Rešena psička Jasmine ‘posvojila’ več kot 50 živali

Včasih se zdi, da psi, ki so bili rešeni, svojo hvaležnost izkazujejo skozi svoje celo življenje. Zagotovo je to počela rešena psička Jasmine, pasme veliki angleški hrt.

Jasmine je bila zapuščena psička, ki so jo našli v Veliki Britaniji, stradajočo, tresočo in samo v zaklenjeni garaži. Par, ki jo je našel, jo je odpeljal v zatočišče za divje živali, kjer so ji pomagali, da je popolnoma okrevala.

Kljub težkemu življenju, je bila Jasmine izjemno nežna psička, ki je takoj, ko se je počutila bolje, pričela pomagati ostalim živalim, ki so prihajale, ne glede na vrsto. Bila ‘krušna mama’ pasjim in mačjim mladičkom, pa lisičkam, kokošim, prašičkom, zajcem in celo srninemu mladičku.

”Jasmine živalim odvzame ves stres in jim pomaga pri tem, da se znajdejo v novem okolju. Takoj, ko pripeljemo kakšno žival, se približa, malce pvoha, nato pa polže prišleka in ga prične crkljati,” je pred leti dejal oskrbnik zatočišča.

Jasmine se je v zgodovino zapisala kot prav posebna psička. Česar življenje ni dalo njej, je samo podarjala naprej.

 

 

Zastrupitve pri mačkah: predvsem posledica škropiv

Zastrupitve pri mačkah so redkejše kot pri psih. Hrane, ki ni sveža, ima čuden vonj, ali je pokvarjena, se mačka v nasprotju z večino psov ne bo niti dotaknila.

Tudi kakšnim pozabljenim škatlicam s strupi za polže in razne vrtne škodljivce ter strupom za podgane se bo mačka po izkušnjah veterinarke Zlate Čop, dr. med. vet, izognila.

»Nevarnost zastrupitve preži nanje predvsem tam, kjer smo kaj škropili, pa je mačka dobila ostanke strupa na kožuh, tačke. Z lizanjem, nego kožuha ali pa z vsrkanjem preko kože strupi lahko pridejo v telo in povzročijo zdravstvene težave,« pa poudarja sogovornica na skrite nevarnosti vrtičkov.

Znaki zastrupitve se najpogosteje kažejo z živčnimi znaki, preobčutljivostjo, tresavico, bruhanjem, drisko, oslabelostjo. V primeru suma na zastrupitev moramo takoj k veterinarju, saj lahko sicer to vodi v smrt. Pri ukrepanju na kliniki bo v pomoč, če bomo vedeli, s čim se je mačka zastrupila. Posebej nevarni so pesticidi, pa tudi rodenticidi, ki jih mačka lahko zaužije skupaj z mišjo.

Mačke rade jedo travo. Če je ni na voljo, se zlasti notranje mačke lotijo sobnih rastlin. Vedno preverimo, če zanje niso strupene.

Vesna Bizjak, objavljeno v reviji Moj pes

Kaj vse sodi v pasji kovček?

Če se na dopust odpravljamo s psom, ali pa če bo le ta počakal v kakšnem varstvu, v vsakem primeru tudi kuža potrebuje svoj pasji kovček.

Dobro pripravljen pasji kovček je dober recept, da dopust pričnemo sproščeno in brez skrbi.

Da bo tudi naš kuža na dopustu sproščen, je zanj pomembno, da ima ob sebi stvari, na katere je vajen.

Kaj vse pa sodi v pasji kovček?:

  • ovratnica
  • povodec
  • nagobčnik (če je treba)
  • posoda za vodo in hrano
  • steklenica vode
  • hrana, na katero je pes navajen
  • priboljški
  • najljubša igrača
  • odeja
  • pasja prva pomoč
  • vsa potrebna dokumentacija
  • vrečke za iztrebke

Izpah pogačice

Ena od pogostejših nadlog, ki prizadenejo kolenski sklep, je izpad pogačice. Gre za to, da pogačica zdrsne iz svojega žleba na notranjo stran kolenskega sklepa.

