Prednosti in slabosti različnih vzgojnih pripomočkov

Piščalka, kliker, prinosilo, priboljški, dolg povodec … ? Tokrat o tem, katere so v praksi pozitivne in negativne strani vsakega izmed pripomočkov.
PIŠČALKA

Pozitivno: Pri klicanju psa s pomočjo piščalke ne izražamo nobenih čustev, saj je pisk vedno enak. Psa naučimo, da se bo odzval na dva kratka piska in prišel k nam. Prednost uporabe piščalke je tudi v okolju, kjer je več ljudi, ki se sprehajajo s svojim psom. In še to: odpoklic s pomočjo piščalke lahko uporabljajo enakovredno vsi družinski člani.

Negativno: Precejšnja pomanjkljivost je, da moramo imeti piščalko vedno s seboj. Če jo bomo pozabili, bomo imeli težave, ko bo pes prosto spuščen in ga bomo želeli poklicati.

KLIKER

Pozitivno: Kliker omogoča hitrejše in časovno natančno potrjevanje želenega vedenja. Če na primer psa učimo kakšen trikec, je namreč zelo pomembno, da ga potrdimo v trenutku, ko bo izvedel želeno. Z glasom ali na kakšen drug način to zelo težko dosežemo. Poleg tega kliker zveni vedno enako, svoj glas pa, čeprav nehote, spreminjamo, saj nan deluje tudi naše čustveno razpoloženje. Uporaba klikerja je koristna tudi pri takoimenovani desenzibilizaciji oz. pri odpravljanju neželenega vedenja. Tudi pri tem je namreč pomembno, da vedenje potrdimo v pravem trenutku. Z nepravilno uporabo klikerja pa naredimo več škode kot koristi.

Negativno: Slaba stran klikerja je, da ga moramo imeti vedno s seboj. Skrbniki, ki ga uporabljajo, ga večkrat pozabijo, ali pa imajo težave s tem, ker morajo v roki hkrati držati povodec, kliker, priboljšek oz. Nagrado … Z malce spretnosti pa se na uporabo klikerja hitro navadimo.

PRIBOLJŠKI

Pozitivno: Ko želimo psa karkoli novega naučiti, je zelo pomembno, da ga znamo motivirati. Pri večini psov za to odlično učinkuje hrana. Ko gremo s psom na sprehod je najbolje, da vzamemo s seboj tudi priboljške. Shranjene imamo lahko v posebnih torbicah, ki so v različnih barvah in oblikah na voljo v trgovinah za živali. Priboljše lahko menjamo, saj tako naš štirinožec ne bo vedel, kaj ga na določen dan okusnega čaka. En dan damo v torbico koščke sira, drug dan salame, nato brikete …

Negativno: Še zlasti pri psih, ki so nagnjeni k debelosti, pazimo, da priboljškov ne bo preveč. Še najbolje bo, da ustrezno zmanjšamo redne obroke, s tem pa bomo pri psu ohranili optimalno telesno težo. Prekomerna telesna teža obremenjuje še zlasti starejše pse in slabo deluje na ves organizem. Priboljške kot nagrado uporabljamo predvsem pri učenju novih znanj, pri utrjevanju in ”navadni” vadbi pa nagrajevanje postopoma opuščamo. Priboljške uporabljamo le občasno, za dobro opravljeno delo pa naj bo dovolj pohvala.

DOLG POVODEC

Pozitivno: Še zlasti pri psih, ki niso zanesljivi pri odpoklicu, lahko koristno uporabimo dolg povodec. To je lahko približno deset metrov dolga vrvica, na kateri je pes navezan, ko ga spustimo. Povodec naj bo čim lažji, še najbolje, da uporabimo primeren kos dovolj močne vrvice, ki jo pes vleče za seboj. Tako bomo nanj lahko delovali tudi, ki bo malce bolj oddaljen. Preprečili bomo lahko neželeno pobiranje nesnage, preganjanje divjadi, mačk, kokoši, najbolj pomembno pa je, da bomo lahko utrjevali odpoklic.

