Otožne jesenske počitnice

Kolumna: Tone Hočevar

Pri naši hiši na morje hodimo jeseni, ne poleti. Že dolgo je tako. S kužki se pripeljemo na Cres, ko v zalivu ni nikogar več. Idilično je bilo tudi tokrat na plaži, ki so je naši kužki vajeni vse svoje življenje in jo obožujejo. Kar nekaj generacij se je zvrstilo tam, eni so plavali in se vozili na čolnih, drugi vode niso marali.

Toda otožno je bilo letos kljub idili. Lani, ko je bila jesen prav tako lepa kot letos, turista pa nobenega daleč naokoli, nas je bilo več. Pet kužkov je štela pasja družina. Letos so prišli samo še trije. Kepa, ki jo lahko še vedno spremljamo, ko na kateri izmed televizij ponavljajo film Petelinji zajtrk, se je pri 15 letih poslovila pred božičem. Še na zadnjih zdravniških pregledih so ugotavljali, da je pravzaprav zdrava, samo stara je, so rekli … Kar zaspala je nekega jutra. Zlatka, ki so ji v Rimu, kjer je z nami preživela večji del svojega življenja, rekli Aurelia, pa je zatisnila oči samo en dan pred letošnjim jesenskim odhodom na morje. Pripravljali smo se na vse, tudi na najhujše, pomislili smo celo, da nam morda ugasne ob morju. Hoteli smo jo vzeti s seboj. Če bi nam zdravniki rekli, da ne sme potovati, pa bi ostali tudi doma. Naša Aurelia nas je prehitela. Ni še štela 15 let, vse življenje je bila čila in zdrava, pa jo je konec poletja kar nenadoma stisnilo. Pojavil se je tumor, rasel je, kot bi vzhajalo testo, nobena infuzija ni pomagala, vidno je hirala, v zelo kratkem času je bila samo še kost in koža. Njena veterinarka Iris je poskusila vse, kar je bilo v njeni moči.

Zlatka me je še dan pred koncem spremljala na pobočja Rašice, zanjo smo sprehode skrajšali in upočasnili, doma pa ni hotela ostati. Vse življenje je hodila in tekala, v Rimu je bil njen velikanski park Villa Pamphilj, v Ljubljani rašiški klanci. Tudi zadnjemu sprehodu na hrib se ni hotela odreči. Hoteli smo jo pustiti doma, saj ni imela več moči kot nekoč, pa je pohitela in se postavila pred vrtna vrata. Zadnje želje ji nismo mogli odreči. Čisto počasi smo šli po najkrajši poti. Bila je neskončno zadovoljna.

Veteranka med našimi kužki, skoraj 19-letna Čopa, pa je bila tudi letos z nami na morju! Ne vidi in ne sliši več, ne teka naokoli kot še nedavno tega, po vonju pa nas spremlja, če le nismo prehitri. Tudi kaj dobrega še vedno rada zaužije. Več je kot prej. Iz roke, ne več iz posodice. Po vrtu se sprehaja, včasih se malo zaleti v grm ali drevo. Ko je bilo še toplo, smo imeli poleg dreves na travi tudi več senčnikov, da je pod njimi zadremala, ko se je utrudila. Čeprav zelo rada je, vendarle hujša, izgubila je mišično maso. Pri skoraj 19 letih to navsezadnje ni nič nepričakovanega. Mešanka je iz zavetišča, tudi Zlatka in Kepa sta bili mešanki. In mala Ajša tudi, ki nas je pri 18 letih zapustila pred časom.

Še pomislili nismo, da se bo Čopka tako zelo razveselila morja! Že ob prihodu v zaliv je pokazala, da ve, kje je. Ko smo prišli na plažo, je bilo tako kot pred desetletjem in več. Ucvrla jo je proti vodi in plavala kot nekoč. Nekaj metrov stran od obale in potem nazaj, pa spet v globljo vodo, potem pa vzporedno z bregom pet ali deset metrov naprej. Utrudila se je in po plavanju spala vsaj dve uri. Ko si je odpočila, je vstala in se spet zapodila proti vodi.

Ko smo odhajali, si z ženo nisva delala utvar, da bodo šle prihodnjo jesen z nama še vedno tri psičke. Nič ji ne manjka, naši Čopki, samo stara je, neznansko stara, vsak teden se zdi bolj drobna, pa že prej ni bila velika in močna.

Težke in otožne so jeseni, ko se moramo poslavljati od kužkov, ki so nas spremljali dolga leta. Vsak otožen trenutek pa prinese tudi lepe spomine. Na tisoče je bilo sprehodov, kužki so bili nenehno z nami. Spomini na kužke, ki so se poslovili, ostajajo vedno lepi!

