Ali psi res potrebujejo oblačila?

Pozimi lahko pogosto vidimo oblečene kužke na sprehodih in veliko mimoidočih se sprašuje, če so pasja oblačila zares potrebna.

Marsikateri skrbnik psa pa je že spoznal, kako je videti, ko psa zebe in se trese od mraza. Pri tovrstnem oblačenju psov tako ne gre za modno muho ali ekscentrični okus, temveč za zaščito psa pred okoljem, v katerega smo ga sami vključili.

Za nekatere pse je oblačenje pravzaprav nujno; to so pasme, ki so prilagojene na toplejše okolje. Psi teh pasem zimske temperature slabo prenašajo in jih zebe, kot bi zeblo tudi nas, če se pozimi ne bi toplo obleki. Z oblačili lahko v zimskem vremenu uživajo tudi psi s krajšo in redkejšo dlako ter manj podkožne maščobe, kot so na primer čivave, hrti, doge, dalmatinci …

Ali bo vašega psa zeblo, je poleg pasme odvisno tudi od njegove velikosti, vrste dlake in starosti. Majhnim psičkom z nizko telesno težo in psom s kratko in/ali tanko dlako lahko z oblačilom izdatno izboljšamo počutje. Mraz je lahko neprijeten tudi za starejše pse, ki sicer z mrazom v svojih mlajših letih niso imeli težav. Cirkulacija krvi je pri starejših psih počasnejša, njihov imunski sistem pa pogosto oslabljen.

In na kaj moramo biti pozorni pri izbiri oblačila? Kot poudarjajo v Mr.Petu, pred nakupom priporočajo, da se prepričamo, da se oblačilo psu prilega oziroma je prave velikosti. Ne sme biti preveč ohlapno, hkrati pa ne sme biti preveč tesno, da gibanje psa v njem ni omejeno. Pozorni moramo biti tudi na to, da oblačilo psu ne preprečuje opravljanja potrebe. Ker standardne mere oblačil za pse ne obstajajo, mora vsak lastnik pred nakupom poznati težo svojega kužka in ga dodobra premeriti s šiviljskim trakom. Izmeriti je treba obseg vratu, prsni koš v najširšem predelu in hrbtno dolžino od vratu do pasu. Seveda pa je najbolje, da kužka pripeljejo s seboj v trgovino in oblačilo pomerijo.

V Zoohitu pa opozarjajo, da je treba pri izbiri oblačil za psa skrbno izbrati tudi material. Priporočajo, da izberemo plašč iz trpežnega in dihajočega materiala, ki je odporen na veter in vodo ter je hkrati tudi mehak. Jakna ali plašč se morata psu lepo prilegati, da ga ne drgneta po telesu in ga ne omejujeta pri gibanju. Če se pes kljub svojemu novemu plašču srečno sprehaja in po sprehodu ne opazite sledi drgnjenja, ste izbrali pravo oblačilo.

V Mr.Petu dodajajo še, da je uporaba dežnih plaščkov iz nepremočljivih materialov priporočljiva čez celo leto, saj je lahko mrzel dež za psa izredno neprijeten. Če pa plaščka v takih dneh ne uporabljate, poskrbite, da ob prihodu domov psa dobro obrišete in da se ima možnost pogreti.

Katja Željan

Moški kaznovan s 670 evri kazni, ker je njegov pobesneli pes v parku napadel jelena

Franch Hiribarne je bil poklican na sodišče in oglobljen potem, ko je njegov pes v londonskem Richmond parku, ki je tudi naravni rezervat jelenov, napadel enega izmed njih.

Dogodek je bil tudi ujet na kamero. Mimoidoči so skušali stopiti med živali, toda pes naj bi po njihovih besedah napadal ‘neusmiljeno’ in jelen je končal z delno odtrganim repom in drugimi globokimi poškodbami.

Ko je jelen bežal, je povrh vsega vanj trčil avto, kar je povzročilo še zlom noge. Malo kasneje so ga našli, ležečega v grmovju in morali so ga uspavati.

