Ali nas morajo veterinarji obveščati o roku za cepljenje proti steklini?

Obrnili smo se na pristojne in jih vprašali, ali je obveščanje o cepljenju naših psov proti steklini nujno ali je to skrb lastnikov živali?

»Ne, veterinarji niso dolžni obveščati lastnikov psov o datumu naslednjega cepljenja njihovega psa proti steklini, ker je za zagotovitev cepljenja odgovoren lastnik živali tudi iz naslova odgovornega lastništva ter po določilih veljavnih predpisov o preventivi bolezni živali, med katere spada preprečevanje pojava stekline pri živalih,« odgovarja direktorica Veterinarske zbornice Slovenije (VZS) Anita Kermavnar.

A da lastniki ne bi več negodovali ob morebitni zamudi cepljenja in za osveževanje podatkov v Centralnem registru psov, so na VZS na pobudo članov in v sodelovanju z Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, konec minulega leta začeli pisno obveščati lastnike psov o predvidenem datumu cepljenja njihovega psa. Obvestila pošiljajo lastnikom mesec dni pred tistim mesecem, v katerem mora biti pes cepljen proti steklini, z opozorilom, da mora lastnik sam preveriti v potnem listu psa, kdaj je skrajni rok za pravočasno cepljenje. Sogovornica doda, da so letos poslali že 79.954 takšnih obvestil. »Večina lastnikov je z obvestilom zadovoljna, nekateri se nam zanj celo zahvalijo,« doda direktorica.

Pripravila: Andreja Šalamon

Išče se hotelski butler za pse

St. Regis Aspen Resort se je januarja vpisal v zgodovino, ko je predstavil prvo rezidenco za pse. Sedaj pa išče še butlerja za tamkajšnje štirinožne kralje in kraljice.

Imate radi živali in družbena omrežja? Potem je tole morda idealna služba za vas.  Delo vključuje načrtovanje urnika za njihove živalske goste, od sprehodov do organizacije dogodkov. Kandidat, ki bo sprejet na to mesto, bo v ‘resortu’ vodil program za hišne živali, koordiniral njihove zabave, vestno fotografiral in fotografije delil s svetom, ter tudi skrbel za pojavljanje na družbenih omrežjih. Vse informacije glede prijave so dostopne tukaj.

vir: lonelyplanet.com

 

Ricky išče dom

Ricky je star je 9 let, je majhne rasti in zelo rad ima družbo ljudi. Išče dom, kjer mu bo omogočeno notranje bivanje in kvalitetna prehrana ter veterinarska oskrba po potrebi.

Več info na 070 85-11-66 ali zavod.muri@gmail.com 

 

Zakaj sta partnerja po paritvi sprijeta?

Po izlivu semena (ejakulaciji) samec sestopi s psice in se zasuče za 180 stopinj, tako da sta partnerja skupaj z zadnjim delom telesa.

V tem položaju ostaneta od 10 do 40 minut, šele potem gre samčevo spolovilo iz nožnice. Pes in psica torej po prvem delu paritve ostaneta sprijeta. Biologi, ki so preučevali vzrok za takšno paritev, ki je v živalskem svetu nekaj posebnega, menijo, da sta partnerja tako dolgo sprijeta zato, da noben drug samec ne more pokriti psice. S tem je tudi zagotovljeno, da bo psica oplojena le s semenom enega samca in da bodo vsi potomci njegovi. Mnenja o tem pa so seveda različna, saj vemo, da lahko psica v enem leglu skoti mladiče več različnih očetov.

Smrtno nevarno pa je, če skušamo partnerja med sprijetjem na silo spraviti narazen. V tem primeru lahko pride do hudih poškodb v predelu spolovil. Partnerja sta namreč sprijeta zelo trdno, saj ima med spolnim aktom pes zelo povečano t.i. bulbouretralno žlezo, ki je v nožnici, poleg tega pa pri psici pride do močnega krčenja nožničnih mišic.

rš, objavljeno v reviji Moj pes

RECEPT: piškotki s skuto in korenjem

Tokrat z vami delimo recept za enostavne piškotke s skuto in korenjem, ki so nam ga zaupali v Pasji pekarni Pika.

