Mačke in otroci

Marsikdo je lahko opazil, kako je mačka postala priljubljen in cenjen prijatelj marsikaterega otroka. Mačke so za majhne otroke celo bolj primerne hišne ljubljenke kot psi. Nekaj nasvetov ob prihodu nove mačke v družino …

Prihod mačke v novi dom, kjer živijo tudi majhni otroci, zahteva skrben razmislek. Marsikdaj se namreč lahko srečamo z nezadovoljnimi skrbniki mačk, pravzaprav še pogosteje z nezadovoljnimi in nesrečnimi mačkami, ki so prišle v novi dom zavoljo povsem napačnih razlogov in z napačnimi pričakovanji.


Odgovorno starševstvo in odgovorno skrbništvo živali sta si zelo podobna in pri obeh gre v celoti za obveznost staršev ali skrbnikov.


Mačji mladiček bo že od prvega dne dalje zahteval določen čas zase, ki mu ga mora skrbnik nameniti za igro, nego, socializacijo in učenje hišnih pravil. Otroci bodo bržkone mucku zadovoljili njegove potrebe po igri in socializaciji, medtem ko bo odgovornost staršev nega, čiščenje mačjega stranišča in učenje. Najbolje je, da skrb za mačjega mladička prevzame vsa družina, vsak seveda v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi.

Ko se odločimo, da bomo v družino pripeljali še mačko, moramo kar nekaj časa nameniti preureditvi svojega doma. Stanovanje ali hišo je treba pripraviti, da bo imel mladiček varen dom, zato je treba odstraniti vse morebitne nevarnosti. Mladičku moramo določiti zlahka dostopen kotiček, kjer bo imel svoje stranišče in hrano. Ta prostor naj ne bo dostopen otrokom. Skupaj z vso družino določite pravila za ravnanje z mladičkom in zadolžitve družinskih članov, listek pa namestite na vidno mesto. Zaradi odgovornosti in morebitnih zdravstvenih tveganj naj skrb za mačje stranišče prevzame eden od staršev.

Mačke in kliker

Uporaba klikerja ni omejena zgolj na pse, saj lahko ta pripomoček uspešno uporabimo tudi pri mačkah.

Uporabljamo ga lahko pri odpoklicu, pa tudi pri česanju, striženju krempeljcev. Tudi na obisku pri veterinarju gre laže s klikerjem.

Z vajo je lahko zvok klikerja za mačko nedvoumen signal, da počne kaj takega, kar nam je všeč, zato bo sledila nagrada.


Pri učenju s klikerjem ne smemo uporabljati nobene prisile ali kazni; če maček nečesa ne počne dobro, pač ne bo dobil nagrade.


Mačke so načeloma teže učljive kot psi, zato potrebujejo več motivacije. Se pravi, da bomo morali najti zares okusen priboljšek ali zares zanimivo igračo, da bo mačka sodelovala. Če ji trenutno ni do priboljška ali igre, pač prenehamo in poskusimo kasneje.

Dojenček in ljubosumen labradorec (pismo bralke)

Pisala nam je bralka, da pričakujejo prvega dojenčka in da ju s partnerjem skrbi, kako bo to prenesel njihov 5-letni labradorec Gaj. Takole svetuje Jože Vidic, dr. vet. med.

”Predvidevam, da je vaš labradorec tipičen predstavnik svoje pasme, se pravi, da je igriv, rad prinaša predmete, živahen, radoveden in prijazen do ljudi. Pri petih letih starosti ima bržkone tudi dovolj življenjskih izkušenj in se dobro znajde tudi  v novih in nenavadnih okoliščinah. To so pravzaprav najboljša izhodišča, da ga prihod novega družinskega člana ne bo »vrgel iz tira«, ampak bo otroka sprejel kot novega člana svoje skupnosti.


Vaš Gaj nedvomno čuti, da se z vami zdaj dogaja nekaj posebnega in se zato drugače vedete, nasploh je bržkone v hiši vse precej drugače kot pred nosečnostjo …


Svetujem, da naj vaš labradorec čim bolj aktivno sodeluje pri vsem, kar je povezano z dojenčkom. Ko boste na primer, pripravljali sobo zanj, naj bo Gaj z vami. Pustite, da temeljito napase svojo radovednost, naj si dobro »ogleda« dojenčkovo posteljico, previjalno mizico, posodo za kopanje … V otroško sobo mu skrijte nekaj priboljškov in poskrbite, da se bo v tem prostoru dobro počutil.

