Sladkorna bolezen pri psih – najpogostejši znaki

Tako kot pri ljudeh, je sladkorna bolezen tudi pri psih ena izjemno pogostih bolezni. Zato je pomembno, da znamo prepoznati prve znake in psu hitro pomagati.

Najpogostejši bolezenski znaki pri psih so:

Povečana žeja, povečana količina popite vode in večja količina izločenega urina.

Ti znaki se pojavijo zato, ker se telo želi znebiti prevelike količine krvnega sladkorja v krvi. Ledvica povečajo izločanje glukoze skozi urin. Da bi lahko izločile odvečno glukozo, izločijo tudi večjo količino vode. Zato živali pogosteje in več lulajo. In ker več lulajo, izgubljajo več vode in zato morajo več piti.

Tem znakom se pogostokrat pridruži še hujšanje, ne da bi se spremenil apetit, slepota, otopelost in slabo telesno stanje. V nadaljevanju bolezni se lahko pojavijo različne komplikacije. Če se bolezen ne zdravi, lahko sladkorna bolezen ogrozi življenje.

Na letališču v Sydneyju psi tolažijo potnike

Ameriška letalska družba American Airlines na letališču v Sydneyju izvaja prav poseben projekt.

Dvakrat na teden se lahko potniki pred poletom družijo s psi. Projekt je namenjen predvsem tistim potnikom, ki se bojijo letenja in se na ta način pomirijo. Kot pravijo uslužbenci letališča, je atmosfera ob torkih in petkih, ko so tam na obisku psi, mnogo bolj sproščena in umirjena.

Izkušnja lastnikov: Bradati škotski ovčar

Ko se odločamo za novega pasjega prijatelja in izbiramo pravo pasmo, so največ vredne prav izkušnje drugih ljudi. Tokrat o ‘bradicah’ skozi oči treh lastnikov …

Tina Orter, lastnica bradate škotske ovčarke Anaye – Aje:

»Obožujem kužke – takšne in drugačne; so del mojega življenja. Bradata škotska ovčarka Anaya – Aja je vstopila v naš oziroma mi v njen svet pred dobrimi petimi leti. Čakali smo pol leta, da je prikukala na svet in se zaljubili vanjo na prvi pogled. Je izredno prijazna do ljudi, malih in velikih ter drugih živali. In verjamete ali ne, tudi poštarji jo imajo radi, saj ne laja nanje. Prišla je v stanovanje k dvema mačkama; na žalost je ena pri 16 letih zbolela, druga pa je zdaj že v 18. letu starosti in Aja vestno pazi nanjo. Problemček pri ‘bradicah’ je, da so – vsaj naša – zelo občutljivi na zvoke, a ne na grmenje, ampak na žogo, rolke, sušilec za lase in podobno. Tako je sem ter tja malce prestrašena. Radi jo imamo takšno, kakršna je. Je naš sonček. Je učljiva, zelo pametna, rada gre z nami potovat, obožuje vodo in ima ogromno energije. Vsi psi so po svoje čudoviti, a za nas je Aja čarobna. Imejte radi svoje kužke, ne glede na to, kakšni so. Kdo te je vedno vesel, ko prideš domov? Kdo se stisne k tebi, ko si žalosten, s smrčkom briše tvoje solze, ali s teboj skače od veselja ?

Zvonka Pečar, lastnica bradatega škotskega ovčarja Lona:

»Zakaj prav bradati škotski ovčar? Ni težko odgovoriti: tako prikupnega psa še nismo imeli. Lon je drugi te vrste v naši družini; prva je bila Zoe. To je kuža, ki ti v pravem pomenu besede ‘zleze pod kožo’. Ko teče po livadi in mu dlaka plapola v vetru, je prečudovit. Njegove oči so, kljub temu da jih prekriva nagajiv koder dlake, tople in pametne. V to pasmo se zaljubite na prvi pogled. Tako topli so, tako čuteči. Menim, da je malokateri pes tako privržen človeku kot on. Za to vrsto psov res velja, da samo govoriti ne znajo. Čeprav je večje rasti, je bradati škotski ovčar primeren za stanovanje. Naš kljub hiši z velikim vrtom obožuje dolge sprehode, rad teče in se crklja. Obožuje vožnjo z avtomobilom, še zlasti, če je ta z odprto streho. Potrebuje nekaj več nege, saj ima dolgo dlako; ‘česalni salon’ doma mu sicer ni v največje veselje, toda za lepoto se splača potruditi. Je tudi učljiv in ni trmast. Morda je malo bolj občutljiv na grmenje in nima rad pokanja in čezmernega hrupa. Rad je v družbi ljudi in ima veliko srce; večje, kot je on sam. Lon me spremlja povsod: v gorah, na morju, ob reki, na vrtu. Ko je pri devetih mesecih hudo zbolel, se je boril skupaj z menoj, da ozdravi, in je. Danes ima devet let in oba veva, da jih bo dočakal še kar nekaj. Res ve, da sem nadvse želela, da ozdravi in razveseljuje mojo družino in mene. Ne vem, koliko od vas je dajalo svojim ljubljenčkom infuzijo in prebedelo skoraj mesec dni ob njem cele noči – jaz sem. In on ve, da mi pomeni vse na svetu in da ni stvari, ki je ne bi naredila zanj, a tega ne izkorišča. Lon je preprosto Lon, moj, naš – za vselej. Priporočam ga vsem, ki imajo radi ljubečega in čutečega kužka. Vrnil vam bo vsako dobro besedo, ljubečim pogledom, objemom … Če imate otroke, bo nanje pazil in se z njimi igral, nesebično bo stal ob vas in vam pokazal, koliko mu pomenite.

Maja Frelih, lastnica bradate škotske ovčarke Bubble:

»Pasma bradati škotski ovčar je osvojila moje srce na prvi pogled, ob prebiranju njihovih karakternih značilnosti pa je to postala neustavljiva želja. Svojo ljubico Bubble (Bewitched Bubble Diamond Winner) sem iskala zelo dolgo, saj sem si želela psa slovenske vzreje. Priznam, da je bilo edino, česar me je bilo na začetku strah, nega dlake, a sem hitro spoznala, da ta ni nikakršen ‘bav bav’. Z Bubble sva se redno udeleževali pasjih razstav in leta 2010 je moja ljubica postala evropska mladinska prvakinja, kasneje pa sva skupaj osvojili še mnogo šampionatov v različnih državah. Predvsem je Bubble osvojila moje srce in srca vseh članov družine in nam lepša dneve že več kot devet let. To je definitivno pasma, ki ti zleze pod kožo, saj so zunaj pravi norčki, v hiši pa povsem umirjeni in se izredno dobro razumejo z ostalimi hišnimi ljubljenčki. Trenutno je naša kosmatinka odeta v krajšo frizurico, a prav tako prikupna. Želim si, da bi nam še dolgo lepšala dneve.

Fordova izolirana pasja hiša

Pri Fordu so nedolgo nazaj predstavili prav poseben avto. No, pravzaprav ni avto, temveč hiša. In to pasja.

Dobro izolirana, ki kosmatincu nudi mir, ko ga potrebuje. Ustvarjena je bila predvsem z namenom, da se pse zavaruje pred pirotehničnimi sredstvi. Ima avtomatska vrata in je zvočno izolirana s posebno tehnologijo, ki prepreči, da bi zunanji zvoki vdrli vanjo. Zaenkrat je inovacija v fazi prototipa, cena pa še ni znana. Gre za prvi tovrstni izdelek v seriji izdelkov, ki so jo pri Fordu poimenovali ‘Interventions’.

Saj bo prerasel?

Vzgoja mladička se začne že od prvega dne v leglu in nato intenzivno od prvega dne v novem domu.

Določena vedenja velikokrat povezujemo z obdobjem rasti, mladostjo in razigranostjo. V večini primerov to popolnoma drži.

Ob menjavi zob je vsekakor več žvečenja in grizenja, v obdobju plašnosti je mladiček bolj previden, ko prihaja v puberteto, hormonska neravnovesja in odraščanje s seboj prinese tudi označevanje teritorija in še kaj. Vsekakor moramo kot lastnik tega čudovitega bitja poznati tudi njegove razvojne faze od mladička dalje, a to naj ne bo izgovor za pomanjkanje socializacije in postavitev nujnih okvirjev in pravil za celo naše skupno življenje.

Čeprav je naš kuža star recimo 4 mesece in ravno menja zobke, to še ne pomeni, da lahko v nedogled preizkuša, kje so naše meje. Eno je, ko kuža grize v igri in žveči ter grizlja, ker si s tem lajša težave ob menjavi zob, drugo pa je, ko ta isti mladiček preizkuša, kje so naše meje in nas prav pošteno grize. Kje je vaša meja, boste določili sami, a svetujem vam, da meje postavite čim prej. Sama postavim mejo točno tam, kjer se konča igra in začne preizkušanje, kdo bo koga. Vsa socialna bitja, tako človek kot psi, potrebujemo določena pravila, da lahko živimo mirno v skupnosti.

