričakujemo od njega.
  2. Nato naj začne to samodejno ponavljati.
  3. Zatem mora dojeti, da se novo znanje lahko pojavlja v različnih okoliščinah in situacijah.
  4. Naša zadnja naloga pa je, da novo naučeno znanje tudi vzdržujemo.

Kot vedno bomo tudi to novo vedenje začeli učiti v okoliščinah brez motenj. Ko bo pes denimo sedenje že zanesljivo obvladal, bomo začeli postopno uvajati motnje in vaditi z različnimi ljudmi v različnih okoljih. Ne pozabimo, pes težko posplošuje, zato mu moramo pri tem pomagati in vse naučeno čim pogosteje ponavljati v različnih situacijah in ob različnih motnjah.

Karmen Zahariaš

Kaj pa, če srečamo medveda?

Srečanja z medvedom so pri nas redka, pa vendar je dobro vedeti, kakšno je v primeru, da srečamo medveda, priporočeno obnašanje.

Prvo in osnovno pravilo je, da je pes v gozdu vedno na povodcu in da gozd raziskujemo po uhojenih poteh. »Če pes naleti na medveda in ga razdraži, bo v iskanju pomoči medveda privedel naravnost k lastniku,« pravijo v zavodu Kočevsko.

Ob obisku gozda moramo opozarjati nase (z govorom), še posebej pri prehodu skozi gosto vegetacijo in na nepreglednih območjih, da medveda ne presenetimo. »Če opazite medveda, se mu nikoli ne približujemo in ga ne motimo (na primer z metanjem kamenja), prav tako se nikoli ne približujte medvedjemu brlogu.

Nikoli ne hranimo medveda, četudi je videti prijazen in zvedav, in se mu ne približujemo, ko se hrani, saj se lahko odloči, da bo vir hrane branil pred vsiljivcem,« povedo sogovorniki.

Ob morebitnem srečanju z medvedom pa v zavodu Kočevsko pravijo, da je najbolj pomembno, da ostanemo mirni. Ko medved zazna človeka, običajno takoj zapusti območje, še preden zaznamo njegovo prisotnost: »Medved se lahko dvigne na zadnje noge, da preveri okolico – s to držo ne izkazuje napadalnosti, ampak radovednost. V tem primeru opozorite nase z mirnim glasom in se počasi umaknite v smeri prihoda. Nikoli ne tecite. Če se znajdete v neposredni bližini medveda (tudi ko gre za medvedko z mladiči) obstanite, bodite mirni in se počasi umaknite v smeri, od koder ste prišli. Premikajte se počasi, brez hitrih gibov in brez kričanja.«

Poudarijo še, da je eden izmed glavnih vzrokov za konflikt med človekom in medvedom ta, da medved hrano povezuje s prisotnostjo človeka. Zato je pomembno, da ostankov hrane ali drugih organskih odpadkov ne odlagamo v gozdu ali v bližini gozdnega roba, planinskih koč …

Špela Šimenc (celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Nevarnosti, ki jih za psa prinaša piknik

Poletni dnevi so kot nalašč za druženje na prostem, za vrtne zabave, za piknik. Tam ne manjka dobre hrane, ki seveda diši tudi našemu psu.

Ampak na piknikih in vrtnih zabavah je za pse veliko nevarnosti. Na primer čokolada, ki je za pse zelo nevarna. Ampak to je le vrh ledene gore. Obstaja namreč kar nekaj živil, na primer čebula ali česen, ki psom lahko škodujejo, če jih zaužijejo v prevelikih količinah. Pa tudi kosti, ki jih je na piknikih v izobilju, lahko psom škodujejo – povzročajo zaprtje in druge prebavne težave. Sladoled pa lahko psu kaj hitro vzdraži želodec.

Obstaja pa še ena precej velika nevarnost. Mnogi gostje so namreč prepričani, da je povsem v redu, če psu dajo ostanke s svojega krožnika. Zato moramo goste vsekakor opozoriti, da naš pes pač ne sme dobiti naših jedi. Navsezadnje bi radi tudi sami uživali na pikniku, ne pa skrbeli za psa, ki bo nenadoma začel bruhati in pa bo imel kakšno hujšo prebavno težavo.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

Toplotni udar zahteval že drugo žrtev

Iz Centra za živali Moste so minuli teden sporočili, da so obravnavali letošnji prvi primer toplotnega udara pri kužku, pred kratkim pa je zaokrožila vest, da je bil toplotni udar usoden še za enega psa.

