Ja, vaš pes vas razume!

Večina pasjih skrbnikov se strinja, da njihov pes točno ve, kaj pomeni ‘sedi’, ‘prostor’ ali ‘priboljšek’ na primer. Toda ali vas pes zares razume?

Ali pes dejansko razume besede ali si razumevanje ustvari skozi našo gestikulacijo in ton, s katerim določene besede izrečemo?

Prav s tem so se ukvarjali znanstveniki na univerzi v Atlanti. Ugotovili so, da se pes ne pretvarja, temveč da zares razume naše besede.

Raziskavo so izvedli na vzorcu dvanajstih psov med seboj različnih pasem. Njihove skrbnike so prosili, da jih naučijo po imenih identificirati dve različni igrači – plišasto žival in žogo. Ko so bili vsi psi tega naučeni, so jih dali pod magnetno resonanco. Naprej so psom pokazali poznani dve igrači, pri tem so skrbniki izrekli njuni imeni. Nato so psom pokazali igrače, ki jih še nikoli niso videli in pri tem izrekli dve nesmiselni besedi (‘Bubu’ in podobno).

Magnetna resonanca je pokazala, da področje v pasjih možganih, ki je odgovor no za slušno procesiranje prikaže različne možganske vzorce, ko psi slišijo besedo, ki jih je znana v primerjavi z besedami, ki jih še nikoli niso slišali. Raziskovalci verjamejo, da gre za pomemben korak pri razumevanju tega, kako psi razumejo jezik.

Zanimivo je tudi to, da so bili pasji možgani bolj aktivni pri zvoku neznane besede. To pa je ravno nasprotno od dogajanja v človeških možganih, kateri so bolj aktivni, ko slišijo znano besedo.

Raziskovalci so tako postavili hipotezo, da so pasji možgani tako aktivni pri neznanih besedah, ker se psi trudijo, da bi jo razumeli. ”Psi ultimativno želijo zadovoljiti svoje skrbnike,” je pri tem dejal neuroznanstvenik Gregory Burns.

Kljub tem ugotovitvam pa znanstveniki svetujejo, da pri vzgoji in sobivanju s psom uporabljamo tako glasovno kot vizualno govorico. ”Ko ljudje želijo svojega psa naučiti trika običajno uporabijo verbalno ‘komando’, ker tako delujemo ljudje,” pravi eden izmed raziskovalcev: ”Toda s pasje perspektive je vizualna ‘komanda’ vendarle najverjetneje bolj učinkovita in na ta način se bo pes trikca naučil hitreje.”

V karanteni posvojene živali niso več tako privlačne in aktualne?

Strah, da bo med karanteno mnogo živali, kot v nekaterih drugih državah, ostalo brez strehe nad glavo je bil pri nas k sreči odveč.

Celo več je bilo posvojitev, kar pa ima očitno tudi svojo temno plat …

Na Facebook strani Žverca, društvo za pomoč živalim so objavili objavo, kjer so izpostavili prav to problematiko (o kateri boste lahko brali tudi v aktualni številki revije Moj pes, ki izide v začetku junija). Takole so zapisali:

”Saj veste, za nami je obdobje povezovanja družin, šolanja in službovanja na domu, topline in povezanosti med bližnjimi, ki pazijo drug na drugega … tudi najdene živalice so v tem obdobju pri mnogih dobile dom, kljub opozorilom, da tako življenje ne bo trajalo večno. Nekateri so se odločili vzeti k sebi oz. ‘rešiti’ žival iz zavetišča, nekateri so jih našli in seveda z vsem veseljem (še posebej otrok) obdržali, nekateri pa so jih ‘našli’ v oglasih in odbrzeli ponje. Nekateri so celo pritepene mačke pustili, da skotijo mladiče, ko je bilo ravno obdobje po ženitvah … To bo veselje! Otroci bodo gledali, kako malčki rastejo! Seveda, logično, da je to tudi skrb, odgovornost in strošek, o tem sploh ne bomo razpravljali, saj smo odrasli … dokler … ”

In potem še zapišejo, da se je že začelo. Novim skrbnikom najdenega mucka,  ki potrebuje veterinarsko oskrbo denimo ni jasno, da morajo za to veterinarsko oskrbo poskrbeti sami, sprašujejo se, za kaj so zavetišča …

”Morda je tole brezveze pisati, pa vendar: če ste se v nekem trenutku pri polni zavesti odločili, da boste v svoj dom sprejeli žival (ali več živali), je to VAŠA žival (ali več vaših živali),” še zapišejo.

