Nevarna in nalezljiva ni le steklina

Podobno kot pri ljudeh, so tudi pri psih nalezljive bolezni, ki lahko s svojim izbruhom ogrozijo življenje velikega deleža nezaščitenih psov. Tovrstne izbruhe pa lahko uspešno preprečujemo z ustreznim in rednim cepljenjem.

Ko govorimo o cepljenju psov, večina ljudi najprej pomisli na steklino in da je treba pse obvezno redno cepiti le proti tej nevarni bolezni. Se pa na srečo vse več skrbnikov zaveda, da je treba pse cepiti tudi proti drugim nalezljivim boleznim. Le tako jim lahko zagotovimo bolj zdravo, polno in zadovoljno življenje.


Cepljenje ni pomembno zgolj zaradi zaščite lastnega psa, ampak tudi zaradi preprečevanja širjenja kužnih bolezni med psi.


Če je namreč proti določeni bolezni cepljena dovolj številna populacija psov (vsaj 67 – 70 %), lahko s tem preprečimo širjenje in večje izbruhe nalezljivih bolezni.

V Sloveniji je obvezno cepljenje proti pasji steklini, poleg tega pa je še nekaj bolezni, proti katerim je pse priporočljivo cepiti. Med te bolezni prištevamo pasjo parvovirozo, pasjo kugo, leptospirozo, nalezljivi hepatitis psov in kužni kašelj.


Cepljenje psu ne zagotavlja zaščite za vse življenje, zato ga je treba redno ponavljati.


Večina slovenskih veterinarjev upošteva program cepljenja, pri katerem hkrati in z enim odmerkom zaščitimo psa proti vsem nalezljivim boleznim, razen proti steklini. Cepljenje proti steklini je treba opraviti posebej, lahko pa damo zdravim psom odmerek cepiva proti steklini hkrati s cepljenjem proti drugim kužnim boleznim.


Na splošno gledamo je najzgodnejše obdobje za cepljenje v starosti od 6 do 8 tednov.


Izjemoma cepimo prej le v primerih, ko se mladič nahaja v okolju, kjer se zlahka okuži s povzročitelji bolezni (v zavetiščih za živali, v vzrejališčih …) V takih primerih je lahko cepljenje zelo koristno. Vsekakor pa po navadi ni priporočljivo cepiti psičkov pred dopolnjenih četrtim ali petim tednom starosti. Drugo cepljenje priporočajo v starosti od 10 do 12 tednov, tretje cepljenje pa pri starosti od 14 do 16 tednov. Vsekakor pa je najbolje, da s eo programu cepljenja dogovorimo s svojim veterinarjem.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Vid ima pomembno vlogo pri komunikaciji med psi

Pomembnost vida se razlikuje od pasme do pasme. Malenkost manj je pomembno pri pasmah, kot so baset, beagle ali bloodhound, ki svoj plen zaznavajo večinoma s pomočjo nosa.

Nekoliko bolj so oči pomembne pri pasmah, kot so afganistanski hrti ali angleški hrti – ti imajo vid zelo dobro razvit.

Kako dobro in kaj pravzaprav vidijo psi, je stvar razgovora že mnogo let. Psi naj ne bi razločevali tolikšnega število barv, kot jih lahko človek. Vendar so vseeno dokazali, da pes lahko razlikuje med različnimi barvami. Psi naj bi razločno razlikovali med tremi osnovnimi barvami, kot so rumena, magenta in cyan. Prepoznali naj bi tudi modro, zeleno, rdečo, različno vijolično in različne odtenke sive.


Barve z določeno valovno dolžino ne prepoznajo tako kot mi, ampak jih vidijo kot različne odtenke sive.


Vpliv vida na vedenje psa odločilno vpliva na iskanje plena. S pomočjo vonja lahko najde sled, po kateri naj bi se gibal plen, vid pa mu omogoča, da plen dejansko ulovi, pri čemer se sprosti plenilski nagon. Izjemno veliko vlogo igra vid pri komunikaciji med psi ter v sporazumevanju in razumevanju okolice.