V Centru za živali Moste psu niso mogli več pomagati, zato je kužek poginil, so pa v vednost dodali, da je bila še pol ure po poginu njegova rektalna telesna temperatura višja od 43°C. Vse lastnike psov zato opozarjajo, naj v vročih dneh ne sprehajajo svojih ljubljenčkov po soncu in jih ne puščajo v avtomobilu ali v atriju stanovanja. Odsvetujejo tudi vse aktivnosti na prostem med 10 in 18. uro, če je dan sončen in vroč. »Temperature v zaprtih prostorih se neverjetno hitro višajo in so zato lahko usodne za vsako živo bitje, ki se tam nahaja. Čuvajte jih in prosimo, uporabljajte zdravo pamet,« so med drugim zapisali.

Kot je znano, so psi bistveno bolj občutljivi na vročino kot ljudje, saj v koži nimajo žlez znojnic, ampak telesno temperaturo uravnavajo predvsem z oddajanjem toplote s sopenjem. »Že pri zunanji temperaturi 22–25°C psi zmanjšajo telesno aktivnost in iščejo prostor za počitek v senci ali na hladnih tleh. Pri zunanji temperaturi nad 28–30°C mehanizmi ohlajanja ne zadoščajo več in telesna temperatura začne naraščati. Če torej temperatura okolja preseže kompenzatorne meje pasjega hladilnega mehanizma, lahko pride do pregrevanja in toplotnega udara,« opozarjajo v Veterinarstvu Trstenjak-Zajc d.o.o. Posebno občutljive so brahicefalne pasme – to so pasme s kratkimi gobčki (mops, angleški ali francoski buldog, pekinčan).

Daleč najpogostejši vzrok nastanka toplotnega udara s smrtnim izidom pri psih je puščanje živali v zaprtem avtomobilu. V zaprtem avtomobilu ob sončnem vremenu temperatura po petih minutah naraste za 4°C, po desetih minutah za 7°C, po tridesetih minutah za 16°C in po eni uri za 26°C. »Tako pri zunanji temperaturi 34°C temperatura v avtu po 30 minutah doseže 50°C in po eni uri 60°C. Tudi če avto stoji v senci ali če pustimo nekoliko odprto okno, je naraščanje temperature v vozilu lahko za žival usodno,« še opozarjajo v Veterinarstvu Trstenjak-Zajc d.o.o.

Katja Željan

Zvest pes umrl ob grobu svojega lastnika, kjer ga je čakal kar 12 let!

Zvest argentinski pes je kar 12 let stal pri grobu svojega pokojnega skrbnika, dokler se mu pred dvema letoma tudi sam ni pridružil na oni strani mavrice.

Nemški ovčar z imenom Capitan je zadnjih 12 let svojega življenja preživljal ob grobu svojega pokojnega lastnika. Zgodba prihaja iz Argentine. Capitan je prvič prišel na naslovnice tamkajšnjih medijev leta 2012, ko so lokalni časopisi pisali o tem, da nek pes že več let čaka svojega človeka ob grobu.

Miguel Guzman je umrl leta 2006 in kmalu po tem je od doma ušel njegov pes Capitan. Guzmanova vdova Veronica ga je našla ob grobu svojega pokojnega moža. Kljub temu, da se je trudila, da bi psa spravila domov, je Capitan vedno našel pot nazaj na grob. Pokopališče se sicer nahaja okoli petnajst ulic stran od njegovega doma.

Psa so pričeli hraniti in zanj skrbeti delavci na pokopališču, ki so (po)skrbeli tudi za njegovo zdravstveno stanje. Zadnje leto je bil Capitan že precej slep in zelo težko je hodil. Veterinar Cristian Stempels, ki je zdravil Capitana, je povedal, da je trpel zaradi odpovedi ledvic in da so ga zadnja leta zdravili za to. Prejemal je posebna zdravila in hrano. ”On je legendaren pes v Carlos Paz-u in ker je večino svojega življenja preživel na pokopališču, smo se odločili, da tudi umre tam,” je povedal veterinar.