Nespoštovanje pravil in zatiskanje oči, češ, saj bo prerastel, nam ne bodo prinesli uspeha. Določena vedenja lahko hitro skupaj s psom zrastejo in prerastejo mejo še sprejemljivega vedenja. Imejte v mislih, da je mladič še vedno mladič in ni psihično odrasel, a ravno tako mora spoštovati določene omejitve in pravila v odnosu z nami in okolico.

Urška Krivec

Kako prepoznati brahicefalični sindrom?

Kratkoglave pasme se soočajo s številnimi zdravstvenimi težavami. Glavna zdravstvena težava je težava z dihanjem, ki se imenuje brahicefalični respiratorni obstruktivni sindrom, oz. krajše: brahicefalični sindrom.

Kako ga prepoznati? Lastniki morajo biti v prvi vrsti pozorni na težave pri dihanju. »Pes, ki kadar koli med spanjem ali takrat, ko je pri miru, vznemirjenjem ali aktivnostjo začne smrčati, je kandidat za operacijo in to ni zdrav pes,« pravi veterinarka Andreja Kastelic Hrček.

Normalno pasje dihanje je tiho. Smrčanje, hrkanje ali kakršnikoli glasni zvoki so znak obstrukcije. Pogosto se zgodi, da pes v mirovanju povsem normalno diha, omenjeni znaki pa se pokažejo že pri minimalnem stresu, navdušenju ali igri. Zvoki niso pri vseh psih enaki, saj je to odvisno od tega, od kod izhajajo. Bolj nizki zvoki (smrčanje) izhajajo iz žrela, gre za vibracije mehkega neba. Če pa pes oddaja piskajoče zvoke, gre za težave v grlu ali sapniku. Lahko se hkrati mešata oba zvoka. Zaradi nepravilno razvitih nosnih školjk in zoženega nosnega prehoda lahko zvok prihaja tudi iz nosu. Zaradi podtlaka, ki se ustvarja med oteženim dihanjem imajo ti psi pogosto tudi prebavne težave.

Če pride do pomanjkanja kisika, se pojavi tudi moder jezik. Pojavijo se lahko tudi težave s spanjem, kar lahko ogrozi celo življenje. Ko so psi budni, imajo dihanje še nekako pod nadzorom. Ko pa spijo z zaprtim gobcem, lahko pride do apneje. Zato se psi zbujajo, da sploh lahko pridejo do zraka. V najbolj ekstremnih primerih se psi naučijo spati tako, da si nekaj zatlačijo v gobec, kar jim drži usta odprta, da se med spanjem ne zadušijo.

Smrčanje ni ‘pasemsko normalno’

Težava, ki jo izpostavlja sogovornica, je, da veliko lastnikov omenjenih pasem misli, da so smrčanje, težko dihanje in ostali znaki pri kratkoglavih pasmah, kot sta mops ali francoski buldog, pasemsko normalni. V resnici je to znak, da se pes duši.

 

Priboljški za pse, ki morajo na dieto

Ko mora pes na dieto, jim mnogo skrbnikov odreče tudi priboljške. Toda priboljškom se v resnici ni treba odpovedati, samo zamenjajte jih za zdrave in nizkokalorične alternative.

Kako? Zelenjavo, ki jo v naribani obliki dodajate obrokom, lahko v celem kosu ponudite tudi psu! Verjemite, da obstajajo psi, ki z veseljem poglodajo korenček, ali pa si zobe nabrusijo na kumari ali bučki. Zelenjavo lahko v manjšem deležu nadomestite tudi s hrustajočim sadjem, recimo krhlji jabolka (odvisno od velikosti psa). V manjših količinah se vam niti ni treba truditi, da bi potem skladno s tem manjšali tudi oba glavna obroka.