Tudi naši sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali prav o tej temi, so si enotni, da mora biti odločitev o novem družinskem članu odgovorna in dobro premišljena, ter nikakor trenutka, ker imamo pač v določenem obdobju življenja več časa.

 

Psa kopamo največ enkrat mesečno

Ustrezna nega kože in dlake je odvisna od pasme psa in tipa dlake in se je o tem dobro posvetovati s strokovnjakom. Če smo šele pred kratkim postali lastniki in izkušenj še nimamo veliko, je posvet še posebej na mestu.

»Načeloma velja, da se psa negovalno ne kopamo večkrat kot enkrat mesečno. S šamponi, ki vsebujejo detergente, se namreč odstrani maščobna plast, ki kožo ščiti pred zunanjimi dejavniki. Če psa kopamo samo zato, ker se nam zdi, da bo potem bolj čist, lahko dosežemo nasprotni učinek. Če ima pes kožo brez vonja, ga praviloma samo češemo, kopamo pa največ enkrat mesečno«, pravi izr. prof. dr. Tina Kotnik, dr. vet. med.

Drugače pa je seveda, kadar ima pes kožno bolezen. Takrat psa po navodilih veterinarja kopamo mnogo pogosteje, včasih tudi vsak dan. Veterinar bo predpisal ustrezen medicinski šampon, odvisno, za katero bolezen kože gre.

Pozabiti ne smemo tudi na redno nego krempljev, če se ne obrabljajo sami. Redna toaleta krempljev je pomembna, sicer živi del kremplja ob nepravilni obrabi izrašča vedno daljši. Če v takem primeru želimo kremplje postriči na željeno dolžino, lahko zarežemo v živo. Navodilo stroke je, da se kremplje striže pogosto in po malem in se na ta način živi del kremplja počasi umakne. Toaleto v takih primerih prepustimo strokovnjakom.

Šetlandski ovčar

Šetlandski ovčarji ali šeltiji, kot jim krajše pravijo njihovi lastniki, so razmeroma mlada pasma, ki je tudi v Sloveniji čedalje bolj priljubljena.

Prva asociacija nepoznavalcev, ki zagledajo tega prikupnega, aktivnega, čuječega in igrivega psa, je, da je prednje stopil mali Lassie, a lastniki in vzreditelji vam bodo hitro povedali, da je šetlandski ovčar pasma s svojimi karakteristikami in nagoni. In prav njihove značajske lastnosti jih naredijo nekaj resnično posebnega.

Šeltiji so majhni, dolgodlaki ovčarski psi izrazito lepega videza. Obilna dlaka, posebej okoli vratu in pod vratom, oblika glave in ljubkost izraza po besedah vzrediteljev ustvarijo idealen videz psa. Ta običajno tehta med šestimi in osmimi kilogrami, medtem ko idealna višina za pse znaša 37, za psice pa 35,5 centimetra. Več kot 2,5 centimetra čez ali pod idealno višino sta nezaželena. Dlaka šetlandskih ovčarjev je dolga, gosta in svilnata, predstavnike te pasme pa boste našli v zelo različnih barvah: sable (dovoljena je vsaka barva, od bledo zlate do temne mahagonijeve, toni barv pa morajo biti močni), blue merle (čista srebrna barva, poškropljena s črno ali črnimi lisami; bogate rjave oznake so zelo zaželene; oči so modre ali rjave, lahko pa tudi različno obarvane), tricolor (intenzivna črna na telesu, bela in rjave oznake ter rjave oči), bi blue (v tem primeru so oči lahko rjave ali modre barve, lahko pa tudi različno obarvane) in bi black (z rjavimi očmi). Glava te pasme je trikotna, čelni del je plitek, nosni del je razmeroma dolg, čelno kolence je poudarjeno, smrček in ustne so črne barve, uhlja pa majhna in napol pokončna. Telo je pravokotne oblike, mišičasto in uravnotežene gradnje. Prsi so globoke, rebra sodčasta, hrbet pa raven in se proti repu rahlo spušča. Rep je nizko nastavljen in dobro odlakan, z rahlim zavojem proti konici. V gibanju ga nosi rahlo dvignjenega, vendar nikoli višje od hrbtne linije. Prednje noge so ravne in močnih, vendar ne težkih kosti, zadnje pa so mišičaste in dobro okotene. Tipičnega šeltija boste prepoznali tudi po elegantnem in izdatnem gibanju.