To obolenje ima ponavadi dedno podlago. Pri tej težavi opazimo v presledkih pojavljajoče se šepanje. Do izpaha pogačice pride zlasti pri psih, pri katerih je žleb, po katerem drsi pogačica, preplitev in pogačica zaradi tega zdrsne iz njega.

Do izpaha pogačice lahko prihaja tudi pri psih, ki imajo nenormalno ukrivljeno stegnenico. Ko pogačica zdrsne iz žleba, se nenormalno raztegnejo tudi vezi, ki ob strani obdajajo pogačico. Ta izpah ne povzroča kakšne velike bolečine. Se pa to obolenje najpogosteje pojavlja pri manjših psih. Stanje lahko popravimo s kirurškim posegom, pri katerem poglobimo žleb, po katerem drsi pogačica. Pri tem lahko okrepimo tudi stranske vezi, ki skrbi, da pogačica ostane znotraj žleba.

Boštjan Vidic, dr. vet med. (izsek prispevka, objavljenega v reviji Moj pes)

Kuža Swansea Jack v svojem življenju iz vode rešil kar 29 ljudi

Zgodba gladkodlakega prinašalca z imenom Swansea Jack je gotovo ena bolj znanih pasjih zgodb. V svojem življenju je ta kuža rešil kar 29 ljudi!

Zgodba sega v leto 1931, ko je Swansea Jack, ki je živel v velškem mestu Swansea ob reki Tawe, iz vode rešil 12-letnega utapljajočega se dečka. Dogodek je minil brez prič in bi gotovo utonil v pozabo, toda nekaj tednov kasneje se je zgodba ponovila.

Tokrat pred množico ljudi, je Swansea Jack zopet skočil v vodo in rešil človeka. Fotografija se je pojavila v lokalnem časopisju, lokalne oblasti pa so mu podelile srebrno ovratnico. Pet let kasneje pa mu je časopis Star v Londonu podelil še naziv ‘Najpogumnejši pes leta.”

Pravijo, da je Swansea Jack v svojem življenju iz vode potegnil in tako rešil kar 29 ljudi. Umrl je oktobra leta 1937 zaradi zaužitja strupa za podgane. V mestu so mu postavili spomenik, leta 2000 pa je bil Swansea Jack poimenovan tudi za psa stoletja s strani NewFound Friends of Bristol, kjer se ukvarjajo s šolanjem psov za reševanje v vodi.

Drugi pes v hiši: kakšen spol naj izberem?

Večina skrbnikov, ki se odloči za še enega psa v hiši razmišlja o tem, kakšen spol naj ima drugi pes v hiši. Dva psa? Pes in psica? Ali morda dve psički?

To se je spraševala tudi naša bralka, ki nam je napisala pismo. Kakšen spol ima drugi pes v hiši v resnici niti ni tako pomemben. Če se odločite za psa in psico, se običajno med seboj dobro razumeta. Dvakrat na leto, ko se psica goni, pa bo vendarle dobro, da nista skupaj (če težave nismo odpravili s sterilizacijo). Velikokrat je tako da samec psičko čuva pred drugimi samci, kar pa se lahko uredi z dobro vzgojo. V nasprotnem lahko pride do napadalnega vedenja našega psa do drugih psov, ko je v bližini tudi naša psička.

Če imate doma samčka in se mu bo pridružil še eden, je prva ovira obdobje njegove pubertete. V tem obdobju se namreč pokaže, ali bo mlajši član krdela priznal primat starejšemu ali pa se mu bo postavljal po robu in skušal prevzeti vlogo pasjega šefa. V vsakem primeru pa lahko med samcema prihaja do bolj ali manj resnih sporov, pri čemer morate sami v vlogi vodnika to urediti in obema samcema dopovedati, kakšna so pravila.

Ko boste šli po novega štirinožca svetujem, da vzamete s seboj tudi svojega zdajšnjega psa. Ko si ga bo izkušen vzreditelj dobro ogledal, bo lahko svetoval, kateri mladič je primeren za vašo hišo. Sam namreč zelo dobro pozna svoje mladiče in bo zato lahko izbral najprimernejšega.

