Svojo odejico delil z uličnim psom

Lana je ‘posvojenček’, ki sta jo v Braziliji pred dvema letoma posvojila Suelen Schaumloeffel in njen zaročenec.

Pred življenjem v zavetišču je Lana živela na ulici, morda tudi zato želi dneve in noči preživljati na prostem. Nekega jutra nedolgo nazaj, ko je šel Suelin zaročenec pogledat, kako je Lana, je zagledal ganljiv prizor. Svojo novo odejico je zvelkla do roba vrta in jo delila z uličnim psom! Je lahko prizor, kljub slabi kakovosti fotografije, je bolj čudovit?

5 najbolj priljubljenih pasem na svetu

Nekatere pasme so iz takšnih ali drugačnih razlogov bolj priljubljene od drugih. Bi znali uganiti, katerih 5 pasem pa je najbolj priljubljenih na svetu?

5. mesto: Beagle

Prikupna pojava in prijazna osebnost sta tisto, kar pri beaglih prepriča največ skrbnikov.

4. mesto: Pudelj

rover.com

Več kot 20 let je držal prvo mesto na lestvicah priljubljenosti v Združenih državah Amerike, pa tudi drugje je pudelj zelo pogosto zastopana pasma. Veljajo za izjemno vdane, prijazne in inteligentne.

3. mesto: Nemški ovčar

vetstreet.com

Dober, če ne najboljši čuvaj, z izjemnimi delovnimi sposobnosti, slovi kot zvest in inteligenten pasji spremljevalec.

2. mesto: Buldog

akc.org

Buldogi z edinstveno pojavo veljajo za prijazne in lenobne – kot taki so ustvarjeni za določene posameznike, ki so v njih našli zveste prijatelje.

  1. mesto: Labradorec
akc.org

Prijazni, zvesti, družinski, nežni, igrivi, cartljivi … kdor je že kdaj bil v stiku s to pasmo, bo vedel, zakaj je labradorec najbolj priljubljen pes na svetu.

Zlorabljena psička Nora zaupa samo malčku

Z angleško pointerko Noro so tako slabo ravnali, da se je bala vseh ljudi. Toda v novi družini, ki ji nudi topel dom, je našla novega prijatelja.

Dojenček Arhie je edina oseba, ki ji Nora zaupa in ki se je ne boji. Kot je povedala njena nova skrbnica Elizabeth, se je Nora navezala na dojenčka od dneva, ko se je rodil.

Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas

Čeprav ima Elizabeth tri otroke, se je Nora navezala posebej na Archiea, kot pravi najverjetneje zaradi njegove osebnosti, saj je izredno umirjen in vedno vesel otrok. Skupaj počivata, se igrata, Nora je za stalno za petami malčku. Ko se umiva, ga čaka v kopalnici in ko ga mama uspava, tudi Nora želi zraven v njeno naročje.

Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas
Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas
Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas
Elizabeth Spence/Instagram/Wellettas

Povzeto po: www.thesun.co.uk

Goveja kost iz juhe: ‘priboljšek’, ki je daleč od primernega

Nedeljsko kosilo težko mine brez goveje juhe, praženega krompirja in drugih dobrot, ki so značilne za družinska kosila. Za psa pa goveja kost?

Da ostanki naše hrane niso dobri za psa, že vemo. Pogosto se zatakne – in to dobesedno – pri kosti. Veliko pasjih skrbnikov ob tem izhaja iz predpostavke, da je pes narejen zato, da gloda kosti.

Marsikdo zato skrbno hrani govejo kost iz juhe, da na koncu obeda z njo pockrlja še psa. Včasih gre gladko skozi, drugič pa ne. Goveja kost iz juhe je namreč eden izmed bolj nevarnih ‘priboljškov’, ki ga lahko ponudite psu.

