Se pes v našem domu dobro počuti?

Današnji pes je vrsta živali, ki se je sposobna izredno dobro prilagajati različnim življenjskim razmeram.

Sibirski haski je iz vlečnega psa mrzlih zim Inuitov prišel povsod po svetu, tudi v vroča področja Avstralije in nebotičnike New Yorka in Tokia. Zanimivo, kako dobro se prilagodijo tako različnim okoljem, v katerih včasih celo blestijo.

Človek ima na vedenje psa velik vpliv. Danes denimo veliko psov živi v majhnem stanovanju skupaj z enim človekom. Ni presenetljivo, da takšen pes razvije celo vrsto neželenih vedenj, ko lastnik odide v službo, na potovanje … Pes je v prvi vrsti socialno bitje, zato bi v konkretnem primeru ob odsotnosti lastnika vedenjske težave izboljšala že menjava okolja, družba z vrstniki, tudi odhod v pasji hotel – vse to je dobra popestritev sicer osamljenega časa, ko lastnika ni doma.

Konflikt, ki je prisoten iz dneva v dan in zelo vpliva na vedenja psa, je nekonsistentno vedenje človeka pri izkazovanju naklonjenosti, gest in pravil. Vsi lastniki smo krivi tega, ko enkrat želimo, da pes skače po nas in nas veselo pozdravi, spet drugič nam je popolnoma odveč. Vse interakcije, tako pozitivne kot negativne, imajo lahko posledice na vedenje psa. Ko nam pes ukrade hrano in mi veselo stečemo za njim, je to lahko v nekaterih primerih nagrajujoče za enega psa, za drugega to lahko pomeni kazen.

Se kosmatinec v našem domu dobro počuti?

Ne samo naše vedenje, tudi vse bolj moderna infrastruktura, oprema našega doma lahko vpliva na vedenje. Drseča, lepo spolirana tla, po katerih pes težko hodi, ostri robovi, kjer se lahko poškoduje in preveč čisto dišeče okolje, ki spremeni njegov način zaznavanja okolja ravno tako lahko vplivajo na življenje psa.

Le redko pomislimo tudi na vse svoje elektronske, magnetne naprave, ki sevajo tako ali drugače. Ljudje mogoče res ne zaznamo vseh zvokov, valovanj in vsega, kar nas obdaja v našem domu, a to še ne pomeni, da naši kosmatinci tega ne zmorejo. Za pse, ki imajo izredno občutljiv sluh, je lahko bivanje znotraj hiše včasih tudi neprijetno in vznemirjajoče. Ljudje, ki težijo k preveč čistemu okolju, v določeni meri tudi preprečujejo normalno vedenje in vzpostavljanje pravega kontakta med psom in človekom. Pes, ki ni deležen pravega čohanja zato, ker se lastnik boji odvečnih dlak na parketu, vsekakor ne bo doživel enakih čustev in razvil enakih vedenjskih vzorcev kot pes, ki je tega deležen v polni meri, ne glede na to, koliko dlak bo treba za tem posesati.

To soboto se bo zgodil največji pasji kongres pri nas

Prihaja največji pasji kongres! Ta se bo zgodil 18. maja, letos na temo vzgoje in prehrane psov.

Ne glede na to, ali ste že strokovnjak ali na začetku svoje kinološke poti, na največjem pasjem kongresu v Sloveniji boste dobili informacije in znanje, ki jih boste lahko začeli takoj uporabljati pri delu s svojim psom.

Edini strokovni kongres za vse ljubitelje psov, ki je namenjen:

  • Lastnikom in ljubiteljem psov
  • Bodočim lastnikom psov
  • Veterinarjem in veterinarskim klinikam
  • Inštruktorjem v pasjih šolah
  • Sprehajalcem psov
  • Vzrediteljem psov
  • Lastnikom pasjih hotelov

Zakaj ne smete manjkati na pasjem kongresu?