Kot je povedal lastnik psa, ga običajno vodi na povodcu, dokler nista dovolj oddaljena od divjadi. Takrat ga sname s povodca in po njegovih besedah naj bi se kuža prosto gibal lepo in ubogal ukaze.

”Zares sem bil šokiran nad tem, kar se je zgodilo. Od tistega dne imam Alfieja samo še na povodcu. Sodelujem tudi s trenerjem, s katerim se učiva nadzorovati pasje lovske instinkte in napredek je že viden, ” je še povedal Franch Hiribarne .

Samo od marca 2020 so v tem parku 4 jeleni umrli zaradi napadov psov, zabeleženih je bilo še 58 situacij, kjer so psi lovili čredo divjadi. Kar je po besedah tamkajšnjega načelnika veliko več kot prejšnja leta.

”Če ne veste, kako bo vaš pes reagiral v bližini jelenov ali če veste, da jih bo lovil, prostim spoštujte divjad in imejte pse na povodcih ali pa si izberite za sprehajanje kakšen drug park,” je še povedal načelnik Pete Sturgess.

 

Psi na verigi so za mraz še bolj dovzetni, saj običajno niso v tako dobri kondiciji

Psi na verigi, brez ustreznega zavetja v mrzlih dneh, so žal v 21. stoletju še vedno tukaj. Ljudje so mnenja, da psov pač ne zebe, ker imajo v ta namen dlako, ki jih ščiti pred mrazom.

Ampak v hujšem mrazu, tako kot ljudi, čeprav se toplo oblečemo, zebe tudi pse. Poleg tega, tako kot ljudje, vsi psi niso enako »odporni« na mraz.

Nezanemarljivo pa je seveda tudi dejstvo, da psa, ki nima kvalitetnega življenja in veliko možnosti gibanja izven območja na verigi, zaradi slabih življenjskih razmer bolj zebe, kot nekoga, ki je v odličnem zdravstvenem stanju.

Nekateri skrbniki sicer poskusijo, vsaj ponoči, zapreti psa v kletne prostore. Vendar če pes teh prostorov ni vajen, ob tem doživlja stisko, laja in sporoča vrsto nezaželenih vedenj. Zato ga lastniki prestavijo nazaj na verigo. Na menjavo okolja je potrebno psa postopoma navajati, še pred zimo. V kletne prostore mu lahko skrijemo priboljške, pustimo ga, da prostor večkrat ovohava. Tako bo zagotovo lažje sprejel menjavo okolja.

Spet drugi skrbniki povedo, da so psu v utico namestili odejo, pa si jo je sam odvlekel ven. Alternativa odejam je lahko slama, ki je tudi sicer veliko boljši izolator, kot umetna vlakna. Nekateri psi nikoli ne obiščejo zavetja v utici. Pes, ki je v utici kaznovan za svoja dejanja, bo uto zamenjal za negativno izkušnjo in se vanjo ne bo skril, četudi bi mu bilo tam malenkost manj mrzlo.

Psi, ki preživljajo svoje življenje na verigi, so bolj dovzetni za bolezni in niso v tako dobri kondiciji, kot ostali psi. Zato je bistvenega pomena, da ustrezno poskrbimo zanje, vsaj v teh mrzlih dneh in še bolj mrzlih nočeh. Kdo bo, če ne vi?

Kuža Max na prvi delovni dan rešil mamico in dojenčka

Bilo je 1. avgusta, ko je bil prvi delovni dan v službi na policiji v Walesu štirinožec Max. Takoj ga je čakala pomembna naloga.

Že dva dni so namreč pogrešali mamico z enoletnim dojenčkom. Kuža Max in njegov vodnik Peter Lloyd sta se odpravila na iskanje.