Mastna, trda in več kot primerna, da se zatakne okoli čeljusti

Pa ni težava v tem, da se kuha v soljeni juhi; težave so drugje. Zaradi mozga je kost zelo mastna in pri marsikaterem psu sproži hudo drisko, ki ji ni videti ne konca ne kraja. Ker gre običajno za nosilne kosti živali, lahko pod njihovo trdnostjo klene marsikateri pasji zob, ali pa pride do krvavitev iz dlesni in podobnih poškodb v ustni votlini. Slabo prežvečeni in ostri delčki kosti lahko poškodujejo prebavni trakt, prevelika količina zaužite kosti pa lahko sproži še drugačno vrsto prebavnih težav: zaprtost. Pes se napenja in komaj kaj iztrebi, ob tem ga lahko tudi boli in cvili. Pogosto se tudi zgodi, da pes sploh ne more iztrebiti in se morate po pomoč obrniti k veterinarju, ki bo psa klistiral.

Možnim zapletom, pri katerih je potrebna veterinarska pomoč, kar ni videti konca. Pri glodanju goveje kosti iz juhe se rado zgodi, da se zatakne okoli spodnje ali zgornje čeljusti, pri čemer pa je tako: gor že gre, dol pa na žalost nikakor. Obisk veterinarja, sedacija in strokovna odstranitev je zato neizbežna. To pa ne samo, da stane, sploh če računate dežurne cene v nedeljo po kosilu, za psa je ta celotna kolobocija velik stres. Ne nazadnje pa lahko goveja kost poškoduje prebavni trakt, lahko se tudi zatakne in je potrebna operacija, ali pa se celoten podvig konča bistveno bolj tragično.

Lena Gregorčič (celoten članek je objavljen v aktualni številki revije Moj pes)

Kronična bolečina pri mačkah

V grobem delimo bolečino na akutno in kronično. Mačke zaradi različnega značaja bolečino zelo različno izražajo. Kako vemo, da mačko pesti kronična bolečina?

»Kronična bolečina je prisotna dlje časa in jo še težje opazimo. Mačke lahko spremenijo obnašanje, kar pripisujemo staranju, vendar običajno slabo vpliva na medsebojni odnos med lastnikom in mačko. Ocenjuje se, da je zelo veliko kronične bolečine pri mačkah spregledane in jih veliko tiho trpi. Pri oceni bolečine je bistven opis lastnika, ki opazuje dnevno rutino mačke,« nam pove sogovornica,  Andreja Kastelic Hrček, dr. vet. med.

Nekaj primerov kronične bolečine:

  • degenerativna bolezen sklepov je eden glavnih vzrokov za kronično bolečino in je lahko prisotna pri 60–90 % starejših mačk. Običajno se mačka manj giblje, manj skače, manj se tudi neguje. Ob božanju bolečega predela pokaže nelagodje ali celo agresijo;
  • rakave bolezni. Nekateri tumorji so zelo boleči, kar vemo predvsem iz medicine ljudi, kjer opisujejo, da 70 % bolnikov z napredovanim rakavim obolenjem trpi bolečine;
  • bolezni ustne votline in zob. Skoraj vse odrasle mačke imajo določeno stopnjo obolenj v ustni votlini (vnetje dlesni, paradontalna bolezen) in veliko procesov je bolečih, vendar pogosto spregledanih, dokler mačka ne zavrača hrane. Pomembno je, da lastnik skupaj z veterinarjem redno spremlja zdravstveno stanje ustne votlnine mačk. Mačke tudi brez zob popolnoma normalno funkcionirajo, pomembno je, da ne trpijo bolečine.

Zdravljenje bolečine

Pri mačkah se bolečino zdravi z multimodalnim prisotopom, kar pomeni, da se proti bolečini ukrepa na več načinov – s protibolečinskimi zdravili v različnih dozah in kombinacijah, pri degenerativni bolezni sklepov je pomembna primerna telesna teža, pogosto pa se priporočajo tudi laserske terapije, akupunkture in fizioterapije.

Pomembno!

