Samec ali samička?

Včasih so se novi skrbniki večinoma odločali za mladičke moškega spola, psičke pa so vzreditelji težje oddali. Danes je stvar povsem drugačna, veliko ljudi se odloči za samičke. V resnici pa je čisto vseeno, kakšnega spola je pes, v vsakem primeru bo hišo napolnil z veseljem.

Dejstvo za ta zasuk verjetno lahko pripišemo težavam, povezanim z gonitvijo in neželenimi mladiči, kar danes uspešno rešujemo s sterilizacijo. Nasploh danes prevladuje mnenje, da je življenje s psico preprostejše in prijetnejše kot s samcem, a to vsekakor ni pravilo.

Psice umirjene, samci bolj napadalni? Ne drži nujno.

Za psice pravijo, da so bolj umirjene in nežnejše, bolj navezane na svoje ljudi in prijaznejše, ter bolj miroljubne kot samci. Velja tudi mnenje, da se lažje vzgojijo in da so bolj vodljive, za kar pa se marsikdaj izkaže, da v resnici ne drži.

Povsem drugače sloves imajo pasji samci. Pregovorno velja, da radi prevladujejo, da se neradi podredijo, da potrebujejo ‘tršo’ roko, da so pogosteje napadalni do pripadnikov istega spola.

Vse to je bolj ali manj ”iz trte zvito”. Ne glede na spol je vsak pes – pes, za ušesi kosmat. Vsak ima svojo osebnost, svoje lastnosti, vedenje pa je v veliki meri odvisno od življenjskih izkušenj in načina ravnanja z njim.

Samice se od samcev praviloma razlikujejo po telesni velikosti in teži. Običajno ima psica nežnejši izraz na obrazu. Samci so videti masivnejši, njihov obraz pa izžareva samozavest.

Vizualne razlike

Med pasjimi samci in samičkami je precejšnja razlika v zunanjem videzu. Samci imajo močnejšo telesno zgradbo, so bolj mišičasti, zlasti na področju ramenskega območja, na stegnih in na vratu. Tudi telesni deli so pri samcih bolj robustni. Pri psičkah denimo pride do pretrganja križnih kolenskih vezi štirikrat hitreje. Po kastraciji se nevarnost za to poškodbo poveča tudi pri samcih.

Navezanost na svojega človeka

Naredili so že več raziskav, pa nobena ni dokazala, da bi bili samci ali samičke bolj ali manj navezani na svojega človeka. Je pa običajno tako, da so psice bolj navezane na moškega člana družine in na samce. Samice so med seboj precej zamerljive, znano je, da se psici po medsebojnem spopadu sovražita še vse življenje. Pri spopadu dveh samcev, pa šibkejši običajno prizna premoč in po borbi brez težav živita skupaj.

So samci res bolj družabni?

Znani madžarski raziskovalec vedenja psov Adam Miklosi, ki je skupaj s sodelavci preučeval razlike med spoloma, je ugotovil, da so samci bolj družabni kot samice. Po njegovih ugotovitvah so tudi bolj ”eksplozivni”, vedoželjni in raziskovalni. Pri varovanju svojih predmetov ter pri varovanju mladičev pa so psice bolj aktivne kot samci.

Iz osebne izkušnje

V prvih petih letih svojega poklicnega ukvarjanja s psi sem imel izkušnje samo s samci. Delal sem v šoli za službene pse in takrat v slovenski policiji psic nismo uporabljali. Mislim, da je bila to bolj ali manj posledica šovinizma, saj je danes znano, da so psice pri opravljanju nalog povsem enakovredne psom, kje pa celo bolj uspešne.

Ko sem si sam omislil psa in odšel po njega v Nemčijo sem imel seveda v glavi, da bo samec. Naključje pa je hotelo, da v izbrani psarni niso imeli nobenega samčka. Da ne bi prišel praznih rok domov, sem vzel samičko. In že kmalu po tem, ko sem se pričel z njo ukvarjati, sem bil prijetno presenečen.