Avto pogrešanih so našli ob vznožju oddaljenih hribov, od tam naprej je bilo vse ena sama uganka. Max in Lloyd sta iskala na tem območju, ko je Max kar naenkrat postal zelo fokusiran. Iskal je brez predaha in uspelo mu je izslediti mamico in dojenčka – bila sta prestrašena in utrujena, toda sicer v dobrem stanju.

Za svoj doprinos in to že prvi delovni dan je pred nedavnim Max prejel tudi posebno državno odlikovanje.

 

 

Mačje poležavanje na radiatorju – zaščita je smiselna

Toploto zimskega sonca pozimi zamenjajo radiatorji in podobni viri gretja, za katere se zdi, da jih imajo mačke raje kot psi.

Mačke bodo ob prvi priložnosti zaspale na toplem radiatorju, ob toplem grelcu ali pečki.

Ena izmed teorij pravi, da imajo toploto, pravzaprav vročino, zapisano v genih, saj so to v osnovi puščavske živali, potomke afriške divje mačke.

Poleg tega je njihova telesna temperatura v osnovi že nekoliko višja v primerjavi s človeško (37,5 °C do 39,5 °C) in se v prostoru, kjer je sobna temperatura za vas že prijetna, bolje počuti, če je pokrita z dodatno dekico ali pa če lahko popoldanski počitek preživi na toplem radiatorju.

Zaščita pred neposredno toploto radiatorja je smiselna

Brezskrbno poležavanje na radiatorju sicer ne spada v kategorijo nevarnega početja, vsekakor pa ne bo odveč, če boste upoštevali nekaj smernic zdrave kmečke logike: toplota radiatorja ne bo povzročila opeklin, ki bi mačko spravile v smrtno nevarnost, lahko pa pride do manjših zapletov in poškodovane kože na tačkah in smrčku, ki so najbolj izpostavljeni neposredni vročini.

Dejstvo je, da mačka vročine ne bo zaznala, dokler ne bo prepozno, zato je smiselno, da zaščitite radiator z navadno frotir brisačo ali lahko odejo iz flisa in ji tako omogočite varnejše večurno poležavanje.

Če se mačka rada nastavlja drugim virom toplote, kot so razni grelniki, pečke in kamini, pa morate absolutno poskrbeti za ustrezno zaščito oz. ji onemogočiti neposreden stik s toploto.

Če imate doma golo mačko ali mačko, ki ima zaradi različnih zdravstvenih razlogov predele telesa brez dlake, pa morate že sicer poskrbeti za ustrezno zaščito.

Radiatorska ležišča in viseče postelje

Radiatorska ležišča in viseče postelje so cenovno ugodni in odlična rešitev za vse z ožjimi radiatorji, ki mačkam ne nudijo udobja za ležanje in pretegovanje. Poleg tega pa nudijo tudi osnovno zaščito pred neposredno toploto. Res pa je, sa je na koncu vse odvisno od mačjih preferenc – ali jih bodo želele uporabljati; ampak običajno jih premaga želja po ležanju v bližini toplote.

Lena Gregorčič

Kako prepoznamo psihične težave psa?

Veliko pasjih skrbnikov se, vsaj občasno, sprašuje, ali ima morda njihov pes psihične težave. Kako jih prepoznamo?

Kako pa se pri psih najpogosteje kažejo psihične težave?

»Zelo različno,« pravi asist. dr. Urša Ravnik Verbič, dr. vet. med. Lahko zgolj z nemirom ali apatijo, pes lahko postane agresiven ali pretirano boječ, lahko zavrača hrano, aktivnosti. Pogosto izkazuje nepravilne vzorce vedenja – na primer grizenje ali lovljenje repa, ‘fly biting’, pretiran srbež …

Če pri svojem psu opazimo takšno vedenje, je prvi korak zagotovo pregled pri veterinarju, da izključi morebitno bolezen. Veterinar je tudi tisti, ki bo skozi pogovor z lastnikom skušal ugotoviti, ali so izpolnjene vse potrebe psa.