Negativno: Smisel tega, da je pes spuščen na dolgem povodcu je preprečevanje prevelikega oddaljevanja. Pomembno pa je, da povodca na drugem koncu ne držimo. To je napaka, ki jo dela marsikateri skrbnik. Pa še to: metodo lahko uporabljamo le na odprtem terenu in ne na primer v gozdu, kjer bi se pes lahko zataknil.

ISKANJE PRINOSILA

Pozitivno: Za boljšo povezanost s psom lahko koristno uporabimo ”mošnjiček” oziroma prinosilo. Vanj skrijemo priboljšek in ga med sprehodom skrijemo tako, da ga pes ne bo videl in ga nato pošljemo, da ga bo poiskal in prinesel k nam. Seveda ga zato nagradimo z delom vsebine iz ”mošnjička”. Sprva skrijemo prinosilo tako, da ga bo pes zlahka našel, pozneje pa tako, da se bo moral malce bolj namučiti. Vajo lahko izvajamo tudi v hiši ali na domačem vrtu.

Negativno: ”Mošnjiček” ali prinosilo s hrano lahko skrijemo le v domačem okolju, kjer v bližini ni drugih psov. Sicer se lahko zgodi, da bo moral pes svoj plen čuvati pred konkurentom, kar lahko izzove spopad. Paziti moramo tudi, da bomo imeli med iskanjem psa ves čas na očeh. Med drugim tudi zato, da si ne bo ”postregel” sam. Priboljšek naj dobi namreč šele, ko nam bo mošnjiček prinesel.

Lani za cepljenja proti steklini skoraj 2,9 milijona evrov

Po podatkih UVHVVR je bilo lani v Sloveniji proti steklini cepljenih 91.696 psov, kar pomeni, da so lastniki zgolj za to cepljenje odšteli skoraj 2,9 milijona evrov.

Vse več psov pa je cepljenih tudi proti nalezljivim boleznim (parvoviroza, pasja kuga, leptospiroza, virusni hepatitis, adenovirusi, kužni kašelj, parainfluenca …), glede na stil življenja psov (na primer potovanja z lastniki izven Slovenije) pa v posameznih primerih Veterinarska zbornica Slovenije priporoča še dodatna zaščitna cepljenja. Cene teh cepiv se prosto oblikujejo na trgu, cena cepljenja proti kužnim boleznim (petvalentno cepivo) pa se v povprečju giblje od 25 do 37 evrov.

»Cepljenja so velik vir dohodka za veterinarske ambulante,« pravi veterinarka Alenka Kristl, ki se ukvarja z naravnim zdravljenjem živali. Poudarja, da ne nasprotuje cepljenjem nasploh in da so za odločanje o cepljenju proti steklini najbolj pristojni epidemiologi, vendar pa nasprotuje nepotrebnemu oziroma pretiranemu cepljenju. »Sem za pametno uporabo cepiv, v minimalnih količinah in ob kontroli titrov protiteles,« pravi. Prepričana je, da so cepiva pomemben vir zaslužka veterinarskih ambulant, pa ne le ob samem cepljenju, ampak tudi kasneje, saj se živali pogosto vračajo zaradi neželenih učinkov. »Zelo se mi je v spomin vtisnila izjava profesorja v času študija, ki nam je študentom jasno povedal, da so cepljenja naš kruh. Ob tem pa nismo slišali niti besede o nevarnostih cepiv, smiselnosti cepljenj nasploh in drugih ukrepih za izboljšanje imunskega odziva,« je odkrita sogovornica.

Poudarja, da je izjemno pomembno, da se iz ocene potrebe po cepljenju izvzamejo vplivi proizvajalcev cepiv in izvajalcev cepljenj, torej veterinarjev, ki so vezani na željo po zaslužku. »Poleg zaščite zdravja ljudi in živali pred steklino naj bo v ospredju zdravje psov, ki naj ne bodo izpostavljeni nepotrebnemu tveganju,« izpostavlja Alenka Kristl, ki se ji zdi podaljšanje revakcinacije na vsaka tri leta korak v pravo smer.

