FILMSKI PREDLOG: Pasji smisel življenja 2

Lani posneto nadaljevanje filma Pasji smisel življenja, ki temelji na istoimenski knjižni predlogi W. Brucea Camerona, je film, ki ljubiteljev psov ne bo pustil ravnodušnih.

Kuža Bailey v nadaljevanju filma še vedno spoznava svojo usodo. Živi na kmetiji v Michiganu s svojim Ethanom, njegovo ženo Hannah, tu pa živi tudi vnukinja CJ.

Njena mama Gloria se odloči, da jo bo odpeljala stran. Ker se Baileyeva duša pripravlja na novo življenje, obljubi Ethanu, da bo našel deklico in jo varoval za vsako ceno. Bailey in deklica spleteta neverjetno prijateljsko vez …

 

Skrbniki predebelega psa hoteli uspavati

Zlati prinašalec Kai je tehtal kar 78 kilogramov, ko so ga skrbniki pripeljali k veterinarju. Hoteli so ga uspavati, češ, da se pes že težko premika.

A veterinar jim je odgovoril, da je v Kai-ju še veliko življenja ter da tega ne bo naredil. Namesto tega je očitno zanemarjenega psa rešil iz rok skrbnikov, ter mu našel novo posvojiteljico.

This is Kai/FB
This is Kai/FB

Ko ga je Pam prvič pripeljala v novi dom, je trajalo kar 20 minut, da je Kai premagal stopnice in lahko vstopil v hišo. Vsak dan je nato s težavo premagal največ deset stopnic in dolga pot se je napovedovala do izgube več kot 40 kilogramov.

Toda ne Kai in ne Pam nista odnehala. Korak za korakom je pričel izgubljati kilograme in danes je zdrav in aktiven pes!

Pasji krvodajalci rešujejo življenja

V Sloveniji nimamo veterinarske krvne banke, zato je oskrba s krvjo za transfuzije povsem odvisna od živali. Oz. od njihovih skrbnikov, ki prepoznajo, kako pomembni so krvodajalci.

Aktivna je baza ‘Tačka daruje’, kamor so vpisano krvodajalci – psi in mačke,  ki so preverjeni in imajo določene krvne skupine. Če vaš pes ustreza vsem pogojem, razmislite o tem, da bi postal pes krvodajalec. Tudi zato, ker nikoli ne vemo, kdaj bo naš ljubljenček potreboval pomoč …

Postopek odvzema krvi

Če pes izpolnjuje osnovne pogoje (v okvirčku), potem je primeren za krvodajalca. Psu se lahko vzame največ 15 do 20 ml krvi na kilogram telesne teže, najpogosteje na 3 do 4 tedne. »Najlažje in najhitreje je, da kri jemljemo iz jugularne vene na vratu. Odvzem poteka s pomočjo gravitacije in krvnega tlaka v komercialno dostopne zaprte zbiralne sisteme za odvzem krvi. Odvzem 450 ml krvi iz jugularne vene pri večjem psu tipično traja manj kot 10 minut, pri čemer mora žival mirno ležati na boku, kar poslušne živali z mirnim karakterjem večinoma tolerirajo v prisotnosti lastnika brez uporabe pomirjeval,« so zapisali Veterinarski zbornici Slovenije, pri tem pa poudarjajo, da odvzem krvi ne pusti nikakršnih posledic na dajalcu. Za kakšen dan pa vseeno odsvetujejo večjo fizično aktivnost.

Najpogosteje se kri potrebuje v urgentnih situacijah

Urgentne situacije so tiste, ko se najpogosteje hitro potrebuje kri – ko v ambulanto pridejo živali, ki na primer močno krvavijo zaradi avtomobilske nesreče, ali so se denimo zastrupile s podganjim strupom, ki povzroča motnje pri strjevanju krvi. Takrat običajno ni časa za poglobljene laboratorijske raziskave, zato je baza pasjih krvodajalcev, ki imajo vnaprej določeno krvno skupino (in izvedene vse preiskave) tako pomembna. Samo na ta način se lahko v urgentni situaciji hitro in brez izgubljanja dragocenega časa dobi ustreznega krvodajalca.

