Pocho, največji sovražnik neapeljske mafijske družine

Pocho ni navaden Jack Russel terier. Je trenutno največji sovražnik neapeljske mafije (Comorre), ki za njegovo glavo ponuja 9.900 funtov ali 5000 evrov.

Pocho je devetletni policijski pes, ki je policiji v svoji karieri pomagal razkriti kar dve toni nedovoljenih substanc. Mnogo preveč, po mnenju Comorre, ene največjih in najstarejših mafijskih družin na svetu.

V enem njegovih zadnjih uspešnih akcij je Pocho odkril kokain, zapakiran v otroško mleko v prahu.

Najprej so ga člani mafijske družine skušali zastrupiti, nato so mu nastavljali v bližino psice, da bi ga to zmotilo, vendar je Pocho ostale neomajen. Comorra je nad svojimi neuspešnimi poskusi obupala, zato sedaj ponuja denarno nagrado za tistega, ki mu bo uspelo ubiti Pocha.

Pocho je sicer pripadal nekemu neapeljskemu zdravniku, ki pa je zaradi ugotovljene alergije na pasjo dlako, podaril policiji. Ime je kuža dobil po nekdanjemu neapeljskemu nogometašu Ezequieli Lavezziju, poznanemu kot El Pocho.

www.dailymail.co.uk

Ko pride čas za slovo …

Pogosto smo skrbniki psov postavljeni pred odločitev, kdaj je čas za slovo. Kdaj je trpljenje tolikšno, da ni več smisla? Kako zbrati moč? Najverjetneje ena najtežjih odločitev v življenju.

Nekateri psi odidejo na drugo stran mirno, v spanju. Toda mnogokrat je pasja volja do življenja tako močna, da se pes bori in vztraja, kljub temu da zelo trpi. Skrbnik je velikokrat tisti, ki se mora odločiti. Sprejeti eno najtežjih odločitev v življenju. Treba se je zavedati, da četudi lahko podaljšujemo življenje ljubljenčka, je to na neki točki, ko pes zelo trpi in nima več nič od življenja, samo še v našem interesu. Nobena druga odločitev, v povezavi s psom ni tako težka, kot odločitev o evtanaziji, toda v določenem trenutku je to edina humana možnost.

Kako vedeti, kdaj je čas? Večno vprašanje, odgovora ni. Ko pride do tega, skrbniki, ki dobro poznajo svoje ljubljenčke, to začutijo, vidijo v njegovih očeh. To je čas, ko je treba svoje potrebe postaviti ob stran in pomisliti na dobrobit psa.

Pri tej odločitvi si velja zastaviti nekaj vprašanj: Ali ima pes neozdravljivo bolezen? Ali pes trpi za bolečinami, pri katerih zdravila ne pomagajo? Bo še več zdravljenja izboljšalo njegovo stanje ali zgolj ohranjalo trenutno životarjenje? Je pes tako star, da je izgubil vitalne funkcije (če ne more več sam stati, lulati, iti po stopnicah … je njegova kakovost življenja zelo slaba)? Ima še apetit (ko ga nima več, se bliža konec)?

Je podaljševanje njegovega življenja najboljše zanj, ali mu podaljšujete življenje samo zaradi vas?

Pri odločitvi pomaga tudi seznam, na katerega si zapišemo najljubše stvari, ki jih je v vseh teh letih naš kuža počel. Denimo, rad je jedel, se igral z žogo, hodil na sprehodu, oboževal je sosedovega fanta in njegovo psičko, se vozil v avtu. Pri tem se vprašajmo, koliko stvari sedaj še lahko oz. še rad počne. Marsikdaj nam bo tak seznam v pomoč pri odločitvi.

Ko se po pogovorih z veterinarjem in družinskimi članki sprejme odločitev, pridejo občutki krivde in neizmerne žalosti, to je normalni del procesa. Če imate čas, strokovnjaki priporočajo, da si vzamemo nekaj minut za pogovor s svojim psom. Morda zveni čudno, toda vaš glas bo psa pomiril. In ko boste spregovorili na glas, bo to tudi vam pomagalo procesirati. Tudi družinski člani naj se poslovijo od ljubljenčka. Že prej se pogovorite z veterinarjem, kako se bo zgodilo, kaj pričakovati.