Pred cepljenjem bi bilo smiselno preveriti morebitno imunost psa

A vendar meni, da bi lahko rutinsko cepljenje psov nadomestili z enostavnim vpogledom v imunski status psa. »Večina veterinarjev avtomatsko cepi psa, ne da bi ugotavljali, ali je na bolezen že imun. Če je že imun, vsako nadaljnje cepljenje nima nobene koristi za njegovo zdravje, poveča pa tveganje za neželene učinke. Če je bil pes uspešno cepljen, pridobi imunost, ki traja od sedem do devet let, lahko pa tudi celo življenje,« pove Alenka Kristl. Predlaga, da bi pred cepljenjem pregledali imunski status psa in cepili le tiste, ki še nimajo dovolj razvite imunosti. »Na trgu je veliko možnosti za uporabo testov titrov protiteles. S povpraševanjem lahko skrbniki sami spodbudijo veterinarje, da jih začnejo redno uporabljati in po razumni ceni, da ne bo strošek odvzema krvi in testa takšen, da bo skrbnika odvrnil od meritve protiteles,« meni sogovornica.

Andreja Šalamun (celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, junij 2019)

Izbirate novo sedežno? Ti materiali so najbolj ‘odporni’ na dlake in kremplje

Vsi smo bili že tam: pes ne sme na nov kavč. Preprosto, kajne? Realnost pa je, da tudi če komu slučajno res uspe, da njegov kosmatinec ne uporablja naše nove sedežne, se dlake čudežno vseeno najdejo na njej.

Gospodinjstva z mačkami pa so nad prepovedmi, kam smejo in ne, hitro obupala – kar pa poleg dlak pomeni še občasno praskanje. Žamet je okosmaten, umetno usnje natrgano na prafaktorje … Katere materiale torej izbrati, da bo sedežna kar najdlje lepo ohranjena?

Že ob nakupu razmišljajmo o tem, kako bo videti določen kavč, ko bodo na njem dlake. Se bodo tako prijele, da jih bo težko očistiti? Se bodo kremplji takoj poznali ali bodo praske neznantne? Bo začela prevleka razpadati ob prvih stikih z ‘nohtki’? Pomislimo tudi na možnost madežev – umazane tačke, slina in še kaj – naj bo material čim bolj preprost za čiščenje.

Zanimiv nasvet strokovnjakov je, da izberemo vzorčaste materiale, saj najbolje skrijejo dlake. Še posebej če je glavna barva podobna barvi dlake našega ljubljenčka. Tkanina z meliranim vzorcem npr. je videti idealna izbira, a velikokrat so niti v tkanini prepletene tako, da se bodo vanjo zapletle tudi dlake, zaradi česar bo čiščenje zelo oteženo.

Mikrotkanina je zaradi tega primernejša izbira, pa čeprav morda ni tako estetska. Je pa najbolj odporna na naše štirinožce. Mačke jo po izkušnjah ne marajo preveč praskati, a tudi če jo, se ne pozna kaj dosti, saj se material zlepa ne strga, poleg tega je čiščenje relativno enostavno – največkrat kar z milom in vodo.

Tudi usnje ima svoje prednosti – je odporno na vonjave, ne privlači dlak. Če se kakšne znajdejo na usnjeni sedežni, jih preprosto obrišemo. Kaj pa praskanje? Mačkam ob sedežni postavimo praskalnik, izberemo pa kakovostno usnje, najbolje rahlo obrabljenega videza, zaradi česar ne bo čez nekaj let na prvi pogled jasno, da ni več novo.

Še ena zanimiva rešitev je, da v dnevni sobi uporabite sedežno, namenjeno zunanji uporabi. Materiali so izredno vzdržljivi in preprosti za vzdrževanje. Če ima vaš ljubljenček svoje priljubljeno mesto na vaši sedežni, se splača vsaj njegov del obleči v prevleko iz takšnega materiala.

In katerim materialom se raje izognemo? Žametu, volni, lanu, svili in kombinacijam the tkanin z umetnimi vlakni.

