Tone Hočevar: »Kužki vzpostavljajo stike kjerkoli na svetu«

Tone Hočevar – novinar, urednik, poročevalec, dopisnik, tv voditelj in velik ljubitelj ter poznavalec psov. Prav njegova zasluga je, da slovenski ljubitelji psov že skoraj 30 let lahko listamo revijo Moj pes.

Pot ga je vodila po vsem svetu in vedno so z njegovo družino potovali tudi pasji prijatelji. Več kot 25 se jih je do danes zvrstilo v njegovem domu. Ob izbranih pasmah, kot pravi Tone Hočevar, vedno še eden, dva, največkrat pa trije iz zavetišča.

Psi vas spremljajo že od rojstva, pogosto omenjate svojega deda in njegovega črnega nemškega špica Miška …

Ljubezen do psov je najbrž genetska. Moj ded je imel za tiste čase izredne pse. Recimo južnoruskega belega ovčarja. Vedno je bil pri hiši več kot en pes in nikoli niso bili na verigi, kar je bilo za tiste čase neobičajno. Tudi moj oče je imel čut za živali. Spomnim se, da smo imeli leglo in je oče odkril, da je enega izmed psov, ki smo ga oddali, lastnik privezal za kozolec. Oče je lastnika opozoril, pa se ni menil zanj. In je šel nekega poznega večera z avtom tja in pripeljal psa domov. Je rekel, da tega pa ne bomo dovolili. In je bil spet en več pri hiši. Tudi pri moji družini je vedno več psov, nikoli samo eden ali dva.

Kdo vam trenutno dela družbo?

Trenutno imamo, potem ko nas je pred kratkim zapustila Čopka, samo dve – finsko laponko Pupi in bernko Hero.

Že razmišljate o še kakšnem več?

Ne razmišljamo, nas pa dobra znanka prepričuje, naj vzamemo njeno psičko, za katero zaradi bolezni vedno težje skrbi.

Torej vas kar psi poiščejo?

Res je. Na tak zanimivi način smo pred leti dobili tudi prvega dobermana. Prijatelj v Mehiki nas je prosil, če vzamemo za nekaj dni njihovo psičko. No, čez pol leta so prišli vprašat, če bi jo kar imeli …

Je spomin na kakšnega psa prav posebej poseben?

Čisto na vse imamo lep spomin, vsak ima svojo zgodbo. Najbolj je morda izstopal Chiquis, pritlikavi šnavcer. Kar trikrat je z nami potoval čez lužo. Doma je bil iz Mehike, potem smo ga pripeljali v Slovenijo, vzeli s seboj na Kubo, potem spet nazaj v Slovenijo. V Havani smo imeli zaradi njega tudi malo cirkusa. Moja otroka sta pripotovala sama, stara enajst in devet let, s seboj sta pripeljala Chiquisa. Tamkajšnja veterinarka na letališču nas je vprašala, kje imata njegove dokumente. Te je imel seveda pilot, ne pa otroci. Se mu je pa tako mudilo v hotel, da jih je pozabil izročiti. Ker ni bilo dokumentov, je veterinarka rekla, da ga bo uspavala. Takrat smo ob šestih zjutraj zbudili ministra – to je tako, kot če bi ga v Sloveniji klicali ob treh ponoči. Vse se je uredilo. In ko sem čez čas zgodbo omenil predsedniku tamkajšnje kinološke zveze in dobermanskega pasemskega kluba, kmalu te veterinarke ni bilo več na tem delovnem mestu; vzeli so ji licenco. No, kaj takega bi bilo treba še kje drugje narediti.

So psi vedno potovali in se selili z vami?

Vedno. Po navadi smo nazaj pripeljali še kakšnega več. Iz Havane dobermane, iz Mehike na primer šnavcerja in bassethoundko. Z njo je povezana tudi zanimiva zgodba. Ko sva jo z ženo dobila, nama je vzrediteljica trikrat poudarila ‘veste, to je ameriška vzreja, ne angleška’. Takrat nama ni bilo jasno, kaj misli s tem. Kmalu pa sva videla, da v Angliji ti psi ležijo kot preproge, v Ameriki pa so lovili v tropu. Doma nam je skočila čez balkon, dobili smo jo dve uri stran, na Katarini, ko je ‘jagala. Ni šlo drugače, kot da jo dobi pravi lovec. Čez dolga leta smo jo v Bohinju srečali in nismo mogli verjeti, da je še živa. Dočakala je skoraj 20 let!

