Dobrodelnost do živali: Kako vemo, komu lahko zaupamo?

Decembra več darujemo tudi za živali. Toda kako vemo, komu zaupati? Društva pravijo, da je ključna transparentnost.

»Za živali se v decembru več daruje, mogoče tudi zato, ker je čas obdarovanj in v zameno za prispevke dobijo naše izdelke (koledar, majice, copate, skodelice, bombažne vrečke), ki so lahko res lepo darilo. V decembru smo (razen lansko leto) vedno imeli pogosto stojnice v večjih trgovskih centrih in ravno te izdelke so mimoidoči vzeli za darila. Pa tudi sicer so decembra bolj pogosto dali prostovoljni prispevek,« nam svoja opažanja razložijo v Društvu za zaščito živali Pomurje, kjer opažajo, da ljudem v zadnjih petih letih ni več tako težko prispevati za živali, še posebno, če pomagajo točno določeni živali in kasneje tudi vidijo njeno izboljšanje.

Ali bomo določenemu društvu pomagali ali ne, pa je po mnenju Lajke, društva za zaščito in pomoč živalim v stiski, močno odvisno od marketinga, ki je lahko zelo različen, »od konstantnega čustvenega izsiljevanja s solzavimi zgodbami, podkrepljenimi s preveč nazornimi fotografijami, do pravljic o grandioznih društvenih uspehih, ki nimajo z realnostjo nobene zveze, če pa zgodbo pograbijo še mediji, se pa denarnice kar precej na široko odprejo. Na splošno pa menimo, da so ljudje bolj darežljivi za dobrobit živali, kot so bili v preteklosti,« povedo v Lajki. Dodajo, da je covid kriza vplivala tudi na zmanjšanje donacij finančnih sredstev, na srečo pa se je za leto 2020 odstotek donacije od dohodnine povečal z 0,5 na 1 %, kar jim seveda v tej situaciji ogromno pomeni.

Da so ljudje vedno bolj osveščeni, menijo tudi v Društvu za zaščito živali Kranj, kjer v decembru opažajo več povpraševanja po darilcih z dodano vrednostjo. Izvajajo tradicionalne božične licitacije in prodajajo božični koledar. Pa tudi sicer, skozi celo leto prejmejo več dobrodelnih prispevkot kot nekoč. »Veliko ljudi namreč namesto daril za rojstni dan zbira denar za takšne namene ali pa ob smrti pokojnika družina nakaže zbrane donacije. Ljudje so bolj osveščeni glede živalske problematike in zato tudi raje darujejo. Je pa res, da pri nas vedno javno objavimo, za kaj smo sredstva porabili, npr. s kakšnim namenom smo pripravili licitacije. Transparentnost je ključna za zaupanje,« pravijo v DZZŽ Kranj. S tem se strinjajo v društvu Hrtji svet, ki odločilni dejavnik vidijo v resnični zgodbi, ki stoji za prošnjo po donacijah. Če ljudje zgodbi zaupajo, pravijo v društvu Hrtji svet, potem radi darujejo: »Včasih še sami ne moremo verjeti, koliko sredstev ali materiala se lahko zbere. In deliti potem povratno informacijo in pokazati, kako je vse darovano psom spremenilo življenje – to je tista neprecenljiva stvar. Mogoče res ne moremo rešiti vseh, a če lahko rešimo eno življenje, je vsekakor vredno poskusiti. In darovati.«

Praznični recept: Piščančji hrustljavčki z jabolkom in cimetom

Praznični mesec ne bo zares praznični, če nekaj tega vzdušja ne boste delili tudi z vašimi kosmatimi spremljevalci.

Kaj pa, če bi jih letos razveselili s piščančjimi hrustljavčki z jabolkom in cimetom?

Sestavine:

  • 150 g ovsenih kosmičev
  • 1 jabolko
  • 200 g nemastnega piščančje meso (mleto)

Priprava:

Jabolko naribajte in jo zmešajte s surovim piščančjim mesom, najlažje bo, če uporabite mleto meso. Temu dodajte ovsene kosmiče, ki so lahko zdrobljeno ali zmleti. Vse sestavine pustite nekaj časa, da se namočijo. Če je masa presuha, jo lahko nekoliko prelijete z mlačno vodo. Na koncu v zmes dodajte 1 čajno žličko cimeta in sestavine dobro premešajte.

