Kako se psi učijo?

Znanost je šele na začetku raziskav o sposobnostih pasjih možganov, o tem je namreč še veliko neznank. Vendarle pa je dosti znanega o tem, kakšne umske zmogljivosti ima pes pri povezovanju stvari, kakšne so njegove učne sposobnosti in kako to uporabljamo v vsakdanjem življenju.

Prav je, da razumemo v kakšni obliki in na kakšen način se psi učijo. S tem bomo lahko svojemu štirinožnemu prijatelju bolj učinkovito dopovedali, kaj od njega pričakujemo in kako se mora obnašati. Tokrat predstavljamo nekaj oblik učenja.


Habituacija ali nezavedno navajanje na novosti

Vsak skrbnik ve: če je pes stalno izpostavljen določenemu hišnemu zvoku, se bo nanj sčasoma navadil in bo glede tega postal ravnodušen. Pse lahko navajamo na različne dražljaje iz okolja, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, to obliko poučevanja pa imenujemo habituacija.

Pri tem je pomembno, da psa na dražljaje navajamo postopoma, zlasti pri srečanju psa z močnejšimi dražljaji moramo biti previdni. Pes bo namreč do dražljajev iz okolja ravnodušen le, če se bo ob prvih srečanjih z njimi dobro počutil. Če se bo, na primer, pes bal zvoka sesalnika za prah, smo zelo verjetno ravnali napačno ob prvem stiku psa z zvokom tega gospodinjskega aparata. Na zvok bi ga morali navajati postopoma, predvsem pa iz primerne razdalje in tako, da bi bil v tem trenutku ob psu nekdo, ki mu pes zaupa. Ko se pes navadi na zvok iz večje razdalje, ga približujemo …


Povezovanje dražljajev

Vedenje psa je v veliki meri rezultat delovanja dražljajev, pozitivnih in negativnih. Negativno izkušnjo, ki jo je pes doživel pri soočanju z dražljajem, je zelo težko odpraviti. Govorimo o senzibilizaciji oz. preobčutljivosti.

Pri tem pes slabo izkušnjo povezuje z okoljem, marsikdaj pa tudi s svojim skrbnikom. Preobčutljivost na določene dražljaje lahko pri psu povzroči hudo psihično-čustveno prizadetost, ki obremenjuje tudi skrbnika ali pa kar vso družino. Zelo značilen je strah pred nevihto. V začetku je lahko pes preobčutljiv le na močno nevihto oziroma na močno grmenje, pozneje pa postane paničen, ko je grmenje še daleč in ga mi niti ne slišimo.

Iz izkušenj povem, da strahu pred nevihto oz. pred bliskanjem in grmenjem ni mogoče povsem odpraviti, lahko pa z določenimi ukrepi strah zmanjšamo. Ampak ne s tolažbo in tako, da se nam pes ”smili”. V blažjih primerih strahu lahko poskusimo s preusmerjanjem pozornosti, pri težjih pa z uporabo kakšnih naravnih pripravkov, ki nam jih predpiše veterinar. Med nevihto tudi zagrnimo okna, pomembno pa je tudi, da pes ni sam, sam se tedaj največkrat razvije strah.


Posploševanje izkušenj

Pri psih se pogosto srečujemo tudi s posploševanjem oz. generalizacijo – eno neprijetno doživetje povzroči, da se bo pes enako odzival ob drugih situacijah, ki jih bo povezal s tem dogodkom oz. s povzročiteljem. Tako poznamo primere, ko se pes boji le psov določene pasme oz. določene velikosti. V teh primerih poskrbimo za previdnost pri srečanjih z drugimi psi, še zlasti v obdobju odraščanja.


Klasično pogojevanje

Do nezavednega učenja lahko pride tudi s tako imenovanim klasičnim pogojevanjem. Pri tej obliki učenja, pes potrebuje nekaj ponovitev, da poveže dražljaj in posledico, oz. da se utrdi vedenje na določen dražljaj. Za primer klasičnega pogojevanja lahko pogledamo situacijo, ko gremo s psom v ambulanto na pregled k veterinarju. Če bo imel pes pri prvih obiskih pozitivne izkušnje, se tam ne bo slabo počutil. Zato je priporočljivo, da gremo k veterinarju že z mladičem samo na obisk, kjer se bo na prijeten način seznanil z okoljem. Podobno lahko s pomočjo klasičnega pogojevanja usmerjamo vedenje tudi v drugih okoljih.