»Presnova protibolečinskih zdravil pri mačkah je drugačna kot pri psih in ljudeh, zato je pomembno, da lastniki nikoli ne odločajo o zdravljenju bolečine sami z zdravili za ljudi ali pse, ker je to lahko smrtno nevarno za mačko (npr. paracetamol)! Na srečo imamo v veterini širok spekter veterinarskih protibolečinskih zdravil, ki so dostopna na slovenskem trgu in nekatera tudi prilagojena lažjemu apliciranju mačkam (npr. kot sirup, okusne tablete, obliži). Zdravljenje bolečine je zelo pomembno za dobrobit živali. Ozaveščenost tako lastnikov kot veterinarjev kot tudi dostopnost zdravil je čedalje večja, tako da ni razloga, da bi živali trpele. Skoraj vsak kirurški poseg tudi zahteva še dodatno protibolečinsko terapijo nekaj časa po posegu, zato naj to lastniki zahtevajo od svojega veterinarja. Kakovost veterinarskih storitev lahko ocenite po tem, koliko poudarka veterinar nameni zdravljenju bolečine po posegu.«

Špela Šimenc v sodelovanju z Andrejo Kastelic Hrček, dr. vet. med

Pomladna nevarnost za pse: gosenica sprevodnega prelca

Pomlad prinaša še eno nevarnost za naše pse: metulja sprevodnega prelca, tako pinijevega, kot hrastovega.

Gosenice sprevodnega prelca so zaščitene s strupenimi dlačicami, ki pri ljudeh in živalih povzročajo alergijsko reakcijo, če pridejo v stik z njimi. Pinijev ali borov sprevodni prelec napada bore, cedre in macesne. V Sloveniji se je prvič pojavil leta 1904 na Krasu, od koder se je nato hitro razširil na obalnem področju, vse bolj pa prodira tudi v notranjost.

Kot večina žuželk pri nas, imajo tudi sprevodni prelci življenjski krog, ki traja leto dni. Metulji letijo jeseni, nato odložijo skupine jajčec na borovce. Spomladi se iz jajčec izležejo majhne gosenice, ki se začnejo hraniti. Za gosenice je značilno, da živijo v skupini, tudi po več sto skupaj. Kot obrambo pred plenilci so razvile svilene nitke, v katere se zavijejo, kar je na drevesu videti kot bel zapredek.

Gosenice se na hranjenje odpravijo v dolgih sprevodih in takrat postanejo zanimive tudi za pse. V resni nevarnosti so še zlasti štirinožci, ki jih zanima vse, kar se premika. Včasih je dovolj le, da pes gosenico malce poliže in že lahko pride do hudega vnetja jezika in ustne votline. Če jo zaužije, pa pride do hude alergične reakcije, predvsem na sluznici požiralnika. Ker zaradi bolečin postane paničen, začne hitreje dihati in se lahko celo zaduši!

Zato pozornost ne bo odveč in spomladi ter zgodaj poleti je dobro imeti štirinožca na povodcu povsod tam, kjer se zadržujejo gosenice sprevodnega prelca.

Pomeranec (pritlikavi nemški špic)

Špici, ki veljajo v naših evropskih krajih za najstareše med vsemi psi, se vračajo med slovensko pasjo populacije. Spet lajajo, kakor so nekoč …

… le da tokrat ne več s kupa gnoja ali z velikega kmečkega dvorišča, pač pa zdaj lahko tudi iz majhnega mestnega stanovanja.

V sam vrh glede priljubljenosti se med špici v zadnjem času uvršča pomeranec, igračasti špic, ki je bil že desetletja med najbolj priljubljenimi pasmami pri Američanih, pa tudi pri Angležih. Pomeranec je špic kot vsi špici, toda še manjši od najmanjših.

Pasemski klub za pomerance, ki je zapisal in objavil tudi prvi standard, so v Angliji ustanovili leta 1891, kar pomeni, da je pomeranec sodil med najstarejše v Veliki Britaniji priznane pasme. V ZDA so prve pomerance pripeljali leta 1898, pasmo so priznali dve leti kasneje. Ducat let pozneje, leta 1912, sta bila dva pomeranca med preživelimi na Titaniku!

Od trenutka, ko je stara pasma pritlikavih špicev, izoblikovana pri Angležih, dobila mednarodno priznanje, se je razširila, tako rekoč razbohotila po Evropi. V Slovenijo je prva psička prišla iz ZDA. Dandanes pomeranci sodijo med pet najbolj zastopanih pasem v Sloveniji.

Mnenje poznavalke: Tatjana Tutan

Zakaj pomeranec?