Kar nekaj let ste živeli po svetu kot dopisnik. Pravite, da so vam psi pomagali vzpostavljati stik s prebivalci in ste prek njih tudi hitreje prišli do kakšne informacije …

Kužki vzpostavljajo stike kjerkoli na svetu. Spomnim se – trideset let je že od tega – starega prijatelja, televizijskega urednika, ki tiste čase ni imel nobene družbe, samo delal je po cele dneve. Pomagal sem mu priti do pravšnjega psa, šlo je celo za prvega francoskega buldoga v Sloveniji. Čez 14 dni pride ta kolega do mene in mi reče, da sedaj pa tudi on pozna vse sosede, z njimi hodi na kavo, vsi se pozdravljajo med seboj. Psi povezujejo. Jaz sem imel pa tako službo, da so mi psi še malo bolj koristili. V Mehiki ne vem, koliko ljudi bi spoznali, če ne bi imeli psov. Tam nihče ne hodi k drugemu domov, v hišo, s psi pa vzpostaviš stik. Tudi na Kubi ne bi nič vedel, če ne bi imel psov. Pa da ne bo pomote – nikoli nismo imeli psov iz tega razloga.

Ste kdaj tudi vzrejali?

Prav resno se nismo nikoli ukvarjali s tem. V Sloveniji sem imel dve legli dobermanov, v Havani še enega in tudi leglo pritlikavih šnavcerjev.

Z dobermani ste se ukvarjali tudi terapevtsko, kar v našem prostoru ni nekaj običajnega. Doberman kot terapevtski pes?

Zakaj pa ne? Marsikatera pasma je primerna za terapevtskega psa, pa tudi marsikateri križanec ali mešanec. Naš prostor je bil dolgo malo bolj zadaj. Na začetku smo v tejle deželi imeli samo nemške ovčarje. Pri našem tedanjem odnosu in psih, ki so bili privezani za kozolec, je težko pričakovati kaj več. Dobermani so čudoviti, dandanes jih je vse manj. Imeli smo Negro, ki je prva znala odkriti ‘hipo’ pri sladkorni bolezni. Nikoli nam ni bil čisto jasen mehanizem, kako to naredi, toda ona je to znala. Moja tašča ni imela več resne ‘hipe’, odkar je bila Negra zraven. Ko je psička nekaj začutila, je pričela taščo butati. Bila je šolana klasično, toda takrat v tej smeri še nismo znali šolati. Spomnim se tudi, kako se je izkazala, ko smo jo peljali s seboj kot spremljevalnega, »motilnega« psa pri šolanju in treningu psa pomočnika slepih, ki so ga pripravljali za olimpijado slepih. Slepo žensko smo peljali po ‘ta strmi’ poti na šmarnogorsko Grmado. Tisti drugi, v resnici glavni in za to delo šolani pes je se je podil po svoje, Negra pa je šla zraven in žensko pripeljala do vrha. Pri vsakem kamnu jo je ustavila, imela je res neverjeten talent.

Imate pasmo, ki vam je najbolj pisana na kožo?

Kar nekaj je takih. Najprej smo imeli nemške ovčarje, potem dobermane in šnavcerje. Zadnjih 25 let imamo bernce, že spet smo nazaj pri špicu – pri finskem laponskem psu, ki je tak, kot je bil dedov Miško. V Mehiki smo imeli tibetanske španjele. Takrat smo jih v Sloveniji poznali samo iz literature. Vedno pa je v naši sredi tudi kakšen mešanček iz zavetišča, po dva ali trije hkrati.

Ste prava kinološka enciklopedija. Katere države so vam s tega vidika dale največ znanja in izkušenj?

Povsod smo se česa naučili. Vedno je tako, da bolj, ko si na jugu, slabši je odnos do psov. V Italiji južno od Rima je odnos zares katastrofalen, severneje pa je krasno. Mi smo tam hodili s psi celo v mesnico, v gostilno pa vedno. Na Kubi so imeli agility kot obvezen del na koncu treninga delovnih psov že v tistih časih, ko v Sloveniji za agility še slišali nismo. Prav Chiquis je bil prvi administrator agilityja pri nas; žena Bojana ga je vodila, jaz pa sem razlagal. Spomnim se tudi dogodka v francoskem Lyonu, tja smo peljali slovensko reprezentanco na prvo evropsko prvenstvo. Deževalo je, psi so bili mokri in malo so »dišali«, pa smo jih pustili pod prav primernim napuščem nasproti in šli v gostilno. Gostilničar nam je rekel, če se zavedamo, kakšen cirkus bo imel, ko bodo drugi videli, da ne spusti psov v gostilno. Rotil nas je, naj jih pripeljemo notri. Mehika in Amerika pa sta tako veliki, da je vsega dosti. Na slavni razstavi v New Yorku je vse skrajno imenitno, psi z mednarodnimi prvaštvi pa pravzaprav nič posebej zanimivega, vse je predelano, poštirkano in prirejeno za razstavo. Na drugi strani pa najdeš v kakšni majhni vasici sredi Teksasa vaško ljubiteljsko razstavo, ki je vrhunska po kvaliteti psov in po odnosu do njih. Tudi Mehika je izjemno kinološko razvita, vsaj v tistih časih mnogo bolj kot mi. Mehikanci imajo prirojen občutek za živali.

Kaj pa Slovenija – zakaj nimamo več svojih pasem?

