Ukrajinski politik: ”Prodaj psa, pa boš lahko plačala račune”

Ukrajinski politik je gostoval na oddaji, ki je sprejemala klice v živo. Ko je poklicala upokojenka, da ne zmore plačati računov, ji je predlagal, naj proda svojega psa.

25-letni politik Yevgeniy Brahar je gostoval na oddaji, ko je poklicala 66-letna Lyubov Kolyucha. Povedala je, da ima 72 evrov pokojnine in da ne zmore plačati osnovnih računov.

On je na podlagi tega, da ima gospa ‘elitnega’ psa podvomil v njeno revščino in ji je med drugim odvrnil, da naj proda psa, pa bo lahko plačala račune.

Kasneje se je Brahar opravičil javnosti, češ da je novinec v politiki. Ga. Lyubov, pa je novinarki, ki je obiskala njo in njenega 14-letnega slepega kužka dejala, da naj g. Brahar raje proda svoje možgane. In še, da bi moral človek dobro premisliti kdaj, kje in kaj izreče.

O možnosti, da bi se poslovila od svojega psa, niti za trenutek ni pomislila.

vir: bbc

Nega psa doma ali obisk pasjega salona?

Obisk pasjega salona ni potreben, če je nega psa doma kakovostno opravljena. Tisti, ki za to nima časa ali volje, pa je bolje, da sem in tja obišče pasjega frizerja. Tako pravijo strokovnjaki.

Tako pravi tudi Jani Pavletič iz Pasjega salona Kira, s katerim smo se pogovarjali o negi psa. Pravi, da obisk pasjega salona ni potreben, ko je nega psa doma res dobro opravljena: ”Tukaj govorimo o rednem česanju, tako da pes nima vozlov, na vsake toliko časa ga je treba okopati, ostriči kremplje, očistit uhlje, negovati blazinice, urediti frizuro (če je to potrebno) … Glede na to, da si večina lastnikov ne vzame veliko časa še za česanje, svetujem obisk pasjega salona zato, da ostane pes čist oziroma negovan in zdrav”, pravi in poudarja, da tukaj ne gre za luksuz, da psa peljemo v pasji salon, ampak enostavno dandanes pri vseh obveznostih komu tudi zmanjka časa ali pa mogoče znanja, da se bolj podrobno posveti negi psa.

”Nekatere stranke, ki so prišle prvič v salon, so se za to odločile, ker so poskušale celotno nego iz salona poustvariti doma. Za kompletno nego, torej razčesavanje, kopanje, sušenje, striženje itd. so tako porabile od 3 do 4 ure ali celo več,” pravi sogovornik in doda, da ko enkrat stranka poskuša vse to narediti doma sama, tudi bolje razume in ceni delo pasjega frizerja.

Nega psa je sicer zelo odvisna od pasme, toda kot pravi sogovornik, bi moral vsak lastnik doma imeti vsaj kakšno krtačo in glavnik. Prav tako tudi šampon, za čase, ko je pes potreben kopanja. Sogovornik pa doma zares odsvetuje striženje s strojčkom in škarjami. ”Če pa se lastniki že za to odločijo, svetujemo, naj se najprej posvetujejo glede tehnike in načina striženja s katerim od pasjih frizerjev, ali pa si ogledajo kakšen posnetek striženja pasme, ki jo imajo doma,” zaključi Jani Pavletič.

Š.Š.

Na 112 mora biti dosegljiva tudi nujna veterinarska pomoč

Danes, 11. februarja je mednarodni dan enotne evropske številke 112, številke za pomoč oz. klic v sili. Ta dan so izbrali na podlagi številk, kajti če v datumu izbrišemo pike, dobimo 112.

To je evropska številka za klic, pomoč v sili, ki jo morajo poznati tudi že najmlajši (te učijo na način: ena usta, en nos, dvoje oči). Uporablja se že 29 let, od leta 1991. v vseh državah članicah zveze in v večini drugih evropskih držav, tudi na Hrvaškem, Makedoniji, Kosovu in posameznih območjih Rusije. Slovenija jo je uvedla kot druga država v Evropi, že leta 1997.

