Govoreče ulične svetilke na Irskem opozarjajo na pobiranje pasjih kakcev

Prebivalce okrožja Dún Laoghaire–Rathdown na Irskem so med sprehodi presenetile – govoreče ulične svetilke! Te opozarjajo, naj skrbniki psov pobirajo kakce za svojimi štirinožnimi prijatelji.

Govoreče ulične svetilke mimoidoče na zelo vljuden način opozarjajo glede omenjene problematike. ”Naše okrožje ima veliko čudovitih sprehajalnih poti in lepo je videti, kako ljudje uživajo v njih. Ta iniciativa je preventivni ukrep, gre za osveščanje majhne skupine pasjih skrbnikov, ki ne pobirajo iztrebkov za svojimi psi. Filozofija, cilj kampanje je, da postane ne- pobiranje pasjih izrebkov družbeno nesprejemljivo,” je dejal Shay Brennan, predsedujoči tamkajšnjemu lokalnemu svetu.

Ulične svetilke so opremljene z detektorji, ki zaznajo, da je v bližini mimoidoči. V tistem trenutku spregovorijo posneto besedilo glede odgovornega skrbništva. Govoreče ulične svetilke so le en del iniciative – ta vključuje še zelene sprehajalne poti, obveščanje na radiu, oglaševanje na panojih, osveščanje v šoli in tudi patrulje so aktivirali.

Sporočilo iniciative prebivalcem je naslednje: bodite zgled, pospravite za svojim psom, o tem vljudno opozorite tistega, ki tega ne naredi in vedno imejte pri sebi dodatno vrečko, če jo morda kdo potrebuje.

Š.Š

Posvojila psa in ugotovila, da je to psička, ki jo je v otroštvu izgubila

Zares neverjetna zgodba prihaja iz ZDA. Nicole Grims je posvojila starejšega psa in ugotovila, da je to v resnici psička, ki jo je v otroštvu izgubila.

Nicole Grims je od malega sanjala o svojem pasjem prijatelju in nekega dne ji je babica željo uresničila. Stara je bila 10 let, ko je v njej dom prišla psička Chloe, mešanka med pomerancem in pudljem.

Štiri leta sta bili nerazdružljivi, potem pa je Nicolin oče dobil službo in morali so se preseliti, tam pa razmere niso bile primerne za Chloe. Zato so jo oddali.

Leta so minevala in Nicole si je že sama ustvarila družino, nekega dne pa je na Facebooku naletela na objavo, da starejša psička po imenu Chloe išče dom.  Objava je pritegnila pozornost dekleta, ne le enako ime, tudi izgledala je natanko tako kot njena ljuba psička, le starejša. Del nje je verjel, da gre za isto psičko, drugi del jo je prepričeval, da to ni realno.

Toda ko je Nicole tudi od veterinarja dobila potrditev, da gre za identično psičko in da se je v resnici k njej vrnila njena Chloe, je vedela, da je to znak pokojne babice, za katerega je njena mama tako prosila.

”Tudi v najbolj neverjetnih sanjah si nisem upala misliti, da jo bom še kdaj videla. Poglejte jo, tukaj je,” pravi Nicole. Čudeži se očitno res dogajajo.

Pivovarna natisnila na pločevinke piva fotografije psov iz zavetišča

Pivovarna Motorworks Brewing iz Floride je na svoje pločevinke piva natisnila fotografije zavetiških psov. Na ta način pomagajo osveščati in zbirajo denar zanje.

Omenjena pivovarna se je povezala z bližnjim zavetiščem, kjer se trenutno nahaja skoraj dvakrat več psov, kot so njihove zmožnosti, zato so se znašli v veliki stiski. Vsak dan dobijo od 15 do 20 novih psov, saj so edini center v državi, ki sprejema prav vse pse.

Pivovarna se je odločila, da bodo pse, ki iščejo dom, natisnili na svoje pločevinke piva in s tem obeležili prvo polnjenje enega izmed njihovih lager-jev. Vsako pločevinsko piva tako krasi fotografija psa in nekaj informacij o njem.