Odgovor je povsem jasen. Mi nismo imeli svojega plemstva. Lovske pse, ki so kaj veljali, so imeli v Evropi lahko samo plemiči. Naš edini pes, kraševec, je kmečki pes, nastal je iz psov, ki so prišli iz Azije in ni imel pri gospodi nobene veljave. Šele industrijska doba in pojav meščanstva sta pse približala tudi drugim ljudem. Takrat se je pričela vzreja psov, ki niso bili samo za bogate. Ko se je meščanstvo začelo ukvarjati s psi, so prišli ptičarji, jamarji, pozneje tudi družni psi … Za reveže pa so nastale druge pasme. Na primer yorkshirskega terierja so imeli v Angliji rudarji v žepih, da jih je opozarjal na podgane. V naših krajih so šli med ljudstvo takrat nemški ovčarji, imenovani volčjaki. Seveda smo imeli tudi pri nas v prejšnjem stoletju več pasem, toda pri kinološki razdelitvi nismo bili uspešni in ne dovolj udarni. Naš je bil posavski gonič, pa istrski gonič, pa koroški žigec. Avstrijci so zase vzeli koroškega žigca, Hrvati so si pripisali posavca in istrijana, planinski gonič ima srbski potni list …

Kaj pa pravite na vsa križanja, ki se dogajajo in rojevajo včasih prave pasje reveže?

Križanja se dogajajo od nekdaj, toda včasih so to delali zato, ker so hoteli narediti nekaj uporabnega. Kam pelje to, kar se dogaja danes? V glavnem v prepad. Veliko pasem je že izginilo. Samo poglejte, kakšni so bili psi nekaterih pasem nekoč in kakšni so danes. Buldog je bil krasen pes, pa so naredili reveža, ki dihati ne more več. Ali pa nemški ovčar – jaz sem imel v šestdesetih letih še zadnjega, ki je bil čudovit. Potem so prišli v modo lepi, kot kozolec ‘podrti’, danes pa so taki, da skoraj ne morejo več teči. Nemškega ovčarja so kot obnovljeno delovno pasmo sedaj spet križali z belgijcem in še katerim ovčarjem, da lahko teče. Križanj zaenkrat ne priznajo, samo strogo selekcijo poudarjajo. Ta novi nemški ovčar je spet malo manjši, malo bolj kvadratičen, hiter ter spet oster in seveda spet ni ravno za vsakogar. Tako kot tudi tisti prvi nemški ovčarji niso bili za vsakogar.

Tudi vaš čisto prvi pes je bil nemški ovčar, kajne?

Imeli smo kar nekaj nemških ovčarjev pri hiši in vse smo klicali Runo. Spomnim se enega, ki je rešil sosede, ko jim je strela udarila v hišo in je zagorelo. Na zunaj se ni še nič videlo, notri pa je tlelo. Šel je tja in norel po vratih. Moj oče je tekel za njim, vdrl v stanovanje in jih našel še žive. Čisto moj prvi pes pa je bil tudi nemški ovčar. Tudi Runo. Moj prvi učitelj, ki mi ga je pomagal šolati pa je bil Janez Klemenčič, šef policijske šole in tedaj prvi mojster za šolanje pri nas. Že takrat je poskusno šolal psa brez ovratnice, moj Arso je bil njegov učenec. Klemenčičev službeni pes me je leta prej malo povaljal v potonikah, Janez je imel zaradi tega slabo vest, zato se je še toliko bolj trudil z mano (takrat sem imel 8 let) in me učil.

Že nekaj let ste v pokoju, kar pa za vas ne pomeni, da počivate. Še delate s terapevtskimi psi pri Ambasadorjih nasmeha?

Nič več, enkrat je treba malo ustaviti konje. Greva pa z ženo enkrat na teden s psičkama v vrtec v Črnuče, kamor hodi najina vnukinja Julija. Ta dan je Julija ‘ta glavna’ in pride v razred z našo bernko ob strani. Namen teh obiskov je pse približati otrokom, da ni strahu. Učiva jih osnov, tudi kako pobirati kakce. Sicer pa ostajam aktiven. Tudi tako, da vsak dan s psi začnemo z vzponom na Rašico. Pred kratkim sem izdal knjigo ‘Skušnjave’, pa še kakšno bom.

Toliko let ste že aktivni v kinologiji, da se je zamenjalo že mnogo pogledov na odnos med človekom in psom. Kakšen je vaš pogled?

Vse se je že stokrat spremenilo. In se gotovo še stokrat bo. Tudi pasjo starost se šteje vedno na nov način … Včasih je bilo najbolj grozno, če si psu dal krompir. Danes je to celo priporočljivo. Pred leti pes ni smel nič vzeti od nikogar, takrat je pela elektrika. Včasih so vse pse šolali kot nemške ovčarje, tudi kodre … Danes je vse drugače, pa tudi to se bo v prihodnje še velikokrat spremenilo. Seveda sem se skozi vsa ta leta stalno učil in vedno sem se naučil kaj novega. Toda zvest moraš biti predvsem sam sebi.