Kaj pa, če pes ni ljubitelj sadja ali zelenjave? Tudi za take obstaja rešitev. Kalorične in predelane priboljške, ki ste jih kupovali do zdaj, zamenjajte s 100-odstotnimi mesnimi žvečilkami. Te naj bodo na osnovi pustega mesa – piščančji in puranji mesni trakci, kunčje meso ali posušene ribe, ki vam lahko služijo kot nagrada pri šolanju, priboljški za žvečenje …

Mesne priboljške za pse lahko pripravimo sami, ali pa jih kupimo v trgovini za male živali; v primerjavi s priboljški vseh barv in oblik, ki so na voljo, so še vedno najbolj zdrava izbira, saj vsebujejo zgolj eno sestavino (meso) in so popolnoma naravni.

Lena Gregorčič (celoten članek o pasji dieti si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Tiskana številka: avgust/september 2019

Letna naročnina – 6 številk

Redna cena: 21,00 € + DARILO

 

V aktualni številki si preberite:

  • V središče smo tokrat postavili: Posvojitve psov – po psa na Balkan ali v slovensko zavetišče?
  • V Temi meseca predstavljamo psičko Elddir, prvo pasjo zvezdo revije Moj pes, ki ste jo izbrali bralci s svojim glasovanjem!
  • Srečali smo se z Zdenko Peloz in njeno psičko Kendall, ki je bila najdena v Sarajevu, nekajkrat tik pred uspavanjem, danes pa je zdrava terapevtska psička.
  • V rubriki Zdravje&Nega smo se tokrat posvetili boleznim prostate psov.
  • V rubriki Šolanje&šport kinologinja Urška Krivec piše o pasji samozavesti, predvsem o tem, kako okrepiti pasjo samozavest.
  • Za pasmo meseca smo izbrali nemškega bokserja, med redkimi pasmami pa je dobil prostor kavkaški ovčar.
  • V prehrani tokrat o hranjenju psov, ki imajo težave s prekomerno telesno težo.
  • Na izlet smo se odpravili na Pohorje, kjer je veliko možnosti raziskovanja s štirinožnim prijateljem.
  • V Mačjem svetu pa o mačjem stranišču, ki je hkrati tudi mačje svetišče.

 


V kolikor revije še ne poznaš naroči svoj ogleden izvod.

 

Poznate disciplino: Flying dogs?

Disciplina se je v Sloveniji uvedla pred kratkim, v tujini predvsem v ZDA pa je že zelo razširjena.

Tekmovanja, ki se izvajajo pri nas, so posvečena pasjim skokom in hitrostnemu plavanju. Primerno pa je prav za vse pse, ki radi plavajo in skačejo v vodo. Omejitev praktično ni, le dobra volja in želja po poletnih dogodivščinah.

Največkrat se takšna tekmovanja in treningi odvijajo nekje v bazenih, kjer se skoki izvajajo na nizki in visoki stezi. Približno en meter visoka in osem metrov dolga zaletna steza je postavljena pred bazenom.

Na začetku zaletne steze vodnik ali pomočnik drži psa, ali mu da ukaz, da tam počaka, dokler mu ne poveljuje povelja za skok. Vodnik lahko v bazen vrže tudi priljubljeno igračo, žogico in podobno. V nobenem primeru pa vodnik ne sme iti v bazen. Pri hitrostnem plavanju vodnik ali pomočnik drži psa, ki ga oseba (vodnik ali pomočnik) na drugi strani bazena motivira z igračo, žogico in podobno, tako da pes čim hitreje preplava odmerjeno dolžino. Pes je v tem primeru lahko pripravljen na robu bazena, ali skoči v vodo brez zaleta. Tudi tu vodnik ne sme biti v bazenu.

Kuža naj gre zraven!

Vse leto se veselimo počitnic, ko se približujejo, pa se začnejo skrbi. To se ne dogaja vsem, marsikomu pač.

Kolumno zapisal Tone Hočevar

Tistim, ki berejo revijo Moj pes, se vsekakor lahko zgodi. Kje naj ostane kuža, ko nas ne bo doma, kdo bo skrbel zanj? Kako se bo počutil? Nam bo zameril, ker smo ga za nekaj časa zapustili? Bomo mi brezskrbni daleč nekje ob morju, ali se bomo vsak trenutek spomnili, da nas kuža doma pogreša?

