Pasji slikar Hunter po svetu prodal več kot 250 svojih slik

Spoznajte Hunterja, najbolj priznanega med slikarji v pasjem svetu. Po svetu so ljudje kupili že več kot 250 njegovih del.

Osemletni Hunter prihaja iz kanadskega Edmontona in je pasme Shiba Inu. Ko se ne sprehaja, prehranjuje ali igra, najraje slika. Njegove slike pa so prave mojstrovine.

”Naročila prejemamo iz vsega sveta. Na začetku res nismo pričakovali nobenega odziva, toda bilo jih je ogromno,” pove njegova lastnica Denise Lo.

vir: https://www.instagram.com/shiba.art.online/

Vse skupaj se je začelo pred štirimi leti, ko so ga njegovi lastniki želeli naučiti novih trikcev in mu predstavili čopič. Od samega začetka je namreč izjemno živahen kuža in lastniki so morali stalno iskati nove vire stimulacije zanj.

Proces njegovega ustvarjanja lastnica opiše kot zelo hiter. Z nekaj potezami Hunter nekaj naslika in nato dobi priboljšek. Zopet sledi ustvarjanje in priboljšek in tako naprej. Ko je slika gotova, sledi še poziranje ob njej. Tam, kjer je običajno slikarjev podpis, pa lastniki odtisnejo Hunterjevo tačko.

Večino zaslužka je namenjenega Hunterju, del pa podarijo živalovarstvenim organizacijam.

Več Hunterjevih del si lahko pogledate tukaj. 

 

Runo, kupljen na podlagi simpatičnega izgleda, išče nov dom

Runo je simpatičen mešanček, podoben pasmi Border Collie, v katerega se je zagledalo že kar nekaj posvojiteljev. Še vedno išče dom.

Kot mladiček je bil ravno zaradi svoje simpatičnosti tudi kupljen. Kasneje so skrbniki ugotovili, da mu ne zmorejo nuditi ustrezne vzgoje, zato so se odločili za oddajo.

Runo je sicer res igriv in prijazen pes, vendar lahko ima v določenih situacijah, zaradi nesigurnosti, težave z nezaželenimi vedenji.

Zanj iščemo odgovoren nov dom, kjer mu bo omogočeno notranje bivanje in kvalitetna prehrana ter ustrezna vzgoja.

Kontakt: zavod.muri@gmail.com

Policijski pes Oliver, ki je bil zaboden med akcijo, se je vrnil na delo

Oliver je službeni policijski pes kanadske policije, ki je bil 3. februarja med akcijo zaboden z nožem. Pred kratkim so sporočili, da se je vrnil na delo.

”Hvaležno sporočamo, da smo izjemno veseli, da Oliver dobro okreva po poškodbi in da se je vrnil na delo”, so zapisali na Saskatoon Police Servise v svoji Facebook objavi.

Oliver je bil resno poškodovan, ko je policijska ekipa želela ustaviti tovornjak, toda ta je z izjemno hitrostjo peljal naprej. V tovornjaku sta bila 32-letni moški in 31-letna ženska, ki sta med vožnjo iz vozila metala različne predmete. Nazadnje je vozilo obtičalo v snegu in potnika sta se odločila zbešati peš. Policijski psi, ki so bili zraven, so par ujeli v visokem snegu in tedaj je bil Oliver zaboden.

Moški, ki ima dolg seznam kriminalnih dejanj, je bil aretiran, Oliver pa nemudoma prepeljan v bolnišnico, kjer je uspešno preživel operacijo in okreval.

Nove lastnike iščejo tri policijske službene živali: konj Favory, psička Sheeba in pes Logo

Na vladni strani Republike Slovenije so objavili oglas, da se prodajajo tri policijske službene živali: službeni konj, psička in pes.

Živali prodajajo po metodi javnega zbiranja ponudb, upoštevali pa bodo ponudbe, ki bodo prispele najkasneje do 1. marca. Javno odpiranje ponudb bo 2. marca 2021 ob 9. uri, na Ministrstvu za notranje zadeve, Štefanova ulica 2 v Ljubljani.