Oblikujte kroglice, ki jih potem na pladnju lahko dodatno sploščite. V predhodno ogreti pečici jih pecite 10 do 15 min na 180°C.

Nemasten piščanec je lahko prebavljivo meso, ki je primerno za pse vseh starosti. Jabolko doda sočnost, ščep cimeta pa ustvari pravo praznično vzdušje. Če vaš pes ne tolerira perutnine, lahko piščančje meso brez težav zamenjate z drugo vrsto mesa.

Lena Gregorčič

10 pasem psov, ki najraje ustrežejo svojemu človeku

Vsi vemo, da je vsak pes rad ob svojem človeku in da mu želi tudi ustreči, pa vendar naj bi deset pasem v tem pogledu še posebej izstopalo.

Vas zanima, za katere pasme gre? Portal ilovedogscute.com je mednje uvrstil naslednje:

Zlati prinašalec:

Je nadvse potrpežljiv, miren in navezan na člane svojega krdela. Zelo rad ima otroke. Je odličen delovni pes, brez večjih težav se ga da izšolati po programih klasične poslušnosti (brez obrambe), uporaben pa je tudi za iskanje pogrešanih oseb in za iskanje ponesrečencev v ruševinah. Potrebuje veliko prostosti in ukvarjanja z njim.

Labradorec:

To je aktiven pes, poln energije. Je izjemno prijazen, visoko inteligenten, zelo zvest lastniku, v pasjem svetu pa velja tudi za zabavnega in nekoliko hiperaktivnega.

Koder:

Odlikuje ga zaupljivost in ljubeznivost ter močna navezanost na človeka. Je odličen družinski pes, a ne mara samote, zato ni primeren za družine z dolgim delovnim časom. Vsi kodri potrebujejo veliko količino človeške pozornosti in občutek pripadnosti.

Valižanski ovčar pembroke:

Je poslušen, ljubeč, prijazen, neustrašen, samozavesten, zelo zvest in zelo aktiven pes. Kljub svoji velikosti je odličen pes čuvaj, saj je izredno zaščitniški do svoje družine in ozemlja, do tujcev pa zadržan.

Ameriški pitbul terier:

Na lastnika in ostale družinske člane je zelo navezan. Z otroki se lepo razume, pri igri pa je potreben nadzor odrasle osebe, predvsem pri manjših otrocih. Prijazen je celo do tujcev.

Nemški ovčar:

Če si boste omislili nemškega ovčarja, boste spoznali, da ste za družabnika dobili izredno inteligentno bitje. Je uravnovešen in zanesljiv, izvrsten čuvaj in do tujcev nezaupljiv. Pazil bo na vas, vašo družino in vaše imetje, vendar pa bo najbolj navezan le na enega gospodarja. Je zvest, drzen, pogumen in ubogljiv pes, ki prinese zadovoljstvo vsakemu lastniku.

Kodrasti bišon:

To je živahen, energičen, igriv in aktiven pes, ki potrebuje veliko lastnikove pozornosti. Najsrečnejši je pri družinah, ki ga vključijo v svoje dnevne aktivnosti. Za to pasmo je značilen nežen in prijazen karakter, obenem pa so ti psi izjemno zaščitniški do svojih lastnikov in zato dobri čuvaji. So zelo samostojni in samozavestni, a kljub temu najbolj uživajo v lastnikovem naročju.

Kavalir kralja Karla:

Številni lastniki teh psov pasmo opisujejo kot nadvse prijetnega in prilagodljivega prijatelja, ki je vedno dobre volje. Kljub svoji majhnosti in nežnemu videzu veljajo za izredno pogumne in radožive. So prilagodljivi, potrpežljivi, zelo inteligentni in tudi vodljivi. Po naravi je kavalir kralja Karla vedno pripravljen ustreči lastniku, zaradi česar ga je izredno lahko šolati, če poznamo osnovne karakteristike pasme.

