Odslej v veljavi dopolnjen Zakon o zaščiti živali!

Že precej smo pisali o tem, kaj vse prinaša dopolnjen Zakon o zaščiti živali. Ta je pred nekaj dnevi tudi stopil v veljalo.

Prvega oktobra je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen Ukaz predsednika Boruta Pahorja o razglasitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-E).

”Razglašam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-E), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 22. septembra 2021,” je zapisano.

V Uradnem listu je zapisano, da Zakon prične veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, kar pomeni, da v Sloveniji končno in po preveč letih pozdravljamo nov Zakon o zaščiti živali.

Kaj prinaša dopolnjen zakon? 

Preberite si še več:

Prepoved elektronski ovratnic

Prepoved usmrtitev zdravih živali v zavetiščih

Prepoved privezovanja, razen na kmetijah

Strožja pravila glede posedovanja eksotičnih živali

Objavo v Uradnem listu pa si lahko preberete tukaj. 

Aprila ukradena psička po pol leta zopet združena s svojo skrbnico

Cherry je dveletna psička pasme buldog, ki so jo letošnjega aprila ukradli izpred domače hiše v angleškem Northamptonu.

Kasneje jo je za 250 funtov kupil moški iz Brightona. Ker pa se Cherry ni razumela z njegovimi psi, jo je oddal v zavetišče.

Tam so pri Cherry odkrili čip in tako lahko stopili v stik z njeno skrbnico Viv Joyce. Ta je povedala, da je po pol leta že izgubila upanje, da bo svojo ljubo psičko še kdaj videla. Takrat, ko so jo ukradli, je takoj kontaktirala policijo, a brez uspeha.

”Ko se me poklicali iz RSPCA Brighton in mi povedali, da so izsledili čip psičke Cherry, sem samo jokala. Tako hvaležna sem, da smo jo dobili nazaj,” je povedala Viv. Managerka zavetišča pa je povedala, da je bilo ponovno srečanje izjemno ganljivo ter da je bila Cherry presrečna, svoje skrbnice pa niti malo ni pozabila.

7 stvari, ki jih prinaša življenje z zlatim prinašalcem

Zlati prinašalec spada med precej priljubljene pasme v Sloveniji. Ta pasma je simpatična in navihana, ko se enkrat vsidra v srce, je težko imeti doma kaj drugega.

Vsaka pasma ima svoje posebnosti, kot seveda tudi vsak posamezni pes znotraj pasme. Kaj pa prinaša življenje z zlatim prinašalcem?

  1. Neverjetno zvestobo

Zlati prinašalci so izjemno zvesti psi, za svojega človeka bi šli na konec sveta. Večina jih je kot senca svojemu lastniku.

2. Nič osebnega prostora

Včasih je to simpatično, včasih pa malo manj, da je pes kadarkoli in kjerkoli svojemu človeku dobesedno za petami. Najraje bi tudi na stranišču pazil, da njegov človek ne bi slučajno padel s školjke.

3. A je to labradorec?

Eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobijo lastniki zlatih prinašalcev je: Ali je to labradorec? Pasmi sta med ljudmi še vedno pogosto zamenjani. A razlika med njima je precejšna, o tem si več lahko preberete tukaj. 

4. Kjer je zlati prinašalec, so tudi odpadle dlake

Zlatim prinašalcem precej odpada dlaka. A prav ta je tudi njihov čudovit okras.

5. Obožujejo otroke

Zlati prinašalci, če so le pravilno socializirani in vzgojeni, obožujejo otroke in so odlični družinski psi.

6. So zlati, niso pa najboljši prinašalci

Sami se bodo odločili, kolikokrat bodo prinesli žogico nazaj, potem se bo lastnik moral s tem ukvarjati sam.

7. Obožujejo nogavice

Kjer nimajo psa se radi pošalijo, da jim pralni stroj je nogavice. Kjer imajo zlatega prinašalca, je jasno, kdo poskrbi, da kar naenkrat ni več nobenega para nogavic.

Preklicala več kot 50 najemodajalcev, a nihče je ni želel sprejeti zaradi psa

Iskanje stanovanja je velik izziv, iskanje stanovanja skupaj s psom je še večji izziv, iskanje stanovanja skupaj s črnim velikim psom pa je skoraj misija nemogoče.