Že kar nekaj let pred končno odločitvijo sem jih opazovala, všeč mi je bila predvsem njihova zunanjost. Prej smo imeli dobermana, želela sem imeti majhnega kužka, ki bo šel lahko povsod z mano.

Odlike in slabosti?

Pasmo najbolj odlikuje njen čudoviti videz. Težko ostaneš ravnodušen, ko zagledaš to bogato odlakano, majhnemu medvedku podobno bitje. K temu je treba dodati še njegov prijazen značaj. Slabost je predvsem v tem, da je zaradi majhnosti precej krhek in občutljiv. Povedati moram še, da pomeranci zelo radi lajajo, zato jim nekateri pravijo kar ‘alarmni’ psi. Ker pa so tako majhni, lajež ni pretirano moteč. Sicer pa je vedenje psa odvisno predvsem od vzgoje in seveda od individualnih lastnosti. Pri nas imamo samčka in dve psički in z njimi nimamo nobenih težav.

Značaj?

Je živahen, prijazen, samozavesten, radoveden, zelo se naveže na enega človeka v hiši in temu je vdan. Je rahločuten in bister, zelo rad se uči. Rad ima tudi druge družinske člane, prijazen je do otrok. Do tujcev je ljubezniv, včasih tudi malce plašen in nezaupljiv. Do drugih psov in živali je ponavadi prijazen. Nima razvitega lovskega nagona, je pa izvrsten čuvaj.

Za kakšne ljudi je primeren?

Za vsakogar, tudi za začetnike. Seveda pa to ni psiček, ki bi lahko tekel ob kolesu ali ob kakšnem zelo navdušenem tekaču. Lahko ga imamo tudi v majhnem stanovanju. Čeprav ima dolgo in gosto dlako, ni kuža, ki bi lahko živel na prostem. Rad je v naročju. Odsvetujem ga družinam, ki imajo otroke, mlajše od 10 let. Ker je videti kot plišasta igrača, otroci marsikdaj nimajo pravega občutka in so do njih preveč grobi. Je razmeroma krhek psiček, zaradi grobega ravnanja lahko pride do zlomov kosti ali celo do smrti.

Dedne hibe in bolezni?

Najbolj razširjena bolezen pri pomerancih je takoimenovani BSD (Black Skin Disease). Gre za izpadanje dlake po vsem telesu, vzrok za nastanek bolezni pa ni znan. Pomeranci so pač majhni in malce bolj občutljivi. Pogoste so tudi težave z zobovjem, s srcem, pojavlja se izpah pogačice …

Psi in skrbniki so si podobni tudi po značaju

Velikokrat smo presenečeni, kako so si nekateri psi in skrbniki vizualno podobni. Najnovejša raziskava pa je pokazala, da si psi in skrbniki delijo tudi osebnost.

Vodja raziskave, William J. Chopik z univerze v Michiganu je v študiji je zajel 1681 pasjih skrbnikov ter na podlagi standardiziranega vprašalnika proučeval njihove osebnosti in osebnosti njihovih psov. Ugotovil je, da imajo psi in njihovi skrbniki zelo podobno osebnost.

Zelo nekonfliktna oseba bo najverjetneje imela psa, ki bo zelo aktiven in manj agresiven. Raziskava je pokazala denimo, da so skrbni skrbniki svoje pse opisali kot zelo odzivne pri treningu, medtem ko so nevrotični skrbniki svoje pse opisale kot prestrašene. ”Če je nekdo sproščen, bo tak tudi njegov pes,” je dejal vodja raziskave J. Chopik.

Razlog, da si je mnogo skrbnikov tako podobnih s svojim psom, je deloma v tem, da si že v pričetku vsak izbere sebi najbolj primernega psa, deloma pa zato, ker se pes prilagodi skrbniku in njegovemu načinu življenja, tudi razmišljanja.

Prebavne motnje pri mačkah

Ne glede na to, da mačke ne pojedo vsega, kar jim pride pod smrček, njihovi skrbniki dobro poznajo izbruhane kepice dlak, travo pa tudi hrano.