Potrebujemo:

  • pol skodelice puste skute
  • 1 jajce
  • 1 skodelica naribanega korenja
  • pol skodelice ovsenih kosmičev
  • 1 skodelica moke

Vse sestavine dobro zmešamo in oblikujemo testo. Če je testo premokro, dodamo še malo moke. Razvaljamo ga na pomokani površini ter s pomočjo modelčka izrežemo piškotke. Pečico segrejemo na 180 stopinj. Izrezane piškote položimo na papir za peko in jih pečemo 10 do 12 minut.

Praški podganar

Eden najmanjših psov na svetu, ki je kljub tej lastnosti izjemno aktiven, energičen in pogumen.

Praški podganar je zelo verjetno najstarejša češka avtohtona pasma psov. Da je res stara, potrjuje slikovna dokumentacija od srednjega veka. Že takrat so podganarja uporabljali za lov na podgane in miši. Pozneje je bila pasma tik pred izumrtjem, vendar jim jo je v osemdesetih letih 20. stoletja z vnovično načrtno in selektivno vzrejo uspelo ohraniti. V Sloveniji imamo trenutno le okrog 15 predstavnikov te pasme, v slovensko rodovno knjigo so vpisane samo tri psičke, zato je logično, da je pasma nepoznana.

Pred leti, ko je Iris Sega še delala na eni izmed ljubljanskih veterinarskih klinik kot veterinarski tehnik, je na kliniko prihajala gospa, ki je imela praško podganarko. »Psička me je takoj očarala zaradi prijetnega značaja in prijaznosti. Ko sem nekaj let pozneje iskala psa zase, ki bi bil majhne rasti in bi ga lahko povsod vzela s sabo, sem se spomnila na podganarje. Ker jih pri nas ni bilo, sem se po psičko odpravila na Češko, od koder pasma izvira. Tam je kar nekaj vzrediteljev, vendar je vseeno težko najti primernega psa. Danes je namreč registriranih le šest tisoč psov v češkem klubu praških podganarjev. Lani je bilo, na primer, v 109 leglih skotenih 245 mladičev. Podganarji imajo majhna legla z enim do največ petimi mladiči, zato je bilo resnično težko najti primernega vzreditelja in potem čakati na pravega mladička. A trud je bil več kot poplačan,« pravi Iris Sega. Njena Eli (Uchvatna Secure Power) je kot prva predstavnica te pasme pri nas vpisana v slovensko rodovno knjigo, lastnica pa jo je dobila leta 2015. Dve leti zatem se ji je pridružila še Didi (Magnifique Odiris).

Tadeja Čauševič

Ljubeč pes, ki ne išče konfliktov

Praški podganar spada med najmanjše pse na svetu, saj v višino meri med 20 in 24 centimetri, njegova teža pa se giblje od 1,5 do 3,5 kilograma (zaželena je 2,6 kilograma). Prepoznali ga boste po glavi hruškaste oblike s pokončnimi trikotnimi ušesi. Oči so temne, srednje velike. Kremplji so vedno črni, barva smrčka je odvisna od barve dlake. Lahko so črni, rjavi, merle in modri z ožigi (brez belih lis) ter enobarvno rdeči ali rumeni. Ožigi morajo biti simetrični (potekajo po licih, nad očmi, pod grlom, po stegnih, dve ločeni lisi sta na prsnem košu, po vseh štirih tačkah, po notranji strani tačk, na spodnji strani repa). Dlaka je lahko kratka ali dolga. Hrbet je raven, rep rahlo ukrivljen. Gibajo se lahkotno, umirjeno, enakomerno. Že v zgodnjem srednjem veku so bili podganarji izjemno priljubljeni, saj so zelo uspešno lovili škodljivce in prenašalce bolezni podgane in miši. V takratnih zapisih je bil to tih in ljubeč pes, ki ni iskal konfliktov, saj je moral preživeti z drugimi večjimi psi. Bili so ponos češkega plemstva in so živeli izključno na dvoru. Kralji in knezi so jih pošiljali kot darilo drugim deželam v znamenje miru in prijateljstva. Najstarejša omemba je zapisana v kroniki kneza Lecha (živel je med leti 770 in 840), ki je podganarja podaril cesarju Karlu I. Velikemu. Tudi sicer so bili ti psi pogosto upodobljeni na slikah praškega kraljevega dvora. Šele pozneje so postali priljubljeni kot družni psi. Od leta 1995 so podganarji v postopku za priznanje pasme po FCI. Letos so dosegli pogojno priznanje pasme po FCI.