Vse to je doživljala naša sogovornica in tudi sodelavka Lena Gregorčič, ko je pred časom iskala stanovanje zase in za svojega Rona. Zanjo je bilo iskanje stanovanja mnogo bolj stresno kot sama selitev.

Pravi, da so lastniki psov na trgu veliko manj konkurenčni, da nimajo praktično nobene pogajalske moči in da moraš, če želiš imeti streho nad glavo, vzeti to, kar ti pač ponudijo. »Da bi želel na primer imeti malo večjo balkon, dvigalo v bloku ali pa, da bi stanovanje imelo vsaj približen potencial, da bi lahko iz njega nastal pravi dom – to so vse bolj ali manj naivne želje,« potoži.

Pravi, da je poklicala več kot 50 različnih najemodajalcev, pri tem pa vsakih znova spuščala merila, kar se tiče okraja in okoliša, pri katerih drugih bolj zahtevnih parametrih izbire stanovanja pa pravi, da ni imela nobene možnosti izbire. »Toda niti spuščanje meril ni veliko pomagalo. Nekateri so mi prekinili brez pozdrava takrat, ko sem jih vprašala, ali je pes dovoljen. Dobesedno dol so vrgli slušalko brez odgovora! Nekega gospoda je motil videz psa – ker je moj pes črn in se ljudje črnih psov bojijo. Spet drugi se je izgovoril na velikost psa, češ da je prevelik, da bi šel lahko v dvigalo. Med najemodajalci so bili tudi ljudje, ki so imeli svoje pse, pa vseeno drugim lastnikom psov svojega stanovanja ne želijo oddati, ker pes pušča dlake. Ena od nepremičninskih agencij je želela, da ji dostavim vsa možna potrdila o cepljenju proti steklini in drugim boleznim …,« se grenke izkušnje spominja Gregorčičeva, ki se je na koncu zaradi vsega počutila razvrednoteno in se odločila, da se raje zaveže banki in stanovanje kupi.

Kakšni pa so zakonske podlage na tem področju? Izčrpno o tej temi si lahko preberete v članku novinarke Andreje Šalamun v aktualni številki revije Moj pes.

 

Reševalni psi: Največkrat se pse aktivira za iskanje pogrešanih

Reševalni psi so danes nepogrešljivi. O tem nam je več povedal Jernej Gregorin, operativni vodja Skupine za iskanje pogrešanih oseb pri Enoti reševalnih psov Slovenije.

»Reševanje v Sloveniji se je začelo z delom lavinskih psov. Prvi tečaj za šolanje lavinskih psov je potekal spomladi 1952 v Tamarju. Tečaj je bil izveden na pobudo dveh gorskih reševalcev, ki sta prve izkušnje pridobila na vadbi v Innsbrucku. Decembra 1983 pa so bili v Tržiču organizirani 1. izpiti ruševinskih psov iz dela v ruševini. Od 32 prijavljenih je bilo uspešnih 17 vodnikov in psov, ki so bili razvrščeni v Mobilno Enoto Reševalnih Psov – MERP. Prvo reševanje iz ruševine v Sloveniji je potekalo leta 1984, ko je v rudniku Hrastnik na globini 450 m blato zasulo skupino rudarjev. Reševalna psička je po enournem spustu v 2-metrskemu sloju blata točno locirala zalitega rudarja. V tujini pa so člani MERP-a prvič reševali po potresu v Egiptu 1992. Usmerjeno šolanje psov za iskanje pogrešanih oseb pa se je začelo leta 1987. Prvi izpiti pa so bili izpeljani jeseni 1991. Sledile so iskalne akcije, letne preizkušnje, formiranje Skupine za Iskanje Pogrešanih (SIP) …,« nam sogovornik opiše začetke reševanja s psi, ki so kljub vsej sodobni tehnologiji danes nepogrešljivi.

FOTO: Urša Drofenik

Kot pove Gregorin, je pasji smrček najhitrejše orodje za lociranje in s tem reševanje živih oseb v ruševini, prav tako omogoča najhitrejše in najbolj varno pregledovanje terena v naravi. »V ustreznih pogojih lahko psi človeka zaznajo tudi na več 100 m, medtem ko smo ljudje še vedno omejeni na pregledovanje območje največ nekaj 10 m. Prav tako pasjemu smrčku gosto rastlinje ne predstavlja tako velike ovire kot našemu pogledu. Se pa v Sloveniji največkrat aktivira pse za iskanje pogrešanih (SIP). Letos smo sodelovali že na preveč kot 30 resničnih iskalnih akcijah, od katerih je bilo več kot 50 % uspešnih,« pove sogovornik.

Prigoda nekega Rudija

Za konec nam sogovornik zaupa še eno izmed prigod: »Pred leti so nas poklicali na iskalno akcijo v Beli krajini. Ko smo se pripeljali na mesto, kjer je bil pogrešani doma, so nam povedali, da se je starejši gospod, rahlo dementen, že zjutraj odpeljal od doma s kolesom, vrnil pa se še vedno ni in jih zelo skrbi, da bi si kaj naredil. Pri domačih smo se pozanimali, po katerih poteh se je po navadi gibal in kakšne so bile njegove navade.

Razdelili smo se v skupine, v katere smo vključili tudi domačine prostovoljce. Pregledali smo bližnjo okolico vasi, a ga nismo našli. Zato smo iskanje razširili še na poti proti sosednji vasi. Po dobri uri iskanja zazvoni telefon in vodja skupine, ki je pregledovala gozdiček pred sosednjo vasjo, je veselo sporočil, da so našli gospoda in da je vse v redu z njim. Gospoda so predali policistom, mi pa smo se peš, vsi veseli, vrnili na izhodišče.

Ko smo kolega vprašali, kako so ga našli, je povedal: »Z Rudijem sva preiskovala svoj del terena in kar naenkrat mi je izginil iz vidnega kota. Takrat sem tudi že slišal bevsk in glasove – šc, bejž … Pohitel sem proti glasovom in videl možaka, kako podi psa. Rudi pa je samo stal in ga začudeno gledal.« Glede na opis je takoj vedel, da je to moški, ki ga iščemo. Samo kolesa ni bilo nikjer v bližini. Dobre volje smo pospravljali opremo v kombi in spet med nami zagledali gospoda, ki smo ga nedolgo nazaj našli. Prišel nas je vprašat, ali smo mogoče našli tudi njegovo kolo.«

Špela Šimenc

Zakaj mačke obožujejo škatle iz kartona?

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste kupili igračko za mačko, njej pa je bila bolj kot igrača zanimiva embalaža?

Ali pa ste si kupili nove čevlje, vaša mačka pa se je brez težav spravila v (premajhno) škatlo in tam oddremala popoldanski spanec? Z mačjega vidika obstaja zelo logična povezava med škatlami iz kartona in mačjim počutjem.

Občutek varnosti

Občutek varnosti je prav gotovo na prvem mestu med razlogi, zakaj se mačka dobro počuti v škatli. Škatla ji predstavlja neke vrste brlog, v katerem je zaščitena z vseh strani in ji hkrati nudi pregled nad teritorijem in dogajanjem okoli nje. In kjer se počutiš varno, z lahkoto zaspiš, mar ne?

Prav zaradi občutka varnosti, ki ga nudijo, so škatle še posebej pomemben in predvsem poceni pripomoček za vse tiste mačke, ki so nenehno pod stresom, se soočajo z ločitvenimi tesnobami ali pa so prestrašene iz neznanih razlogov (ne poznate njihove zgodovine). Ena taka škatla v prostoru lahko naredi veliko spremembo v počutju mačke; vanjo se lahko zateče, ko se počuti ogrožena, na primer, ko dobite obiske.

Lovišča skrivališča

Ste kdaj zaznali, kako se iz škatle vidi samo dvoje svetlikajočih oči, ki čakajo na primeren trenutek, da se izstrelijo in ulovijo pernato igračko?

Mačka kot plenilka potrebuje varen prostor, iz katerega lahko opazuje plen in ga v pravem trenutku preseneti – upleni. Škatla kot zaprt prostor, v katerega se lahko skrije, ponuja naši udomačeni lovki vse lastnosti, ki jih potrebuje za uspešen lov, pa čeprav ji plen predstavlja plišasta miška ali žogica. Škatla je tako na videz nezanimiv pripomoček, ki lahko pomaga krepiti naravne nagone naših mačjih princes in princev.

Vonjave, ah te vonjave

Škatle, ki vam jih dostavi pošta ali jih prinesete iz trgovine, imajo za sabo prav gotovo zanimivo zgodovino, polno vonjav, ki jih občutljiv mačji srček z veseljem raziskuje. Škatlo obrnite narobe, vanjo skrite igračko, ki jo mačka obožuje in tako hkrati poskrbite za obogatitev okolja in mentalno stimulacijo.

Idealne za praskanje

Karton kar kliče po praskanju! Krempeljčki se fino zataknejo vanj, ob tem pa sprožajo še zanimive zvoke. Praskanje ima poleg krajšanja krempljev seveda še kopico drugih učinkov, med katere spadata tudi sproščanje in raztezanje hrbtenice.

Ali, če povemo drugače – ljubezen do kartonastih škatel ni naključna, zato poskrbite, da bo vaša mačka imela vedno vsaj kakšno na voljo.

Lena Gregorčič

 

 

10 pasem psov, ki potrebujejo veliko gibanja

Gibanje je brez dvoma tista dnevna dejavnost, ki jo vsak pes potrebuje za fizično in mentalno zdravje. Nekatere nekoliko več kot druge.

Nekatere bolj energične pasme psov potrebujejo še posebej veliko gibanja, saj se z zgolj z notranjimi aktivnostmi in igro ne bodo zadovoljila. Kot navaja portal ilovedogscute.com, gre za naslednje pasme:

Borderski ovčar:

Pasma, namenjena čuvanju čred, izhaja iz meje med deželama Anglijo in Škotsko. Sloves dobrega čuvaja, polnega energije, se ga drži še danes. Borderski ovčar je pasma, ki zahteva celega človeka in ves njegov čas.

Belgijski ovčar/Malinois:

To je pes z ogromno energije. Običajen dnevni sprehod še zdaleč ne bo dovolj. Obožujejo tek, igro in plavanje. Dnevno jim moramo nameniti dovolj aktivnosti in gibanja, drugače bodo postali destruktivni in neposlušni. Poleg tega jih moramo utruditi še mentalno, z vajami poslušnosti in delom. To so psi, ki so radi zaposleni in radi delajo z nami.

Bokser:

Ima izjemno veliko energije, zato je treba poskrbeti za obsežne vsakodnevne aktivnosti. Radi tečejo, zato so popoln spremljevalec za rekreativne ali športne tekače, tudi kolesarje. Navaden sprehod za njih ne bo dovolj, zato je priporočljivo tudi večje dvorišče za tek in norčije.

Avstralski ovčar:

Gre za delovno pasmo, ki je izjemno inteligentna in ima zelo visoko raven energije. To pomeni, da nenehno potrebujejo kakšno zaposlitev. Primerni so izključno za visoko aktivne ljudi ali družine, ki lahko psu namenijo veliko svojega časa.

Dalmatinec:

Ta pes ima ogromno energije. So izjemno vzdržljivi in lahko dnevno pretečejo tudi preko 20 kilometrov. Če zadostimo njegovi potrebam po gibanju, so v stanovanju mirni, v nasprotnem primeru pa bo pes neposlušen in uničevalen. Idealno je, če imajo na voljo ograjeno dvorišče za tek, poleg tega pa jim privoščimo še dva daljša sprehoda dnevno, da lahko porabijo svojo energijo.

Weimaranec:

Je primerna izbira le za fizično aktivne ljudi in športnike. Imajo namreč ogromno energije in zato potrebujejo veliko gibanja in teka, sicer lahko postanejo razgrajaški. So izjemno inteligentni, radi ugajajo svojemu lastniku in delajo z njim zato ga bomo hitro in enostavno učili novih ukazov.

Vižla:

To so psi z ogromno energije, zato so primerna izbira za športnike in aktivne lastnike. Le sprehod ne bo dovolj, da vižlo utrudimo je potrebna vsaj ena ura hitrega teka na dan, v vsakem vremenu. Uživala bo tudi ob teku ob kolesu ali na rolerjih. Poleg tega ji zagotovimo tudi psihično stimulacijo. Če ne bomo zadostili njenim potrebam po gibanju, lahko postane uničevalna in vsekakor to ne bo srečen pes.

Nemški ovčar:

So energični psi ki zahtevajo dovolj fizične in psihične telovadbe. Poleg dolgega in aktivnega vsakodnevnega sprehoda ali še bolje teka, ga moramo utruditi tudi psihično – skozi igro, šolanje, učenje trikcev, sodelovanje v pasjih športih ali delovnih disciplinah … To je pes, ki bo briljiral na vseh področjih. Če pa njegove potrebe zanemarimo, bomo imeli neposlušnega, ignorantskega in uničevalnega psa, ki ga ne bomo mogli nadzorovati.

Sibirski haski:

To je pasma, ki je bila ustvarjena za hiter in vztrajen tek na dolge razdalje v ekstremnih pogojih. Imajo ogromno energije in se težko utrudijo. Primerni so izključno za aktivne ljudi in športnike, ki so psu pripravljeni ponuditi dovolj rekreacije. Le počasen dneven sprehod za takšnega psa ne bo dovolj. Če bo imel preveč energije ne bo poslušen in lahko začne uničevati stvari.

Labradorec:

Vsakodnevno potrebujejo dovolj gibanja in aktivnosti (tudi psihičnih), saj labradorec s preveč energije lahko postane uničevalen. Plavanje in prinašanje predmetov sta aktivnosti, ki labradorca brez težav zaposlita za več ur, prav tako radi tečejo. Dolgočasje in osamljenost lahko povzročita vedenjske probleme.

Katja Željan

Kokeršpanjel Olive- rešenček iz pasje farme, ki je postal terapevtski pes za pomoč gasilcem

V Veliki Britaniji pozdravljajo prvega delovnega psa, ki je namenjen gasilcem, ki se po hudih nesrečah spopadajo s psihičnimi stiskami. To je kokeršpanjel Olive.

Psu oz. psički je ime Olive, je tri leta star kokeršpanjel in ni pes kakšne vrhunske pasme iz vrhunske vzreje. V resnici prihaja iz pasje farme in prvi del njenega življenja je bil vse prej kot lep.

Olive je nova ‘delovna sila’ na britanski postaji Northamptonshire Fire and Rescue Service. Zaposleni so ji prvi dan pripravili prisrčno dobrodošlico in tako izkazali, kako zelo so se je razveselili. Poimenovali so jo ‘Wellbeing Dog’, kar bi lahko prevedli kot ‘Pes za dobro počutje’.

”Pomembno je, da naše zaposlene spodbujamo, da odprto govorijo o svojem psihičnem počutju, predvsem tiste, ki so priča res hudim dogodkom. Olive bo pomagala ustvariti bolj mirno okolje, v katerem bodo ljudje sproščeni in pripravljeni govoriti,” je povedal Rob Porter z omenjene postaje.

Medtem, ko veliko policijskih postaj že ima pse v ta namen, pa je Olive prvi pes, ki bo na ta način pomagal gasilcem.

Bulterier: Njegov značaj je unikaten prav tako, kot njegov videz

Bulterier je pasma, katere videz je nekaj posebnega. Čeprav pri nekaterih ljudeh vzbuja tudi strah in predsodke, lastniki pravijo, da povsem neutemeljeno.

Vzreditelji in lastniki bulterierja opisujejo kot družabnega, aktivnega, pogumnega, samozavestnega, inteligentnega in nadvse zabavnega psa, ki premore veliko nežnosti in se rad ljubkuje, a zna biti včasih tudi trmast. Njegov značaj je menda prav tako kot njegov videz unikaten. In hkrati tak, da bo človeku brez težav hitro narisal nasmešek na obraz.

Jajčasta glava in trikotne oči

Po videzu je bulterier srednje velik pes s čvrstim, mišičastim, atraktivnim in skladno grajenim telesom. Tipična zanj je dolga, jajčasto oblikovana glava z majhnimi trikotnimi očmi črne ali temne barve in črnim, navzdol ukrivljenim nosom. Dlaka je kratka, nekoliko groba, a vendar sijoča. Nežna podlanka se lahko pojavi v zimskem času. Barva dlake je lahko črna ali rjava, rdeče pšenična, bela, tribarvna ali tigrasta. Sicer pa obstajata dve različici pasme, ki pa se razlikujeta samo v velikosti – standardni bulterier in miniaturni bulterier. Če ima standardni bulterier plečno višino od 51 do 61 centimetrov, se višina miniaturnega bulterierja giblje od 25 do 35,5 centimetra. Seveda se standardni in miniaturni bulterier razlikujeta tudi v teži: prvi tehta med 20 in 42 kilogrami, drugi pa med 11 in 20 kilogrami. Miniaturna različica bulterierja ima vse lastnosti standardnega bulterierja, le v kompaktnejši velikosti.

Gladiator med psi ali beli džentelmen?

Čeprav so tega psa vzredili za lov na podgane in za boje z biki – na začetku 19. stoletja so bile bikoborbe namreč na vrhuncu svoje priljubljenosti – pa danes bulterier velja za pravega dobrodušneža in je daleč od podobe agresivne pasme. Je namreč precej nežen in družaben pes. Hkrati je pogumen, aktiven, zabaven, a tudi zvest in poslušen. Je dober čuvaj, a bolj zaradi svojega nevarnega videza in opozorilnega laježa, saj sicer ni agresiven do ljudi. Močno se naveže na družino in je dober ljubljenček za aktivne družine. Do ljudi je izjemno prijazen in ljubeč, zato se ne izkaže preveč dobro kot pes čuvaj. Ne prenaša dobro samote, zato ga ni primerno puščati samega po več ur ali zapirati v pesjak. Potrebuje nenehno človeško interakcijo. Nekateri o bulterierju pravijo, da je pravi gladiator med psi, drugi pa ga imenujejo beli džentelmen. Potrebuje namreč veliko gibanja, pozornosti in psihično stabilnega človeka, ki ga bo znal vzgojiti v prijetnega psa. Zelo pomembna je zgodnja socializacija, zelo se priporoča vsaj osnovno šolanje. Ti psi obožujejo vodo, dolge aktivne sprehode s svojim lastnikom in polno mero crkljanja. Je zelo učljiv, vendar potrebuje disciplino, da ne razvije neželenih vedenj, kot so destruktivnost in agresija do drugih psov. Pri njih je zaradi navezanosti na lastnike pogosta tudi ločitvena tesnoba.

Foto: arhiv Nine Urukalo

Nega in prehrana

Nega bulterierja ni zahtevna. Poleg krajšanja krempljev in čiščenja ušes potrebuje še ustrezno higieno zob in tedensko česanje, da odstranimo odpadlo dlako. Ker ima bulterier pokončna ušesa, lahko vanje zaide tujek, zato psa po tekanju v visoki travi pregledamo. Poleti kužke bele barve namažemo po predelu med očmi in smrčkom s kremo za sončenje in po ušesih, da jih ne opeče sonce.

Odnos do družine in okolice

Bulterier je, podobno kot ostale pasme, družaben pes, če smo poskrbeli za dobro in zgodnjo socializacijo in če pes ni imel slabih izkušenj. »Bulterier je prepričan, da je ustvarjen za druženje, rad ima pozornost, na sprehodih se zna obnašati in rad spoznava nove ljudi in pasje prijatelje,« pravi vzrediteljica Nina Urukalo. Dodaja, da ima pasma zelo rada otroke ter njihovo družbo obožuje in uživa v vlogi njihovega najboljšega prijatelja. Prav tako se dobro razume tudi z ostalimi živalmi, na primer mačkami. »Ne mara pa majhnih glodavcev,« priznava vzrediteljica.

Katja Željan

Ker sta se s koronavirusom okužila lastnika, so oblasti ‘preventivno’ ubile njunih 12 psov

Svetovne medije je pretreslo dejanje vietnamskih oblasti. Te so v strahu pred širjenjem okužbe ubile 12 psov s koronavirusom okuženega para.

Ko se je pričel virus po Vietnamu zopet širiti, se je vietnamski par odločil, da skupaj s svojimi 12-timi psi zapusti provinco Long An.

Toda kmalu sta ugotovila, da ste že okužena s koronavirusom, zaradi česar sta morala ostati v bolnišnici. Medtem so oblasti presodile, da je njunih 12 psov nevarnih, da bodo prenašali virus, zato so jih ubile.

Popolnoma sesuta mož in žena sta to novico izvedela v bolnišnici in podrl se jima je svet. Njunih 12 psov je bilo, kot je povedal Pham Minh Hung njunih 12 otrok.

Ogorčena pa je tudi javnost. Pričeli so zbirati podpise, da se tovrstne prakse v prihodnje ne bi več izvajale. Trenutno so zbrali prek 150.000 podpisov.