Bila je prva samička, ki sem jo šolal, z njo je bilo vse lažje in bolj preprosto kot s samci, ki sem jih imel za seboj že kakšnih trideset. Od tedaj so v naši hiši vedno samičke. Pa ne zato, ker bi imel karkoli proti samcem. Zato, ker smo imeli ponavadi vedno najmanj dva psa in ker pri nas psi živijo v hiši, si nisem hotel omisliti psov različnih spolov. Saj vemo, do kakšne zmešnjave lahko pride, če samec in goneča psica živita v isti hiši …

Po mojih izkušnjah so samci malce bolj uporniški, težje jih je pripraviti do tega, da bi bili pozorni na svojega človeka, predvsem pa je treba v vzgojo vložiti nekaj več truda. Po drugi strani pa je delo s samcem poseben izziv, še zlasti zato, ker je pot do uspeha malce bolj težavna kot pri psicah.

Jože Vidic, dr. vet. med

6 pravil, da bo otrok varen in pes srečen

Da otrok in pes bivata v sožitju in za varnost tako enega, kot drugega je pomembno, da otroka že v zgodnji dobi naučimo 7 pravil. To je bistvo odgovornega skrbništva in varne človeško-pasje interakcije.

Otroci in psi so lahko najboljši prijatelji, pes pa je tudi dober učitelj otroku. Odraščanje ob psu otroku pomaga razvijati prijaznost, občutek za živa bitja, razvija njegove socialne spretnosti in odgovornost.

Z nepravilnim odnosom in če otroka nihče ne nauči, kaj je prav in kaj ne pri odnosu s psom, pa lahko pride do neljubih situacij, do ugriza. Največkrat pride do ugriza pri otroku, ki je star manj kot devet let in največkrat gre za domačega in ne tujega psa.

”Tako kot je odgovornost starša, da otroka nauči pravilno prečkati cesto, je njegova odgovornost, da ga nauči pravilnega odnosa s psom,” pravi strokovnjakinja dr. Samantha Gaines.

Zato so strokovnjaki razvili 6 zlatih pravil – da bo otrok varen in pes srečen:

  1. Nikoli ne pustite otroka samega s psom, niti s svojim.
  2. Naučite otroka, naj ne moti psa med prehranjevanjem; ko ima pes pri sebi igračko ali nekaj drugega, kar mu je izredno pri srcu; ko pes spi; ko je bolan, ko ga nekaj boli in ko je utrujen.
  3. Naučite otroka, naj bo do psa prijazen, nežen in obziren.
  4. Vedno opazujte, ko se otrok in pes družita in reagirajte, če pes pričenja kazati znake neprijetnega počutja (zehanje, izogibanje očesnega stika …).
  5. Naučite otroka, naj se s psom igra prijazno, spodbujajte ga k učenju trikcev.
  6. Naučite otroka, naj se tujim psom sam ne približuje.

Top 8 filmov tega tisočletja – s psom v glavni vlogi

Včasih bolj kot vse drugo zadiši en dober film in skleda kokic. Če je pes v glavni vlogi, še toliko bolj kajne? To naj bi bilo 8 najboljših pasjih filmov od leta 2000 naprej.

8. Bolt

Animirana Disneyeja komedija za vso družino.

7. Wendy & Lucy

Globoka drama Wendy in Lucy, o razpadanju in iskanju novega življenja.

6. Red Dog (Rdeči pes)

Označen za komedijo, ki pa je hkrati tudi drama. O tem, kako Koko in John, ki jo reši pred evtanazijo, spleteta prav posebno vez.

5. Frankenweenie

Disneyev film, ki ga je režiral Tim Burton. Črno-bela mojstrovina, za nekatere neizpodbitno najboljši ”pasji”film.

4. Eight Below (Osem ujetih)

Drama o dveh raziskovalcih na Antarktiki in njunih osmih psih. Navdih po resnični zgodbi, za avanturistične duše.

3. A Dog’s Purpose (Pasji smisel življenja)

Globok vpogled v pasje življenje in vezi, ki jih pes splete z lastnikom.

2. Marley & Me

Najboljši prikaz odnosa med kosmatinci in skrbniki. Eden najboljših pasjih filmov, ki ne pusti nikogar ravnodušnega.

1. Hachi: A Dog’s Tail

Pripravite robčke. Drama, posneta po resnični zgodbi.

vir: https://blog.getfindster.com

Kako sanjajo psi?

