Recept za pasje piškote s tuno

Od časa do časa vsak pasji skrbnik rad pripravi kaj slastnega za svojega psa. Zakaj ne bi bili tokrat na sporedu pasji piškoti s tuno?

Ti vam bodo gotovo uspeli, četudi v kuhinji niste najbolj domači.

Potrebujete pločevinko tunine v lastne soku (v olju bo preveč mastna in lahko nagaja prebavi), jajce in 100 do 150 g ovsenih kosmičev. Sestavine, ki jih gotovo imate vedno doma. Kakšen pa je postopek?

V treh korakih do slastnih pasjih keksov

1. Ovsene kosmiče na grobo zmeljite v mikserju, da dobite “mokasto” teksturo. Temu dodajte tuno in jajce, po želji tudi žličko kokosovega olja.

2. Maso dobro premešajte. Če je preredka, dodajte še nekaj zmletih ovsenih kosmičev. Testo nato razvaljajte in razrežite na na kvadratke. Če iščete še bolj enostavno varianto, jih lahko oblikujete kar z žličko.

3. Pečico segrejte na 180˙C in pasje piškote pecite 20 do 25 min oz. do zlato-rumene barve.

Če vaš kuža ne mara rib, lahko tuno nadomestite z mesom po želji. Če imate doma psa, ki je alergičen na jajca, jih lahko preprosto izpustite.

Ko so pasji piškoti pečeni, jih spravite nekam na varno in odmerjajte počasi, da jih ne bo vaš kosmatinec prehitro snedel. Dober tek!

Lena Gregorčič

V zaprti vrečki v košu na postajališču našli osem pasjih mladičkov

Še ena žalostna zgodba o zapuščenih mladičkih je preplavila splet, tokrat prihaja iz Južne Avstralije. Na nekem postajališču za tovornjake so v košu za smeti našli osem pasjih mladičkov.

Gre za pse pasme avstralski kelpie. Ko so jih našli, so bili stari komaj 5 tednov.

Mladičke sta našli Nicole Olsen in njena 6-letna hči, ko sta iz smetnjaka zaslišali cviljenje in jokanje. Ko sta pogledali v smetnjak, sta pod smetmi našli tesno zaprto vrečko, v njej pa šest živih mladičkov ter dva v izjemno slabem stanju. Zavili sta jih v brisače in takoj poklicali pomoč, najdeni kužki pa so bili kmalu urgentno na poti k veterinarju.

Dva izmed njih sta bila v izjemno slabem stanju in žal nista preživela. Veterinar je ob tem dejal, da takšne krutosti še ni videl.

Preostali preživeli mladički pa bodo na voljo za posvojitev.

Zgodba o Angoli, ki jo je lastnik pri šestih mesecih zavrgel, potem pa je srečala Tjašo

Angola je na svet prikukala 9. oktobra 2018. Verjetno kot ena majhna črno bela kepica, ki je s svojimi čudovitimi očmi, radovedno zrla v svet. Žal ji je bilo poklonjeno življenje pri galgueru, ki pa ni bilo posuto z rožicami.

Verjetno je odraščala z drugimi galgi, kjer je podrejeno sledila ukazom in željam njenega skrbnika … Ki jo je pri šestih letih zavrgel. Zavrgel je bitje, ki ga lahko opišem le kot eno neizmerno hrtjo srečo.

Kaj vse je doživela v vseh šestih letih, lahko le predvidevam. Njene brazgotine in njen strah povedo vse. Zagotovo pa sta v njej neizmeren pogum in neizmerna želja po zaupanju, po preživetju.

Najine poti se so križale, ko sem opravljala prostovoljno delo v zavetišču Scooby Medina. Ne boste verjeli, ampak tisto leto sem bila najbolj prepričana, da žal še ni prostora v mojem življenju za kakršnegakoli novega člana. In seveda zarečenega kruha se največ poje.