Načrtna krepitev vedenja

Pri instrumentalnem pogojevanju bo pes reagiral na določen način zato, da bo nekaj dosegel. Za določeno dejavnost ali vedenje se bo odločil, ker bo pričakoval neko zadoščenje, na primer igro, nagrado ali kakšno drugo spodbudo. Pri tej obliki učenja želeno vedenje potrdimo s pohvalo, igro ali nagrado. Ker bo pes pri določenem vedenju doživel nekaj prijetnega, bo to ponavljal tudi v prihodnje.


Pes se najbolje uči:

  • v okolju, kjer bo sproščen in vsaj na začetku brez motečih dejavnikov;
  • kolikor je mogoče v igri;
  • v povezavi z vidnimi znaki, ne zgolj s povelji;
  • postopoma, z majhnimi koraki;
  • z veliko ponavljanja;
  • s pozitivno motivacijo.

avtor: Jože Vidic

Zakaj pes koplje luknje?

Čeprav je kopanje lukenj psom prirojeno, je lahko tudi posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav

Zakaj pes koplje luknje?

Kar je za človeka vrtičkanje, je za psa kopanje lukenj. To je psom prirojeno, nekatere pasme so načrtno vzrejali prav za takšna opravila. Vzrokov za kopanje je veliko in dokler gre za naravno vedenje, torej da nam pes s tem ne povzroča težav, se s tem ne ukvarjamo. Kopanje je vir zabave večine psov. Najbolj zabavno je kopanje mehkejših površin, na primer krtin. Večinoma je vzrok za kopanje na vrtu dolgočasje. Če bomo psa čez dan dovolj zaposlili, ne bo imel potrebe po kopanju lukenj.


Kopanju lukenj pa moramo posvetiti več pozornosti, ko je to vedenje posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav.


Kopanje zaradi ločitvene tesnobe

Kopanje lukenj zaradi ločitvene tesnobe lahko hitro prepoznamo. V tem primeru namreč luknje niso po vsem vrtu, ampak jih najdemo ob ograji, na vhodih in na vseh točkah, kjer pes lahko najde izhod. Pes v tem primeru koplje zaradi stresa, ki ga povzroča naša odsotnost. Na enakih točkah pes koplje tudi takrat, ko je v bližini goneča se psica.

Zakopavanje kosti

Še vedno je kar nekaj psov, ki zvesto zakopavajo hrano, kosti, igrače oz. vse, za kar se jim zdi, da je treba zavarovati. Nekoč, ko so psi živeli v divjini, je bilo takšno vedenje ključ za preživetje. Pes lahko ”dragocenosti” zakopava na različna mesta in pri tem so zelo iznajdljivi. Pes zakopava le stvari, ki jih trenutno ne potrebuje. Zato to vedenje učinkovito odpravimo s tem, da mu odvzamemo hrano (kosti, bikovke, uhlje …), ki je ne zaužije. Enako velja tudi za igrače – odstranimo vse, s čimer se ne igra in jih ponavadi zakopava.

Kopanje zaradi ohlajanja

V vročih poletnih dneh pes koplje luknjo tudi zato, da se v njej ohladi. Z enakim namenom lahko psi kopljejo po svojem ležišču, s tem ga prezračijo in tudi malce ohladijo. Kopanje lukenj zaradi ohlajanja najlažje preprečimo tako, da ima pes stalno na voljo dovolj sveže in hladne vode, naj ima dostop do hladnih delov vrta, kjer se lahko ohladi v senci. Toda če pes stalno koplje po ležišču, je to znak, da mu ta ne ustreza – ponavadi imajo psi najraje ležišča z obrobo, kamor lahko naslonijo glavo.


Psi lahko kopljejo po zemlji in si včasih globoko v zemljo skopljejo nekakšen brlog tudi zaradi zdravstvenih težav. Pes, ki ima bolečine v trebuhu, si bo želel bolečine čimbolj olajšati s tem, da si bo uredil čim bolj udobno in hladno ležišče.