Še vedno pa nam ostane najpreprostejša rešitev: čez zofo pogrnemo ‘dekco’!

Ideja za izlet: Lovrenška jezera

Zreško Pohorje je eden izmed predelov Slovenije, kamor se v pasji družbi radi odpravimo. Vabijo mnoge gozdne poti, na katerih je mogoče preživljati čudovite pohodniške ure tako v toplih mesecih kot tudi pozimi.

Za izhodišče nam običajno služi turistično rekreativno središče Rogla, ki si je nadelo ime po istoimenskem 1517 metrov visokem gozdnatem vrhu v bližini. Od hotela Planja so Lovrenških jezer je mogoče priti v uri in pol.

Pot je lahka, pretežno se spušča in poteka skozi gozd, tako da ni prenaporna tudi v vročem dnevu. S seboj je seveda priporočljivo vzeti dovolj vode. Toda odžejati se je mogoče tudi pri vsaj enem izviru ob poti. Psi pa bodo našli tudi kakšno mlako in seveda jezerca na koncu poti. Jezera so nastala na značilnem pohorskem šotnem barju. Jezerske kotanje so oblikovali neprestano rastoči šotni mahovi, z vodo pa so jih napolnile padavine, saj jezerca nimajo stalnih pritokov.

Paziti je treba, da ne stopamo na mehko barje, saj se pod težo hitro ugrezne. Psi, še posebno manjši, s tem ne bodo imeli težav. Na majhnem območju lahko občudujemo kar devetnajst jezerc. Med njimi vodijo urejene poti iz brun, saj je šotno barje zelo občutljivo. Pokrajino si je najlažje ogledati z razglednega stolpa. Vrnitev na Roglo je mogoča po drugi markirani poti, ki je ravno tako nezahtevna in pretežno poteka skozi gozd.

Igor Fabjan

O ‘kavalirčkih’ skozi oči lastnikov

Če je po priljubljenosti med pasmami psov v Sloveniji nemški ovčar že vrsto let brez prave konkurence, se je lani na visoko drugo mesto zavihtel prav kavalir kralja Karla. Tokrat o ‘kavalirčkih’ skozi oči njihovih lastnikov.

Urška Krivec, lastnica in vzrediteljica kavalirjev kralja Karla:

»Prva ‘kavalirka’ je prišla v naš dom s prav posebnim namenom. Čeprav je bilo pri nas takrat že kar nekaj kosmatincev pasme beauceron, ki jih tudi vzrejamo, nam je manjkal malo manjši pes, ki bi ga zlahka vzeli v naročje. Tako kot vsi naši psi je bila tudi naša prva ‘kavalirka’ Sisi – uradno Evening Secret of Sevijean’s – skrbno izbrana iz legla in pripeljana iz Francije iz ene najboljših psarn kavalirjev. Zdaj žal že pokojna nam je vsem dala mnogo in še več. Pasma nas je prevzela s svojo milino, ustrežljivostjo, potrpežljivostjo, obenem pa s svojo živahnostjo in značajem. V naši psarni pri vseh psih, ne glede na pasmo, vedno iščemo dobre nagone in dober značaj. Sisi je bila prva naša psička v vzreji pasme, a vsekakor ne zadnja. Pasma nas je resnično očarala s svojo prikupnostjo in je prava izbira za vse, ki iščejo majhnega psa, ki lahko ure in ure preleži na kavču, obenem pa da vse od sebe v igri, sprehodih ter je zvest sopotnik in prijatelj vsem v družini. Ob premišljenem nakupu in dobri vzgoji je to pasma, ki vas ne bo pustila na cedilu«.