Ko bo končano, se bo pričel proces žalovanja. Zapomnite si, da ste odločitev sprejeli iz ljubezni.

Skrivnost črne mačke

Črna je barva skrivnosti, neznanega. Simbolizira strah, zlo, nesrečo, žalost, pa tudi moč, eleganco, bogastvo, naprednost.

Tudi črna mačka ima močan simbolni pomen. Je lahko prijazna, a hkrati svojeglava, samostojna. Je dovolj prebrisana, da z vsemi svojimi napakami skrbniku tako zleze pod kožo, da je ne zamenja za nič na svetu. Je gibka, elegantna, še danes ji pripisujejo izrazito ženstvenost, moč, dvoličnost in spretnost. V sanjah imajo črne mačke mnogo pomenov, pogosto se omenjajo premišljenost, domiselnost in greh.

Stari Egipčani so mačkam pripisovali božansko moč. To niti ni tako težko razumeti, če pogledamo v žametne rumeno-zelene ali žareče rumene oči, elegantno telo, mehkobo dlake ter ostre kremplje in zobe. Tudi v drugih kulturah je (bila) črna mačka simbol sreče in blaginje.

Temačno stran so mačkam najverjetneje pripisovali v mračnem srednjem veku. Črna barva je že sama po sebi veljala za temačno silo. Mačke s svojimi lastnostmi in še črne barve so bile kot nalašč za ”grešne kozle”. Že od nekdaj so se predvsem ženske, ki so živele bolj odmaknjeno od družbe, rade družile z mačkami. Po navadi so jih imeli za posebne in ni bilo treba veliko, da so jih označili za čarovnice, mačke pa za njihove pomočnice. Po tedanjem prepričanju so čarovnice same lahko zavzele podobo črne mačke in se v črnih nočeh lahko prikradle kamorkoli.

Imeli so jih za posebne in ni bilo treba veliko, da so jih označili za čarovnice, črne mačke pa za njihove pomočnice.

Črne mačke so predstavljale celo samega hudiča. Temu v prid govori tudi zapis papeža Gregorija IX. , ki je v 13. stoletju zapisal, da so mačke hudičev instrument in simbol herezije. Tako kot čarovnicam, so sodili tudi črnim mačkam in jim pripisovali krivdo za nesrečo in številne druge tegobe.

Mračni srednji vek je že zdavnaj za nami, vendar marsikaj ostaja v naši (pod)zavesti. Tako so predvsem črne mačke ohranile skrivnostnost, ob čemer ima še marsikdo pomisleke ali celo občuti nelagodje, strah.

Po raziskavah več kot polovico ljudi ob črni mački še danes spreleti srh.

O črnih mačkah kroži veliko mitov. Denimo: nesreča te čaka, če ti črna mačka prekriža pot. V izogib temu trikrat pljuni.

Tudi v zavetiščih se čuti, da imamo ljudje do črnih mačk drugačen odnos, težje jim najdejo dom. Tigraste mačke najdejo svoje toplo zavetje veliko hitreje kot črne mačke. Za slednje se odločajo predvsem skrbniki, ki so črno mačko že imeli. In z njo čudovite izkušnje.

Ljubezen naj ne gre skozi želodec

Če poskrbimo, da je telesna teža psa vselej približno enaka in primerna, mu na ta način lahko podaljšamo življenje kar za 2,5 leti.

Preveč psov je predebelih, po nekaterih raziskavah kar polovica! To je zaskrbljujoče, še bolj pa to, da se večina lastnikov tega sploh ne zaveda. Zato je prvi korak v ‘bitki’ za bolj zdravo težo psa priznanje, da pes je predebel.

Da bi ugotovili, ali je naš pes predebel, ga pretipajmo na področju hrbtenice in prsnega koša. Rebra se ne smejo videti, moramo pa jih čutiti. Splošno pravilo je, da če reber ne moremo otipati, je pes predebel.

Najpogostejši vzrok je nadvse enostaven: preveč hrane, premalo gibanja. In v večini primerov je glavni krivec skrbnik, nekateri to brez dlake označujejo za brezbrižnost.

