Prevzgoja nevarnih psov

V Sloveniji že nekaj let velja obvezno prešolanje nevarnih psov. V skladu z Zakonom o zaščiti živali imamo tri uradne izvajalce prevzgoje nevarnih psov (tri uradno potrjene programe prevzgoje nevarnih psov v treh različnih društvih).

Tokrat si bomo podrobneje pogledali Zakon in pogledali, kako poteka program prevzgoje v Kinološkem društvu Kamnik.

Pes je ugriznil – kaj zdaj?

Vsak ugriz psa se mora prijaviti na veterinarsko inšpekcijo. Običajno to stori antirabična ambulanta, kamor so napoteni udeleženci dogodka, ali veterinar, kadar so udeležene živali. Ugriz psa se vedno zavede v centralni register psov. Če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino. Če skrbnik psa pri izvedbi ukrepov ne sodeluje, se namestitev psa v izolatorij na njegove stroške odredi zavetišču.

Usmrtitev psa, če ugriz povzroči smrt ali hudo poškodbo

Uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka, ali če je iz obvestila pristojnih služb razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Tudi, ko je prevzgoja nevarnega psa neuspešna ali se lastnik psa, ki je napoten na obvezno prevzgojo psa, tega ne udeleži. Skrbniku psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, upravni organ, pristojen za veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, če je že pred tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo.

Šolanje nevarnega psa

Šolanje psov je po zakonu obvezno:

  • če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od ugriza psa. Nevaren pes je pes, ki že ima za seboj ugriz človeka ali živali in je že zaveden v centralnem registru nevarnih psov;
  •  za psa, ki živi ali bo živel v istem okolju kot lastnik, katerega pes je bil usmrčen zaradi zgoraj navedenih razlogov. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od usmrtitve prejšnjega psa oziroma nakupa novega psa.

Šolanje iz prejšnjega odstavka mora biti opravljeno ob udeležbi lastnika psa po programu, ki ga potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo na podlagi mnenja strokovne komisije. Takšen program se izvaja tudi v Kinološkem društvu Kamnik, v ŠKD Bajka in v KD Krško.

Uspešnost opravljenega šolanja psa preveri komisija, ki jo imenuje nosilec programa šolanja in mora biti sestavljena iz strokovnjakov s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, njena sestava pa mora biti navedena v programu šolanja. Lastnik psa je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register psov.

Prevzgoja nevarnega psa se razlikuje običajnega šolanja psov

Pri šolanju oziroma prevzgoji nevarnih psov je vsekakor veliko specifike, ki se pri rednem šolanju psov pojavlja v manjši meri. Gre za odpravljanje dokaj zapletenih negativnih reakcij psa, ki imajo vedno določeno ozadje, ki je lahko pogojeno z različnimi dejavniki. Za uspešno prevzgojo je zato treba najprej ugotoviti same vzroke za izraženo agresijo pri psih in jih nato z različnimi metodami, glede na samo dojemanje psa in seveda tudi zmožnost in pripravljenost vodnika, postopno tudi odpravljati. Torej gre v bistvu najprej za spremembo v miselnosti in večinoma do tedaj napačnih reakcijah vodnika in nato postopno preko treningov tudi za spremembo obnašanja psa v kritičnih situacijah.

Kako poteka prevzgoja nevarnega psa?

Že samo dejstvo, ali se je določen vodnik dejansko odločil, da se bo podal s svojim psom v prevzgojo, je zelo odločilno. Odkar imamo v Kinološkem društvu Kamnik potrjen program prevzgoje nevarnih psov, imamo veliko negativnih izkušenj z lastniki, ki le preko telefonov preverjajo, ne, kako bi dejansko psa prevzgojili, temveč, le kako bi v čim krajšem času pridobili potrdilo o prevzgoji psa. Zato vsakega, ki nas kontaktira po telefonu, le na kratko obvestimo o pogojih šolanja oziroma prevzgoje pri nas ter osebo skupaj s kužkom povabimo na pogovor na društvu. Na tem prvem uvodnem razgovoru se ugotovijo okoliščine ugrizov, spoznajo določena dejstva o navadah lastnika in bivanju psa. Opravimo tudi kratek preizkus dejanskega odnosa med lastnikom in psom. Prevzgoja se začne najprej na poligonu in nato nadaljuje v urbanem okolju. Glede na napredek psa oziroma sposobnost lastnika se nato vaje nadaljujejo z obremenjevanjem z različnimi motečimi dejavniki in izpostavljanjem kritičnim situacijam (pri teh nam v KD Kamnik pomagajo člani s svojimi psi). Šele, ko sta vodnik in pes do določene meje pripravljena, se izpostavita dejanskim, nepredvidenim kritičnim situacijam.