Mitja Zupančič, lastnik dveh kavalirjev kralja Karla, samičke Puppe in samčka Puppija:

»Samička Puppa je stara pet let, samček Puppi pa je leto mlajši. Imata isto mamo, značajsko pa sta dva popolnoma različna kužka, ki noro rada jesta! Starejša samička je v resnici hčerin pes, mlajši Puppi ženin, njun izbrani pasji gospodar pa sem jaz, ki dnevno skrbim zato, da se dobro počutita, da imata stalno družbo – tudi v pisarni – dlako kot svila in da z očiščenimi očki gledata v svet. Že res, da pasma ne zahteva dolgih sprehodov in veliko gibanja v naravi, potrebuje pa vsakodnevno nego, tudi čiščenje čekanov, da se izognemo vnetju dlesni. Pri naši hiši smo ves čas imeli pasjo družbo, le v času zgodnjega odraščanja otrok smo se ji za nekaj let odrekli. Ko je hči stopila na svojo pot, si je zaželela kužka z najlepšim pogledom na svetu, ki bo primeren za bivanje v stanovanju in bo neskončno velik crkljanček, a hkrati ne bo glasen. ‘Kavalir’ je bil njena edina izbira, saj je prav tak, kot si ga je želela. Vrzel v praznini našega doma pa je na najboljši mogoč način zapolnil Puppi. Potreba po toploti in zmernih odmerkih hrane je več kot pregovorna«.

Polona Mihorko, lastnica kavalirjev kralja Karla:

»Že od nekdaj so živali del mojega življenja. Kot otrok sem obredla vse vaške kužke, obiskovala kmetije v bližini in občudovala vse, kar je bilo kosmato, pernato, luskasto in celo sluzasto. Že takrat je v meni zrasla tudi želja, da bi nekoč imela svoje kužke in se ukvarjala z vzrejo. Leta so minevala, želja pa je ostala. Pred približno desetimi leti sem na razstavi v ringu opazila majhnega španjela, ki je zvesto sledil lastniku in neutrudno mahal z repkom. Bila je ljubezen na prvi pogled. ‘Kavalir’ me je pritegnil s svojim neverjetno prikupnim značajem in globoko navezanostjo na lastnika. Kljub svoji majhnosti lahko z njim osvojimo vse bližnje hribe in vzpetine, brez težav pa bo z nami poležaval na kavču. Prav tako z lahkoto počaka, da pridemo domov. Izogibati se je treba edino grobosti; tako v igri kot učenju. Zaradi zdravstvenih problemov si ti mali, ljubki španjeli zaslužijo odgovorno vzrejo z majhnim številom legel«.

Katja Željan

Kako naučiti psa iskanja s pomočjo voha?

Igre s pomočjo voha so zelo koristne, saj jih imajo psi zelo radi, poleg tega jih bo iskanje prijetno utrudilo in jim okrepilo samozavest.

Začnite s skrivanjem priboljškov

Večina psov z veseljem išče hrano, zato začnite s priboljški. Pes naj sede in čaka, če ne upošteva navodil, naj ga nekdo drži na povodcu. Hodite približno šest metrov stran, pokažite mu priboljšek, ga opomnite, naj ostane na mestu, in priboljšek položite na tla. Vrnite se do psa, opomnite ga, da še vedno sedi. Obrnite se in mu recite: »Išči!«. Nalogo opravi, ko gre do priboljška in ga poje. Vajo ponovite vsaj 6-krat. Vajo nadgradite tako, da vas opazuje med tem, ko mu priboljšek skrijete na lahko dostopna mesta (npr. za nogo stola).

Skrivanju dodajte vohanje

Pes naj sedi in gleda, kako po prostoru skrivate priboljške, nekaj na vidna mesta, nekaj v malo bolj skrite kotičke. Vrnite se do psa in ga opomnite, da še vedno sedi in čaka. Podrgnite priboljšek po papirnati brisači, brisačo mu dajte povohati, a mu ne dovolite, da jo poje. In mu recite »Vonj!«, potem pa še: »Išči!«. Takoj naj poišče in poje dobrote. Ponovite 6-krat.

Skrivanje priboljškov, ko je pes v drugem prostoru

Pes naj vas čaka v enem prostoru, v drugem pa skrijete 3 priboljške na lahko dostopnih mestih. Vrnite se k psu in recite: »Vonj!«, nato pa recite še »Išči!«. Morda bo imel težave pri iskanju vseh priboljškov. Če je treba, označite območje, tako da razširite roke in rečete: “Išči tukaj!”. Če mu pomagate, ne bo uporabljal voha. Če priboljška resnično ne najde, ga naslednjič poskusite skriti na nekoliko lažje mesto. Ponovite vsaj 6-krat. Postopoma skrite priboljške na težje dostopnih mestih.