Vsi poznamo sliko na boku spečega psa v košari, ko začne nenadoma s tačkami trzati, kdaj pa kdaj tudi zacvili ali celo na kratko bevskne. Nedvoumno je, da tedaj naš štirinožni prijatelj sanja. Toda o čem?

Po svojih spalnih navadah so psi precej podobni ljudem. Razlika je le v tem, da psi lahko zaspijo že v nekaj sekundah. Na začetku je njihov spanec rahel, sledi faza globokega spanca, ki proti koncu preide v takomenovano REM fazo. Za to fazo je značilno, da psi v njej trzajo z očmi oz. jih premikajo, kar lahko opazimo tudi skozi zaprte veke. Faze spanja so torej pri psih enake kot pri ljudeh.

V približno 7 ur trajajočem spanju imamo ljudje od 4 do 5 spalnih ciklov, vsakega po 90 minut. Psi pa v enakem časovnem obdobju doživijo več kot 20 takšnih ciklov, ki trajajo le po 15 minut. Med njimi je pes vedno nekaj minut buden.

V REM fazi pride do fiziološke ”paralize” mišic, ki jo uravnava del možganskega debla, takoimenovani most (pons), kjer je tudi središče za reflekse. ”Paraliza” mišic preprečuje, da bi bili med sanjami fizično aktivni. Ko so znanstveniki opisano funkcijo možganov blokirali, so začeli psi sredi trdnega spanca tekati naokoli. Pointer je tako sredi spanja pričel iskati divjad in se postavil v svojo značilno stojo, ko naj bi divjad zaznal. Špringel španjel pa se je med spanjem vedel, kot bi z iskanjem pravkar izbrskal pernato divjad …

Znanstveniki so na podlagi tega poskusa sklepali, da psi v spanju doživljajo dogodke preteklega dne, urejuje in obdeluje pa jih njihov živčni sistem.

Če je bil dan še posebej razburljiv, bo pes sanjal veliko bolj intenzivno.

Psiholog in strokovnjak za vedenje psov Stanley Coren trdi, da vsi psi ne sanjajo enako. Manjši naj bi sanjali več kot veliki. Pritlikavi koder lahko sanja vsakih deset minut, pri nemški dogi pa trajajo presledki med sanjami kar celo uro. Na splošno pa trajajo sanje pri velikih psih dlje časa kot pri manjših pasmah.

Ne budimo spečega psa

Pes naj ima mir pri jedi in med spanjem. Če psa med spanjem vznemirjamo, ima to negativen vpliv na njegovo telo in psiho. Poskrbimo, da bo imel med spanjem mir, kar še posebej velja za bolj nervozne pse. Za dobro počutje psi potrebujejo od 10 pa celo do 20 ur spanja.

Če ga že moramo prebuditi, to storimo počasi in postopoma, z rahlim božanjem in s tihim glasom.

 

Pocho, največji sovražnik neapeljske mafijske družine

Pocho ni navaden Jack Russel terier. Je trenutno največji sovražnik neapeljske mafije (Comorre), ki za njegovo glavo ponuja 9.900 funtov ali 5000 evrov.

Pocho je devetletni policijski pes, ki je policiji v svoji karieri pomagal razkriti kar dve toni nedovoljenih substanc. Mnogo preveč, po mnenju Comorre, ene največjih in najstarejših mafijskih družin na svetu.

V enem njegovih zadnjih uspešnih akcij je Pocho odkril kokain, zapakiran v otroško mleko v prahu.

Najprej so ga člani mafijske družine skušali zastrupiti, nato so mu nastavljali v bližino psice, da bi ga to zmotilo, vendar je Pocho ostale neomajen. Comorra je nad svojimi neuspešnimi poskusi obupala, zato sedaj ponuja denarno nagrado za tistega, ki mu bo uspelo ubiti Pocha.

Pocho je sicer pripadal nekemu neapeljskemu zdravniku, ki pa je zaradi ugotovljene alergije na pasjo dlako, podaril policiji. Ime je kuža dobil po nekdanjemu neapeljskemu nogometašu Ezequieli Lavezziju, poznanemu kot El Pocho.

www.dailymail.co.uk

Ko pride čas za slovo …

Pogosto smo skrbniki psov postavljeni pred odločitev, kdaj je čas za slovo. Kdaj je trpljenje tolikšno, da ni več smisla? Kako zbrati moč? Najverjetneje ena najtežjih odločitev v življenju.