Angolo sem spoznala že prvi dan … Spomnim se je kot izredno mirne in malce zadržane galgice. Njena mirnost in milina sta me prevzeli. Bila je res ena izmed posebnih galgic, take vezi do sedaj še nisem čutila. Ona je začutila mene, jaz njo. Že prvi dan se mi je usedla v srce. Drugi dan, ko je prirepkala do vrat in me veselo pozdravila, si je pa svoje ime za vedno zapisala vanj. Kljub temu, da je bila to sekundna odločitev, sem vedela, da je Angola moja sorodna duša, kateri moram pokazati vse lepote tega sveta. Vsako popoldne po opravljenem delu in spoznavanju ostalih galgov, sem sedela v njeni ogradi in sanjarila o najinem skupnem življenju. Ker zaenkrat je bilo to le sanjarjenje … In čutila sem strah, tesnobo. Ali bo Angola moja sopotnica ali ne … Z Angolo sva v tistem tednu najino vez še poglobili. Bila je moja senca. Kamor sem v ogradi šla jaz, je šla ona za mano … Mislim, da je takrat že vedela, da je kar tako ne izpustim iz svojega življenja.

Kmalu je nastopil dan najinega slovesa … Bil je žalosten dan, saj nisem vedela, ali se bodo najine poti ponovno srečale, oziroma če se sploh kdaj bodo. Bil je dan … Dan za solze … Kakor, da ni bilo že dovolj grozno, je bila že ”on hold” za italijansko organizacijo … Bilo je še težje ob tej informaciji. Me bo še čakala, preden pridem domov?

Naša pot v Slovenijo se je nepredstavljivo vlekla. Kar teleportirala bi se domov in vprašala za njihovo podporo. Končno smo prispeli. Najprej v Italijo, nato še pot do Ljubljane … In pot do Kamnika … Bo te poti sploh že kdaj konec?

Kljub temu, da sem bila v zavetišču v kontaktu s starši, sem razumela, da se je za pomembne odločitve potrebno osebno pogovoriti. Ko sem prišla domov, nisem nič kaj čakala … Takoj sem povedala kakšna posebna, čudovita, nežna duša čaka v zavetišču … In dodala sta le to, da jo z veseljem sprejmemo v našo družino. Od sreče sem skoraj počila.

Takoj sem sporočila društvu in naslednji dan sem dobila mail. Angola ne bo več čakala na svojega človeka. Angola ga je našla. Je našla mene. In čisto res je tako.

Transport je bil napovedan čez en mesec in pol. Kljub temu, da se je čakanje zelo vleklo, sem imela ogromno dela in priprav na njen prihod. Seznami so se polnili, branja literature ni zmanjkalo. Priprave so bile v polnem teku. Želela sem, da res Angolo čaka tisto, kar si zasluži. Čakala jo je cela družina, čakali smo, da še bolj napolni naša srca, čakali smo, da ji končno lahko pokažemo, kakšno življenje si zasluži – in čisto nič manj.

Ure so se spreminjale v dneve, dnevi v tedne in tedni v mesec. In končno je nastopil 15. november. Dan prihoda Angole. Skupaj z Majo, Sašo in prijateljico Nušo smo se odpravili v Italijo. Bližje Sloveniji nam jo je pripeljal Marco, katerega je takoj očarala. Ko je parkiral avto na parkirišču, mi je srce začelo biti … Bilo je hitreje in hitreje … Oči so se solzile … Komaj sem čakala, da jo objamem in ji povem, da bo od sedaj naprej vse vredu. Zagledala sem jo. Drobno, suhljato galgico, z očmi polnimi upanja …