Prilagodljiv pes, ki zna razmišljati s svojo glavo

Kot pravi Vesna Hude, ki ima doma trenutno dva psa, borderskega in šetlandskega ovčarja, ljudje ti dve pasmi radi vržejo v skupni koš.

»Toda borderski in šetlandski ovčar si nista podobna, skupno jima je le to, da sta oba ovčarja. Prav tako šetlandski ovčar ni mini Lassie, saj ima svoje značilnosti. Šetlandski ovčarji so po naravi občutljivi, zelo se odzivajo na okolico. Ko si pridobiš njihovo zaupanje, se tudi izredno navežejo na svojega lastnika, hkrati pa so tudi čuvaji, ki hitro opozorijo na vse, kar je v okolici novega. Ob pravi socializaciji niso problematični do drugih psov ali živali, ravno tako ob pravilni vzgoji mirno shajajo in imajo radi otroke. So potrpežljivi, a hkrati od lastnika zahtevajo spoštovanje in brezpogojno zaupanje. Vsekakor pa so psi, ki znajo razmišljati s svojo glavo. Zagotovo lahko tudi rečem, da so izredno prilagodljivi psi. Ravno tako, kot radi delajo in hrepenijo po nekem dogajanju, se brez težav v hiši umaknejo in uživajo v svojem kotičku, ki naj bo, če je le mogoče, na mehkem in toplem ter čim bližje lastniku. Zame in za mojo družino, kjer vsi skupaj z dveletno hčerko in dvema psoma živimo v hiši, je to vsekakor popoln pes,« priznava sogovornica.

Marsikateri lastnik in vzreditelj te pasme vam bo tudi povedal, da so prednosti šeltija prikupen videz, priročna velikost, prijeten značaj, privrženost skrbniku in ustrežljivost. Šeltiji so enkratni družinski psi, zaradi njihovega družabnega in zabavnega značaja pa lastniki prvemu psu pogosto dodajo še drugega, tretjega in tako naprej …

Katja Željan (celoten prispevek je bil objavljen v reviji Moj pes, april, maj 2020)

Srne polegajo, pse na povodce

V tem času, ko srne in nekatere druge živali (zajci, fazani …) polegajo, je za dobrobit gozdnih živali v naravi potrebna posebna previdnost.

Srne večinoma polegajo v visoki travi, zato se marsikomu zdi, da je našel zapuščenega mladička. Če vidimo mladiča, se ga ne dotikamo, pse pa vodimo na povodcih in se držimo čim bolj ustaljenih in uhojenih poti. Na Lovski zvezi Slovenije vsako leto opozarjajo, naj se mladičev, če jih vidimo v visoki travi ali drugje, ne dotikamo. Mama običajno ni daleč, išče hrano, zaradi človeškega vonja pa svojega mladiča lahko ne sprejme več. Tudi če pes povoha mladiča, lahko njegov vonj mamo zmoti. Poleg tega pa nekateri psi mladiče poškodujejo ali celo ubijejo.

Pasji boji: Zloraba živali z namenom zaslužka

»Pasji boji so grozljivo mučenje živali, saj psi živijo v povsem neprimernih pogojih, trenirajo jih na krute načine, potem pa se morajo med seboj boriti, tudi do smrti,« opozarja tudi Maša Cerjak Kastelic iz Društva za zaščito živali Ljubljana.

Poudarja, da je problematika običajno povezana tudi z drugimi prepovedanimi dejavnostmi, organizatorji pa se največkrat ukvarjajo z več nelegalnimi posli hkrati. S tem se strinja tudi Tone Hočevar, ki doda, da pri teh bojih vedno sodeluje tudi »kvazi oziroma priučen veterinar, ki poskrbi za rane zmagovalnih psov«.

Maša Cerjak Kastelic pravi, da na državni ravni niso zaznali resnejšega pristopa k problematiki in da je žal to eno od področij, kjer tudi ozaveščanje javnosti ne pomaga. Ne gre namreč za slabo ravnanje z živalmi zaradi nevednosti ali nepoučenosti o potrebah živali, ampak namensko, z namenom zaslužka.

Prepričana je, da tako tudi organizacije s področja zaščite živali nimajo veliko možnosti za spremembo na bolje in da bi bolj aktivno morale ukrepati uradne institucije, »ki imajo možnost in dolžnost ukrepati in tovrstno dejavnost preprečevati«.

Opozarja, da bi moral vsak posameznik, ki se sreča s pasjimi boji ali drugim neprimernim ravnanjem z živalmi, o tem nemudoma obvestiti pristojne, torej Policijo in UVHVVR.