Položaj in drža celotnega telesa, mimika obraza, ušes, repa, gobčka in celo dlake sporočajo marsikaj.


Medtem ko se recimo strah psa povečuje, se položaj glave niža, ušesa se pomaknejo nazaj, rep se povesi, ali se zvije pod trebuh … Pes ima denimo v pozornosti pokončna ušesa, sproščen rep in nikjer ni zaznati nasršenosti dlake. Z naraščanjem agresivnega vedenja se spremeni drža telesa, rep se dvigne in običajno maha visoko nad hrbtom, ušesa se postavijo pokonci, velikokrat je zaznati tudi nasršenost dlake …

Napačni prevod vidnih signalov

Težave v vidni komunikaciji nastanejo predvsem, kadar imamo opravka s pasmami, ki so se med razvojem zelo oddaljile od splošnega videza svojih prednikov. Nekatere pasme nimajo repa, ali je vedno nošen, dvignjen nad hrbet. Nekatere pasme imajo nenehno zavit rep, poležena ušesa ali dolgo dlako, ki močno zakriva mimiko obraza in celotnega telesa.

Pomembno je, da mladička med socializacijo izpostavimo različnim pasmam psov. Moje mnenje je, da tečaji, kjer so prisotni zgolj psi manjših pasem, psi enake pasme in podobno, niso najboljša izbira. Pomembno je namreč, da se naš pes nauči sporazumevanja z vsemi – tako z velikimi kot majhnimi. Tistimi brez ušes in repa, kot takimi, kjer je vizualna komunikacija zelo otežena in deloma praktično nemogoča. Naučiti se morajo, da visoko postavljen rep terierja ni vedno opozorilo pred napadom in se naučiti sporazumevati tudi brez vidnih signalov, recimo mimike obraza in oči pri pasmah, ki jih dlaka zakriva in onemogoča vizualno komunikacijo z okolico.

Zato je pomembno, da pse že v mladosti izpostavimo nadzorovanemu srečanju različnih pasem, različnih velikosti. Prepad med tem, kar je trdo zakoreninjeno v genetiki in dejansko situacijo, lahko premostimo zgolj s pravilno in dobro socializacijo.

Avtor: Urška Krivec

Psi delajo posebne ”face” takrat, ko jih gledamo

Psi znajo delati različne izraze na obrazu. Raziskave kažejo, da so še posebej inovativni pri tem takrat, ko jih človek gleda v oči.

Da bi bolje razumeli, kako psi uporabljajo svoje izraze, je Juliane Kaminski, psihologinja in vodja ene izmed raziskav na univerzi v Portsmouthu, preučila, kako 24 družinskih psov reagira na 4 različne scenarije.

Študija se je osredotočila predvsem na ”žalostni obrazek mladička” (t.i. sad puppy face), ki so ga psi, eni bolj, drugi manj, sposobni oponašati. Gre za izraz z dvignjenimi obrvmi, kjer oči delujejo večje.

Vsakega psa so posebej vodili v tiho sobo in ga postavili nekaj metrov stran od popolnega tujca in ga postavili v 4 situacije. Človek je gledal psa in v rokah držal priboljšek; človek je gledal psa praznih rok; človek je bil obrnjen stran od psa in v rokah je držal priboljšek; človek je bil praznih rok, obrnjen proč od psa. Dogajanje so posneli in natančno opazovanje je dokazalo, da imajo psi mnogo bolj izrazni obraz takrat, ko jih ljudje gledamo.

Manipulacija ali prikupna komunikacija?