Manj urgentne situacije – kri se vzame preventivno

V manj urgentnih situacijah se kri za transfuzijo lahko vzame vnaprej, preventivno, pred večjim kirurškim posegom, pri katerem se predvideva, da bi lahko prišlo do hujših krvavitev. »Taki posegi so na primer odstranitev vranice, ledvice ali dela jeter in operacije na srcu. S transfuzijo lahko tudi zdravimo določene motnje v strjevanju krvi ali nadomeščamo večjo, življenje ogrožajočo izgubo beljakovin. V tem primeru imamo po navadi dovolj časa, da potencialnega krvodajalca testiramo in izvedemo vse potrebne laboratorijske preiskave, da ugotovimo, ali je žival primerna za odvzem krvi,« pravijo na Veterinarski zbornici.

Kakšen pes je primeren za krvodajalca?

  • več kot 25 kg
  • starost od 1 do 8 let
  • priporočljiv vitek vrat, ni pa nujno potreben
  • zdrav, v dobri kondiciji
  • priporočljiva mirna narava
  • redno cepljen, dobiva zaščito proti notranjim zajedavcem
  • zaščiten proti srčni glisti
  • brez predhodnih transfuzij

Učinkovito učenje odpoklica: od zadaj naprej

Zelo uspešen način učenja prihajanja je od zadaj naprej. Začnemo torej v končnem položaju, ko je pes tik ob nas. Če je treba, ga lahko na začetku pripnemo na povodec.

Najprej vadimo doma, v okolju brez motenj

1. korak/ cilj: ustvarimo povezavo med poveljem in nagrado. Pes je tik ob nas, v roki držimo okusen priboljšek, roko naslonimo ob svojo nogo. Veselo izrečemo (novo) povelje in psu prepustimo priboljšek. Roke ne iztegnemo proti psu, ampak jo obdržimo ob nogi. Ponavljamo dva dni, vsaj 20-krat na dan. Pes bo tako ugotovil, da mu novo povelje prinaša nekaj slastnega.

2. korak/ cilj: dodamo kratko razdaljo. Pes naj bo korak ali dva stran od nas. V roki držimo okusen priboljšek, roka je ves čas naslonjena ob nogo. Veselo izrečemo (novo) povelje, pes pa seže, ali se pomakne do priboljška. Močno ga pohvalimo in mu prepustimo priboljšek. Ponovimo vsaj 20-krat na dan. Naslednja dva dni počasi podaljšujemo razdaljo na 5 korakov.

3. korak/cilj: razdaljo postopoma povečujemo. Pes je v naši bližini. Veselo izrečemo povelje, pes pride k nam po priboljšek. Naslednji priboljšek brez besed vržemo nekaj metrov stran. Počakamo, da ga poje in se obrne proti nam. Takrat izrečemo povelje, počakamo, da pride pes k nam po priboljšek. Ponavljamo in zaključimo, ko se pes najbolj zabava. Vadimo nekaj dni in pri tem podaljšujemo razdaljo.

4. korak/cilj: pes naj ob prihodu sede. Pes je v naši bližini. Veselo izrečemo povelje; ko pride pes k nam, najprej zahtevamo, naj sede, nato ga pohvalimo in mu damo priboljšek. Od zdaj naprej naj se pes ob prihodu useda. Ponavljamo.

5. korak/cilj: pes naj dovoli prijem ovratnice. Veselo izrečemo povelje, pes sede, ko pride k nam. Z roko na kratko primemo ovratnico, jo spustimo, psa pohvalimo in mu damo priboljšek. Ovratnico postopoma držimo vse dlje. Ponavljamo.

6. korak/cilj: pes pride, ko ga nepričakovano pokličemo;

7. korak/cilj: psa pokličemo iz sosednjega prostora;

8. korak/cilj: pes naj dovoli pripenjanje povodca. (Vadimo samo včasih, med drugimi vajami). Veselo izrečemo povelje, pes sede, ko pride k nam. Z roko primemo ovratnico, pripnemo povodec in ga takoj spet odpnemo, psa pohvalimo in mu damo priboljšek. Povodec postopoma odpenjamo vse kasneje, do 5 sekund.

9. korak/cilj: s psom na povodcu naredimo nekaj korakov. (Vadimo samo včasih, med drugimi vajami).

Dodamo motnje v domačem okolju

10. korak/cilj: psa prikličemo mimo nastavljene igračke. Pazimo na položaj in oddaljenost igračke, počasi jo nameščamo vse bliže.