  • Pet priznanih slovenskih predavateljev
  • Svetovno poznan strokovnjak za pasje vedenje
  • Najnovejši svetovni trendi pri vzgoji psov in prehrani
  • Odlična priložnost za druženje in povezovanje s predavatelji in aktivnimi udeleženci

Predavatelji kongresa:

  • Jon Bowen, dr.vet.med. MRCVS DipAS(CABC), predavanje na temo vedenja psov
  • Jure Pribičevič, Alfakan, predavanje na temo vzgoje psov
  • Natalija Hercog Gerbec, dr. vet. med., predavanje na temo alergij pri psih
  • Izr. prof. dr. Breda Jakovac Strajn, dr. vet. med., predavanje na temo prehrane psov
  • Miha Jerot, Alfakan, predavanje na temo prevzgoje psov
  • Neca Jerkovič, dr. vet. med., predavanje na temo surove prehrane psov

PROGRAM:

  • 8.15 – 9.00 Registracija
  • 9.00 – 10.00 Vzgoja psa: preprosto, a ne lahko. Sistem vzgoje psov, ki spreminja življenja. Jure Pribičevič, Alfakan
  • 10.00 – 11.00 Osebnostne lastnosti (temperament) in njihov vpliv na razvoj vedenjskih težav pri psih (Personality (temperament) and how it affects behaviour problems)* Jon Bowen, dr. vet. med., MRCVS DipAS(CABC)
  • 11.00 – 11.15 ODMOR
  • 11.15 – 12.15 Teorija in praksa obvladovanja agresije proti drugim psom (Theory & practice of dealing with dog-directed aggression)* Jon Bowen, dr. vet. med., MRCVS DipAS (CABC)
  • 12.15 – 13.15 Surovo meso za pse – idealen obrok ali nevarna modna muha?Neca Jerkovič, dr. vet. med.
  • 13.15 – 14.30 ODMOR S POGOSTITVIJO
  • 14.30 – 15.30 Prevzgoja s pomočjo pozitivne motivacije zahteva več. Prikaz s psom Miha Jerot, Alfakan
  • 15.30 – 16.30 Večna dilema oziroma katera hrana je za psa najboljša Izr. prof. dr. Breda Jakovac Strajn, dr. vet. med.
  • 6.30 – 17.30 Alergijske bolezni pri psih – nočna mora lastnikov? Natalija Hercog Gerbec, dr. vet. med.
  • 17.30 – 18.00 ODMOR
  • 18.00 – 19.00 OKROGLA MIZA na temo LOČITVENA TESNOBA*

Predstavljen bo primer reševanja psa z ločitveno tesnobo v praksi. Predavatelji bodo predstavili svoje izkušnje s tega področja, poslušalci pa bodo imeli možnost zastaviti svoja vprašanja.

OKROGLE MIZE se lahko udeležijo le udeleženci z VIP vstopnico.

Predavanje, označeno z rdečo *, bo potekalo v angleškem jeziku!

Kdaj je povodec obvezen in kakšna je kazen?

Bralka, skrbnica psa, je na nas naslovila vprašanje, kdaj je povodec obvezen. Moti jo namreč, da skrbniki nekaterih psov le teh v javnosti ne držijo na povodcu.

Za odgovor smo se obrnili na UVHVVR.

»Zakon o zaščiti živali (ZZŽiv) določa splošne zahteve za obvladovanje psov, da niso nevarni okolici. V drugem odstavku 11. člena omenjeni zakon določa, da mora skrbnik živali z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Tretji odstavek istega člena pa določa, da morajo skrbniki psov zagotoviti fizično varstvo svojih psov tako, da jih imajo na javnem mestu na povodcu,« odgovarjajo na UVHVVR.

»Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, kjer ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi. Javni kraj je v Zakonu o varstvu javnega reda in miru opredeljen kot vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Kazen za ravnanje v nasprotju z 11. členom Zakona o zaščiti živali znaša za fizično osebo 200 od 400 do evrov, kar je določeno v šesti točki 46.a člena ZZŽiv,« pojasnijo.

