Fotograf Christian Vieler je v objektiv ujel pasje izraze v trenutku, ko so kosmatincem vrgli priboljšek.
Nekateri izrazi so prav človeški kajne?
vir vseh fotografij: Caters News Agency)
Prva slovenska revija o živalih
Nekateri izrazi so prav človeški kajne?
vir vseh fotografij: Caters News Agency)
Hotel sta Neil in Emma poimenovala the Bath Country Boutique Dog Hotel, nahaja se v angleškem Wiltshiru in ponuja petzvezdno nastanitev za štirinožne goste. Zagotavljata, da bo vsak pes, ki pride k njim počitnikovat, izkusil osebno in sproščeno vzdušje.
Neil in Emma svojim ‘strankam’ zagotavljata dovolj pasje družje, stimulacije, vaj, rekreacije in igric, ki bodo psa zaposlili tako fizično, kot umsko.
Hrana v hotelu je naravna, zdrava in hipoalergena, voda, ki jo pijejo psi pa je filtrirana. Psi spijo na volnenih posteljicah v sobah, ki imajo talno ogrevanje. Hotel nima kletk ali ograd, za igro je namenje skupni prostor s številnimi igračami in psom zanimivimi elementi, ko pa je čas za počitek, kosmatince umirjata klasična glasba in vonj sivkinega olja.
Škoda, ker ne sprejemajo tudi skrbnikov, kajne?
www.lonelyplanet.com
Učenje gibanja na popuščenem povodcu zahteva od vodnika veliko stopnjo doslednosti, vztrajnosti in potrpežljivosti. Brez tega enostavno ne bomo zmogli doseči cilja.
Kaj moramo vedeti, preden se lotimo učenja? Vse prevečkrat se med sprehajanjem psa ukvarjamo z vsem drugim, samo s svojim psom ne. Pogovarjamo se po telefonu, klepetamo s prijatelji, smo zamišljeni … Pes je brez nadzora in ima možnost neovirano raziskovati svet okrog sebe in nas medtem dobesedno vleče, kamor ga je volja.
Vsak, še tako kratek sprehod, moramo izkoristiti za vadbo pravilne hoje na povodcu. Zelo težko bomo psa tega naučili ali ga prevzgojili, če bomo danes dosledno zahtevali, da ne bo vlekel, prihodnjič, ko bo deževalo ali bomo imeli slab dan, pa vlečenju na povodcu ne bomo posvetili dovolj pozornosti in ne bomo ukrepali, čeprav nas bo štirinožec vlekel.
Vsak, še tako kratek sprehod, moramo izkoristiti za vadbo pravilne hoje na povodcu.
Za učenje bomo potrebovali nekaj priboljškov, na vsakem sprehodu naj bodo naši žepi polni dobrot. Tudi že sprehod do bližnje trgovine je dovolj ‘dolg’ za vadbo.
Način učenja: obstanek na mestu ali hoja v nasprotno smer
Način učenja, ko obstanemo na mestu, ko pes preveč vleče, ali pa, da začnemo hoditi v nasprotno smer, je sicer dolgotrajnejši, končni rezultat pa je ponavadi boljši kot pri uporabi drugih metod. Pri tem načinu učenja je odločilnega pomena pohvala in hitro odzivanje vodnika. Vedno, kadar pes hodi brez zategovanja povodca, ga hvalimo in nagrajujemo. Če uporabljamo kliker, njegovo želeno vedenje potrdimo s klikom in nagrado. Če uporabljamo le besedno pohvalo, potem ga pohvalimo z ”Ja, bravo!”. Pohvali takoj sledi nagrada. Vedno, ko pes napne povodec, pa se ustavimo, pri čemer zelo pazimo, da z gibanjem rok ne vplivamo na zategnjenost povodca. Pes mora biti tisti, ki odloča, kako močno naj bo povodec zategnjen.
Pri tem načinu učenja je odločilnega pomena pohvala in hitro odzivanje vodnika.