11. korak/cilj: psa prikličemo mimo nastavljene hrane. Pazimo na položaj in oddaljenost hrane, počasi jo nameščamo vse bliže.

12. korak/cilj: vključujemo nove motnje po lastni presoji (odpoklic od raztresenih briketov, od zanimive osebe …).

Spreminjamo okolje, pazimo na morebitne nepričakovane motnje

Vse opisano začnemo zdaj vaditi tudi v novih okoljih brez motenj (vrt, dvorišče, prazen park ….). Na vsaki novi lokaciji začnemo od začetka, zato tam najprej nekajkrat ponovimo povezovanje povelja in priboljška. Postopoma ponovimo vse korake in sproti dodajamo nove motnje. Ko pes že zanesljivo prihaja, lokacijo zamenjamo.

Vse spremembe delamo načrtno in vedno poskrbimo, da lahko psa in okoliščine dobro nadzorujemo. Če je treba, si pri vajah pomagamo z dolgim povodcem. Ne pozabimo v scenarije zunaj doma vključiti tudi drugih psov – seveda previdno in postopoma, ko je pes na to že dovolj pripravljen.

Opisani postopek je le kratek in zgolj okviren predlog učenja odpoklica. Seveda lahko odpoklic učimo tudi na druge načine, vselej pa je koristno, da se držimo osnovnih načel učenja in upoštevamo splošne napotke. Pri učenju odpoklica nam je lahko v veliko pomoč in spodbudo tudi knjiga Pippe Mattinson ‘Uspešen odpoklic’, ki je pred kratkim izšla pri založbi Narava in poleg enostavno razloženih zakonitosti učenja vsebuje tudi zelo podroben načrt učenja te življenjsko pomembne vaje.

S psom v hribe – kdaj in kako?

Mnogi od nas se s štirinožnimi prijatelji radi podamo na bližnje hribe in gore. Izleti s psom so lahko naravnost čudoviti, lahko pa prava nočna mora. Kako pripraviti sebe in psa, da bomo lahko v naravi uživali vsi? Ne glede na to, ali odhajate le na bližji hribček, kamor hodijo vsi, ali na vaš skrivni kotiček, za katerega veste samo vi, se je na pot v hribe, gore ali obljudene izletniške poti treba dobro pripraviti.

Dobro se pripravite

Za začetek si vedno raje izberite pot, ki jo dobro poznate in za katero poznate vse pasti, še posebej, ko gre za vaš prvi izlet s psom v hribe. To je še posebej pomembno v poletnih časih, ko bo vam in psu prijala senčna pot. Še posebej poleti in tudi spomladi ne pretiravajte. Izbirajte poti, ki imajo za vas in za psa dovolj možnosti ohladitve (senčni predeli, potoki …). Psi se namreč ne znojijo tako kot mi po celem telesu, ampak se lahko ohlajajo zgolj preko smrčka, ust in preko blazinic na tačkah. Upoštevajte svojo in pasjo fizično in psihično pripravljenost ter zdravstveno stanje in starost psa. Vaša primerna oprema ne sme biti pod vprašajem, poskrbite pa tudi za primerno opremo psa.


Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki.


Obvezna oprema

Priporočljiva je oprsnica, obvezni pa so povodec, posoda za vodo in prva pomoč. Ne pozabite na vrečke za pobiranje iztrebkov. Ko se odpravljate na obljudene poti, pospravite za svojim psom, ob poteh, kjer ni košev pa vsaj iztrebek odstranite s poti.

Kdaj je pravi čas?

Bolj zahtevne pohode prihranite za čas, ko bo vaš pes star vsaj leto dni. Do takrat telo še intenzivno raste. Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna. Osvajajte vse to že z mladim psom po njegovih zmožnostih. Tako se bo privadil tudi hoje po zahtevnejših terenih, a ne pretiravajte. Tek in skakanje brez nadzora lahko v fazi odraščanja puščata škodljive posledice.


Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna.


