Kako psi obravnavajo človekov obraz?

Pri opazovanju človekovega obraza psi uporabljajo zelo podobno strategijo kot ljudje: najprej si ogledajo desno polovico obraza in se na njej zadržijo dlje kot na drugi polovici.

Kot so pred časom odkrili angleški znanstveniki, imajo psi – tako kot ljudje – tendenco t.i. levega gledanja. Iz doslej neznanega vzroka namreč tudi ljudje tujega človeka najprej pogledamo s pogledom na levo – torej, da si najprej ogledamo desno polovico obraza.

Ena od možnih razlag za ”levi pogled” je po mnenju vodje raziskave z angleške Lincolnove univerze dr. Kun Guoa v tem, da lahko na desni strani obraza bolj jasno razberemo čustva.

 

Ali manipulira z vami?

Saj poznate tisti pogled, ko v nas zrejo velike, nedolžno začudene oči. Le kdo bi se mu mogel upreti … Tudi vi plešete po pasjih notah?

Psi imajo zelo bogat repertoar domišljije in z različnimi triki dosežejo, da plešemo po njihovih notah oz. da z nami ”manipulirajo”.

Pes običajno ne obvlada le ene oblike vedenja, da bi nas prelisičil, ampak jih je vešč precej več. To, da bo med vnetim igranjem z vrstnikom prišel za hipec k nam in nas z neizmerno nedolžnim pogledom premamil, da mu bomo dali priboljšek, je verjetno le ena od mnogih veščin. Sicer pa je s svojim vedenjem ugotovil: ni mu treba veliko, da ga bomo nagradili vsaj s kakšno malenkostjo. Kdor še vedno zanika, da kuža z njim vsaj malce manipulira, naj preveri, ali se dogaja kakšna oblika spodaj opisanega vedenja. Te oblike običajno potrjujejo, da z nami manipulira:

  • Klovnsko vedenje in različne druge oblike poskusov, da bi dosegel našo pozornost;
  • cviljenje, lajanje, suvanje z gobčkom ali kaj podobnega, s čimer skuša doseči, da bi z njim sodelovali;
  • vsiljivo pozivanje, da bi se z njim igrali;
  • stalno ponavljanje določenega vedenja, za katerega ve, da bo nagrajeno s priboljškom;
  • fiksiranje z očmi, skupaj z uporabo ”dramatičnega pogleda”;
  • norčavost, s katero skuša prikriti vedenje, za katerega ve, da nam ni všeč;
  • nerganje in protestiranje, da bi lahko delal po svoji voljo.

Jože Vidic, dr. vet. med

Eno pasje ni sedem človeških let

Psi se starajo mnogo hitreje od ljudi, vendar formula množenja s številko 7 ni najbolj verodostojna.

Pasji razvoj posebej intenzivno poteka v prvem letu življenja, potem pa se dozorevanja oz. staranje upočasni.

Najpomembnejša dejavnika, ki določata tempo staranja sta pasma in velikost. Pri enem letu starosti so psi načeloma sredi najstniškega obdobja in so že dosegli spolno zrelost, torej jih nikakor ne moremo primerjati s sedemletniki. Mnogo majhnih in pritlikavih psov (maltežani, pritlikavi kodri, čivave …) dočaka starost 15 let in več, medtem ko večina velikih psov molosoidnih pasem (nemške doge, angleški mastifi, novofundlandci …) po navadi živijo od 8 do 10 let.

Pri tem je zanimivo še to, da prav psi velikih pasem dozorijo pozneje kot majhni psi, kljub krajši življenjski dobi.

Visok, otroški glas bolj pritegne pasjo pozornost

Raziskovalci na britanski York University so želeli ugotoviti, kakšen vpliv ima na psa uporaba visokega (otroškega) glasu. ”Vemo, da psi ne morejo govoriti, zato smo želeli ugotoviti, ali način, s katerim nagovarjamo psa, vpliva na njegovo razumevanje,” je dejal glavni vodja raziskave Alex Benjamin.

Dosedanje tovrstne raziskave so pokazale, da ima ”otroška” govorica vpliv pri mladičkih, medtem ko je ta na odraslega psa zanemarljiv. Toda Benjamin in ekipa, ki so testirali prav 69 odrasl1ih psov, so dokazali, da ni čisto tako. Psi so pri testih poslušali različne glasove ter vsebino. Najprej osebo, ki je uporabljala ”otroški” glas in besede, usmerjene k psu (”priden kuža”, ”a greva na sprehod”). Druga oseba je uporabljala ”odrasel” glas brez vsebine, ki bi se navezovala na psa (”včeraj sem bil v kinu”). Potem pa so vse to še premešali. Psi so poslušali še osebo z ”otroškim” glasom, a brez vsebine, ki bi se navezovala na psa in osebo z ”odraslim” glasom in k psu usmerjeno vsebino. Tako so ugotavljali, ali je ton glasu tisti, ki vzbudi pasjo pozornost, ali so to same besede.

