Škotski seter

Najtežjega in največjega izmed setrov imenujemo tudi Gordonov seter, saj za očeta pasme velja vojvoda Alexander Gordon (1743–1827), četrti vojvoda Gordonski.

Tako kot njegova bližnja sorodnika, angleški in irski seter, tudi škotski seter izvira iz starih pasem španjelov, ki so jih verjetno križali z drugimi lovskimi psi (goniči in pointerji). Prvotno so bili namenjeni lovu na pernato divjad, v Združenem kraljestvu so to bile predvsem  jerebice, divje kure, snežni jerebi in fazani. Za njihov način lova je bistveno, da lovijo perjad, ki se ob znaku nevarnosti pritaji namesto vzleti. Pes skrito ptico zazna in jo nakaže z značilno stojo.

Aktivni norček

Gordoni so psi, prežeti z energijo, živahnega temperamenta in z veliko pripadnostjo svojemu človeku. Ljubijo gibanje in nujno potrebujejo zaposlitev. So dinamični, čustveni in komunikativni psi, vedno pripravljeni za akcijo. V hiši ali stanovanju so umirjeni  in nezahtevni, če so le v družbi svojih najdražjih. Za bivanje na vrtu ali v pesjaku niso primerni, saj je njihova potreba po človeški bližini prevelika. So dobri in zanesljivi čuvaji, ki hitro opozorijo na tujce na svojem ozemlju. Tujci jih ne zanimajo, zato ne silijo v ljudi in tudi drugi psi jih po navadi pretirano ne zanimajo. Zaradi lovskega nagona pa so pozorni na druge  živali, predvsem na ptice.

 

 

Pes – naše ogledalo?

Da sta si marsikateri skrbnik in njegov pes po zunanjosti podobna, je znano, a to ne pomeni, da se ujemata tudi po vedenjskih značilnostih oziroma značaju.

Življenje s psom, ki nam po svojih lastnostih ne ustreza, pa utegne biti hudo naporno, če ne celo nemogoče.

V kinoloških krogih velja pravilo: kakršen človek, takšen je njegov pes in načeloma se s tem v veliki meri strinjam. Ko na kakšni razstavi, na sprehodu, v kakšnem lokalu ali pa kjerkoli drugje opazujem ljudi in njihove pse, si po navadi ustvarjam tudi sliko o partnerjih. Ugotavljam, ali je pes ob svojem človeku sproščen, mu zaupa, kako se odziva na njegove zahteve, kakšen odnos ima do njega skrbnik … Med opazovanjem lahko med drugim z veliko verjetnostjo ugotovim, v kolikšni meri se skrbnik in njegov pes ujemata.

Težave v zvezi s tem so v večini primerov povezane z dejstvom, da se mnogi skrbniki za psa odločajo zgolj ali predvsem po njegovi zunanji podobi, kar pa prav tako, kot pri izbiri življenjskega partnerja, ni dobra izbira.

Podobnost med skrbnikom in psom

Kako pa je z ujemanjem ljudi in njihovih psov po vedenju oziroma značajskih lastnostih? To lahko ocenjujemo na različne načine, razmeroma preprosto in objektivno pa v pasjih šolah. Tam imajo lahko inštruktorji s posameznimi pari zelo veliko dela, ker sta si skrbnik in njegov pes tako različna. Učni uspeh je zato slab, medsebojni odnos pa je marsikdaj precej skaljen.

Zaradi specifičnih vedenjskih lastnosti psa se skrbnik napačno odziva, v šoli slabo napredujeta, marsikdaj pa sploh nista uspešna. Zelo velika težava je na primer, če ima počasen in umirjen skrbnik zelo živahnega psa, na primer kakšnega terierja ali borderskega ovčarja. Ali pa, če ima zelo živahen, temperamenten človek kakšnega po naravi umirjenega psa. Do težav pride tudi v primerih, ko kakšen prebrisan pes natančno obvlada vse slabosti svojega človeka in jih s pridom izkorišča … Marsikdaj se zgodi, da skrbnik obupa in zapusti tečaj.

Jože Vidic, dr. vet. med

Keeshond – nasmejani Nizozemec

Največji predstavnik nemških špicev je tipični član širše družine špicev.

O tem se lahko prepričamo na prvi pogled, saj si s svojimi sorodniki (med katere sodijo drugi nemški špici, samojed, finski špic, italijanski špic, norveški losovec …) deli robustno, kvadratasto telo, pokončna, majhna uhlja, čez hrbet zavit rep, dolgo dvojno dlako in pozoren značaj.