Doma so jo pričakali moj fant, moja starša, sestra in njen mož … Ko sem se peljala po ulici, sem jih zagledala na oknu. Vsi v pričakovanju naše galgine. Takoj je vse prevzela, pogumno je pregledala našo hišo, pozdravila svoje ljudi in se zmedeno vrtela od enega do drugega. Po kopanju je končno sledila slastna večerja, ki pa ji ni teknila. Razumljivo … Utrujena od dolge poti je zaspala na svoji postelji. Hja … Čisto njena postelja, mehka in topla …

Z Angolo vsak dan odkrivava nov svet. Velike strahove sva spreminjali v majhne strahce. Nekatere majhne strahce pa sva spremenili v nič … V našem domu se je hitro sprostila in vse družinske člane vzela za svoje. S svojim plesočim repkom pozdravi vsakega od nas, ko pridemo domov. Je res ena neizmerno sreča in moje življenje je spremenila v eno samo poezijo. Angola je moj stalni sopotnik v življenju, kar je njej več kot všeč. Najina vez postaja vedno trša in vedno močnejša. V pol leta, odkar je obrnila nov list v življenju, sem ugotovila, da je prava lakotnica. Iz same kostke se je spremenila v postavno galgino in s svojo pojavo ne ostane neopažena. Njen nos zavoha vsak košček hrane in postala je prava mojstrica v ‘fehtanju’. Hrano v glavnem obožuje. Veseli se najinega skupnega treniranja trikov. Oh, to je pravi žur. Takrat se vrti kot vrtavka in vse trike bi naredila hkrati, če bi jih le lahko. Všeč ji je, ko greva na obisk k mami, kjer vedno dobi kakšen slasten košček mesa. Kljub temu, da je nezaupljiva, se ji s hrano hitro prikupiš – le nekaj časa in potrpežljivosti potrebuješ. Zelo rada gre na sprehode, najbolj všeč so ji jutranji … No, všeč ji je le odhod, potem bi se ona bolj pasla, kot pa kaj veliko hodila. Večerni sprehodi so pa čas za druženje z ostalimi njenimi prijatelji, tako pasjimi kot človeškimi. Kot pravi hrt rada tudi spi. Pred enim mesecem je ugotovila, kako mehka je moja postelja in seveda, če se ji je uspelo nagužvati na posteljo, se ji je uspelo nagužvati tudi na kavč. Rada ima tudi našega mačkonarja Jerryja, čeprav jo kdaj pa kdaj tleskne po riti. Rada leži z njim na terasi, rada skupaj z njim deli priboljške, rada ga voha in je v njegovi bližini. Takoj se je spoprijateljila z njim, le kraljevič Jerry je rabil malo več časa. No, ampak, ko je videl, da mu ob prihodu Angole ni padla krona iz glave, jo je brez problema sprejel za svojo.

To je Angola, moj mali škrat. Kot vidite uživava neizmerno, vsak dan izkoristiva kakor se najbolje da. O njej bi seveda lahko pisala še in še, saj je res vsak dan z njo nekaj posebnega. Zaenkrat pa toliko o nas. Vse vas prav lepo pozdravljava in vam mahava iz mehkega kavča. Če naju pa kdaj kje srečate, se pa kar ustavite, bomo podelili kakšno besedo, spoznali boste Angolo in še v živo videli kakšna prisrčna galgina je.

Tjaša in Angola

Zgodbo so nam posredovali v društvu Hrtji svet

Video: v trgovini imeli vajo oboroženega ropa, pes čuvaj pa jo je predremal

Pred dnevi je po spletu zaokrožil zanimiv video. V eni izmed zlatarn so izvedli vajo oboroženega ropa, pri tem pa je lastnik računal na svojega psa čuvaja.

Toda haski Lucky se ob vaji, ki so jo sicer organizirali na Tajskem, v sodelovanju z lokalno policijo, ni dal motiti in je vse skupaj gladko predremal.

Ob tem ga je lastnik zlatarne večkrat ošinil s pogledam, češ ‘ali bo že kaj?’, toda pes se je odločil, da ga med dremežem nihče ne bo motil. Lastniku pa je sedaj verjetno jasno, da je njegova Lucky čudovita družba in ljubljenček, za obrambo pred tatovi pa bo treba poiskati druge rešitve.