Špela Šimenc

Ameriški koker španjel

Ko govorimo o koker španjelih, večina najprej pomisli na angleškega koker španjela, medtem ko je ameriški koker španjel občutno manj poznan.

Obe pasmi sta sicer zelo povezani, očitne razlike med njima pa so se začele pojavljati v 20. stoletju zaradi različnih standardov v Angliji in Ameriki. Tako je v Ameriki pasma poznana pod imenom koker španjel, drugje po svetu pa predstavnike te pasme imenujejo ameriški koker španjel. Nam jih je predstavila vzrediteljica Urška Longar.

 

Aristokratski, a hkrati športni

»Za pasmo ameriški koker španjel sem se odločila zaradi njihovega videza in značaja. Prvič sem to pasmo verjetno opazila v liku Lady iz risanke Lady and The Tramp. Ker sem pred nakupom ameriškega koker španjela že več let obiskovala pasje razstave, sem bila vedno zaljubljena v aristokratski, a hkrati športen videz te pasme,« poudarja Urška Longer. Poleg videza in zvestobe ji je pri pasmi najbolj všeč značaj. »Lahko rečem, da je to pasma, ki nikoli ne bo ušla stran od lastnika. Še ena lastnost pasme je, da si pes vedno izbere le eno osebo, ki ji 100-odstotno zaupa, in to osebo tudi bolj uboga. Pasma je zelo inteligentna, tudi mladički se zelo hitro naučijo biti čisti, tako da jih novim lastnikom oddam že popolnoma sobno čiste«.

Primerni tudi za začetnike

Ameriški koker španjel je po besedah sogovornice zagotovo pasma, ki je primerna tudi za začetnike. So namreč izredno inteligentni in hitro učljivi ter zelo prilagodljivi. Poleg tega ni treba, da so potencialni lastniki zelo aktivni, vseeno pa predstavniki te pasme obožujejo sprehode z lastnikom. Seveda pa kakšen dan tudi radi malce lenarijo.

»Zanimiva značilnost ameriških koker španjelov je tudi, da ne puščajo dlake, kljub njeni dolžini. Nekateri lastniki se prav na podlagi te značilnosti odločijo za nakup. Pasmo bi priporočila vsakemu, ki si želi psa manjše rasti, ki ne pušča dlak in je odličen družinski pes, vseeno pa zelo športen, hitro učljiv in zvest,« pravi Longarjeva.

Seveda je dobra socializacija tudi pri tej pasmi izredno pomembna; če mladički niso dobro socializirani, namreč postanejo plašni in nezaupljivi, kar pa je s kasnejšo vzgojo težko spremeniti. »Največ poudarka je treba nameniti stiku z ljudmi in glasno okolico. Sama mladičke oddajam šele po četrtem mesecu starosti, zato, da so dobro socializirani. Po prvem cepljenju jih naučim hoditi na povodcu in jih vozim na sprehode v center mesta, kjer je veliko ljudi in avtomobilov. S strpnim privajanjem na glasno okolico in stikom z ljudmi je to pasma s čudovitim značajem. Kasnejša vzgoja je tako zelo enostavna, saj je pasma izredno inteligentna in jih lahko vzgajajo tudi začetniki,« je prepričana vzrediteljica.

Ljubeči, nežni in nikoli agresivni

Ameriški koker španjeli, ki v povprečju živijo med 12 in 15 let, so izredno prijazni in igrivi. »Do otrok in drugih živali so zelo ljubeči in nežni; tudi sama imam dve pasemski mački, ki ne predstavljata nikakršne ovire. Ob neprimerni socializaciji bi lahko bili plašni oziroma bolj zadržani do drugih ljudi, ampak nikoli agresivni,« meni Urška Longar. In kakšna je nega teh psov? »Če želimo psa te pasme obdržati v razstavni dlaki, je nega precej zahtevna. Psi, ki obiskujejo razstave, potrebujejo vsakotedensko kopanje in razreševanje ter mesečno striženje. Lastnikom, ki bi želeli imeti pasmo samo kot ljubljenčka, pa priporočam, da ga ob dokončani rasti dlake peljejo k frizerju in ostrižejo na ‘puppy cut’, saj je tako nega povsem enostavna in nezahtevna,« izpostavlja. Pri negi je treba biti pozoren na čiščenje ušes. Pasma je podvržena vnetjem ušes, displaziji kolkov, luksaciji patele, težavam s kožo in več očesnim boleznim, seveda pa se boleznim lahko v veliki večini izognemo z nakupom psa iz rodovniškega legla, kjer imajo starši opravljene vse zdravstvene teste.

Kot manj želeno karakteristiko pasme sogovornica omenja, da se slabše socializirani psi lahko ob obisku nepoznane osebe polulajo od strahu. Zgodi pa se tudi, da to naredijo od navdušenja, na primer, ko vidijo lastnika po daljšem času.