Prodajajo se:

  • službeni konj z imenom Favory Steaka XXVII, lipicanec, vrani sivec, skoten 1. 4. 2009, moški-kastrat, izhodiščna cena 1200 evrov,
  • službena psička z imenom Sheeba, belgijski ovčar, poležena 3. 1. 2015, brez rodovnika, izhodiščna cena 100 evrov in
  • službeni pes z imenom Logo, nemški ovčar, poležen 24. 6. 2018, z rodovnikom, izhodiščna cena 1500 evrov.

 

Blizu zapuščene tovarne kemikalij v Rusiji našli trop modrih psov

Blizu zapuščene tovarne kemikalij v Rusiji so sredi februarja odkrili trop psov z modrimi kožuhi. Odpeljali so jih na veterinarske preglede.

Po spletu so zaokrožile šokantne fotografije psov iz okolice ruskega Dzerzhinska, ki izgledajo tako, kot bi jih nekdo pobarval z modro barvo.

Strokovnjaki pravijo, da so se psi obarvali v modro zaradi kemijskega  onesnaženja v okolju, kjer živijo. Obstaja možnost, da so se ‘povaljali’ v določenih kemikalijah, najverjetneje pa gre za posledico bakrovega sulfata.

Credit: Alexey Ganin, East2West News

Tovarno Dzerzhinskaya Orgsteklo plant so sicer pred šestimi leti zaradi finančnih težav zaprli.

V zadnjih letih evtanaziranih na stotine vojaških psov, ki so odslužili svoje delo

Pred dnevi so v javnost prišli podatki, da so od leta 2002 evtanazirali kar 1200 vojaških psov, ki so služili v ameriški vojski, po končanem delu pa bili ali prenevarni ali pa preveč izmučeni.

Ameriški veteran SAS (Special Air Servise) je tovrstne evtanazije označil kot nekaj izjemno tragičnega. Med letoma 2013 in 2019 so jih uspavali kar 380, od leta 2002 naprej pa kar 1200!

Kot je še povedal neimenovani vojni veteran, bi se moralo več narediti v smeri, da bi tem psom, ki so pogumno delali v vojski in reševali življenja, zagotovili nove domove, kjer bi lahko lepo preživeli tistih nekaj let, kar jim je še ostalo.

Veliko psov se evtanazira, ker naj bi bili prenevarni, preostali pa so bili označeni kot ‘stari in izmučeni’. Tisti, ki niso ustrezali nobeni omenjeni oznaki, pa so bili označeni kot, da ne dosegajo določenih standardov.

Omenjeni veteran SAS je dodal, da so bili nekateri psi zares prenevarni za vrnitev v normalno življenje, vsekakor pa jih ni bilo toliko, kolikor so jih usmrtili. Na drugi strani so se iz vojske odzvali, da naredijo prav vse, kar je v njihovi moči, da tem psom zagotovijo lepo življenje tudi po opravljeni službi.

Pred dvema letoma so podobne tragične zgodbe prišle tudi iz Velike Britanije. Samo med marcem in decembrom 2018 je bilo evtanaziranih 38 ‘odsluženih’ vojaških psov. Šest naj bi jih imelo prenevaren temperament, šest jih ni ‘ustrezalo standardom’, pet naj bi jih bilo prestarih …

”To je izjemno krut način obravnave živali, ki so nam dale ogromno,” je ob tem povedal eden izmed poslancev v britanskem parlamentu.

Rodovniška vzreja – bolj zdrav pes?

Ali rodovniška vzreja zagotavlja, da bo naš pes bolj zdrav? Rodovnik sam po sebi še ni nobeno zagotovilo.

To nam je potrdila tudi veterinarka in vrhunska vzrediteljica (veliki švicarski planšarski pes) Neca Jerkovič.

»Sam rodovnik zagotovo ni zagotovilo za zdravega psa. Vsa rodovniška legla tudi niso enaka in so velike razlike v kakovosti. Vsak pasemski klub predpisuje minimalna merila, ki jih mora pes/psica izpolniti, da lahko pridobi vzrejno dovoljenje in da lahko ima rodovniška legla. Ampak to so minimalni pogoji. Odgovorni vzreditelji imajo še veliko drugih pregledov, ki niso predpisani. Za našo pasmo lahko povem, da za pridobitev vzrejnega dovoljenja zahtevajo samo slikanje kolkov in telesno oceno. Ampak naša pasma s kolki skorajda nima težav, res redko. Težave so večkrat odkruški v ramenskih sklepih,« je jasna sogovornica, ki še doda, da je največja možnost, da bomo imeli s psom težave, če vzamemo t. i. ‘čistokrvnega psa’ nerodovniških staršev.