Poudarijo, da je torej uporaba povodca na javnem mestu vedno obvezna. »Izjemoma lahko skrbnik psa vodi brez povodca, če ni, ali ni pričakovati večjega števila ljudi. Povodec se priporoča v vseh okoliščinah, če pes ni ustrezno vzgojen/šolan in bi v primeru, da odpoklic psa zataji in pes predstavlja nevarnost okolici.«

Andreja Šalamun

Švedska kot primer dobre prakse pri ‘pasji’ zakonodaji

Na mnogih področjih se oziramo na sever v Skandinavijo in tudi na področju urejene zakonodaje, ki se tiče psov, so nam lahko vzor.

Švedsko kot primer dobre prakse izpostavljajo tudi v društvu AniMa: »Švedska z zakonodajo prepoveduje celo, da je pes sam zunaj več kot šest ur, če je temperatura pod ničlo, ne sme biti izpostavljen mrazu več kot uro in pol. Verige so opredeljene kot oblika mučenja in so zato prepovedane. Veliko se dela na odgovornem skrbništvu (ne lastništvu) in temu primerno se sprejemajo in uveljavljajo ter izvajajo zakoni. Ker ljudje tako zahtevajo,« pravijo. In še, da imajo tam društva za zaščito živali večja pooblastila za uveljavljane zakonov in nadzor.

»Tudi Nemčija prepoveduje verige in druge stalne priveze, kršitve se strogo denarno kaznujejo, hkrati pa se prepove takšnemu človeku, da bi kdaj koli imel psa. Društva, zavetišča in veterinarska uprava so povezani preko skupnih registrov. Ko želi nekdo, ki mu je bila izrečena kazen, posvojiti psa iz zavetišča ali kupiti psa pri vzreditelju, mu je to onemogočeno. Pri nas pa isto verigo ali isti pesjak zamenja kar nekaj generacij psov,« še povedo sogovorniki.

Preventiva: Klopno prenosljive bolezni

Klopom se ne ljudje in ne živali ne moremo popolnoma izogniti, lahko pa s preventivno zaščito naredimo ogromno.

S preventivo  zmanjšamo možnosti za klopno-prenosljive bolezni. Pomembno je, da psa zaščitimo pravočasno. Na trgu je precej različnih zaščitnih sredstev, v obliki žvečljivih tablet, ampul ovratnic, pršil … O tem, katero sredstvo je za psa najbolj primerno, se je dobro posvetovati z izbranim veterinarjem. Najboljša sredstva so tista, ki delujejo hkrati repelentno (odganjajo klope) in akaricidno (klope ubijejo).

Treba je vedeti, da so nekatere sredstva (permetrini), ki se uporabljajo za preventivo proti zunanjim zajedavcem pri psih, strupena za mačke. Zato je nujno dobro prebrati navodila proizvajalca in se jih držati. Dodatno pa lahko psa pred odhodom v naravo zaščitimo z repelentom, tudi doma pripravljeni, saj naravni repelenti učinkujejo.

Klopa je treba čim prej odstraniti

Drugi preventivni korak je ta, da, če najdemo pri psu prisesanega klopa, ga čim prej varno odstranimo. Če prisesanega klopa odstranimo v roku 24 ur, je verjetnost okužbe močno zmanjšana.

Klopa je velikokrat težko videti zaradi odlakanosti psa, zato največ klopov najdemo takrat, ko se že napijejo.

Psa po vsakem sprehodu temeljito pregledamo – pod pazduhami, po glavi in vratu, ne pozabimo področja med prsti. Če klopa najdemo, ga je najbolje odstraniti s pinceto. Primemo čim bolj ob koži, kot da bi ga zagrabili za vrat, in zavrtimo. Mesto ugriza je priporočljivo razkužiti. Če glava klopa ostane v koži, se običajno predel zagnoji in telo samo izloči glavo. Če vas skrbi, pa se za pomoč oglasite pri svojem veterinarju.

Kako ravnati ob stiku psa s cepivom proti steklini, ki je namenjeno lisici

V spomladanskem in jesenskem času poteka cepljenje lisic proti steklini. Na UVHVVR smo vprašali, zakaj lisice cepimo proti steklini kar iz letal in kako ravnati ob stiku psa ali človeka s cepivom.