Avstralski ovčar:

Je zelo inteligenten, energičen in ljubeč pes, ki rabi nenehno zaposlitev. Zaradi tega je primeren za aktivno družino. Ti psi so bili vzgojeni za zganjanje živine, zato bodo zganjali vse od ljudi, živali, koles in avtomobilov. Lahko vas ščipajo v pete, vendar boste to odpravili z vzgojo. Imajo močan nagon za varovanje in želijo biti ob svojih lastnikih ves čas. Nenehno vam bodo sledili in vas nadzorovali. Z lahkoto izkazujejo ljubezen, želeli vas bodo lizati po obrazu.

Rodezijski grebenar:

To so predani, ljubeči in izrazito navezani psi. Na svojega lastnika se močno navežejo in bi zanj storili vse. So tudi zelo prilagodljivi in se hitro vpeljejo v družinsko življenje.

Katja Željan

Preberite še:

10 pasem psov, ki zahtevajo največ pozornosti

Škot s svojo psičko Luno prehodil celoten premer Kanade

Škot Michael Yellowlees je s svojo psičko Luno, pasme sibirski haski, opravil resnično izjemen in zahteven podvig.

Na trekingu je namreč prehodil celoten premer Kanade, in sicer od Pacifiškega do Atlantskega oceana. Glavni cilj dogodivščine, dolge kar 5000 milj (ali približno 8045 kilometrov), je bil opozoriti na nujnost obnove Škotskega višavja.

Michael, tudi oblečen v škotski kilt, in Luna sta svoj treking po Kanadi začela v marcu, dogodivščina pa je trajala kar devet mesecev. Na pot sta se odpravila le z akustično kitaro, zemljevidom in preprostim vozičkom, med potjo pa sta zbirala denar za zasaditev novih dreves pri obnovi naravnih habitatov kaledonskega gozda, ki se je nekoč širil čez območje celotne Škotske.

»Na poti naju je spremljalo zelo različno vreme, od snega in snežnih zametov do vročine in velikih črnih muh poleti. Vendar pa sem prepričan, da je bil najtežji prav mentalni izziv podviga. Pot je namreč zelo dolga, največkrat pa si na cesti popolnoma sam,« je povedal Škot, ki je med podvigom uničil kar pet parov pohodniških čevljev.

Kot je še dejal Yellowlees, je bila Škotska nekoč pokrita s kar 1,5 milijona hektarjev borovcev, do danes pa se je na Škotskem ohranil le še odstotek kaledonskega gozda, ki naj bi izviral še iz časa antike. Škota in njegovo zvesto psičko Luno, ki se je izkazala kot resnično odlična popotniška družba, so na dolgi poti marsikje pozdravili domačini ter jima prinesli hrano in pijačo. »Podpora je bila resnično velika, ljudje so bili navdušeni nad tem, kar počneva,« je še povedal Škot.

Katja Željan

Zakaj se psi bojijo ognjemetov?

Ste se kdaj spraševali, zakaj se psi bojijo ognjemetov? Veterinarka dr. Michelle Burch in pasji trener Alex Smith sta pred kratkim pojasnila, od kod izhaja ta strah.

Po njunih besedah so ognjemeti za pse velika fobija, saj je hrup, ki ob njih nastaja, za pse enostavno preveč glasen in zato nadvse moteč.

»Ta fobija ima več učinkov, ki vodijo k anksioznosti psov,« je izpostavila dr. Burcheva. Dodala je, da psi ognjemete dojemajo kot grožnjo, zaradi česar tudi razvijejo fobijo na hrup, ki ob ognjemetih nastaja. »Hrup, ki spremlja ognjemete, je nadvse glasen in ga je hkrati težko predvideti, kar je za pse asociacija za grožnjo,« je še izpostavila.

Ognjemete psi za grožnjo dojemajo tudi zato, ker se pred njimi ne morejo skriti oziroma uiti, zaradi tega pa se počutijo ujete. »Ker tem grožnjam, glasnim zvokom in pokanju ne morejo uiti, to povzroča fobijo na hrup, ki spremlja ognjemete,« je še pojasnila dr. Michelle Burch.

Katja Željan

Preberite še:

Vedno več trgovin umika pirotehniko s svojih polic

Severna Irska prepovedala lov na divje živali s psi

Na Severnem Irskem so pred dnevi prepovedali lov na divje živali s psi. Za takšno odločitev je glasovalo 45 poslancev spodnjega doma tamkajšnjega parlamenta, 38 pa jih je temu nasprotovalo.