Njihova dobrovoljnost navduši vse

»Praški podganarji so kljub svoji majhnosti izjemno aktivni, energični, pogumni, inteligentni, poslušni, čuječi, radovedni psi, ki obožujejo pozornost, so nežni in ljubeči. Radi so v družbi, zato jih lahko povsod vzamem s sabo. Njihova dobrovoljnost navduši vse, ki jih spoznajo, največ pozornosti pa vedno namenijo lastniku, zelo si tudi želijo njegove bližine in so nanj zelo navezani. So prijetni in zvesti družinski psi z uravnoteženim značajem,« lastnosti pasme opisuje Iris Sega. Čeprav bi marsikdo pomislil, da so praški podganarji zaradi majhnosti nezahtevni psi in se zato z njimi ni treba veliko ukvarjati, to po njeni oceni ne drži. »To so psi, ki so primerni za bolj aktivne vodnike in take, ki se zavedajo, da se je z majhnimi psi treba ukvarjati z enako pozornostjo in skrbnostjo kot z velikimi. S pravilnim pristopom, tudi če nismo najbolj izkušeni in je to naš prvi pes, dobimo najbolj zvestega prijatelja. Zagotovo pa pes ni primeren za tiste, ki menijo, da je to zgolj modni dodatek ali nadomestek za igračo,« je prepričana sogovornica.

Tadeja Čauševič

Kot pri vseh psih sta tudi pri praškem podganarju pomembni zgodnja socializacija in primerna vzgoja. »V nasprotnem primeru lahko dobimo prestrašenega, tudi agresivnega psa s kopico vedenjskih težav. Pri vzgoji moramo biti pozorni tudi na njegov izraziti lovski nagon. Ker je izjemno požrešen pes, ga moramo že zgodaj odvaditi pobiranja hrane po tleh, saj je zanj lahko usodna že minimalna količina strupa. Obisk pasje šole je izjemno priporočljiv, sploh če smo začetniki. Sicer pa velja enako kot pri drugih psih: moramo biti dosledni. Zaradi svoje ljubkosti in nežnosti nas lahko praški podganar hitro zavede in smo do njega preveč popustljivi. Sicer pa uporabljamo različne metode nagrajevanja, pozitivno motivacijo, brez kaznovanja, saj je to izredno zamerljiv pes,« dodaja Iris Sega.

Hitri, radovedni, neutrudni

Doma so umirjeni, na sprehodih aktivni in živahni. Dežja in vode načeloma ne marajo, tudi po globokem snegu ne morejo hoditi, zato so pozimi sprehodi krajši in jih moramo doma zaposliti z različnimi aktivnostmi. Pozimi potrebujejo plašček, saj nimajo podlanke. Sicer pa so zaradi hitrosti, radovednosti, neutrudnosti ter izrazito lovskega nagona in dobro razvitega voha ti psi primerni za agility (s prirejenimi manjšimi ovirami), coursing, poslušnost, trening s frizbijem. Zelo uživajo tudi pri delu z nosom. Kljub majhnosti so aktivni psi in brez težav zmorejo tudi dvourne sprehode na dan. Ker so izredno majhni psi in imajo krhke kosti, se lahko hitro poškodujejo in si zlomijo tačke, zato moramo biti še posebno pozorni. Na srečo pa ni bolezni, ki bi ji bila pasma posebej podvržena.