S psom v gostilni: 5 pravil

Vse več je gostinskih lokalov, kjer so dobrodošli tudi psi. Če gremo s psom v gostilno, mora biti primerno vzgojen, lepo negovan, v lokalu pa moramo upoštevati tudi določena pravila.
  • Pred obiskom v gostilni

Preden gremo s psom v gostilno, ga peljemo na izdaten sprehod, da bo temeljito opravil vse fiziološke potrebe. Dobro sprehojen in malce utrujen štirinožec bo lažje mirno ležal ob naših nogah, medtem ko bomo mi jedli. Če je mogoče, izberemo mizo, kjer je malce več miru, še najbolje v kotu, kjer ne bodo mimo psa stalno hodili gostje in natakarji.

  • Obvladovanje vaje ”prostor”

Eden od pogojev za psa v gostilni je zagotovo obvladovanje vaje ”prostor”. Pes mora ležati na mestu, čeprav nanj delujejo različni moteči dejavniki. Vajo ”prostor” zato utrjujemo na različnih mestih in v različnem okolju – v hiši, med sprehodom, med pogovarjanjem s kakšnim znancem … Utrjujmo jo z delovanjem različnih zunanjih dražljajev: tečemo mimo psa, blizu ležečega vržemo kakšen priboljšek, mu pod nos pomolimo kakšno igračo, prosimo drugega skrbnika s psom, naj gre mimo našega psa, ki je na ”prostoru” …

  • Ležanje na odeji

Pes bo bolj zanesljivo ostal na svojem mestu, če bomo na tla položili njegovo odejo. Na ležanje na njej ga seveda prej navadimo. Ko gremo na sprehod, vzamemo s seboj njegovo odejo, ki jo nekje na poti odložimo na tla in od psa zahtevamo, da se nanjo uleže. Na njej mora mirno ležati, čeprav nanj delujejo kakšni moteči dejavniki (tekači, kolesarji …) Mirno ležanje potrdimo s pohvalo in nagrado ter hkrati poveljujemo ”Odeja!”, povelje večkrat ponovimo. S tem bomo dosegli, da bo pes besedo ”odeja” povezal z mirnim ležanjem na njej.

  • Zaposlitev

Da psu ne bo preveč dolgčas, mu lahko med ležanjem pod mizo ponudimo kakšen priboljšek za žvečenje – na primer umetno kost. Tako bo pes zaposlen in se ne bo dolgočasil. Nikakor pa ne svetujemo, da bi mu dali karkoli od mize.

  • Ko k mizi pride natakar …

Pogosto se zgodi, da bo pes vstal, ko bo k mizi pristopil natakar. Tveganje za to je še zlasti veliko, ko bo prinesel hrano. Zato moramo psa navaditi tudi na takšne okoliščine. Ko pride natakar k mizi bodimo zelo pozorni in poskrbimo, da bo mirno ležal na ”prostoru”.

  • Korak za korakom

Kot vsako drugo stvar, moram psa naučiti tudi vedenja v gostinskih in drugih lokalih. Čas, ko je pes v lokalu postopoma podaljšujemo. V začetku bodimo v lokalu le toliko, da spijemo kavo ali kakšno drugo pijačo. Ko vidimo, da je pes priden in da ga nič ne moti, čas podaljšujemo. Čeprav je poslušen in ubogljiv, pa ga imejmo stalno na povodcu. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi se sam sprehajal in ”nadlegoval” druge goste.

Res zebe le majhne pse?

Pogosto lahko slišimo, da zebe le majhne pse, kar pa nikakor ni res. Tudi veliki psi se lahko tresejo zaradi mraza in jih seveda tudi zelo zebe. Občutljivost na mraz je odvisna od različnih dejavnikov.

Ali je, na primer, dalmatinec majhen pes? Nikakor, a ga lahko zelo zebe in v mrazu trpi, saj nima takšnega kožuha, ki bi ga grel v hladnih dneh. V mrazu se slabo počutijo vsi psi, ki imajo zelo kratko dlako brez podlanke in seveda psi, katerih domovina je v bolj toplih krajih. Na mraz so bolj občutljivi tudi psi, ki živijo v ogrevanih stanovanjih, saj njihova dlaka oz. podlanka ni tako gosta in dolga kot pri sovrstnikih, ki živijo na prostem.