Nemški volčji špic, imenovan tudi keeshond (izg. »kejzhond«), izvira z Nizozemske in je bil imenovan po nizozemskem patriotu v 18. stoletju, Cornelisu (Kees) de Gijselaarju, ki je vodil upor proti rodbini Orange, vladajoči kraljevi rodbini na Nizozemskem.

Pasma je postala simbol upornikov (in po porazu upornikov izgubila marsikaterega predstavnika, saj so se jih lastniki odkrižali, da jih ne bi povezovali s poraženimi uporniki). Beseda »keeshond« je skovanka besed »kees«, ljubkovalno ime za Cornelisa, ter besede »hond«, nizozemske besede za psa. Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice, od največjega, torej volčjega špica, do najmanjšega, pomeranca. Edina razlika med nemškimi špici je v njihovi velikosti in obarvanosti.

Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice.

Prvi standard za nemškega špica je bil objavljen v Berlinu leta 1880, klub za nemške špice pa je bil ustanovljen 1899, veliko pred nizozemskim klubom, ki je nastal leta 1924. Kljub intenzivnim prizadevanjem navdušencev, da bi keeshond postal samostojna pasma,  FCI (Mednarodna kinološka zveza) pasme ni priznala; zaradi skupnega nastanka in začetkov na Nizozemskem in v Nemčiji ter enakih telesnih in značajskih značilnosti sta tako keeshond in nemški volčji špic uradno ista pasma.

Kar nekaj je keeshondov, ki sodelujejo v različnih pasjih disciplinah, kot so agility, reševanje, poslušnost ali rally obedience, v tujini jih imajo tudi za terapevtske pse, saj so radi v središču dogajanja in za primerno motivacijo tudi pokažejo naučene trike, radi pa se tudi crkljajo. Pri delu z njimi pa moramo biti potrpežljivi, dosledni in zbrani, saj našo negotovost ali nedoslednost s svojim bistrim umom in občasno trmo hitro izkoristijo v svoj prid.

Izsek prispevka avtorice Urške Medvedšek, ki je bil objavljen v reviji Moj pes

Policijska psa Lux in Hilton iščeta nov dom

Policija je objavila ponovno javno zbiranje ponudb za prodajo dveh službenih psov.

Kot so zapisali na spletni strani Policije:

Lux
Hilton
  • službeni pes Hilton, nemški ovčar, poležen 25. maja 2017, izhodiščna cena je 1.000 evrov,
  • službeni pes Lux, belgijski ovčar malinois, poležen 17. maja 2007, izhodiščna cena je 50 evrov (potrebuje izkušenega vodnika).

Rok za oddajo ponudb je 4. februar 2019 do 12. ure, vse informacije pa na www.policija.si

Kokerpu, najstarejša dizajnerska pasma

V zadnjem času lahko v medijih in na svetovnem spletu zasledimo ogromno tako imenovanih ‘dizajnerskih pasem’, kjer pride do načrtnega križanja dveh poznanih pasjih pasem.

Ljubitelji psov smo prav gotovo že slišali za ‘labradudla’ (labradoodle, torej križanec med labradorcem in pudljem), ‘goldendudla’ (križanca med zlatim prinašalcem, v originalu Golden Retriever, ter pudlja), v zadnjem času pa tudi o tako imenovanem ‘puggle’ (Pug je v angleščini ime za mopsa, zadnji del skovanke pa ne pripada običajnemu ‘krivcu’, pudlju, pač pa biglu!).

Prvo mesto med tovrstnimi križanci pa vsekakor pripada – kokerpuju. Kokerpu, izvorno cockapoo, je poznan v Ameriki že od leta 1950 in velja za najstarejšo hibridno oziroma dizajnersko še ne priznano  pasmo v tem času. Kokerpu je običajno križanec med ameriškim ali angleškim kokeršpanjelom in pritlikavim ali toy pudljem.

K njihovi priljubljenosti je pripomogel njihov ljubeč, živahen značaj ter dlaka, ki običajno ne izpada kaj dosti, kar vsekakor lahko pripišemo kot prispevek pudlju. So zelo družabni, velikokrat se izredno navežejo na svoje ljudi, predvsem na enega družinskega člana, in ne prenašajo dobro samote, kar lahko pripelje do ločitvene tesnobe.