Andreja Šalamun (celoten prispevek je bil objavljen v reviji Moj pes, april, maj 2020)

Nekateri psi že berejo: kako se lotiti učenja?

Psi pomočniki, ki s svojo prisotnostjo pomagajo otrokom s težavami pri branju, danes niso več nobena redkost. A brati smo začeli učili tudi druge pse …

…, čeprav vemo, da ne morejo zares razumeti sporočila prebranega, vsaj ne na tak način, kot to zmoremo ljudje.

Četudi smo glede smiselnosti in prihodnosti izobraževanja pasjih ‘bralcev’ skeptični, lahko svoje pse poskusimo za zabavo naučiti prepoznavati nekaj napisanih povelij. Če drugega ne, se bomo lahko s tem pohvalili pred znanci in prijatelji, pri učenju pa bomo zagotovo uživali oboji – kuža in mi.

  • Psa učimo brati napise za tiste vaje, ki jih že zanesljivo obvlada in se na naša ustna povelja zanje odzove pravilno, takoj in brez oklevanja. Najbolje je, da začnemo s poveljem ‘lezi’, nadaljujemo s ‘sedi’, nato pa morda ‘glas’. Če teh vaj pes še ne obvlada dovolj, jih najprej utrdimo.
  • Pes se bo naučil ‘prebrati’ napis tako, da bo povezal videz napisa in slušno povelje, ki ga že pozna. Kot vselej se mora nov element, ki ga uvajamo v učenje, pojaviti tik pred zaporedjem, ki ga pes že pozna. Pri učenju prepoznavanja napisa LEZI, se pes že uleže, ko sliši ‘lezi’ (povelje – pes se takoj uleže – nagrada).
  • Nov element pri učenju je zdaj list papirja z napisom, zato ga moramo psu pokazati, preden rečemo ‘lezi’ (NAPIS – povelje – pes se takoj uleže – nagrada). S ponavljanjem tega zaporedja pes ustvari povezavo med napisom in slušnim poveljem. Ker na ta napis način prevzame vlogo slušnega povelja, lahko zato čez čas izgovorjeno povelje ukinemo, saj se pes odziva že na napis.
  • Šele ko dobro utrdimo ‘branje’ prve besede, se lotimo učenja branja naslednje. To je lahko za psa precejšen izziv, saj morda še ne razume, da mu tisto, kar naj naredi, pove napis na listu in ne dejstvo, da se ta nenadoma prikaže pred njim.

Postopek učenja je podrobno razložen v knjigi ‘Teach Your Dog to Read’.

Razumevanje ‘branja’ bomo psu zelo olajšali, če ga bomo učili postopno in zares dosledno. Na začetku se izogibamo učenju napisov za vaje, kot sta npr.: ‘daj tačko’ ali ‘vijugaj osmico med mojimi nogami’, saj moramo pri tem iztegniti roko ali se razkoračiti, s tem pa psu že namignemo, kaj naj stori. Take vaje pridejo na vrsto kasneje, ko pes že dobro razume, kako vse skupaj poteka.

Veliko zabave pri učenju!

Karmen Zahariaš

 

Miritveni signali pri mačkah

Miritveni signali niso nič drugega kot obrambni mehanizem pred stresno situacijo, teh pa je lahko v mačjem življenju mnogo.

Podobno kot ljudje imajo tudi mačke različno toleranco do dogodkov in situacij, ki jim predstavljajo stres; medtem, ko se nekatere izredno veselijo obiskov in bi vsakemu zlezle v naročje, bodo druge prihajale k sebi še ure potem, ko bo obisk zapustil stanovanje. V tem primeru seveda ni rešitev to, da do nadaljnjega odpoveste vse obiske, ampak da se pri vaši mački naučite prepoznati miritvene signale, saj boste tako lažje prepoznali stresorje, torej okoliščine, ki jim povzročajo stres. Potem pa ji v dani situaciji omogočite, da se umakne nekam, kjer se bo počutila varno. Varna točka za mačke je običajno nekje na višini, kjer ima nadzor nad dogajanjem, ali v brlogu, kjer se počuti, da je nihče ne vidi. Seveda pa se morate najprej naučiti prepoznati miritvene signale.

Kateri so najpogostejši miritveni signali pri mačkah?