Izpit pred strokovno komisijo

Na koncu prevzgoje morata tako vodnik kot pes opraviti izpit pred strokovno komisijo, ki odloči, ali je bila prevzgoja uspešna ali ne. V okviru programa Kinološkega društva Kamnik je predviden izpit pred dvema priznanima mednarodnima kinološkima sodnikoma. Sam okvir izpita je na kratko napisan že v programu, pred izpitom pa se skupaj s sodnikoma lahko določijo še določene vaje oziroma kritične situacije, v katerih se preizkusi dejanska prevzgoja psa in zmožnost vodnika, da v taki situaciji pravilno reagira in prepreči agresivno vedenja psa.

Zavedanje težave je prvi korak k uspehu

Vsekakor pa je priporočljivo, da se vsi, ki potrebujejo pomoč pri vzgoji, obrnejo na kinološka društva, preden jih na to opozori država. Zavedanje težave je prvi korak k uspehu. Smo v mesecu, ko so vsa društva začela z aktivnimi tečaji šolanja psov. Prvi korak je že v vzgoji mladička. Če se vendarle pojavijo težave s problematičnim vedenjem, vam svetujemo, da se čim prej obrnete na strokovnjake, ki vam bodo znali pomagati. Seveda pa si morate spremembe najprej želeti sami ter biti pripravljeni na trdo delo in vztrajanje tudi, ko je uspeh še daleč. Reševanje problematičnega vedenja je namreč dolgotrajno in zahtevno, veliko enostavnejše je pravilna vzgoja in šolanje že v sami mladosti in naprej.

Prepozno za šolanje in vzgojo psa ter lastnika ni nikoli. Drži, da je šolanje psa s starostjo in negativnimi vplivi okolja težje in dolgotrajnejše, a vsekakor ni nemogoče. Potrebna je le volja lastnika in odprto srce za nova spoznanja in nov drugačen način dela ter življenja s psom. Najtežje je spremeniti miselnost in reakcije ljudi, saj te odločilno vplivajo na šolanje in vzgojo psa. Ključ do uspeha dobro vzgojenega psa se vsekakor skriva v lastniku. Kadar potrebuje lastnik pomoč, pa smo inštruktorji tukaj zato, da pomagamo in usmerjamo lastnika v pravo smer.

Urška Krivec

Zakonodaja psa ne dojema kot družinskega člana

Pravilnik o zaščiti hišnih živali je zadnje spremembe doživel leta 2014, poznavalci pa zakonodajo označujejo kot zastarelo.

»Skrbnik živali mora skladno z zakonodajo zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren potrebam živali,« pravijo na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Glede bivalnega prostora zakonodaja pravi, da mora imeti pes ustrezen bivalni prostor, ki mu zagotavlja zaščito pred padavinami, vetrom, mrazom in sončno pripeko, preprečuje pobeg živali in omogoča potrebno bivanje.

Zakon določa velikost pesjakov in dovoljuje, da je pes privezan, dolžina priveza, merjena pri tleh, mora biti enaka najmanj 3-kratni dolžini psa, vendar ne krajša od 3 metrov. Privezanih pa ni dovoljeno imeti psov, mlajših od 6 mesecev, ter visoko brejih psic in psic z mladiči.

Glede morebitnih sprememb zakonodaje smo se obrnili na Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer odgovarjajo, da trenutna sprememba predpisov ni predvidena, da pa bo v prihodnje gotovo prišlo do določenih prilagoditev tudi na tem področju.