Raziskovalci so opazovali stopnjo pozornosti, ki so jo psi namenili posameznim glasovom, psi pa so morali izbrati, s katerim ”glasom” bi se raje igrali in družili.

Rezultat? Psi bi se najraje družili z ”govorcem”, ki se pogovarja ”po otroško” in z vsebino, ki je namenjena psu. Torej, da na polno vzbudimo pasjo pozornost, moramo uporabiti obe stvari.

”Zdi se mi zelo zanimivo, da so naši psi sposobni uporabljati tako akustično kot vsebinsko informacijo, da ugotovijo, kateri govor je namenjen njim,” je dejal avtor raziskave, zaključil pa takole: ”Če uporabljate to vrsto govora, lahko to raziskavo jemljete kot dokaz, da niste nora pasja mama. Psi imajo očitno to radi!”

Psi za odkrivanje glutena

Psi nam pomagajo na različnih področjih, pri tem zagotovo najbolj izstopa zdravstveni vidik. Od leta 2011 psi pomagajo tudi ljudem s celiakijo in sicer tako, da odkrivajo vsebnost glutena v hranilih.

Prvega psa za odkrivanje glutena je izšolala znana slovenska vaditeljica psov Maja Golob. To je bil beauceron Elias, ki še vedno pomaga veterinarki s celiakijo v ZDA. Golobova je kasneje izšolala še nekaj psov, ki pomagajo svojim ljudem v ZDA. Ni znano, koliko je vseh psov za odkrivanje glutena, vsekakor pa številka ni visoka, v Evropi naj ne bi bilo še nobenega. Kot je dejala Golobova, so za odkrivanje glutena najprimernejše ovčarske pasme, pa tudi prinašalci in španjeli. Pes mora biti po naravi zelo vodljiv, imeti mora veselje do dela z nosom. Poleg tega mora imeti vse lastnosti dobrega spremljevalca in družabnika.

Šolanje je precej zahtevno, saj je treba psa naučiti, da bo hrano ovohal ter zanesljivo nakazal, ali je v njej gluten. Pasji nos je sposoben odkriti tudi zelo majhne količine glutena, nakaže celo, če gre zgolj za ”okužbo” določene hrane z glutenom. Takšna natančnost oz. občutljivost pa je seveda nujno potrebna, saj bolniku škodi že najmanjša količina te rastlinske beljakovine. Psa večinoma uporabljajo za odkrivanje glutena v hrani, ki ni pripravljena doma.


Šolanje psa za odkrivanje glutena traja v več fazah od 6 do 9 mesecev.


Psa je pri učenju treba seznaniti z večino hrane, ki vsebuje gluten, in ga naučiti, da jo razlikuje od brezglutenske in da to zna tudi nakazati. Glede na obstoječe informacije, je zanesljivost psov pri odkrivanju glutena praktično 100 %. Do napak prihaja le na pričetku, ko uporabnik in pes še nista usklajena.

Izberimo psa pri odgovornem vzreditelju

S povečevanjem povpraševanja se je povečalo število vzrediteljev in trgovcev, ki marsikdaj oddajajo povsem ne-socializirane ter psihično in fizično bolne živali. Zato je zelo pomembno, da izberemo psa pri odgovornem vzreditelju, ki ne vzreja zgolj za denar.

Odsvetujemo nakup psička pri trgovcu ali prek pogosto zavajajočih oglasov na spletu, čeprav je cena ugodna, psa pa dobimo takoj. Pri takem nakupu je namreč veliko možnosti, da bomo v hišo dobili bolnega psa in da bomo v nekaj mesecih odšteli za veterinarja veliko več denarja, kot če bi ga kupili pri vrhunskem vzreditelju. Da o vzgojnih težavah sploh ne govorimo …

Še najmanj bomo tvegali, če si bomo psa omislili pri vzreditelju, ki vzreja pod okriljem kinološke zveze in v skladu z vzrejnimi predpisi. Seveda si tudi med njimi razlike, a z malo iznajdljivosti nam ne bo težko ugotoviti, ali imamo opraviti s človekom, ki vzreja predvsem za denar ali pa z ljubiteljem, ki mu je veliko do tega, da bo oddal zdravega mladiča.