Priprava psa na hojo

Sprehodi v hribih, po obljudenih poteh ali brezpotjih se zelo razlikujejo. V vsakem primeru moramo svojega kosmatinca privaditi na različne terene, potoke, korenine, mostove, prepade, skale in drseče podlage. Še posebej v teh pomladnih dneh moramo paziti, da psa naučimo pravilne hoje. Nikakor nas ne sme odrivati, prehitevati in zriniti s poti. Naučimo ga počasne hoje. Divjanje in vlečenje ter porivanje lahko vodi v zdrs vas, vašega psa ali pa naključnega sprehajalca, kar je lahko pri težjih terenih tudi smrtno nevarno. Začenjajo se tečaji šolanja psov in socializacija; vzgoja je prva in najpomembnejša stvar, ko se odpravljate kamorkoli.

Socializacija in vzgoja psa

Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki! Nič kolikokrat boste srečali spuščene pse ali pa vodnike, ki jih psi vlečejo, lajajo, renčijo na vas in vašega psa. Za vse to niso krivi psi, ampak vodniki, ki svojih psov niso ne vzgojili, ne socializirali, ali pa jim je vseeno za vse okrog njih. Mogoče ste tudi vi eden izmed takšnih sprehajalcev, ki pravi: «Moj je priden, ničesar ne bo naredil.« Ne glede na to, kako dobro je vzgojen vaš pes, ste dolžni poskrbeti za to, da vaš pes ne moti okolice in zanjo ni nevaren. Preganjanje divjadi ne sodi ne v domač gozd in v hribe. Še posebej na obljudenih mestih boste srečevali najrazličnejše ljudi in pse. Vsi imajo pravico biti tam, vaša dolžnost pa je, da je vaš pes na vrvici, poslušen in tesno pri vodniku. Ko vidite drugega človeka, psa ali žival, mora biti vaš pes pod nadzorom. Hoja na popuščenem povodcu je zelo težka vaja, a sila pomembna pri hoji v gore. Naučite psa, naj hodi za vami, naučite ga odpoklica, hoje brez vrvice … Običajno že v mali šoli mladičke peljejo na krajše pohode čez mostove, korenine, potoke, drseče podlage v gozdu … To so gradniki zaupanja med vodnikom in psom, ki so v gorah sila pomembni. Zato ne odlašajte in se ne bojte. Pogumno v gore, še prej pa poskrbite za varnost, še posebej s primerno vzgojo in socializacijo.

avtor: Urška Krivec

 

Prevzgoja nevarnih psov

V Sloveniji že nekaj let velja obvezno prešolanje nevarnih psov. V skladu z Zakonom o zaščiti živali imamo tri uradne izvajalce prevzgoje nevarnih psov (tri uradno potrjene programe prevzgoje nevarnih psov v treh različnih društvih).

Tokrat si bomo podrobneje pogledali Zakon in pogledali, kako poteka program prevzgoje v Kinološkem društvu Kamnik.

Pes je ugriznil – kaj zdaj?

Vsak ugriz psa se mora prijaviti na veterinarsko inšpekcijo. Običajno to stori antirabična ambulanta, kamor so napoteni udeleženci dogodka, ali veterinar, kadar so udeležene živali. Ugriz psa se vedno zavede v centralni register psov. Če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino. Če skrbnik psa pri izvedbi ukrepov ne sodeluje, se namestitev psa v izolatorij na njegove stroške odredi zavetišču.

Usmrtitev psa, če ugriz povzroči smrt ali hudo poškodbo

Uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka, ali če je iz obvestila pristojnih služb razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Tudi, ko je prevzgoja nevarnega psa neuspešna ali se lastnik psa, ki je napoten na obvezno prevzgojo psa, tega ne udeleži. Skrbniku psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, upravni organ, pristojen za veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, če je že pred tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo.

Šolanje nevarnega psa

Šolanje psov je po zakonu obvezno:

  • če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od ugriza psa. Nevaren pes je pes, ki že ima za seboj ugriz človeka ali živali in je že zaveden v centralnem registru nevarnih psov;
  •  za psa, ki živi ali bo živel v istem okolju kot lastnik, katerega pes je bil usmrčen zaradi zgoraj navedenih razlogov. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa; če je pes že star dve leti, pa v roku šestih mesecev od usmrtitve prejšnjega psa oziroma nakupa novega psa.

Šolanje iz prejšnjega odstavka mora biti opravljeno ob udeležbi lastnika psa po programu, ki ga potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo na podlagi mnenja strokovne komisije. Takšen program se izvaja tudi v Kinološkem društvu Kamnik, v ŠKD Bajka in v KD Krško.