 

Seznam 28 živil, ki jih psi ne bi smeli jesti

Ameriški Canine Journal je pred kratkim objavil spisek 28 vrst hrane, pijače ter nekaterih dodatkov, ki jih lastniki ne bi smeli dajati svojim štirinožcem.

Nekatere med njimi so za pse naravnost toksične, zato se dobro prepričajte, da se ne bo znašla v ustih vaših pasjih ljubljencev.

Kaj vse se je znašlo na zgoraj omenjenem seznamu?

  • Alkohol
  • Jabolčne peške
  • Avokado
  • Bomboni, žvečilni gumiji, zobna pasta in ustna vodica
  • Mačja hrana
  • Čokolada
  • Kava, čaj in druge pijače, ki vsebujejo kofein
  • Kuhane kosti
  • Pečena koruza
  • (Obrezani) kosi živalske maščobe
  • Česen
  • Grozdje in rozine
  • Hmelj
  • Vitamini za človeka
  • Jetra
  • Oreščki makadamije
  • Marihuana
  • Mlečni izdelki
  • Čebula in drobnjak
  • Poper
  • Pečke kakijev, sliv in breskev
  • Listi rabarbare in paradižnika
  • Sol
  • Sladkor
  • Tobak
  • Xylitol
  • Kvas
  • Surovo meso in ribe: pisci članka izpostavljajo, da psi surovo meso lahko uživajo le v primeru, da ko je meso popolnoma neoporečno in varno za uživanje. Prav tako priznavajo, da je surova hrana čedalje bolj priljubljena za hranjenje psov.

Katja Željan

Stanley, mnogo pretežka čivava, najdena otrpla od strahu v zaprti škatli zraven avtoceste

Ko so Stanleya našli zaprtega v škatli zraven avtoceste v New Jerseyu, je tehtal dvakrat toliko, kot naj bi tehtala zdrava čivava. Bil je zapuščen in njegovo zdravje je bilo ogroženo.

A v vsej tej tragediji je imel vsaj malce sreče, da je prišel do ljudi, ki jim je bilo mar; da je nekdo sploh pogledal v tisto sumljivo škatlo. Notri je bil Stanley, otrpel od strahu.

Prepeljali so ga v Oaklandski center za živali Ramapo-Bergen Animal Refuge, kjer je našel svoj varen kotiček pod soncem. Ob prihodu je tehtal kar 9,5 kilograma, kar je mnogo preveč od zdravo rejenih psov te pasme. Zaradi prekomerne teže se je komaj premikal.

Toda Stanleyu je uspelo. Našel je novega človeka, ki ga ima rad in zanj skrbi tako, kot se skrbi za svojega ljubljenčka. Dieta se že obrestuje, veliko ljubezni in pozornosti pa se tudi pozna in Stanley je danes srečen kuža.

Najdaljša pasja ušesa vseh časov: 34,9 centimetra

Ste se kdaj spraševali, koliko so v dolžino merila najdaljša pasja ušesa vseh časov? Kar 34,9 centimetra, ponosni lastnik pa je Tigger.

V Guinnessovi knjigi rekordov ta lovorika pripada psu z imenom Tigger pasme bloodhound.

Njegovo desno uho je v dolžino merilo kar 34,9, levo pa 34,2 centimetra!

Njegova lastnika sta bila Bryan in Christina Flessner iz ameriškega St. Josepha v zvezni državi Illinois. Tigger je v svojem življenju – poginil je namreč oktobra 2009 – osvojil veliko lepotnih naslovov in več kot 180 naslovov najlepšega predstavnika svoje pasme. Kot sta povedala njegova lastnika, sta kar precej časa namenila čiščenju in skrbi za Tiggrova rekordno dolga ušesa.

