RECEPT: keksi z ovsenimi kosmiči in jabolkom

Keksi z ovsenimi kosmiči in jabolkom so okusen, zdrav in enostaven pasji priboljšek.

Potrebujemo:
150 g polnozrnate moke
150 g ovsenih kosmičev
1 jabolko
1 jajce
1 žlico medu
2 žlici sončničnega olja
50 ml vode

Priprava:
Jabolko naribamo v skledo in dodamo preostale sestavine. Zmešamo v vlažno maso oz. kašo. Z jedilno žlico polagamo kupčke – kekse na pekač, obložen s peki papirjem.
Pečemo jih približno 30 minut na 200 °C. Kekse pustimo, da se ohladijo v pečici.

Jovita Žunko

Spremembe v vzreji rodovniških psov in izdaji rodovnikov

V zadnjem času je prišlo do kar nekaj novosti v vzreji rodovniških psov in samih vpisih v rodovno knjigo.

Predvsem so se spremenili pogoji za pridobitev in podaljšanje vzrejnega dovoljenja ter ogledi legel in izdaja rodovnikov. Uvedel se je obvezen DNK profil. Komisija za strokovna vprašanja (v nadaljevanju KSV) pa je sprejela tudi kar nekaj sklepov, ki jih velja poznati v primeru, da mladička uvažate iz tujine, vzrejate …

Kupiranje ušes in repov

Že dolga leta je kupiranje (rezanje) ušes in repov prepovedano, a se še vedno pojavljajo vprašanja potencialnih lastnikov mladičkov, ali je mogoče kupiti takšnega mladička. Odgovor je ne! Vzreditelj, ki vam proda mladička s kupiranimi ušesi ali repom, strogo krši zakonodajo. V zvezi z razstavljanjem takšnih psov je KSV sprejel sklep: »Na razstavah je prepovedano razstavljanje kupiranih psov vseh pasem, skotenih po 1. 1. 2015, razen za pse s kupiranimi repi ob predložitvi veterinarskega potrdila. Razstavljavec je dolžan veterinarsko potrdilo predložiti ob prijavi na razstavo in sodniku fizično v razstavnem krogu.« To pomeni, da se lahko razstavljajo zgolj psi, ki imajo kupirane repe ali ušesa zaradi nesreče, nezgode ipd. Takšne poškodbe pri ušesih so zelo redke in praktično nemogoče, medtem ko se pri nekaterih pasmah res lahko hitro zgodi poškodba repa, še posebej pri delovnih in lovskih psih.

Ujemanje čipov z državo izvora

Zelo pomemben podatek za vse, ki uvažate mladička ali psa iz tujine, je, da se mora čip psa ujemati z državo izdanega rodovnika ne glede na izvor psa. Kar pomeni, da mora biti pes čipiran v tisti državi, ki mu je izdala rodovnik. V nasprotnem primeru se zavrne vpis v slovensko rodovno knjigo.

Slikanje okostja

Uvaja se sprememba pri slikanju okostja, ki je za nekatere pasme obvezno pred pridobitvijo vzrejnega dovoljenja. Minimalno starost za slikanje okostja določijo vzrejne komisije glede na specifiko odraščanja posameznih pasem. Ko npr. uvožen odrasel pes/psica že ima zahtevane izvide slikanja okostja iz tujine, je za priznanje izvida potrebna nostrifikacija s strani Komisije Veterinarske zbornice. V preteklosti smo vzrejni komisiji dostavili izvide slikanja okostja s strani svojega izbranega veterinarja. Zdaj je na voljo seznam veterinarskih ustanov, ki jih veterinarska zbornica priznava pri odčitavanju slik okostja za vzrejni pregled. To so klinike, ki imajo redno pregledane aparature in ustrezne licence za opravljanje svojega dela in lahko zagotovijo slikanje okostja po določenem standardu, ki je zahtevan v Sloveniji. Seznam najdete na spletni strani http://www.kinoloska.si/sklepi-ksv-kzs/. Tako je zdaj onemogočeno slikanje v tujini, predvsem v sosednjih državah, kjer so bili realni rezultati dokaj vprašljivi. Za uvrstitev veterinarjev na seznam pooblaščenih je odgovorna Veterinarska zbornica v skladu s strokovnimi standardi in ne Kinološka zveza Slovenije. Odčitavanja opravlja izključno posebej v ta namen ustanovljena komisija Veterinarske zbornice. Vzrediteljem in lastnikom pa je zagotovljena možnost drugega mnenja v primeru dvoma o upravičenosti izvida.

Profili DNK

Vsi psi, ki bodo opravljali ali podaljševali vzrejno dovoljenje, morajo imeti razvit profil DNK. Če profil DNK ni predložen na dan vzrejnega pregleda, ga lahko lastniki plemenjaka/plemenke dostavijo v roku 30 dni po vzrejnem pregledu vzrejni komisiji, ki šele takrat izda vzrejno dovoljenje. Za vse paritve morata biti opravljena profila DNK obeh staršev, ki jih je treba predložiti najpozneje ob prijavi legla, najbolje pa je predložiti DNK profil skupaj s prijavo paritve. Obveza velja tudi za plemenjake iz tujine. O vseh izjemah tega pravila (mrtvi plemenjaki in drugi relevantni razlogi) odloča KSV na podlagi utemeljene prošnje vzreditelja, ki mora biti pridobljena pred paritvijo. KSV se zavezuje, da bo o takšnih prošnjah odločal v najkrajšem možnem času oziroma najpozneje v petih delovnih dneh. Odvzem biološkega materiala – krvi – lahko opravi katerikoli veterinar z veljavno licenco Veterinarske zbornice Slovenije, razen kadar posamični vzrejni pravilniki določajo drugače (npr. nemški ovčarji). Pri odvzemu je treba upoštevati navodila laboratorija EVG, objavljena na spletni strani KZS, in izpolniti ustrezen obrazec, ki ga najdete na njihovi spletni strani. Vzreditelji lahko navedeni profil pridobijo pri kateremkoli certificiranem laboratoriju, ki izdeluje profile v skladu s standardom ISAG in kjer bo iz izvida razvidno, da je vzorec odvzel veterinar v skladu s predvidenim protokolom. Na podlagi razvitega DNK profila se kasneje lahko določa starševstvo itd.


Lastniki uvoženih psov/psic morajo od 01. 01. 2018 naprej za vpis v SLR predložiti dokazilo o starševstvu uvoženega psa. Če z njim ne razpolagate, morate predložiti dokazilo o razvitem DNK profilu uvoženega psa. Lahko torej predložite DNK profil staršev uvoženega psa, ali pa izdelate DNK profil za mladička, ki ste ga uvozili.


Podaljševanje vzrejnih dovoljenj

V preteklosti smo vzrejna dovoljenja podaljševali kar po pošti, razen za plemenjake/plemenke, ki so imeli pogojno vzrejno dovoljenje. Zdaj se to podaljševanje ukinja. Vzrejne komisije morajo do 31. 8. 2018 uskladiti svoje vzrejne pravilnike tako, da bodo skladni z veljavnimi sklepi in zakonodajo. V praksi to pomeni, da morajo komisije do takrat uskladiti po pasmah, kako in na kakšen način se bodo podaljševala vzrejna dovoljenja. Vsekakor velja že zdaj, da se vzrejna dovoljenja po pošti ne bodo več podaljševala. Vzrejna dovoljenja so v skladu z veljavnim pravilnikom o strokovnem delu praviloma trajna, razen ko gre za pogojno vzrejno dovoljenje. Vzrejna komisija lahko predpiše enkratno podaljšavo vzrejnega dovoljenja čez dve (2) leti, pri čemer je obvezna ponovna privedba na vzrejni pregled. Vzrejna komisija lahko v vzrejnem pravilniku predpiše tudi drugo časovno obdobje za podaljšavo, vendar je podaljšava omejena na enkrat (1-krat) v vzrejni dobi psa. Lahko pa vzrejna komisija na lastne stroške kadarkoli pozove plemenjaka/plemenko na ponovni vzrejni pregled.