Sicer zagotovila za zdravje ni, je pa veliko več možnosti, da bo pes zdrav, če ga kupimo od odgovornega vzreditelja, ki se na svoje delo zares spozna in mu namenja ogromno časa. Sem spada na primer tudi obiskovanje razstav ali drugih prireditev, saj tam spoznaš druge vzreditelje in prideš do pomembnih zdravstvenih informacij, do katerih ne moreš z nekaj kliki po spletu. Žal pa z nekaj kliki vsakdo lahko pride do prisrčnih fotografij mladičkov, ki se oddajajo in na katerih je videti vse v najlepšem redu – v realnosti pa pogosto ni tako.

Špela Šimenc v sodelovanju z Neco Jerkovič (celoten prispevek o odgovorni vzreji in kaj ta prinaša, si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Video: Ekipa gasilcev rešila labradorca Bradyja iz odtočne cevi

Zgodba s srečnim koncem prihaja iz Washingtona. Črni labradorec Brady je bil ujet v odtočni cevi sredi gozda. Rešila ga je precejšnja ekipa gasilcev.

Brady je bil v cevi ujet kar nekaj ur, ves čas je skozi cev tekla voda. Našli so ga, ko so zaslišali lajanje v gozdu, približno 100 metrov od bližnjih hiš.

Reševalna akcija je vključevala šest gasilcev in precej precizno načrtovanje, kako akcijo izvesti.

Ekipa se je odločila, da po Bradyja pošlje svojega najbolj drobnega gasilca Matta Owena, ki se bo najlažje prebil skozi cev do prestrašenega psa. Owen je zlezel 12 metrov v odtok in Brady je bil rešen.

Ponovno več nastavljanja strupenih vab za pse po celi Sloveniji

V zadnjih tednih so družbena omrežja preplavile objave o vnovičnem nastavljanju strupenih vab za pse. Previdnost naj ne bo odveč.

Naprošamo vse vodnike psov, da so previdni in imajo pse pod nadzorom. Posledice strupa so lahko za pse usodne.

Strupene mesne vabe so opazili v Mariboru na različnih lokacijah, največ je bilo poročanj iz okolice Betnave. Nekaj vab pa je bilo v zadnjem času tudi v Cerkljah na Gorenjskem, v Framu, pa tudi v Ajdovščini in v Celju.

Gre za kaznivo dejanje, za katerega je določena denarna kazen ali zapor do dveh let. Ker pa je storilca težko identificirati, se še vedno veliko ljudi, ki ne marajo živali, poslužuje tovrstnega mučenja živali.

Kaj lahko storimo skrbniki kužkov?

Poleg rednega pobiranja iztrebkov in stalnega nadzora naših živali, v kolikor ugotovimo da gre za primer zastrupitve, nemudoma obiščimo veterinarja, saj je čimprejšnje ukrepanje ključnega pomena. Imamo le omejeno količino časa, vsaka minuta je pomembna. Po zastrupitvi z t.i živčnim strupom, kamor sodi denimo polžji strup, je hitro ukrepanje ključnega pomena, saj gre za izredno hitro delujoč in nevaren strup. Znaki motenj v koordinaciji in zavesti se navadno pojavijo dve uri po zaužitju strupa.

Prvi dve uri po zaužitju strupa lahko sami izzovemo bruhanje pri psu. To storimo tako, da v brizgi zmešamo toplo vodo in sol, ter psu nanašamo v gobec. V žepu na sprehode pa obvezno nosimo tablete oglja.

Če je le možno fotografirajmo strupeno vabo in nesimo fotografije na policijo.

Anja Kosi

O izkušnji hude zastrupitve iz prve roke pa si lahko preberete tukaj. 

Kako je seniorček Muri spremenil moje življenje

Spomnim se prvega obiska, ko sva s partnerjem prišla na ogled nepremičnine, ki jo je prodajala starejša gospa. Na dvorišču se nam je izza vogala pod noge zapodil mešanček z osivelim smrčkom.