Uspešnost opravljenega šolanja psa preveri komisija, ki jo imenuje nosilec programa šolanja in mora biti sestavljena iz strokovnjakov s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, njena sestava pa mora biti navedena v programu šolanja. Lastnik psa je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register psov.

Prevzgoja nevarnega psa se razlikuje običajnega šolanja psov

Pri šolanju oziroma prevzgoji nevarnih psov je vsekakor veliko specifike, ki se pri rednem šolanju psov pojavlja v manjši meri. Gre za odpravljanje dokaj zapletenih negativnih reakcij psa, ki imajo vedno določeno ozadje, ki je lahko pogojeno z različnimi dejavniki. Za uspešno prevzgojo je zato treba najprej ugotoviti same vzroke za izraženo agresijo pri psih in jih nato z različnimi metodami, glede na samo dojemanje psa in seveda tudi zmožnost in pripravljenost vodnika, postopno tudi odpravljati. Torej gre v bistvu najprej za spremembo v miselnosti in večinoma do tedaj napačnih reakcijah vodnika in nato postopno preko treningov tudi za spremembo obnašanja psa v kritičnih situacijah.

Kako poteka prevzgoja nevarnega psa?

Že samo dejstvo, ali se je določen vodnik dejansko odločil, da se bo podal s svojim psom v prevzgojo, je zelo odločilno. Odkar imamo v Kinološkem društvu Kamnik potrjen program prevzgoje nevarnih psov, imamo veliko negativnih izkušenj z lastniki, ki le preko telefonov preverjajo, ne, kako bi dejansko psa prevzgojili, temveč, le kako bi v čim krajšem času pridobili potrdilo o prevzgoji psa. Zato vsakega, ki nas kontaktira po telefonu, le na kratko obvestimo o pogojih šolanja oziroma prevzgoje pri nas ter osebo skupaj s kužkom povabimo na pogovor na društvu. Na tem prvem uvodnem razgovoru se ugotovijo okoliščine ugrizov, spoznajo določena dejstva o navadah lastnika in bivanju psa. Opravimo tudi kratek preizkus dejanskega odnosa med lastnikom in psom. Prevzgoja se začne najprej na poligonu in nato nadaljuje v urbanem okolju. Glede na napredek psa oziroma sposobnost lastnika se nato vaje nadaljujejo z obremenjevanjem z različnimi motečimi dejavniki in izpostavljanjem kritičnim situacijam (pri teh nam v KD Kamnik pomagajo člani s svojimi psi). Šele, ko sta vodnik in pes do določene meje pripravljena, se izpostavita dejanskim, nepredvidenim kritičnim situacijam.

Izpit pred strokovno komisijo

Na koncu prevzgoje morata tako vodnik kot pes opraviti izpit pred strokovno komisijo, ki odloči, ali je bila prevzgoja uspešna ali ne. V okviru programa Kinološkega društva Kamnik je predviden izpit pred dvema priznanima mednarodnima kinološkima sodnikoma. Sam okvir izpita je na kratko napisan že v programu, pred izpitom pa se skupaj s sodnikoma lahko določijo še določene vaje oziroma kritične situacije, v katerih se preizkusi dejanska prevzgoja psa in zmožnost vodnika, da v taki situaciji pravilno reagira in prepreči agresivno vedenja psa.

Zavedanje težave je prvi korak k uspehu

Vsekakor pa je priporočljivo, da se vsi, ki potrebujejo pomoč pri vzgoji, obrnejo na kinološka društva, preden jih na to opozori država. Zavedanje težave je prvi korak k uspehu. Smo v mesecu, ko so vsa društva začela z aktivnimi tečaji šolanja psov. Prvi korak je že v vzgoji mladička. Če se vendarle pojavijo težave s problematičnim vedenjem, vam svetujemo, da se čim prej obrnete na strokovnjake, ki vam bodo znali pomagati. Seveda pa si morate spremembe najprej želeti sami ter biti pripravljeni na trdo delo in vztrajanje tudi, ko je uspeh še daleč. Reševanje problematičnega vedenja je namreč dolgotrajno in zahtevno, veliko enostavnejše je pravilna vzgoja in šolanje že v sami mladosti in naprej.

