Pogovor: Mia Zahariaš, profesionalna trenerka psov za snemanja

Mia Zahariaš je v Sloveniji prva in edina profesionalna trenerka psov in mačk za nastope v filmih, reklamah, pa tudi v gledališču. V kinologiji deluje je že več kot dvajset let, pasje in mačje igralce pa je začela trenirati povsem po naključju. Danes je to njena služba, v kateri čuti veliko odgovornost, saj je njeno prvo pravilo, da se pes zabava in da ga delo ne bremeni.

Kakšno naključje se je zgodilo, da ste začeli trenirati pse in mačke za nastope pred kamero?

Včasih se stvari enostavno poklopijo. Več kot dvajset let nazaj sem imela v Kinološkem društvu Krim tečaj. Moja prijateljica pa je imela ‘custom’ agencijo, kjer je iskala igralce. Ko so jo prosili, če bi lahko poiskala še pasjega igralca, se je spomnila name in tako smo začeli s prvim projektom. Danes jih naredim med trideset in štirideset na leto.

Kako poteka vaše delo?

Naročnik me pokliče in pove, kakšnega psa si je zamislil za določeno vlogo. To v prvi vrsti pomeni, kako naj je pes videti in seveda, kaj mora pes narediti. Pričakovanja naročnikov so skoraj vedno nerealna, zato temu sledi iskanje neke skupne poti. Naročnik ve, kaj bi rad posnel, jaz pa vem, kaj pes zmore in česa ne ter koliko časa potrebujem, da psa pripravim na vlogo. Nato sledi iskanje primernega igralca, kar v praksi pomeni ogromno telefonov, elektronske pošte in osebnih srečanj. Imam bazo psov, s katerimi sem že delala, a velikokrat je treba najti nove igralce. Trenutno iščem dve črni dogi. Poleg videza mora biti pes še karakterno primeren in včasih je kar izziv najti prave igralce.

Kakšno osebnost pa mora imeti pasji igralec?

V prvi vrsti ne sme imeti nobenega strahu pred tujci, ne sme biti bojazljiv, mora biti samozavesten, fizično in psihično zdrav pes. Seveda je dobro, da kaj zna in to ne pomeni samo ‘sedi’ in ‘prostor’. Vendar se tudi zgodi, da najdem psa s primernim videzom in značajem, ki pa ga moram vse sama naučiti, in to v dveh ali treh tednih! Časa običajno ni prav več. Takrat se z lastnikom poskušam dogovoriti, da je pes pri meni v času njegove službe, da res vsak dan aktivno delava in trenirava. In vedno je izziv, ali nam ga bo uspelo nečesa naučiti ali ne. Sploh če gre za vedenje, ki je za določenega psa zelo težko.

»Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.«

Kateri izziv vam je do zdaj ostal najbolj v spominu?

Spomnim se reklame za Opel, ki smo jo snemali pred tremi leti. Potrebovali so dva mladička, enega labradorca in enega španjela. Cel projekt je bilo najti mladičke labradorca, ker jih ni bilo in spomnim se, da sem prevozila celo Slovenijo in še Hrvaško, da sem jih našla. Ni namreč dovolj, da je samo mladič te pasme, jaz moram psa videti v živo, ali je primeren in se nato pogovoriti z lastniki, da mi ga dajo za čas snemanja. No, na koncu sem našla tri mladičke vsake pasme in imela nekaj dni – poleg svojih treh psov – doma šest mladičkov. Vsakega mladiča smo nekaj naučili in smo jih menjavali na snemanju, tako da so trije skupaj odigrali vlogo enega. To je en zanimiv spomin …

foto: Katja Vogrinec

Doma vam družbo delajo trije kosmatinci, ki so tudi pasji igralci. So bili že izbrani s tem namenom?