Pogledala sem ga in se obrnila k lastnici, ter jo vprašala: »Kaj boste pa z njim?« Z žalostnim glasom mi je zaupala, da ga v stanovanje v mestu ne more vzeti s sabo, ker je precej star (16 let) in ga bo peljala na evtanazijo. Brez razmišljanja, sem jo prekinila in ji dejala »ne!« V kolikor midva kupiva to hišo, starček ostaja. Saj je to vendarle njegov dom.

V tistem hipu sem se skupaj s partnerjem sklonila k tlom, simpatičen seniorček, podoben gremlinu, pa naju je ovohaval. Medtem pa – kot bi mignil – polulal partnerja. Spogledali smo se in vsi pahnili v smeh. Muri je »označil« svojega novega skrbnika. Hiša je njegova, z njo pa je dobil nove ljudi.

Muri je bil »vaški« pes, zaradi njegove častitljive starosti so ga poznali vsi. Priznam, da sem v trenutku, ko smo se preselili k njemu, pričakovala, da bo z nami le še nekaj mesecev, morda kakšno leto. Pa nas je vse presenetil, saj je v družbi dveh mladostnih ljudi ponovno zaživel. Imel je sprehode, ki jih prej ni bil vajen, razen kadar mu je uspelo uiti. Dobil je eno pasjo prijateljico in družbo muc, prav vse je lepo sprejel. Ne pozabimo, da smo vsi mi prišli v njegov dom.

Na sprehodu sva pogosto srečevala ljudi, ki so se spraševali, če je to res isti pes, kot ga je imela gospa. Z veseljem sem jim zatrdila, da je to popolnoma isti Muri, kot so ga poznali. Nekajkrat sem doživela presenečenje, ko so me ljudje celo nagovarjali k evtanaziji, češ da je star in »ubogi«. Jaz pa sem se ob pogledu na poskočnega seniorčka, le nasmehnila in odšla svoj pot. Če pomislim za nazaj, sva s tem neutrudnim starčkom preživela toliko lepih trenutkov, ki so sedaj postali neprecenljiv spomin. S samosvojim karakterjem, kot ga imajo vsi seniorčki, me je naučil strpnosti, ki jo v našem tempu življenja vedno manjka.

Prehodila sva na stotine kilometrov in obiskala najvišje vrhove bližnjih gora. Po štirih letih skupnega bivanja pa so leta tudi navidez nepremagljivega starčka dohitela. Spomnim se, kako sva le s težavo prehodila manjšo vzpetino, ki vodi na dvorišče pred njegovo hišo. Takrat sem se prvič resno zavedala, da se moj starček poslavlja. Občutila sem jezo, strah, nemoč. Nisem ga hotela pustiti, da odide.

Ko so se začele pojavljati še druge zdravstvene težave, sem ga odpeljala k najrazličnejšim specialistom. Želela sem mu pomagati, želela sem si, da živi, a nisem vedela kako. Globoko v sebi sem sicer vedela, da je to konec, ampak jaz nisem bila pripravljena na slovo. Muri je zadnje dva tedna samo ležal v svojem kotičku v kuhinji. Nekega dne sem se končno zavedala, da ga v resnici izpostavljam nepotrebnemu stresu. Da v resnici ni več ničesar, kar bi mu lahko pomagalo, da so vsi tisti dnevi, ko sva skupaj premagovala ovire na poti do najvišjih vrhov, mimo. Takrat je bil čas, da se posloviva.

Končno sem ga pustila oditi. Če bi imela še enkrat možnost živeti z njim, ne bi spremenila ničesar, razen zadnjih tednov, ko mu – v upanju na rešitev – sebično nisem dovolila oditi. Vedela sem, da bo Muri v mojem spominu živel za vedno. Ampak nisem pa vedela, da bo v meni prebudil skrite želje po pomoči brezdomnim živalim. Po letih samostojnega prostovoljstva je nastopil čas, da ustanovim svojo neprofitno organizacijo za pomoč živalim in takrat se mi je kot mnogokrat prej po mislih sprehajal moj starček Muri. V trenutku sem vedela, da bo to edino pravo ime za začetek projekta, ki predstavlja nekaj velikega in dobrosrčnega, ki bo zahteval veliko potrpežljivosti, kot me je naučil moj starček Muri.

Zdaj Muri ne živi več le v mojem srcu, temveč preko dejanj in dobrih del vseh prostovoljcev živi z Zavodom Muri, bolj kot kdajkoli prej.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri