RECEPT: piškoti z govedino, polento in čedarjem

Za te piškotke bo vaš štirinožec naredil karkoli boste želeli. Z nami so jih delili v Pasji pekarni Pika.

Sestavine:

  • 1 skodelica mlete kuhane govedine
  • ½ skodelice koruznega zdroba
  • 1 jajce
  • pest naribanega čedarja
  • 3 žlice olja
  • 1 skodelica pšenične moke

Zmešamo vse sestavine in dobro pregnetemo. Če je testo presuho, dodamo nekaj žlic vode. Razvaljamo ga na pomokani površini ter z modelčkom izrežemo piškotke. Pečico segrejemo na 180 stopinj. Izrezane piškote položimo na papir za peko in pečemo 12 do 15 minut.

 

Feather in Geronimo: pasje zvezde Guinnessove knjige rekordov 2019

Feather in Geronimo sta dva zelo posebna psa, ki imata prav tako zelo posebno skrbnico. Američanka Samantha Valle je na misiji, da spremeni splošno prepričanje o zavrženih psih ter da dokaže, da so zavržene živali z veliko ljubezni, pozornosti in treninga sposobne česarkoli.

Feather, dveletna velika angleška hrtinja je tako svoje mesto v knjigi rekordov prislužila z najvišjim pasjim skokom – to je kar 191,7 centimetrov.

Tudi Geronimo, ki je dveletni mešanček med škotskim mejnim ovčarjem in kelpiejem, obožuje skakanje. Njegov rekord je 113 poskokov čez kolebnico v eni minuti (v t.i. Dutch stilu).

Record-Breaking Rescue Dogs Feather and Geronimo – Guinness World Records 2019

Meet incredible rescue dogs Geronimo and Feather of Mutts Gone Nuts – record-breaking pups who’ve earned a well-deserved place in our #GWR2019 book > http://bit.ly/GWRbooks 🐕🐶

Objavil/a Guinness World Records dne Četrtek, 06. september 2018

Na britanskem dvoru po 80 letih ni več ‘corgijev’

Kraljica Elizabeta se je konec oktobra poslovila od enega svojih najbolj vdanih prijateljev, zapustil jo je ‘corgi’ Whisper. Tega je kraljica posvojila od njenega nekdanjega uslužbenca.

To je že druga letošnja žalostna pasja vest, ki prihaja z britanskega dvora. Aprila je namreč preminil Willow, prav tako valižanski ovčar, ki je bil že 14.ti potomec psičke Susan, ki jo je kraljica (takrat še princesa) dobila za svoj 18. rojstni dan. Izguba je kraljico močno potrla, s tem se je, kot je dejala, končalo neko posebno obdobje. Kraljica se je sicer leta 2012 odločila, da ne želi, da bi imeli njeni ‘corgiji’ še potomce, saj ne bi želela nikogar zapustiti, ko bo prišel njen čas.

Valižanski ovčarji so na britanskem dvoru prisotni skorajda že od nekdaj. Prvega ‘corgija’ z imenom Doodle je družini predstavil kraljičin oče, Kralj George VI, že leta 1933. Kraljica Elizabeta je imela od svojega otroštva pa do Willowa v skrbništvu kar 30 corgijev, poleg tega pa še nekaj psov drugih pasem. Po dvoru se je sprehajalo vedno po več psov naenkrat.

Ni pa povsem zaključeno pasje življenje na britanskem dvoru, saj tam ostajata in uživata kraljevsko življenje dva dorgija (mešanca med corgijem in jazbečarjem), ki slišita na ime Candy in Vulcan.

10 najbolj pametnih pasem

Seznam najbolj pametnih pasem so naredili na podlagi dveh kriterijev: kako hitro se predstavniki določenih pasem naučijo novih stvari in kako poslušni so. Da pridejo med najbolj inteligentne pasme, morajo psi izvesti kar 95 % ukazov.
  1. Škotski mejni ovčar (Border Collie)

Odlikujejo jih samostojno razmišljanje, zmožnost reševanja problemov, delavnost, mirnost in še bi lahko naštevali. Najbolj znan predstavnik njihove pasme je kuža Chaser, ki je po imenu poznal kar 1022 igrač.