Imam katalonsko ovčarko Malo, parson terierko Kiki in borderskega ovčarja Georga – dva sem dobila kot mladiča, terierko pa staro leto dni. Izbrala pa sem jih z namenom, da bodo primerni tudi za igranje. Zato sem pri svojem izbiranju pasjih prijateljev gledala tudi na videz, sicer pa kot kinologinja vedno svetujem ljudem, naj se v prvi vrsti osredotočijo na značaj. Res je, da delam z ogromno drugimi psi, toda zdi se mi smiselno imeti doma pse, za katere se mi zdi, da bodo velikokrat uporabljeni, da bo velikokrat želja naročnika prav po takšnem psu. Tudi vzgajam jih v tem duhu. Ne znajo na primer hoditi ‘poleg’ (po šolsko), saj je to pri delu čisto neuporabno. Znajo hoditi, da ne vlečejo, da hodijo tik ob meni, znajo hoditi z drugimi ljudmi, tako da jih ne gledajo, pa tako, da jih gledajo, znajo hoditi sami, počasi, hitro … To jih učim od prvega dne in še danes se trudim, da treniramo vsaj nekajkrat na teden.

»Na predstavi si psi privoščijo kar malo improvizacije, malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh).«

Vaši trije psi na snemanju na primer ukradejo hrano z mize ali pa skočijo v človeka, ko stopi skozi vrata. Kako pa je doma – znajo ločiti med tem, kaj smejo in česa ne?

Ja, to pa je težava. Meje so porušene, ker nekaj ne velja vedno in povsod. Lahko je to izgovor z moje strani, ampak moji psi precej kradejo. Teoretično bi sicer psa lahko naučil, da vzame samo takrat, ko delaš in na dovoljenje, pa bi se moralo iziti. Toda meni se v praksi ni izšlo. Če doma pustim nekaj na mizi in grem ven, bodo psi to vzeli z mize. Jaz tudi svojih psov ne smem učiti, da ne smejo skakati po ljudeh, ker bodo imeli potem na snemanju zadržke. Ogromno sem delala v tej smeri, da nimajo nobenih zadržkov pred tujci. Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.

Pes nasploh ve, kdaj dela – kdaj gre zares in kdaj ne?

Ja, to pa psi prav dobro vedo. Prijateljica ima belgijsko ovčarko, s katero trenutno delam pri projektu. To je edini pes pri nas, ki zna renčati na povelje. Ta psička se zaveda, da je bistvo, da kaže zobe in renči v kamero. Ona se v tistem trenutku odzove name, ampak je pod nadzorom, stoji pri miru, čaka in dobro ve, kaj je njeno delo. Potem dobi nagrado, in ko je situacije konec, priteče do mene in sva spet najboljši prijateljici. Psi zelo dobro preklapljajo med stvarmi. Ko sem pred kratkim po dveh mesecih na snemanje peljala svojo katalonsko ovčarko, jo je bilo eno samo veselje. Prav umiriti sem jo morala, da sva lahko začeli z delom.

»Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.«

Snemanje določenega kadra se lahko velikokrat ponovi. Kaj pa, ko je pes utrujen? So na snemanju, kjer so prisotni psi, kakšna posebna pravila?

Na snemanju imam eno in edino, zelo preprosto pravilo: Vsi ignorirajte psa! Ne glejte ga, ne božajte ga, ne ogovarjajte ga. Jaz na snemanju čutim veliko odgovornost, da bo pes nekaj uspešno naredil in da bomo to posneli ter seveda, da se bo pes v teh pogojih, ki niso enostavni, dobro počutil. Zato je pomembno, da ga vsi pustijo pri miru, da ni motečih dejavnikov. Vendar sploh pri kakšnih mladičkih igralci hitro pozabijo na profesionalnost. Glede utrujenosti psa pa je tako, da nekako sama predvidim, kdaj bo pes potreboval počitek in se to skušam dogovoriti že vnaprej. Vedno zaključimo, še preden ima pes dovolj. Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.

foto: Katja Vogrinec

»Vedno zaključimo snemanje, še preden ima pes dovolj.«

Pravite, da ste svoje tri pse tudi vizualno izbirali glede na pogoste potrebe naročnikov. Torej so določeni profili psov bolj zaželeni?

Tukaj gre vedno za stereotipe, predvsem pri reklamah. Reklame so hitre in morajo v najkrajšem možnem času nekaj sporočiti. Ni časa za razmišljanje. Majhna čivava bo običajno kužek od starejše gospe. Moj terierček je običajno kuža od moškega v srednjih letih, borderski ovčar pa s svojim z nežnim videzom največkrat igra družinskega psa. V reklamah ne bomo videli črnega psa, ker na prvo žogo niso fotogenični, privlačni, zanimivi. Pri filmih in nadaljevankah je to malce drugače. Lahko se uporabi tudi črne pse, nasploh je več razpona glede izbire psa.