»Lastnik bo težko spregledal psihične težave psa, saj ima s svojo živaljo zaradi tega tudi sam težave,« menijo v Alfakanu. »Težave psa se lahko kažejo kot obsesivno grizenje kletke, grizenje tačk, lajanje, cviljenje, izsiljevanje za pozornost, zaganjanje v druge pse in ljudi, nemirnost, živčnost … Najprej je treba poiskati vzrok tega vedenja in ga odpraviti. Vedenje, ki ga mi vidimo, je namreč le posledica nečesa,« opozarjajo.

Dodajo, da se ljudje večinoma napačno lotijo odpravljanja neželenega vedenja, ki ga sicer lahko prikrijemo, vendar pa se bo pes zaradi nečesa še vedno slabo počutil. »Ko pa poznamo vzrok za določeno vedenje, se lahko tega lotimo s pravilno prevzgojo in resocializacijo. Ko odpravimo vzrok, tudi neželeno vedenje izgine,« trdijo v Alfakanu.

Življenje na verigi ni nobeno življenje

Čeprav bi si želeli, da v času človekovega največjega napredka na vseh področjih, tudi na področju kinologije, pišemo o izzivih vzgajanja psa s pomočjo pozitivnih metod …

… se večina naših člankov še vedno nanaša na opozarjanje glede neustreznih razmer bivanja.

Sprašujemo se, kdaj se lahko ta veriga trpljenja prekine?

Psi pristanejo na verigi oziroma zaprti v boksu ali ograjenem dvorišču zaradi različnih vzrokov. Najpogosteje je ta razlog pobeg, lajanje ali skakanje v mimoidoče. Za vse našteto obstaja vrsta rešitev, ki nam dolgoročno prinašajo pozitivne rezultate, predvsem pa so psu v korist. Najlažje in najhitreje pa je seveda omejiti gibanje psu in s tem navidezno rešiti težavo.

Ponavadi nato pes iz dneva v dan, iz tedna v teden postaja bolj neopažen. Kmalu se večkrat pozabi še na najosnovnejše potrebe, kot so kakovostna hrana in voda. Pes, ki celo svoje življenje živi na nekaj kvadratnih metrih zemljišča, nikoli nima možnosti živeti, kot se spodobi. Vsaka žival, kot tudi človek, za svoj zdrav obstoj potrebuje gibanje, družabno življenje in svobodo.

Pes pri izražanju potreb ni nobena izjema. Žal posamezniki pogosto menijo, da svojemu psu omogočajo vse potrebno in celo zavračajo pomoč. Vendar je vsakemu jasno, da takega življenje ni vredno živeti. Veriga trpljenja se lahko prekine le, če nanjo tako dolgo brusimo, da se od vseh pritiskov sčasoma razrahlja.

Prav je, da se problematika zanemarjenih pozabljenih psov izpostavlja na vsakem koraku. Kolikor je le mogoče je prav, da se posameznike, ki neustrezno ravnajo s svojimi psi, izpostavlja in prav je, da se o tem govori, tudi v obliki pisnih prijav na inšpektorat, četudi ne obrodijo sadov. Morda jih ne obrodijo sedaj, a nekoč v prihodnosti nam je lahko statistika prijav zanemarjanja psov v veliko pomoč, da lahko prekinemo to verigo trpljenja.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Navidezna brejost ni tako redka

Navidezna brejost je pri psičkah precej pogost fiziološki pojav in navadno mine brez večjih zapletov, z blagimi znaki, ki jih lastniki niti ne opazijo.

»Težava je predvsem pri hujših oblikah. Raven progesterona pri psici po gonitvi ostaja visok, ne glede na to, ali smo jo parili ali ne. Približno dva meseca po gonitvi raven pade in pri nebreji psički lahko sproži znake, podobne, kot jih kaže psica po kotitvi. Mlečne žleze nabreknejo, pojavi se mleko, psička zbira igračke in jih neguje, kot bi svoje negovala mladičke. Spremeni se tudi vedenje,« navidezno brejost opiše Neca Jerkovič, dr. vet. med. iz klinike Vet4Pet.