Nekateri psi odidejo na drugo stran mirno, v spanju. Toda mnogokrat je pasja volja do življenja tako močna, da se pes bori in vztraja, kljub temu da zelo trpi. Skrbnik je velikokrat tisti, ki se mora odločiti. Sprejeti eno najtežjih odločitev v življenju. Treba se je zavedati, da četudi lahko podaljšujemo življenje ljubljenčka, je to na neki točki, ko pes zelo trpi in nima več nič od življenja, samo še v našem interesu. Nobena druga odločitev, v povezavi s psom ni tako težka, kot odločitev o evtanaziji, toda v določenem trenutku je to edina humana možnost.

Kako vedeti, kdaj je čas? Večno vprašanje, odgovora ni. Ko pride do tega, skrbniki, ki dobro poznajo svoje ljubljenčke, to začutijo, vidijo v njegovih očeh. To je čas, ko je treba svoje potrebe postaviti ob stran in pomisliti na dobrobit psa.

Pri tej odločitvi si velja zastaviti nekaj vprašanj: Ali ima pes neozdravljivo bolezen? Ali pes trpi za bolečinami, pri katerih zdravila ne pomagajo? Bo še več zdravljenja izboljšalo njegovo stanje ali zgolj ohranjalo trenutno životarjenje? Je pes tako star, da je izgubil vitalne funkcije (če ne more več sam stati, lulati, iti po stopnicah … je njegova kakovost življenja zelo slaba)? Ima še apetit (ko ga nima več, se bliža konec)?

Je podaljševanje njegovega življenja najboljše zanj, ali mu podaljšujete življenje samo zaradi vas?

Pri odločitvi pomaga tudi seznam, na katerega si zapišemo najljubše stvari, ki jih je v vseh teh letih naš kuža počel. Denimo, rad je jedel, se igral z žogo, hodil na sprehodu, oboževal je sosedovega fanta in njegovo psičko, se vozil v avtu. Pri tem se vprašajmo, koliko stvari sedaj še lahko oz. še rad počne. Marsikdaj nam bo tak seznam v pomoč pri odločitvi.

Ko se po pogovorih z veterinarjem in družinskimi članki sprejme odločitev, pridejo občutki krivde in neizmerne žalosti, to je normalni del procesa. Če imate čas, strokovnjaki priporočajo, da si vzamemo nekaj minut za pogovor s svojim psom. Morda zveni čudno, toda vaš glas bo psa pomiril. In ko boste spregovorili na glas, bo to tudi vam pomagalo procesirati. Tudi družinski člani naj se poslovijo od ljubljenčka. Že prej se pogovorite z veterinarjem, kako se bo zgodilo, kaj pričakovati.

Ko bo končano, se bo pričel proces žalovanja. Zapomnite si, da ste odločitev sprejeli iz ljubezni.

Skrivnost črne mačke

Črna je barva skrivnosti, neznanega. Simbolizira strah, zlo, nesrečo, žalost, pa tudi moč, eleganco, bogastvo, naprednost.

Tudi črna mačka ima močan simbolni pomen. Je lahko prijazna, a hkrati svojeglava, samostojna. Je dovolj prebrisana, da z vsemi svojimi napakami skrbniku tako zleze pod kožo, da je ne zamenja za nič na svetu. Je gibka, elegantna, še danes ji pripisujejo izrazito ženstvenost, moč, dvoličnost in spretnost. V sanjah imajo črne mačke mnogo pomenov, pogosto se omenjajo premišljenost, domiselnost in greh.

Stari Egipčani so mačkam pripisovali božansko moč. To niti ni tako težko razumeti, če pogledamo v žametne rumeno-zelene ali žareče rumene oči, elegantno telo, mehkobo dlake ter ostre kremplje in zobe. Tudi v drugih kulturah je (bila) črna mačka simbol sreče in blaginje.