Zanimivo je, na kar so nas opozorili v društvu AniMe, da je v publikaciji z naslovom O odgovornem lastništvu psa, ki jo je tedanja Veterinarska uprava izdala leta 2010, jasno zapisano, da sodobna doktrina dobrobiti psov odločno odsvetuje dolgotrajno privezovanje, da s takim korenitim posegom v življenje psa človek psu povzroči cel kup omejitev, ki pri psu povzročajo resne vedenjske spremembe. Kot je zapisano, je znanstveno dokazano, da pes, ki je stalno privezan, lahko postane agresiven, ali začne kazati druge oblike nezaželenega vedenja, kot so na primer neprestano lajanje, tuljenje in podobno.

»Torej, ljudje in stroka se zavedajo in poznajo vse te težave privezovanja, država pa predpisuje dolžino verige. Nekaj ni v redu. Zakonodaja je slaba, zastarela in omogoča krutosti,« so ostri v omenjenem društvu.

V društvu za zaščito živali Kranj menijo, da slovenska zakonodaja ni naklonjena dejstvu, da je pes družinski član in da si noben pes ne zasluži bivanja na verigi, ne glede na to, kako dolga je. Pes je namreč družabna žival, psi na verigah pa imajo večinoma minimalno stikov s človekom in premalo gibanja, saj je njihova naloga pretežno, da so psi čuvaji.

»A ti časi so mimo,« se strinja tudi priznana kinologinja Karmen Zahariaš. Kot pravi, danes na pse gledamo drugače in ob primerni vzgoji lahko precej nemoteče živijo z nami v stanovanju. Poudari še, da so psi na verigi ali v pesjakih precej bolj izpostavljeni nekaterim nevšečnostim in nevarnostim (nevihte, grmenje, petarde, rakete, pa tudi zastrupitve, poškodbe, kraje in izživljanje tistih, ki psov ne marajo, ali jih moti lajanje).

Lastniki psov srečnejši od lastnikov mačk

Raziskava je pokazala, da je kar 36 % lastnikov psov svoje stanje označilo kot ‘zelo srečno’, medtem ko je tako odgovorilo le 18 % lastnikov mačk.

Gre za ugotovitve The General Social Survey (GSS), ki jo vodi organizacija NORC na univerzi v Chicagu. Raziskava je primerjala življenje pasjih in mačjih skrbnikov. Poleg zapisanega, so ugotovili še, da so pasji lastniki bolj pogosto poročeni in bolj pogosto so tudi lastniki hiš, kot pa mačji lastniki. GSS je te podatke zbirala od leta 1972, pri tem pa so vsako leto vključili od najmanj 1500 do največ 3000 ljudi. Pri tem pa so posameznikom sledili na najrazličnejših področjih, od tega denimo, ali konzumirajo marihuano pa do tega, v kakšni zvezi so.

To pa ni edina raziskava, ki je analizirala življenje pasjih in mačjih lastnikov. Nedavna študija 2000 odraslih pasjih skrbnikov je pokazala, da v povprečju le ti prehodijo 1400 kilometrov na leto in so na splošno mnogo bolj fit v primerjavi s tistimi, ki jim psi ne delajo družbe. Še ena raziskava iz leta 2016 pa je pokazala, da so lastniki psov na vseh vidikih življenja bolj zadovoljni in srečni kot pa lastniki mačk.

Da pa ne bo kakšnega razočaranja pri mačjih skrbnikih, naj zapišemo še, da je še mnogo več raziskav analiziralo življenje tistih, ki jim nasploh družbo dela kakršnakoli domača žival in prav vse so pokazale, da družba živali pozitivno vpliva na posameznika, njegovo produktivnost v službi in njegovo zadovoljstvo z življenjem nasploh.

Španski alano (Alano Español, španski buldog)

Te velike in močne pse preprostega videza in s fiziologijo, ki ji ustreza dolgotrajnejši hitri tek ter zadrževanje divjih živali in domače živine, menda nikoli niso vzgajali zaradi videza.

To so bili namreč od nekdaj delovni kmečki psi, ki imajo naravnost izjemno sposobnost okrevanja, tudi ko so poškodovani ali bolni. Poleg tega veljajo za zelo ubogljive pse, saj se gospodarju uklonijo in podredijo, do družine in ljudi, ki jih poznajo, pa so nadvse ljubeči. So zelo zanesljivi, stabilni in zelo malo lajajo, med molosi pa so ena redkih pasem, ki se ne slini in ne smrči.