Pri tem učenju je možnih več scenarijev. Lahko doživimo ‘upor’ – pes začne panično cviliti, se zvijati, zategovati povodec. To se zgodi pri psih, ki se prvič srečujejo s povodcem in z določeno mero omejevanja svobode. Nekateri psi bodo trmasto vlekli naprej, so pa tudi takšni, ki bodo mirno obsedeli.
Sami smo v vsakem primeru potrpežljivi in čakamo na trenutek, ko se pes premakne toliko, da povodec ni več napet – ko se to zgodi, psa takoj pohvalimo, nagradimo in gremo dalje. Na začetku se bomo verjetno ustavljali zelo pogosto, skoraj na vsakem koraku. Toda pes bo kmalu ugotovil, da ga vlečenje ne pripelje nikamor.
Po nekaj dneh pri napetem povodcu še vedno obstojimo, a psa ne nagradimo takoj, ko vrvico sprosti, ampak naredimo še korak naprej in šele nato sledi nagrada.
Pri načinu učenja, ko se pri vlečenju obrnemo v drugo smer, storimo enako, le da namesto ustavljanja, hodimo. Po mojih izkušnjah je ta način učenja bolj učinkovit. Pri tej metodi učenja imamo lahko poljubno dolg povodec. Psu pustimo, da sproščeno raziskuje okolico in nanj ne vplivamo – niti s klicanjem, z zategovanjem povodca ali s pohvalo. Vsakič pa, ko pes napne povodec, se brez besed obrnemo in gremo v nasprotno smer, kamor je hotel pes. Povodec držimo toliko, da nam ga ne potegne iz rok, ga ne zategujemo. Vsakič, ko se povodec napne, se preprosto obrnemo in hodimo v drugo smer. Vedno pa moramo psa nagraditi, ko se sam vrne k nam ali hodi blizu nas. Nikakor ga ne kličemo po imenu ali ga vabimo k sebi. Nagradimo ga le takrat, ko pride sam v našo bližino. Pes bo zelo hitro ugotovil, kako prijetno je hoditi v naši bližini in nas spremljati.
Urška Krivec
Mladinski film je bil posnet leta 1977, po knjigi Teci, teci kuža moj Vitana Mala. Matic iz ljubljanskega blokovskega naselja nastopa v filmu ob psu Jakobu, s katerim se močno spoprijateljita. Ob koncu snemanja Jakoba Maticu podarijo, toda tu se pričnejo težave, saj pes v bloku ni priljubljen, Matičeva mama pa ga želi oddati prek oglasa. A Matic s pomočjo prijateljev stori vse, da se to ne zgodi …
Film je legendarna in večna klasika, ki se uvršča med najboljše slovenske filme. Prav tako večna pa je tudi njegova nosilna pesem: Tjarampadadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici …
V filmu pomembno vlogo igra veliki črni novofundlanec Ron (v filmu z imenom Jakob). Tedaj je imel 7 let in sprva so režiserji želeli bernardinca, pa so se na koncu odločili pa pasmo novofundlanec, bojda zato, ker je bilo lažje najti zamenjavo, če bi bilo to potrebno. V dveh prizorih je Rona nadomestil dvojnik, sicer pa je vse prizore odigral sam, za vlogo sta ga dresirali njegova skrbnica Mira Bizjan in Metoda Mikuž. Mira je na spletni strani pasje šole Švrk objavila zanimiv zapis, kako je potekalo snemanje. Objavljamo nekaj izsekov iz zapisa:
”Prvotna ideja je bil bernardinec, ker pa na razstavi v Ljubljani (takrat so se pasje razstave odvijale v hali Tivoli) ni naletel na nobenega, ki bi bil vsaj malo šolan in ker so zelo različno obarvani, bi nastali problemi, če bi bilo potrebno psa med snemanjem zamenjati – pa tudi dvojnika bi se takoj ločilo od glavnega igralca. No in na tej isti razstavi je naša druščina kakih desetih psov nastopala pod vodstvom Metode Mikuž. Moj Ron, novofundlandec, je bil eden tistih, ki so pokazali veliko znanja in režiser se je takoj odločil, da nas pozneje poišče in se z nami posvetuje o možnosti, da bi sodelovali pri snemanju filma.”