Zlahka jih spregledamo, saj niso vedno v obliki brezglavega beganja in skrivanja. Miritveni signal pri mački je lahko že hitro mežikanje, pa tudi zehanje, pretegovanje in pretirano lizanje, pri katerem sprva pomislimo, da gre za umivanje. Res je, da so mačke izjemno čiste živali, vendar pri njih lizanje ni povezano samo z osebno čistočo; nega ima pri njih tudi pomiritveni učinek, ki izhaja še iz legla. V skrajnih situacijah lahko pride do obsesivnega lizanja, zaradi katerega si mačka lahko na določenih mestih dlako popolnoma izpuli. Tako nastanejo pasaže brez dlake in marsikateri skrbnik se že ustraši, da gre za alergijo. V resnici pa je lahko glavni vzrok za odpadanje dlake stres oz. način, s katerim se mačka z njim spopada.

Pogosti miritveni signali pri mačkah:

  • mežikanje,
  • zehanje,
  • pretegovanje,
  • vokalizacija,
  • pretirano lizanje in umivanje,
  • razširjene zenice,
  • skrivanje.

Lena Gregorčič

Zdrava pasja ušesa ne potrebujejo posebne nege

Zdrava pasja ušesa ne potrebujejo posebne nege, čeprav bi nam radi trgovci v ta namen prodali marsikaj.

Da zdrava pasja ušesa ne potrebujejo nege, poudarja tudi strokovnjakinja, izr. prof. dr. Tina Kotnik, dr. vet. med.

Nekaterim pasmam psov (na primer kodrom) v zunanjih sluhovodih gosto izraščajo dlake. Zdravim živalim teh dlak ne pulimo, saj na ta način po nepotrebnem dražimo kožo, žival pa do postopka dobi odpor in nam v primeru vnetja ušes, ko bo čiščenje in aplikacija zdravil potrebna, tega ne bo več dovolila.

Sogovornica poudarja, da vraščanje dlak zagotovo ne povzroči vnetja sluhovodov. Velja, da tisto, kar je narava dala, tam mora biti. Enako velja tudi za vnašanje čistil v uho. Zdravo uho se čisti samo, zato bi z vnašanjem čistil po nepotrebnem povečali vlago in kožo sluhovodov razmehčali, kar bi olajšalo razmnoževanje mikroorganizmov in dejansko lahko vodilo v vnetje. Drugače pa je seveda, kadar iz različnih vzrokov pride do vnetja. Takrat so poleg čistil na mestu tudi antiseptiki in druga zdravila, ki jih predpiše veterinar. »Če torej opazimo, da se žival praska za ušesi in otresa z glavo, je potreben pregled pri veterinarju,« zaključi sogovornica.

Bedlingtonski terier

Bedlingtonski terier je pasma, ki je pri nas še zelo redka. Šele nedavno smo namreč v Sloveniji dobili prvo rodovniško leglo teh zelo inteligentnih, psihično trdnih in pogumnih psov.

Nam je pasmo bedlintonski terier predstavila vzrediteljica Katja Sheikh iz Ilirske Bistrice.

Domovina bedlingtonskega terierja je Velika Britanija, še zlasti rudarsko območje Rothbury Forest v grofiji Northumberland. Bedlingtonski terier spada med stare terierske pasme, sprva pa je bil znan kot rothbury ali rodbury terier. Ime bedlintonski terier se pri pasmi ni uporabljalo do leta 1825, vendar imajo nekateri od teh psov rodovnike, ki jih je mogoče zaslediti že vse od leta 1782. Po eni od razlag naj bi prispel v Anglijo v 18. stoletju, skupaj s potujočimi cigani. Po nekaterih teorijah so si prepoznavne nepostrižene resice na uhljih teh psov omislili ravno cigani zaradi njihove velike ljubezni do uhanov. Po drugi teoriji so se za resice odločili rudarji zato, da bi pse ščitile pred ugrizi podgan. Pasma ima namreč dolgo zgodovino lova podgan v rudnikih. Kasneje so pse križali z različnimi vrstami terierjev, predvsem z lovskim psom vidrarjem, ki so ga uporabljali za lov na vidre, whippetom, dandie dinmontom, malim angleškim hrtom in verjetno tudi s kodrom. Prvotno se je pasma uporabljala za lov na male škodljivce ter jazbece in lisice, saj je bila njena hitrost in ostrina pri lovu zelo cenjena. Vlogo delovnega lovskega psa opravlja bedlintonski terier še danes, čeprav ga mnogi poznajo predvsem v vlogi reševalcev in spremljevalnih psov. Poleg klasične razstavne linije je še vedno prisotna tudi lovska linija granitor.