Po porodu boste nekaj dni ostali v porodnišnici. Vaš mož naj v tem času po vsakem obisku prinese domov »porabljeno« pleničko, da se bo Gaj navadil na vonj novega družinskega člana. Namesto pleničke lahko mož prinese domov tudi robček, ki je bil vsaj nekaj časa v dojenčkovi posteljici. Pes naj robček dobro ovoha, tako da se bo postopoma navadil nanj ter bo začel vonju »zaupati«.


Naj ga mož zelo toplo pohvali, če se bo med vonjanjem vedel prijazno.


Ko bo prišel dojenček domov, naj si kuža novega stanovalca dobro »ogleda«. Pri tem se ni treba bati morebitne okužbe, še zlasti ne, ker sem prepričan, da pri psu redno opravljate vse preventivne zdravstvene ukrepe (odpravljanje notranjih in zunanjih zajedavcev, redna cepljenja ipd.), in ker živi pes v hiši, je nedvomno tudi čist in lepo negovan. Psi, ki živijo stalno s svojimi ljudmi, »prevzamejo« tudi mikrofloro tega okolja in zato niso nosilci nobene kužne bolezni. Psa morate pohvaliti za vsak prijazen pristop k dojenčku. Ko se boste ukvarjali z otrokom, naj bo Gaj navzoč. Lahko mu daste tudi kakšno nalogo, na primer, da prinese zavitek s plenicami. Naj bo poleg vas tudi, ko boste otroka dojili ali hranili, pri tem pa ga ne pozabite malce pobožati. S tem bo pes dojel, da je ob ukvarjanju z otrokom deležen ljubkovanja. Če je tipičen labradorec, je bržkone tudi zelo ješč, zato naj dobi tudi nekaj kapljic otrokove hrane. Pes je po navadi tudi koristolovec in bo kaj hitro dojel, da mu nov družinski član prinaša koristi. Zakaj bi torej imel z njim slabe odnose?”

10 najbolj priljubljenih pasem v Sloveniji

Po priljubljenosti med pasmami pri nas nemški ovčar še vedno nima konkurence, mesta za njim pa se v zadnjih letih spreminjajo. To je 10 najbolj priljubljenih pasem v Sloveniji.

1. Nemški ovčar

2. Španjel Cavalier King Charles

3. Labradorec

4. Coton de Tulear

5. Veliki švicarski planšarski pes

vir: www.prismgsmd.com/ (Eminicole)

6. Whippet

7. Borderski ovčar

8. Nemški kratkodlaki ptičar

9. Nemški lovski terier

www.krmivo-brit.cz

 

10. Nemški bokser

Gradiško jezero – na sprehod in osvežitev

Gradiško jezero je eno izmed mlajših v Sloveniji in tako ni čudno, da zanj ne ve prav veliko ljudi. Nastalo je šele med gradnjo štajerske avtoceste.

Najprimernejše izhodišče za izlet je Lukovica pri Domžalah, največji kraj v dolini Črni graben, ki povezuje Trojane z Ljubljansko kotlino. Ob jezeru je parkirišče, na njem pa informativni pano z zemljevidom okolice, ki je dobra orientacija, še posebno, če bi radi raziskovali tudi okolico jezera.


Okoli jezera je speljana 4,2 kilometra dolga krožna makadamska cesta. Ta je namenjena le za dovoz lastnikom okoliških kmetijskih zemljišč.


Po cesti je prepovedan promet z motornimi vozili in k sreči onemogočen z zapornico. Tako je sprehajalcem in kolesarjem omogočena varna rekreacija. Za dodatno razgibavanje pa skrbijo še fitnes naprave, ki so jih postavili pred kakšnim letom dni.

Zmočimo tačke in noge

Pod parkiriščem je eden izmed lažje dostopnih delov jezerske obale. Tu si lahko vaš štirinožni prijatelj privošči mokro osvežitev. Voda je plitva, prepričati se je le treba, da niso kje v bližini labodi. Ti se znajo sicer kar dobro postaviti zase. Makadamska cesta je sprva ravna, potem pa se nekajkrat vzpne in ponovno spusti k jezerski obali na drugi strani jezera. Tam v jezero priteka potok Drtijščica, preko katerega je speljan most.


Pot je urejena, primerna za vse starosti in pasme psov.


Zakon in bonton seveda zahtevata, da so psi ves čas na povodcu. Toda med tednom, ko ob jezeru ni veliko obiskovalcev, si lahko privoščite tudi kakšen prekršek. Če je pes lepo socializiran in neagresiven, vas ne bo nihče gledal postrani, kadar bo spuščen. Vseeno bodite pozorni na srečanja z drugimi psi, saj je krožna cesta priljubljeno pasje sprehajališče.

Previdno ob jezu

Jezerska voda je dokaj čista in psom naj ne bi povzročala težav, če se z njo odžejajo. Če želite biti previdni, pa mu ponudite vodo iz urejenega izvira ob krožni cesti. Za osvežitev in morebitno plavanje v jezeru so najprimernejši položni in goli deli obale. V neposredni bližini jezu je zaradi velikega odtoka edini potencialno nevaren del jezera. Zato pazite, da je pes tam na povodcu, še posebno, če ukazov ne uboga brezhibno.

Mirna in nemoteča oblika rekreacije po jezerski gladini je supanje. Seveda boste morali desko prinesti s seboj. Če se nad takšno vožnjo navdušuje tudi vaš kosmatinec, je zabava preizkušeno zagotovljena! Tudi v primeru supanja se izogibajte le odtoka ob jezu.

avtor: Igor Fabjan

Pirenejski planinski pes

Pirenejski planinski pes, vzreditelji ga radi ljubkovalno imenujejo Patou, je velik, močno grajen pes, ki kljub svoji velikosti, izžareva veliko mero elegance in nežnosti. Izvira iz Pirenejev, kjer so ga uporabljali kot pastirskega psa.

Pogovarjali smo se z Enejo Brenčič, lastnico psarne Le Patou, ki je leta 2014 v Slovenijo iz Reke pripeljala prvo psičko pasme pirenejski planinski pes, Balmette.

Videz in dlaka

Po obliki je pirenejski planinski pes velik in močno grajen pes. Samec doseže velikost od 70 do 82 cm, samice pa od 65 do 74 cm. Teža samca je od 50 do 54 kilogramov, samice pa od 36 do 41 kilogramov. Dlaka je dvojna, zelo gosta, dolga do srednje dolga in mehka. Okoli vratu in na repu je daljša in rahlo valovita. Barva dlake je bela z dovoljenimi lisami na korenu repa in na glavi. Nega ni zahtevna in obsega tedensko česanje in dvakrat na leto temeljito česanje. Značilnost te pasme je, da je dlaka samočistilna, zato kopanje ni priporočljivo in ga izvajamo le v posebnih primerih. Prav tako ni priporočljivo krajšanje dlake, saj jih varuje tudi pred vročino.


Značilnost te pasme sta tudi dva dodatna prsta na zadnjih tačkah.


Izredno samosvoj in odločen

Po značaju je pirenejski planinski pes izredno samosvoj in odločen, saj se nikoli v popolnosti ne podredi lastniku in se ga ne da podkupiti praktično z ničemer. Do lastnika je vdan, zaščitniški in ljubeč, do tujcev pa zadržan in nezaupljiv. Primeren lastnik je nekdo z močnim značajem in primernimi izkušnjami, saj pri vzgoji ne sme popuščati, fizična aktivnost je poglavitna in imeti mora veliko prostega časa. Druge živali načeloma sprejema, vendar vsakič prevzame vodstveno vlogo. Možne negativne lastnosti: ob nepravilni vzgoji lahko ta pes postane neposlušen, težko obvladljiv in celo agresiven. Ker se tudi hitro naveliča, mora biti šolanje zabavno in z veliko pozitivne motivacije, saj je to pasmo nekoliko težje šolati od ostalih. Ker ne prenese omejevanja, je priporočljivo veliko gibanja na prostem brez povodca.


Življenjska doba je med 9 in 12 let, večjih težav z zdravjem pa pri tej pasmi sicer ni.


Pirenejski planinski pes v Sloveniji

Eneja Brenčič, velika ljubiteljica živali in prva lastnica legla pirenejskega planinskega psa v Sloveniji, se je po smrti svoje psičke Tare pasme papillon (metuljček) in posledično praznini, ki je nastala v njenem srcu, čez nekaj časa odločila za posvojitev tega mogočnega samozavestnega velikana. Sprva se je dodobra seznanila s karakteristikami pasme in nato poiskala vzreditelja, kjer je dobila še več informacij in pse videla tudi v živo.


Enejina želja po pirenejskem planinskem psu je nastala že v otroštvu, ko si je ogledala risanko Belle et Sebastien (Bela in Sebastijan), zgodbo o mogočnem velikanu z nežnim srcem.


Psičko Ballmete, pasme pirenejski planinski pes je pripeljala v Slovenijo, ko sta se s partnerjem preselila na kmetijo in ustvarila dobre pogoje tako za psičko kot tudi za druge živali: konje, kunce in činčile. Danes jima poleg štiriletne Balmette družbo delata še 2 mladička, stara šest mesecev.

Eneja nam je potrdila, da je pasma izredno samosvoja in trmasta in se nikoli zares ne podredijo gospodarju, temveč delujejo z njim kot partner. Razni triki pri vzgoji niso efektivni, zato mora biti gospodar dosleden in vztrajen. Svojo potrebo po božanju pa jasno izrazijo in so zelo nežni in ljubeči psi kljub svoji velikosti in trmi. Kot zanimivost nam je zaupala neverjetno sodelovanje med psi; ko eni počivajo, drugi stražijo in obratno; torej imajo izjemno sposobnost sodelovanja.

Odsvetuje se urbano okolje

Primerno bivalno okolje je velik ograjen prostor, da pes lahko opravlja svojo nalogo čuvaja. »Priporočljivo je veliko gibanja na prostem ali vsaj daljši sprehod,« svetuje Eneja. Odsvetuje pa bivanje te pasme v stanovanjih ali zaprtih prostorih, saj se pirenejski planinski pes ne mara zadrževati v zaprtih prostorih. Ker se ljudje odločajo za to pasmo predvsem zaradi posebnega videza in značaja, nam Eneja toplo svetuje, da se sprva dobro seznanimo z značajem pirenejskega planinskega psa, saj ga bomo tako lažje vzgajali in razumeli. »Ker rad opozarja nase, na vsako dogajanje ali nenavaden zvok, večkrat zalaja, kar zna biti moteče za nekatere ljudi in zato ta pes ni primeren za urbano okolje,« pravi.

avtor: Suzana Moro / fotografije: Anja Kosi, Annix Wolf Photography

 

Luisianski leopardji pes – Lousianska Catahoula

Luisianski leopardji pes je zanimiva mešanica lovskega in družinskega psa. Kljub temu da pasma ni številčna, je pri nas (in tudi drugje) zelo priljubljena. Pogovarjali smo se s prvo vzrediteljico Catahoule v Sloveniji, Uršo Stare – lastnico psarne De Amica Mea.

Pasma Catahoula je stara, saj sega v prazgodovino. Njegova domovina so ZDA. Izvor prvotne pasme ni natančno znan; po eni izmed teorij naj bi nastal iz različnih vrst hrtov, molosov in indijanskih domačih psov. Druga teorija pravi, da naj bi prvotna pasma prišla s francoskimi naseljenci in se kasneje križala z indijanskimi domačimi psi. Catahoulo so uporabljali za lov na divjad. Na področje Louisiane naj bi se razširili v 16. stoletju. Kasneje je izumrla, ponovno pa so jo oživili na začetku 21. stoletja.

Videz in dlaka

Po obliki je luisianski leopardji pes skladno grajen, mišičast, močan, srednje velikosti. Vsekakor pa so posebnost te pasme oči, ki delujejo, kot da bi bile steklene. Očesi sta lahko tudi različnih barv, večinoma pa so oči modre, modro-bele, zeleno-modre, ledeno-modre, sive, rjave in oranžne. Barva dlake je v različnih odtenkih rjave, modra, progasta, bela, krem, črna, v različnih odtenkih sive, lahko pa tudi v tribarvni kombinaciji. Po teksturi je dlaka lahko različna: srednje dolga, kratka, gosta, trda, vodoodporna, volnata. Dlaka jih dobro ščiti pred vlago in vremenskimi razmerami (vlaga, mraz), zato je dobro prilagojen bivanju na zahtevnem terenu (močvirje, gozdovi). Po obrazu, prsih in nogah so lahko prisotne posamezne bele lise.


Za to pasmo je značilno, da imajo psi med prsti plavalno kožico, kar jim olajša plavanje in hojo po močvirju. Samice dosežejo velikost od 51 do 61, samci pa od 55 do 65 centimetrov, teža je med 16 do 37 kilogrami.


Izredno inteligentni in učljivi

Pasma Catahoula spada med izredno inteligentne in učljive pse. So tudi zelo živahni, energični, zvesti, družabni, vzdržljivi, vztrajni, odločni, neutrudni, prijazni, ljubeči, pogumni, zaščitniški, dobri čuvaji, teritorialni, željni pozornosti, aktivni, in zato potrebujejo veliko gibanja na prostem. Polno zrelost doseže okoli starosti dveh let.


Ta pes ima zelo rad otroke in se čuti dolžan jih ščititi, vendar se priporoča nadzor odrasle osebe pri igri otroka z njim, saj lahko zaradi njegove živahnosti nehote pride do poškodb.


Na družinske člane je zelo navezan, do tujcev pa nezaupljiv in opozori na njihovo prisotnost. Pasma dobro sprejema druge živali ob pravočasni socializaciji, razen prostoživečih živali, ki mu predstavljajo plen. Možne negativne lastnosti so destruktivno vedenje – pogojeno z značajem – dominantnost, osamljenost, premalo aktivnosti in nepravilna vzgoja. Slabo prenaša daljšo ločenost od družine. Ob prisotnosti lastnika in z veliko gibanja, druženja ter drugih fizičnih in umskih dejavnosti gre za izjemno simpatičnega pasjega prijatelja.

Catahoula v Sloveniji

Urša Stare je pred štirimi leti iz Slovaške pripeljala prvo psičko Kano, pasme luisianski leopardji pes. Pred tem je raziskovala in se za pasmo pozanimala tudi pri vzrediteljih v Kanadi in po Evropi.


Zaupala nam je, da so jo sprva nekateri prestrašili, saj naj bi bil pes dominanten in neposlušen.


Ker je prevladala njena želja po nevsakdanji in redki pasmi, ki ji je predstavljala tudi velik izziv, se je po nekajmesečnem premisleku vseeno odločila, da psičko pripelje v Slovenijo. Urša je ugotovila in nam potrdila, da je pasma Catahoula izredno učljiva in prijazna.

Ta pes potrebuje veliko pozornosti in je zato priporočljivo, da je lastnik izkušen z močnim karakterjem. Torej odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, potrpežljiv, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje in druge aktivnost. Seveda se kljub temu priporoča šolanje psa, saj se zna zgoditi, da prevlada njegova dominanca in si začne podrejati druge ljudi in pse. S šolanjem se take težave uspešno odpravijo.

Značilnost te pasme je tudi, da imajo zelo malo zdravstvenih težav in dolgo življenjsko dobo (od 11–13 let). Težave se znajo pojaviti pri napačnem parjenju, katerih posledica so: gluhost predvsem pri belih psih (dvojni MM-merle), težave z očmi, displazija kolkov (težave so predvsem gensko pogojene). Če nas zanima luisianski leopardji pes, je zelo pomembno, da poiščemo odgovornega vzreditelja, ki mu ni mar le za številčno proizvodnjo te redke pasme.

Avtor: Suzana Moro

Francoski ovčar – Beauceron

Izredno inteligenten, poslušen, odporen, potrpežljiv, buden z zelo dobrim spominom in visokim pragom bolečine. Odličen čuvaj in nepogrešljiv član družine v vsaki situaciji. Ima rdeče nogavičke, je iskren, zvest in samozavesten. Kdo je to?

Beauceron – francoski ovčar je izjemen pes, ki so ga Francozi krstili kar za rdečo nogavico ali ‘bas rouge’. Beauceron, Berger de Beauce in Bas Rouge so imena, ki vsa predstavljajo isto pasmo. Beauceron je atletski pes, ki daje vtis moči. Je zelo vsestranska pasma z močno muskulaturo, toda z lahkotnim gibanjem in živahnostjo brez okornosti. Z njihovimi psihičnimi in fizičnimi (delovnimi) sposobnostmi so sposobni za opravljanje mnogih nalog. Njegova močna volja in želja ugajati svojemu človeku ga naredi za pravega in zvestega prijatelja družine.

Vsestranskost izjemne duše in velikega srca

Beauceron se odlično obnese v vlogi zvestega psa čuvaja ali kot član družine, je sposoben delavec v klasičnih kinoloških disciplinah in pravi atlet v kinoloških športih, kot sta frizbi in agility. Ta delovni pes je sposoben opravljati vsa dela: od ovčarskega psa, športnega psa, vodnika slepih, reševalca, vojaškega in policijskega psa do odličnega čuvaja domačega dvorišča. Njegov značaj je močan, v svojih odločitvah je suveren, njegovi odzivi pa so hitri in premišljeni.


Je okreten pes z močno izraženimi nagoni in ob sebi si zasluži enakovrednega vodnika, ki mu bo nudil vse za aktivno in srečno življenje.


Odnos do družine in okolice

Osnovne vrline beaucerona so predvsem poslušnost, pogum, potrpežljivost, odpornost in odzivnost. Če bi ga morali opisati z bolj človeškimi lastnostmi, bi lahko rekli, da nikoli ne laže. Ni pokvarjen, zahrbten, zvit ali pretkan. Vedno pokaže to, kar čuti. Vse te vrline ga v sodobni družbi oblikujejo v odličnega družinskega psa in psa čuvaja, ki je zvest in izredno ljubeč do svojih ljudi. Ponosen čuvaj dvorišča in tudi odličen spremljevalec. Ima izreden občutek do otrok in starejših ljudi, do katerih je precej bolj nežen in potrpežljiv. Do tujih ljudi je praviloma zadržan.


Pri srečanjih z drugimi psi je dominanten, a nikoli popadljiv. Ima močan in stabilen značaj in zato potrebuje ob sebi sposobnega vodnika. Beauceron ni pes, ki bi ustvarjal konflikte, a se odzove, kadar je izzvan.


Je pes, ki ima izredno željo ugajati svojemu človeku, a zaradi svojega značaja obenem potrebuje odločnega in poštenega vodnika.

Odraste dokaj pozno

Beauceron odraste dokaj pozno, in sicer nekje pri treh do štirih letih starosti. Do takrat je lahko zelo aktiven in potrebuje primerno zaposlitev. Beaucerona naj si zato omislijo ljudje, ki ga bodo vključili v svojo družino ali delo. Zaradi svoje prilagodljivosti se brez težav privadi tudi na življenje v stanovanju. Bivanje na prostem mu sicer ne predstavlja nikakršnih težav, niti v vročih poletnih dneh ali v mrzlih zimskih dneh, v katerih nadvse uživa. Priporočamo temeljito zgodnjo socializacijo mladega psa in vsaj osnovno šolanje, skozi katero boste lahko zgradili trden in kakovosten odnos, ki bo olajšal marsikatero oviro na poti skupnega življenja.

Nega in prehrana

Dlaka ne zahteva posebne nege. Kljub kratki dlaki je zelo neobčutljiv na vremenske razmere, saj ima pozimi zelo močno poddlako. Spomladi ta odpade, zato je v času menjave dlake potrebno bolj pogosto krtačenje, dokler se dlaka ne zamenja. Dlaka je ostra, kratka, po hrbtu malce daljša in naravno svetleča. Beauceron je tudi zelo nezahteven, kar se tiče same prehrane. Pomembno je le, da izberemo pravo prehrano predvsem v času intenzivne rasti.

avtor: Urška Krivec; fotografije: Katja Vogrinec

Koščičasto sadje – da ali ne?

Pasji skrbniki pogosto naletimo na skorajda zastrašujoče sezname najbolj nevarne in strupene hrane za pse. Med živili, okrog katerih se krešejo mnenja, je tudi koščičasto sadje. Torej, da ali ne?

Določeno sadje naj bi bilo problematično predvsem zaradi tega, ker se lahko koščice in peške zataknejo tam, kjer jih res nočemo. S tem si na glavo nakopljemo nemalo nevšečnosti; poleg psa, ki trpi, še krepko stanjšano denarnico zaradi nujnega obiska pri veterinarju.

A glej ga zlomka, prav zaradi potencialno podobnih zapletov tudi ljudje ne uživamo koščic in pešk pri sadežih, ki jih sicer vsebujejo!


Košček naribanega jabolka ali marelice je lahko zato odličen pasji posladek.


Prav tako je popolnoma odveč strah zaradi zastrupitve s cianidom, ki naj bi ga vsebovale peške jabolk; prvič zato, ker psa ne hranimo s peškami, drugič pa zato, ker bi jih moral velik pes pojesti pol skodelice, kar je pa zares veliko jabolk.

Lena Gregorčič 

Pogovor: Rok Planovšek, ki zdravi s pijavkami

Rok Planovšek je priznan veterinar, ki je po šolanju na ljubljanski Veterinarski fakulteti opravil specializacijo iz veterinarske homeopatije po standardih IAVH, pred tremi leti pa je v Nemčiji opravil šolanje in, kot prvi in zaenkrat tudi edini veterinar pri nas, pridobil še certifikat za delo s pijavkami (hirudoterapija). Ta stara terapija predvsem v zahodni Evropi doživlja renesanso in postaja sestavni del vsakdanje veterinarske prakse.

V slovenskem prostoru ste znani predvsem kot veterinar, homeopat in odličen zobozdravnik konjev. Kaj vas je prineslo v vode terapije s pomočjo pijavk?

Z zdravljenjem s pijavkami ali strokovno s hirudoterapijo, sem se prvič srečal pred petimi leti na mednarodnem veterinarskem homeopatskem kongresu v Nemčiji, kjer je bilo o hirudoterapiji predavanje in tam sem si o tej terapiji kupil knjigo. V knjigi je opisan primer zdravljenja fistule zatilne burse pri konju; takšen primer pa sem ravno takrat zdravil. Lastnikom sem hirudoterapijo predstavil in predlagal in konja smo uspešno pozdravili. Tako se je začelo. Nato sem pred tremi leti v Nemčiji opravil šolanje in pridobil certifikat za delo s pijavkami.

Kaj je bistvo te terapije; kaj delajo pijavke v telesu psa?

Med samim aktom sesanja v obolelo področje pijavka vbrizgava zdravilne substance iz svojih prebavnih žlez, te pa delujejo protirevmatično, protibolečinsko, raztapljajo zlepljena tkiva in signifikantno zmanjšajo venozno in limfno stazo. Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.


»Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.«


Kakšne težave rešuje terapija s pijavkami?

V največji meri se tako v humani medicini kot v veterini pijavke uporablja za ortopedske težave. Pri vseh vrstah artritisov, artroz, komolčnih in kolčnih displazijah, pri težavah s hrbtenico, diskopatijah, pri zvinih, nategih, vnetjih tetiv, pri slabo celečih se ranah, pri vnetjih vseh vrst, abscesih, motnjah v koordinaciji, pri hematomih … Pijavke so se zelo izkazale pri zelo vnetih, gnojnih, starih ranah, pri septičnih artritisih, pri starih flegmonah, bursitisih – pri vseh teh težavah sem uporabljal antibiotike minimalno ali pa tudi nič.

Pijavke na delu pri vnetju blazinic.

Obstajajo pri uporabi pijavk v veterinarske namene kakšne posebne omejitve?

Ne uporabljamo jih v primerih tumorjev, slabokrvnosti, shiranosti in pri zastrupitvah z rodenticidi.

Kako pa poteka sama terapija?