Raje sodelujete v filmih ali reklamah?

Meni je večji izziv sodelovati pri filmu. Reklame je na neki način lažje delati, ker gre za krajše akcije. Film pa zahteva psa, ki je na primer sposoben dve minuti sedeti ob igralcu in delati nič, samo biti zraven. In to je precej težje kot po sprednjih tačkah delati osmico. Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.

Kaj pa gledališče, kjer gre že prvič zares in ni ponovitev?

Uf, gledališče (smeh). Delala sem pri šestih predstavah in to je bil daleč največji izziv. Psi pa točno in dobro vedo, kdaj je trening in kdaj predstava. Na predstavi si tako privoščijo kar malo improvizacije, kar malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh). Enkrat smo delali v Novem mestu in je moral pes ležati dve minuti pri miru, gledati v gledalce, v ozadju pa se je vrtelo besedilo (kot bi pes nagovarjal občinstvo). Po dveh minutah je morala ta psička na desno in dol z odra. Ti dve minuti sta se mi vlekli kot pet ur. Jaz sem bila v občinstvu, rahlo osvetljena, da je gledala mene. Sicer je ves čas ležala, ampak se je vedno bolj premikala proti svoji izstopni točki, saj je vedela, da jo tam čaka nagrada. Pa nič ne moreš, samo upaš lahko, da nihče ne bo opazil.

»Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.«

Trenirate tudi mačje igralce. Predvidevam, da je z njimi delati težje … ?

Začela sem delati s psi, če je nujno, pa delam tudi z mačkami. (smeh) Malo v hecu rečeno. Delati z mačkami je mnogo težje kot s psi. Na drugi strani so pa blazno učljive, nekaterih stvari se naučijo hitreje od psov. Njihova težava je izvedba. Maček mora biti strašno motiviran, pa še to včasih ni dovolj. On se pač sam odloči, kaj mu je v tistem trenutku všeč, in ali je nagrada, priboljšek, dovolj mamljiv, da si tega res želi.

Špela Šimenc

Ameriški vojaki v Afganistanu posvojili uličnega psa

Že v prvem mesecu, ki ga so ameriški vojaki iz bataljona Alpha Company 1/121 preživljali v Afganistanu, so se spoprijateljili z uličnim psom, ki so mu nadeli ime Bear.

Vojaki so mu vsak dan nosili hrano in priboljške, Bear pa se je z veseljem z njimi igral. Postal je njihov terapevtski pes in pravi prijatelj.

Letošnjega marca pa so vojaki izvedeli, da se čez sedem mesecev odpravljajo domov. Pomislili so, kaj se bo zgodilo z Bearom in se odločili, da ga bodo vzeli s seboj v ZDA. To ni tako enostavno, kot se sliši, saj je strošek tega znašal 4000 dolarjev – za prevoz, cepljenja in vse, kar se še uradnega potrebuje za transport psa iz Afganistana do ZDA.

vir: Nowzard
vir: Nowzard
vir: Nowzard
vir: Nowzard

Vojaki so se povezali z lokalno skupino za pomoč živalim, ki se imenuje Nowzard in skupaj so pričeli z akcijo zbiranja denarja za Beara in vzporedno še za dva druga psa, Shranka in Duckyja, ki se jima v Ameriki prav tako obeta lepše življenje.

Stran je hitro pridobila pozornost javnosti in zbrali so 13.000 dolarjev za prevoz vseh treh psov! Vojaki so bili presrečni, dilema, s katero se sedaj ukvarjajo pa je, kdo izmed njih bo Beara posvojil. Kandidatov je namreč njimi kar nekaj. Še do oktobra imajo čas, da sprejmejo odločitev …

vir: animalchannel.co

Mikrosporija pri mački – kakšni so znaki

Mikrosporija je glivična bolezen, ki povzroča bolezenske znake na koži in dlaki tako mačk in psov, kot ljudi.

Poseben pomen ima mikrosporija zato, ker se lahko prenaša tudi na ljudi. Zato je za vsakega skrbnika mačk pomembno, da pozna znake, poti prenosa okužbe in tudi način zdravljenja mikrosporije.