Kar je zanimivo in veliko pasjih skrbnikov tega ne ve, je to, da med določila delovanja te brezplačne številke sodi tudi nujen veterinarski klic. Takole so zapisali on današnjem dnevu na Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje:

Evropska zveza je leta 1998 z direktivo podrobneje določila delovanje in storitve enotne številke za klic v sili 112. Predpisala je, da morajo biti klici stacionarnih in mobilnih telefonov ter iz telefonskih govorilnic brezplačni. Predpisala je tudi, da mora biti na tej številki ljudem dosegljiva nujna medicinska pomoč, pomoč gasilcev, nujna veterinarska pomoč, pomoč gorskih, jamarskih in drugih reševalnih enot in policije, četudi v državi delujejo druge nacionalne številke klica v sili. 

vir: gov.si

Vadba: koliko jo potrebuje pes vsak dan?

Vadba bi morala biti na dnevnem redu vsakega psa, pogosto pa se pasji skrbniki sprašujemo koliko bo ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Odgovor je različen tako kot pri ljudeh tudi pri psih, saj je vadba odvisna od starosti, zdravja in pasme. Obstaja nekaj standardnih smernic, ki so predstavljene v nadaljevanju.

Mladički

Mladički imajo na splošno več energije kot odrasli psi, toda njihova vadba naj poteka v kratkih intervalih. Več kratkih sprehodov ali igranje čez dan, je varnejša izbira, kot če gremo na en res dolg sprehod, saj je to lahko preveč naporno za razvijajoče se telo mladička. Navsezadnje je vsak kuža drugačen, in več časa, kot ga preživimo skupaj, bolje bomo vedeli, koliko vadbe potrebuje, da bo lahko srečen in zdrav.

Odrasli

Pasma psa močno vpliva na količino telesne aktivnosti, ki jo potrebuje. Pomembno je tudi zdravje psa. Če ima pes zdravstvene težave, na primer težave s kolki, srcem ali dihali, se z veterinarjem pogovorimo, kakšna vadba bo ustrezna, da mu bo pomagala ostati zdrav, ne da bi mu povzročala nelagodje in še dodatne zdravstvene težave.

Seniorji

Starejši pes morda ne bo mogel teči tako daleč, kot je nekoč, in morda bomo morali sčasoma tek zamenjati za sprehod. Pogovorimo se z veterinarjem o vadbi starejšega psa, pa tudi opazujmo ga med vadbo, kako dolgo uživa v aktivnostih. Vadba vsem psom omogoča duševno stimulacijo in jih ohranja aktivne, kar lahko pomaga podaljšati njihovo življenje in zmanjša tveganje za debelost.

Predlogi za pasjo vadbo na prostem

  • Sprehod ali tek po bližnjem parku.
  • Pes nas lahko spremlja med kolesarjenjem po kolesarski stezi ali stranskih poteh, kjer je dovolj varno za psa.
  • Spremlja nas lahko tudi med rolanjem, a ga najprej usposobimo za novo dejavnost. Nikar ne pozabimo tudi na zaščitno opremo.
  • Večina psov obožuje vodo, plavanje pa je odlično za pse s težavami s sklepi.
  • Trening v poslušnosti in krepitev osnovnih ukazov.

Predlogi za vadbo v zaprtih prostorih

  • Tek po stopnicah navzgor in navzdol, ko ne moremo ven, je super za izgradnjo mišic. Pazimo le, da psa ne vlečemo premočno, saj je ta vadba za pse prav tako naporna kot za ljudi.
  • S skrivanjem in ob (pravilni) igri vlečenja, se psi zelo zabavajo in hkrati gibajo.
  • Odlična vadba za pse, ki potrebujejo več gibanja, je tek na tekaški stezi.

Da bo vadba učinkovita, je dobro poznati 7 skrivnosti uspešne vadbe, o katerih smo pisali tukaj.

Vir: AKC

V Slovenijo prihaja avtorica uspešnice Modrost starih psov

Pred časom je pri Mladinski knjigi izšla uspešnica Modrost starih psov, tretjega marca pa v Ljubljano prihaja avtorica knjige, Elli H. Radinger.

Nemška avtorica, tudi novinarka in odvetnica, se je popolnoma posvetila psom in volkom. V knjigi Modrost starih psov pripoveduje ‘zanimive in ganljive zgodbe, ki so zgled zaupanja, potrpežljivosti, pozornosti, hvaležnosti, notranjega glasu, ljubezni, odpuščanja in smeha, a tudi spopadanja z žalostjo in izgubo,’ kot so zapisali na Mladinski knjigi.