Po besedah Johna Blaira, pobudnika predloga, je namreč takšna praksa že »dolgo preživeta«.

Medtem ko je lov na divje živali s psi v Angliji, na Škotskem in v Walesu nelegalen od začetka tega tisočletja, je bil na Severnem Irskem do nedavnega dovoljen. Tamkajšnji minister za kmetijstvo in okolje Edwin Poots izjavil, da osebno predlogu ni bil naklonjen, organizacije za dobrobit živali pa so bile z odločitvijo zadovoljne, čeprav po njihovem prepričanju glasovanje v spodnjem domu parlamenta dejansko ni odražalo mnenja javnosti in raziskav javnega mnenja o tem vprašanju. »Lov na divje živali s psi je sadistično in kruto dejanje. Prav zagotovo za takšna dejanja ne bi smelo biti prostora v nobeni napredni in sočutni družbi,« so opozorili.

John Blair pa je še dodal: »Lov na lisice ali jelene ne bi smelo ne bi smelo najti prostora v nobeni civilizirani družbi«. Poudaril je, da so se o predlogu zakona javno posvetovali s kar 18.000 državljani in da je njihovo pobudo 80 odstotkov vprašanih podprlo.

Katja Željan

Pasma baset skozi izkušnje lastnikov

Baset je kljub nekoliko resnemu in zadržanemu videzu zelo živahen, družaben, prijetnega značaja, čeprav včasih tudi precej svojeglav, a hkrati zelo navezan na svojega gospodarja, saj gre za nadvse ljubečo pasmo.

Kaj pa o basetu pravijo tisti, ki jim ta pasma lepša življenje?

Valentina Furlan, lastnica baseta Luisa:

»Luis je moj drugi baset, čeprav so mi ti psi že od nekdaj všeč. Od otroštva živim v družbi psov in si življenja brez njih enostavno ne morem predstavljati. Dolgo sem iskala prvega baseta in končno dobila Atosa, ki je bil z nami skoraj deset let. Zelo dolgo sem potrebovala, da sem ga vsaj malo prebolela. Bil je enostavno pes, ki mi je dal vse in več, kar pes lahko da človeku. Po nekaj letih sem kupila novega baseta. Naj povem, da imava z možem vedno dva psa, tokrat imava poleg Luisa še Ali, pasme brandl brak. Ko je prišla k hiši, je bil Luis kar dolgo precej ljubosumen, čeprav zdaj ne more brez nje. Luis bo letos dopolnil sedem let in se je že precej umiril, sicer pa je tipičen predstavnik svoje pasme. Je zelo svojeglav, sicer pa prisrčen, zabaven, še vedno igriv, rad ima otroke, hrano, krtačenje, predvsem pa mene; predan mi je do zadnje dlake. Čeprav deluje okorno in ležerno, je izredno hiter in gibčen, posebej, kadar jo želi popihati. Ima močan lovski nagon; ko pride divjadi na sled, ga nihče ne ustavi. Psa imata veliko dvorišče, redne dolge sprehode, a najraje sta v hiši, kjer se razvajata in opazujeta vsak moj gib in razumeta vsak namig, včasih se mi dozdeva, da že samo misel. Lepo jima je pri naju in nama je tako zelo lepo z njima.«

Dunja Frbežar Gostiša, lastnica basetke Fride:

»Lani spomladi je v našo družino prišla basetka Frida. Je naš tretji pes te čudovite pasme, pred njo sta bili naši basetki Biba in Tita. Ko je odšla Tita, smo celih šest let iskali mladiča te pasme, vendar pri nas legel basetov ni bilo. Ko smo izvedeli, da pri Ambrožičevih v Vipavi pričakujejo leglo basetov, smo se takoj odločili za novega psa. Pri prvem obisku se nam je usedla v srce najmanjša in hkrati najbolj nagajiva psička v leglu. Za to pasmo je značilno, da so njeni predstavniki zvedavi, nagajivi in hkrati zelo nežni, zlahka lahko prespijo dan ali pa se cel dan sprehajajo. Pomembno jim je, da so skupaj z družino, na katero se zelo navežejo. So tihi psi in poredko lajajo, ko pa zalajajo, se jih daleč sliši. Novim lastnikom priporočam vztrajnost pri vzgoji zato, ker so baseti precej samostojni psi in se, ko so zaposleni z raziskovanjem, ne odzivajo radi na poziv ali ukaze lastnika. Z zdravjem psov nismo imeli posebnih težav, treba pa je posebno skrb posvetiti njihovim žametnim uhljem, ki jih je treba pogosto čistiti. To pasmo priporočam družinam, ki se bodo psu posvetile in ga imele rade. Poplačano jim bo s tem, da bodo imele brezpogojnega prijatelja in klovna v družini do njegove pozne starosti.«

Nika Mikulčič, lastnica baseta Asa:

»Odločitev, da bo v naš dom prišel kuža, ni bila enostavna. Strah pred neukrotljivim in neposlušnim kužkom je bil zelo velik. Tako je bila želja najstarejše hčerke Ize, da bi dobili psa, dolgo neizpolnjena. Kljub temu je bila tema pogovora o psih večkrat na sporedu, baseta smo predelali na dolgo in široko. Misel, da bi v naš dom prišel baset, se mi je zdela skoraj nemogoča, saj je ta pasma psov pri nas res redkost. Ko se je ponudila priložnost, so se vsi strahovi in dvomi postavili na svoje mesto. V naš dom smo poleti 2020 sprejeli Asa. Simpatičnega dolgouhca, ki je ob začetku pojedel prav vse, kar je bilo na njegovem dosegu, in nam s tem povzročil nemalo skrbi, sebi pa prebavnih težav. Nekaj časa je trajalo, da smo ujeli ritem in sproti pobirali vse slive in jabolka po našem vrtu. Pri šolanju je potrdil svojo trmoglavost in lovski nagon. Neprestano vohanje in na trenutke prav nemirno iskanje nas je velikokrat presenetilo. Naš As zelo dobro ve, kdaj se mu splača kaj narediti in kdaj res ni potrebe, da bi se kam premaknil. Uživa v družbi otrok, vedno pozdravi vsakega, ki pride mimo, in ga pogleda s svojim žalostnim pogledom. Ampak naš As zagotovo ni žalosten, temveč vesel baset, ki je v družino prinesel nova doživetja in še več aktivnosti za vse člane. Zna biti živahen, aktiven, igriv, zna biti pa tudi pravi terapevt, ki z glavo na kolenih nepremično zre v oči in uživa v božanju. Je zelo priden kuža in res smo veseli, da ga imamo.«

Katja Željan

Preberite še:

Baset – nežen in miren kuža z najbolj otožnim pogledom na svetu

Bi pirotehnična sredstva lahko opredelili kot mučenje živali?

Za nekatere živali je praznični čas z vso pripadajočo pirotehniko vse prej kot čaroben. Pa bi pirotehnična sredstva lahko opredelili kot mučenje živali?

»V peti alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o zaščiti živali so določena prepovedana dejanja: obmetavanje s petardami ali drugimi pirotehničnimi sredstvi, obmetavanje s kamenjem ali drugimi predmeti … Nadzor nad to določbo izvaja policija in uradni veterinarji. Če gre za prekršek, je predpisana globa za posameznika od 800 do 1.200 evrov,« odgovarjajo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).

Če pa dejanje izpolnjuje kriterije, ki so predpisani v 4. členu zakona, gre za sum mučenja živali, ki je kaznivo dejanje.

Kot mučenje živali (342. člen) se šteje vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo, dalj časa trajajoče ali ponavljajoče se trpljenje, ali pa škodi njenemu zdravju, kot mučenje pa se smatra tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Posameznika, ki je spoznan za krivega mučenja živali, lahko kaznujejo z denarno kaznijo ali z do tremi meseci zapora.

Na konkretno vprašanje, ali na MKGP podpirajo popolno prepoved uporabe pirotehnike in ali je Slovenija sploh o tem že kdaj resno razmišljala, pa nam na ministrstvu niso odgovorili.

Preberite še:

Kuža zbil avto, ko je v strahu pred ognjemetom pobegnil