Skrivnost in vprašanje brez odgovora pa ostaja, kako je Capitan našel grob, ko pa njegov lastnik sploh ni umrl v mestu Carlos Paz, pač pa v Cordobi. Potem ko je umrl, ga niso več pripeljali k hiši, da bi morda pes lahko karkoli videl, pač pa v vas, da so bedeli ob njem in nato neposredno na pokopališče.

Kdaj pasje cviljenje in sopenje vzeti resno?

Pasji mladiči radi cvilijo brez kakšnega posebnega vzroka. Podobno kot dojenčki, ki kaj hitro ugotovijo, da z jokom dobijo pozornost. Kdaj pa cviljenje  vzeti resno?

Vsekakor moramo resno vzeti glasno cviljenje tako pri pasjem mladiču, kot tudi pri odraslem psu, če je to posledica bolečine. Če se pes dlje časa slabo počuti, ali pa če je izgubil priljubljenega člana krdela, lahko tiho ječi ali cvili.

Poleg psihične bolečine lahko ta način oglašanja povzročajo tudi telesne bolečine. Tožeče cviljenje je lahko še oblika izsiljevanja, ko pes na primer želi na prosto oz. na sprehod ali pa ko ve, da skrbnik pripravlja njegov obrok.

Sopenje

Skrbniki pogosto podcenjujemo tudi sopenje, čeprav lahko iz tega oglašanja razberemo več, kot si mislimo. Seveda sopenje služi tudi za uravnavanje telesne temperature. Ko je psu vroče, se ne poti po vsem telesu kot ljudje, ampak odvečno tekočino oddaja s hitrejšim dihanjem in sopenjem.
Pes sope tudi, ko je prijetno vznemirjen, če na primer čaka na kakšen okusen priboljšek, ali pa sliši, da je lastnik v roke prijel povodec in ve, da ga čaka sprehod.

Sopenje je lahko tudi posledica neprijetnega vznemirjenja, ko pes pričakuje kazen ali pa se počuti negotovega. Takšno sopenje lahko opazimo pri psih, ki jih je strah pred veterinarjem ali pred nevihto.

Jože Vidic, dr. vet. med.,  izsek iz članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes

 

Rešitev za (pre)hitro goltanje hrane

Tudi vas skrbi prehitro goltanje hrane pri vašemu pasjemu prijatelju? Ena izmed možnih rešitev je povsem enostavna.

Mnogo pasjih skrbnikov se pritožuje, da njihov pes prehitro golta hrano. Ob tem jih skrbi, kakšne posledice ima lahko to na pasje počutje in zdravje.

Psu, ki zelo hitro golta hrano lahko pomagamo s teniško žogico, ki jo položimo v posodo z briketi. To je zagotovilo, da bo pes jedel bolj počasi, na ta način bo imel manj prebavnih plinov, manj možnosti za bruhanje in nenazadnje za zasuk želodca.

Povzeto po delu članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes, avtor: um

Z ulic Mehike rešil več kot 500 psov

V zadnjih šestih letih je Edgardo Zuñiga rešil in rehabilitiral okoli 500 psov, ki jih je pobral z mehiških ulic.

Edgardo, ki se je ga prijel vzdevek Edgardo Perros (perro pomeni pes v španskem jeziku) je na poti že 6 let in ne misli odnehati. Do sedaj je prehodil okoli 14.000 kilometrov. S seboj vozi velik voz, na katerem, za njim, pred njim in okoli njega so – psi. Njegovo poslanstvo je pomagati psom z ulice, za katere se nihče ne zmeni.

Vsak pes, ki se pridruži njegovi karavani, je deležen ljubezni, prijaznosti, hrane in medicinske oskrbe. Pri tem Edgardu pomagajo veterinarji in prostovoljci.