Po načinu hoje ga primerjajo s panterjem

Španskega alana med hojo velikokrat primerjajo s panterjem: oboji imajo navado držati glavo nizko, rahlo in počasi jo nagibajo na vsako stran, zaradi česar njihova močna pleča še bolj opazimo. Obenem lahko ta pasma psov dlje časa ohrani stanoviten, eleganten in okreten tek. Pri galopiranju so hitri, telo v celoti raztegnejo in skrčijo pri vsakem koraku, oviram pa se izmikajo z neverjetno spretnostjo, zaradi česar dajejo videz, kot da se nikoli ne utrudijo. Barva dlake pri tej pasmi psov, kjer samci v višino dosegajo med 58 in 63 centimetri, samice pa med 55 in 60 centimetri, sicer vključuje rumeno in volčjo sivo, rumenkastorjavo in rdečo (v svetlih ali temnih odtenkih), in sicer z ali brez tigrastih vzorcev (lise) in/ali črno masko. Pri črni in rumenorjavi barvi so tigrasti vzorci vedno prisotni, medtem ko so beli vzorci lahko prisotni le na gobcu, vratu in prsnem košu, spodnjem delu nog, trebuhu in na konici repa; bela barva nikoli ne prevlada. Zanimivo je, da kratka dlaka španskega alana nima vonja in je na dotik kot pliš, zaradi česar nega tega psa resnično ni zahtevna. Odrasel pes sicer tehta med 35 in 40 kilogrami, njegova življenjska doba znaša tudi 14 let in več.

V Sloveniji le enajst predstavnikov te pasme

V naši državi imamo po podatkih vzrediteljice Urške Kladnik iz Brezove Rebri pri Dvoru trenutno le enajst predstavnikov te zelo stare pasme. »S pasmo sem se srečala leta 2011 na konjskem sejmu na Poljskem. Ko sem prišla domov, sem premetala cele kupe knjig in internetnih strani, a sem o tej pasmi našla izjemno malo informacij in še te so bile napisane v španskem jeziku. Po letu dni sem navezala stik z rejcem španskih alanov in se po večurnih pogovorih z njim odločila za nakup svoje prve psice. Po dobrem letu me je obvestil, da je paril eno od svojih psic, od katere lahko pričakujem svojo prvo psičko. Ta se je skotila 9. septembra 2013, rejec pa mi jo je priporočil glede na značaj in na moj stil življenja. Zaupala sem njegovi presoji in priznati moram, da je imel prav,« priznava Urška Kladnik. Novembra 2013 je v njeno življenje tako vstopila psička z imenom Vengo Irana Zattara.

»Od takrat z vsakim dnevom spoznavam čudovite lastnosti te pasme. Januarja 2014 sem se dogovorila še za nakup samca iz Španije, ki sem ga dobila pri zelo znanem rejcu Carlosu del Villarju, in tako je naš moški potomec te pasme z imenom Baracus de Villar del Monte priletel z letalom iz Madrida v Slovenijo,« dodaja sogovornica. Po opravljenih vseh testih, vzrejnih pregledih in registraciji psarne, so 13. marca 2016 dobili prvo leglo teh psov na slovenskih tleh, in sicer dve psički in tri samce. »Zelo vesela sem, da je vseh pet našlo lastnike v Sloveniji,« poudarja Urška Kladnik. V lanskem septembru so dobili še leglo štirih samcev, kar z drugimi besedami pomeni, da imamo v naši državi trenutno tri psice in osem samcev španskega alana.