Prenašanje okužbe

Mikrosporija se najpogosteje prenaša z neposrednim stikom živali s sporami glivic. Spore najdemo na okuženi živali, na okuženi opremi za nego ali krtačah, velika koncentracija spor pa je lahko v okolju, kjer se zbira večje število živali, spore pa se nahajajo tudi v okolju, kjer se okužene živali gibajo.

Znaki okužbe

Na srečo ima večina zdravih odraslih mačk že nekaj naravne odpornosti proti tem glivicam in pri teh ni opaziti znakov bolezni. Zato pa se znaki okužbe najpogosteje pojavijo pri mladih mačkah, mlajših od enega leta. Na bolezen so še zlasti občutljive mačke z oslabljenim imunskim sistemom, bodisi zaradi določenih bolezni, bodisi zaradi delovanja nekaterih zdravil.

Mačke z izraženo mikrosporijo imajo lahko spremembe na koži, katerih videz je odvisen od tega, kje se pojavljajo in koliko časa so že tam. Klasična in najpogostejša sprememba na koži je okroglo mesto brez dlake. Kožne spremembe so pogosto v sredini luskaste in krastaste. Značilno je, da se lahko te spremembe večajo. V začetku so videti kot majhni madeži, ki se postopoma večajo. Na spremenjenih delih kože lahko pride do vnetja.

Spremembe na koži se najpogosteje pojavljajo na glavi, uhljih, repu, tudi v krempeljcih, sluhovodu ali na obrazu in nosnem delu (tukaj spremembe bolj spominjajo na avtoimuno bolezen, običajno na tem obraznem delu ne gre za značilne okrogle spremembe).

Če obstaja sum na mikrosporijo, moramo mačko odpeljati k veterinarju, ki mikrosporijo potrjuje na več načinov ter določi zdravljenje okužbe.

Mikrosporija in ljudje

Mikrosporija ima poseben pomen zato, ker se lahko prenese na ljudi. Še posebej so zanjo dovzetni ljudje z oslabljenim imunskim sistemom. Ljudje, ki skrbijo za okužene živali morajo pri ukvarjanju z živalmi uporabljati rokavice in si po opravku skrbno umiti roke.

Pri ljudeh se kožne spremembe pojavijo ponavadi na predelih, ki so bili v stiku s prenašalci mikrosporije – na rokah, obrazu, vratu, tudi lasišču. Spremembe pri ljudeh so običajno v obliki omejenih, pordelih mest, na katerih se lahko koža drobno lušči. Če opazimo take spremembe, se moramo takoj posvetovati z zdravnikom.

 

Na izlet s psom: Belopeška jezera

Belopeška jezera (Laghi di Fusine) so privlačna v prav vsakem letnem času. Izlet v idilično dolino, v kateri se nahajajo, nas še nikoli ni razočaral. Odkar pa nam družbo delajo kosmati spremljevalci, smo nad potmi pod gorskimi očaki še bolj navdušeni.

Jezera v ledeniški Mangartski dolini so znana pod več imeni: Mangartska, Fužinska, Klanška. Od leta 1971 je območje razglašeno za narodni park. Znani sta predvsem veliki slikoviti jezeri, ki ležita pod prepadnimi stenami Mangarta (2697 m) in gorsko verigo Ponc. Obe se ponašata s smaragdno barvo, sta pa na nadmorski višini skoraj tisoč metrov. Voda je kristalno čista, na njeni gladini pa se zrcalijo vse do pozne pomladi zasneženi gorski vršaci. V okolici sta sredi gozdov še dve manjši, a precej manj obiskani jezerci.

Idilični sprehodi

Ob jezerskih obalah in med obema jezeroma se vije več označenih poti. Zgornje je nekoliko manjše, a morda bolj slikovito, spodnje pa je vsaj v zimskih mesecih deležno več sonca. Posledično je takrat tudi bolj obiskano in zato ob njem še toliko bolj opozarjajo lastnike psov, da morajo biti štirinožci na povodcih. To je sicer samo po sebi umevno. Toda, če so psi dobro socializirani in v bližini ni pohodnikov ali drugih psov, jim lahko privoščite tudi malo svobode. To počne veliko obiskovalcev. Še posebno na poteh in jasah v okolici velikega parkirišča ob zgornjem jezeru. Hoje po poteh okoli jezer je vsaj za poldrugo uro. S postanki v slikovitih zalivčkih na idiličnih klopcah ali travniških oazah pa se lahko spremeni v celodnevno potepanje. Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh. Niso posebno zahtevne, zato so primerne tudi za najmanjše pse in seveda za družine z majhnimi otroki.