Terapija poteka tako, da na obolelo mesto, naj bo to sklep, del hrbtenice, vneta rana namestimo eno ali več pijavk, ki se tam prisesajo, oz. zagrizejo in sesajo kri približno 20 minut do ene ure. Ko se do sitega napijejo, odpadejo, na mestu sesanja pa še izteka kri nekaj ur, saj pijavka vbrizga v ranico antikoagulant. Terapijo je treba ponavljati glede na obsežnost in starost bolezenskega procesa. Navadno že ena terapija privede do izrazitega izboljšanja, glavni učinek pa pride vedno nekako z deset do štirinajst-dnevnim zamikom. Največ se dela do tri terapije. Če ni očitnega izboljšanja, je za težavo potreben drug pristop.


»Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo.«


Kakšni so po vaših izkušnjah konkretni rezultati – kdaj so vidni?

V večini primerov so rezultati zdravljenja več kot dobri. Hirudoterapija izredno pospeši celjenje ran, zmanjšajo se edem, hematom, gnojenje. Vsak lastnik psa je že verjetno kdaj doživel medpasje napade. Ugrizne rane so zelo boleče in se slabo celijo. Imam izkušnjo, ko pes po ugrizu ni stopil na nogo, rane so bile takoj zagnojene, en dan po hirudoterapiji pa je pes skoraj normalno hodil in rane so se krasno zacelile. Tudi pri ortopedskih težavah je vedno prisotno izboljšanje. Če je pes prej šepal ali kazal bolečine v hrbtnem delu, je po terapiji vedno bolje gibljiv, bolečina je manjša ali celo izgine. Pri akutnem zvinu, distorziji, je učinek hiter, sanacija poškodbe je hitra, pri kroničnem artritisu ali celo artrozi pa govorimo o izboljšanju, težko o popolni sanaciji. Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla. Ali pa še en mačji primer: pri septičnem artritisu karpalnega sklepa pri mačku antibiotiki po petih dneh niso naredili kaj prida, tri dni po terapiji s pijavkami pa je maček normalno stopil.

Hirudoterapija vnetih ugriznih ran.

 

Je za psa terapija stresna? Ali boli in ima stranske učinke?

Na začetku psa pijavke nekoliko motijo. Ko se zagrizejo skozi kožo, narahlo zbadajo in si jih hoče odstraniti, po nekaj minutah pa jih pes ne čuti več. Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo. Najbolj stresno za nekatere pse je to, da morajo tiste pol ure biti pri miru. Stranski učinek, ki je pravzaprav sestavni del terapije, je nekajurna krvavitev, pri ljudeh so znane alergične reakcije na beljakovine iz pijavkine sline, vendar pri živalih niso opisane. Najbolj nevarno bi bilo predoziranje; pes bi lahko zaradi preveč pijavk izkrvavel, vendar se to ne dogaja.


»Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla.«


So ljudje odprti do tovrstnega načina zdravljenja svojih psov?

Ljudje so ta način zdravljenja dobro sprejeli, marsikdaj sem bil presenečen nad odprtostjo in radovednostjo lastnikov. Gre za metodo, ki je v našem okolju že skoraj zamrla, čeprav se ve, da je nekoč obstajala. Vizualno je zanimiva in atraktivna, ko pa lastniku razložim princip terapije in ko je viden rezultat, ga pa še toliko bolj pritegne. Velika večina jih terapijo sprejme, kar nekaj pa je še takšnih, ki ne verjamejo, da je lahko uspešna ali še boljša od drugih, klasičnih, že uveljavljenih terapij, predvsem na področju ortopedije.

Hirudoterapija artroze komolčnega sklepa

Vi ste tudi homeopat, vam osebno so naravne metode zdravljenja blizu. Kaj pa ostala veterinarska stroka pri nas – priznava hirudoterapijo?

Veterinarska zbornica je homeopatijo priznala takoj, ko smo posamezni veterinarji opravili izobraževanje in izpit po mednarodnih normah mednarodne veterinarske homeopatske zveze (IAVH). Sicer so bile težave, a neka metoda zdravljenja, ki je priznana skoraj v vseh drugih državah sveta, najde svojo uveljavitev tudi še med tako gorečimi nasprotniki. Menim, da bo podobno tudi s hirudoterapijo – ta je tudi bolj otipljiva, več se da fizično in kemično dokazati, na čemer šolska medicina večinoma temelji.

Urška Krivec