Priboljške nadomestite z najljubšo igračo

Igra se lahko nadaljuje s skrivanjem najljubše igrače, korak po korak, kot pri priboljških.

Ksilitol – pogost nadomestek sladkorja, ki je za pse lahko smrtno nevaren

Ksilitol je pogost nadomestek sladkorja v živilih – najdemo ga marsikje, od žvečilnih gumijev do arašidovega masla, predvsem v izdelkih, ki so brez sladkorja.

Za pse je lahko smrtno nevaren, na kar je pred kratkim opozorila tudi FDA.

Ksilitol je sladkorni alkohol, za ljudi je označen kot varen, za živali pa strupen. V zadnjih letih se je nemalo psov v ZDA zastrupilo z žvečilnimi gumiji brez sladkorja, bonboni brez sladkorja, pekovskimi izdelki, “lahkimi” sladoledi, zobno pasto …

Ko psi zaužijejo ksilitol, se ta zelo hitro absorbira v krvni obtok ter povzroči hitro sproščanje inzulina, hormona, ki skrbi, da sladkor pride v celice. Ta nagla rast inzulina pa lahko povzroči, da psu nevarno pade sladkor v krvi, da torej doživi hipoglikemijo. Pri ljudeh ksilitol ne povzroči inzulinske reakcije.

Znaki zastrupitve s ksilitolom se ponavadi pojavijo 15 do 30 minut po zaužitju, smrt lahko nastopi v roku ene ure. Med znaki so: bruhanje, šibkost, nezmožnost premikanja ali stanja, sledijo napadi in koma.

Zakaj psi ne marajo poštarjev?

Zdi se, da večina psov ni preveč vesela poštarja. Toda, ali je za tem res kakšna posebna “znanost” ali gre le za mit?

Glede na to, kaj pravijo veterinarji in strokovnjaki za pasje obnašanje, tudi za nepriljubljenost poštarjev pri naših kosmatincih obstaja razlaga.

Večinoma živali izražajo agresijo zaradi strahu ali bolečine. Če vemo, da psa nič ne boli, na poštarja torej laja, ker se ga boji. Gre za strah pred neznanim, okrepljen s tem, da poštar vstopa v teritorij psa. Ker imajo psi naravni nagon, da ščitijo svoj teritorij pred vsiljivci – posebej takšnimi, ki pridejo vsak dan ob isti uri, nekaj poropotajo ali pa celo vržejo v hišo skozi režo kup pošte, polne različnih neznanih vonjav, to početje in posledično to osebo zaznajo kot grožnjo. Ter se odzovejo z lajanjem. Ker se tak scenarij odvija dan za dnem, včasih psi začnejo lajati že v naprej, kot opozorilo, da bi poštarja odgnali.

In to še ni vse – tudi ko bodo psi zagledali poštarja na ulici med sprehodom, ga bodo nalajali. Prepoznali bodo njegov vonj in predvidevali, da predstavlja enako grožnjo, kot jo izkusijo doma.

In kako psa navadimo na to, da poštar ni grožnja? Strokovnjaki svetujejo, da ga, če se le da od malega, navadimo na poštarja tako kot na druge ljudi. Poštarju povemo, kako je kužku ime, da ga lahko pokliče in mu kaj prijaznega reče.

RECEPT: Mafini s korenčkom

Če kaj, je na vrtu zagotovo ostalo še nekaj korenčka. Ravno prav, da se lotimo priprave enostavnih pasjih priboljškov – tokrat mafini s korenčkom, iz Pasje pekarne Pika.

Sestavine:

  • 1 jajce
  • 1 skodelica grobo naribanega korenja
  • pol skodelice mleka
  • 1 skodelica pšenične moke
  • nekaj žlic olja
  • žlička vinskega kamna

Pečico segrejemo na 180°C. V posodi zmešamo vse sestavine ter napolnimo modelčke za mafine. Pečemo okoli 20 minut.