Svetuje, da je treba psico v tem obdobju zaposliti z dolgimi in napornejšimi sprehodi, če je treba, za nekaj dni drastično zmanjšamo količina hrane, umaknemo vse igračke, ki bi jih lahko vzela kot svoje mladičke, psičke ne božamo po seskih in ne iztiskamo mleka. »Če se težave stopnjujejo in se produkcija mleka ne zmanjša, obiščemo veterinarja. V nasprotnem primeru lahko namreč pride do mastitisa,« še opozori sogovornica.

Schapendoes (ovčji koder)

Schapendoes (ovčji koder) je manj znana ovčarska in pastirska pasma, ki izhaja iz severovzhodne nizozemske province Drenthe.

V preteklosti so se delovne navade te pasme razvijale zlasti ob čredah ovac, danes pa je schapendoes predvsem družinski pes, ki je ljubeč in zvest spremljevalec. Ali kot pravi Mateja Jakopič Tratnik, naša tokratna sogovornica: »Schapiji se prilagodijo vsaki družini, potrebujejo samo veliko, veliko ljubezni. Sčasoma oni spremenijo lastnike. Tudi takšne, ki ob prevzemu mladička zagotavljajo, da ne hodijo v hribe in da tega ne bodo počeli, a so čez kakšno leto navdušeni planinci«.

Že v izvoru imena schapen, ki v nizozemščini pomeni ovce, je opisana prvotna namembnost te pasme, ki ji pripisujejo sorodstvo z drugimi pasmami po Evropi, kot so bradati škotski ovčar, puli, poljski nižinski ovčar, bobtail, briard, bergamski ovčar in staronemški ovčar. Sorodne srednje velike ovčarske pse so imeli v preteklosti na številnih nizozemskih kmečkih posestvih, kjerkoli so bile ovce, in pastirji, ki so potrebovali pomočnike pri zganjanju in usmerjanju ovac na paši. Življenjska stiska ter degradacija kmetijstva in gospodarstva med drugo svetovno vojno sta njihovo število dodobra zdesetkali in pasmi je grozilo izumrtje. Priznani nizozemski vzreditelj in kinolog P. M. C. Toepoel je kmalu po koncu vojne združil prizadevanja za njeno ohranitev. Tako je s somišljeniki že leta 1947 ustanovil podporno združenje vzrediteljev schapendoesov, ki je leta 1954 sestavilo prvi standard za pasmo in jo registriralo na nacionalni ravni, leta 1971 pa tudi na mednarodni. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je počasi razširila v druge evropske države, vendar nikoli ni dosegla množičnosti. Tudi v Sloveniji je ta pasma še vedno zelo redka in precej neznana. »Pri nas ljudje pasme ne poznajo in jo pogosto zamenjujejo s tibetanskimi terierji. Bolj je priljubljena na severu Nemčije, na Danskem in Švedskem, seveda tudi v njeni domovini na Nizozemskem, več predstavnikov te pasme pa najdemo tudi v Italiji,« pravi Mateja Jakopič Tratnik, ki ima skupaj z možem Darkom Tratnikom ter hčerkama Meliso in Rebeko kar štiri psičke te pasme. To so Bella, Didido, Ami in Lawa.