Obožujejo delo in veliko svobode

»Ta pasma je bila ljubezen na prvi pogled in kot ugotavljam tudi pravilna odločitev. Pes ima samo dobre lastnosti: je izredno ubogljiv, hitro učljiv, prijazen do ljudi in vseh drugih živali. Obenem je resnično zelo potrpežljiv do otrok, ki jim je zvesti spremljevalec na vsakem koraku in se do njih velikokrat obnaša kot varuška,« pravi Urška Kladnik. Po njenem mnenju je ta pasma primerna za vsakogar, tudi za začetnike. »To so delovni psi, ki obožujejo delo in veliko svobode. Lastniki se morajo zavedati, da ta pes potrebuje veliko gibanja in da ima zelo rad človeško družbo, predvsem otroke. Španskega alana bi priporočila aktivnim ljudem, ki se radi gibajo v naravi, ljudem na kmetiji pa so ti psi pri zganjanju goveda nepogrešljivi. Prav tako bi to pasmo psov priporočila družinam z otroki, saj lahko v tem psu najdejo resničnega zaveznika in brezpogojno ljubezen z veliko mero potrpežljivosti«.

Kladnikova opozarja, da je pri socializaciji te pasme treba paziti na to, da ima ob sebi dovolj človeške družbe. »Poleg tega mu je treba jasno pokazati, kje so njegove meje, saj lahko v nasprotnem primeru postane dominanten celo do ljudi, čeprav naj bi se to zgodilo le redko,« izpostavlja.

Španski alano je po njenih besedah primeren za veliko kinoloških športov, saj je zelo učljiv in dober slednik. Ker je izredno hiter in okreten, pa ga bi bilo mogoče uporabiti tudi v agilityju in obrambi. »To so psi, ki za vsako ceno izpolnijo ukaz lastnika in pri tem ignorirajo tudi bolečino. Sicer pa pasma ni podvržena nobeni bolezni in dedni hibi. Tudi ko zbolijo, zelo hitro ozdravijo. Moj pes je pojedel strup za polže, po katerem večina psov pogine, a je ob pomoči veterinarja že isti dan zvečer veselo tekal okoli hiše,« zadovoljno pove lastnica, ki novo leglo te redke pasme – še največ njenih predstavnikov zasledimo v Španiji, okrog 600 – načrtuje spomladi leta 2020.

Katja Željan

Ob svetovnem dnevu veterinarjev

Zadnjo soboto v aprilu obeležujemo Svetovni dan veterinarjev. Dan je namenjen temu, da se spomnimo dela in vloge veterinarjev.

To ni le zdravljenje živali, čeprav smo jim prav za to najbolj in neizmerno hvaležni, kajne? A vendar, kot so poudarili na Svetovnem veterinarskem združenju, imajo veterinarji zelo pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju varne hrane, saj so prvi v vrsti, ki lahko preprečijo in nadzorujejo bolezni živali, odgovorni so tudi za nadzor živalskih proizvodov, kar je v zadnjem času še posebej aktualna tematika.

Pasje zvezde revije Moj pes

PRIČENJA SE IZBOR PASJE ZVEZDE.

Prvih 50 psov  (fotografij z največ prejetimi glasovi) bo šlo v naslednji krog, v katerem boste s svojimi glasovi izbrali končnega zmagovalca našega natečaja.  Ta bo dobil svoj prostor v reviji, obiskala ga bo naša novinarska ekipa s fotografom in postal bo zvezda naše revije.

(Šteje samo en glas)

RECEPT: ovseni piškoti z jabolkom

Ko človek enkrat zbere energijo in voljo za pripravo domačih pasjih priboljškov, kmalu ugotovi, da so res enostavni, hitro pripravljeni in v primerjavi s kupljenimi tudi prijazni do denarnice.

Zato tokrat delimo recept, ki so nam ga zaupali v Pasji pekarni Pika. Gre za ovsene piškote z jabolkom, za katere potrebujemo:

  • 1 jajce
  • 1 skodelica ovsenih kosmičev
  • 1 skodelice pšenične moke
  • 1 skodelica naribanih jabolk
  • 2 jušni žlici olja
  • malo cimeta

Priprava: Pečico segrejemo na 180 °C. V posodi zmešamo vse sestavine, da dobimo kašnato zmes. Z žlico oblikujemo majhne kupčke in jih polagamo na peki papir. Piškote pečemo okoli 20–25 minut. V pečici jih pustimo, da se ohladijo.

Pasje ljubosumje je tudi znanstveno dokazano

Večina pasjih skrbnikov je že kdaj zaznala, da je njihov pes ljubosumen. S pasjo ljubosumnostjo pa so se ukvarjali tudi znanstveniki.