Igor Fabjan

Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh.

Ob zgornjem jezeru se začenja več različno zahtevnih planinskih poti. Najlažja je speljana do nekaj več kot uro hoda oddaljene koče Zacchi. Koča na italijanski strani Visoke Ponce (2274 m), ki je na višini 1380 metrov, je obdana z gozdom, v njej pa nudijo tudi prenočišča, toda vstop v sobe psom ni dovoljen. Odprta je v poletnih mesecih, na voljo pa ima tudi zimsko sobo. V koči si lahko vedno privoščite izdaten obrok – najpogosteje testenine ali polento. Do koče je speljana še makadamska cesta, ki je na voljo za oskrbovanje. Hoja po njej pa je precej manj prijetna in daljša. Koča predstavlja izhodišče za osvojitev vrhov v verigi Ponc z italijanske strani. Prek severne stene Mangarta je speljana ena najbolj zahtevnih zavarovanih poti v Julijskih Alpah, imenovana Železna pot (Via ferrata). To zapišemo le kot zanimivost; seveda ni primerna za pse, temveč le za izkušene planince.

Kako na pot?

Jezera se nahajajo dobrih pet kilometrov stran od mejnega prehoda v Ratečah. Na meji običajno ni kontrole, toda morate vseeno imeti s seboj osebne dokumente in za pse pasji potni list. Cesta k jezerom se odcepi levo v naselju Pod Klancem (Villa Alta), ki leži ob glavni cesti Rateče–Trbiž (Tarvisio).

Igor Fabjan

Za kolesarje in pohodnike je možna kakšna kilometer krajša pot – kolesarska steza D-2, ki jezeri povezuje z Mojstrano. Po prehodu meje vodi mimo nekdanje železniške postaje. Potem se nadaljuje desno ob trasi opuščene železnice, nato po levem kolovozu vse do grape, po kateri odteka voda iz jezer. Tu se stranska pot pridruži glavni asfaltirani cesti, ob razcepu pa je urejeno parkirišče. Če vas mika predvsem prvo jezero, je avto najbolje pustiti tu, saj ob jezeru ni veliko prostora. Največje parkirišče je namreč na voljo šele ob zgornjem jezeru, ki je oddaljeno dobra dva kilometra. Od spodnjega parkirišča do prvega jezera vodi nekaj sto metrov dolga pešpot. Je široka in varovana z leseno ograjo, speljana pa ob potoku, ki odteka iz jezera. Nad potjo med gozdnim podrastjem na dan priteka več slikovitih vodnih izvirov. Pot vodi do gostišča in čolnarne, kjer si lahko omislite tudi spoznavanje jezera s čolnom na vesla. Ali pa se le podate po položni poti, ki obdaja jezero.

Okrepčate se lahko v koči pod jezeri, po eno boste našli tudi ob vsakem jezeru. A v zimskih mesecih je lahko katera izmed njih zaprta. Parkirišča so (zaenkrat še) brezplačna. Vrečk za pasje iztrebke ne boste našli, zato jih prinesite s seboj! Odložiti pa jih je mogoče v velike smetnjake ob parkiriščih.

Igor Fabjan

Vili išče dom

Vili je bil odvzet s pomočjo veterinarske inšpekcije, nič lepo življenje ni za njim, želi si le topel dom …

Ostal je sam, 5 mladičkov in Majo, s katero so skupaj živeli v groznih razmerah, so že oddali.

Star okoli 2 let, srednje “majhne” rasti (15 kg), cepljen proti kužnim boleznim in steklini, ter  kastriran.

Obožuje delo z nosom, sprehode in družbo ljudi. Vajen je tudi drugih psov.

Vse informacije na: Zavod Muri // 070/85-11-66

Okužba s srčnimi glistami – na začetku največkrat ni simptomov

Toplejši meseci s seboj prinašajo tudi možnosti okužbe s srčnimi glistami – dilofilariozo. Največja težava te okužbe je, da zajedavec naredi veliko škode, še preden opazimo kakršne koli zunanje znake invazije srčnih glist. Na začetku namreč pes največkrat sploh ne kaže nobenih simptomov.