Bolj občutljivi na mraz so tudi psi, ki jih prepogosto kopamo, saj s tem kožuh razmastimo in s tem med drugim zmanjšamo naravne zaščitne sposobnosti kožuha. Naravna sposobnost kožuha med drugim pomeni, da se v vročini dlake ”zrahljajo” oz. sprostijo, s čimer pustijo zraku, da kroži skozi kožuh in s tem ohlaja telo. V mrazu pa se dlake ”stisnejo”, se bolj priležejo koži in s tem postane kožuh gostejši in omogoča boljšo zaščito pred mrazom.


Bolj občutljivi na mraz so tudi psi, ki jih prepogosto kopamo, saj s tem kožuh razmastimo in s tem med drugim zmanjšamo naravne zaščitne sposobnosti kožuha.


V mrazu pa lahko zebe tudi pse, ki imajo dolgo in gosto dlako. To se zgodi še zlasti pri starejših in bolnih psih, saj imajo ponavadi slabši imunski sistem in slabšo prekrvavitev. Takšni psi se tudi z gibanjem ne ogrejejo. In kako lahko pomagamo psom, ki so bolj občutljivi na mraz? Seveda s plaščkom, ki mora biti primerne velikosti in primerne kakovosti. Poznati pa moramo tudi negativne strani plaščkov. ”Oblečeni” psi imajo omejene možnosti za govorico telesa, ki je zelo pomemben del njihovega sporazumevanja z okoljem. Poleg tega se plašček drgne ob dlako, preprečuje prezračevanje kožuha in omejuje naravno delovanje termoregulacije.

Zakaj psi sovražijo poštarje?

Ikonsko sovraštvo med psi in poštarji ni povsem iz trte zvito, pač pa temelji na dejstvih.

Psi, ki so nagnjeni k čuvanju lastnega ozemlja, začnejo na prišleka (poštarja) lajati, se zaganjati v ograjo ali vrata. Poštar pa opravlja svoje delo, odda pošto in nadaljuje obhod. Gre za odličen primer potrjevanja in utrjevanja vedenja – pes laja na poštarja, da bi ga pregnal, poštar odide. Ker je pes z lajanjem dosegel svoje, se bo držal te metode.

Čeprav pes po njegovo poštarja uspešno odpodi od hiše, se ta kar naprej vrača! To problem še povečuje, saj ga pes že pričakuje in se okoli njegovega prihoda postavi v čuvajsko držo, da bo dobro opravil svojo nalogo – tujca odpodil od hiše.

Poleg tega poštarji na sebi nosijo kup različnih vonjav (ljudi, psov), zaradi katerih so čuvajem še bolj sumljivi.

Zaradi narave svojega dela so poštarji torej imenitna tarča naših psov, kar pa ne pomeni, da to velja vedno in povsod. Nekateri psi so s poštarji pravi prijatelji. No, ampak če smo čisto iskreni, teh ni prav veliko kajne?

Sicer pa bomo najbolj učinkoviti, če bomo že mladička navadili na prihod poštarja ter si za to vzeli čas (seveda bo vse skupaj bolj učinkovito, če bo tudi poštar pripravljen na sodelovanje). Pred leti so na Štajerskem celo izvedli akcijo spoprijateljevanja psov in poštarjev.

Najbolj učinkovita rešitev za obe strani pa je zagotovo ta, da poštni nabiralnik postavimo na zunanjo stran ograje. Pes poštarja ne bo dojel kot vsiljivca na svojem teritoriju, poštar pa bo v miru opravljal svoje delo.