Temačno stran so mačkam najverjetneje pripisovali v mračnem srednjem veku. Črna barva je že sama po sebi veljala za temačno silo. Mačke s svojimi lastnostmi in še črne barve so bile kot nalašč za ”grešne kozle”. Že od nekdaj so se predvsem ženske, ki so živele bolj odmaknjeno od družbe, rade družile z mačkami. Po navadi so jih imeli za posebne in ni bilo treba veliko, da so jih označili za čarovnice, mačke pa za njihove pomočnice. Po tedanjem prepričanju so čarovnice same lahko zavzele podobo črne mačke in se v črnih nočeh lahko prikradle kamorkoli.

Imeli so jih za posebne in ni bilo treba veliko, da so jih označili za čarovnice, črne mačke pa za njihove pomočnice.

Črne mačke so predstavljale celo samega hudiča. Temu v prid govori tudi zapis papeža Gregorija IX. , ki je v 13. stoletju zapisal, da so mačke hudičev instrument in simbol herezije. Tako kot čarovnicam, so sodili tudi črnim mačkam in jim pripisovali krivdo za nesrečo in številne druge tegobe.

Mračni srednji vek je že zdavnaj za nami, vendar marsikaj ostaja v naši (pod)zavesti. Tako so predvsem črne mačke ohranile skrivnostnost, ob čemer ima še marsikdo pomisleke ali celo občuti nelagodje, strah.

Po raziskavah več kot polovico ljudi ob črni mački še danes spreleti srh.

O črnih mačkah kroži veliko mitov. Denimo: nesreča te čaka, če ti črna mačka prekriža pot. V izogib temu trikrat pljuni.

Tudi v zavetiščih se čuti, da imamo ljudje do črnih mačk drugačen odnos, težje jim najdejo dom. Tigraste mačke najdejo svoje toplo zavetje veliko hitreje kot črne mačke. Za slednje se odločajo predvsem skrbniki, ki so črno mačko že imeli. In z njo čudovite izkušnje.

Ljubezen naj ne gre skozi želodec

Če poskrbimo, da je telesna teža psa vselej približno enaka in primerna, mu na ta način lahko podaljšamo življenje kar za 2,5 leti.

Preveč psov je predebelih, po nekaterih raziskavah kar polovica! To je zaskrbljujoče, še bolj pa to, da se večina lastnikov tega sploh ne zaveda. Zato je prvi korak v ‘bitki’ za bolj zdravo težo psa priznanje, da pes je predebel.

Da bi ugotovili, ali je naš pes predebel, ga pretipajmo na področju hrbtenice in prsnega koša. Rebra se ne smejo videti, moramo pa jih čutiti. Splošno pravilo je, da če reber ne moremo otipati, je pes predebel.

Najpogostejši vzrok je nadvse enostaven: preveč hrane, premalo gibanja. In v večini primerov je glavni krivec skrbnik, nekateri to brez dlake označujejo za brezbrižnost.

Posebej podvrženi debelosti so labradorci, po raziskavah naj bi bila ta pasma temu gensko podvržena. Pri takšnih težavah pa krivda ni samo na strani skrbnika, saj psi nenehno prosijo za hrano in nenehno so lačni, skorajda nenasitni. Prav tako ne smemo skrbnika obtoževati za debelost psa, ko gre za zdravstvene težave.

Psi s prekomerno težo imajo več možnosti za številne bolezni, med njimi za diabetes tipa 2, osteoartritis, visok krvni tlak, ortopedske probleme, težave s kožo, bolezni srca, s ščitnico, s krči, bolezni ledvid, nekatere vrste raka. Psi s prekomerno težo imajo ponavadi premalo gibanja, to pa lahko vodi tudi do psihičnih težav.

Kaj torej storiti, ko si enkrat priznamo, da naš pes ni tako fit, ko bi si želeli? Gibanje naj postane vsakodnevna navada, seveda z ozirom na zmogljivost psa. Zmanjšajmo priboljške, ti naj ne bi predstavljali več kot 3 % dnevne prehrane. Glede posebnih diet pa se posvetujmo z veterinarjem. Vsekakor je potrebno vedeti, kolikšne so dnevne potrebe psa po hrani (da ga ne bi nenamerno stradali, in obrano) in tega se poskusimo držati.

Naj ljubezen do kosmatinca ne gre skozi želodec in naj priboljšek ne bo dokaz naše ljubezni.

Kakšni so znaki, ko psa boli?

