Tiskana številka: oktober/november 2018

V aktualni številki si preberite:

  • V središče smo tokrat postavili: Kako deluje pasji spomin? Zagotovo vsakega pasjega skrbnika še kako zanima, kako deluje pasji spomin. Psa ne moremo enostavno vprašati, česa se spomni in česa ne, zato je področje v celoti odvisno od raziskav, ki jih izvajajo po vsem svetu. Jasno je, da imajo psi asociativni spomin. Spomnijo se ljudi, krajev in izkušenj, temelječ na asociacijah, ki jih povezujejo z njimi. Po nekaterih raziskavah psi pozabijo dogodek v dveh minutah in naj tako ne bi imeli epizodičnega spomin (spomin na dogodke). A nedolgo nazaj je iz laboratorija v Budimpešti, ki proučuje kognitivne sposobnosti psov, prišla vest, da naj bi psi imeli tudi to vrsto spomina …
  • Obiskali smo Sabino Dermoto in njenega Barona, ki je njej pes vodnik, a v prvi vrsti prijatelj. Sabina nam je pripovedovala o tem, kako težko se je bilo odločiti za psa vodnika, toda kakšno svobodo je nato v njeno življenje prinesel Baron.
  • V rubriki Zdravje&Nega smo se tokrat posvetili vnetju sklepov. Ko ljubljenec z leti postaja vse bolj okoren, mnogo skrbnikov postane zaskrbljenih. Dejstvo pa je, da se takšna okorelost pojavlja pri velikem številu psov in mačk, ko ti zaidejo v zrela leta. Vnetje sklepov ali artritis je namreč zelo pogosto stanje, še posebno med psi srednjih in večjih pasem ter pri tistih s čezmerno telesno težo.
  • V rubriki Šolanje&šport kinologinja Urška Krivec piše o 10 najbolj pogostih napakah, ki jih delamo pasji skrbniki. Pišemo o pomanjkljivi socializaciji, o tem, da videz res ni vse, da mladiček ni premlad, …
  • Za pasmo meseca smo tokrat izbrali čudovitega, avtohtonega Kraškega ovčarja, ki mu pravijo tudi slovensko kinološko zlato. Med redkimi pasmami pa predstavljamo Boerboela – Južnoafriškega mastifa.
  • V prehrani tokrat o kosteh, ki naj bodo surove in mesnate.
  • Na izlet smo se podali na Malo planino.
  • Med pasjimi prijatelji je tokrat v reviji dobil prostor ptičji pajek.

Kako navaditi psa na prihod dojenčka?