Katja Željan

Zasadimo zeliščni vrt za notranjo mačko

Narava se je počasi začela prebujati in delček tega lahko v notranjih prostorih pričarate tudi vašim mačjim prijateljicam in jim v prihajajoči sezoni postrežete še s čim drugim kot samo z mačjo travo. Kaj pa zeliščni vrt?

Verjemite, da bodo navdušene nad idejo, da bodo imele svoj zeliščni vrt, sploh če boste ob tem upoštevali tudi kakšno njihovo željo.

Vzgoja zeliščnega vrta za mačke je enostavna in od vas ne terja posebnih vrtnarskih spretnosti. Prav tako ne potrebujete dejanskega vrta. Dovolj bo že majhen balkon, ki pa naj bo seveda primerno zaščiten, da ga lahko mačka varno uporablja.

Zakaj zeliščni vrt?

Notranje mačke imajo v primerjavi z zunanjimi zelo omejen stik z zunanjim svetom, kar ima seveda tudi kar nekaj prednosti: niso izpostavljene cesti, avtomobilom, drugim živalim in ne nazadnje tudi same ne morejo pleniti drugih živali. So pa zaradi tega prikrajšane za kar nekaj izkušenj, ki jih ponuja zunanje življenje: valjanje po travi, ki na živali deluje pomirjujoče, in smukanje ob grmičkih in zeliščih, ki si jih lahko same izberejo glede na svoje trenutne potrebe. O tem nas tudi uči zoofarmakognozija, ena izmed komplementarnih metod zdravljenja živali. Zoofarmakognozija ne pomeni nič drugega kot samozdravljenje živali, izhaja pa iz predpostavke, da si živali v naravi intuitivno izbirajo rastline, ki zanje sicer nimajo nikakršne prehranske vrednosti, vendar jih v tistem trenutku potrebujejo. Domač zeliščni vrt, ki ga lahko uredite na balkonu, je tako še ena izmed možnosti, kako lahko naravo približate svoji mački. Kaj pa lahko vanj zasadite?

Mačja trava je samo začetek

V trgovinah za živali običajno prodajajo mačjo travo ali mešanico različnih trav, ki jo običajno in po navodilih posejete v lonček. Potem jo zalivate, trava lepo raste in mačka jo osmuka, potem zgodbo ponovite. Prihajajočo pomlad poskusite travo za mačke posejati na nekoliko drugačen način, in sicer tako, da jo posejete po večji površini, ki bo vaši mački omogočala tudi valjanje po travi in ne samo žvečenje. Ker so mačke bitja rutine, ji seveda še vedno omogočite, da ima na voljo tudi travo v lončku, če ji to ustreza.

Namig za izbiro rastlin

Ste morda kdaj opazili, da vašo mačko še posebej privlačijo določene rastline oz. zelišča? Si še posebej rada ovohava npr. čajne vrečke z določenim zeliščnim čajem? Raje voha meto kot meliso? Ste kdaj domov prinesli recimo pirino travo in ji je bila še posebej zanimiva? Potem razmišljajte v smeri, da take rastline tudi vključite v zasnovo zeliščnega vrta. In seveda imejte v mislih, da večino zelišč in začimb dobite v vrtnarijah že v obliki sadik, tako da vam ni treba začeti s semeni.

Mačja meta

Verjetno ni skrbnika mačke, ki še ne bi slišal za učinke, ki jih ima mačja meta na njihove kosmate družabnice. Na voljo imate igrače z mačjo meto, mačjo meto v razpršilu, s katero lahko popestrite in osvežite igrače, na voljo je tudi posušena mačja meta, ki jo lahko posujete po ležišču, praskalniku in tako za nekaj časa zaposlite svojo mačko. Zakaj pa ne bi letos poskusili kar s svežo mačjo meto, ki jo lahko z lahkoto zasadite na balkonu ali okenski polici? Odlično bo vplivala na mačke, ki so bolj nemirne narave, saj jih bo žvečenje mačje mete pomirilo. Če imate možnost, jo lahko posadite v širšo in nižjo posodo ter tako mački omogočite tudi to, da se po njej povalja. Podoben učinek lahko dosežete tudi z baldrijanom.

Limonska trava

Ne samo, da zelo diši, privlačna je tudi za mačke. Nekatere se po njej rade valjajo, druge jo tudi grizljajo. Limonska trava naj bi delovala kot naravni repelent in odganjala zajedavce.

Sivka

Sivko gotovo poznate zaradi pomirjajočih učinkov in podobno deluje tudi na naše živali. Sivka v lončku bo zato dobra izbira za vse mačke, ki so nenehno pod stresom.

Izbirajte varna zelišča

Zeliščnih možnosti je seveda še veliko več, tako da lahko vrtiček zasnujete tudi drugače. Pri izbiri zelišč bodite pozorni le na to, da izbirate taka, ki so za mačke varna, četudi jih zaužijejo. Sicer pa uživajte v pripravi zeliščnega vrta in v nadaljnjem opazovanju mačke, kako bo v njem uživala. Ta pomlad bo pa res lepa!