 

Recept za dolgo pasje življenje

Le kdo ne želi imeti zadovoljnega in zdravega psa, ki ga je treba čim redkeje odpeljati k veterinarju? Ta želja se nam bo izpolnila, le če bomo svojemu štirinožnemu prijatelju dajali vse, kar potrebuje, če bomo pazili na njegovo zdravje in mu omogočili kakovostno življenje.

Pes postane občutljiv za bolezni zaradi slabih vplivov iz okolja, kot so stres, pomanjkanje gibanja, slabe življenjske razmere, preveč zdravil in nepravilna prehrana. To so dejavniki, ki oslabijo imunski sistem. Na vse to lahko vplivamo skrbniki in to vsak dan. Nekaj nasvetov:

Redna in kakovostna prehrana

Redna in kakovostna prehrana je izjemnega pomena, je podlaga za zdravje, delovne oz. telesne sposobnosti in za dolgo življenje. Tu ne smemo upoštevati modnih trendov, ampak moramo vedeti, kaj pes res potrebuje. Pes je podobno kot človek, vsejed. V prehrani za psa morajo biti v primerni količini in razmerju osnovne sestavine: beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vitamini in minerali. Na ta način pes dobi vse, kar potrebuje za delovanje življenjsko pomembnih funkcij. Življenjskega pomena pa je seveda tudi voda.

Telesna dejavnost

Telesna dejavnost v veliki meri prispeva k ohranjanju zdravega telesa in duha. Prav je, da se ukvarjamo s takimi dejavnostmi, ki psu ne povzročajo škode na sklepih oz. na gibalih nasploh. Telesne dejavnosti ne moremo enačiti zgolj z ukvarjanjem s katerim od pasjih športov. Obstajajo namreč psi, ki jim povsem zadošča, da jih peljemo ven zgolj zaradi opravljanja telesnih potreb in le kdaj pa kdaj na malce daljši sprehod. Pri tem velja omeniti, da pes bolj uživa, če sprehajalne poti menjamo in če so na teh poteh različne podlage – s tem dosežemo, da je pes bolj pozoren na nas in da se mora malce bolj naprezati.

Razvedrilo

Treba je poskrbeti za razveselitev in razvedrilo – to dosežemo denimo z iskanjem njegove najljubše igrače ali priboljška, lahko vržemo žogo tako, da pes ne ve, v katero smer je poletela in jo mora iskati. Če ima z iskanjem težave, mu pomagamo. Na ta način se bo pes krepil, hkrati pa bo v sproščenem vzdušju pridobival osredotočenost in poslušnost. Možganska telovadba je tako kot pri človeku, izjemno pomembna tudi pri psu.

Dovolj počitka in spanja

Dovolj spanja in počitka je prav tako pomembno kot hrana in voda, je osnova zdravja psa. Počitek psu vrne novih moči, krepi in obnavlja imunski sistem, prebavila, srce in ožilje, živčni sistem in možgane.
Poskrbimo, da bo pasje življenje čim manj stresno. Vedeti moramo, da naša nepredvidljivost, nadiranje in celo telesno kaznovanje dolgoročno povzročijo izbruh takšne ali drugačne bolezni.

Ljubezen in družba

Da bo pes povsem srečen, potrebuje veliko ljubezni, naklonjenosti in življenja skupaj s svojimi ljudmi. Božanje, čohanje ter druge oblike dotikov so tisto, kar psa osrečuje. Za dobro počutje je odločilno tudi primerno ukvarjanje s psom. Pes se mora odzivati na osnovna povelja, kar je temelj za kakovostno sožitje. Pri tem je zelo pomembno, da nam pes zaupa in da se v kočljivih situacijah lahko zanese na nas.

Jože Vidic, dr. med. vet

Na ogled 25 ganljivih portretov živali

Na Ljubljanskem gradu je na ogled fotografska razstava National Geographica, ki prikazuje 25 ganljivih portretov živali v ujetništvu.