Če je pes v našem življenju prisoten že pred rojstvom dojenčka, ga začnem pravočasno navajati na prihod novega družinskega člana in na spremembe, ki bodo zato nastopile tudi v pasjem življenju.
  • Če smo se s psom navajeni veliko ukvarjati je pametno, da mu že pred prihodom otroka naklonimo nekoliko manj pozornosti, da kasneje ob pomanjkanju časa tega ne bo premočno občutil.
  • Po prihodu dojenčka skrbimo, da se pes ne bo počutil izključenega iz dogajanj, kjer je prisoten tudi otrok. Novega družinskega člana naj pes povezuje z različnimi prijetnostmi: s priboljški, božanjem, sprehodi, igro…. Psu namenimo pozornost predvsem takrat, ko je zraven tudi otrok.
  • Pes naj ugotovi, da mora biti ob otroku miren. Zato ga začnimo v prostorih, kjer se bo zadrževal otrok, že pred rojstvom otroka navajati mirnega vedenja. Kasneje ga vpričo otroka tudi hvalimo le na miren način, tako, da se zaradi tega ne razburi.
  • Bolj verjetno je, da bodo nerodne otroške prijeme prenašali psi, ki so že od malega navajeni dotikanja po vsem telesu. Prav je, da začnemo na različne dotike čim prej sistematično navajati že mladiča tako, da mu bodo postali prijetni. To je nujno tudi, če pes ne bo živel v tesnem stiku z otroki, še toliko bolj pa, če so v družini že majhni otroci.
  • Če naraščaj šele pričakujemo, začnemo s privajanjem čim prej pred porodom. Psa naučimo, da mirno prenaša pregledovanje uhljev, trepljanje po glavi prijemanje za tace, prijeme in rahle potege za kožuh in rep. Kadar je ob dotikanju miren in sproščen, mu mirno prigovarjamo in ga hvalimo, lahko mu damo tudi kakšen priboljšek.
  • Psa lahko pred prihodom dojenčka privajamo tudi na to, da pestujemo otroka v naročju. Učinkovito si lahko pri tem pomagamo z lutko otroka v naravni velikosti. Ko pestujemo lutko, naj pes ne skače in se ne vzpenja. Ko obmiruje, njegovo radovednost potešimo tako, da mu dovolimo, da lutko mirno povoha in si jo oz blizu ogleda. Lizanja lutke ne dovolimo. Med tem ko mirno ovohava lutko, ga nagrajujemo s priboljški. Ne dovolimo nikakršne vsiljivosti – kakor hitro se pes preveč vznemiri, se z lutko mirno umaknemo ali pa zahtevamo, naj se umakne pes. Čez čas poskusimo znova.
  • Psa navajamo tudi na otroške zvoke, vonjave, gibanje. Morda lahko dojenčkov jok ali grlene glasove posnamemo pri prijateljih in jih predvajamo psu, lahko si tudi izposodimo obleke z vonjavami po dojenčku in po vsem, kar sodi zraven. Vsakič, ko je ob tem pes miren in sproščen, ga hvalimo in nagrajujemo.
  • Seznanimo ga tudi z drugimi zvoki, ki jih bo slišal, ko bo otrok že nekoliko starejši (kričanje, cviljenje, ropot igrač, …), navadimo ga na sunkovite premike, mahanje z rokami, metanje igračk (ki se jih pes ne sme dotakniti!), itd.
  • Ko kupimo voziček, vadimo sprehode s hojo ob praznem vozičku in ga s priboljški nagrajujemo, ko mirno hodi zraven.
  • Večkrat pojdimo v bližino vrtcev (kjer se otroci igrajo zunaj) ali otroških igrišč in tam nagrajujmo psa za mirnost v taki razdalji, kjer ga otroški živžav še ne vznemiri. Razdalja, kjer na otroke ne bo reagiral, bo počasi vse manjša, sčasoma se zanje sploh ne bo več zmenil.
  • Nekateri psi ne vedo, da se iz neprijetne situacije lahko sami umaknejo, ampak pričakujejo, da se bo umaknil tisti ali tisto, ki jim povzroča neprijetne občutke. Da bi to dosegli, zarenčijo ali šavsnejo, kar v pasjem jeziku pomeni “Pojdi stran”. Če pes kdaj zarenči v otroka, je popolnoma razumljivo, da starši otroka takoj umaknemo. Vedeti pa moramo, da je pes tako dosegel kar je hotel in bo zato verjetno podobne situacije tudi v prihodnje reševal z renčanjem.
  • Pazimo, da psa, ki zarenči na otroka, ne kregamo ali kaznujemo, saj bi lahko slabo izkušnjo povezal s prisotnostjo otroka in bi ga zaradi tega lahko začela prisotnost otroka skrbeti. Poleg tega bi lahko v prihodnje renčanje tudi opustil in takoj šavsnil. Namesto tega psa raje naučimo, da se mu v okoliščinah, ko se mu zdi, da ga otrok ogroža, ni treba braniti, ampak da se lahko on sam umakne. Dokler mu to ne bo prešlo v navado, bomo seveda otroka odstranili že takoj, ko bomo pri psu opazili prva znamenja zaskrbljenosti. Pametno pa je, da ga še pred rojstvom dojenčka naučimo, kaj pomeni “Umakni se”. Sčasoma bo spoznal, da se lahko umakne tudi sam, ne da bi mu to naročili.

Karmen Zahariaš

Tiskana številka: avgust/september 2018

V tiskani številki avgust/september 2018 si lahko preberete:

V središču: Naravne metode zdravljenja. Pišemo o bioresonanci, homeopatiji, Bachovih cvetnih esencah, pa o akupresuri, TTouch in Emmet dotikih. O vsem tem smo se pogovarjali s strokovnjaki, ki so povedali kdaj in za kakšne težave priporočajo določeno metodo.

V pasmi meseca predstavljamo francoskega buldoga, med redkimi pasmami pa tokrat o nizozemskem ovčarju.

Novost v reviji je pogovor, tokrat z Rokom Planovškom, prvem veterinarju pri nas, ki se ukvarja z zdravljenjem s pijavkami.

Za mlajše bralce smo pripravili strip, ki prikazuje, kako je, ko pride nov kuža v hišo.

Razbijamo prehranske mite.