Lidl umika pirotehnične izdelke

Pred kratkim je zaokrožila zelo razveseljiva vest, saj naj bi z letošnjim letom v trgovinah Lidl umaknili iz prodaje pirotehnična sredstva.

Tako poročajo na portalu Pes moj prijatelj, kjer so jim iz Lidla Slovenija sporočili, da z letošnjim letom na svoje prodajne police ne bodo več umestili pirotehničnih izdelkov.

Za odgovore so se obrnili tudi na ostale trgovce, odgovorili so jim v Hofru in Merkatorju, kjer pa, sodeč po odgovorih, takšnih ukrepov zaenkrat ni pričakovati.

(Povzeto po portalu Pes moj prijatelj)

 

Vpliv psa na razvoj otroka

Pasja družba ima številne učinke na razvoj otroka. S tem se dnevno srečuje Valentina Horvat Kokalj iz Zavoda PET, ki s svojim psom Fjordom deluje predvsem v bolnišnicah, vrtcih in šolah.

Kot pravi, so kosmatinci v bolnišnicah otrokom tolažniki, ki jih razvedrijo in jim pomagajo pregnati skrbi. V vrtcih in šolah pa so pomembni motivatorji, ki otroke spodbujajo k raziskovanju, učenju in razvijanju domišljije. »Otroci tako že od malega razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do živali in narave na splošno, učijo se primernega stika in ravnanja s psom, nekaterim otrokom naši umirjeni psi celo pomagajo premagati strah ali predsodke do psa. Tako že najmlajšim pomagamo razvijati empatijo in sočutje do vseh živih bitij,« pravi sogovornica.

Pri svojem delu opazi tudi, da so otroci v družbi psa mnogo bolj umirjeni in sproščeni, prek druženja s psom pa se učijo ne le lepega vedenja in spoštovanja do psov, ampak bolj spoštljivo vedenje izkazujejo tudi do učiteljev in vrstnikov. »Kadar pride v šolo pes, na hodnikih ne doživite divjanja in kričanja. Še opozorijo koga izmed vrstnikov, celo učitelja, da je preglasen. Tudi študije so pokazale, da se na šolah, v katerih je redno prisoten pes, na splošno zmanjša agresivno vedenje,« ponazori Valentina Horvat Kokalj.

Celoten članek o tem, kako družba psa vpliva na razvoj otroka, si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes.

Ne primerjajmo psov

Veliko ljudi si po pokojnem, ko mine čas žalovanja, omisli novega psa. Če gre za isto pasmo, se pogosto zgodi, da pričakujemo že poznano.

Od novega, mladega psa ne moremo pričakovati, da bo takšen, kot je bil prejšnji, še zlasti ne, da bo enako ubogljiv ali še manj, da se bo enako vedel. Četudi si izberemo psa iste pasme, ne smemo pričakovati enakega vedenja.

Kot je vsak človek zgodba zase, nič drugače ni pri psih. Vedenjska slika psa je stvar dednih dejavnikov in življenjskih izkušenj ter vplivov, ki jih pes dobi iz okolja.

Vedenje psa v veliki meri ustvarjamo predvsem pasji skrbniki sami. Čeprav je v največji meri od nas odvisno, koliko težav bomo imeli s pasjim prijateljem, pa se je treba zavedati, da psa brez napak ni. In če je bil prvi vzoren na določenem področju, morda naslednji prav to ne bo, kljub enakim vzgojnim primerom. Psa je treba sprejeti takšnega, kot je.

Povzeto po članku avtorja Jožeta Vidica z naslovom Ne primerjajmo psov v knjigi Pes, nov družinski član

RECEPT: ribji keksi

Tokrat je Nina Grilc iz Pasje pekarne Pika z nami delila recept za ribje kekse, ki jih kosmatinčki obožujejo.

Sestavine:

  • 1 jajce
  • 1 ribji filet
  • 3 jušne žlice olja
  • 1 skodelica pirine moke
  • malo origana

Ribjemu filetu odstranimo večje kosti in ga zmeljemo. Vse sestavine zmešamo in dobro pregnetemo. Testo razvaljamo na pomokani površini. Z modelčki izrežemo piškote. Pečico segrejemo na 180 stopinj. Piškote položimo na papir za peko in jih pečemo 10 do 12 minut.

Čudež: pes, ki je preživel mesec dni po hurikanu na Bahamih

Z dronom so našli psa, ki je po hurikanu Dorian na Bahamih preživel več tednov – in si zato prislužil novo ime: Čudež.