Posebej podvrženi debelosti so labradorci, po raziskavah naj bi bila ta pasma temu gensko podvržena. Pri takšnih težavah pa krivda ni samo na strani skrbnika, saj psi nenehno prosijo za hrano in nenehno so lačni, skorajda nenasitni. Prav tako ne smemo skrbnika obtoževati za debelost psa, ko gre za zdravstvene težave.

Psi s prekomerno težo imajo več možnosti za številne bolezni, med njimi za diabetes tipa 2, osteoartritis, visok krvni tlak, ortopedske probleme, težave s kožo, bolezni srca, s ščitnico, s krči, bolezni ledvid, nekatere vrste raka. Psi s prekomerno težo imajo ponavadi premalo gibanja, to pa lahko vodi tudi do psihičnih težav.

Kaj torej storiti, ko si enkrat priznamo, da naš pes ni tako fit, ko bi si želeli? Gibanje naj postane vsakodnevna navada, seveda z ozirom na zmogljivost psa. Zmanjšajmo priboljške, ti naj ne bi predstavljali več kot 3 % dnevne prehrane. Glede posebnih diet pa se posvetujmo z veterinarjem. Vsekakor je potrebno vedeti, kolikšne so dnevne potrebe psa po hrani (da ga ne bi nenamerno stradali, in obrano) in tega se poskusimo držati.

Naj ljubezen do kosmatinca ne gre skozi želodec in naj priboljšek ne bo dokaz naše ljubezni.

Kakšni so znaki, ko psa boli?

Pri psu hitro opazimo akutno in izrazito bolečino. Marsikdaj pa bolečina ni tako izrazita. Kakšni so različni bolezenski znaki, kaj je možen vzrok in kako ukrepati?

Bolečina v ušesih

Pri bolečini v ušesih moramo poiskati pomoč pri veterinarju, pri zelo hudih bolečinah takoj.

Znaki: držanje glave postrani, otresanje z glavo, praskanje po ušesih ali po glavi, pes ne prenese dotikanja bolečega predela, cviljenje, ječanje, motnje ravnotežja.

Vzroki: vnetje zunanjega sluhovoda, tujki, poškodbe, zajedavci, izliv krvi v uhelj.

Bolečina v hrbtu

Pri nenadnih bolečinah v hrbtenici in pri hudih motnjah gibanja je potrebna nujna medicinska pomoč.

Znaki: trda hoja, hude motnje pri gibanju, delno omejeno gibanje (pareza), bolečina na dotik, težave pri gibanju po stopnicah in pri odvajanju blata, prestrašenost.

Vzroki: zdrs medvretenčne ploščice, vnetje mišic.

Bolečina v sklepih

Psa mora nujno pregledati veterinar. Če je pes zelo nemiren, moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: šepanje, težave pri vstajanju, izogibanje določenim gibom (stopnice, preskoki), izguba veselja do gibanja, lizanje ali grizljanje prizadetega dela telesa.

Vzroki: poškodbe (zvin, strgane sklepne vezi …), vnetja, kužne bolezni (na primer borelioza), kronične spremembe na sklepih (artroza).

Bolečine v očeh

V vseh primerih je nujna veterinarska pomoč.

Znaki: cviljenje, mežikanje, praskanje po očeh, umikanje svetlobi, izcedek iz oči.

Vzroki: tujki, poškodbe, vnetja, zelena mrena.

Bolečine na gobčku

Pri bolečinah na gobčku mora psa pregledati veterinar.

Znaki: slinjenje, izmikanje pri dotikanju gobčka ali obraza, pes gre k posodici s hrano, naredi nekaj grizljajev in gre stran; ne mara igrač za žvečenje.

Vzroki: poškodbe ali vnetje enega ali več zob, vnetje obzobnega tkiva, zataknjeni tujki, bolečine v predelu grla zaradi vnetja zgornjih dihalnih poti.

Bolečine v trebuhu

Manjše bolečine po navadi minejo same od sebe. Če je trebuh napet in povečan ter pes kaže znake bolečin (ječanje), moramo z njim takoj k veterinarju.