Vse o činčili, v mačjem svetu pa o prebavnih težavah.

Kako povečati količino popite vode pri mački?

Mačke so živali, ki za življenje potrebujejo nekaj manj vode. Zato imamo skrbniki večkrat kar nekaj težav s tem, ko želimo svoje kosmatinke prisiliti, da popijejo več.

To pa želimo predvsem takrat, ko ima mačka določene zdravstvene težave s sečili; predvsem ob odpovedi ledvic ali FLUTD, ko želimo mačke prisiliti, da popijejo več kot povprečna mačka.

Za preprečevanje pojava FLUTD in tudi njegovo zdravljenje je torej nujno, da mačko prepričamo, da popije več vode.


Več vode namreč razredči v urinu raztopljene mineralne snovi in s tem močno zmanjšamo verjetnost, da bodo iz njih začeli nastajati kristali. 


V nadaljevanju sledi nekaj napotkov, kako mački povečamo količino popite vode:

  • Mački začnemo vodo dodajati v hrano, tako v brikete kot tudi v hrano iz pločevink ali vrečic. Na splošno hrana v vrečicah vsebuje še največ vode, zato je pogostokrat priporočljivo mačko hraniti s to vrsto hrane.

  • Zelo priporočljivo je, da so posodice z vodo poleg posodice s hrano. Prav tako mački postavimo posodice z vodo na več mest, kamor mačka rada zahaja – denimo v nadstropju ob spalnicah, v preddverje, na okensko polico, na dvorišče ….

  • Voda naj bo v vseh posodicah sveža, menjajte jo redno. Nekatere mačke imajo rade plitve, široke posodice, pri nekaterih naj bo voda polna do roba, druge mačke pa imajo raje drugače. Vsekakor mački ugodimo – le tako bo popila dovolj vode.

  • Mački ponudite filtrirano vodo ali kupljeno mehko vodo iz plastenke.

  • Poskusite s tekočo vodo iz tako imenovanega mačjega vodnjaka – fontane. Te so na voljo v vseh boljših trgovinah za male živali.

  • Nekatere mačke imajo rade vodo iz kuhinjskega korita. Pustimo jim nekaj vode torej v koritu, pa tudi v kadi. Postavite plitvo posodico v kuhinjsko korito in pustite vodo počasi kapljati. Tako bo imela mačka svežo vodo, ko si jo bo zaželela. Hkrati pa se prepričajte, da tam postavljena posodica ne bo kot zamašek na odtoku – da ne bo poplave.

  • Mački pripravimo ledene kocke z okusom. Manjši količini mačje hrane dodajte vodo, vse skupaj prekuhajte za približno 10 minut. Precedite, ohladite in prelijte v model ter zamrznite. Mački dodajte kakšno kocko v posodico z vodo.

Boštjan Vidic, dr. med. vet

Bolezni spodnjih sečil pri mačkah

Bolezni spodnjega dela sečil mačk, za katere bomo v nadaljevanju sestavka uporabljali kratico FLUTD (Feline Lower Urinary Tract Disease), po navadi prizadenejo sečni mehur in včasih tudi sečnico (tanka cevka, po kateri seč iz mehurja teče na prosto). FLUTD zajema široko paleto različnih bolezenskih stanj v spodnjih delih sečil mačk.

FLUTD je resno stanje, katerega posledica (če se ne zdravi) je lahko tudi smrt.

Na FLUTD lahko opozorijo različni bolezenski znaki:

  • dalj časa trajajoče čepenje ali napenjanje na malo potrebo v ali izven mačjega stranišča, kar prenekateri mačji skrbnik zamenja za zaprtje. Kljub dolgotrajnemu napenjanju mačka izloči le majhno količino seča ali pa še tega ne;
  • uriniranje oziroma napenjanje na malo potrebo je pogostejše kot sicer;
    med samim opravljanjem male potrebe mačka kaže znake bolečine (mijavkanje ali tožeče tarnanje);
  • malo potrebo pogostokrat opravljajo na neobičajnih mestih, se pravi izven svojega stranišča;
  • v izločenem urinu lahko skrbnik včasih opazi kri;
  • mačke s FLUTD pogosteje ližejo področje spolovil;
  • bruhanje in depresija.

Pojav FLUTD še dodatno pospešijo določeni dejavniki, med katerimi so najpomembnejši: pitje premalo vode, prehrana, bogata z magnezijem ali drugimi minerali, nenormalno kisel ali bazičen urin, stres.