2. Pudelj

Znani in (pri)ljubljeni zaradi svoje ljubeče narave, inteligence in smisla za humor. Pudlji so mnogo več kot prikupna pričeska.

3. Nemški ovčar

Inteligenten, drzen, zanesljiv, pogumen, odličen čuvaj, pa še bi lahko naštevali. Zato je tudi tako cenjen v vrstah delovnih psov.

4. Zlati prinašalec

So ljubeči in inteligentni, obnesejo se kot psi pomočniki, prav tako v pasjih športih, a najbolje se počutijo ob svoji družini.

5. Doberman

Zvest, poslušen, energičen, inteligenten, ljubeč, nepodkupljiv, plemenit in temperamenten. Vse prej kot napadalen, kar mu neopravičeno velikokrat pripisujejo.

6. Shetlandski ovčar

Igriv, energičen, učljiv, ljubeč in miren, prekrasen spremljevalec, ki uživa v družbi ljudi.

7. Labradorec

Predstavniki ene najbolj priljubljenih pasem na svetu so odlični terapevtski psi in psi pomočniki, imajo veliko energije, skoraj nikoli niso agresivni in imajo izjemen občutek za ljudi.

8. Kontinentalni pritlikavi španjel (papillon/metuljček)

Metuljčki so aktivni, prijazni in izredno uspešni pri treningu.

9. Rotvajler

Prijazen, nežen in ljubeč do svoje družine in prijateljev, ter močan in pogumen, ko je njegovo ‘krdelo’ potrebno braniti.

10. Avstralski govedar

Predstavniki te pasme slovijo kot zaščitniški, nezaupljivi, trmasti, inteligentni, aktivni in neustrašni.

5 zmot o vzgoji psov (2. del)

Še 5 primerov vzgoje, ki nikakor ne sodijo v koncept pozitivne motivacije, brez prisile.

1. Želi se le igrati

Ni vse igra, čeprav je na prvi pogled tako videti. Nadlegovanje (mobing) je znano tudi v pasjem svetu. Ali gre res za igro, lahko opazimo po telesnih znakih in načinu igranja. Če iz obraza in vedenja našega psa opazimo, da v igri uživa in da psa med igro menjavata vlogi tako, da nekaj časa preganja eden drugega in se nato zamenjata, je to znak, da je vse v redu. Če opisanih znakov ne opazimo, je bolje, da igro prekinemo. Upoštevati moramo tudi, da se morda naš štirinožec ne želi igrati z drugimi psi in mu je naša družba povsem dovolj.

2. Če je psa strah, to preprosto ignorirajmo

Tudi v strokovnih krogih je še do nedavnega veljalo prepričanje, da je strah pri psu najbolje ignorirati. Pomirjujoče besede naj bi njegov strah le še poglobile, saj bi z njimi njegovo vedenje potrjevali in utrjevali njegovo prepričanje, da se je zgodilo nekaj neprijetnega. To seveda ni res. Zato je prav, da se na njegov strah odzovemo, ne smemo pa ga pomilovati. Hladnokrvno mu moramo dopovedati, da je vse v redu. Tako bo pes dobil občutek varnosti, saj ima ob sebi psihično stabilnega partnerja, ki mu lahko zaupa. Prav je tudi, da z igro ali na kakšen drug prijeten način preusmerimo pozornost od tistega, kar ga je prestrašilo.

3. Kar se je naučil, ne bo nikoli pozabil

Bilo bi lepo, ampak v praksi žal ni tako. Tudi za pse velja, da vaja dela mojstra. Znanje, ki ga je naš pes pridobil na tečaju osnovnega šolanja, bomo ohranili le tako, da bomo vaje redno, se pravi vsak dan, utrjevali.

4. Pes, ki maha z repom, je vesel

Mahanje z repom ne pomeni vedno, da je pes veselo razpoložen oz. da je prijazen. Pomeni lahko tudi, da je pes vznemirjen. Zato je potrebno za resnično stanje pogledati še na druge telesne znake in mimiko. Če na primer maha z repom in ima pri tem dvignjen greben, to pomeni, da je na nekaj pozoren.

