Naslednjo soboto (5. 10) DZZŽ Ljubljana zbira star papir

Zopet je tu akcija zbiranja starega papirja, ki jo organizira DZZŽ Ljubljana. Tokrat bo to v soboto, 5. oktobra.

Zbirali bodo na že znani lokaciji,  pred Centrom Spar Vič v Ljubljani, od 8.00 do 18.00.

Hkrati DZZŽ Ljubljana obvešča, da star papir lahko oddate kadarkoli (izven akcij) in sicer v poslovalnicah podjetja Gorenje Surovina.

Več na dzzz.si

RECEPT: ajdovi piškotki s puranom

V pasji pekarni Pika so tokrat z nami delili recept za ajdove piškotke s puranom. Hitro in enostavno!

Potrebujemo:

  • 1 jajce
  • 1 skodelica zmletega kuhanega puranjega mesa
  • 3 jušne žlice olja
  • pol skodelice pšenične moke
  • pol skodelice ajdove moke
  • malo peteršilja

Vse sestavine zmešamo in dobro pregnetemo. Testo razvaljamo na pomokani površini. S pomočjo modelčkov izrežemo piškote. Pečico segrejemo na 180 °C. Piškote položimo na peki papir in jih pečemo od 10 do 12 minut.

NAMIG: Če je testo presuho, uporabimo nekaj žlic vode, kjer se je kuhalo meso.

Tarzan išče dom

Topel dom išče kosmatinček Tarzan. Star je okoli dve leti, večje rasti, prijazen in lepo vodljiv.

Tarzan se nahaja v zavetišču Zonzani, je cepljen proti kužnim boleznim in steklini ter čipiran. Oddaja se v odgovoren dom, kjer bo imel kakovostno prehrano in veterinarsko oskrbo po potrebi.

Kontakt: 070 85 11 66 ali zavod.muri@gmail.com

V tujini posvojen pes mora izpolnjevati veterinarske pogoje za vstop

Če se odločimo za posvojitev iz tuje države, je treba spoštovati določena pravila. Psi, ki v Slovenijo pridejo preko meje, morajo izpolnjevati veterinarske pogoje za vstop.

Ta vključujejo označitev, identifikacijski dokument in predpisane dokumente glede na vrsto premika (netrgovski premik, trgovanje oziroma uvoz). Izpolnjevati morajo predpisane zdravstvene zahteve (na primer glede obveznih cepljenj, preverjanja učinkovitosti cepljenj, ukrepe proti zajedavcem …), ki so glede na državo, iz katere psi prihajajo, različne.

Kot pojasnjujejo na MKGP, je v Sloveniji obvezna registracija psa v sedmih dneh od pridobitve. »Z novelo Zakona o zaščiti živali v letu 2013 je bila uvedena zahteva, da se pri registraciji psa navede izvor psa. Izvor psa je mikročip matere, če je mladič skoten v Sloveniji po 1. 1. 2015, ali pa psa iz tujine spremljajo predpisani dokumenti oziroma spričevala. Podatke o izvoru psa veterinar ob registraciji vnese v centralni register psov,« pojasnijo na ministrstvu.

V primeru, da gre za psa, za katerega ni mogoče predložiti dokazil o izvoru, je ob vpisu v register o registraciji psa neznanega izvora obveščen pristojni območni urad Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), ki preveri, kako je bil pes pridobljen, in ali je ob tem prišlo morda do kršitve predpisov v zvezi z zaščito živali (preprodaja psov, preobremenjevanje psice) ali za kršitve predpisov v zvezi s premiki hišnih živali med državami članicami oziroma na ozemlje EU. »V prihodnosti je načrtovana tudi sprememba, ki bo uvedla označitev pasjih mladičev v starosti osem tednov, ko je mladič še v leglu, kar bo dodatno pripomoglo k sledljivosti mladičev,« napovedujejo na ministrstvu.

Andreja Šalamun (izsek članka, objavljenega v aktualni številki revije Moj pes)

Kako vemo, da ima pes črevesne zajedavce?

Črevesni zajedavci so prava nadloga in ena najpogostejših zdravstvenih težav pri psih. Psa prizadenejo na različne načine, od draženja prebavil do življenja ogrožujočih stanj.

Kako vemo, da ima naš pes črevesne zajedavce? Črevesni zajedavci so očem običajno skriti in velikokrat se tako prilagodijo življenja v pasjem telesu, da zanje sploh ne vemo. Ko pa njihovo število postane preveliko, se pokažejo težave. Največkrat takrat, ko je zdravje našega psa iz kakršnegakoli razloga prizadeto.

Najpogostejši zgodnji opozorilni znaki invazije črevesnih zajedavcev pri pasjih mladičih so:

  • slaba rast (mladički so zakrneli),
  • medla dlaka brez leska,
  • mršavost,
  • manjša igrivost, manj energije,
  • driska.

Mnogi mladiči so koščeni, njihov trebušček pa je povečan, pojavi se tudi slabokrvnost. Z večjim številom črevesnih zajedavcev so okuženi mladički, ki odraščajo v slabih življenjskih razmerah: slaba higiena, z zajedavci okužena mati …

Najpogostejši znaki invazije s črevesnimi zajedavci pri odraslih psih so:

  • dlaka je brez leska in lomljiva,
  • psi postanejo mršavi, nemirni,
  • njihovi iztrebki so vodeni, prekriti s sluzjo ali pa imajo drisko
  • nekateri postanejo pri jedi izbirčni, drugi pa požrešni
  • psi so slabšega zdravja, močnejša okužba vpliva na njihovo odpornost.

 

Sibirski haski skozi oči lastnikov

Za mnoge so sibirski haskiji eni najlepših psov na svetu. A njihov severnjaški značaj, neodvisnost, tudi svojeglavost ter sposobnost delovanja in razmišljanja brez človeka spravijo marsikaterega novopečenega skrbnika te pasme ob živce.

Kaj so o sibirskem haskiju povedali tisti, ki jim le ta dela družbo?

Anja Kosi, lastnica sibirskega haskija:

«Vse svoje življenje sem občudovala pse te pasme, a nikoli nisem zares našla poguma za takšnega psa. Leta 2017, ko je za vedno zaprla oči moja dolgoletna spremljevalka, ki je bila tudi predstavnica ene od polarnih pasem, pa sem sprejela odločitev, da sem pripravljena. Za predstavnika te pasme sem se odločila po tehtnem premisleku, v želji, da v svoj dom pripeljem drugačnega psa. Sibirski haski je poseben pes za posebne ljudi. Moj Conan je vse, kar sem si želela. Inteligenten, zelo aktiven, prijazen in neustrašen. Odkar si delim življenje z njim, več ne vem, kako je posedati pred televizijo in zapravljati dneve za ekranom. Uči me, kako izkoristiti vsak dan in iz njega potegniti najbolje. Ker živi še z dvema psoma, švicarsko ovčarko in shih tzujem, se mu vedno veliko dogaja, svojo energijo pa lahko sprosti v igri z njima. Vajen je tudi našega mačkona, s katerim se je nemudoma ujel. Življenje s Conanom je vedno pestro, aktivno, polno radosti, veliko me je naučil tudi o sami sebi. Med drugim tudi, kako pomembno je dopustiti si, da so psi naši učitelji in jim sledimo. Conan zame predstavlja svobodo, povezanost z naravo, neukrotljivost, divjost, zaradi njega sem boljši človek. Zaradi njega zares živim«.

Kaja Jerlah, lastnica dveh psičk te pasme:

»Sem lastnica dveh psičk, Star in Aiwe. Pred štirimi leti sva se z bratom odločila za nakup sibirskega haskija, medtem ko smo doma že imeli nemškega ovčarja. Stopila sva v stik z vzrediteljema, ki sta nama podala vse pomembne informacije o pasmi. Vedela sem, da bo vzgoja te pasme mnogo zahtevnejša od vzgoje ovčarja, kar mi je bilo po svoje tudi všeč. Tako je v našo družino prišla takrat petmesečna Star in moj vsakdan je postal mnogo bolj aktiven. Večletna želja po vzreji je pripeljala do tega, da sem s Star imela leglo in tako se nama je na vsakodnevnih dogodivščinah pridružila še Aiwa, njeni štirje bratci in sestrica pa so našli svoje domove. Življenje s sibirskim haskijem zagotovo ni dolgočasno, veliko časa je treba nameniti vzgoji psa in predvsem zadovoljiti njihovo veliko potrebo po gibanju, saj v nasprotnem primeru prijetni življenjski sopotniki hitro postanejo problematični in razvijejo neželena vedenja«.

Matjaž Bezlaj, lastnik sibirskega haskija

»Pri sibirskem haskiju me je takoj prevzel njegov videz in značaj (haskiji so znani po svojem temperamentu, aktivnosti in hkrati po igrivosti, nežnosti in dostojanstvenosti). Za nameček je haski rojen vlečni pes, ki naravnost obožuje sneg. Navdušenje je raslo in raslo in kmalu sem se odločil za haskija z imenom Black, ki mi dela družbo že skoraj dve leti. Haskiji zahtevajo od človeka veliko časa, saj potrebujejo njegovo pozornost, ukvarjanje z njim, bližino – ob pomanjkanju te postanejo nemirni, zato za pritegnitev pozornosti ušpičijo kakšno neumnost. Marsikdo pravi, da so svojeglavi psi, ki nimajo daru za hitro učenje. Sam pa lahko potrdim, da ni tako, saj sva preteklo leto opravila izpit male šole in BBHa izpit, pri katerem je bil Black pohvaljen za poslušnost s strani sodnika. Black je naš družinski član, zato ga vzamemo s seboj, kamorkoli gremo. Z nami je preplezal nešteto hribov in obiskal mnogo krajev. Odkar mi dela družbo Black, se mi je življenje spremenilo na bolje«.

Katja Željan

Artritis: najbolj pogosti dejavniki tveganja

Vnetje sklepov ali artritis je precej pogosto zdravstveno stanje. Nekateri psi so k temu bolj nagnjeni kot drugi. Tokrat o najpogostejših dejavnikih tveganja, ki lahko privedejo do artritisa.

Starost:

Ko živali ostarijo, se jim sklepni hrustanec postopoma obrablja. Čeprav so težave z gibljivostjo precej pogostejše pri starejših psih in mačkah, se lahko pojavijo tudi pri mlajših.

Pasma:

Nekatere pasme imajo prirojena ali dedna stanja, zaradi katerih so bolj nagnjene k razvoju težav z gibljivostjo kasneje v življenju. Tako so težave z gibljivostjo pri njih lahko pogostejše. Med te, bolj ogrožene pasme psov, sodijo labradorci, zlati prinašalci, nemški ovčarji in rotvajlci. Pri mačkah pa med bolj ogrožene pasme sodijo himalajke, perzijke in siamke.

Čezmerna telesna teža:

Čezmerna telesna teža predstavlja dodaten stres za sklepe in hrustanec, zaradi česar se možnost pojava težav s sklepi poveča. Vsekakor ta dejavnik tveganja ni zanemarljiv – velik delež vnetij sklepov gre prav na račun čezmerne telesne teže, zaradi katere se hrustanec hitreje obrablja, zaradi teže pa so sklepi tudi bolj izpostavljeni poškodbam.

Težave z gibljivostjo imajo resen vpliv na zdravje ljubljenca. Pri psih, ki imajo težave z gibljivostjo, bo prvi opazni znak, da ljubljenec težko vstaja, je tog in le z odporom hodi in teče.

Nemški bokser skozi oči lastnikov

Ali veste, kaj pravijo o nemških bokserjih njihovi lastniki? Enkrat bokser, vedno bokser. Opisujejo ga kot energičnega, včasih tudi svojeglavega psa, ki je vedno pripravljen na akcijo in je hkrati največji klovn v pasjem svetu. Kljub temu je lahko tudi zelo mil, nežen in nadvse zvest svoji družini.

Pavla Fon, lastnica nemškega bokserja:

»Naš dom razveseljuje že četrti bokser. Bokser se mi je zaradi svoje igrivosti in temperamenta priljubil že v mladosti. Ko sem zaradi bolezni potrebovala veliko gibanja, je prišel v naš dom prvi bokser in postal naš družinski član. Na žalost se je poslovil pri desetih mesecih. Nasledila sta ga Bond in Sallyka. Skupaj smo prehodili nešteto poti, preživljali dopuste, doživela sta prava seniorska leta. Vedno razigrana, pripravljena na učenje, lepo vzgojena kosmatina. Zdaj nas razveseljuje Dion von Aisneren, pravi predstavnik svoje pasme. Rad ima otroke, vedno je pripravljen na utrjevanje znanja, igra je njegova najljubša zaposlitev, njegova energija je nekaj posebnega«.

Vojka Lapajne, lastnica nemškega bokserja Cicera, terapevtskega psa:

»Pred šestimi leti je prišel v našo družino Cicero. Že dolgo sem opazovala to čudovito pasmo, vendar kar nisem imela poguma za odločitev nakupa takega psa. Potem je želja premagala strah. Cicero se mi je takoj usidral v srce in postala sva najboljša prijatelja. Bokserji imajo poseben značaj. Cicero je izjemno miren, nežen, prijazen, zvest, včasih pa tudi malce plašen do neznanih ljudi. Zato sem se tudi odločila za šolanje za terapevtskega psa. Zdaj sva terapevtski par pri zavodu PET. Z njegovo nežnostjo in prijaznostjo razveseljuje tako otroke kot starostnike ali pa ljudi na ulici. Doma imam še druge hišne ljubljenčke – mačka, opico in papagaja. Razumejo se med sabo in skupaj se igrajo. Bokserji so zelo družabni in strpni do drugih živali. Zmotno mišljenje ljudi je, da so bokserji nevarni in agresivni psi.«

Dr. Mojca Stubelj Ars, vzrediteljica, mednarodna kinološka sodnica (na fotografiji s psom Firework de Porto Village):

»Imeti psa je bila moja prva velika otroška želja. Pri 13. letih sem izbrala svojo prvo nemško bokserko. Deset let kasneje sem si kot študentka kupila razstavno psičko italijanske krvne linije. Etna mi je odprla mnoga vrata v svetu kinologije. Veliko sem se izobraževala na področju vzgoje in behaviorizma. Razstavljala sem na specialkah in študirala rodovnike. Bokser je po naravi poln energije. Nemškega bokserja bi priporočila ljudem, ki so po naravi precej živahni in se veliko gibajo. Ljudem, ki si želijo dinamičnega psa in ki so pripravljeni sprejeti, da bo ta tudi kaj ušpičil. Bokser je zelo primeren družinski pes, saj obožuje otroke in se z njimi vedno rad igra. A to ni pes za otroke, saj je vzgoja domena odraslih. Za vsakega psa si je treba vzeti čas in denar, le da bokser zahteva nekaj več časa kot marsikatera druga pasma. Nedvomno je zelo prikupen, izredno zabaven in učljiv, vendar tudi navihan in občasno nagajiv. Včasih se je govorilo, da imajo bokserji težave s srcem in kolki. S tem se ne strinjam. V Sloveniji že več kot 10 let vsi vzreditelji parimo izključno pse, ki imajo izvide kolkov, spondiloze in ekodoppler srca. Moram priznati, da je v zadnjih 15 letih vzreja v Sloveniji poskočila na višjo raven in da imamo vrhunske pse tudi iz slovenskih psarn. Vesela sem, da je tako. Četudi vse res ‘štima’ z leglom in je to vzrejeno v odličnih pogojih z mnogo ljubezni, se včasih žal pripeti smola z zdravjem. Pri nakupu je treba biti izbirčen.

Katja Željan

Po psa na Balkan ali v slovensko zavetišče?

Po nekaterih ocenah naj bi v Sloveniji dom vsako leto dobilo okoli 400 psov iz držav nekdanje Jugoslavije, zlasti iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. V prvi polovici julija jih je v slovenskih zavetiščih na dom čakalo 241.

»Vsak potencialni posvojitelj, ki se odloči, da bo posvojil psa iz tuje države, je en posvojitelj manj za psa, ki v slovenskih zavetiščih čaka na novega lastnika in ga delno oskrbujejo s pomočjo davkoplačevalskega denarja,« je eden od številnih argumentov nasprotnikov posvajanja psov iz tujine. Opozarjajo tudi na bolezni, ki naj bi jih na ta način prinašali v Slovenijo, pa na težavne in ne dovolj socializirane pse, ki so svoje življenje do prihoda v nov dom večinoma preživeli v povsem drugačnih razmerah – na ulicah – in se v novih razmerah ne znajdejo najbolje. Pravijo, da je odločitev za psa iz ulice pogosto sprejeta iz čustvenih vzgibov, ker se nam psi zasmilijo, in nepremišljeno, kar se pozneje pokaže kot napaka. Poleg tega trdijo, da reševanje psov iz ulic balkanskih mest ne odpravlja vzrokov in tako ne pripomore k reševanju težave na izvoru. Toda vsak pes si zasluži dom in dostojno življenje, ne glede na to, od kod prihaja.

Meje niso ovira

»Meje nam niso ovira, saj delamo v dobrobit živalim,« poudarja Mojca Gričar iz društva AniMa, kjer delujejo po vsej Sloveniji, dobro pa poznajo tudi razmere v državah nekdanje Jugoslavije in zato pomagajo tudi v regiji. Pravi, da so živali v teh državah v veliko večji stiski kot v Sloveniji, tudi številčno jih je mnogo več. »Poleg težav nekastriranih in nesteriliziranih uličnih in zapuščenih psov imajo težave s preprodajalci in razmahnjenostjo pasjih farm, ker ljudje v prodaji hišnih ljubljenčkov vidijo hitri zaslužek,« opozarja Mojca Gričar. Poudarja, da se nikakor ne strinjajo s tihotapljenjem nečipiranih, necepljenih psov, predvsem mladičev, ki so velikokrat v slabem stanju, in da tudi tiste države nekdanje Jugoslavije, ki imajo posodobljen Zakon o zaščiti živali, tega zelo slabo izvajajo. »V Sloveniji so zavetišča bolje urejena in za skrb za zapuščene živali je finančno odgovorna občina. Pri nas ni zapuščenih uličnih psov, tudi to je velika razlika,« pojasni Gričarjeva. Doda, da pomagajo iskati domove psom iz slovenskih zavetišč, tistim, ki v Sloveniji živijo v neustreznih razmerah, pa tudi psom iz drugih držav EU in nekdanje Jugoslavije. »Če društva iz nekdanjih jugoslovanskih republik delujejo po pravilih, da so torej psi veterinarsko oskrbljeni in imajo potrebno dokumentacijo, jim pomagamo z objavo psa na svoji spletni strani,« pove Gričarjeva in doda, da potencialnim posvojiteljem psov iz držav nekdanje Jugoslavije svetujejo tudi pri urejanju dokumentacije. Na leto pomagajo z iskanjem doma v Sloveniji dvema do trem psom iz držav nekdanje Jugoslavije, ki niso članice EU.

Komu dati prednost?

»Vsekakor si vsak pes zasluži dober dom,« pravi Maša Cerjak iz Društva za zaščito živali Ljubljana. »Žal se zadnjih nekaj let pojavlja uvoz večjega števila psov iz drugih držav, kar pomeni, da psi v naših zavetiščih ostajajo dlje, ali novega doma sploh ne najdejo. Živali je namreč več, kot je dobrih domov zanje,« poudarja.

Natančnih številk, koliko psov iz tujine posvojijo slovenski lastniki, ni; po nekaterih ocenah pa naj bi jih na ta način v državo vsako leto prišlo okoli 400. Kot so nam povedali na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je bilo po podatkih centralnega registra psov (CRP) v registriranih zavetiščih v Sloveniji 9. julija 241 psov, ki so čakali na svojega posvojitelja.

Andreja Šalamun (celoten članek je objavljen v aktualni številki revije Moj pes)

Ingver in kurkuma, tudi za pse zelo koristni korenini

Z malce volje in iznajdljivosti smo tudi pri pasji prehrani lahko kreativni s številnimi naravnimi sestavinami. Tokrat o dveh koreninah – ingverju in kurkumi.

Ingver

Ingver je v majhnih količinah pri psu zelo dobrodošel. Uporabljamo ga pri srčnih in prebavnih težavah, bronhitisu, potovalni slabosti, vnetjih (predvsem pri vnetjih sklepov) in še kje.

Proti potovalni slabosti lahko psu pol ure pred potovanjem damo (odvisno od njegove teže) eno kapsulo ingverja ali nekaj kapljic izvlečka (ali med ¼ in ½ čajne žličke suhega ingverja). Ingver prav tako pomaga pri odvajanju strupov iz telesa ter pri zmanjševanju želodčnih ali mišičnih krčev.

Kurkuma

Kurkumo zaradi antibakterijskih in razkuževalnih lastnosti s pridom uporabljajo za čiščenje ran. V tem primeru jo lahko primešamo medu in z njo namažemo rano.

Kurkumin, aktivna sestavina kurkume, je močan antioksidant, ti pa nevtralizirajo proste radikale, ki povzročajo boleča vnetja v sklepih. Podatek, ki bo vsekakor koristil pajsim veteranom z gibalnimi težavami, pasjim športnikom in drugim. Kurkuma spodbuja tudi delovanje jeter – pomaga pri predelovanju maščobe in odstranjevanju škodljivih snovi iz telesa.