V Sloveniji se cepljenje lisic proti steklini izvaja od konca 80 let prejšnjega stoletja, ko so lovci vabe s cepivom proti steklini polagali na določenih območjih. Ker tak način cepljenja ni prinesel pričakovanih uspehov, je država leta 1995 začela z letalskim polaganjem vab s cepivom. To je podprto z GPS sistemom in posebnim programom, ki omogoča natančno polaganje vab v skladu z vnaprej določenimi kriteriji. »Tak način velja kot edini in najučinkovitejši način izkoreninjenja stekline,« pojasnjujejo v Sektorju za zdravje in dobrobit živali na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), ki deluje znotraj kmetijskega ministrstva (MKGP). Poudarjajo, da je izkoreninjenje stekline, vključno s peroralno vakcinacijo lisic, del najmanjšega obsega zdravstvenega varstva, ki ga v skladu z Zakonom o veterinarstvu zagotavlja država. Odobrila ga je Evropska komisija, ki ga tudi sofinancira v višini 75 odstotkov.

Cepivo za peroralno cepljenje lisic proti steklini vsebuje živ, oslabljen virus stekline. Zato se vsebina vabe (s tekočino v ampuli) obravnava kot ugriz stekle živali. Mesto stika je treba takoj sprati z milom in vodo in obiskati antirabično ambulanto oziroma zdravnika, ki glede na okoliščine odloči, ali je osebo treba cepiti proti steklini. Zanimivo je, da se lisico, ki poje vabo, obravnava kot cepljeno. Če pa isto vabo poje pes, pa, kot pravijo na UVHVVR, ”mu ta ne škoduje, vendar pa ni cepljen”. Zakaj je tako?

»Vabe s cepivom so prilagojene anatomiji in biologiji lisice. Poleg tega, da gre za zaužitje cepiva, je učinkovito le živo (oslabljeno) cepivo. Inaktivirana cepiva pri peroralni uporabi niso učinkovita. Glede na varnost cepiv in uporabo (človek ne prihaja pogosto v neposreden stik z lisicami) se tako cepivo lahko uporablja za divjad, za pse pa se v razvitem svetu uporabljajo izključno inaktivirana cepiva,« pojasnijo odgovorni. Dodajo, da je Slovenija od leta 2016 razglašena za državo, prosto stekline, in da je zadnja akcija cepljenja lisic predvidena za jesen 2019.

Svojo odejico delil z uličnim psom

Lana je ‘posvojenček’, ki sta jo v Braziliji pred dvema letoma posvojila Suelen Schaumloeffel in njen zaročenec.

Pred življenjem v zavetišču je Lana živela na ulici, morda tudi zato želi dneve in noči preživljati na prostem. Nekega jutra nedolgo nazaj, ko je šel Suelin zaročenec pogledat, kako je Lana, je zagledal ganljiv prizor. Svojo novo odejico je zvelkla do roba vrta in jo delila z uličnim psom! Je lahko prizor, kljub slabi kakovosti fotografije, je bolj čudovit?

5 najbolj priljubljenih pasem na svetu

Nekatere pasme so iz takšnih ali drugačnih razlogov bolj priljubljene od drugih. Bi znali uganiti, katerih 5 pasem pa je najbolj priljubljenih na svetu?

5. mesto: Beagle

Prikupna pojava in prijazna osebnost sta tisto, kar pri beaglih prepriča največ skrbnikov.

4. mesto: Pudelj

rover.com

Več kot 20 let je držal prvo mesto na lestvicah priljubljenosti v Združenih državah Amerike, pa tudi drugje je pudelj zelo pogosto zastopana pasma. Veljajo za izjemno vdane, prijazne in inteligentne.

3. mesto: Nemški ovčar

vetstreet.com

Dober, če ne najboljši čuvaj, z izjemnimi delovnimi sposobnosti, slovi kot zvest in inteligenten pasji spremljevalec.