Fotograf Joel Sartore po vsem svetu fotografira živali v ujetništvu. Njegov cilj je upodobiti čim več pripadnikov živalskih vrst, ki živijo v ujetništvu, saj se lahko zgodi, da bodo nekatere med njimi za vselej izginile. Njegov resnični namen pa je, da bi se ljudje ob opazovanju teh ganljivih portretov zganili in kaj naredili za to, da živali ne bi izumrle. »Želim si, da bi zbudil pozornost ljudi, da bi se zaljubili v te živali in kaj ukrenili,« pravi Sartore.

Portret Joela Sartoreja; Pri fotografiranju v živalskem vrtu je mladič dimastega leoparda fotografu splezal na glavo. Te leoparde, ki živijo v azijskih tropskih gozdovih, nezakonito lovijo zaradi krzna s čudovitimi vzorci. FOTOGRAFIJA: GRAHM S. JONES, ŽIVALSKI VRT IN AKVARIJ V COLUMBUSU, ZDA (vir: www.ljubljanskigrad.si)

Projekt Photo Ark se je pričel že leta 2006. Takrat je Sartore svoje dotedanje delo, ki je bilo predvsem fotografiranje živali v naravi, zamenjal za fotografiranje živali v ujetništvu. Gre za plod sodelovanja med Sartorejem in društvom National Geographic Society.

Živahen trimesečni šimpanzji mladič v živalskem vrtu Lowry Park v Tampi (ZDA). FOTOGRAFIJA: JOEL SARTORE, NATIONAL GEOGRAPHIC PHOTO ARK (vir: www.ljubljanskigrad.si)

Razstava bo na ogled od 18.10.2018 do 13.1.2019, v Galeriji S na Ljubljanskem gradu. Kustos razstave je Arne Hodalič.

Na prvi fotografiji: Radovedna polarna lisička v živalskem vrtu v Great Bendu v Kansasu (ZDA). FOTOGRAFIJA: JOEL SARTORE, NATIONAL GEOGRAPHIC PHOTO ARK (www.ljubljanskigrad.si)

Zakaj mačka ne mara praskalnika, ki ste ga kupili?

Kupili ste ga, zdaj pa v nekem zaprašenem kotu čaka, da mačka ugotovi, čemu je namenjen. Praskalnik, namreč.

Tokrat o dveh pogostih razlogih, ki mačko lahko odvračata od uporabe praskalnika.

1. Stabilnost

Praskalniki, ki se majejo, medtem ko si mačka brusi kremplje, so odličen razlog, da jih mačka ne bo redno uporabljala. Če se le da, praskalnik fiksirajte na steno, tudi če je dovolj visok, da se vpne v strop in na prvi pogled deluje stabilno.

2. Lokacija

Preden zvrtate luknje v steno, se prepričajte, da mački ustreza lokacija praskalnika. Medtem ko so ene rade v središču dogajanja, recimo v dnevni sobi, ga bodo druge raje uporabljale na bolj mirnih mestih, kot je hodnik.

Celoten članek o praskalnikih, avtorice Lene Gregorčič, si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes (oktober, november 2019)

7 policijskih psov išče nov dom

Na straneh Ministrstva za notranje zadeve so objavili informacijo za javno zbiranje ponudb za prodajo sedmih službenih psov.

Gre za sedem policijskih psov, prav vsi, razen enega so nemški ovčarji:

  • Lyra, Lu, Kali in Lom so nemški ovčarji (3 samičke in en samec), stari komaj dobrih 5 mesecev.
  • Hilton, prav tako nemški ovčar, je star 1,5 leta.
  • Lux je pasme belgijski ovčar in je star devet let. Pri njem so poudarili, da zna biti nepredvidljiv ob neodločnem vodniku, zato potrebuje ob sebi posebej izkušenega človeka.

Javno odpiranje ponudb bo 8. novembra, vse informacije in obrazci pa so na voljo na http://www.mnz.gov.si.

Fotografija je simbolična