Kaj povzroča FLUTD?

Za pojav bolezni spodnjih sečil mačk so lahko odgovorni različni vzroki. Med najpogostejšimi vzroki so bakterijske ali virusne okužbe, poškodbe, sečni kristali, sečni kamni, rak na sečilih in prirojene anatomske nepravilnosti.

V veliko primerih veterinar dejanskega vzroka FLUTD ne odkrije, saj ne najde nobenih specifičnih znakov, ki bi kazali na kateregakoli od vzrokov. V tem primeru govorimo o idiopatskem FLUTD.

Boštjan Vidic, dr. med. vet

Tudi mačka je žejna

Da vnos vode pri mačkah ne bo moten, jo morajo imeti stalno na voljo za pitje.

Količina vode, ki jo mora mačka popiti, je odvisna od njene prehrane, natančneje, od tega, ali ji dajemo suho hrano (brikete) ali navlaženo hrano (pločevinke, hrano iz vrečk, doma kuhano hrano …).

Če mački dajemo brikete, mora biti količina popite vode večja, kot če ji dajemo navlaženo mokro hrano. Navlažena hrana namreč vsebuje približno 75 odstotkov vode, medtem ko jo briketi vsebujejo le od 6 do 10 odstotkov.


Odrasla, približno 4 kg težka mačka naj bi na dan popila od 1,5 do 2,5 dl vode, odvisno od hrane in drugih okoliščin.


Načeloma pa mačji notranji mehanizmi sami poskrbijo za to, da mačka popije dovolj tekočine, seveda, če ni bolna. Če posumimo, da popije premalo ali preveč vode, se moramo posvetovati z veterinarjem. Preveč ali premalo popite vode lahko kaže na resne zdravstvene težave.

Mačke in otroci

Marsikdo je lahko opazil, kako je mačka postala priljubljen in cenjen prijatelj marsikaterega otroka. Mačke so za majhne otroke celo bolj primerne hišne ljubljenke kot psi. Nekaj nasvetov ob prihodu nove mačke v družino …

Prihod mačke v novi dom, kjer živijo tudi majhni otroci, zahteva skrben razmislek. Marsikdaj se namreč lahko srečamo z nezadovoljnimi skrbniki mačk, pravzaprav še pogosteje z nezadovoljnimi in nesrečnimi mačkami, ki so prišle v novi dom zavoljo povsem napačnih razlogov in z napačnimi pričakovanji.


Odgovorno starševstvo in odgovorno skrbništvo živali sta si zelo podobna in pri obeh gre v celoti za obveznost staršev ali skrbnikov.


Mačji mladiček bo že od prvega dne dalje zahteval določen čas zase, ki mu ga mora skrbnik nameniti za igro, nego, socializacijo in učenje hišnih pravil. Otroci bodo bržkone mucku zadovoljili njegove potrebe po igri in socializaciji, medtem ko bo odgovornost staršev nega, čiščenje mačjega stranišča in učenje. Najbolje je, da skrb za mačjega mladička prevzame vsa družina, vsak seveda v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi.

Ko se odločimo, da bomo v družino pripeljali še mačko, moramo kar nekaj časa nameniti preureditvi svojega doma. Stanovanje ali hišo je treba pripraviti, da bo imel mladiček varen dom, zato je treba odstraniti vse morebitne nevarnosti. Mladičku moramo določiti zlahka dostopen kotiček, kjer bo imel svoje stranišče in hrano. Ta prostor naj ne bo dostopen otrokom. Skupaj z vso družino določite pravila za ravnanje z mladičkom in zadolžitve družinskih članov, listek pa namestite na vidno mesto. Zaradi odgovornosti in morebitnih zdravstvenih tveganj naj skrb za mačje stranišče prevzame eden od staršev.

Mačke in kliker

Uporaba klikerja ni omejena zgolj na pse, saj lahko ta pripomoček uspešno uporabimo tudi pri mačkah.

Uporabljamo ga lahko pri odpoklicu, pa tudi pri česanju, striženju krempeljcev. Tudi na obisku pri veterinarju gre laže s klikerjem.

Z vajo je lahko zvok klikerja za mačko nedvoumen signal, da počne kaj takega, kar nam je všeč, zato bo sledila nagrada.


Pri učenju s klikerjem ne smemo uporabljati nobene prisile ali kazni; če maček nečesa ne počne dobro, pač ne bo dobil nagrade.