arhiv Mateje Jakopič Tratnik

Z lastnikom komunicirajo na 100 in en način

»Naša prva predstavnica pasme schapendoes je zlata Bella, ki je k nam prišla iz Belgije leta 2009. Zdaj bo kmalu stara dvanajst let in je trden steber naše pasje družine. Prvič sem videla predstavnika te pasme na razstavi v Celju in po pogovoru z lastnico sem bila navdušena, saj sem iskala pomočnika in partnerja naši takratni bradati škotski ovčarki Idi. Iskala sem predvsem psihično stabilnega psa in to Bella je. Nič je ne prestraši ali premakne, ni važno, kaj se zgodi. Vedno najprej pogleda mene, češ: ‘No, kaj pa zdaj?’,« pravi njena lastnica, ki priznava, da jo je najprej navdušil videz predstavnikov pasme schapendoes. »Ko sem raziskovala naprej, sem postajala vse bolj navdušena nad njihovim značajem,« dodaja. Po njenih besedah imajo schapiji stabilen, nežen značaj. »Zelo se povežejo s svojim lastnikom in komunicirajo z nami na 100 in en način. V naši družini imamo štiri psičke pasme schapendoes in vsaka ima svoj značaj. Vse pa so zelo igrive, ne glede na njihovo starost,« poudarja. »Meni najbolj ljub stavek opisa pasme je: ‘Schapendoes je značilen, skladen ovčarski pes pozornega in pogumnega značaja. Je pameten, čuječen, vesel, živahen, prijateljski in vesel’. Zelo je ljubeč in zvest do ljudi, ki jih pozna,« še doda.

arhiv Mateje Jakopič Tratnik

Z njimi lahko trenirate celo ples

Pasma je po oceni sogovornice primerna tako za začetnike kot tudi za izkušene lastnike. »Vzgoja je preprosta, samo ljubezen, prijazna beseda, tudi razumevanje in stisnjene ustnice ob raztrganih čevljih in zgrizenem TV upravljavcu. Nagajivost z leti malce obledi; jaz osebno uživam v njihovih idejah za norčije, zato jih ne omejujem. Smo se pa naučili pospravljanja, predvsem, ko so v hiši mladički. Nikakor pa niso potrebne jeza ter psihična in fizična kazen, saj s tem naredimo prestrašenega psa. Mladiček potrebuje predvsem veliko različnih izkušenj z lastnikovo pomočjo in podporo, da se razvije v stabilnega odraslega psa,« meni. Predstavniki pasme schapendoes po njenih besedah neznansko uživajo v teku in hoji po naravi, pravzaprav v vsaki dejavnosti z lastnikom. Tako ne preseneča, da tudi ta (sčasoma) najde užitek v naravi. »Pri nas psičke trenirajo in tekmujejo v agilityu in v rally obedienceu, vse pa imajo narejen tudi osnovni izpit poslušnosti BBH. S schapendoesom sicer lahko trenirate tudi disciplino ples s psom ali njihovo osnovno dejavnost pašnjo ovac; skratka, vsak šport je primeren zanje,« je prepričana sogovornica.

arhiv Mateje Jakopič Tratnik

Ne pozabite na tedensko česanje

Z dolgo dlako, brki, brado in obrvmi, ki segajo čez oči, so ti psi videti prikupno in sproščeno neurejeni, seveda pa kot sodobni hišni psi potrebujejo redno nego in dodatno skrb za higieno. Že prvi pogled na predstavnika te pasme, ki v višino doseže med 40 in 50 centimetri, tehta pa približno 17 kilogramov, največkrat postavi vprašanje nege njegove dlake. »Da, potrebno je česanje. Enkrat na teden je dovolj, vendar lastniki hitro pozabijo na česanje. Če se v dlaki naredijo vozli, to ni prijetno ne za psa in ne za njegovega lastnika. Če bomo psa vsak teden počesali, mu pregledali tačke, zobe in obe ušesi, bo kuža srečen, rad se bo česal in nega bo zanj prijetno opravilo. Sicer pa se lahko kopa v morju ali sladki vodi in se celo meče po blatu, pa se vozli ne bodo naredili. Dlaka se namreč posuši, blato odpade in potem imate doma ali v avtu peskovnik, ampak pes je čist. Ker mi v hiši peskovnika ne maramo, psičkam po vsakem sprehodu umijemo tačke,« nam še zaupa Mateja Jakopič Tratnik. In za konec doda: »Čudovita pasma je in mislim, da se s tem strinjajo tudi lastniki mladičkov naših psičk, ki so jim kužki popestrili in malce spremenili življenje«.

Katja Željan