Nekoč takih težav nismo poznali. Psi so bili navezani na verige, srečo so imeli tisti kosmatinci, ki so imeli vsaj senco in svežo vodo. Pri naši hiši imamo kužke od nekdaj, nič se ne spomnim, da jih kdaj ne bi bilo. Naš Miško, moj prvi kuža – točno tak je bil, kakor je zdaj moja finska laponka Pup i– ni bil nikoli privezan na verigo, pod mizo je ležal v kuhinji ali v dnevni sobi in na dvorišču je kraljeval skoraj dve desetletji, celih osemnajst let. Ni pa hodil na počitnice, ker takrat nikomur ni prišlo na misel, da bi poleti zapravljal čas za poležavanje. Ljudje nekoč pač nis(m)o hodili na počitnice. Navsezadnje se tudi z avtomobili nis(m)o vozili prav množično.

Ker pa zdaj ni nekoč, sem prepričan, da je novodobne skrbi mogoče rešiti precej preprosto. Kuža naj gre z nami, zraven naj bo! Vedno, skoraj vedno je mogoče počitniške načrte urediti in prilagoditi tako, da smo na dopustu lahko skupaj. Veliko je krajev, kjer dovolijo pasje obiskovalce. Od nas v takih krajih kakopak pričakujejo, da ne bomo vlačili naokrog nevzgojenih pasjih mrcin, zapuščenih revežev. Zdrave, urejene in lepo vzgojene goste pričakujejo, pa naj bodo psi ali pa ljudje.

Če pasjo druščino jemljemo zares in nam je do tega, da se bo kuža z nami počutil dobro, mi pa z njim, velja dopust načrtovati tako, da ni nič odločenega v zadnji minuti, pa tudi predaleč ne sme biti. Letalom se kar odpovejmo, predolgim vožnjam z avtomobilom pa tudi. Preden se pri naši hiši odločimo za počitnice, nam je jasno, da gremo na morje lahko pozno spomladi ali zgodaj poleti, ali pa v zgodnji jeseni. Ko ni več vroče kot v peklu, vlažno kot pod tušem in tudi turistov ni več veliko. Zlasti ne takih, ki ne marajo psov, ali pa so tako zelo glasni, da motijo tudi nas, kaj šele občutljiva pasja ušesa. Ko po nekaj letih iskanja pravih rešitev zadovoljno najdeš pravo mesto, nehaš iskati. Naslednja desetletja najraje hodiš v kraje, ki jih poznaš, kjer te komaj kaj še kaj preseneti, kjer vsi vedo, da si tisti, ki hodi na dopust s kužki. Z vzgojenimi in prilagodljivimi kužki, ki jih z veseljem sprejmejo tudi v restavraciji ali pa v vaški gostilni. Tam ob pogledu nate in tvoje pse tudi vedo, da se jim bliža konec sezone.

Kužki so nas spremljali že ob morju in v hribih, po Evropi in po deželah onkraj Atlantika. V velikih milijonskih mestih smo bili z njimi in na podeželju. Sila redko se nam je zgodilo – komaj kdaj v dolgih desetletjih – da bi se s kom zapletli v morda neprijetne razprave zaradi pasjega spremstva. Morda še največkrat pred davnimi leti, pa še to ne kje v po naše zaostalih krajih kje na jugu, ampak pri nas. Počasneje se je spreminjalo na slovenskem podeželju in celo v mestih kot pa v daljnih, na prvi pogled eksotičnih deželah. Celo z letali smo vozili kužke s seboj, pa tega ne priporočam, ko gre kdo samo na počitnice. Preveč zapleteno utegne postati.

Če sem nam pripeti, da odidemo nekam, kjer psov nikakor ne sprejemajo, ali pa potujemo daleč, z letalom, je po naših izkušnjah najbolje, da temu prilagodimo domačo hišo. Pravi pasji prijatelji skoraj gotovo najdemo koga od drugih ljubiteljev psov, še najbolje pa lastne otroke in vnuke, ki se bodo preselili v naše stanovanje, za teden ali dva bodo sostanovalci naših kužkov. Vem, ni lahko najti ljudi, ki se bodo žrtvovali za nas, čisto nemogoče pa tudi ni. Pasji hoteli so lažja rešitev, zadnje čase je veliko novih možnosti, ki pomagajo, kadar kuža ne more z nami.

Govorim iz svojih izkušenj, ne iz teorije. Ne vem, kaj o vsem tem mislijo spretni prodajalci idej in vedno novih metod šolanja, vzgoje, psihoterapevtskih metod, tisti, ki se smejejo vsemu, kar je bilo včeraj, ne vedo pa, da za njimi že prihajajo novi, še bolj spretni prodajalci novih idej, ki se bodo smejali njim in njihovim ta trenutek najnovejšim rešitvam.