Večina se jih prej ali slej sreča tudi z diarejo in zaprtjem. Prebavne motnje spadajo med pogoste zdravstvene težave mačk. Kaj vse se lahko skriva zadaj, kdaj sta bruhanje in diareja znak bolezni?

Osameli primeri bruhanja ali driske še niso razlog za preplah. Če pa gre za oboje skupaj oz. za dalj trajajoče težave, moramo raziskati, kje tiči vzrok. V primerih zastrupitve ali zaužitja tujka je stanje urgentno, prav tako v primeru okvare ledvic ali pankreatitisa.

Mačke so znane po bruhanju, a le, ko gre za kepice dlak

V različnih strokovnih virih na spletu in v literaturi naletimo na mnenje, da je bruhanja pravzaprav običajna dejavnost mačk. Po besedah veterinarke Iris Selan, dr. vet. med. iz Veterine Tristokosmatih, mačke največkrat bruhajo zaradi kepic dlak, ki se jim naberejo v prebavilih, nekatere lahko bruhajo zaradi preslabo prežvečene hrane (temu je lahko vzrok slabo zobovje), lahko zaradi prenajedanja, zaradi tujka, ki so ga pojedle …

A zaskrbljenost je upravičena: bruhanje je lahko tudi znak hujših obolenj želodca, jeter, ledvic, mačje kuge, alergije na neko snov v hrani ali zastrupitve. Bruhanje lahko izzove tudi zaužitje tujka, ki ga z bruhanjem poskuša telo izločiti. Včasih je to uspešno in v tem primeru se tudi bruhanje po tem, ko npr. mačka izbljuva kakšno dolgo bilko trave, konča. Problem pa nastane, če se tujek ujame v prebavilih, kjer lahko povzroči številne težave, še posebej, kadar to ni trava, temveč kakšen drug predmet – najbolj problematične so razne nitke in trakovi, ki jih radovedni mačji mladiči med igro pogoltnejo. Pride lahko do nenehnega draženja ali celo do smrtno nevarnega predrtja prebavil.

Bruhanje je lahko tudi znak hujših obolenj želodca, jeter, ledvic, mačje kuge, alergije na neko snov v hrani ali zastrupitve.

Strokovnjaki opozarjajo, da je ob večkratnem bruhanju treba pomisliti tudi na vzroke izven prebavnega sistema – med pogostimi so odpoved ledvic, jeter in vnetje trebušne slinavke. Ta obolenja namreč povzročajo kopičenje toksinov, ki dražijo prebavila. Predvsem pri starejših mačkah je glede na pogostost teh obolenj smiselno naše ljubljenčke redno voziti na krvne preiskave, s katerimi se preveri delovanje ledvic in jeter.

Mačje stranišče: kakšno je normalno odvajanje blata?

Na podlagi vsakodnevnega spremljanja blata naše mačke lahko hitro opazimo morebitne spremembe, ki nakazujejo, da nekaj ni v redu. Zdrava mačka naj bi odvajala vsaj enkrat na dan blato temno rjave barve, ki ni ne pretrdo ne premehko, hkrati pa ne oddaja posebej močnega smrdljivega vonja.

»Težko je reči, koliko je normalno število odvajanj blata na dan, saj je odvisno od več dejavnikov – vrste in količine hrane, starosti, gibanja … Nujno pa je, da se blato odvaja vsaj enkrat na dan,« pojasnjuje Selanova. Svetuje, da smo v mačjem stranišču pozorni na barvo, konsistenco, morebitno prisotnost krvi, sluzi, zajedavcev, tujih predmetov, dlak …

Diareja

Diareja je relativno običajen pojav pri mačkah, največkrat pride in mine. Tudi za to prebavno težavo pa se lahko skrivajo številni različni vzroki – od menjave hrane in notranjih parazitov do virusnega ali bakterijskega vnetja spodnjih prebavil ali zaužitja tujka, ki predstavlja obstrukcijo.

Nevarnost, ki jo prinaša dlje trajajoča diareja, je dehidracija, ki je še posebej problematična pri mačkah, ki že tako ali tako ne popijejo prav veliko vode.