osebni arhiv Katje Sheikh/fotoatelje Maraž Ilirska Bistrica/
osebni arhiv Katje Sheikh/fotoatelje Maraž Ilirska Bistrica/

Njihovo naklonjenost si je treba pridobiti

»S pasmo sem se srečala med življenjem v Angliji. Zaradi svojega prav posebnega videza, ki spominja na ovčko, so mi ti psi hitro padli v oči. Imela sem veliko srečo, da sem lahko nekaj časa preživela v družbi dveh kužkov, ki sta me popolnoma navdušila,« priznava Katja Sheikh in hkrati dodaja, da je pasma izpolnjevala vse kriterije, ki se ujemajo z njenim življenjskim stilom. »Zato sem se tudi odločila zanjo. Bedlingtonski terierji niso ne preveliki in ne premajhni, saj dosežejo med 10 in 13 kilogramov. Veljajo za hipoalergeno pasmo in ne spuščajo dlak. Dolžino dlake lahko prilagajamo, kar je velik plus, če zime preživljaš na kontinentu in vroča poletja ob morju. Čeprav se po njihovih žilah pretaka lovska kri, so zvesti in s primerno vzgojo in treningom zelo učljivi psi. So kondicijsko zelo sposobni in me tako lahko spremljajo na dolgih trekingih. Če bi jih morala opisati z eno besedo, bi to bila – naklonjeni. Pridobiti si njihovo naklonjenost je privilegij, saj so po naravi plahi in nezaupljivi. Ko pa si pridobiš njihovo naklonjenost, so zvesti, ljubeči in zelo predani,« izpostavlja sogovornica.

Zaradi redkosti te pasme v Evropi se je po skoraj treh letih čakanja odločila, da prvo psičko v modri barvi pripelje kar iz rodne Anglije. »Z nami je že tri leta. Po tem, ko sem imela psičko, je bilo lažje. Njen rodovnik sem poslala v vse evropske psarne v upanju, da dobim še primernega samca. Po dveh letih sem dobila ponudbo iz priznane italijanske psarne in tako je k nam prišel še samec v jetrni barvi,« pove Katja Sheikh. Po njenih besedah je redkosti pasme – pasma namreč ni redka le pri nas, temveč nasploh – botrovalo več dejavnikov. »Dodobra jo je zdesetkala dedna Wilsonova bolezen ali toksikoza (CT). Pasma si je občutno opomogla, odkar imamo na voljo genska testiranja, zato je zelo pomembno, da ob nakupu psa preverite, ali so starši testirani. Sicer pa je življenjska doba te pasme še vedno med daljšimi, saj ti psi običajno dosežejo med 14 in 16 let,« dodaja. Drug razlog je nega dlake. »Ta pasma spada med zahtevne, saj sta potrebna striženje in nega vsakih 4 do 6 tednov, če želimo ohraniti tipičen ‘ovčkasti’ videz,« izpostavlja Katja Sheikh.

Za aktivne lastnike, lahko tudi začetnike

Pasma je po njenih opažanjih primerna za začetnike, ki so pripravljeni vložiti čas v vzgojo, šolanje in socializacijo, saj so ti psi zelo inteligentni, psihično trdni, pogumni, skratka tipični lovci, ki hitro nadvladajo. »Primerni so za aktivne lastnike, saj potrebujejo vsaj eno uro rekreacije dnevno, sicer lahko občutek osamljenosti in nezadovoljstva hitro privede do uničevalnosti,« opozarja vzrediteljica. Potencialni lastniki po njenih navedbah lahko izbirajo med vrsto aktivnosti, s katerimi se bo vztrajen in učljiv bedlingtonski terier z veseljem ukvarjal. Všeč so mu namreč tako agility kot dogdancing, rally obedience in frizbi.
V odnosu do otrok je prijazen, kljub temu pa je priporočljiv nadzor pri igri, predvsem pri manjših otrocih. Bolje se ujame s starejšimi otroki, ki so mirnejši in mu pustijo, da se umakne, ko ima dovolj druženja. Z drugimi živalmi ima dober odnos, potrebna pa je primerna socializacija od vsega začetka, saj zaradi svojega lovskega nagona rad lovi manjše živali, kot so ptice in mačke. »Zato sta vzgoja oziroma šolanje pri tej pasmi bistvenega pomena. Lastniki s predhodnimi izkušnjami vsekakor ne bodo imeli težav, vendar je treba vseeno poudariti, da ta pasma psov potrebuje veliko stimulacije,« še poudarja Katja Sheikh.

Katja Željan