Lena Gregorčič

Pasja prehrana: V letu 2018 neskladnih več kot polovica deklaracij

Pasja prehrana je velik posel in tudi tu proizvajalci iščejo bližnjice. Nadzor nad spoštovanjem zakonodaje s področja hrane za živali pri nosilcih dejavnosti poslovanja s krmo izvaja UVHVVR.

Nadzor se izvaja z različnimi tehnikami in sredstvi nadzora (npr. redni nadzor, posebni nadzor, vzorčenje krme, analiza …).

V letu 2018 (podatkov za lani še ni) so tako izvedli 92 inšpekcijskih pregledov glede označevanja krme, od tega jih je bilo 44 odstotkov izvedenih pri proizvajalcih krme v Sloveniji, osem odstotkov pri uvoznikih krme iz tretjih držav in 48 odstotkov pri posrednikih, ki niso uvozniki.

Kot pravijo na UVHVVR, je bilo neskladnih več kot polovica (52 odstotkov) deklaracij krmnih proizvodov. »V šestih primerih smo ugotovili, da je odgovorna oseba za navedbe na oznaki v drugi državi članici EU. V teh primerih smo o ugotovljenih neskladnostih seznanili pristojni organ države, kjer je ta oseba bila, in zaprosili za njihovo asistenco preko sistema za administrativno pomoč in sodelovanje (AAC),« pojasnijo na UVHVVR.

Odvzeli so tudi 16 vzorcev in analizirali kakovostne parametre. Od tega so dvanajstim pregledali surove beljakovine, kalcij in fosfor, enajstim surove maščobe, surovi pepel in surove vlaknine, devetim natrij, magnezij, metionin in lizin, dvema pa cistin. V dveh primerih so ugotovili odstopanja v sestavi v povezavi z navedbami glede sestave (surovega pepela, surove vlaknine in metionina) na oznaki. »V enem primeru je bil proizvod, ki je bil namenjen psom, neustrezno kategoriziran,« so pojasnili na UVHVVR.

Med drugim so v letu 2018 inšpektorji v proizvodnih obratih hrane za hišne živali, ki je živalskega izvora (ki dajejo na trg surovo hrano za pse), preverjali izpolnjevanje mikrobioloških standardov.

»Štirje vzorci surove hrane za pse niso ustrezali mikrobiološkim merilom, saj so imeli previsoko število enterobakterij. V enem primeru je bila v vzorcu surove hrane za pse ugotovljena tudi Salmonella Saintpaul,« povedo na upravi in dodajo, da je bila vzrok za mikrobiološko neskladnost »nezadostna pazljivost pri opravljanju dejavnosti proizvodnje krme oziroma slabi higienski standardi in/ali slaba kakovost surovine.«

Kaj vse mora biti zapisano na deklaraciji?

Kot pravi Tanja Kožuh iz družbe Iris, mora deklaracija na pasji hrani vsebovati vse zakonsko predpisane elemente:

  • OPIS IZDELKA: informacija o tem, ali je hrana popolna ali dopolnilna ter za katero vrsto živali je namenjena.
  • ANALITSKE SESTAVINE: podatki o vsebnosti surovih beljakovin, surovih maščob, surovega pepela (mineralov), surovih vlaknin in vlage.
  • SESTAVINE: točen podatek o sestavi in točnem deležu sestavin, pri čemer so navedene po padajočem vrstnem redu glede na težo. Na prvem mestu je sestavina, ki je osnovni in glavni sestavni del hrane.
  • KRMNI DODATKI (na kg): navedba in vsebnost vitaminov, mineralov, konzervansov, barvil ipd. Uporabljajo se lahko izključno in le dodatki, ki so odobreni in uvrščeni v katalog krmnih dodatkov.
  • PRIPOROČILA IN NAVODILA ZA HRANJENJE: priporočena dnevna količina hrane glede na težo živali (starost v primeru pasjih mladičev). Ker gre za priporočilo, odmerjamo količino glede na potrebe živali.
  • POREKLO IZDELKA Z ODTISNJENO ŠTEVILKO PROIZVODNEGA OBRATA
  • NETO TEŽA IZDELKA
  • ROK UPORABNOSTI IN SERIJSKA ŠTEVILKA.

Andreja Šalamun (izsek iz prispevka o pasji prehrani, ki je bil v celoti objavljen v reviji Moj pes, feb. mar. 2020)

Rjuhe, brisače in podobno prihranite za zavetišča

V teh dneh je v marsikateri hiši na vrsti čistilna akcija. Če v omarah naletite na rjuhe, brisače, odeje in podobno, jih nikar ne zavrzite.

Pa tudi vozite jih v tem času nikamor, pač pa počakajte, da se zadeve umirijo.

V marsikaterem zavetišču jih bodo veseli. Takole so pred dnevi zapisali na FB strani Zavetišča Ljubljana: ”Prepričani smo, da ste izredne razmere zagotovo izkoristili tudi za pospravljanje in naleteli na kakšne rjuhe, brisače in podobne tkanine. Ste pomislili, da bi take stvari oddali v zavetišče?
Z veseljem jih bomo sprejeli, ampak šele, ko se bo situacija umirila.”