Znaki: ječanje, sopenje, nemir, pogledovanje v smeri proti trebuhu, napeta trebušna stena, zgrbljen hrbet, neješčost, prestrašenost,

Vzroki: prebavne težave, napenjanje, neprehodnost črevesja, zasuk želodca in druga življenje ogrožajoča stanja.

Andrej Podreberšek, dr. vet. med

Ali je pes srečen?

Vsak pravi skrbnik si kdaj zastavlja vprašanje, ali se njegov pes dobro počuti, ali je srečen, ali mu nudim vse tisto, kar potrebuje … ? Ko se resno ukvarjamo s temi vprašanji, pa kaj hitro ugotovimo, da o kakovosti življenja psa ne vemo kdove kako veliko.

Kakovost življenja pri ljudeh merimo po tem, v kolikšni meri posameznik občuti telesno in psihično zdravje ter povezanost s socialnim okoljem. Na vprašanje v zvezi s kakovostjo življenja je nasploh veliko preprosteje odgovoriti pri ljudeh kot pri psih. Človeku lahko zastavimo vprašanje, pa nam odgovori.

Presojanje kakovosti življenja pri psu je ponavadi precej subjektivno, saj jo je treba ugotavljati individualno. Upoštevati moramo, da imamo različna merila in da imajo tudi psi zelo različne zahteve. Pri tem igra pomembno vlogo pasemska pripadnost. Potrebe malih družnih psov so na primer precej drugačne kot potrebe delovnih pasem, na primer labradorca, nemškega ovčarja, borderskega ovčarja, pastirskih pasem … Poleg tega moramo upoštevati, da psi živijo v sedanjosti (deloma v preteklosti in nič v prihodnosti) in se zato ne obremenjujejo s svojo usodo. Imajo pa seveda določene potrebe, ki jih moramo zadovoljiti.

Pes nikakor ni srečen samo zato, ker ima veliko stika s svojimi ljudmi, živi brez telesnih bolečin in ima vedno polno skledo. Po drugi strani pa tudi ne moremo trditi, da ima pes nekakovostno življenje zato, ker je plašen in je pogosto v stresu.

Telesno prizadeti in bolni psi

Verjetno se vsakemu človeku zelo smili pes, ki mora zaradi odpovedi zadnjega dela telesa uporabljati voziček, ali pa pes, ki so mu morali amputirati eno nogo. Velika večina psov s tem nima težav, počutijo se odlično in uživajo življenje. So pa seveda tudi takšni, ki se na invalidnost ne morejo navaditi.

Veliko skrbnikov me pokliče, ker želijo slišati moje mnenje o tem, ali naj svojega zelo starega ali pa hudo bolnega psa odpeljejo na uspavanje. Vsakemu odgovorim, da naj tega ne storijo, dokler se njihov kuža veseli življenja in uživa skupaj s svojimi ljudmi. Povem jim, da jim bo sam s svojim vedenjem in s pogledom pokazal, kdaj je nastopil čas za slovo.

Modne muhe in napačna vzreja

K slabši kakovosti življenja psov v veliki meri prispevamo tudi ljudje z napačno vzrejo, podrejeno različnim modnim muham. Tako na primer pretirano zmenjševanje nosnega dela lobanje pri določenih pasmah (mopsi, pekinžani) povzroča resne motnje dihanja. Že nekaj časa nekatere pasme delijo na delovne in razstavne, kar razstavnim po navadi v veliki meri zmanjšuje kakovost življenja. Razstavni psi so višji in znatno bolj masivni, kar povzroča težave s srcem, gibali, takšni psi so bolj nagnjeni k novotvorbam …

Vprašamo se lahko, v kolikšni meri na kakovost življenja vpliva dejstvo, da psi živijo vrsti vse manj primerno življenje oz. po domače – so vse bolj počlovečeni. Tudi zato je vse več skrbnikov, ki želijo pri ravnanju s svojim psom v večji meri upoštevati njegove naravne oz. vrstne potrebe. Temu prilagodijo način prehranjevanja, način ukvarjanja s psom, življenjske razmere … S tem želijo doseči, da bi njihov pes živel, koliko je mogoče, podobno svojim prednikom – volkovom. Če bi takšno gledanje prenesli na ljudi, bi se morali tudi mi čimbolj prilagoditi svojim prednikom, pa to nikomur ne pride na misel. Zato moramo tudi pri psih upoštevati dejstvo, da se je v sožitju s človekom v veliki meri prilagodil, tako glede načina prehranjevanja, kot glede svojega vedenja in potreb.