Pes jé zemljo

Nekateri psi ne le, da kopljejo zemljo, ampak jo tudi jedo. V tem primeru bo pes kopal luknje le na določenih mestih vrta, kjer je zemlja po njegovem najokusnejša. Ko rešujemo to težavo, v nekaterih primerih pomaga, da psu v luknjo, ki jo koplje, damo kaj zanj smrdečega. Včasih pomaga, da na to mesto zakopljemo njegov iztrebek.

Pes v avtu – 7 pravil

Veliko psov vožnje v avtomobilu ne prenaša najbolje. Nekaj nasvetov o vožnji psa z avtomobilom je z nami delil Boštjan Vidic, dr. med. vet.

1.Brez hrane pred potovanjem

Ljubljencu zaradi možne slabosti nekaj ur pred potovanjem ne damo hrane, seveda pa mu ne smemo odvzeti vode.

2. Prezračen avto

Nedvomno je štirinožnemu prijatelju med vožnjo prijetneje, če je avto dobro prezračen in če ventilacija/klima deluje vso pot.

3. Svež zrak med vožnjo

Če je žival v transportni kletki, jo moramo postaviti tako, da bo imel vanjo dostop svež zrak.

4. Brez držanja glave skozi okno

Med vožnjo naj žival ne moli glave skozi okno, to lahko povzroči prehlad, ali težave z očmi (vnetje).

5. Pogosti postanki

Med potjo pogosto delamo postanke, da se žival lahko pretegne in opravi potrebo.

6. Žival mora biti privezana

Med vožnjo mora biti žival v potovalni kletki ali privezana s posebej prirejenim varnostnim pasom. Nenaden sunek, hitro ustavljanje, oster zavoj ali celo prometna nesreča lahko psu med potovanjem povzročijo hude telesne poškodbe. Prosto gibajoče živali so tudi marsikdaj vzrok za prometno nesrečo, ker lahko preusmerijo voznikovo pozornost od vožnje oz. ga zmotijo in mu zmanjšajo sposobnost za obvladovanje vozila.

7. Transportna kletka

Za prevoz hišnih ljubljenčkov so najbolj primerne transportne kletke. Med potovanjem ima žival v njej varen kotiček, ki je dovolj prostoren (na voljo so različne velikosti, poskrbimo za pravo). Vsekakor pa moramo psa še pred potovanjem navaditi, da se bo v kletki prijetno počutil.

Kako psi obravnavajo človekov obraz?

Pri opazovanju človekovega obraza psi uporabljajo zelo podobno strategijo kot ljudje: najprej si ogledajo desno polovico obraza in se na njej zadržijo dlje kot na drugi polovici.

Kot so pred časom odkrili angleški znanstveniki, imajo psi – tako kot ljudje – tendenco t.i. levega gledanja. Iz doslej neznanega vzroka namreč tudi ljudje tujega človeka najprej pogledamo s pogledom na levo – torej, da si najprej ogledamo desno polovico obraza.

Ena od možnih razlag za ”levi pogled” je po mnenju vodje raziskave z angleške Lincolnove univerze dr. Kun Guoa v tem, da lahko na desni strani obraza bolj jasno razberemo čustva.

 

Ali manipulira z vami?

Saj poznate tisti pogled, ko v nas zrejo velike, nedolžno začudene oči. Le kdo bi se mu mogel upreti … Tudi vi plešete po pasjih notah?

Psi imajo zelo bogat repertoar domišljije in z različnimi triki dosežejo, da plešemo po njihovih notah oz. da z nami ”manipulirajo”.

Pes običajno ne obvlada le ene oblike vedenja, da bi nas prelisičil, ampak jih je vešč precej več. To, da bo med vnetim igranjem z vrstnikom prišel za hipec k nam in nas z neizmerno nedolžnim pogledom premamil, da mu bomo dali priboljšek, je verjetno le ena od mnogih veščin. Sicer pa je s svojim vedenjem ugotovil: ni mu treba veliko, da ga bomo nagradili vsaj s kakšno malenkostjo. Kdor še vedno zanika, da kuža z njim vsaj malce manipulira, naj preveri, ali se dogaja kakšna oblika spodaj opisanega vedenja. Te oblike običajno potrjujejo, da z nami manipulira:

  • Klovnsko vedenje in različne druge oblike poskusov, da bi dosegel našo pozornost;
  • cviljenje, lajanje, suvanje z gobčkom ali kaj podobnega, s čimer skuša doseči, da bi z njim sodelovali;
  • vsiljivo pozivanje, da bi se z njim igrali;
  • stalno ponavljanje določenega vedenja, za katerega ve, da bo nagrajeno s priboljškom;
  • fiksiranje z očmi, skupaj z uporabo ”dramatičnega pogleda”;
  • norčavost, s katero skuša prikriti vedenje, za katerega ve, da nam ni všeč;
  • nerganje in protestiranje, da bi lahko delal po svoji voljo.

Jože Vidic, dr. vet. med

Eno pasje ni sedem človeških let

Psi se starajo mnogo hitreje od ljudi, vendar formula množenja s številko 7 ni najbolj verodostojna.

Pasji razvoj posebej intenzivno poteka v prvem letu življenja, potem pa se dozorevanja oz. staranje upočasni.

Najpomembnejša dejavnika, ki določata tempo staranja sta pasma in velikost. Pri enem letu starosti so psi načeloma sredi najstniškega obdobja in so že dosegli spolno zrelost, torej jih nikakor ne moremo primerjati s sedemletniki. Mnogo majhnih in pritlikavih psov (maltežani, pritlikavi kodri, čivave …) dočaka starost 15 let in več, medtem ko večina velikih psov molosoidnih pasem (nemške doge, angleški mastifi, novofundlandci …) po navadi živijo od 8 do 10 let.

Pri tem je zanimivo še to, da prav psi velikih pasem dozorijo pozneje kot majhni psi, kljub krajši življenjski dobi.

Visok, otroški glas bolj pritegne pasjo pozornost

Raziskovalci na britanski York University so želeli ugotoviti, kakšen vpliv ima na psa uporaba visokega (otroškega) glasu. ”Vemo, da psi ne morejo govoriti, zato smo želeli ugotoviti, ali način, s katerim nagovarjamo psa, vpliva na njegovo razumevanje,” je dejal glavni vodja raziskave Alex Benjamin.

Dosedanje tovrstne raziskave so pokazale, da ima ”otroška” govorica vpliv pri mladičkih, medtem ko je ta na odraslega psa zanemarljiv. Toda Benjamin in ekipa, ki so testirali prav 69 odrasl1ih psov, so dokazali, da ni čisto tako. Psi so pri testih poslušali različne glasove ter vsebino. Najprej osebo, ki je uporabljala ”otroški” glas in besede, usmerjene k psu (”priden kuža”, ”a greva na sprehod”). Druga oseba je uporabljala ”odrasel” glas brez vsebine, ki bi se navezovala na psa (”včeraj sem bil v kinu”). Potem pa so vse to še premešali. Psi so poslušali še osebo z ”otroškim” glasom, a brez vsebine, ki bi se navezovala na psa in osebo z ”odraslim” glasom in k psu usmerjeno vsebino. Tako so ugotavljali, ali je ton glasu tisti, ki vzbudi pasjo pozornost, ali so to same besede.

Raziskovalci so opazovali stopnjo pozornosti, ki so jo psi namenili posameznim glasovom, psi pa so morali izbrati, s katerim ”glasom” bi se raje igrali in družili.

Rezultat? Psi bi se najraje družili z ”govorcem”, ki se pogovarja ”po otroško” in z vsebino, ki je namenjena psu. Torej, da na polno vzbudimo pasjo pozornost, moramo uporabiti obe stvari.

”Zdi se mi zelo zanimivo, da so naši psi sposobni uporabljati tako akustično kot vsebinsko informacijo, da ugotovijo, kateri govor je namenjen njim,” je dejal avtor raziskave, zaključil pa takole: ”Če uporabljate to vrsto govora, lahko to raziskavo jemljete kot dokaz, da niste nora pasja mama. Psi imajo očitno to radi!”

Psi za odkrivanje glutena

Psi nam pomagajo na različnih področjih, pri tem zagotovo najbolj izstopa zdravstveni vidik. Od leta 2011 psi pomagajo tudi ljudem s celiakijo in sicer tako, da odkrivajo vsebnost glutena v hranilih.