5. Moj pes zna, ampak noče

S tem se preprosto ne moremo sprijazniti. Gre pač za doslednost: če od psa nekaj zahtevamo, moramo poskrbeti, da bo to tudi opravil, pa čeprav ga v danem trenutku zanima nekaj povsem drugega. Ko bomo imeli občutek oz. bomo z veliko verjetnostjo predvidevali, da naš pes zahteve ne bo izpolnil (ni ”pri volji”, je od nas preveč oddaljen), je bolje, da se zahtevi odpovemo. Moramo pa seveda poskrbeti, da se bo pes v vsakem primeru odzval na povelje prepovedi (”Ne smeš!”) ali na naš klic. Odzivanje na ti dve povelji je namreč življenjsko pomembno.

Kavkaški ovčar

Čeprav gre za staro pasmo, so kavkaški ovčarji v Sloveniji resnično redki. Zato je bilo konec letošnjega januarja v psarni Caucasian Soul iz Istre veselje še toliko večje, ko se je skotilo vrhunsko leglo treh samčkov in ene samičke.

Njihova starša sta Destiny in Sabur, prva kavkaška ovčarja, vpisana v slovensko rodovno knjigo, ki sta osvojila naslov veleprvakov Slovenije, mati Destiny pa tudi naslov mednarodne prvakinje. Kavkaške ovčarje smo spoznavali s pomočjo vzrediteljice Klavdije Benčič.

Začetke pasme je po njenih besedah težko določiti, nekateri pa predpostavljajo, da kavkaški ovčarji izhajajo še iz antičnih psov, ki so bili naseljeni od Kavkaškega gorovja do stepskega dela na jugu Rusije. »Razvoj pasme se je prilagajal potrebam lokalnih prebivalcev, zato poznamo več tipov kavkaških ovčarjev, ki so se razvili glede na potrebe in geografske raznolikosti področja. Pasmo so uporabljali za pazenje čred na pašnikih ter domov in imetja njihovih lastnikov pred različnimi plenilci. Močan pečat novodobni selekciji pa je ostal od uporabe pasme v vojaške namene po letu 1920 v tedanji Sovjetski zvezi. Glavni poudarek so takrat dajali fizični moči, neustrašnosti, suverenosti, dobremu vidu, prefinjenemu sluhu in nepremočljivemu kožuhu,« razloži Klavdija Benčič.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Neustrašen in uravnotežen borec

Kot pravi sogovornica, je kavkaški ovčar neustrašen in uravnotežen borec, ki je nezaupljiv do tujcev. »Prav te lastnosti so mu omogočile, da ga čez stoletja priznavajo kot enega najbolj učinkovitih psov čuvajev. Po drugi strani pasma ni najbolj primerna za kinološke športe, saj preprosto nima fizičnih lastnosti, ki so za ta namen zaželene,« priznava. Za pasmo je po njenih besedah poleg stabilnega značaja, uravnoteženega temperamenta in izjemnih čuvajskih lastnosti značilna še racionalna izraba energije, zato potrebuje srednje veliko gibanja, hkrati pa njegova nega ni zahtevna. Kožuh kavkaškega ovčarja je namreč z rednim tedenskim krtačenjem vedno urejen. Pasma načeloma nima veliko zdravstvenih težav, še najbolj pogosta je displazija kolkov. Povprečna življenjska doba kavkaškega ovčarja je od 9 do 12 let.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Kavkaški ovčar vedno ohrani določen odstotek samostojnosti