”Ker so filmarji včasih malo hecni ljudje, smo potem, ko sva z Metodo prebrali snemalno knjigo, morali skupaj pregledati, kaj od napisanega bo pes naredil in kaj bo treba črtati iz zgodbe. Črtali smo eno Matičevo vizijo, kako jezdi na belem konju, za njim teče Jakob, dohiti konja in mu skoči na hrbet k Maticu. To ne bi šlo iz dveh razlogov: prvič, novofundlandec brez vmesne opore ne more skočiti tako visoko, pa tudi težko bi ga prepričali, da bi skočil na dirkajoč konjski hrbet; in drugič: konj bi najbrž zbezljal, če bi tak ogromen pes skočil nanj. Pa niso komplicirali, lepo smo se zmenili, da takih kočljivih scen pač ne bo.”
”In res, tak »kaskader« je bil Vaksel. On je nadomestil Rona v dveh prizorih: pri »skoku« v Ljubljanico in pri zapletu na podstrešju, ko se je Matic po nesreči zapahnil na teraso na strehi in skupaj z Jakobom skoraj »zmrznil« v nočni nevihti. Takrat še nismo vedeli, da bomo Vaksla nujno potrebovali še za en prizor, ki ni bil nič nevaren in niti slutili nismo, da nam bo povzročil toliko skrbi. Gre namreč za lulanje na avtomobilsko gumo. Tega moj Ron v svojem privatnem življenju ni smel početi in ko smo hoteli, da se za film malo spozabi, se seveda ni hotel. Pa so pomočniki režiserja prinesli pasji urin in ga poškropili po gumi – ker kužki na isto mesto, kjer je že en pes lulal, radi tudi sami naredijo isto. Ni pomagalo, Ron je ubogljivo pritekel do avta, gume pa niti povohati ni hotel.”
”Jakobovo cviljenje, ki ga je v prizoru, ko je zaklenjen v kurilnici, zelo veliko, v resnici ni bilo posneto ob tej priložnosti. Posneli smo ga posebej, enkrat, ko si ni upal za menoj po nekakšnih kovinskih stopnicah in se je pritoževal, ker sem šla gor brez njega in se mu za nekaj časa skrila. Meni se je sicer smilil, filmarji pa so kar ploskali od navdušenja, saj si niso predstavljali, da bo tako enostavno dobiti te zvoke.”
Ron, Ronek – kot ga v zapisu poimenuje skrbnica Mira, je dočakal 13 let.
(vir zapisov: svrk.net)
Njeno delo je postalo prava uspešnica med vsemi ljubitelji psov – le malokdo pozna večino pasem in njihov izvor, na ta način pa je učenje in pomnenje lažje. Serija se imenuje ‘Dog of the World’ (Psi sveta).
Več ilustracij pa na: https://www.doggiedrawings.net/
Vsakega takšnega psa pa je treba (v vsakem vremenu) najmanj trikrat na dan peljati na opravljanje fiziološke potrebe. Pes hodi po stopnicah oz. se pelje v dvigalu, gre po hodniku … Sostanovalcem povzročajo največ slabe volje skrbniki, ki za svojim psom ne pobirajo iztrebkov in seveda takšni z nevzgojenimi ali celo napadalnimi psi.
Za stolpnico svetujem manjše in bolj umirjene pasme
Sam ljudem, ki se odločajo za psa in živijo v večstanovanjski hiši, vedno svetujem, naj si omislijo manjšega, umirjenega psa, ki ga ne bo težko vzgojiti. Zakaj umirjenega? Predvsem zato, ker bomo takšnega psa lažje naučili, da ne bo lajal oz. celo tulil, ko bo ostal sam doma, da s svojim vedenjem na kakšen drug način ne bo vznemirjal ljudi … Žal veliko ljudi tega ne upošteva, sostanovalci pa se pritožujejo, ker morajo poslušati lajanje takšnega psa. Kakšne dobre zvočne izolacije v sodobnih blokih pač ni. Prav je tudi, da si omislimo psa, ki zaradi svoje zunanjosti in pripadnosti določeni pasmi pri sostanovalcih ne bo povzročal nelagodja ali celo strahu.