Žal so tudi pri nas vzreditelji, ki imajo po dve legli na leto, v enem so mladiči z rodovnikom, v drugem pa brez njega.


Pojavljajo se tudi slovenski vzreditelji, ki ponujajo mladiče, denimo s srbskim rodovnikom. V vseh takih primerih si vsekakor lahko mislimo, da nekaj ni v redu: ne nasedajmo praznim izgovorom, zakaj mladiči nimajo rodovnika.

Odgovoren vzreditelj redno vodi dnevnik razvoja mladičev, redno spremlja njihovo telesno težo, mladičke razlikuje po zunanjosti in zelo natančno pozna tudi vedenjsko sliko vsakega posebej. Ne smemo pozabiti, da je vedenjska slika psa v veliki meri odvisna od vzreditelja. Mladički so namreč pri vzreditelju precejšen del (vsaj 5 tednov) obdobja socializacije. Obdobja, ko se oblikuje njegov značaj, njegova vedenjska slika. Tudi sobna čistoča je v veliki meri odvisna od vzreditelja.


Če mladiček v leglu ni imel možnosti, da bi fiziološke potrebe opravljal zunaj kotišča, bomo imeli zelo verjetno veliko težav pri navajanju na sobno čistočo.


Nekaj nasvetov o tem, kako prepoznati odgovornega vzreditelja:

  • Odgovoren vzreditelj nas ne bo odpravil pri vhodnih vratih.
  • Razkazal nam bo vse mladiče, kot tudi mater in očeta (če bo pri njem).
  • Seznanil nas bo s posebnostmi pasme.
  • Pokazal bo potrdilo, da si je leglo ogledal vzrejni referent pasemskega kluba.
  • Predal nam bo zdravstveno knjižico psa ali potni list in številko mikročipa.
  • Zagotovil nam bo, da je redno odpravljal notranje zajedavce in je mladiča cepil proti kužnim boleznim.
  • Dovolil nam bo, da si bomo po tretjem tednu starosti večkrat ogledali mladičke.
  • Odgovoril bo na vsa naša vprašanja.
  • Temeljito nas bo izprašal, ker mu ni vseeno, v kakšnih razmerah bo živel mladiček.

Jože Vidic, dr. med. vet

Prihod drugega psa v hišo

Statistike pravijo, da ima vsaj četrti lastnik v hiši več kot enega psa. Je pes res bolj zadovoljen, če ima v hiši pasjo družbo?

V večini primerov je pes, ki je krdelna žival zadovoljen, če dobi pasjo družbo. Pri tem je potrebno novega psa k hiši pripeljati ”počasi”. Če je le mogoče, pred prihodom novega psa domov oba odpeljemo na skupni sprehod – na povodcu. Tako bomo novinca navajali na svojega psa in ga seznanili z okoljem. Ne smemo se vmešavati, če bo naš ”stari” pes novemu pokazal, da je on šef, saj bi s tem lahko izzvali ljubosumje. Iz istega razloga se, ko se bo novi pes ”vselil” ne ukvarjajmo preveč z njim, od vsega začetka mu moramo dopovedovati, kakšne so omejitve in kakšen red imamo v hiši. Hkrati pa je treba z novim psom ustvariti dobro povezavo, to pa je mogoče le brez prisotnosti ”starega” psa.

Več psov ni manj dela

V zmoti je, kdor misli, da bo prihod drugega psa prinesel lastniku več časa zase. Resda se psa igrata med seboj in hitreje zamotita kot en sam, vendar sedaj se mora lastnik namesto z enim, ukvarjati z dvema in še z vsakim posebej. Sploh to velja, če sta psa različnih starosti, na različnih vzgojnih stopnjah, z različnimi nagnjenji.


Nekateri si drugega psa omislijo zato, ker imajo s prvim vedenjske težave in upajo, da bo drugi nekakšen ”psihoterapevt”. To bi znalo držati edinole v primeru, če je novi pes starejši, stabilen in z vzornim vedenjem. Pa še to ni nobeno pravilo, zato to ni pravi razlog za še eno pasjo družbo.


Dva psa sta tudi podvojene finančne obveznosti, na kar je treba pomisliti pred odločitvijo.

Kako bo novega psa sprejel naš stari?