Z akcijo so pričeli pred nedavnim, do danes pa jim je uspelo v tople domove spravili dva psa in kot pravijo jih čaka še veliko dela.

Š.Š.

Pogovor: Katjuša Rajovec, Zavod Muri, sanja o domu za starejše pse

Katjuša Rajovec je tista, ki je pred skoraj dvema letoma ustanovila Zavod Muri, katerega poslanstvo je ozaveščanje, pomoč lastniškim psom in posredovanje pri posvajanju živali iz zavetišč.

Po kar nekaj letih prostovoljstva v dveh društvih ste se odločili ustanoviti svoj Zavod Muri, ki je praznoval dve leti. Kaj je bistvo vašega zavoda?

Poslanstvo Zavoda Muri je ozaveščanje o odgovornem skrbništvu nad živalmi, pomoč živalim, katerih lastniki zaradi utemeljenih razlogov (zdravstveni, socialni) težko zagotavljajo kakovostno oskrbo svojim živalim in živalim iz zavetišča.

Za svojo pot sem se odločila, ker sem imela svojo vizijo. Na začetku sem bila prepričana, da bi morali spreminjati svet v Bosni, posvajati tamkajšnje pse, pomagati rešiti situacijo. Potem pa sem doumela, da lahko aktiviram 100 prostovoljcev, pa bomo težko kaj premaknili. Tja se vozi ogromno hrane, veliko psov se posvaja v tujino, tudi v Slovenijo, kastracij in sterilizacij, ki so bistvene, pa je še vedno premalo.

Odločila sem se, da se osredotočim na lokalno okolje in zdaj se tega držim. Tudi tukaj pri nas dela na področju zapuščenih živali ni malo.

Najpomembneje se mi zdi ozaveščanje in v prihodnjem letu upamo na program ozaveščanja, kjer bi se osredotočili predvsem na najmlajšo populacijo. Težava je trenutno premajhno število prostovoljcev. Želeli bi namreč tudi, da to počne nekdo s pedagoškim ozadjem.

Poleg tega se osredotočamo na pomoč lastniškim psom – pomagamo skrbnikom, ki so se znašli v socialnih stiskah ali imajo denimo težave z zdravjem. Po potrebi jim krijemo veterinarske storitve, zagotavljamo hrano, peljemo pse na sprehod … Prav tako vozimo na sprehode pse iz zavetišč in jim v njihovo po navadi precej bedno prejšnje življenje prinesemo nekaj veselja. Pa seveda aktivno posredujemo, da jih čim več dobi topel dom.

Ko pomagate lastniškim psom – ali vas lastniki sami prosijo za pomoč?

To se še nikoli ni zgodilo. Običajno je tako, da vidimo tak primer, ali pa nas denimo nekdo obvesti o določenem psu na verigi, mačkah, ki niso sterilizirane oz. kastrirane, psu, ki nima zavetja … Nato se odpravimo na lokacijo, kjer skupaj z lastniki poskušamo rešiti situacijo v korist psa oz. mačke.

Vedno seveda tudi ne gre. Največkrat nas ne sprejmejo lepo, saj so ljudje prepričani, da sami najbolje vedo, kaj je najboljše za njihovega psa. Odkar imam zavod, primere, kjer bivalni ali drugi pogoji ne zagotavljajo minimalnih standardov glede na pravilnik, prijavim pristojnim službam, žal pa se pogosto zgodi, da se tudi po prijavi nič kaj bistvenega ne spremeni. Naš Pravilnik o zaščiti hišnih živali je namreč zelo dvoumno zapisan.

V Zagorju pa imamo primer dobre prakse, kjer z lastniki psa, ki je celo svoje življenje preživljal na prekratki verigi, brez zavetja, že več kot leto dni lepo sodelujemo. Po pogovoru smo ugotovili, da gre za socialno šibkejšo družino. Gospa je sama skrbela za invalidnega moža in za otroka s posebnimi potrebami. V takih primerih razumeš, da enostavno ne zmore še eno uro na dan sprehajati psa.

Kdo pa je bil Muri, po katerem zavod nosi ime?