Benčičeva se je s pasmo srečala pred tridesetimi leti na razstavi psov v Ljubljani. »Ob tej priložnosti me je očaral samec, ki je bil v očeh trinajstletnice ogromen, poleg njegove fizične moči in impozantnosti pa me je očaral odnos, ki ga je imel z lastnikom. Dobila sem občutek, da ju veže nevidna sila in da za sporazumevanje nista potrebovala ničesar več od bežnega pogleda. Slika njunega pogleda je ostala zapisana globoko v mojem spominu, zato sem začela preučevati pasmo, dokler se pred nekaj več kot petimi leti nisem odločila za nakup svoje prve samice,« pravi. Pasma jo je očarala najbolj zaradi svojih prvinskih lastnosti. »Pes vsakodnevno sodeluje z lastnikom, ki ga ne nadvlada s surovo močjo, temveč le s svojim duhom, umom in odnosom, ki ga vzpostavita. Vsak, ki se odloča za to pasmo, se mora zavedati, da je bil kavkaški ovčar vzrejen za samostojno delovanje, ki je neodvisno od človeka, in da vedno ohrani določen odstotek samostojnosti. To predstavlja v današnjem času in urbanem okolju zelo veliko odgovornost, prav zato kavkaški ovčarji niso ravno pogosta pasma v Sloveniji,« meni sogovornica.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Lastnik mora postati vodja krdela

»Lastnik te pasme bi moral imeti kinološko predznanje oziroma izostren čut za delo in razumevanje psov. Pomembno je, da je oseba načelna in odločna, saj mora postati vodja krdela. V nasprotnem primeru kaj hitro zabrede v težave, saj naravno pameten kavkaški ovčar hitro ugotovi, da lahko prevzame vlogo vodje, v tem primeru pa postane sobivanje zelo težko oziroma nemogoče. Z vzgojo oziroma gradnjo odnosa je treba začeti že z mladičkom,« opozarja Klavdija Benčič. Prav tako pasme ne priporoča ljudem, ki niso v dovolj dobri psihofizični kondiciji. Sicer pa je kavkaški ovčar po njenem mnenju velikan z dušo, zato pazi vse, kar mu je zaupano. »Je izjemno inteligenten pes, ki ima rad otroke, bi pa vseeno opozorila, da je pri igri in pri sprehodih otroka s psom potrebna previdnost. Psi so močne in grobe konstitucije, zato se včasih ne zavedajo svoje moči in v igri lahko pretiravajo (predvsem samci). Zato je nujno, da ima psa vedno pod nadzorom odrasla oseba«. Ker kavkaški ovčar svoje poslanstvo jemlje zelo resno, pa je po besedah vzrediteljice za svojega lastnika in tisto, kar mu je zaupano, pripravljen žrtvovati tudi lastno življenje.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Doslednost, delo in znanje za osrečujoč odnos

Karakteristike kavkaškega ovčarja, ki jih potrebuje za učinkovito opravljanje svoje naloge čuvaja, se kažejo v nezaupljivosti do tujcev, neustrašnost in borbenost pa sta lahko v urbanem okolju včasih moteči. »Zato bi na srce bodočim lastnikom te pasme položila, naj dobro razmislijo, zakaj psa potrebujejo, ali imajo prostorske pogoje, ki bodo psu omogočili normalno življenje in razvoj, in naj ne podcenjujejo lastnosti pasme. Mladički resnično spominjajo na plišaste medvedke, ki pa zelo hitro zrastejo in skušajo pridobiti svoj prostor na hierarhični lestvici. Samo z doslednostjo, delom, znanjem in pravilnim pristopom je mogoče vzpostavili odnos, ki bo osrečeval psa in lastnika,« poudarja Benčičeva.

Piše: Katja Željan

5 zmot o vzgoji psov

Vzgoja psa se je skozi desetletja močno spremenila. Avtoritarno, vojaško strogost je zamenjala pozitivna motivacija brez prisile. A v glavi marsikaterega skrbnika so še vedno globoko vtisnjena stara načela. Skušajmo jih spremeniti!

1. Uredilo se bo samo po sebi

Prepričanje je lažno, pa še vedno preveč prisotno, sploh ko gre za srečanja z drugimi psi. Kakšen konflikt res rešijo psi sami. Toda, kaj pa če ga ne? Tu ne gre le za možnost poškodb, temveč tudi za psihični vpliv teh situacij na bolj občutljivega izmed psov. Poleg tega se vprašajmo: kako nam bo pes zaupal, če ga v ranljivih situacijah pustimo samega? Bolje bo, da pravila pri srečanjih postavljamo skrbniki.