S srčnimi glistami se lahko okužijo psi, mački in dihurji, pri drugih živalskih vrstah se pojavljajo redkeje. Bolezen prenašajo komarji. Srčne gliste so prisotne na vsem območju Sredozemlja, kjer je dovolj toplo za razvoj mikrofilarij. V Sloveniji so prisotne predvsem na Obali in njeni bližnji okolici, razširjene so tudi ob Jadranu proti jugu. Prisotnost okuženih komarjev ni izključena niti v celinskem delu Slovenije, zato previdnost ni odveč.

Prvi znaki okužbe

Odrasle srčne gliste živijo v desni polovici srca in v bližnjih večjih žilah, ki potekajo med srcem in pljuči. V povprečju srčna glista v psu živi od pet do sedem let. Organizmu in vitalnim organom gostitelja povzroča okužba precejšnjo škodo, močno so prizadeta pljuča in srce. Srce se po obsegu poveča in ne deluje več normalno, sčasoma lahko pride tudi do sprememb v delovanju jeter in ledvic. Pri dilofilariozi je najbolj skrb vzbujajoče dejstvo, da je lahko pri živali povzročene že veliko škode, preden skrbnik opazi kakršne koli znake.

Prvi znaki bolezni se pojavijo, ko je pri psu otežen pretok krvi iz srca v pljuča. Največkrat se kažejo kot zmanjšan tek, hujšanje, brezvoljnost. Pes pogosto kašlja (lahko izkašljuje kri), postaja vse manj vzdržljiv in se izogiba gibanju. Znaki popuščanja desne polovice srca so poleg težav z dihanjem tudi zastajanje tekočine v trebuhu (pes dobi sodčkast videz) in utripanje vratnih ven. V primerih hude invazije srčnih glist lahko žival pogine zaradi odpovedi srca.

Preventiva – kako zaščititi psa?

»Bolje preventiva kot kurativa« tukaj še kako velja! Za preprečevanje srčnih glist obstaja kar nekaj precej učinkovitih zdravil v različnih oblikah – kot kožne kapljice, sirup, tablete, cepivo … Strokovnjaki svetujejo, da od aprila do oktobra zdravemu psu vsak mesec preventivno ponudimo zaščitno zdravilo. To še bolj velja za pse, ki živijo znotraj tveganih območjih, za vse ostale pa je najmanj, kar skrbnik lahko naredi, to, da mu tableto ponudi en mesec po prihodu iz tveganega območja. Glede same izbire svetujemo posvet z veterinarjem. Tablete in ostala zdravila (t. i. makrolidi) uničujejo mikrofilarije v krvi, še preden te dosežejo srce psa v dovolj razviti obliki.

Kožne kapljice pa delujejo repelentno, torej komarje odganjajo in tudi ubijajo. Preprečujejo pik komarja in prenos mikrofilarij v krvni obtok psa. Za kar največjo zaščito psa, nujno pa na ogroženih področjih, je smiselno kombinirati eno in drugo vrsto preventivnih sredstev.

Po Sloveniji razdelili 4000 testov za ugotavljanje okuženosti

Trenutno v Sloveniji poteka prav posebna akcija. V podjetju Vetpromet so veterinarskim ambulantam po vsej Sloveniji razdelili 4000 testov, s katerimi bodo ugotavljali okuženost s srčno glisto, tudi tisto v razvojni fazi. Gre za nezahteven poseg z odvzemom kapljice krvi za test na prisotnost odrasle srčne gliste in kapljice krvi za razmaz, s katerim se ugotavlja mikrofilarije. Akcija poteka skoraj v vseh veterinarskih ambulantah. Če vas zanima, se o možnostih testiranja pogovorite s svojim izbranim veterinarjem.

5 vprašanj, ki bi jih moral vsakdo zastaviti svojemu veterinarju

Obisk veterinarja je najpogosteje stresen. In v takšni situaciji človek pozabi ali pa mu je neprijetno vprašati veliko stvari, katere bi moral vedeti.

Veterinarka dr. Leni Kaplan pravi, da bi morali skrbniki veterinarje vprašati prav vse, kar jih zanima. Pripravila je seznam 5 vprašanj, ki bi jih moral vsak pasji ali mačji skrbnik vprašati pri svojem veterinarju.

Kako naj hranim svojega psa/mačko?