Prvega psa za odkrivanje glutena je izšolala znana slovenska vaditeljica psov Maja Golob. To je bil beauceron Elias, ki še vedno pomaga veterinarki s celiakijo v ZDA. Golobova je kasneje izšolala še nekaj psov, ki pomagajo svojim ljudem v ZDA. Ni znano, koliko je vseh psov za odkrivanje glutena, vsekakor pa številka ni visoka, v Evropi naj ne bi bilo še nobenega. Kot je dejala Golobova, so za odkrivanje glutena najprimernejše ovčarske pasme, pa tudi prinašalci in španjeli. Pes mora biti po naravi zelo vodljiv, imeti mora veselje do dela z nosom. Poleg tega mora imeti vse lastnosti dobrega spremljevalca in družabnika.

Šolanje je precej zahtevno, saj je treba psa naučiti, da bo hrano ovohal ter zanesljivo nakazal, ali je v njej gluten. Pasji nos je sposoben odkriti tudi zelo majhne količine glutena, nakaže celo, če gre zgolj za ”okužbo” določene hrane z glutenom. Takšna natančnost oz. občutljivost pa je seveda nujno potrebna, saj bolniku škodi že najmanjša količina te rastlinske beljakovine. Psa večinoma uporabljajo za odkrivanje glutena v hrani, ki ni pripravljena doma.


Šolanje psa za odkrivanje glutena traja v več fazah od 6 do 9 mesecev.


Psa je pri učenju treba seznaniti z večino hrane, ki vsebuje gluten, in ga naučiti, da jo razlikuje od brezglutenske in da to zna tudi nakazati. Glede na obstoječe informacije, je zanesljivost psov pri odkrivanju glutena praktično 100 %. Do napak prihaja le na pričetku, ko uporabnik in pes še nista usklajena.

Izberimo psa pri odgovornem vzreditelju

S povečevanjem povpraševanja se je povečalo število vzrediteljev in trgovcev, ki marsikdaj oddajajo povsem ne-socializirane ter psihično in fizično bolne živali. Zato je zelo pomembno, da izberemo psa pri odgovornem vzreditelju, ki ne vzreja zgolj za denar.

Odsvetujemo nakup psička pri trgovcu ali prek pogosto zavajajočih oglasov na spletu, čeprav je cena ugodna, psa pa dobimo takoj. Pri takem nakupu je namreč veliko možnosti, da bomo v hišo dobili bolnega psa in da bomo v nekaj mesecih odšteli za veterinarja veliko več denarja, kot če bi ga kupili pri vrhunskem vzreditelju. Da o vzgojnih težavah sploh ne govorimo …

Še najmanj bomo tvegali, če si bomo psa omislili pri vzreditelju, ki vzreja pod okriljem kinološke zveze in v skladu z vzrejnimi predpisi. Seveda si tudi med njimi razlike, a z malo iznajdljivosti nam ne bo težko ugotoviti, ali imamo opraviti s človekom, ki vzreja predvsem za denar ali pa z ljubiteljem, ki mu je veliko do tega, da bo oddal zdravega mladiča.


Žal so tudi pri nas vzreditelji, ki imajo po dve legli na leto, v enem so mladiči z rodovnikom, v drugem pa brez njega.


Pojavljajo se tudi slovenski vzreditelji, ki ponujajo mladiče, denimo s srbskim rodovnikom. V vseh takih primerih si vsekakor lahko mislimo, da nekaj ni v redu: ne nasedajmo praznim izgovorom, zakaj mladiči nimajo rodovnika.

Odgovoren vzreditelj redno vodi dnevnik razvoja mladičev, redno spremlja njihovo telesno težo, mladičke razlikuje po zunanjosti in zelo natančno pozna tudi vedenjsko sliko vsakega posebej. Ne smemo pozabiti, da je vedenjska slika psa v veliki meri odvisna od vzreditelja. Mladički so namreč pri vzreditelju precejšen del (vsaj 5 tednov) obdobja socializacije. Obdobja, ko se oblikuje njegov značaj, njegova vedenjska slika. Tudi sobna čistoča je v veliki meri odvisna od vzreditelja.