Tudi na spletni strani Zavetišča Horjul imajo zapisano, da deke, rjuhe in brisače potrebujejo prav vsak dan v tednu. In še marsikje drugje jih bodo veseli.

 

 

 

Južna Afrika prepovedala sprehajanje psov

Države po vsem svetu uvajajo stroge omejitve s ciljem zajeziti širjenje koronavirusa. Južna Afrika je od petka popolnoma prepovedala tudi sprehajanje psov.

S psom predvidoma oz. najmanj 3 tedne prebivalci Južne Afrike ne smejo na javne površine, psa lahko – če imajo to srečo – peljejo največ okrog svoje hiše.

”Po pogovorih smo se strinjali, da ne bo več sprehajanja psov. Če zares želite sprehoditi svojega psa, ga peljite okrog vaše hiše,” je dejal tamkajšnji policijski minister Bheki Cele. Poleg sprehajanja psov prepoved vključuje tudi gibanje zunaj v rekreativne namene in karkoli, kar ni življenjskega pomena – dovoljeni so le izhodi, ki zadevajo hrano in zdravje.

vir: bbc.com

 

Ljudje vsepovsod v strahu pred okužbo zapuščajo svoje pse

Kot smo že pisali, se na Kitajskem in v Italiji soočajo z velikim porastom zapuščenih psov, ki jih ljudje zapuščajo v strahu pred tem, da bi jim pes prenesel korona virus.

Dogaja se tudi v Španiji in marsikje drugje. Kot je zapisala Tanja Vidergar iz Zavoda Pit na svojem FB profilu, ravno danes (v soboto) odhajajo po psičko Nalo. Ta se sicer ne nahaja v Sloveniji, kar pa v resnici niti ni pomembno. Zakaj so jo zapustili? Strah, da bi na družinske člane pes prenesel virus.

Takole je zapisala: ”Pa se je začelo. Panika zaradi virusa in evo histerična mama kliče azil pod nujno takoj, da se umakne pes iz njihovega stanovanja in njenega sina, da slučajno ne prenese kaj nanj. Kljub pojasnilom, razumevanju, času, ne želi slišati in evo psička pristane v azilu. Jutri odhajamo po njo. Prihaja na varno in toplo. Iskala bo dom. O tem, da se psička trese že cel dan, ima diarejo, je vsa prestrašena med sto in nekaj psi ne bi začela. Dobrodošla Nala ❤️”

Kot smo že večkrat poročali, ni bojazni in ni dokazov, da bi psi lahko zboleli ali prenašali ta virus.

Kljub temu se svetuje vsem okuženim, da – če le lahko – za čas okrevanja prepustijo skrb in crkljanje pasjega prijatelja drugim v družini.

”Osebam, ki prebolevajo akutno okužbo dihal, svetujemo, naj omejijo stike z domačimi živalmi. To pomeni, da živali ne božamo, objemamo, ljubkujemo ali si delimo hrano z njo. Živali naj okužene osebe ne ližejo. Priporočamo, da za živali skrbi druga oseba v gospodinjstvu, ki je zdrava. Če se okužena oseba ne more izogniti stiku z domačimi živalmi, naj nosi obrazno masko in si pred in po stiku z živalmi obvezno umije in razkuži roke,” svetujejo na Veterinarski fakulteti.

Prav tako naj tudi za pse v tem času se toliko bolj velja – #ostani doma, torej da gre na sprehod izključno s tistimi, s katerimi je v samoizolaciji, da pes nima stika z drugimi ljudmi ali živalmi.

 

Parodontalna bolezen prizadene vsakega psa

Parodontalna bolezen v določeni stopnji prizadene vsakega psa pri neki starosti. Nimajo vsi psi napredovane oblike, toda vsak pes ali mačka ima vnete dlesni.

»Ne govorimo, da imajo vse živali napredovano obliko, ki zahteva odstranjevanje zob, ampak praktično vsaka žival – vsak pes in vsaka mačka – ima vnete dlesni. To se premalo prepoznava. Veliko skrbnikom in včasih celo veterinarjem se zdi, da sta zadah in rdečina dlesni normalno stanje, ampak ni. To je že parodontalna bolezen in v teh fazah jo želimo ‘uloviti’, saj je potem to povratna bolezen. Očistimo obloge nad in predvsem pod dlesnijo in dlesen se pozdravi; pod pogojem, da doma vzdržujemo redno ustno higieno,« pravi  sogovornica, strokovnjakinja Ana Nemec Doc. dr. Ana Nemec, dr. vet. med., specializirana za zdravje ust in ustne votline psov in mačk.

V primeru, da ta fazo (vnetje dlesni ali gingivitis) zamudimo, lahko vnetje dlesni napreduje v propad obzobnih tkiv (parodontitis). V tem primeru gre za nepovratno bolezen in vse, kar veterinarji lahko naredijo, je, da bolezen zaustavljajo. Pri zelo napredovani bolezni je velikokrat edina možnost odstranitev zob.