Ko sva s partnerjem kupila hišo na Vranskem, sva spoznala tudi takrat 16-letnega psa Murija. Starejša gospa, ki je hišo prodajala, se je selila v večstanovanjsko stavbo k nečakinji in prepričana je bila, da bo za takrat precej slabotnega 16-letnega Murija najbolje, da ga pelje uspavat. Ko sem to slišala, nisem mogla tega dopustiti. Da bi spodili Murija od hiše za to, da bi mi lahko živeli v miru?

S partnerjem sva se odločila, da Muri ostane in skupaj smo srečno živeli še nekaj let. Zgodba našega Murija ni osamljen primer; veliko takih zgodb poznam, na tedenski ravni sem jim priča. Lastnik umre, svojci dobijo hišo, psa ne nameravajo imeti in ne vidijo drugega izhoda, kot da ga peljejo v zavetišče. To so po navadi psi, ki jih je težje posvojiti; so starejši, veliki in (ali) povrhu vsega še črni.

Kakšna pa je vaša zgodba? Imate od nekdaj poseben odnos z živalmi?

Že od malega sem imela rada živali, mislim da precej bolj kot pa povprečen otrok, ki si želi hišnega ljubljenčka. Že kot majhna deklica sem sama s kolesom svojega hrčka vozila k veterinarju, plačala operacijo in mu na vsak način želela pomagati. Živali so mi zares pomembne.

Zdaj počasi s partnerjem razmišljava o nakupu večje kmetije, kjer bi lahko uresničili dolgoročne cilje Zavoda Muri. Zaenkrat pravega načrta še ni, je pa vizija, ki nekako stremi k temu, da omogočimo kakovostno bivanje in oskrbo tistim, ki so najranljivejši, ko je govora o posvajanju psov; to so starejši psi. Od tod ideja o ‘Domu upokojencev za seniorčke’, sprejemali pa bi seveda le pse, katerih lastniki oz. njihovi svojci zaradi utemeljenih razlogov ne morejo več skrbeti zanje.

So se vam – takoj, ko ste lahko sami odločali– pridružili pasji in mačji člani družine?

V resnici je bil Muri moj prvi pes, ki je spet zelo obudil moj čut za živali. Hkrati z Murijem smo imeli psičko mešanko z rotvajlerjem, ki je bila stara okoli sedem let. Hitro po vselitvi nas je zapustila zaradi zasuka želodca, kjer ji kljub operaciji ni bilo pomoči.

Kmalu potem pa je moj partner pod viaduktom Trojane za cesto našel polletno psičko. Nekdo jo je tam kar odložil skupaj z ležiščem, ki je bila blazina za stol. Ime ji je Rena in na začetku smo jo zelo oglaševali, ji skušali na vse načine najti lastnika, pa se ni nihče javil. Psička je bila precej suha, zelo čudno ostrižena (doma, ‘na škarje’), s precejšnjimi vedenjskimi težavami. Takrat sem se tudi prvič v življenju srečala z reaktivnim psom. O najdbi sem seveda obvestila pristojno zavetišče, a se na koncu za oddajo nisem mogla odločiti. Pa je postala naša.

Veliko psom ste že pomagali. Je kakšen, katerega zgodba se vam je prav posebej usedla v srce?

Lepih in manj lepih zgodb se je čez leta zapisalo ogromno. Če pa že, naj izpostavim Sultana. Bil je odvzet od lastnikov. Nikoli ne bom pozabila, ko sem ga prvič videla v zavetišču. Kar ležal je tam v boksu, sama kost in koža sta ga bila, komaj je lahko dvignil glavo. Ko sem ga videla, sem se odločila, da ga naš zavod posvoji. Sicer je že zavetišče poskrbelo za osnovno veterinarsko oskrbo. Mi pa smo kasneje s podrobnimi preiskavami ugotovili, da ima artritis. Hudo napredovan, življenje v mrazu in na verigi pa je stanje še poslabševalo.

V roku pol leta smo ga nekako spravili k sebi. Potem je bil začasno kar nekaj časa nameščen pri meni in kazalo je, da nikoli ne bo dobil doma. Ampak na koncu se kar najdejo ljudje, ki vidijo v prav tem psu svojega sopotnika. Pa naj bo star 12 let, z artirisom, slep ali slaboviden.