Zavetišče Big Dog Ranch Rescue s Floride je prejšnji teden nepričakovano dobilo klic o psu, ki potrebuje nujno pomoč. Čez nekaj ur je bil pes že nameščen v zavetišču.

Čudež je bil najden ujet pod klimatsko napravo med ruševinami in razdejanjem, ki ga je povzočil hurikan. Tam je, kot verjamejo, preživel več kot 3 tedne.

»Kakšna neverjetna zgodba, da smo našli psa, ki je bil ujet tako dolgo,« so komentirali v zavetišču. Našli so ga z dronom, ki je zaznal njegovo toploto, nato pa so se odpravili na teren in ga skorajda izkopali izpod ruševin.

Zdaj upajo, da bodo našli njegove lastnike. V nasprotnem primeru pa bo iskal nov topel dom.

Ben išče topel dom

Ben je star 12 let, je umirjen, prijazen, razume se z drugimi psi in obožuje sprehode.

Je večje rasti in primeren tudi za zunanje bivanje.

Lan čaka svojega človeka v zavetišču Zonzani, je cepljen proti kužnim boleznim in steklini ter čipiran. Oddaja se v odgovoren dom, kjer bo imel kakovostno prehrano in veterinarsko oskrbo po potrebi.

Kontakt: 070 85 11 66 ali zavod.muri@gmail.com

Zakaj imajo psi krajše življenje kot ljudje? – Odgovor 6-letnika

Veterinar Bill Overton je na Facebooku delil svojo izkušnjo o 10-letnem irskem volčjem hrtu Belkerju, ki so ga k njemu pospremili lastniki: starša in fantek Shane, vsi so bili na psa zelo navezani.

Odkril je, da ima Belker raka in da ne more narediti ničesar. Dogovorili so se za evtanazijo na domu. Starša sta želela, da je zraven tudi njun otrok. “Naslednji dan sem začutil znan cmok v grlu, ko so obkrožili svojega psa. Shane je bil videti zelo miren, ko je še zadnjič božal Belkerja, tako da sem se spraševal, če razume, kaj se dogaja. V nekaj minutah je pes mirno zaspal,” pripoveduje veterinary.

Fantek je bil videti, kot da je mirno sprejel Belkerjev odhod za mavrico. “Nekaj časa smo sedeli skupaj in razmišljali o žalostnem dejstvu, da so pasja življenja tako krajša od naših. Shane je tiho poslušal nato pa rekel: ‘’Jaz vem, zakaj!’”

Vsi so se obrnili k njemu. Veterinar pravi, da še nikoli ni slišal tako tolažilne razlage, ki da je spremenila njegov način življenja.

Deček je rekel: “Ljudje se rodimo, da se lahko naučimo, kako živeti dobro življenje – kako imeti vse rad ves čas in biti prijazen, kajne? No, psi pa to že znajo, zato jim ni treba ostati tu tako dolgo kot nam.”

Če bi bil pes naš učitelj, bi nas naučil:

  • Ko pride domov vaš ljubljeni, vedno stecite k njemu, da ga pozdravite.
  • Nikoli ne izpustite priložnosti za zabavo.
  • Pustite, da vas svež zrak in veter, poneseta v ekstazo.
  • Vzemite si čas za dnevni počitek.
  • Preden vstanete, se raztegnite.
  • Vsak dan tecite, norite in se igrajte.
  • Uživajte v pozornosti in se ne branite dotikov.
  • Ne grizite, če zadošča renčanje.
  • V toplih dneh se ulezite na travo.
  • V vročih dneh pijte veliko vode in ležite v senci drevesa.
  • Ko ste srečni, plešite naokrog in migajte s celim telesom.
  • Uživajte v preprostosti dolgega sprehoda.
  • Bodite zvesti.
  • Nikoli se ne sprenevedajte, da ste nekaj, kar niste.
  • Če želite nekaj, kar je globoko zakopano, kopljite, dokler tega ne najdete.
  • Ko ima nekdo slab dan, tiho sedite ob njem in ga nežno stisnite.

Počitnice s psom v angleški koči – pa še plačajo vam za to!

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bodo pojavile tudi počitnice, narejene kot nalašč za vse ljubitelje psov.

Snaptrip, spletna stran, ki ponuja nastanitve, išče dva psa (in njune skrbnike), ki bi potovala po Veliki Britaniji in ocenjevala ‘psom prijazne’ počitniške nastanitve.

V ponudbi imajo namreč kar 36.000 psom prijaznih koč, izbrani ‘pasji infulenecerji’ pa jih bodo v enem letu obiskali 10. In kaj je najboljše pri tej ponudbi? Vse je plačano.