Mačke so načeloma teže učljive kot psi, zato potrebujejo več motivacije. Se pravi, da bomo morali najti zares okusen priboljšek ali zares zanimivo igračo, da bo mačka sodelovala. Če ji trenutno ni do priboljška ali igre, pač prenehamo in poskusimo kasneje.

Dojenček in ljubosumen labradorec (pismo bralke)

Pisala nam je bralka, da pričakujejo prvega dojenčka in da ju s partnerjem skrbi, kako bo to prenesel njihov 5-letni labradorec Gaj. Takole svetuje Jože Vidic, dr. vet. med.

”Predvidevam, da je vaš labradorec tipičen predstavnik svoje pasme, se pravi, da je igriv, rad prinaša predmete, živahen, radoveden in prijazen do ljudi. Pri petih letih starosti ima bržkone tudi dovolj življenjskih izkušenj in se dobro znajde tudi  v novih in nenavadnih okoliščinah. To so pravzaprav najboljša izhodišča, da ga prihod novega družinskega člana ne bo »vrgel iz tira«, ampak bo otroka sprejel kot novega člana svoje skupnosti.


Vaš Gaj nedvomno čuti, da se z vami zdaj dogaja nekaj posebnega in se zato drugače vedete, nasploh je bržkone v hiši vse precej drugače kot pred nosečnostjo …


Svetujem, da naj vaš labradorec čim bolj aktivno sodeluje pri vsem, kar je povezano z dojenčkom. Ko boste na primer, pripravljali sobo zanj, naj bo Gaj z vami. Pustite, da temeljito napase svojo radovednost, naj si dobro »ogleda« dojenčkovo posteljico, previjalno mizico, posodo za kopanje … V otroško sobo mu skrijte nekaj priboljškov in poskrbite, da se bo v tem prostoru dobro počutil.

Po porodu boste nekaj dni ostali v porodnišnici. Vaš mož naj v tem času po vsakem obisku prinese domov »porabljeno« pleničko, da se bo Gaj navadil na vonj novega družinskega člana. Namesto pleničke lahko mož prinese domov tudi robček, ki je bil vsaj nekaj časa v dojenčkovi posteljici. Pes naj robček dobro ovoha, tako da se bo postopoma navadil nanj ter bo začel vonju »zaupati«.


Naj ga mož zelo toplo pohvali, če se bo med vonjanjem vedel prijazno.


Ko bo prišel dojenček domov, naj si kuža novega stanovalca dobro »ogleda«. Pri tem se ni treba bati morebitne okužbe, še zlasti ne, ker sem prepričan, da pri psu redno opravljate vse preventivne zdravstvene ukrepe (odpravljanje notranjih in zunanjih zajedavcev, redna cepljenja ipd.), in ker živi pes v hiši, je nedvomno tudi čist in lepo negovan. Psi, ki živijo stalno s svojimi ljudmi, »prevzamejo« tudi mikrofloro tega okolja in zato niso nosilci nobene kužne bolezni. Psa morate pohvaliti za vsak prijazen pristop k dojenčku. Ko se boste ukvarjali z otrokom, naj bo Gaj navzoč. Lahko mu daste tudi kakšno nalogo, na primer, da prinese zavitek s plenicami. Naj bo poleg vas tudi, ko boste otroka dojili ali hranili, pri tem pa ga ne pozabite malce pobožati. S tem bo pes dojel, da je ob ukvarjanju z otrokom deležen ljubkovanja. Če je tipičen labradorec, je bržkone tudi zelo ješč, zato naj dobi tudi nekaj kapljic otrokove hrane. Pes je po navadi tudi koristolovec in bo kaj hitro dojel, da mu nov družinski član prinaša koristi. Zakaj bi torej imel z njim slabe odnose?”

10 najbolj priljubljenih pasem v Sloveniji

Po priljubljenosti med pasmami pri nas nemški ovčar še vedno nima konkurence, mesta za njim pa se v zadnjih letih spreminjajo. To je 10 najbolj priljubljenih pasem v Sloveniji.

1. Nemški ovčar

2. Španjel Cavalier King Charles

3. Labradorec

4. Coton de Tulear

5. Veliki švicarski planšarski pes

vir: www.prismgsmd.com/ (Eminicole)

6. Whippet

7. Borderski ovčar

8. Nemški kratkodlaki ptičar

9. Nemški lovski terier

www.krmivo-brit.cz

 

10. Nemški bokser