Edgardo z vsakim psom, ki ga ne more rešiti, preživi toliko časa, da pride njegova ura in je ta pes vsaj v zadnjih trenutkih deležen nekaj ljubezni. ”Mislim da nekdo v tej situaciji potrebuje bližino, naj bo človeka ali druge živali, in nekaj ljubezni,” pravi. Tisti, ki so Edgarda srečali pravijo, da je najbolj presunljivo to, da se sploh ne zaveda teže svojih dejanj. Pravi, da pač živi tako, kot zna.

Ko bo svoje popotovanje končal, se bo s svojimi tremi psi ustalil v Mexicu in se še naprej bojeval proti zlorabljanju nedolžnih bitij.

Š.D.

Pes se ob dobrovoljnem skrbniku hitreje uči

Na dunajski veterinarski fakulteti so pred nekaj leti naredili zanimiv poskus, s katerim so želeli ugotoviti, ali pes iz obrazne mimike razlikuje razpoloženje ljudi.

Psom so na ekranu prikazovali človeške obraze, od katerih so bili nekateri dobro oz. veselo razpoloženi, drugi pa zlovoljni oz. slabo razpoloženi. Raziskovalce je zanimalo, ali psi vedo, kaj določeno razpoloženje pomeni.

Z opisanim poskusom jim tega žal (še) ni uspelo povsem ugotoviti. Veliko dejstev pa govori v prid tezi, da psi smejoč se obraz dojemajo kot nekaj dobrega, jeznega pa kot nekaj slabega. To je povezano z nekaterimi drugimi raziskavami, s katerimi so dokazali, da se psi, s katerimi se ukvarjajo vodniki, ki imajo stalno zlovoljen izraz na obrazu, učijo znatno počasneje od tistih, s katerimi se ukvarja človek s prijaznim izrazom na obrazu.

Pri tem pa nedvomno veliko vlogo igra tudi energija, ki jo človek oddaja, saj psi zelo tankočutno zaznavajo naše razpoloženje, pa ne samo po izrazu na obrazu.

Ap (objavljeno v reviji Moj pes)

Posebej šolani psi pred divjimi lovci rešili že 45 nosorogov

Psi so človekovi najboljši prijatelji, tisti posebej šolani psi v Južni Afriki pa so tudi najboljši prijatelji tamkajšnjih nosorogov. Rešujejo jih namreč pred divjimi lovci.

Skupina angleških brakov, psov sv. Huberta (bloodhound) in drugih že od leta 2018 rešuje nosoroge pred divjimi lovci, do danes pa so jih rešili že vsaj 45. Tudi trenutno, ko se v Afriki soočajo s koronavirusom, so na delu, skupaj s svojimi ljudmi iz Southern African Wildlife College.

Ti psi pričnejo s svojim pomembnim delom, ko dopolnijo 18 mesecev in njihovo šolanje je od rojstva naprej posvečeno temu. Do sedaj so ujeli 145 divjih lovcev in zasegli 53 kosov orožja, kot poročajo v National Geographic.

Zgodba se je pričela leta 2017, ko je Theresa Sowry, vodja Southern Africa Wildlife College, obiskala moškega po imenu Joe Braman na njegovem ranču v južnem Teksasu. Slišala je namreč, da Joe uspešno šola pse, ki pomagajo teksaškim oblastem loviti pobegle zapornike. Želela je preveriti, ali bi bil pristop uporaben tudi v Južni Afriki. Tam so sicer že prej ‘zaposlovali’ ekipe za lov na krivolov, tudi pse, vendar vedno samo po enega psa. Tukaj pa gre za ekipo, ki je mnogo bolj uspešna, toda da ekipa psov deluje kot eno, je potrebnega ogromno truda. ”Potrebujemo prave gene, pravi pristop šolanja in pravo miselnost,” je dejala Sowryjeva, ki je Bramana povabila v Južno Afriko, da bi izšolal tamkajšnje pse.

Sprva ni šlo tako tekoče, kot so upali, kajti razmere so bile vendarle popolnoma drugačne kot na ranču v Texasu. Joe se je vrnil domov in tam izšolal pse, ter jih odpeljal v afriško okolje. Ekipa in pristop sta bila prava, kajti že kmalu po prihodu so psi ulovili divjega lovca, ki je ustrelil nosoroga. Od tistega trenutka dalje ščitijo afriške divje živali …

Špela Šimenc, povzeto po goodnewsnetwork.org