Vse, kar mora skrbnik psa narediti, je, da zagotovi dobre fotografije in napiše oceno vsake koče – ta mora vključevati naslednje kriterije: kako je pes užival, kako praktična je koča za pse, dostopnost sprehodov, psom prijazni lokali in parki v bližini …

Ocena bo objavljena na blogu Snaptripa, za vsako pa avtor prejme še 337 evrov.

Izbrali bodo enega psa, ki je star od 6 mesecev do 3 let, drugega pa od 4 do 10 let. Kot še navajajo v pogojih sodelovanja, morata biti navajena na potovanja, zdrava, fotogenična in navajena fotografiranja, lastnik pa mora imeti “oko za detajle”.

Prijavite se lahko tukaj.

 

Izbor pasme je za vzgojo in šolo še kako pomemben

Čeprav smo dognali, da je treba vzgojiti prav vsakega psa, to še zdaleč ne pomeni, da bomo za vsakega porabili enako mero truda, znanja in volje.

Zato je razmislek o tem, kakšne vedenjske lastnosti in s tem izzive pri šolanju lahko pričakujemo od našega novega spremljevalca, še kako pomemben. Če kupujemo pasemskega psa, smo v prednosti, saj imajo pasme praviloma tudi svoje tipične značajske lastnosti.

Ovčarji, denimo, imajo prirojeno željo po sodelovanju s človekom. Najpogosteje jih je zelo lahko motivirati za sodelovanje, hkrati pa so pravi deloholiki, ki od nas nenehno pričakujejo zaposlitev. Če postanejo brezposelni, si delo poiščejo sami, kar pa nam zagotovo ne bo všeč, saj znajo v svoji delovni vnemi kaj hitro ”prenoviti” stanovanje, prekopati vrt ali postrojiti nič hudega sluteče obiskovalce. Bomo pa z ovčarjem precej bolj zanesljivo blesteli na tekmovanjih športnega šolanja kot pa s kakim hrtom, molosom ali polarnim psom.

Goniče so vzredili za življenje in delo v krdelu, zato jim medpasja komunikacija bržkone ne bo povzročala težav, kar pa nikakor ne bi mogli trditi za stafforde in pitbule, denimo. In če se bomo s predstavnikom slednjih morali prav pošteno potruditi za strpno vedenje do drugih psov, kar je beaglu prirojeno, se bomo morali za zanesljiv odpoklic z beaglom toliko bolj truditi.

Terier se bo težko sprijaznil s hišnim kuncem, ptičar pa s kokošmi, medtem ko jih bo pastirski pes hitro vzel za svoje in divje branil pred prišleki, tudi če bodo to le nič hudega sluteči mimoidoči. In če seter skoraj zanesljivo ne bo kaj dosti lajal, je prava umetnost utišati hrvaškega ovčarja.

Kot lahko vidimo, ima vsaka pasma svoje potencialne vedenjske težave, vendar so v primeru spodletele vzgoje nekatere težave bistveno resnejše od drugih. Če lahko zagnanega ‘prenovitelja’ stanovanja omejimo s kletko in primernimi žvečljivimi igračami v njej in če beaglov lovski pretep preprečimo s povodcem, so v mestu prava nočna mora ekstremno teritorialni šarplaninec, kavkaški ovčar ali kuvazs.

Medtem, ko lahko pri pasemskih psih njihove značajske lastnosti predvidimo, so mešanci odprta knjiga, zato moramo biti še toliko bolj pozorni, da pravočasno opazimo vse zametke potencialno neželenih vedenj.

Izbor pasme je torej za vzgojo in šolanje pomemben, vprašati pa se moramo predvsem, v kakšnem okolju bo pes živel, kaj pričakujemo od njega, katere od pričakovanih pasemskih lastnosti so za nas moteče?

Zato je izbirati psa zgolj in samo po zunanjosti velika napaka. Nekateri izberejo psa po zunanjosti, potem pa od njega pričakujejo, da bi se vedel povsem drugače, kot je tipično za to pasmo. Ni razloga, da si nekdo, ki ne mara lajanja, omisli skrajno glasnega hrvaškega ovčarja. Nedvomno je njegovo lajanje s doslednim šolanjem še mogoče spraviti v znosne meje, še vedno pa bo tak pes lajal več kot povprečen border collie, pri katerem nam ne bo treba niti s prstom migniti, da bo tiho. S šolanjem in vzgojo zagotovo pomembno vplivamo na pasje vedenje, pa vendar prav tisto, kar pes prinese s seboj na svet, odloča, kako naporen in dolgotrajen bo proces od ljubkega mladiča do zglednega pasjega meščana.

Polona Bonač (objavljeno v eni izmed preteklih izdaj revije Moj pes)