In seveda – vprašajmo se, kako bo psa sprejel naš prvi pes. Načeloma velja: če je naš pes socializiran in prijazen do okolja, bo vrstnika zelo verjetno z veseljem sprejel. So pa tudi samotarji, ki jim je pasja družba odveč in so takšni, ki hočejo imeti svojega človeka le zase. Pred prihodom drugega psa je koristno preizkusiti, kako se naš pes odziva na vrstnike. In če ne bo dobro kazalo, je bolje idejo o drugem psu opustiti. Upoštevajmo, da je pes visoko razvito živo bitje s svojimi individualnimi in vedenjskimi lastnostmi, s svojimi potrebami in zahtevami, s posebno naklonjenostjo ali odporom in s svojo lastno osebnostjo.


Prihod drugega psa v hišo bo manj stresen, če je prvi pes:

  • psihično dozorel in v srednjih pasjih letih
  • dobro socializiran
  • lepo vzgojen in ubogljiv
  • brez neželenega vedenja
  • zdrav in nima kakšnih težav, zaradi katerih si želi samote oz. potrebuje posebno nego.

Jože Vidic, dr. med. vet

Tudi majhni psi potrebujejo vzgojo in šolo

Večkrat se srečamo z vodnikom kakšnega malega psa, za katerega je očitno, da mu primanjkuje osnov vzgoje in poslušnosti. Žal je veliko vodnikom malih psov mnenja, da njihov mali pes ne potrebuje nobene vzgoje ali šole, ker je pač majhen.

S tem seveda škodijo tako svojemu psu kot okolici, saj psa očitno ne vidijo kot pravega psa, pač pa kot mali pasji nadomestek, okolica pa gotovo ne uživa v vedenjskih težavah, ki jih kaže mali pasji razposajenec.


Dejstvo je, da je vsak pes le pes, ne grede na velikost. Pa vendar malim psom marsikdo ne priznava dolžnosti in pravic, ki pasji vrsti pripadajo.


Prav je, da se enakovredno posvetimo tudi vzgoji malih psov, čeprav je jasno, da pritlikavi pes, težak le nekaj kilogramov, svoje okolice kljub nevzgojenosti ali napadalnosti ne ogroža toliko, kot znatno težji pes s podobno vedenjsko sliko.

To pa nikakor ne pomeni, da ne more povzročiti nobene škode. Napadalen mali pes namreč lahko prav tako hudo prestraši otroka ali starejšo osebo, lahko preganja druge živali ali se zapodi pod avto in povzroči prometno nesrečo. Ob vsem skupaj pa ne pozabimo še na to, da pes, ki se zaganja v druge pse in ljudi, tudi sam ni sproščen in zadovoljen.

Rodovniško leglo je ali pa ga ni

Nekateri ”vzreditelji” še vedno prodajajo zgodbe o tem, kako imajo v sicer rodovniškem leglu nerodovniškega mladiča, ker da je bil ta nadštevilen.

Temu še danes marsikdo verjame. V Sloveniji je do leta 1998, ko je bil sprejet prvi slovenski Zakon o zaščiti živali, res veljalo, da se v leglu pusti pri življenju le šest mladičev (izjemoma osem), vse ”nadštevilne” pa je bilo treba usmrtiti do petega dneva starosti. Razlogi za to so bili praktične narave, nekoč namreč še ni bilo prilagojenega mleka ter visokokakovostnih briketov za mladiče, zato bi bilo vzdrževanje velikega lega ter doječe samice precej težko. To pravilo pa že dolgo ni več v veljavi, rodovniško leglo je ali pa ga ni!

 

O vzgojnih pripomočkih

Piščalka, kliker, prinosilo, priboljški, dolg povodec … ? Tokrat o tem, katere so v praksi pozitivne in negativne strani vsakega izmed pripomočkov.

PIŠČALKA

  • Pozitivno: Pri klicanju psa s pomočjo piščalke ne izražamo nobenih čustev, saj je pisk vedno enak. Psa naučimo, da se bo odzval na dva kratka piska in prišel k nam. Prednost uporabe piščalke je tudi v okolju, kjer je več ljudi, ki se sprehajajo s svojim psom. In še to: odpoklic s pomočjo piščalke lahko uporabljajo enakovredno vsi družinski člani.
  • Negativno: Precejšnja pomanjkljivost je, da moramo imeti piščalko vedno s seboj. Če jo bomo pozabili, bomo imeli težave, ko bo pes prosto spuščen in ga bomo želeli poklicati.