Jaz ne vem, zakaj sem vedno znova presenečena, ko se to zgodi, saj tega v resnici ni tako malo. In to je tisto, kar nam daje upanje, da se splača truditi in vztrajati. Nekaj najlepšega je, ko vidiš, da bo pes lahko imel priložnost spoznati tudi drugo, tisto pravo plat življenja.

Lepe zgodbe … Na drugi strani pa se ljudje še vedno kar malo bojijo posvajati pse iz zavetišča. Bi se strinjali?

Strinjam se, da je preveč strahov. Ljudje se sprašujejo, kako bodo krili veterinarske stroške, če bo pes imel zdravstvene težave, kako se bodo soočali z morebitnimi vedenjskimi težavami … Podpiram odgovoren pristop, toda kam pridemo, če bi se stalno spraševali: »Kaj pa če …?«.

Pomembno se mi zdi, da ljudje vedo, da imajo potem, ko domov vzamejo določenega psa, pri nas vedno podporo, nikoli ne ostanejo sami. Vedno smo na voljo z nasveti, svetujemo glede prehrane, izbire igrač, opreme, ob pojavu kakršnih koli vedenjskih težav …

Žal je pri nas še vedno največja težava ob posvojitvi ali nakupu psa, ki jo ljudje storijo ta, da gredo psa iskati preko različnih oglasnikov, kjer se med drugim prodajajo hladilniki, pohištvo in ostala oprema. Premalo truda vložijo v iskanje, po navadi se tudi prehitro odločijo za določenega psa. Bistveno bolje bi bilo, da je posvojitev ali nakup psa zelo dobro premišljena in da se odločajo za izbiro tam, kjer je vse v skladu z zakonom.

Kje vidite rešitev za to?

Res si želim, da pridemo na raven, da se ustvari portal vseh psov, ki iščejo dom – vseslovenski ali za začetek lokalni. Tam gor bi bodoči posvojitelji našli lepe fotografije in konkretne opise psov iz naših zavetišč, vse na enem mestu. Kontaktna oseba bi bila ena in bi potem lažje ljudem priporočili izbiro glede na njihov življenjski slog. Toda za to spet potrebuješ veliko število prostovoljcev … In aktivna zavetišča, ki bi nas obveščala o oddajah.

Še malo bo trajalo, da spremenimo miselnost nekaterih zavetišč, kot tudi potencialnih posvojiteljev, vsekakor pa v tem vidim veliko priložnost. Za konec pa naj omenim bralcem, da so različne oblike prostovoljstva vedno dobrodošle. Smo v pomanjkanju sprehajalcev, ilustratorjev, pedagogov za izobraževalne programe in ne nazadnje ljudi, ki bi bili pripravljeni iti na teren. Delo ni lahko in enostavno, a hvaležen pasji pogled je najlepše plačilo, kar si ga lahko zamisliš.

Špela Šimenc

Mačja telovadba: kako jih animirati?

Dolgi in mrzli zimski večeri so kot nalašč za stiskanje na toplem in marsikatera mačka si zime ne predstavlja brez radiatorskega ležišča. A tudi v teh dneh je mačja telovadba še kako pomembna.

Tudi tiste mačke, ki živijo kombinacijo zunanje-notranjega življenja, ob nizkih temperaturah izpustijo kakšen izhod in se raje odločijo, da bodo izkoristile komoditeto notranjega življenja. A tako kot nam se tudi našim mačjim princesam lahko med zimskim počitkom nabere odvečna teža, ki jo je bolje preprečiti kot kurativno odpravljati. Torej, mačja telovadba!

Kako jih animirati?

Z nekaj preprostimi triki in idejami lahko tudi svojo mačko animirate tako, da se bo malo več gibala in tako izgubila odvečno telesno težo ali ohranila zdravo linijo. Sicer pa vemo, kako je pri mačkah: toliko, kot je mačk, toliko je želja in še enkrat toliko trikov, ki jih pri tem lahko uporabimo. Tudi kar se telovadbe tiče – vsem ne odgovarjajo enake stvari, in medtem ko ene obožujejo lovljenje laserja, imajo druge v sebi zametke prinašalske narave in vam bodo z veseljem nazaj prinašale žogico.