Piše: Katja Željan. Fotografije: Tadeja Čauševič (iz osebnega arhiva Iris Sega)

Vzroki za debelost pri psih

Prvenstveni vzrok za debelost je prekomerno uživanje hrane in nizka stopnja aktivnosti. Presežna energija iz hrane se v telesu shranjuje v obliki maščobnega tkiva.

Dejavniki, ki povzročajo pretirano uživanje hrane so:

  • dajanje ostankov naše hrane;
  • priboljški med posameznimi obroki psa;
  • pretirano nagrajevanje pri izvajanju različnih vaj;
  • hranjenje z ‘okusnimi’ tovarniško pripravljenimi hranami, ki vsebujejo preveč maščobe in sladkorjev;
  • odmerjanje prevelike količine sicer kakovostne in uravnotežene hrane.

Drugi dejavniki, ki lahko povzročajo debelost pa so še:

  • starost;
  • pasma;
  • spol;
  • dedni dejavniki;
  • hormonska neravnovesja (sterilizacija, kastracija),
  • način življenja.

Kombinacije teh dejavnikov lahko vodijo v prenajedanje (prekomeren vnos kalorij) in nezadostno gibanje, posledica pa je debelost. Psi, ki se ne gibljejo dovolj, se zredijo tudi v primeru, ko dobivajo sicer ustrezno količino hrane. Starejše, pa tudi kastrirane in sterilizirane živali so pogosto manj aktivne in so zato nagnjene k debelosti. Pa tudi nekatere pasme, kot na primer labradorci, koker španjeli, beagli in drugi, so bolj nagnjene k debelosti.

Statistično gledano imajo predebele pse pogosto skrbniki, ki imajo tudi sami težave s prekomerno telesno težo. Psi z določenimi hormonskimi ali presnovnimi motnjami, kot je hipotiroidizem, so nagnjeni k debelosti, ker se njihova presnova upočasni, zaradi česar se njihove potrebe po energiji zmanjšajo.

Boštjan Vidic, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Lužica na preprogi – kako pravilno odreagirati?

Ali ima pes slabo vest, ker je naredil lužico na preprogi in se je po dejanju počasi in s sklonjeno glavo odplazil na svoje ležišče?

Mnogi skrbniki mislijo, da jo imajo, saj si to dejanje dejansko razlagajo takole: pes natančno ve, kaj je storil narobe, zato ima slabo vest in se je odplazil.

To pa ne drži in psiček našega zmerjanja ne bo povezal z lužico na preprogi, pa čeprav je od dejanja minilo le nekaj sekund. Zato torej nima nikakršne slabe vesti.

Zakaj se je pes po dejanju odplazil? Iz čiste preventive, ker je naše zmerjanje razumel kot skrbnikovo slabo voljo, zaradi katere ga ne čaka nič dobrega. Seveda pa si ne zna razložiti zakaj, in ga to sploh ne zanima. Želi se le umakniti nekam na varno.

Njegova odločitev je zanj pametna, čeprav je pri lastniku povzročila napačno prepričanje, da pes ve, zakaj ga je zmerjal, in da zato v prihodnje ne bo več opravljal potrebe v hiši. Kakšno bi bilo torej pravilno ravnanje v opisani situaciji?

Psičkovo dejanje je najbolje povsem spregledati in preprogo očistiti, ko pes tam ni navzoč. Če bi čistili preprogo v navzočnosti psa, bi si ta mislil: ”Super, če naredim lužico, bom deležen skrbnikove pozornosti.” Še najbolje, da očiščeno lužico na preprogi poškropimo z razkužilom z vonjem po limoni, da to mesto za psa ne bo več ”zanimivo”.  Nikakor pa ne smemo psu v lužico potisniti smrčka …

Psa lahko okaramo le takrat, ko ga dobimo pri dejanju, saj bo le v tem primeru vedel, zakaj se jezimo. Še najbolje da ga tedaj, ko se pripravlja na lulanje, mirno dvignemo v naročje in ga odnesemo na prosto. Pokažimo mu veliko veselja, ko bo tam opravil potrebo.

ap, objavljeno v reviji Moj pes

Nenadna bolečina in bolezenski znaki, ko moramo takoj ukrepati

Pri nenadni in močni bolečini moramo takoj ukrepati in poskrbeti, da psa pregleda veterinar.