Jože Vidic, dr. med. vet (objavljeno v reviji Moj pes; vprašanja in mnenja)

11 nasvetov za potovanje s psom

Potovanje v družbi pasjega prijatelja je lahko zelo lepa in prijetna izkušnja – toda le, če se nanjo dobro pripravimo.

Da bo potovanje prijetno, je treba poskrbeti, da se ljubljenček dobro počuti ter s seboj vzeti vsaj najnujnejše pripomočke. Pripravili smo 11 splošnih nasvetov za potovanje s psom.

  1. Vedno vzamemo s seboj hrano, ki jo žival dobiva doma. Nikoli namreč ne moremo vedeti, ali je v kraju našega oddiha na voljo hrana, ki jo je ljubljenec navajen od doma. Zadnja stvar, ki bi si jo na oddihu želeli, je, da bi imela naš ljubljenec prebavne težave.
  2. Hrano mu damo v njegovi posodici od doma, na katero je navajen, lahko pa si omislimo posebne potovalne posodice.
  3. Prepričajmo se, ali je identifikacijski obesek z domačim naslovom in telefonsko številko še vedno čitljiv.
  4. Povodec in ovratnica naj bosta vedno dosegljiva, ne pa zapakirana globoko v potovalni torbi. Preden izstopimo iz vozila ljubljenca zaradi varnosti damo na povodec.
  5. Ne pozabimo vzeti s seboj najljubših igrač in pribora za negovanje kožuha.
  6. Na pot vzamemo tudi pribor in opremo za prvo pomoč hišnih ljubljencev.
  7. V avtomobil namestimo sedežne prevleke. Hišni ljubljenec, ki mu odpada dlaka, lahko za vedno spremeni videz avtomobilskih sedežev. Dlake s sedežev namreč težko odstranimo.
  8. Pred odhodom je priporočljivo, da ljubljenca dobro razgibamo in da opravi fiziološke potrebe. Seveda delamo postanke tudi med potovanjem, da se lahko pretegne, sprosti in opravi potrebo.
  9. Pes naj potuje ‘na prazen želodec’. Slabost med vožnjo je pogostejša pri ljubljencih, ki so se pred potovanjem najedli. Če gremo na daljšo pot, mu damo nekoliko manjši obrok dve uri prej.
  10. Med potovanjem naj bo ljubljenec pripet s posebnim varnostnim pasom, lahko je tudi za posebno mrežo ali pa v potovalni kletki. Tako zaščitimo svojega ljubljenca, varnejši pa so tudi vsi drugi potniki v vozilu.
  11. Ljubljenca ob sončnem vremenu nikoli ne puščajmo v vozilu, čeprav vozilo pustimo v senci. Psi nimajo takšnega mehanizma nadzorovanja telesne temperature kot ga imamo ljudje.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

Bobbie the Wonder Dog prehodil 4105 km in našel pot domov!

Avgusta leta 1923 sta Frank in Elizabeth Brazier s svojima hčerama Leono in Novo ter mešančkom Bobbie-jem, obiskala sorodnike v ameriški Indiani.

Bobbieja so tam napadli trije psi in pobegnil je. Družina ga je na vso moč iskala, toda neuspešno, zato so se nazaj domov v Oregon vrnili brez svojega pasjega družinskega člana. Sprijaznili so se s tem, da Bobbieja ne bodo več videli. Toda Bobbie (kasneje so mu nadeli ime Bobbie the Wonder Dog) je imel drugačne načrte.

Čez pol leta, februarja 1024 se je pojavil v Oregonu umazan, razmršen in zanemarjen. Presodili so, da je prehodil vso pot, vključno z vmesnim prečkanjem rek in gorovja Continental Divide. Upoštevajoč tamkajšnjo hudo zimo je zgodba zares neverjetna.

V povprečju je na dan prehodil 23 kilometrov. Ko se je vrnil v Silvertone, je bil deležen pozornosti medijev in prave slave. Po njegovo zgodbi so natisnili knjigo in tudi nemi film The Call od the West, v katerem je zaigral kar sam.