Redni veterinarski pregledi so ključni

Da strokovnjaki bolezen zasledijo v dovolj zgodnji fazi, jo morajo videti. Zato sogovornica svetuje, da veterinar ob rednem pregledu na pol ali na eno leto pregleda ustno votlino psa in oceni stanje. Če je dlesen lepe rožnate barve in so zobje beli, načeloma ni potrebe po profesionalni negi. Če pa opazi zobne obloge, rdečino dlesni ali celo majave zobe, odmik dlesni in izpostavljenost korenin, potem strokovnjaki svetujejo pregled v splošni anesteziji (‘pod narkozo’). Takrat natančno pogledajo vsak zob posebej, naredijo tudi rentgenske slike posameznih zob. Pri tem sogovornica doda, da pri veterinarjih dentalni rentgen ni tako pogost, kot bi si želeli: »Vsakdo, ki se ukvarja s stomatologijo, bi moral imeti dentalni rentgen. Kar 27,8 % bolezni zob bomo namreč spregledali, če pri psih ne bomo opravili zobnega rentgena.«

Skoraj še pomembnejšo vlogo pri ugotavljanju suma na bolezni v ustni votlini pa imajo pasji skrbniki. Z redno, dnevno higieno zob bodo prav ti najprej videli spremembe na dlesni, zobeh, pa tudi kakšne morebitne novotvorbe, razjede … Tako bodo ključno pripomogli k zgodnjemu prepoznavanju in zdravljenju bolezni.

Preberite si še, kako vemo, da psa boli zob in pa, kako pomembno je ščetkanje zob. 

Špela Šimenc

Kdaj lahko inšpektor odredi odvzem psa?

Kdaj lahko inšpektor odredi odvzem psa? Se pri tem strogo drži zakonskih določil, ali upošteva tudi potrebe psa po socialnem stiku, sprehodih, miselnih izzivih …?

Kaj se zgodi z odvzetimi psi in koliko so jih v zadnjih letih odvzeli? Vsa ta vprašanja smo zastavili pristojnim inštitucijam, odgovor navajamo spodaj.

»V 43. členu Zakona o zaščiti živali je določeno, da ima uradni veterinar pravico začasno ali trajno odvzeti žival in prepovedati stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb Zakona o zaščiti živali. Za odvzete hišne živali, razen za živali prostoživečih vrst, uradni veterinar odredi namestitev v zavetišče, ki lahko žival takoj odda primernemu skrbniku oziroma ravna v skladu z 31. členom Zakona o zaščiti živali, to je usmrtitev po preteku 30-dnevnega bivanja,« odgovarjajo na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).

Poudarjajo, da mora pri presoji, kdaj so kršene določbe Zakona o zaščiti živali in spremljajočih predpisov, uradni veterinar preučiti vsa dejstva in okoliščine ter na njihovi osnovi odločiti o vsaki zadevi. »Gre za upravno-inšpekcijsko odločbo, ki je individualni pravni akt,« povedo in dodajo, da v zakonodaji potreba psa po socialnih stikih ni opredeljena kot pogoj ravnanja s psom. Dodajo, da ima uradni veterinar pravico odrediti zavetišču namestitev in oskrbo psa, ki ogroža okolico, če skrbnik ne odvrne splošne nevarnosti, ali ni znan ali dosegljiv. Evidence o tem, kaj se je zgodilo z odvzetimi psi, na UVHVVR nimajo.

Andreja Šalamun (iz rubrike Zakaj?Zato!, ki je redna rubrika revije Moj pes)

Enoletni labradorec nudi psihično pomoč zdravnikom, ki so v prvih vrstah

Enoletni labradorec Wynn nudi psihično pomoč zdravnikom, ki se proti novemu virusu borijo v prvih vrstah.

Ganljiva zgodba prihaja iz ameriškega Denverja. Enoletni labradorec Wynn je na voljo za druženje in crkljanje medicinskemu osebju, ki se bori z najhujšimi pacienti, ki jih je prizadel koronavirus.

Wynn je kuža, ki ga v tej bolnišnici vsi poznajo, saj je njegova ‘trenerka’ tamkajšnja zdravnica Susan Ryan. Trenutno je kuža v postopku, da postane terapevtski pes, pa ga je praksa očitno prehitela. Susan trenira psa že od njegovega 8. tedna naprej in pogosto ga pripelje na obisk v bolnišnico.

”Nekega dne sem videla, kako se Wynn vrača iz sprehoda. Stekla sem do njega in vprašala, ali lahko samo minutko preživim z njim,” je povedala Susan. ”Ko si v bližini psa, se prizemljiš v sedanjem trenutku.”

Sedaj Wynn precej časa preživlja v eni izmed bolnišničnih pisarn, kjer je na voljo osebju, ki potrebujejo psihični odmik.