Resnično ne potrebujete certifikatov, da bi postali športni trenerji za vašo mačko: dovolj bo že nekaj minut metanja in prinašanja svetleče žogice ali lovljenja miške na baterije (najbolj napredne lahko tudi vodite daljinsko oz. preko aplikacije na telefonu). Če imate doma mačko z močnim nagonom, bo gotovo navdušena nad številnimi igračami s perjem (sintetičnim), ki je nameščeno na palico ali vrvico. Z njim mačko zlahka vodite naokoli in ji po možnosti nastavite še različne višinske ovire, na katere mora skočiti, da naposled le ujame plen. Odlično zabavo in telovadbo nudijo tudi različne interaktivne igrače, ki imajo na vzmeteh nameščene različne plene (kosmate miške, utripajoče žoge in puhaste ptičke) in tako spodbujajo aktivnost vaše mačke.

Za mačje fitnes pripomočke ni treba zapraviti gore denarja

Mačke se pogosto zadovoljijo z malim; ostanke alufolije zavijte v žogico in jo uporabite za igro. Usnjeno vrvico okrasite z zvončki ali pisanimi trakovi in tako dobite odličen pripomoček, ki mu bo mačka sledila in se ob tem gibala. Imate doma praskalnik? Odlično! Okoli njega postavite stole, klopco in morda še mačji tunel in na tak preprost način naredite pravi poligon za mačji agility.

In seveda, tudi mačji sprehodi niso več prav nič neobičajnega. O tem pa si več lahko preberete tukaj.

Lena Gregorčič

Zavetišče Perun po podpori županov ostaja odprto

Kot kaže, Zavetišče Perun ne bo zaprlo svojih vrat. Pred časom so se v medijih pojavili namigi, da tam ni vse tako, kot mora biti ter da se dogajajo nepravilnosti.

V zvezi s tem so prek Razvojne agencije Zgornje Gorenjske sklicali novinarsko konferenco ‘zgornjegorenjski’ župani, torej župani Jesenic, Kranjske Gore, Bleda, Gorij, Bohinja, Radovljice in Žirovnice. Na njej je bil prisoten tudi lastnik Branko Pirc, ki vodi Zavetišče Perun. Vsi župani so izrazili podporo zavetišču, ki tako ostaja odprto.

”Župani so povedali, da na nobeni od občin zoper delo zavetišča niso nikoli prejeli nobene pritožbe posameznih občanov, delo z zavetiščem oziroma njegovim lastnikom pa ocenili kot korektno in strokovno. Zbrane medije so obvestili, da je Branko Pirc na podlagi pogovora z župani pred kratkim izrazil pripravljenost, da z dejavnostjo za teh sedem občin Zgornje Gorenjske nadaljuje tudi v prihodnje. Sodelovanje z ostalimi gorenjskimi občinami je odvisno od vsake občine posebej,” so zapisali na Občini Jesenice na portalu mojaobcina.si. In še, da bi vsaka druga rešitev, torej novo, bolj oddaljeno zavetišče, pomenila velik finančni in časovni zalogaj.

Perun sicer deluje na območju 17-tih občin, preostale se bodo glede nadaljnjega sodelovanje opredelile same od v skladu z dogovorom z Brankom Pircem. Ta je po nedavnem medijskem ‘linču’ celo napovedal zaprtje zavetišča. To se na podlagi podpore omenjenih občin, ne bo zgodilo.

O delovanju zavetišč pri nas pa si več lahko preberete tukaj. 

vir. mojaobcina.si

 

S pravim pristopom do manj možnosti za poškodbe psa

Nekatere poškodbe so neizogibne in jih ne moremo preprečiti. Druge pa, kot poudarjajo strokovnjaki, lahko močno zmanjšamo skrbniki s pravim pristopom.

Jana Gams, dr. vet. med., CCRP iz centra center Dogs4motion, poudarja, da lahko skrbniki sami ogromno naredimo, da zmanjšamo možnosti za poškodbe pri svojih psih.