Za Tiggrom se je z najdaljšimi ušesi na svetu lahko pohvalil Harbor, predstavnik pasme črno čreslasti rakunar. Njegovo levo uho v dolžino namreč merilo 31,1 centimetra, desno pa 34,3 centimetra. Njegova lastnica je Jennifer Wert iz ameriške zvezne države Colorado.

Katja Željan

Zgodbe psov iz zavetišča: Rex je ostal sam po smrti svojega skrbnika

Reks je ostal sam po smrti svojega skrbnika in pristal v zavetišču. Bil eden tistih psov, katerih zgodba je ob smrti njihovega skrbnika že vnaprej zapisana.

Potem, ko se psi soočijo z nenadno izgubo svojega skrbnika in nešteto vprašanji, kje je sedaj, zakaj ga ni več nazaj domov, se nemalo njih kmalu sooči z novo kruto realnostjo.

Nepremičnino podedujejo svojci, z njo pa seveda tudi psa. Pogosto se svojci soočajo z težavami, saj za psa niso zmožni skrbeti ali pa jim je enostavno odveč. V primeru Reksa so se svojci nekaj časa trudili z nameščanjem v hotelu za pse, nato pa kmalu spoznali , da zanj ne zmorejo ustrezno skrbeti.

Zmeden Reks je tako v nekaj mesecih od izgube skrbnika in menjavanju dveh lokacij hotela pristal v zavetišču za zapuščene živali. Tam smo ga imeli priložnost spoznati tudi mi. Čeprav se je v zadnjih mesecih bil primoran soočati z zanj povsem novimi stresnimi situacijami (nova okolja, vonjave, tuji ljudje) se je med socializacijo in sprehajanjem presenetljivo dobro držal. Z njim nismo nikoli imeli večjih težav.

Kot je znano, vsak skrbnik, ki odda psa v zavetišče, praviloma plača strošek namestitve psa. Vendar pravilnik o pogojih za delovanje zavetišča za zapuščene živali, še vedno dovoljuje evtanazijo po 30 dneh bivanja. Zavetišče se je vztrajno polnilo, zato smo se odločili, da mu omogočimo začasno namestitev. Zanj, glede na dejstva, da je velik in nič kaj podoben pasemskemu psu, ni bilo posebnega zanimanja. Reks je bil vajen vaškega življenja, brez posebnih prilagajanj novim situacijam. Zato je imel ob prihodu v začasno namestitev v mestu nemalo težav z negotovostjo. Po nekaj tednih bivanja v začasni namestitvi, so se pričele kazati vedenjske težave, ki so bile posledica preteklih slabih izkušenj.

Kljub vsemu, se je Reks sčasoma privadil na mestno življenje. Vendar ne glede na vse nikoli ni bil zares sproščen.

K sreči so ga kmalu opazile prave oči in srce in tako je Reks po nekaj mesecih dobil svojo novo priložnost za pravo pasje življenje, kot si ga je zaslužil. Z veseljem bi zapisali, da so vsi trije živeli srečno do konca svojih dni. Temu žal ni bilo tako. Kljub temu, da smo Reksa ali bolje rečeno posvojitelje ob oddaji dobro pripravili na vse posebnosti glede njegove nesigurnosti in spoznavanje razdelili na več obiskov, se je po določenem času pojavil manjši zaplet, ki se je končal z ugrizom. Vendar posvojitelji niso obupali, namesto tega so energijo raje usmerili v prevzgojo in tako lahko zapišemo, da je Reks danes res najsrečnejši pes.