Vzrejni referenti in pregled legel

Kot novost se uvaja tudi drugačen način ogleda legel s strani vzrejnega referenta. Vzreditelj se v prehodnem obdobju lahko odloči za dva ali en ogled legla s strani vzrejnega referenta. V primeru, da se vzreditelj odloči za en ogled legla, mora posredovati kinološki zvezi izpolnjen obrazec ‘Obvestilo o leglu’ s ‘Seznamom mladičev’, in sicer najkasneje do dvajsetega dneva po kotitvi mladičev. Nato pa mora vzrejni referent pregledati leglo od 42. dneva starosti mladičev do najkasneje dopolnjenega 8. tedna starosti, vsekakor pa pred čipiranjem mladičev.

Kar nekaj vprašanj je s strani vzrediteljev, kako zdaj z ogledi legel s strani vzrejnega referenta, tudi, kar se zadeva samega plačila vzrejnim referentom. Tudi tu je namreč prišlo do kar nekaj sprememb. V osnovi se tako izključujejo tisti primeri, kjer so vzrejni referenti fiktivno pregledovali legla. Vzreditelj mora zdaj namreč v vsakem primeru plačati stroške vzrejnemu referentu glede na njegov status, ki ga vzrejni referent ima. Država tudi tu namreč ne pušča milosti in zahteva obračunavanje davkov in prispevkov, kar v praksi pomeni nekako takole:

  • Primer: vzrejni referent ima s. p.
  • Primer: vzrejni referent je zaposlen za polni delovni čas, za polovični čas ali je upokojen
  • Primer: vzrejni referent je nezaposlen ali zaposlen za krajši delovni čas – manj kot štiri ure.

Daleč najbolj ugodna izbira za vzreditelje je izbira vzrejnega referenta v prvem primeru. Podatek, kakšen status ima vzrejni referent, vam bo podal vzrejni referent sam. V informativnem izračunu v primeru, da je vzrejni referent opravil pot 100 km in opravil en ogled legla, bo strošek vzreditelja v prvem primeru 31,96 evra, v drugem primeru 40,44 evra v tretjem primeru pa kar 42,78 evra. Opozarjam, da je to zgolj informativni izračun. Vzreditelj mora namreč ob prijavi legla posredovati ime izbranega vzrejnega referenta. Kinološka zveza mu nato na podlagi izbranega vzrejnega referenta izdela ponudbo oz. predračun za ogled legla. Vzreditelj ga mora potrditi, šele nato vzrejni referent pridobi rodovniške številke, ki jih potrebuje pri ogledu legla.

Kaj nam torej prinašajo nova pravila v vzreji?

Mnenja so si različna, a vsekakor vse novosti in spremembe, ki so se uvedle na področju vzreje rodovniških psov in izdaji rodovnikov, pomenijo večjo transparentnost. Predvsem pa smo šli korak dalje pri uvedbi DNK profila in zahtevanih zdravstvenih testih. Mnoge vzrejne komisije zahtevajo vedno več zdravstvenih testov pred izdanim vzrejnim dovoljenjem. Kar za vse prihodnje lastnike rodovniških mladičkov pomeni večjo varnost in predvsem večji in boljši pregled nad starševstvom, zdravstvenim stanjem prednikov ter dobrobit psa in razvoj pasme kot take. Vsekakor je še vedno prostor za izboljšave in spremembe. Vsak od nas pa je tisti, ki je odgovoren za svoja dejanja – prihodnji lastniki za premišljen in odgovoren nakup (nakup psa namreč ni odločitev ‘na horuk’), vzreditelji pa za odgovorno vzrejo.