Tukaj absolutno ne gre za to, da bi veterinar moral svetovati določeno blagovno znamko. Gre za to, da bo veterinal znal dobro presoditi, kakšna vrsta hrane bo najbolj ugajala pasmi, velikosti, teži in zdravstvenim potrebam vašega ljubljenčka.

Kakšna je teža psa/mačka?

Včasih je ljubljenčka doma skoraj nemogoče stehtati, poleg tega pa skrbniki velikokrat ne vidijo dovolj kmalu, da njihov pes ali mačka preveč pridobiva na teži. Ko pa se to opazi, je reševanje nastale težave mnogo težje. Zato je dobro za mnenje vprašati veterinarja, ki bo na situacijo pogledal objektivno.

Koliko aktivnosti potrebuje?

Vsi ljubljenčki potrebujejo dnevno aktivnost, toda količina je odvisna od teže, pasme, zdravstvenega stanja. Žal pa mnogi skrbniki aktivnost prilagajajo svojim potrebam, kar pomeni, da so nekateri psi premalo aktivni, drugi pa preveč izčrpani. Zato je dobro veterinarja povprašati o tem in se nasvetov držati, četudi to pomeni kakšno prilagoditev v dnevni rutini.

Lahko preverite zdravje zob in dlesni?

Zdravje zob in dlesni je pomembno, žal pa veliko skrbnikov to zapostavlja, dokler ne pride do zdravstvenih težav. Prosite veterinarja, da preveri, ali ustrezno skrbite za ustno higieno ljubljenčka.

Mi lahko prosim razložite račun?

Najverjetneje najbolj neprijetno vprašanje, kajne? Račun je večji, kot ste pričakovali in ni vam jasno, pa vam je to neprijetno vprašati. Zato je pomembno, da veterinarja že vnaprej povprašate o stroških oz. ga prosite, naj vas tekom zdravljenja vnaprej obvešča o stroških ter alternativah, da se bosta skupaj dogovarjala. Če vam na koncu še vedno ne bo jasno, pa ga prosite, da vam račun razloži.

So mešanci res bolj zdravi?

Primerjava zdravja mešancev in pasemskih psov je pogosto ‘na tapeti’. Ena večjih raziskav, ki se je ukvarjala prav s tem področjem je vključila kar 90.000 psov.

Leta 2013 so takšno študijo opravili na kalifornijski veterinarski fakulteti. Med letoma 1995 in 2010 so opravili raziskavo, v katero je bilo vključenih 90.000 psov. Med temi so izbrali 27.000 psov, ki so imeli eno od 24.tih izbranih bolezni. Med temi so bile: displazija kolčnega in komolčnega sklepa, izpah pogačice, različne kožne bolezni, težave s srcem, različne oblike raka, dedne bolezni oči …

Pri štirinajstih boleznih ni bilo nobenih razlik med pasemskimi psi in mešanci. Pri desetih boleznih pa so ugotovili, da se pogosteje pojavljajo pri pasemskih psih. Med drugim pri displaziji komolčnega sklepa, boleznih ščitnice, alergičnem dermatitisu, sivi mreni in epilepsiji. Pri mešancih pa so ugotovili pogostejše težave zaradi pretrganja križne kolenske vezi.

 

Priboljški za boljši dah

Pri izbiri sestavin za priboljške, ki pomagajo k boljšemu dahu, ne moremo mimo dveh ključnih sestavin, to sta peteršilj in meta ali izvleček mete.

Namig za osvežilne priboljške iz krekerjev/ovsa in mete, brez pečenja.

Sestavine: 

  • 10 polnozrnatih krekerjev ali pol skodelice drobljenih ovsenih kosmičev
  • pol skodelice metinih listov (drobno nasekljani)
  • voda
  • čajna žlička kokosovega olja

Potek:

Prvi dve sestavini v skledi dobro zmešamo, dodamo zmehčano kokosovo olje, v mešanico postopoma dodajamo vodo, da se sestavine dobro povežejo (potrebovali bomo od 4 do 5 žličk vode).

Z rokami oblikujemo majhne kroglice, ki jih damo na peki papir in v hladilnih ali zamrzovalnik. Ven jih jemljemo po potrebi in psa razveselimo z osvežilnim priboljškom, ki bo hkrati osvežil tudi njegovo sapo. Sestavine zadostujejo za 15 do 20 manjših metinih priboljškov.

Urška Medvedšek