Res pa je, da nekateri skrbniki svojega štirinožca počlovečijo v tolikšni meri, da pozabijo na njegove osnovne pasje potrebe. Pes ni modni dodatek, pa čeprav gre za predstavnika miniaturne pasme.

Ni sprejemljivo, da sprehod doživlja v nekakšnem otroškem vozičku ali torbi, da se ne bi umazal. Pes potrebuje družbo, vohanje, valjanje in gibanje.

Stres

Na pasjo ‘srečo’ veliko vpliva tudi to, kolikšni količini stresa je pes izpostavljen. Nekateri psi so mu stalno izpostavljeni in se mu skoraj ne morejo izogniti. To še zlasti velja za pse, ki živijo v neprimernih razmerah, na primer na verigi ali v pesjaku.

Na kakovost življenja lahko prav tako neugodno vpliva stalno obiskovanje razstav. Tudi tu moramo imeti pravšnjo mero. Zgolj nabiranje nazivov ne sme biti razlog za sodelovanje s psom na razstavah.

Še zlasti dolgotrajni stres povzroči telesne in psihične motnje in sila negativno vpliva na kakovost življenja psa. Po drugi strani pa pravilno odmerjene in kratkotrajne stresne okoliščine psa lahko okrepijo in zato stres lažje premaguje. So pa med psi velike individualne razlike, ki jih je treba upoštevati.

Jože Vidic, dr. vet. med

Zakaj so psi tako radi v svojem ”brlogu”?

Ali imate tudi vi psa, ki zelo rad leži pod klopjo v kuhinji, pod kakšno mizo ali kjerkoli drugje, kjer ima nekaj ”nad glavo”? Mislite, da mu je tam všeč zato, ker je malce bolj temno? V resnici si pes poišče svoj ”brlog” zato, ker ima tam mir in se počuti varnega.

Vsak pes potrebuje prostor ali zavetje, kjer ga nihče ne bo motil, kjer bo lahko v miru zadremal in kamor se bo lahko umaknil pred hišnim vrvežem. V takšnih primerih si psi zelo radi poiščejo prostor, ki je podoben brlogu. Četudi jim ta prostor ‘odredi’ skrbnik, si ga ponavadi pes izbere po svoji izbiri.

V brlogi je vsaka navzočnost kogarkoli odveč, ker pes želi biti sam. Če z roko sežemo k takemu, mirno spečemu psu, tvegamo, da bomo deležni najmanj renčanja, če ne še kaj hujšega.

Pes potrebuje svoj prostor, prav tako kot svoj mir na trenutke potrebuje njegov skrbnik. To je v pasji naravi in to bi morali skrbniki spoštovati in mu omogočiti.  Podobno vlogo ima brlog tudi v naravi, kamor se v divjini živeči psi in seveda tudi volkovi zatečejo, da se ubranijo pred napadom, hkrati pa jih takšno zavetišče zaščiti pred mrazom, vetrom, vročino.

In to nikakor ne pomeni, da pes ne želi biti s svojim skrbnikom, temveč da je v procesu sproščanja, rehabilitacije, da si nabira novih moči za skupna doživetja.

 

3 stvari, ki gredo psom na živce

Mnoga vedenja, značilna za ljudi, na pse delujejo stresno oz. jim gredo na živce. Med njimi velja posebej izpostaviti tri.

To so: preveč govorjenja, premalo doslednosti in objemanje.

 1. Preveč govorjenja

Psi brez težav in slabih občutkov sledijo kratkim poveljem. Če jih stalno nagovarjamo z dolgimi stavki, pa jih to obremenjuje. Naj pri tem zapišemo še, da se psi orientirajo predvsem po naši telesni govorici, in če ta ni usklajena z našimi besedami (pri daljših monologih je skorajda vedno tako), to psa zmede in bo postajal vse bolj zavrt.