Urška Krivec

Poškodba in rane – kako ravnati?

Ko pride do poškodbe in ran je pomembno, da skrbniki psov vemo, kako ukrepati.

Površinske rane

Takšnih ran se lahko dotikamo le s čistimi rokami. Z rane najprej odstranimo vso umazanijo. Od velikosti in globine rane pa je odvisno, ali bomo dali na rano le sterilno gazo, ali jo bomo povili. Še najbolje pa je, da rano dokončno oskrbi veterinar.

Globoke rane

Tudi pri teh ranah je pomembno, da se jih dotikamo le s čistimi rokami. Na rano položimo sterilno gazo, ki jo imamo v prvi pomoči in jo povijemo. Če je treba, z ustrezno povezo zaustavimo krvavitev. Nadaljnjo obdelavo rane pa moramo seveda prepustiti veterinarju.

Krvavitve

Zunanje poškodbe so po navadi videti veliko hujše, kot v resnici so, še zlasti, če krvavijo. Pri krvavitvah iz arterije teče kri v curku in v ritmu pulza. Pri krvavitvah iz vene (dovodnice) pa je krvavitev enakomerna. Tudi v tem primeru damo na rano sterilno gazo in povežemo rano.
Pri krvavitvah iz nosu je pes po navadi zelo prestrašen in nemiren. Pomagamo mu tako, da ga umirimo in poskrbimo, da bo z glavo miroval, na nosni hrbet pa mu damo hladen obkladek (v krpo lahko zavijemo led in ga položimo na nosni hrbet). Tudi v tem primeru je najbolje, da se s psom kar najhitreje odpravimo k veterinarju!

Poškodbe šap

Zelo hitro se zgodi, da kuža kam vtakne tačko, pa je ne more izvleči, ali jo na silo izpuli in si pri tem poškoduje krempelj. Pogoste so tudi ureznine na blazinicah, saj je na sprehajalnih poteh po navadi veliko ostrih predmetov, na katerih se kuža lahko poreže. Take poškodbe pogosto spremlja huda krvavitev. Tudi zato je pomembno, da imamo na sprehodu s seboj primeren povoj. Še najbolje je, da na krvaveče mesto položimo tampon, nato pa med vse prste damo vato. Vato namestimo v tanjšem sloju tudi na spodnji del tačke in to tako visoko, da bo segala malce nad povoj. S tem slojem vate bomo preprečili, da bi kri zastajala v okončini. Še najbolje, da za povijanje uporabimo tako imenovani Coban povoj, ki nikakor ne sme manjkati v naši prvi pomoči. Ko nogo povijemo, moramo opazovati, ali morebiti ne oteka. Če oteka, moramo povoj malce razrahljati, končno oskrbo rane pa moramo prepustiti veterinarju.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Nina in Avša, terapevtski par

Z Nino Mitrič in Avšo se srečamo v zelenem okolju parka na Kodeljevem. Avša že s prvim stikom pokaže, da ima rada ljudi, deluje umirjeno in prijazno. Prav tako Nina – terapevtski par namreč potrebuje dve trdni osebnosti. Poslanstvo opravljata že več kot deset let, Nina pa je tudi strokovna vodja Zavoda PET – zavod za posredovanje s pomočjo psov.

Našli sta se leta 2007 v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana. Kako se začne vajina zgodba?

Res je. Leta 2007 sem bila v zavetišču Ljubljana na Gmajnicah oskrbnica. Tam sem nekega dne zagledala Avšo in takoj se mi je zdela posebna. V karanteni, kjer so običajno psi pod stresom, ni bila nič plašna, nasprotno – bila je razigrana, vesela, da ima posteljo in odejico. Takoj mi je prirasla k srcu in kmalu sva postali nerazdružljivi. Vedno sem sicer govorila, da bom vzela starega ali poškodovanega psa, ki ga nihče drug ne mara. A sem sčasoma ugotovila, da četudi vzamem iz zavetišča enega takšnega, bo za njim vedno prišel naslednji. Želela sem si spremeniti miselnost ljudi, izobraževati, da do zapuščenih živali ne bi več prihajalo. In za to sem potrebovala mladega psa.