2. Vedenje je značilno za pasmo, zato ga ne moremo spremeniti

Marsikdaj vedenje svojega psa opravičujemo z njegovo pasemsko pripadnostjo. ”To je pač šnavcer, ne morem ga odvaditi vlečenja na povodcu”, ali pa ”beagle ima zelo razvit lovski nagon in ga zato ne morem spustiti s povodca”, sta stavka, ki ju lahko pogosto slišimo. Ali je to res? Povsem normalno je, da se bo lovski pes hitreje odzval na premikajoče se dražljaje, kot kakšen pripadnik molosoidnih pasem. Ampak s pravilno vzgojo lahko dobro obvladamo vsakega psa in vsako pasemsko posebnost. Z redno vadbo, potrpežljivostjo in doslednostjo bomo zmagali.

3. Mladiček je zaščiten!

Skrbnik, ki misli, da odrasli psi ne napadajo mladičev, bodo verjetno kaj kmalu neprijetno presenečeni. Pasji mladiči pred takšnimi napadi nimajo kakšne ”naravne” zaščite. Res je, da imajo takšno zaščito v lastnem krdelu, kjer jim mati marsikaj dovoli, tuji psi pa do vsiljivih pasjih mladcev niso nič kaj posebno nežni in prijazni. Nekateri odrasli psi, ki imajo slabe izkušnje z mladiči, so do njih še posebej napadalni. Seveda pa mladiček potrebuje stik z odraslimi psi, le s skrbniki se prej pogovorite o odnosu njegovega psa.

4. Psi potrebujejo trdo roko

Kdor razmišlja tako, ni poznavalec vedenja psov. Še vedno se najdejo tudi skrbniki, ki ostrine in strogosti ne razlikujejo od doslednosti. Doslednost je pri vzgoji psov nujno potrebna, saj z njo psa učimo osnovnih pravil. Z nedvoumnimi pravili bomo olajšali življenje tako sebi, kot svojemu štirinožnemu prijatelju. Želena pravila pa bo psiček sprejel in se po njih ravnal, če jih bomo določali s potrpežljivostjo in ljubeznijo. Vodnik, ki mora vedno znova dokazovati, da je prvi v krdelu, v pasjem svetu ne uživa zaupanja.

5. Ima slabo vest?

Čeprav je videti, da ima pes slabo vest, ko smo ugotovili, da je uničil povsem nov čevelj, živimo v zmoti. V takšnih primerih namreč pes nima občutka, da je storil karkoli narobe in zato tudi nima slabe vesti. Pes pa zna iz našega razpoloženja prav dobro razbrati, da ga ne čaka nič dobrega, čeprav ne ve zakaj. Karati ali celo kaznovati psa po dejanju je povsem nesmiselno in neučinkovito. Ukrepamo lahko le, če dobimo psa pri dejanju.

Psi dobro vedo, kdaj smo žalostni

Vsak pasji skrbnik, ki je vzpostavil s svojim psom pristen odnos, ve, da ga pes čuti. Za to ne potrebujemo znanstvene študije, a prav ena izmed njih je pred nedavnim pasjo empatijo tudi potrdila.

Nedavno so na Johns Hopkins University izvedli prvo študijo, ki je proučevala pasjo empatijo. To so raziskovali na način, da so bili znanstveniki ‘ujeti v pasti’, ki se je nahajala za vrati. Psom na drugi strani vrat so znanstveniki izmenično najprej brundali pesem Sveti, sveti zvezdica, nato pa je to brundanje zamenjal jok.

Psi so kar trikrat hitreje uspeli priti na ‘kraj zločina’ tedaj, ko so znanstveniki jokali in klicali na pomoč. Raven stresa se je pri psih močno povečala, ko so zaslišali človeški jok in stisko.

 

 

Nekaj izmed psov pa je v situaciji pokazalo precej človeški odziv – ob stiski človeka so otrpnili, njihova raven stresa je bila tako visoka, da niso bili zmožni pomagati.

Še en zanimiv primer pasje empatije pa je odmeval nedavno, ko je na letališču psička pasme corgi kar naenkrat zapustila svojo lastnico. Ta jo je nekaj minut kasneje našla ob moškem, za katerega se je izkazalo, da mu je ravno tisto noč umrl pes.