Če mladiček v leglu ni imel možnosti, da bi fiziološke potrebe opravljal zunaj kotišča, bomo imeli zelo verjetno veliko težav pri navajanju na sobno čistočo.


Nekaj nasvetov o tem, kako prepoznati odgovornega vzreditelja:

  • Odgovoren vzreditelj nas ne bo odpravil pri vhodnih vratih.
  • Razkazal nam bo vse mladiče, kot tudi mater in očeta (če bo pri njem).
  • Seznanil nas bo s posebnostmi pasme.
  • Pokazal bo potrdilo, da si je leglo ogledal vzrejni referent pasemskega kluba.
  • Predal nam bo zdravstveno knjižico psa ali potni list in številko mikročipa.
  • Zagotovil nam bo, da je redno odpravljal notranje zajedavce in je mladiča cepil proti kužnim boleznim.
  • Dovolil nam bo, da si bomo po tretjem tednu starosti večkrat ogledali mladičke.
  • Odgovoril bo na vsa naša vprašanja.
  • Temeljito nas bo izprašal, ker mu ni vseeno, v kakšnih razmerah bo živel mladiček.

Jože Vidic, dr. med. vet

Prihod drugega psa v hišo

Statistike pravijo, da ima vsaj četrti lastnik v hiši več kot enega psa. Je pes res bolj zadovoljen, če ima v hiši pasjo družbo?

V večini primerov je pes, ki je krdelna žival zadovoljen, če dobi pasjo družbo. Pri tem je potrebno novega psa k hiši pripeljati ”počasi”. Če je le mogoče, pred prihodom novega psa domov oba odpeljemo na skupni sprehod – na povodcu. Tako bomo novinca navajali na svojega psa in ga seznanili z okoljem. Ne smemo se vmešavati, če bo naš ”stari” pes novemu pokazal, da je on šef, saj bi s tem lahko izzvali ljubosumje. Iz istega razloga se, ko se bo novi pes ”vselil” ne ukvarjajmo preveč z njim, od vsega začetka mu moramo dopovedovati, kakšne so omejitve in kakšen red imamo v hiši. Hkrati pa je treba z novim psom ustvariti dobro povezavo, to pa je mogoče le brez prisotnosti ”starega” psa.

Več psov ni manj dela

V zmoti je, kdor misli, da bo prihod drugega psa prinesel lastniku več časa zase. Resda se psa igrata med seboj in hitreje zamotita kot en sam, vendar sedaj se mora lastnik namesto z enim, ukvarjati z dvema in še z vsakim posebej. Sploh to velja, če sta psa različnih starosti, na različnih vzgojnih stopnjah, z različnimi nagnjenji.


Nekateri si drugega psa omislijo zato, ker imajo s prvim vedenjske težave in upajo, da bo drugi nekakšen ”psihoterapevt”. To bi znalo držati edinole v primeru, če je novi pes starejši, stabilen in z vzornim vedenjem. Pa še to ni nobeno pravilo, zato to ni pravi razlog za še eno pasjo družbo.


Dva psa sta tudi podvojene finančne obveznosti, na kar je treba pomisliti pred odločitvijo.

Kako bo novega psa sprejel naš stari?

In seveda – vprašajmo se, kako bo psa sprejel naš prvi pes. Načeloma velja: če je naš pes socializiran in prijazen do okolja, bo vrstnika zelo verjetno z veseljem sprejel. So pa tudi samotarji, ki jim je pasja družba odveč in so takšni, ki hočejo imeti svojega človeka le zase. Pred prihodom drugega psa je koristno preizkusiti, kako se naš pes odziva na vrstnike. In če ne bo dobro kazalo, je bolje idejo o drugem psu opustiti. Upoštevajmo, da je pes visoko razvito živo bitje s svojimi individualnimi in vedenjskimi lastnostmi, s svojimi potrebami in zahtevami, s posebno naklonjenostjo ali odporom in s svojo lastno osebnostjo.


Prihod drugega psa v hišo bo manj stresen, če je prvi pes:

  • psihično dozorel in v srednjih pasjih letih
  • dobro socializiran
  • lepo vzgojen in ubogljiv
  • brez neželenega vedenja
  • zdrav in nima kakšnih težav, zaradi katerih si želi samote oz. potrebuje posebno nego.

Jože Vidic, dr. med. vet