V svojo študijo so raziskovalci z univerze v San Diegu vključili 36 psov. Psi so bili ob svojem skrbniku, ko jih je z lajanjem, cviljenjem ali mahanjem z repom izzival majhen, zelo živahen pes. Če so bili skrbniki v navzočnosti svojega psa na tega majhnega psička pozorni, če so ga ogovarjali ali se ga dotikali, se je njihov pes takoj odzval. Vrinil se je med svojega skrbnika in izzivajočega psička, in če se ta ni umaknil, je proti njemu celo šavsnil.

Raziskava je pokazala, da psi skušajo z določenim vedenjem prekiniti povezavo med svojim človekom in ”rivalom”. Raziskovalki, psihologinji Christine Harris in Caroline Prouvoust, vodji raziskave, sta to razložili kot ljubosumje.

Med gonitvijo je psički priporočljivo preprečiti plavanje

Ste vedeli, da med gonitvijo pri psičkah lahko pride do vnetja, zato je dobro v tem času psički preprečiti plavanje in kopanje?

Da pri psički ne bi škodljivi mikroorganizmi prišli v maternico, poskrbi maternični vrat (predel med nožnico in maternico), ki je v času mirovanja, ko ni gonitve, trdno zaprt. Med gonitvijo pa je vrat rahlo odprt, da se lahko iz maternice izloča kri, sluz ipd. In v tem času lahko prehajajo skozi nožnico v maternico tudi različni škodljivi mikroorganizmi, ki povzročajo vnetje. Treba je zapisati, da se v praksi to ne zgodi velikokrat, se pa. Zato veliko strokovnjakov vseeno priporoča, da se v tem času psički skuša preprečiti plavanje oz. kopanje.

Čiščenje notranjosti uhljev

Okužbe sluhovoda so pogosta tegoba, ki prizadene pse. Največkrat okužbo skrbniki prepoznajo, ko iz ušes njihovega ljubljenčka začne prihajati neprijeten vonj.

Za ohranjanje zdravja ušes je pomembno redno pregledovanje, zato tokrat o preventivi.

Za ohranjanje zdravja ušes je pomembno, da redno, najmanj enkrat na teden pregledujemo notranjost uhljev. Manjša količina ušesnega masla v notranjosti uhlja je nekaj povsem normalnega. Če je masla več, ga očistimo z mehko, navlaženo krpo ali s kosmom vate. Pri tem moramo seveda paziti, da masla oz. umazanije ne potiskamo v sluhovod.

Sluhovod je pri psih bolj ukrivljen kot pri ljudeh in ima obliko črke L. Pri vnetju se ušesno maslo nabira prav v kosti ‘črke L’. Za odstranjevanje odvečnega ušesnega masla v sluhovodu uporabimo tekočino za čiščenje ušes, ki nam jo je priporočil veterinar. Pustimo, da pes otresa z glavo, saj bo s tem odstranil tekočino iz uhljev in in sluhovoda. Nato psu z brisačo nežno osušimo ostanke tekočine na notranji strani uhlja. O tem, kako čistimo notranjost uhljev, nas bo poučil veterinar.

Vatirane paličice lahko pri psu uporabimo le za čiščenje notranjosti uhlja in vidnega dela sluhovoda. Nikoli pa s paličicami ne smemo segati v sluhovod, saj bi s tem potisnili ušesno maslo v notranjost sluhovoda, namesto da bi ga odstranili. Poleg tega bi lahko poškodovali sluhovod ali celo bobnič.

Težave z ušesi v mnogih primerih spremljajo močne bolečine, zato se pes z vsemi močmi in na vse načine brani vsakršnega posega. V takšnih primerih lahko pomaga le veterinar, ki da psu pomirjevalo ali pa ga celo anestezira.

Precej je psov, ki imajo sicer zdrava ušesa, a ne dopustijo nikakršnega poseganja vanje. To bomo še najbolj učinkovito preprečili tako, da bomo že mladiča navadili na čiščenje notranjosti uhljev. Seveda moramo biti pri posegu primerno nežni, psa moramo na čiščenje pripraviti, ga umiriti in pohvaliti, če bo ostal miren.