Prva knjižna uspešnica avtorice je Modrost volkov in ta je bila v lanskem letu na najvišjih mestih slovenske lestvice knjig. Prodali so že skoraj 6000 izvodov.

Elli H. Radinger bo tretjega marca na obisku v Sloveniji, vabljeni na pogovor ob 19. uri v Linhartovo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljani.

Pogovor bo v angleščini povezoval Tone Hočevar; novinar, poročevalec, urednik, televizijski voditelj, dopisnik in ljubitelj psov. Zagotovljen je prevod v slovenščino.

 


Splošni pogoji nagradne igre

Svojo pogrešano psičko prepoznala na pločevinki piva

Pred kratkim smo že pisali o tem, kako je floridska pivovarna natisnila na svoje pločevinke piva fotografije psov, ki iščejo dom. Z ene izmed njih je Monico pozdravila njena psička.

Maja 2017 je psička Hazel izginila iz domačega vrta v ameriški Iowi. Njena skrbnica Monica Mathis jo je neuspešno iskala. Nedolgo po tem, ko je psička izginila, se je Monica preselila v Minnesoto in takrat je izgubila vsako upanje, da bi svojo pasjo prijateljico še kdaj videla.

Dokler ni pred nekaj dnevi svoje ljube psičke zagledala na pločevinki piva na socialnem omrežju. Sporočila je zavetišču: ‘To je moj pes!’ in bila v pričakovanju odgovora zelo nervozna, kajti skrbelo jo je, da bi jo medtem kdo posvojil in bi jo še enkrat izgubila.

Pivovarna se nahaja kar 1600 kilometrov stran, kar pomeni, da je prav tolikšno razdaljo morala prepotovati Hazel. Pivovarna je namreč na pločevinke natisnila fotografije psov iz bližnjega zavetišča.

Hazel so v zavetišču poimenovali Day Day in še danes nikomur ni jasno, kako ji je uspelo pripotovati tako daleč. Toda to zdaj niti ni več pomembno, ko pa bo v kratkem združena s svojo družino.

 

 

 

Ovčarski vs pastirski pes – kakšna je razlika?

Pogosto se pojavlja zmeda pri razlikovanju psov, ki varujejo živino in psov, ki delajo s čredo. Kaj je torej ovčarski in kaj pastirski pes?

Pastirske pse, kot so naš avtohtoni kraški ovčar, tornjak, abruški ovčar, kangal, šarplaninec in podobne, uporabljajo za varovanje posestva in živine. Taki psi 365 dni na leto preživijo s čredo, so njihova družina in ko pride nevarnost, bodo naredili vse, da bi jo zaščitili. Pastirski pes nima razvitega pašnega nagona, kot ga ima ovčarski pes (ovčarski psi večinoma vodijo in usmerjajo čredo), zato ga nikakor ne moremo uporabljati za enak ali podoben namen.

Pastirski pes ima globoko v svojih naravnih lastnostih usidran nagon in željo po tem, da zaščiti vse, kar pripada lastniku, od avta, posestva pa do črede. So z dušo in telesom predani lastniku, zato so tudi zelo ljubeči in nežni ljubljenčki.

Seveda za uspešnim in uporabnim varuhom črede stoji lastnik, ki ga vzgoji, da to postane, vse skupaj pa se prične s trenutkom, ko se skobaca na svet.

Kaja Špruk, objavljeno v reviji Moj pes

Zavetišče: je ustvarjanje dobička res sporno?

V Sloveniji imamo zavetišča, kjer je za živali dobro poskrbljeno. Tam sodelujejo s prostovoljci in društvi, kjer se  trudijo, da bi živalim čim prej našli kakovosten dom in jim v času, ko so pri njih, nudili več kot zgolj minimalne standarde, ki jih določa zakonodaja.

A v društvih za zaščito živali opozarjajo, da marsikatero zavetišče v skrbi za živali išče predvsem dobiček, kar se ne bi smelo dogajati.

Dobiček: da ali ne?

»Zavetišča za zapuščene živali nikakor ne bi smela ustvarjati dobička, pa vendar je v veliko primerih prav denar tisti, ki vodi posel,« je jasna Nevenka Lukić Rojšek iz Društva za dobrobit živali AniMa. Prepričana je, da za zapuščene živali ne more skrbeti vsak in da bi morali zaposleni v zavetiščih delati v skladu z etiko, moralo, vrednotami in sočutjem. »Zavetišča bi morale upravljati neprofitne organizacije, in sicer po enotnem ceniku. Ker smo kot družba odgovorni za zapuščene živali, bi se morali stroški zavetišč financirati iz državnega proračuna. Vendar pa danes zavetišča opravljajo profitno gospodarsko dejavnost in nekatera izpolnjujejo samo minimalne standarde, saj kakovostna in živalim res prijazna zavetišča pač ne prinašajo dobička,« opozarja Nevenka Lukić Rojšek.

Nasprotnega mnenja pa je Katjuša Rajovec iz Zavoda Muri. »Vsi hodimo v službo za plačilo in smo dodatno motivirani za delo, če prejmemo nagrado,« pravi. Prepričana je, da zavetišče ni nič drugega kot podjetje, pa naj bo v rokah zasebnikov ali društev. Se pa tudi njej zdi izjemno pomembno, da ga upravlja oseba z visoko mero empatije, ki je naravnana v dobrobit živali. »Le tako je lahko podjetje uspešno. V nasprotnem primeru lahko sicer dobimo dobičkonosno podjetje, ampak z nezadovoljnim osebjem in direktorjem, kar nedvomno vodi v propad,« meni sogovornica.

V Sloveniji trenutno deluje 15 zavetišč (14. novembra je bilo v njih nameščenih 181 psov, 581 mačk in tri druge hišne živali), lani pa jih je po podatkih Bisnode kar nekaj poslovalo z dobičkom. Toda ali je uspešno poslovanje zavetišč in ustvarjanje dobička res sporno? Ali je dobiček pač nekaj, kar omogoča boljše bivanje živalim in nadaljnji razvoj zavetišča?

Trenutno je v Sloveniji največ zavetišč – devet (od tega dve javni podjetji) – organiziranih kot družba z omejeno odgovornostjo, tri zavetišča so organizirana kot zasebni zavodi, po eno zavetišče pa je organizirano kot javni zavod, samostojni podjetnik in kot društvo za zaščito živali.

»Kritike letijo predvsem na zasebna zavetišča, ki naj bi bajno služila na račun zapuščenih živali. A to ne drži,« pravi Dušan Hajdinjak, vodja zavetišča Meli center. »Vsa zasebna zavetišča so zgrajena z zasebnim kapitalom. Stroški izgradnje zavetišča, ki je v skladu s pravilnikom, znašajo med 300 tisoč in milijonom evrov, poleg prostorov pa je treba zagotoviti še zadostno število strokovno usposobljenih in redno zaposlenih oskrbnikov. Zavetišče mora zagotavljati tudi 24-urno dežurstvo na terenu in imeti vso potrebno opremo za delo, tudi vozilo,« našteje. Pove, da pri njih za stroške goriva na mesec porabijo približno 1.200 evrov, za telefonske storitve 210 evrov … Sicer pa Hajdinjak pojasni, da je bilančni dobiček celotnega podjetja lani znašal 14.000 evrov, v sklopu zavetišča pa imajo registrirane še ostale dejavnosti, na primer trgovino, svetovanja … »Vsa sredstva vrnemo v zavetišče,« zatrdi Hajdinjak.

Tudi v zavetišču Oskar Vitovlje pravijo, da »iz dejavnosti ni dobička«, saj iz prihodkov zgolj pokrijejo stroške. »Cene za oskrbo in veterinarske usluge so pod komercialno ceno oziroma pod priporočljivo ceno veterinarske uprave,« trdijo.

Direktor zavetišča Mala hiša Marjan Ivan Kerčmar pove, da je bilo zavetišče ustanovljeno kot gospodarska družba, in sicer z lastnim kapitalom. Meni, da društva za zaščito živali niso primerna, da bi upravljala zavetišča, saj so njihovi pogledi na zapuščene živali »v veliki večini primerov pretirano idealistični in daleč od pravil stroke«.