2. Nedoslednost

Red in pravila, vedno in povsod enaka, so za psa ena silno pomembnih stvari v življenju. Če danes nekaj drži, prihodnji dan pa ne več, pri psu to povzroči veliko zmedenost. Besedica ”izjema” je psom tuja in je ne razumejo. Posledica naše nedoslednosti je, da se raven stresa pri psu povečuje.

3. Objemanje

Psom gre na živce tudi objemanje. Za ljudi objem pomeni, da smo si z nekom blizu, ali pa spodbudo, izražanje veselja. Psi pa objemanje razumejo kot obliko nadvlade objemajočega. Res je, da so se mnogi psički z vajo naučili in objemanje prenašajo. Ampak kdor takšne pse natančno opazuje, brez težav ugotovi, da med objemanjem oddajajo miritvene signale: zehanje, oblizovanje ali pa umikanje glave vstran.

Mladički pomagajo študentom med izpitnim obdobjem

Univerza v Amsterdamu je pred kratkim uvedla ”Puppykamer” ali posebno sobo s pasjimi mladički.

Ti so neke vrste terapevtski, saj pomagajo študentom sprostiti stres med napornim izpitnim obdobjem. Ideja pravzaprav ni nova, podobne sobe so že ustanovile univerze po ZDA in Veliki Britaniji.

Soba se nahaja zraven knjižnice, študentom pa pripada po 15 minut druženja z mladički. V sobi je deset psov, da pa za njih ni prenaporno, so za druženje pripravljeni le 2 uri na dan. Kot so povedali na univerzi, crkljanje in stiskanje z mladički zmanjša raven kortizola v krvi in zmanjšuje stres.

Pričakovano so vsi termini neverjetno hitro zasedeni.

Skrb za doječo psico

Skrb za doječo psico je v prvih dneh po kotitvi velikega pomena in naj bo prioriteta vsakemu vzreditelju.

Psička je v prvih dneh po kotitvi vidno utrujena in potrebuje našo pomoč. Mi poskrbimo za njo, da ona lahko poskrbi za svoje mladičke.

V mnogih primerih se zgodi, da psica noče zapustiti mladičkov, zato jo na sprehod vodimo le v okolici doma. Sprehodi naj bodo kratki in pogostejši. Večkrat na dan ji ponudimo primerno hrano in vodo. Poskrbimo, da bo pila dovolj tekočine. TNič ne bo narobe, če bomo psičko prvih nekaj dni po kotitvi hranili z roko, če ne bo hotela jesti iz svoje posodice. Mladiči jo tako zaposlujejo, da pozabi na hrano.

Na ultrazvok, če smo v dvomih

Kadar smo v dvomih, ali je psička povsem izločila vse posteljice ali ne, jo rajši odpeljimo k veterinarju, ki bo opravil ultrazvok in preveril, ali se psica dovolj dobro čisti ali ne. Lahko se celo zgodi, da je v materničnem rogu ostal kakšen mladič, ki ga sami nismo otipali. Vse to predstavlja resen problem in ogroža zdravje ali celo življenje naše psičke.


Sprehodi večkrat na dan bodo pomagali k hitrejšemu čiščenju maternice in psička se bo počutila vsak dan bolje.


Tudi še dva tedna po kotitvi bo lahko psica izločala temno rdeč izcedek iz spolovila. Najprej v večjih količinah, nato v vse manjših, moramo pa biti pozorni.

V prvih dneh redno merimo temperaturo

Psica mora biti po kotitvi živahna, čeprav je vidno utrujena. Kadar opazimo, da psička tudi dva dni ali več po kotitvi ne pije dovolj tekočine ali sploh nič ne pije ter nima apetita, je skrajni čas, da ji izmerimo temperaturo. Tudi nasploh se v prvih dneh po porodu merjenje temperature priporoča vsak dan. Telesna temperatura je lahko v prvih dneh po porodu tudi malce povišana (okoli 39 stopinj Celzija) in v tem primeru moramo še zlasti spremljati splošno počutje psičke.

Urška Krivec