Prepozno za šolanje in vzgojo psa ter lastnika ni nikoli. Drži, da je šolanje psa s starostjo in negativnimi vplivi okolja težje in dolgotrajnejše, a vsekakor ni nemogoče. Potrebna je le volja lastnika in odprto srce za nova spoznanja in nov drugačen način dela ter življenja s psom. Najtežje je spremeniti miselnost in reakcije ljudi, saj te odločilno vplivajo na šolanje in vzgojo psa. Ključ do uspeha dobro vzgojenega psa se vsekakor skriva v lastniku. Kadar potrebuje lastnik pomoč, pa smo inštruktorji tukaj zato, da pomagamo in usmerjamo lastnika v pravo smer.

Urška Krivec

Zakonodaja psa ne dojema kot družinskega člana

Pravilnik o zaščiti hišnih živali je zadnje spremembe doživel leta 2014, poznavalci pa zakonodajo označujejo kot zastarelo.

»Skrbnik živali mora skladno z zakonodajo zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren potrebam živali,« pravijo na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Glede bivalnega prostora zakonodaja pravi, da mora imeti pes ustrezen bivalni prostor, ki mu zagotavlja zaščito pred padavinami, vetrom, mrazom in sončno pripeko, preprečuje pobeg živali in omogoča potrebno bivanje.

Zakon določa velikost pesjakov in dovoljuje, da je pes privezan, dolžina priveza, merjena pri tleh, mora biti enaka najmanj 3-kratni dolžini psa, vendar ne krajša od 3 metrov. Privezanih pa ni dovoljeno imeti psov, mlajših od 6 mesecev, ter visoko brejih psic in psic z mladiči.

Glede morebitnih sprememb zakonodaje smo se obrnili na Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer odgovarjajo, da trenutna sprememba predpisov ni predvidena, da pa bo v prihodnje gotovo prišlo do določenih prilagoditev tudi na tem področju.

Zanimivo je, na kar so nas opozorili v društvu AniMe, da je v publikaciji z naslovom O odgovornem lastništvu psa, ki jo je tedanja Veterinarska uprava izdala leta 2010, jasno zapisano, da sodobna doktrina dobrobiti psov odločno odsvetuje dolgotrajno privezovanje, da s takim korenitim posegom v življenje psa človek psu povzroči cel kup omejitev, ki pri psu povzročajo resne vedenjske spremembe. Kot je zapisano, je znanstveno dokazano, da pes, ki je stalno privezan, lahko postane agresiven, ali začne kazati druge oblike nezaželenega vedenja, kot so na primer neprestano lajanje, tuljenje in podobno.

»Torej, ljudje in stroka se zavedajo in poznajo vse te težave privezovanja, država pa predpisuje dolžino verige. Nekaj ni v redu. Zakonodaja je slaba, zastarela in omogoča krutosti,« so ostri v omenjenem društvu.

V društvu za zaščito živali Kranj menijo, da slovenska zakonodaja ni naklonjena dejstvu, da je pes družinski član in da si noben pes ne zasluži bivanja na verigi, ne glede na to, kako dolga je. Pes je namreč družabna žival, psi na verigah pa imajo večinoma minimalno stikov s človekom in premalo gibanja, saj je njihova naloga pretežno, da so psi čuvaji.

»A ti časi so mimo,« se strinja tudi priznana kinologinja Karmen Zahariaš. Kot pravi, danes na pse gledamo drugače in ob primerni vzgoji lahko precej nemoteče živijo z nami v stanovanju. Poudari še, da so psi na verigi ali v pesjakih precej bolj izpostavljeni nekaterim nevšečnostim in nevarnostim (nevihte, grmenje, petarde, rakete, pa tudi zastrupitve, poškodbe, kraje in izživljanje tistih, ki psov ne marajo, ali jih moti lajanje).

Lastniki psov srečnejši od lastnikov mačk

Raziskava je pokazala, da je kar 36 % lastnikov psov svoje stanje označilo kot ‘zelo srečno’, medtem ko je tako odgovorilo le 18 % lastnikov mačk.

Gre za ugotovitve The General Social Survey (GSS), ki jo vodi organizacija NORC na univerzi v Chicagu. Raziskava je primerjala življenje pasjih in mačjih skrbnikov. Poleg zapisanega, so ugotovili še, da so pasji lastniki bolj pogosto poročeni in bolj pogosto so tudi lastniki hiš, kot pa mačji lastniki. GSS je te podatke zbirala od leta 1972, pri tem pa so vsako leto vključili od najmanj 1500 do največ 3000 ljudi. Pri tem pa so posameznikom sledili na najrazličnejših področjih, od tega denimo, ali konzumirajo marihuano pa do tega, v kakšni zvezi so.

To pa ni edina raziskava, ki je analizirala življenje pasjih in mačjih lastnikov. Nedavna študija 2000 odraslih pasjih skrbnikov je pokazala, da v povprečju le ti prehodijo 1400 kilometrov na leto in so na splošno mnogo bolj fit v primerjavi s tistimi, ki jim psi ne delajo družbe. Še ena raziskava iz leta 2016 pa je pokazala, da so lastniki psov na vseh vidikih življenja bolj zadovoljni in srečni kot pa lastniki mačk.

Da pa ne bo kakšnega razočaranja pri mačjih skrbnikih, naj zapišemo še, da je še mnogo več raziskav analiziralo življenje tistih, ki jim nasploh družbo dela kakršnakoli domača žival in prav vse so pokazale, da družba živali pozitivno vpliva na posameznika, njegovo produktivnost v službi in njegovo zadovoljstvo z življenjem nasploh.

Španski alano (Alano Español, španski buldog)

Te velike in močne pse preprostega videza in s fiziologijo, ki ji ustreza dolgotrajnejši hitri tek ter zadrževanje divjih živali in domače živine, menda nikoli niso vzgajali zaradi videza.

To so bili namreč od nekdaj delovni kmečki psi, ki imajo naravnost izjemno sposobnost okrevanja, tudi ko so poškodovani ali bolni. Poleg tega veljajo za zelo ubogljive pse, saj se gospodarju uklonijo in podredijo, do družine in ljudi, ki jih poznajo, pa so nadvse ljubeči. So zelo zanesljivi, stabilni in zelo malo lajajo, med molosi pa so ena redkih pasem, ki se ne slini in ne smrči.

Po načinu hoje ga primerjajo s panterjem

Španskega alana med hojo velikokrat primerjajo s panterjem: oboji imajo navado držati glavo nizko, rahlo in počasi jo nagibajo na vsako stran, zaradi česar njihova močna pleča še bolj opazimo. Obenem lahko ta pasma psov dlje časa ohrani stanoviten, eleganten in okreten tek. Pri galopiranju so hitri, telo v celoti raztegnejo in skrčijo pri vsakem koraku, oviram pa se izmikajo z neverjetno spretnostjo, zaradi česar dajejo videz, kot da se nikoli ne utrudijo. Barva dlake pri tej pasmi psov, kjer samci v višino dosegajo med 58 in 63 centimetri, samice pa med 55 in 60 centimetri, sicer vključuje rumeno in volčjo sivo, rumenkastorjavo in rdečo (v svetlih ali temnih odtenkih), in sicer z ali brez tigrastih vzorcev (lise) in/ali črno masko. Pri črni in rumenorjavi barvi so tigrasti vzorci vedno prisotni, medtem ko so beli vzorci lahko prisotni le na gobcu, vratu in prsnem košu, spodnjem delu nog, trebuhu in na konici repa; bela barva nikoli ne prevlada. Zanimivo je, da kratka dlaka španskega alana nima vonja in je na dotik kot pliš, zaradi česar nega tega psa resnično ni zahtevna. Odrasel pes sicer tehta med 35 in 40 kilogrami, njegova življenjska doba znaša tudi 14 let in več.

V Sloveniji le enajst predstavnikov te pasme

V naši državi imamo po podatkih vzrediteljice Urške Kladnik iz Brezove Rebri pri Dvoru trenutno le enajst predstavnikov te zelo stare pasme. »S pasmo sem se srečala leta 2011 na konjskem sejmu na Poljskem. Ko sem prišla domov, sem premetala cele kupe knjig in internetnih strani, a sem o tej pasmi našla izjemno malo informacij in še te so bile napisane v španskem jeziku. Po letu dni sem navezala stik z rejcem španskih alanov in se po večurnih pogovorih z njim odločila za nakup svoje prve psice. Po dobrem letu me je obvestil, da je paril eno od svojih psic, od katere lahko pričakujem svojo prvo psičko. Ta se je skotila 9. septembra 2013, rejec pa mi jo je priporočil glede na značaj in na moj stil življenja. Zaupala sem njegovi presoji in priznati moram, da je imel prav,« priznava Urška Kladnik. Novembra 2013 je v njeno življenje tako vstopila psička z imenom Vengo Irana Zattara.

»Od takrat z vsakim dnevom spoznavam čudovite lastnosti te pasme. Januarja 2014 sem se dogovorila še za nakup samca iz Španije, ki sem ga dobila pri zelo znanem rejcu Carlosu del Villarju, in tako je naš moški potomec te pasme z imenom Baracus de Villar del Monte priletel z letalom iz Madrida v Slovenijo,« dodaja sogovornica. Po opravljenih vseh testih, vzrejnih pregledih in registraciji psarne, so 13. marca 2016 dobili prvo leglo teh psov na slovenskih tleh, in sicer dve psički in tri samce. »Zelo vesela sem, da je vseh pet našlo lastnike v Sloveniji,« poudarja Urška Kladnik. V lanskem septembru so dobili še leglo štirih samcev, kar z drugimi besedami pomeni, da imamo v naši državi trenutno tri psice in osem samcev španskega alana.

Obožujejo delo in veliko svobode

»Ta pasma je bila ljubezen na prvi pogled in kot ugotavljam tudi pravilna odločitev. Pes ima samo dobre lastnosti: je izredno ubogljiv, hitro učljiv, prijazen do ljudi in vseh drugih živali. Obenem je resnično zelo potrpežljiv do otrok, ki jim je zvesti spremljevalec na vsakem koraku in se do njih velikokrat obnaša kot varuška,« pravi Urška Kladnik. Po njenem mnenju je ta pasma primerna za vsakogar, tudi za začetnike. »To so delovni psi, ki obožujejo delo in veliko svobode. Lastniki se morajo zavedati, da ta pes potrebuje veliko gibanja in da ima zelo rad človeško družbo, predvsem otroke. Španskega alana bi priporočila aktivnim ljudem, ki se radi gibajo v naravi, ljudem na kmetiji pa so ti psi pri zganjanju goveda nepogrešljivi. Prav tako bi to pasmo psov priporočila družinam z otroki, saj lahko v tem psu najdejo resničnega zaveznika in brezpogojno ljubezen z veliko mero potrpežljivosti«.

Kladnikova opozarja, da je pri socializaciji te pasme treba paziti na to, da ima ob sebi dovolj človeške družbe. »Poleg tega mu je treba jasno pokazati, kje so njegove meje, saj lahko v nasprotnem primeru postane dominanten celo do ljudi, čeprav naj bi se to zgodilo le redko,« izpostavlja.

Španski alano je po njenih besedah primeren za veliko kinoloških športov, saj je zelo učljiv in dober slednik. Ker je izredno hiter in okreten, pa ga bi bilo mogoče uporabiti tudi v agilityju in obrambi. »To so psi, ki za vsako ceno izpolnijo ukaz lastnika in pri tem ignorirajo tudi bolečino. Sicer pa pasma ni podvržena nobeni bolezni in dedni hibi. Tudi ko zbolijo, zelo hitro ozdravijo. Moj pes je pojedel strup za polže, po katerem večina psov pogine, a je ob pomoči veterinarja že isti dan zvečer veselo tekal okoli hiše,« zadovoljno pove lastnica, ki novo leglo te redke pasme – še največ njenih predstavnikov zasledimo v Španiji, okrog 600 – načrtuje spomladi leta 2020.

Katja Željan

Ob svetovnem dnevu veterinarjev

Zadnjo soboto v aprilu obeležujemo Svetovni dan veterinarjev. Dan je namenjen temu, da se spomnimo dela in vloge veterinarjev.

To ni le zdravljenje živali, čeprav smo jim prav za to najbolj in neizmerno hvaležni, kajne? A vendar, kot so poudarili na Svetovnem veterinarskem združenju, imajo veterinarji zelo pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju varne hrane, saj so prvi v vrsti, ki lahko preprečijo in nadzorujejo bolezni živali, odgovorni so tudi za nadzor živalskih proizvodov, kar je v zadnjem času še posebej aktualna tematika.