Vsi psi žal nimajo te sreče, da bi po izgubi svojega skrbnika imeli možnost spoznati novo družino in zaživeti novo življenje. Zato je prav, da ob nakupu ali posvojitvi psa nedvomno vzamemo v obzir, da bomo morda morali ta svet zapustiti pred njim. V zavetiščih na svojo novo priložnost čaka veliko psov, ki so pravzaprav že seniorčki in edino odgovorno je, da ob izbiri pravega psa za nas, pomislimo tudi na starost obeh- našo kot tudi njegovo.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Video: Pasji mladiček ‘zmoti’ poročevalca pri javljanju v živo

Živemu človeku se vse zgodi, poročevalcu, ki poroča v živo, pa tudi. Tokrat je ameriškega poročevalca presenetil prav prisrčen pasji mladiček.

Reporter televizije Foc 5 DC je v živo poročal o mrzlem vremenu in razmerah, ki so prizadele državo, ko je v kader pritekel pasji mladiček.

Reporter ga je vzel v naročje in skušal nadaljevati s  svojim delom. Kako mu je šlo, si lahko ogledate v spodnjem posnetku:

Kastracija psov v zavetišču – zavetišča bi morala biti vzgled, pa temu velikokrat ni tako

Problematika zapuščenih psov v zavetišču zadnja leta ostaja nespremenjena. Kaj bistvenega se na tem področju ni spremenilo.

Zavetišča še vedno beležijo najdene in izgubljene, oddane s strani lastnikov, odvzete ali zapuščene pse.

V zavetišču pes resda dobi ustrezno osnovno oskrbo (karantena, veterinarski pregled, razglistenje, cepljenje …) vendar to še vedno ni njihov dom ali okolje, kjer bi lahko živeli več let.

Edina rešitev za reševanje problematike zapuščenih psov je vzdrževanje preventive, ki pa jo je moč doseči z sterilizacijo in kastracijo. Tukaj bi lahko rekli, da bi ravno zavetišča morala biti za vzgled, pa temu žal ni tako. Neredki namreč še vedno oddajajo posvojiteljem nekastrirane pse.V tem dejanju sicer zakonsko ni prav nič spornega, saj Pravilnik o pogojih za delovanje zavetišča v 19. členu določa , da se psice praviloma sterilizira, mačke pa sterilizira oziroma kastrira. O izjemah odloča vodja zavetišča, ki mora v kartoteko vpisati utemeljitev svoje odločitve. Tako lahko torej zavetišče oddaja psa, ki ni kastriran in v primeru neodgovornega skrbništva postane del problematike iz katere je bil v resnici »rešen«.

Sami smo bili v času prostovoljstva celo priča, ko je vodja zavetišča za psico podobno pasmi nemški ovčar odločil, da sterilizacija ni potrebna, saj je posvojitelj izrecno povedal, da potrebuje psico za razplod. Ker, da ima majhno pokojnino in mu bo prodaja mešančkov, podobnih pasmi nemški ovčar pomagala pri povišanju dohodka. Ker Pravilnik to dovoljuje, se seveda nekatera zavetišča še vedno obračajo k minimaliziranju stroškov in stroška kastracije ne krijejo. Niti je ne priporočajo novim posvojiteljem, saj jim to ne predstavlja posebnega dobička.

Še vedno pa se pri nas najdejo tudi zavetišča, ki svoje delo jemljejo skrajno odgovorno in se zavedajo problematike zapuščenih živali. Tako zavetišče poskrbi za vsa ustrezna cepljenja, tudi revakcinacije, sterilizacijo in kastracijo oddanih psov.

Resnično upamo, da bo kmalu prišel čas, ko bo na mizah naših uradnikov zopet predlog novega Pravilnika o pogojih za delovanje zavetišč in v njem jasno definirano, kaj to pomeni odgovorno oddajanje živali.

Prednosti kastracije niso samo vzdrževanje preventive za nova nezaželena legla, temveč ima ta kratek poseg tudi vrsto drugih z zdravjem povezanih pozitivnih dejavnikov (preprečevanje nastanka nekaterih tumorjev, vedenjskih težav itd.)

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Več o samih postopkih kastracije in sterilizacije pa si lahko preberete tukaj.