Pri psu hitro opazimo akutno in izrazito bolečino. Marsikdaj pa bolečina ni tako izrazita. Kakšni so različni bolezenski znaki, kaj je možen vzrok in kako ukrepati?

Bolečina v ušesih

Pri bolečini v ušesih moramo poiskati pomoč pri veterinarju, pri zelo hudih bolečinah takoj.

Znaki: držanje glave postrani, otresanje z glavo, praskanje po ušesih ali po glavi, pes ne prenese dotikanja bolečega predela, cviljenje, ječanje, motnje ravnotežja.

Vzroki: vnetje zunanjega sluhovoda, tujki, poškodbe, zajedavci, izliv krvi v uhelj.

Bolečina v hrbtu

Pri nenadnih bolečinah v hrbtenici in pri hudih motnjah gibanja je potrebna nujna medicinska pomoč.

Znaki: trda hoja, hude motnje pri gibanju, delno omejeno gibanje (pareza), bolečina na dotik, težave pri gibanju po stopnicah in pri odvajanju blata, prestrašenost.

Vzroki: zdrs medvretenčne ploščice, vnetje mišic.

Bolečina v sklepih

Psa mora nujno pregledati veterinar. Če je pes zelo nemiren, moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: šepanje, težave pri vstajanju, izogibanje določenim gibom (stopnice, preskoki), izguba veselja do gibanja, lizanje ali grizljanje prizadetega dela telesa.

Vzroki: poškodbe (zvin, strgane sklepne vezi …), vnetja, kužne bolezni (na primer borelioza), kronične spremembe na sklepih (artroza).

Bolečine v očeh

V vseh primerih je nujna veterinarska pomoč.

Znaki: cviljenje, mežikanje, praskanje po očeh, umikanje svetlobi, izcedek iz oči.

Vzroki: tujki, poškodbe, vnetja, zelena mrena.

Bolečine na gobčku

Pri bolečinah na gobčku mora psa pregledati veterinar.

Znaki: slinjenje, izmikanje pri dotikanju gobčka ali obraza, pes gre k posodici s hrano, naredi nekaj grizljajev in gre stran; ne mara igrač za žvečenje.

Vzroki: poškodbe ali vnetje enega ali več zob, vnetje obzobnega tkiva, zataknjeni tujki, bolečine v predelu grla zaradi vnetja zgornjih dihalnih poti.

Bolečine v trebuhu

Manjše bolečine po navadi minejo same od sebe. Če je trebuh napet in povečan ter pes kaže znake bolečin (ječanje), moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: ječanje, sopenje, nemir, pogledovanje v smeri proti trebuhu, napeta trebušna stena, zgrbljen hrbet, neješčost, prestrašenost,

Vzroki: prebavne težave, napenjanje, neprehodnost črevesja, zasuk želodca in druga življenje ogrožajoča stanja.

Andrej Podreberšek, dr. vet. med

Ali je pes srečen?

Vsak pravi skrbnik si kdaj zastavlja vprašanje, ali se njegov pes dobro počuti, ali je srečen, ali mu nudim vse tisto, kar potrebuje … ? Ko se resno ukvarjamo s temi vprašanji, pa kaj hitro ugotovimo, da o kakovosti življenja psa ne vemo kdove kako veliko.

Kakovost življenja pri ljudeh merimo po tem, v kolikšni meri posameznik občuti telesno in psihično zdravje ter povezanost s socialnim okoljem. Na vprašanje v zvezi s kakovostjo življenja je nasploh veliko preprosteje odgovoriti pri ljudeh kot pri psih. Človeku lahko zastavimo vprašanje, pa nam odgovori.

Presojanje kakovosti življenja pri psu je ponavadi precej subjektivno, saj jo je treba ugotavljati individualno. Upoštevati moramo, da imamo različna merila in da imajo tudi psi zelo različne zahteve. Pri tem igra pomembno vlogo pasemska pripadnost. Potrebe malih družnih psov so na primer precej drugačne kot potrebe delovnih pasem, na primer labradorca, nemškega ovčarja, borderskega ovčarja, pastirskih pasem … Poleg tega moramo upoštevati, da psi živijo v sedanjosti (deloma v preteklosti in nič v prihodnosti) in se zato ne obremenjujejo s svojo usodo. Imajo pa seveda določene potrebe, ki jih moramo zadovoljiti.