Kokerpu je poznan že od leta 1950 in velja za najstarejšo dizajnersko pasmo (takrat še ne priznano)

Videz in dlaka

Dlaka se med posameznimi psi razlikuje, saj so nekateri po španjelu podedovali ravnejšo, bolj svilnato dlako, drugi pa bolj volnasto, kodrasto po pudlju. Ne glede na različico se običajno minimalno golijo, je pa njihovo gosto dlako treba redno negovati, saj tudi hitro raste. Poskrbeti je treba torej za redno nego, pregled ušes, dlake med blazinicami na tačkah ter iz dlake izčesati morebitne vejice, listje in drugo, kar poberejo po tleh.

Barvna paleta je po zaslugi pestrih prednikov izredno velika. Velika večina kokerpujev je črne, bele, krem, rdeče, čokoladne barve, z belimi oznakami ali brez, poznamo pa tudi dvobarvne, tribarvne, serce (kot pri angleških kokrih, denimo).

Zasuk želodca – kako preprečiti in kako ukrepati

Zasuk želodca je zelo nevarno bolezensko stanje, veterinarji ga imamo za življenje ogrožajoč nujni primer. Zaradi zasuka želodca lahko namreč pes pogine že v nekaj urah.

Zasuk želodca je smrtno nevarno akutno stanje, ki se pogosteje pojavlja pri srednje velikih in velikih psih, povzroči pa jo prevelika količina zaužite hrane ali vode.

Pri zasuku želodca ne obstaja nobeno domače zdravilo, zato mora skrbnik psa nemudoma poiskati veterinarsko pomoč. Kljub zdravljenju lahko pogine od 25 do 33 odstotkov pacientov.

Pogosteje se pojavlja pri psih, ki dobijo le po en obrok briketirane hrane na dan in v primerih, ko je gibljivost želodca zmanjšana. Zasuk želodca lahko povzroči tudi valjanje po hrbtu ali gibanje psa navzdol (tudi hoja po stopnicah navzdol).

Potek  v dveh stopnjah

Bolezensko stanje, ki ga imenujemo zasuk želodca, poteka v dveh stopnjah. Prva stopnja je tako imenovana dilatacija (razširitev) želodca, v naslednji stopnji pa se želodec lahko še zasuče okoli svoje osi.

V temu procesu sodeluje več različnih, pogosto tudi neznanih vzrokov, ki povzročijo, da se želodec začne polniti s plini. S plini napolnjen želodec močno pritiska na trebušno prepono in druge organe. Posledica tega je močno oteženo dihanje, poleg tega pa tako razširjen želodec pritiska tudi na trebušne žile, zaradi česar je moten dotok krvi iz trebušnih organov proti srcu. S plinom napolnjen, razširjen želodec se razmeroma zlahka zasuče okoli svoje osi, s čimer prepreči ali pa vsaj močno oteži kroženje krvi po žilah v želodčni steni. Zaradi tega začnejo celice v želodčni steni in želodčni sluznici odmirati, poleg tega je zaradi pritiska na trebušne žile moten ves trebušni krvni obtok, stanje živali se zato začne hitro slabšati.


Če ne ukrepamo, pes pogine zaradi odpovedi srca.


Klinični znaki

Klinični znaki pri zasuku želodca so velik nemir, bolečine, močno sopenje, neuspešni poskusi bruhanja (pri delnem zasuku lahko žival izbljuva le manjše količine vsebine želodca). Po približno eni uri opisanih znakov pride do akutnega poslabšanja stanja, opazimo lahko napihnjenost v prednjem delu trebuha, pes je v življenjski nevarnosti in pomembna je vsaka minuta. Torej – kar najhitreje k veterinarju. Žal pri zasuku želodca ni mogoče nuditi prve pomoči.

Najbolj učinkovito pa zasuk preprečimo tako, da približno dve uri po obroku psa telesno ne obremenjujemo. Zelo dobro je tudi, da dnevni obrok hrane razdelimo na dva ali tri dele.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Paradontalna bolezen, glavni vzrok za izgubo zob

Parodontalna bolezen je poglavitni vzrok za izgubo zob. V človeškem zobozdravstvu jo zaradi njene uničevalne narave imenujejo tudi tihi ubijalec.

Pomemben vzrok za nastanek paradontalne bolezni so bakterije, ki se iz žarišč okoli zob sproščajo v krvni obtok in širijo po telesu. Pri parodontalni bolezni se pojavlja izguba zob, propada pa tudi kostno tkivo okoli njih, zaradi česar se lahko pojavi celo zlom čeljustnice.

Kaj je parodontalna bolezen?