Zaprtje

Obratno od driske je zaprtje, ki po besedah Selanove včasih povzroča še hujše zadrege kot pa diareja. Mačka je zaprta, ko se zelo napenja na stranišču, kjer pa po njenem obisku ni ničesar. Če se to zgodi le poredko, lahko težavo rešimo sami, če pa se ponavlja ali traja dlje, mora podobno kot pri diareji veterinar odkriti vzrok.

Kronične prebavne težave

Če težave (tekoče blato ali bruhanje oz. oboje) ne minejo in če veterinar izključi druge možne vzroke, stroka pomisli na vnetno črevesno bolezen (IBS – sindrom razdražljivega črevesja).

Gre za skupek prebavnih bolezni, ki trajajo dalj časa. Znaki, ki se pojavljajo, so bruhanje, driska (s primesjo krvi), spremembe apetita in izguba telesne teže. Značilno je, da simptomi trajajo nekaj časa, sledi obdobje s popolnoma normalnimi iztrebki, potem pa se znova pojavijo simptomi. Oblike vnetne črevesne bolezni se razlikujejo glede na to, kje vnetje je (v želodcu, v tankem ali debelem črevesu) in glede na to, s katerimi vnetnimi celicami je prežeta črevesna stena. Bolezen lahko nadzorujemo, ozdravimo pa je ne. Pomembna je pravilna dieta in redni pregledi. Do kroničnih prebavnih težav lahko privede tudi stres.

Kako lahko pri blažjih težavah ukrepamo sami doma?

Prvi nasvet veterinarjev je, da ob bruhanju in driski vedno poskusimo vsaj za nekaj časa umakniti hrano. »Da se sluznica prebavil lahko umiri. Pri bruhanju umikamo tudi tekočino, pri diareji pa je lahko tekočina stalno na razpolago,« pove veterinarka Iris Selan. V domači lekarni pridejo prav sredstva proti slabosti, proti diareji in probiotiki.

V primeru diareje stroka svetuje tudi obrok iz lahko prebavljive hrane (kuhan piščanec, riž), po drugi strani pa je bolje, da ne uvajamo večjih sprememb v prehrani. Obroki naj bodo manjši in bolj pogosti, dodamo jim lahko tudi medicinsko oglje.

Da mački olajšamo zaprtje, ji lahko ponudimo malo olivnega olja ali masla, na dolgi rok pa v prehrano vključimo več vlaknin – npr. buče, oz. postopno uvajamo lažje prebavljivo hrano. Proti težavam z zaprtjem pomaga tudi več gibanja in pitje večje količine vode.

Kdaj k veterinarju?

Po izkušnjah in po priporočilih veterinarjev je nekakšno osnovno pravilo tako glede bruhanja kot glede diareje, da, če gre za enkraten dogodek, ni treba, da nas skrbi. Če ima mačka diarejo, ob tem pa tudi bruha, moramo k veterinarju. Če se ob enem ali drugem pojavljajo drugi simptomi, kot so letargičnost, povišana temperatura, odklanjanje vode in hrane, spremenjeno obnašanje, oteženo dihanje, mišični krči, je obisk veterinarja nujen. Če v bruhanju opazimo sledove krvi, je stanje še bolj skrb vzbujajoče. Prav tako je treba k zdravniku, če bruhanje ali diareja trajata dlje časa.

Vesna Bizjak

Izkušnje s prijavami zanemarjanja psov so zelo slabe

Prav je, da se vsako mučenje živali prijavi ter da se nikoli ne pogleda stran. Žalostno pa je, da je veliko prijav povsem neuspešnih.