Ljudje so mu od vsepovsod pošiljali darilca, javljali pa so se tudi tisti, ki so mu na njegovi poti pomagali, ga nahranili, mu ponudili zavetje. V Portlandu je zanj kar nekaj časa skrbela neka Irka, ki mu je pozdravila poškodbe na tačkah.

Bobbie the Wonder Dog je poginil leta 1927, priredili so mu častni pogreb.

Negovanje kožuha

Redno negovanje kožuha je izjemno pomembno za zdravje in dobro počutje psa, pa tudi za lep odnos med psom in skrbnikom.

Negovanje kožuha – česanje in krtačenje nista le odstranjevanje odmrle dlake in pripravljanje prostora za novo. S tem početjem namreč tudi masiramo kožo, poživljamo krvni obtok in ”prezračimo” kožuh. Nenazadnje pa je negovanje kožuha tudi zelo pozitiven socialni stik med skrbnikom in psom, to deluje podobno, kot bi svojega štirinožnega prijatelja božali.

Vedeti pa moramo, da je vsak tip dlake pri negovanju poseben izziv. Pri kratkodlakih prsh med menjavanjem dlake svetujemo redno krtačenje z mehko krtačo (najmanj dvakrat tedensko). Ko kožuh ”miruje”, je dovolj, da psa skrtačimo približno enkrat na teden ter ga nato še obrišemo z mokro krpo. Pse z daljšo dlako (ne glede na to, ali imajo podlanko ali ne) pa moramo med menjavanjem dlake počesati oz. skrtačiti vsak dan.

Za odstranjevanje mrtve podlanke so v trgovinah za živali na voljo različni glavniki. Še najbolje je, da nas o pravilni uporabi teh pouči trgovec ali kdo od izkušenih pasjih skrbnikov. Na trgu so namreč tudi glavniki, s katerimi ob nepravilni uporabi dlako lahko poškodujemo.

Pse, ki imajo daljšo dlako in podlanko, na primer zlate prinašalce in škotske ovčarje, moramo med menjavanjem dlake vsak dan najprej skrtačiti s ‘trdo’ krtačo in nato odmrlo dlako odstraniti še z glavnikom,

Pse s trdo ali ostro dlako pa je treba ne glede na menjavanje dlake približno vsake tri mesece trimati, kar je najbolje prepustiti pasjemu frizerju. Sicer pa je treba pse s takšno dlako počesati približno enkrat na teden.

Rok Šolar, objavljeno v reviji Moj pes

Hospic za pse, kjer neozdravljivo bolni kužki dobijo ‘najboljše življenje’

Okoli 20 psov biva v t.i. Monkey’s House, ki je nekakšen hospic za pse. Psi so različnih velikosti, barv, temperatentov, vsak pa se bojujejo tudi z drugačno neozdravljivo boleznijo.

Nekateri imajo diabetes, drugi srčno bolezen, nevrološke težave, nekateri vse troje skupaj, pa različne vrste raka, nekateri so gluhi, drugi slepi, nekateri oboje. Toda ta nenavadni hospic za pse bolj kot prognoze in številke v ospredje postavlja potrebe vsakega psa.

Monkey’s House sta ustanovila Michelle Allen in njen mož Jeff Allen leta 2015 na njunem domu v New Jerseyu. Ona medicinska sestra, on tehnik, oba pa tiste vrste človeka, ki jih tako drugi ljudje, kot psi enostavno morajo imeti radi.

Monkey’s House ni klinika, zavetišče ali komercialen hotel. Je dom, kjer je vse brezplačno in za svoje delo nihče ni plačan. Večino od svojih letnih stroškov (175.00 do 200.000 dolarjev) dobijo donirano. Čas, energija in srčnost pa so neprecenljivi.

Kakšen pa je njihov namen? Da psom omogočijo, da preživijo tisti čas, ki jim je še ostal preprosto tako – da so psi. Da lajajo, se igrajo, crkljajo, vohajo, uživajo v dobri domači hrani in so obdani z veliko ljubezni. ”Želim, da imajo kakovostno življenje in takšno smrt,” pravi Michele. In še: ”Ko nas kuža za vedno zapusti, ve, da je obdan z ljubeznijo.”

vir: inquirer.com