O dveh psih v četrtem nadstropju
Moji prijatelji z dvema psoma živijo v četrtem nadstropju večstanovanjske hiše. Vsakič, ko zapustijo dvigalo, z za to pripravljeno krpo očistijo notranjos dvigala. Hkrati uporabljajo tudi pršilo, da v njem ne bi bilo vonja po psih, ki še posebej moti starejšo sosedo, ki živi v istem nadstropju. Vedno poskrbijo tudi, da psom pred vstopom v hišo očistijo tačke, po potrebo obrišejo kožuh. In da sploh ne govorim o tem, da svojima štirinožcema ne pustijo opravljati potrebe na zelenici in da za njima skrbno pobirajo iztrebke.
Umirjenega psa bomo lažje naučili, da ne bo lajal oz. celo tulil, ko bo ostal sam doma, da s svojim vedenjem na kakšen drug način ne bo vznemirjal ljudi …
Veliko ljudi je mnenja, da psi ne sodijo v stoplnico. Ne zgolj zaradi neprijetnosti, ki jih povzročajo drugim stanovalcem, ampak tudi zato, ker naj bi bila to oblika mučenja, saj naj bi se psi bolje počutili, če bi živeli v naravi ali na prostem. Ne upoštevajo pač, da so se psi v tisočletjih sožitja prilagodili na življenje s svojimi ljudmi in na naš način življenja. Izvrstno se počutijo v hiši in radi živijo skupaj z nami. Veliko srečnejši so kot njihovi vrstniki, ki živijo predvsem v pesjaku, ograjenem vrtu ali celo na verigi.
Jože Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)
Suzzane in Shayan upata, da bo serija čudovitih črno-belih fotografij ljudem v navdih in da bo čim več zapuščenih psov dobilo nov dom. Očarljivi portreti tako pomagajo zapuščenim psom, da dobijo v življenju drugo priložnost.
Kot je dejala fotografinja, je v vsak portret skušala ujeti osebnost psa, naj bo to njegova očarljiva igrivost ali prikupna plahost.
Še več fotografij na: http://shayanasgharnia.com
vir: www.mymodernmet.com
Lepša in bolj ganljiva od fotografije našega psa je lahko le še njegova fotografija, ko je bil mladiček, kajne? Zanimivo je opazovati fotografije psa skozi leta, njegov videz se spreminja, a pogled, način ležanja ali katera druga njegova lastnost ostaja nespremenjena. Nespremenjeno ostaja tudi dejstvo, da je pes očarljiv v vsakem obdobju. Zanimivo je pogledati fotografije, ki so jih delili nekateri pasji navdušenci …
Če imamo psa, ki v toplejšem delu leta večino dneva teka po dvorišču, bodo hladni dnevi zanj neprijetno presenečenje. Res je, da pse pred vremenom varuje kožuh, ampak res je tudi, da jih večinoma ta ne zaščiti dovolj, ne omogoča jim, da bi bili lahko dlje časa na prostem v dneh, ko živo srebro zleze malce globlje pod ničlo.
Psi in mačke imajo redkejši kožuh od živali, ki živijo na prostem. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da moker kožuh izgubi dobršen del svojih izolacijskih sposobnosti.
Za kratkodlake pse lahko izpostavljenost hudemu mrazu primerjamo s tem, kot bi sami stali v mrazu na prostem s kratkimi rokavi. Na mraz so še posebej občutljivi prsti oz. spodnji deli tačk, kot tudi smrček in konice uhljev.
Plaščki za pse
Plaščki za pse so dobra ideja, toda psom, ki so na primer prosto spuščeni v ograjenem vrtu, ne smemo nadeti plaščka. Še zlasti zelo živahen pes, ki je prosto spuščen, se lahko namreč s plaščkom zaplete v kakšno vejo ali v kakšno drugo oviro, kar utegne biti precej nevarno. Znani so celo primeri, ko se je pes tako zapletel v leseno ograjo, da ga je skrbnik rešil tik pred zadušitvijo. Zato moramo imeti psa s plaščkom stalno pod nadzorom, še najbolje, da je v takšnem primeru vedno na povodcu. In upoštevajmo: kljub plaščku lahko pes dobi ozebline, sploh če se ta zmoči. Zato v dežju priporočamo plašček iz nepremočljivega materiala.