Nemalokrat se zgodi, da se skrbniku zdi, da psa boli, pa ne ve, ali je potrebna pomoč ali morda še malo počakati. Kateri so bolezenski znaki, ko mora ukrepati veterinar?

  • ječanje, slinjenje, cmokanje, cviljenje;
  • ”žalosten” ali plašen pogled;
  • lizanje ali grizljanje določenega dela telesa;
  • brezvoljnost, pasivnost, iskanje skritega kotička, nemir;
  • pes nima volje za igranje in gibanje;
  • občutljivost na dotike;
  • okorna in trda hoja;
  • izogibanje določenim gibom, na primer poskokom, hoji po stopnicah;
  • šepanje, ”previdno” gibanje;
  • iskanje bližine svojega človeka;
  • nenavadno napadalno vedenje;
  • izguba teka, hujšanje;
  • dlaka ni več sijoča, je motna in nasršena.

Andrej Podrebenšek, dr. vet. med, objavljeno v reviji Moj pes

Kaj lahko sporoča šepanje na zadnjo nogo?

Šepanje je simptom, ki se kaže v nepravilni drži telesa ali v nepravilnem gibanju. Pes šepa zaradi bolečine, poškodbe ali nenormalne anatomske zgradbe.

Lahko šepa na eno ali na več nog. Če šepa na eno sprednjo nogo, se to močno vidi med hojo, ko glava in telo nihata. Če pa pes ne obremenjuje zadnje noge, se to včasih sploh ne opazi. Kaj pa lahko sporoča šepanje na zadnjo nogo?

Vzroki za šepanje na zadnjo nogo pri mladem psu:
  • displazija kolkov: pri displaziji kolkov se že zelo zgodaj pojavijo težave zadnjih nog pri hoji; lahko gre za okvaro enega ali obeh kolkov, kar se kaže v različnih oblikah napačne hoje;
  • nekroza kolčne glavice: poznana pri pritlikavih pasmah; zaradi motenj v prekrvavitvi se kolčna glavica med rastjo ne razvije popolnoma;
    osteohondritis kolenskega in kolčnega sklepa: v več sklepih se lahko odkrhne hrustanec;
  • izpah pogačice: pogost pojav pri pritlikavih pasmah je luksacija pogačice navznoter ali navzven;
  • poškodbe: lahko gre za poškodbe sklepov, kosti in mehkih tkiv;
  • prehranske motnje: preveč ali premalo kalcija, fosforja in drugih elementov, ki gradijo kosti;
  • panosteitis: zelo pogost pojav pri mladih psih je vnetje vseh kosti; vname se kostni mozeg, kost »tišči narazen«, kar psa zelo boli;
  • prehranske motnje: preveč ali premalo kalcija, fosforja in ostalih elementov, ki gradijo kosti;
  • prirojene, genetske napake in hibe.

Vzroki za šepanje na zadnjo nogo pri starejšem psu:

  • degenerativne sklepne bolezni: te so posledica genetskih hib (displazija kolkov …);
  • poškodba križnih vezi: to je ena najpogostejših poškodb, ki nastane ob nenadnem gibu (skok za mačko, hiter start …); takrat se največkrat pretrga sprednja križna vez; to se največkrat zgodi starejšim psom, ki imajo že izražene degenerativne spremembe kolenskih vezi, rezultat je takojšnje šepanje, pes dvigne nogo in ne stopi več nanjo; med tem ali po tem se lahko poškoduje tudi miniskus;
  • rakasta obolenja;
  • poliartritis: vnetje več sklepov;
  • polimiozitis: vnetje več mišic;
  • polineuritis: vnetje živcev;
  • infekcijske, sistemske bolezni: npr. klopne bolezni, kot sta borelioza in anaplazmoza, lahko povzročijo šepanje na eni nogi.

Špela Šimenc v sodelovanju z mag. Izidorjem Trstenjakom, dr. ved. med