KLIKER

  • Pozitivno: Kliker omogoča hitrejše in časovno natančno potrjevanje želenega vedenja. Če na primer psa učimo kakšen trikec, je namreč zelo pomembno, da ga potrdimo v trenutku, ko bo izvedel želeno. Z glasom ali na kakšen drug način to zelo težko dosežemo. Poleg tega kliker zveni vedno enako, svoj glas pa, čeprav nehote, spreminjamo, saj nan deluje tudi naše čustveno razpoloženje. Uporaba klikerja je koristna tudi pri takoimenovani desenzibilizaciji oz. pri odpravljanju neželenega vedenja. Tudi pri tem je namreč pomembno, da vedenje potrdimo v pravem trenutku. Z nepravilno uporabo klikerja pa naredimo več škode kot koristi.
  • Negativno: Slaba stran klikerja je, da ga moramo imeti vedno s seboj. Skrbniki, ki ga uporabljajo, ga večkrat pozabijo, ali pa imajo težave s tem, ker morajo v roki hkrati držati povodec, kliker, priboljšek oz. Nagrado … Z malce spretnosti pa se na uporabo klikerja hitro navadimo.

PRIBOLJŠKI

  • Pozitivno: Ko želimo psa karkoli novega naučiti, je zelo pomembno, da ga znamo motivirati. Pri večini psov za to odlično učinkuje hrana. Ko gremo s psom na sprehod je najbolje, da vzamemo s seboj tudi priboljške. Shranjene imamo lahko v posebnih torbicah, ki so v različnih barvah in oblikah na voljo v trgovinah za živali. Priboljše lahko menjamo, saj tako naš štirinožec ne bo vedel, kaj ga na določen dan okusnega čaka. En dan damo v torbico koščke sira, drug dan salame, nato brikete …
  • Negativno: Še zlasti pri psih, ki so nagnjeni k debelosti, pazimo, da priboljškov ne bo preveč. Še najbolje bo, da ustrezno zmanjšamo redne obroke, s tem pa bomo pri psu ohranili optimalno telesno težo. Prekomerna telesna teža obremenjuje še zlasti starejše pse in slabo deluje na ves organizem. Priboljške kot nagrado uporabljamo predvsem pri učenju novih znanj, pri utrjevanju in ”navadni” vadbi pa nagrajevanje postopoma opuščamo. Priboljške uporabljamo le občasno, za dobro opravljeno delo pa naj bo dovolj pohvala.

DOLG POVODEC

  • Pozitivno: Še zlasti pri psih, ki niso zanesljivi pri odpoklicu, lahko koristno uporabimo dolg povodec. To je lahko približno deset metrov dolga vrvica, na kateri je pes navezan, ko ga spustimo. Povodec naj bo čim lažji, še najbolje, da uporabimo primeren kos dovolj močne vrvice, ki jo pes vleče za seboj. Tako bomo nanj lahko delovali tudi, ki bo malce bolj oddaljen. Preprečili bomo lahko neželeno pobiranje nesnage, preganjanje divjadi, mačk, kokoši, najbolj pomembno pa je, da bomo lahko utrjevali odpoklic.
  • Negativno: Smisel tega, da je pes spuščen na dolgem povodcu je preprečevanje prevelikega oddaljevanja. Pomembno pa je, da povodca na drugem koncu ne držimo. To je napaka, ki jo dela marsikateri skrbnik. Pa še to: metodo lahko uporabljamo le na odprtem terenu in ne na primer v gozdu, kjer bi se pes lahko zataknil.

ISKANJE PRINOSILA

  • Pozitivno: Za boljšo povezanost s psom lahko koristno uporabimo ”mošnjiček” oziroma prinosilo. Vanj skrijemo priboljšek in ga med sprehodom skrijemo tako, da ga pes ne bo videl in ga nato pošljemo, da ga bo poiskal in prinesel k nam. Seveda ga zato nagradimo z delom vsebine iz ”mošnjička”. Sprva skrijemo prinosilo tako, da ga bo pes zlahka našel, pozneje pa tako, da se bo moral malce bolj namučiti. Vajo lahko izvajamo tudi v hiši ali na domačem vrtu.
  • Negativno: ”Mošnjiček” ali prinosilo s hrano lahko skrijemo le v domačem okolju, kjer v bližini ni drugih psov. Sicer se lahko zgodi, da bo moral pes svoj plen čuvati pred konkurentom, kar lahko izzove spopad. Paziti moramo tudi, da bomo imeli med iskanjem psa ves čas na očeh. Med drugim tudi zato, da si ne bo ”postregel” sam. Priboljšek naj dobi namreč šele, ko nam bo mošnjiček prinesel.