Sama beseda »parodontalno« je sestavljenka dveh grških besed in pomeni »okoli zob«. Parodontalna bolezen pa so zaporedne spremembe, ki so povezane z vnetjem in izgubo podpornih tkiv okoli zob. Bolezen se razvija postopoma in poteka v več fazah. Začne se z nalaganjem delcev hrane in bakterij na površini zoba, tik nad dlesnijo, iz česar nastanejo mehke zobne obloge ali plak.

Če mehkih zobnih oblog ne odstranimo, se nanje vežejo minerali iz sline, s čimer nastane zobni kamen ali trde zobne obloge, ki se močno oprimejo zobne površine. Minerali se začnejo v mehke zobne obloge vezati od 3 do 5 dni po njihovem nastanku. Zobni kamen draži dlesni in povzroča vnetje, ki ga imenujemo gingivitis (vnetje dlesni). Opazimo ga lahko kot pordelost dlesni ob zobu, težavo spremlja neprijeten ustni zadah.

Kaj mora storiti skrbnik?

S ščetkanjem poskrbimo za mehanično odstranjevanje mehkih zobnih oblog. Ščetkanje pa dopolnimo še s kemičnim odstranjevanjem plaka z zobnimi pastami, geli in s posebnimi ustnimi vodicami za hišne ljubljenčke. Za odstranjevanje manjših količin zobnih oblog lahko poskrbimo tudi z ustrezno prehrano.

V trgovinah za živali namreč lahko dobimo posebne vrste hrane za zmanjševanje zobnih oblog, pomagamo pa si lahko tudi s posebnimi »zobnimi« priboljški. Pri preprečevanju bolezni zob in obzobnih tkiv ima veliko vlogo skrbnik s tem, da svojemu ljubljencu redno čisti zobe.

Če vnetja dlesni ne zdravimo, bo to sčasoma napredovalo v resnejšo parodontalno bolezen, pri kateri nastanejo nepopravljive spremembe.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Drugi pes v hiši ne pozdravi ločitvene tesnobe prvega

”Pomagajte mi, moj pes ima panični napad, ko zapustim hišo in ga pustim samega. Bi pomagalo, če si omislimo še enega psa?”

Vprašanje, ki ga strokovnjaki slišijo velikokrat, toda odgovoriti na to ni enostavno. V teoriji se sliši vse skupaj zelo logično – nov pes bo delal družbo obstoječemu, postala bosta prijatelja in ne eden in ne drugi ne bosta čutila osamljenosti ali ločitvene tesnobe.

V praksi je malo drugače. Seveda obstajajo možnosti, da bo nov pes pozitivno vplival na ločitveno tesnobo prvega psa, toda če je pes tesnoben zato, ker pogreša svojega skrbnika, nov pasji prijatelj tega stanja zagotovo ne bo rešil.

V določenih primerih pa nov pes v hiši stanje lahko celo poslabša.

Obstajajo trije različni scenariji, ki se zgodijo, ko domov pripeljemo drugega psa:

  • Vaš ‘prvi’ pes bo še vedno čutil ločitveno tesnobo, ko vas ne bo.
  • Vaš ‘prvi’ pes bo naučil novega psa, da je stres, ki ga doživlja ob tem, ko skrbnika ni blizu, povsem normalen. Če je ‘drugi’ pes mladiček, obstaja mnogo možnosti, da bo prevzel vedenje ‘prvega’.
  • Vaš ‘prvi’ pes bo manj tesnoben, odkar mu družbo dela nov pasji prijatelj.

Tretja možnost je tista, na katero upamo, toda ni zagotovila, da se bo to res zgodilo.

Pes z ločitveno tesnobo to doživi vedno, ko njegov skrbnik zapusti stanovanje, pa če ga obdaja še toliko pasjih prijateljev.

Morda bo družba tesnobo malce zmanjšala, vsekakor pa je ne bo pozdravila.

Nov pes naj pride k hiši takrat in zato, ker si vi želite še enega pasjega prijatelja in ne iz kateregakoli drugega razloga.

Če se prvi pes spopada s hudo ločitveno tesnobo, novega pasjega prijatelja pripeljite k hiši takrat, ko bo ta motnja pod kontrolo – da taisto vedenje ne prevzame še drugega psa.

Bruhanje – kdaj k veterinarju?

Bruhanje je eden najpogostejših vzrokov, da se skrbnik s svojim psom odpravi k veterinarju.