»Treba se je zavedati, da se morajo tudi psi, čeprav so atleti, pred aktivnostjo ogreti. Sprint iz avta za žogico? Ne priporočam. Pred aktivnostjo psa vsaj 10 minut sprehodimo, da se pretegne, razmiga. Druga stvar, na katero bi opozorila, so drseče površine. Marsikdo ne vidi težave v tem, da pes lovi žogice po parketu in ga sem in tja malo raztegne. Vse to so potenciali za poškodbe.«

Sogovornica poudarja, da je pozitivno, da vedno več pasjih šol tudi temu področju posveča pozornost in o tem osvešča svoje stranke.

Š.Š.

V Nepalu imajo festival, na katerem se zahvalijo psom, da so naši prijatelji

V Nepalu se vsako leto na posebnem festivalu zahvalijo psom, da so naši prijatelji. Na ta način slavijo njihovo zvestobo. Festival se imenuje ‘diwali’ – praznik luči.

Festival se zgodi vsako leto v jesenskem času. Ni celoten dogodek posvečen psom, pač pa je znotraj njega dan (imenuje se Kukur Tihar), namenjen pasjim prijateljem. Na ta dan so psi v središču, ponudijo jim posebno hrano in okrasijo jih z rožami. Posebne pozornosti pa niso deležni samo skrbniški psi, pač pa tudi ulični. T.i. kraljevski pasji tretma izvajajo, ker verjamejo, da so psi poslaniki Yame. To je hindujski bog smrti in na ta način izkazujejo spoštovanje temu bogu.

Psi so omenjeni tudi v hindujskem osrednjem delu, ki se imenuje Mahabharata. V njem je zapisano, da bog pravičnosti ni želel vstopiti v nebesa brez pasjega prijatelja.

 

Pes več kot 24 ur varoval pogrešano 3-letno avstralsko deklico

Kar 24 ur so v zahodnem delu Avstralije, ki so jo prizadele poplave, pogrešali 3-letno deklico Matildo in njenega psa. Zgodba se je srečno razpletla, glavni junak pa je njen pes.

Deklica in njen jack russel terier sta odtavala od doma, potem pa ostala ujeta v poplavah. Za njima so sprožili veliko iskalno akcijo. Po 24 urah iskanja so ju končno zagledali iz helikopterja, nahajala sta se 3,5 kilometra od doma. Deklica je bila popolnoma prekrita z blatom, a živa in zdrava, pravzaprav brez praske. Reševalci so dejali, da je bil ob njej vseskozi njen Wolfy, ki jo je varoval. ”Wolfy je pes, kot bi si ga želel prav vsakdo”, so ob tem zapisali avstralski mediji.

vir: bbc.com

Na Ptuju dočakali pasji park

Na Ptuju so pred kratkim otvorili nov in prvi pasji park v mestu.

Kar nekaj let so se pasji skrbniki na Ptuju zavzemali za nov pasji park, že pred sedmimi leti je bila podana pobuda za njegovo ureditev, pred nekaj dnevi pa so ga končno dočakali.

Ograjene površine, kjer se psi lahko prosto sprehajajo, so uredili na Osojnikovi cesti, ob stanovanjskem bloku. Park, ki ga je financirala mestna občina, se na 5000 kvadratnih metrih. Razdeljen je na dva dela, v enega večjega in drugega manjšega. Manjši del so namenili starejšim oz. manj socializiranim psom, večji del pa vsem ostalim.

V parku so koši za smeti in klopi, za senco v poletnih dneh bodo skrbela številna drevesa. Tako so – poleg psov – tudi pasji skrbniki dobili prostor, kjer se lahko družijo med seboj. Omeniti je potrebno le to, da v parku ni dostopa za vodo, zato jo morajo skrbniki prinesti s seboj.

V Sloveniji imamo tako vedno več pasjih parkov. Kot pa poudarjajo številni mediji, je Ptuj prehitel Maribor, ki kot drugo največje slovensko mesto še nima niti enega pasjega parka.

Š.D.