O tem smo povprašali nekaj strokovnjakov s področja, ki so z nami delili svoje izkušnje:

Urška Krivec, kinologinja

»Pri svojem delu srečam veliko različnih primerov. Velikokrat tudi prijave na pristojne organe ne prinesejo ničesar posebnega. Največkrat pomagata topla beseda in osveščanje. Znanje in razumevanje sta ključ so uspeha in sprememb v glavah ljudi. Včasih se moramo zadovoljiti s tem, da smo nekoga prepričali, da psu podaljša verigo, naslednjič jo bo morda odstranil. Ali pa mu svetujemo, kako naj uredi pasjo kočo. Seveda pa to ne deluje povsod in pri vseh ljudeh – tu pa bi morala posredovati inšpekcija. Že en sam obisk inšpektorja mimogrede po kateri koli vasi v Sloveniji, pa bi bilo hitro kaj drugače. Težavo vidim tudi v tem, da se inšpektorji ukvarjajo z manj pomembnimi stvarmi. Rešitev težave na papirju in ne dejansko na terenu, ne pomeni kaj dosti za žival, ki trpi.«

Anja Kosi, aktivistka za pravice živali

»Pred nekaj leti sem delala s psom, ki so ga imeli pet let na verigi. Lastnika mi je uspelo prepričati, da odstrani verigo in da psa skupaj prevzgojimo. Veriga je bila prekratka, sam pesjak je bil iz betonske podlage in vse to je na psa vplivalo negativno. Pes se je naučil, da je edini način, da dobi pozornost (pozitivno ali negativno) nervozno, glasno lajanje in zaganjanje. Razvil je številna neželena vedenja. V veliki meri je bilo možno odpraviti napake lastnikov, nekatere rane pa so ostale za vedno. Sicer pa imam s prijavami bolj negativne kot pozitivne izkušnje. Velikokrat se inšpektorat odloči, da pes živi v zmernih razmerah, čeprav smo imeli tudi primere, ko je pes ležal v lastnih iztrebkih v povsem neprimernem prostoru, pa niso ukrepali.« 

Jerneja Faletič iz DZZŽ Kranj

»Naše izkušnje s prijavami pristojnim organom so slabe. Odzvali so se sicer dokaj hitro, a rezultati velikokrat niso bili v korist psu, glede katerega je bila podana prijava. Poznamo primer psa, ki biva v povsem neprimernem pesjaku s premajhno pasjo uto, tudi pri temperaturah, ki so nižje od zakonsko predpisanih. Podana je bila prijava, inšpektorica pa ob obeh obiskih ni ugotovila nepravilnosti pri oskrbi psa. Zadovoljila jo je okosmatena odeja, ki je bila v garaži lastnika, dejstvo, da imajo ograjeno parcelo, kjer pa je pes spuščen mogoče dvakrat letno, in dejstvo, da ga hranijo z doma pripravljeno hrano (za katero upravičeno domnevamo, da gre najverjetneje za ostanke kosil za ljudi). Drug aktualen primer je primer psa, ki že vse življenje biva v kleti nedokončanega novozgrajenega objekta, socialno izoliran in slabo oskrbljen. Za ta primer je bilo podanih kar nekaj prijav s strani občanov, a se, kolikor vemo, situacija za tega psa ni premaknila na bolje. S takim odnosom pristojnih organov sčasoma tudi občani izgubijo voljo prijavljati take primere. In ker jih ne prijavljajo, posledično pristojni organi sklepajo, da takih primerov pač ni. Začaran krog, ob katerem počasi obupujemo še tako zavzete živalovarstvene organizacije.«

Društvo AniMa – Animals Matter

»Lastniki teh psov so skoraj nedotakljivi. Če uradni veterinar pri izvajanju nadzora strokovno oceni, da manjše dimenzije pesjaka in pasje ute ne povzročajo nepotrebnega trpljenja živali, so dovoljena odstopanja od predpisov. Pravzaprav v takšnih primerih poskušamo na vse načine prepričati lastnika, da psu poiščemo primeren dom. In nekajkrat nam je tudi uspelo. Lastnik, ki ima psa privezanega zunaj ali zaprtega v pesjaku, že tako ali tako nima ne časa ne potrebnega znanja, zato lahko privoli, da se psu poišče in zagotovi nov dom. Poskušamo na različne načine, da bi v reševanje vključili lastnike, brez groženj in prisile, z informiranjem in s pomočjo. Če zaradi nesodelovanja lastnika ne moremo zagotoviti boljših pogojev, podamo prijavo na Veterinarsko inšpekcijo. Bili smo že priča, ko je inšpektorica izrekla kazen in odvzem psa zaradi premajhnega in neprimernega pesjaka. A to so čudeži.«