Bruhanje ni bolezen, je le klinični znak, ki opozarja, da s psom nekaj ni v redu. To tudi ni nujno znak, da je kaj narobe v prebavilih, gre namreč lahko tudi za posledico obolenja drugih organov, kot so ledvica ali jetra.

Bruhanje je refleksno dejanje, pri katerem se vsebina želodca izprazni skozi usta. Pojavi se, ko dražljaji iz telesa vzdražijo center za bruhanje, ki je del osrednjega živčevja. Ti dražljaji se ponavadi pojavijo pri določenih boleznih ali stanjih, kot je vožnja v avtomobilu, posledica tega pa sta slabost in bruhanje. Veliko zdravil zoper slabost v resnici delujejo tako, da dražljajem, ki jo povzročajo, preprečijo vzdraženje centra za bruhanje.

Pes lahko izbruha hrano, prozorno tekočino, žolč, travo ali kri. Glede na resnični vzrok bruhanja se lahko pokažejo še drugi znaki, denimo pobitost, neješčnost, driska, dehidracija …

Če bolezen traja že dlje časa, lahko pes shujša, zaradi dehidracije oslabi, ustnice pa postanejo izsušene in lepljive.

Če pes bruha le kdaj pa kdaj, to ne predstavlja kakega posebnega vzroka za zaskrbljenost tako dolgo, dokler ima pes apetit in je živahen. Kdaj pa kdaj skoraj vsak, tudi sicer zdrav pes izbruha deloma prebavljeno hrano, travo ali penasto tekočino.

Če pes bruha le kdaj pa kdaj, to ne predstavlja kakega posebnega vzroka za zaskrbljenost tako dolgo, dokler ima pes apetit in je živahen.

Če pa pes bruha pogosteje in je tudi videti bolan, je najbolje, da ga odpeljemo k veterinarju.

Veterinarja vsekakor obiščemo tudi, če:

  • je izbljuvku primešana kri,
  • ima pes povišano telesno temperaturo,
  • bruhanje traja že več dni,
  • je stanje psa opazno prizadeto.

Nemški ovčar

Čeravno se je slovenska kinologija čisto v začetkih kinologije v srednji Evropi polegla pri lovcih, s ptičarji in goniči, jo je v prvem obdobju in tudi še dolgo potem, vse do danes, najbolj zaznamoval nemški ovčar.

Dolga desetletja mu ni mogla konkurirati nobena druga pasma, pa tudi še danes je na vrhu vseh lestvic, čeprav se je že marsikaj spremenilo in na svetu skoraj ni pasme, ki ne bi bila zastopana tudi na pri nas. Bolj realen postaja pogled na nemškega ovčarja kot nekoč, ko je marsikje veljal za statusni simbol. Zlasti delovna linija je v rokah pravih ljubiteljev in poznavalcev pasme, razstavna pa tudi še vedno koraka z visoko dvignjeno zastavo.

Bolj realen postaja pogled na nemškega ovčarja kot nekoč, ko je marsikje veljal za statusni simbol.

Zlasti razstavni različici, ki jo je ta čas že mogoče tako rekoč na daleč ločiti od manj številne delovne, se je zgodilo, da se je število legel in mladičev skoraj prepolovilo. To je podatek, ki kaže, da je pasma na dobri poti »ozdravljenja«, nove krepitve, manj je komercialna kot svojčas.

Z delovno linijo pa se nemški ovčar spet uspešno kosa s sorodnimi pasmami, predvsem z belgijskimi in nizozemskim ovčarjem. Te pasme so ga prehitele pri oboroženih silah in policijah številnih držav v obdobju, ko je razstavni lepotec postajal pretežak in premalo okreten za vse bolj zahtevno delo pri vojskah in policijah. Ker gre za izrazito delovno pasmo, je bil nemški ovčar vedno zelo odvisen od policij in vojsk, ki pa jih razstavna prihodnost pasme res ni prav nič zanimala.

”Pomiritev”. Nemški ovčar. Avtor: Dean Mortimer.

Po drugi vojni vse na novo

Precej let je minilo, da so v državah, ki so bile zmagovalke v drugi svetovni vojni, sprejeli nemškega ovčarja za »svojega psa«. Ko se je proti koncu petdesetih let to vendarle zgodilo, je nemški pes na mah postal najbolj priljubljena pasma na svetu. Največ jih je v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Franciji, Južni Afriki in Avstraliji, veliko pa v vseh evropskih državah. Ni je celine, kjer ne bi cenili nemškega ovčarja.

Nemškemu ovčarju so kasneje našli še druge zaposlitve. Postal je pomočnik invalidom, imajo ga za enega izmed najbolj zanesljivih lavincev, dela kot reševalec izpod ruševin, filmski producenti pa ga hvalijo kot najbolj hvaležnega sodelavca na štirih nogah. Športniki iz kinoloških vrst so prav v nemškem ovčarju našli doslej še vedno daleč najbolj uspešnega partnerja za svoje uveljavljanje v policijsko-vojaških kinoloških disciplinah (sledenje, poslušnost, obramba), pa tudi v agilityju se je zelo izkazal.

Mnenje poznavalke: Nina Štefan (psarna Howiland)

 

  • Zakaj nemški ovčar?

Nemškega ovčarja sem si želela, odkar pomnim. Že v zgodnjih otroških letih se mi je ob omembi besede ”pes” v glavi vedno naslikala podoba nemškega vočarja. Ko je prišel čas za to, sem dobila svojo prvo psičko in ni mi žal. Pravzaprav bi se težko odločila za kakšno drugo pasmo. Nemški ovčar je ena od najbolj pametnih in vsestransko uporabnih pasem. Uporabljajo jih v policiji, v vojski, kot psa vodnika, pastirskega psa, z njimi tekmujejo v različnih pasjih športih. Ob pravilni vzgoji pa je to tudi čudovit družinski pes, ki se odlično razume z otroki in drugimi živalmi.

  • Odlike in slabosti?

Njegova največja odlika je po mojem mnenju njegova vsestranskost in potrpežljivost. Takoj za tem pa značaj, predvsem navezanost na človeka. Ponavadi si izbere enega vodjo, za katerega bi naredil vse. Je zelo zvest in morda tudi malce ljubosumen, kadar se ”njegov človek” ukvarja z drugim psom. Nesrečen je tudi, če mu ne posvečamo dovolj pozornosit.

  • Vedenjske lastnosti?

Na njegove vedenjske značilnosti vpliva veliko dejavnikov, kot je na primer genetska zasnova, kasneje pa vpliv človeka. Najprej vzreditelja in kasneje okolja, v katerem živi. Ob pravilni vzgoji je pes, ki se odlično razume z otroki. Svojo družino bo želel zaščititi v vsaki situaciji. Je odličen čuvaj. Ko nekoga dovolj spozna, ga ne bo pozabil in mu bo zaupal, če si bo seveda to zaslužil. Med igro z drugim psom rad pokaže, da je ‘glavni’ in priporočam, da ga že kot mladiča naučimo odnosa do drugih psov. Če imamo doma tudi druge živali, jih bo sprejel kot del svoje družine.

  • ”Lahka” ali zahtevna pasma?

S pravilnim pristopom in z dovolj discipline lahko nemškega ovčarja štejemo med nezahtevne pasme, saj zelo rad ugaja svojemu lastniku. Predvsem pa bo za dobro nagrado hitro razumel, kaj želimo od njega. Moramo pa vsekakor pravilno pristopiti, si vzeti dovolj časa, da ga bomo spoznali in razumeli. Le tako bo vzgoja (in šolanje) v zabavo tako nam kot psu.

  • Kakšne potrebe ima?

Je delovna pasma, ni pes, ki bi cele dneve poležaval in gledal v zrak. Še kadar se nam zdi, da spi, je v stalni preži in pripravljenosti, če bo morda treba na kaj reagirati. Mora biti psihično in fizično zaposlen, zato je vsaj en daljši sprehod na dan nekaj samoumevnega. Načeloma lahko živijo kjerkoli – na vrtu, v pesjaku, hiši, stanovanju. Dokler mu bomo nudili dovolj fizičnih in psihičnih aktivnosti, se bo dobro počutil v vsakem okolju.

  • Negovanje kožuha?

Nega kožuha je preprosta, dokler ne pride do obdobja, ko menjava dlako. Takrat ga je treba česati vsak dan, saj izpada res veliko dlake. Kopanja skoraj ne potrebuje.

  • Dedne hibe in bolezni?

Nemškemu ovčarju ponavadi pripisujejo nagnjenost h kolčni in komolčni displaziji. Ni pa pri njih nič bolj pogosta kot pri drugih večjih pasmah. Pomembna informacija pa je, da je za pridobitev vzrejnega dovoljenja obvezno slikanje kolčnih in komolčnih sklepov. Psi z displazijo so izločeni iz vzreje. Zato je še toliko bolj pomembno, da si omislimo nemškega ovčarja iz nadzorovane vzreje.

Tone Hočevar