2. mesto: Buldog

akc.org

Buldogi z edinstveno pojavo veljajo za prijazne in lenobne – kot taki so ustvarjeni za določene posameznike, ki so v njih našli zveste prijatelje.

  1. mesto: Labradorec
akc.org

Prijazni, zvesti, družinski, nežni, igrivi, cartljivi … kdor je že kdaj bil v stiku s to pasmo, bo vedel, zakaj je labradorec najbolj priljubljen pes na svetu.

Zlorabljena psička Nora zaupa samo malčku

Z angleško pointerko Noro so tako slabo ravnali, da se je bala vseh ljudi. Toda v novi družini, ki ji nudi topel dom, je našla novega prijatelja.

Dojenček Arhie je edina oseba, ki ji Nora zaupa in ki se je ne boji. Kot je povedala njena nova skrbnica Elizabeth, se je Nora navezala na dojenčka od dneva, ko se je rodil.

Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas

Čeprav ima Elizabeth tri otroke, se je Nora navezala posebej na Archiea, kot pravi najverjetneje zaradi njegove osebnosti, saj je izredno umirjen in vedno vesel otrok. Skupaj počivata, se igrata, Nora je za stalno za petami malčku. Ko se umiva, ga čaka v kopalnici in ko ga mama uspava, tudi Nora želi zraven v njeno naročje.

Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas
Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas
Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas
Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas

Povzeto po: www.thesun.co.uk

Goveja kost iz juhe: ‘priboljšek’, ki je daleč od primernega

Nedeljsko kosilo težko mine brez goveje juhe, praženega krompirja in drugih dobrot, ki so značilne za družinska kosila. Za psa pa goveja kost?

Da ostanki naše hrane niso dobri za psa, že vemo. Pogosto se zatakne – in to dobesedno – pri kosti. Veliko pasjih skrbnikov ob tem izhaja iz predpostavke, da je pes narejen zato, da gloda kosti.

Marsikdo zato skrbno hrani govejo kost iz juhe, da na koncu obeda z njo pockrlja še psa. Včasih gre gladko skozi, drugič pa ne. Goveja kost iz juhe je namreč eden izmed bolj nevarnih ‘priboljškov’, ki ga lahko ponudite psu.

Mastna, trda in več kot primerna, da se zatakne okoli čeljusti

Pa ni težava v tem, da se kuha v soljeni juhi; težave so drugje. Zaradi mozga je kost zelo mastna in pri marsikaterem psu sproži hudo drisko, ki ji ni videti ne konca ne kraja. Ker gre običajno za nosilne kosti živali, lahko pod njihovo trdnostjo klene marsikateri pasji zob, ali pa pride do krvavitev iz dlesni in podobnih poškodb v ustni votlini. Slabo prežvečeni in ostri delčki kosti lahko poškodujejo prebavni trakt, prevelika količina zaužite kosti pa lahko sproži še drugačno vrsto prebavnih težav: zaprtost. Pes se napenja in komaj kaj iztrebi, ob tem ga lahko tudi boli in cvili. Pogosto se tudi zgodi, da pes sploh ne more iztrebiti in se morate po pomoč obrniti k veterinarju, ki bo psa klistiral.

Možnim zapletom, pri katerih je potrebna veterinarska pomoč, kar ni videti konca. Pri glodanju goveje kosti iz juhe se rado zgodi, da se zatakne okoli spodnje ali zgornje čeljusti, pri čemer pa je tako: gor že gre, dol pa na žalost nikakor. Obisk veterinarja, sedacija in strokovna odstranitev je zato neizbežna. To pa ne samo, da stane, sploh če računate dežurne cene v nedeljo po kosilu, za psa je ta celotna kolobocija velik stres. Ne nazadnje pa lahko goveja kost poškoduje prebavni trakt, lahko se tudi zatakne in je potrebna operacija, ali pa se celoten podvig konča bistveno bolj tragično.

Lena Gregorčič (celoten članek je objavljen v aktualni številki revije Moj pes)