Še zlasti zelo živahen pes, ki je prosto spuščen, se lahko namreč s plaščkom zaplete v kakšno vejo ali v kakšno drugo oviro, kar utegne biti precej nevarno.
Pozorni bodimo na šape
Pozorni moramo biti tudi na šape. Še zlasti pri dolgodlakih psih se na njih hitro nabere sneg, ki se tam strdi in zamrzne … Težavo lahko povzroča tudi sol, ki jo posipavajo po cestah in pločnikih. Po sprehodu na takšnih površinah moramo tačke vedno skrbno sprati v mlačni vodi. Tačke lahko zaščitimo tudi tako, da blazinice premažemo s posebno kremo, ki jo dobimo v trgovinah za živali. Če želimo psa opremiti s ”čeveljčki”, pa ga moramo na obuvalo najprej navaditi. To storimo tako, da mu najprej v hiši nataknemo kakšne otroške nogavice, ki jih pritrdimo na tačke. Ko se bo nanje navadil, lahko poskusimo s ”čeveljčkom” oz. zaščitnim obuvalom. Ti se morajo pasjim tačkam lepo prilegati, ne smejo biti pretesni in ne preveč ohlapni.
V hladnih dneh moramo posebno skrb nameniti mladičem in starejšim živalim. Teh ne smemo dlje časa izpostavljati mrazu, saj nimajo dovolj maščobnih oblog, ki bi jih varovale pred mrazom, in ponavadi tudi ne dovolj gostega kožuha za zaščito. Ko je zelo mraz, jih peljemo na prosto le za opravljanje potrebe, sicer pa naj bodo v hiši.
Boštjan Vidic, dr. vet. med
- Češkoslovaški voljčak
Dokazano so predstavniki teh pasem prav zares potomci volkov, pasma pa je nastala s križanjem nemškega ovčarja in karpatskega volka, komaj pred dobrimi šestdesetimi leti.
2. Romanski vodni pes (Lagotto Romagnolo)
Pasma izhaja iz italijanske Ravene in gre za zelo staro pasmo, uporabljali so jih za prinašalce vode in za lov. Danes veliko predstavnikov išče tartufe, so edina čistokrvna pasma na svetu, deklarirana kot pasma psov za iskanje tartufov.
3. Azawakh – afriški hrt
Pasma je nastala na jugu Sahare, namenjena čuvanju in lovu. Predstavniki so hitri, zaščitniški in vzdržljivi atleti.
4. Niverneški grifon
Stara francoska pasma je med francosko revolucijo že skoraj povsem izginila, pa je nekaterim vzrediteljem uspelo preprečiti popolno izumrtje. Še vedno pa ostaja zelo redka …
5. Kooik
Pasma izhaja iz Nizozemske, že iz 16. stoletja, sprva so bili namenjeni zgolj lovu na race. Po drugi svetovni vojni je ostalo le še nekaj predstavnikov, še danes je pasma zelo nepoznana in redka.
- Norveški lovski špic
Tudi ta pasma sega že v 16. stoletje, izhaja iz Norveške, uporabljali so jo za lov na morske ptice. Redko pasmo je zunaj Norveške še danes zelo težko videti.
- Tajski grebenar
To je ena najstarejši pasem na svetu, ki zunaj izvorne domovine – Tajske – ostaja izjemno redka.
- Portugalski pastirski pes Estrela
Ta čuvaj izhaja iz Portugalske in je ena najstarejših pasem na Iberskem polotoku. Samozavesten pes čuvaj, ki pa ni glasen, je do tujcev zelo previden.
- Vidrar
Še ena stara pasma, danes jih po svetu bojda obstaja manj kot 800, zato so izredno zaščiteni. Kot ime pove, so jih trenirali za lov na vidre …
10. Mehiški goli pes
Izvira iz Mehike, ta pasma pa je stara že več kot 3000 let. Atlet, vdan, inteligenten in po prepričanju Majev in Aztekov tudi z mistično močjo.