NAMIG: Modelčke napolnimo do ¾, saj mafini narastejo.

Vedno več zanimanja za najem ‘sprehajalca psov’

»V zadnjih letih se je pokazalo večje zanimanje za sprehajanje psov, saj si vodniki psov želijo, da ima njihov štirinožec kakovostno zapolnjen dan, da obnavlja pridobljena znanja, ki jih je osvojil med šolanjem, in da je v dobri fizični kondiciji.«

Tako ugotavlja Alenka Gorjan, naša sogovornica, ki se že več kot osem let ukvarja s poučevanjem psov in njihovih vodnikov (v okviru pasje šole Blazno blatno v Novi Gorici).

foto: Neja Česnik

Na naše vprašanje, kakšen mora biti dober oskrbovalec psov na domu in njihov sprehajalec in kako se mora s psi povezati, da so na koncu zadovoljni vsi, Alenka Gorjan brez pomislekov odgovarja: »Dober sprehajalec psov mora imeti kondicijo. No, šalo na stran, vsekakor mora imeti kinološko znanje, posluh za pse, poznati mora okolico, kamor bo psa peljal na sprehod, s seboj pa mora imeti tudi primerno opremo tako zase kot za psa. Dobra povezava s psom je ključna, vsekakor pa zaupanja psa ne pridobimo v trenutku, ampak ga je treba graditi. Za prve sprehode si je treba vzeti dovolj časa, dobro je začeti sprehod v za psa poznanem okolju,« pravi.

Sama se, preden spozna pasjega kandidata za sprehajanje, najprej dogovori za informativni obisk z njegovim lastnikom. »Tako spoznam domovanje psa, njegovo bližnjo okolico. Eden od namenov informativnega obiska je tudi, da izvem čim več informacij o samem psu. Naj naštejem le nekaj pomembnejših točk: stopnja šolanja, socializiranost, različne navade, prehrana, urnik. Obisk zaključim s krajšim sprehodom, da se s psom spoznava.«

Psov z vedenjskimi težavami ne pelje na sprehod, a sočasno priznava, da je odstotek zavrnjenih psov res minimalen. »V vseh letih delovanja sem zavrnila le enega psa, saj je bilo preveč dejavnikov, ki so mu povzročali stres,« poudarja.

Lastniki psov, ki se odločajo za sprehajanje in oskrbo na domu svojih štirinožcev, so si po njenih besedah precej različni. »Nekateri odhajajo na počitnice, drugi želijo, da ima pes med njihovim delovnikom opravljen kakovosten sprehod. Skupno jim je, da želijo omogočiti svojemu štirinožcu kakovostno dejavnost med njihovo odsotnostjo,« ugotavlja.

Sicer pa pri sprehajanju psov največ poudarka nameni rekreaciji psa. »Sprehod mora biti primerno dolg in razgiban, saj je cilj, da bo pes, ko se vrne domov, miren, da bo opravil svoje psihofizične potrebe. Sprehajanje več psov naenkrat je predvsem odvisno od lastnikov psov. Če želijo, da ima njihov pes na sprehodu družbo, jim to zagotovim. Velikokrat pa želijo lastniki, ki imajo v enem gospodinjstvu več psov, da se psom posvetim individualno in opravim ločene sprehode,« priznava Alenka Gorjan.

In kaj zanjo pomeni kakovosten pasji sprehod? »Kakovosten pasji sprehod zame ni samo gibanje, ampak sodelovanje s psom, prav tako pomembno je razgibati pasje tačke kot možgane. Glede na informacije, ki jih pridobim na informativnem srečanju, sestavim za psa sprehod, ki bo primerne dolžine in težavnosti. Vseboval bo tudi miselne vaje, ki jih pes pozna, na primer vaje poslušnosti, trike in igro z njegovo najljubšo igračo.«

Katja Željan (celoten članek je objavljen v aktualni številki revije Moj pes/avgust 2019)