Denar pride iz različnih virov

Kako se torej zavetišča pravzaprav financirajo? Kot pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), denar v zavetišča pride iz več virov. Največji del predstavljajo javna sredstva iz občinskih proračunov (sredstva se zagotavljajo za vsako tekoče leto). Če gre za društvo, ki deluje v javnem interesu, se lahko zavetišče financira tudi iz državnega proračuna, pa tudi iz plačila stroškov v zvezi z zapuščenimi živalmi (te nosi lastnik, če je znan, in znašajo po neuradnih podatkih od 300 do 600 evrov, odvisno od zavetišča) in iz drugih virov. Vsa zavetišča pa imajo po Zakonu o zaščiti živali možnost pridobivanja sredstev z raznimi aktivnostmi za zbiranje sponzorskih sredstev in donacij.

»Financiranje zavetišč ureja Zakon o zaščiti živali, ki skrb za zapuščene pse in mačke prepušča občinam, te pa si zakon razlagajo vsaka po svoje. Nekatere občine z izbranim zavetiščem podpišejo pogodbo, druge z enim ali več zavetišči sodelujejo po potrebi (na napotnico), tretje občine spet zavajajo, da zavrženih živali pri njih ni,« pravi Nevenka Lukić Rojšek. Meni, da ima finančne zadeve najbolje urejene ljubljansko zavetišče Gmajnice, ki ga kot javno službo v glavnem financira občina Ljubljana. »V drugih občinah pa so zavetišča veliko bolj odvisna od lastne iznajdljivosti – kako pridobiti pogodbo z občino, kako pridobiti donacije in sredstva na trgu iz drugih dejavnosti,« pove sogovornica in doda, da večina zavetišč v Sloveniji deluje kot gospodarske družbe, ki se prijavljajo na razpise. »Dogovori se sklepajo za določen ali nedoločen čas, pogosto pa delajo brez dogovorov, samo preko naročilnic,« pojasni.

Kot pravijo na MKGP, Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali določa, da mora imeti zavetišče svet zavetišča, ki nadzoruje njegovo delo, določa višino prispevkov, ki jih plačujejo skrbniki v zvezi z zapuščenimi živalmi, in skrbi za promocijo zavetišča ter za pridobivanje sponzorskih sredstev. Svet zavetišča imenuje lokalna skupnost oziroma lokalne skupnosti, katerih območje s svojim delovanjem pokriva zavetišče.

Pravilnik o delovanju zavetišč sicer velja za precej ohlapnega, o tem smo že pisali tukaj. 

Andreja Šalamun (celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, december 2019)

Lepotec Mačo išče dom

Mačo je star okoli dve leti, je prijazen in lepo vodljiv. Je večje rasti in je pravi lepotec, pravi ‘mačo’.

Mačo išče dom, kjer mu bo toplo in kjer bo lepo sprejet.

Kontakt in več informacij: 070 85-11-66 ali zavod.muri@gmail.com

Tiskana številka: februar/marec 2020

V aktualni številki si preberite:

V središče smo postavili: Ali znamo brati deklaracije na pasji hrani? Kaj je pomembno, da pri tem vemo?

Tema meseca: Pasji skrbniki so bolj odgovorni, mačji pa bolj kreativni in inteligentni. Se strinjate? Ste pasja ali mačja oseba?

Na klepet smo povabiti pevko Ditko, ki nam je zaupala, da je njen pes Bowie njen glavni, vsekakor pa prvi kritik.

V osrednjem intervjuju smo se pogovarjali s Tonetom Hočevarjem. Brez njega ne bi bilo revije Moj pes in še marsičesa. Pravi, da kužki povezujejo kjerkoli na svetu.

Za pasmo meseca smo tokrat izbrali toso inu, med redkimi pasmami pa predstavljamo ameriškega koker španjela.

V rubriki Šolanje in šport pišemo o tem, kako psa naučiti drugačnega pozdravljanja od skakanja po ljudeh.

V Zdravju smo tokrat z Ano Nemec, eno največjih strokovnjakinj za zdravje zob in ustne votline pri psih pri nas, pripravili vse, kar je potrebno vedeti o tej temi.

V prehranski rubriki pa o dodatkih k prehrani. Na trgu jih je ogromno, kako se (prav) odločiti?

Na izlet smo se odpravili na Gorenjsko, v Planico, iskat sneg.

V rubriki Mačji svet smo se posvetili zeliščnemu vrtu, ki popestri življenje notranji mački.