Pes nikakor ni srečen samo zato, ker ima veliko stika s svojimi ljudmi, živi brez telesnih bolečin in ima vedno polno skledo. Po drugi strani pa tudi ne moremo trditi, da ima pes nekakovostno življenje zato, ker je plašen in je pogosto v stresu.

Telesno prizadeti in bolni psi

Verjetno se vsakemu človeku zelo smili pes, ki mora zaradi odpovedi zadnjega dela telesa uporabljati voziček, ali pa pes, ki so mu morali amputirati eno nogo. Velika večina psov s tem nima težav, počutijo se odlično in uživajo življenje. So pa seveda tudi takšni, ki se na invalidnost ne morejo navaditi.

Veliko skrbnikov me pokliče, ker želijo slišati moje mnenje o tem, ali naj svojega zelo starega ali pa hudo bolnega psa odpeljejo na uspavanje. Vsakemu odgovorim, da naj tega ne storijo, dokler se njihov kuža veseli življenja in uživa skupaj s svojimi ljudmi. Povem jim, da jim bo sam s svojim vedenjem in s pogledom pokazal, kdaj je nastopil čas za slovo.

Modne muhe in napačna vzreja

K slabši kakovosti življenja psov v veliki meri prispevamo tudi ljudje z napačno vzrejo, podrejeno različnim modnim muham. Tako na primer pretirano zmenjševanje nosnega dela lobanje pri določenih pasmah (mopsi, pekinžani) povzroča resne motnje dihanja. Že nekaj časa nekatere pasme delijo na delovne in razstavne, kar razstavnim po navadi v veliki meri zmanjšuje kakovost življenja. Razstavni psi so višji in znatno bolj masivni, kar povzroča težave s srcem, gibali, takšni psi so bolj nagnjeni k novotvorbam …

Vprašamo se lahko, v kolikšni meri na kakovost življenja vpliva dejstvo, da psi živijo vrsti vse manj primerno življenje oz. po domače – so vse bolj počlovečeni. Tudi zato je vse več skrbnikov, ki želijo pri ravnanju s svojim psom v večji meri upoštevati njegove naravne oz. vrstne potrebe. Temu prilagodijo način prehranjevanja, način ukvarjanja s psom, življenjske razmere … S tem želijo doseči, da bi njihov pes živel, koliko je mogoče, podobno svojim prednikom – volkovom. Če bi takšno gledanje prenesli na ljudi, bi se morali tudi mi čimbolj prilagoditi svojim prednikom, pa to nikomur ne pride na misel. Zato moramo tudi pri psih upoštevati dejstvo, da se je v sožitju s človekom v veliki meri prilagodil, tako glede načina prehranjevanja, kot glede svojega vedenja in potreb.

Res pa je, da nekateri skrbniki svojega štirinožca počlovečijo v tolikšni meri, da pozabijo na njegove osnovne pasje potrebe. Pes ni modni dodatek, pa čeprav gre za predstavnika miniaturne pasme.

Ni sprejemljivo, da sprehod doživlja v nekakšnem otroškem vozičku ali torbi, da se ne bi umazal. Pes potrebuje družbo, vohanje, valjanje in gibanje.

Stres

Na pasjo ‘srečo’ veliko vpliva tudi to, kolikšni količini stresa je pes izpostavljen. Nekateri psi so mu stalno izpostavljeni in se mu skoraj ne morejo izogniti. To še zlasti velja za pse, ki živijo v neprimernih razmerah, na primer na verigi ali v pesjaku.

Na kakovost življenja lahko prav tako neugodno vpliva stalno obiskovanje razstav. Tudi tu moramo imeti pravšnjo mero. Zgolj nabiranje nazivov ne sme biti razlog za sodelovanje s psom na razstavah.

Še zlasti dolgotrajni stres povzroči telesne in psihične motnje in sila negativno vpliva na kakovost življenja psa. Po drugi strani pa pravilno odmerjene in kratkotrajne stresne okoliščine psa lahko okrepijo in zato stres lažje premaguje. So pa med psi velike individualne razlike, ki jih je treba upoštevati.

Jože Vidic, dr. vet. med