Z Avšo sedaj opravljava to poslanstvo že več kot deset let.


Na področju posredovanja s pomočjo psov ste orali ledino; sta eden prvih terapevtskih parov pri nas. Kakšni so bili začetki?

Če smo bile včasih ‘ene zmešane babe, ki hodimo s psi po bolnišnicah’, smo danes terapevtski pari zelo dobrodošli. Glede samega dela smo takrat, ko smo te stvari gledali samo po televiziji, res orali ledino, postavljali smo pravila in standarde in se sproti učili – na slabih in na dobrih izkušnjah. Ko je kinologinja prepoznala Avšo kot zelo primerno za delo terapevtskega psa, sva kar takoj začeli delati. Avša je bila še mlad pes, čemur danes nasprotujemo. To je tako, kot da bi otroka poslal na fakulteto.


Pes mora biti dozorel in stabilen; pri nas lahko začne pripravništvo opravljati pri enem letu. Da dobi licenco, pa mora biti star najmanj dve leti.


V nasprotnem primeru se lahko psu povzroči travme, saj se pri delu srečuješ z najrazličnejšimi situacijami. Ko greš na primer skozi dom za starejše, lahko prileti tudi kakšna plastenka ali copata in pes mora biti dovolj stabilen, da ga to ne spravi s tira in da takšne situacije prenese umirjeno.

Kakšen pes je primeren za terapevtsko delo?

V prvi vrsti tak, ki išče stik z ljudmi. Tak, ki se rad boža in crklja, ki ima rad dotike. Avša obožuje ljudi, sploh otroke. Pes mora biti stabilen, toleranten, potrpežljiv in pomembno je, da se razume z drugimi živalmi. Vse to se preverja na testiranjih, skozi katera gredo potencialni terapevtski pari. Testiranje opravlja kinologinja s svojimi pomočniki za različne situacije, na primer, kako se pes obnaša ob otroku, ob starostniku, ob hojici, stojici, berglah. Pa kako se odzove v določenih zrežiranih situacijah, ko denimo bergla pade na tla … Pozorni smo tudi na odnos vodnik-pes, v smislu, kako vodnik svojemu psu pomaga skozi stresno situacijo, v kateri se na teh testiranjih znajde.

Kaj pa druga polovica terapevtskega para; kakšen mora biti vodnik?

Vodnik mora imeti dobro razvit socialni čut. Tudi z vodniki opravimo razgovor. Vedno poudarimo, da gre za prostovoljstvo, ampak z dolžnostmi. Termini so dogovorjeni in četudi je delo prostovoljno, se je treba držati delovnega urnika. To je služba poleg službe. Mnogi mislijo, da gre pri tem delu samo za crkljanje. V resnici delo obsega ogromno priprave. Pred uro pripravim program, kaj bomo počeli in pripravim Avšo na posredovanje.


Po uri pa je treba psa (in sebe) znati sprostiti, saj gremo velikokrat skozi zelo težke zgodbe.


Izvajate različne programe. Kaj vse spada v vaše delo?

Izvajamo terapijo s pomočjo psa, aktivnost s pomočjo psa, izobraževanje s pomočjo psa, licenčni R.E.A.D. program, ki smo ga poimenovali ‘Berem za Pet’ in še en program ‘Poslušam za Pet’. Pri terapiji je vedno prisotna strokovna oseba, ki uporablja psa za dosego ciljev, ki si jih je zastavil. To je lahko učitelj, delovni terapevt, fizioterapevt, psihiater in se izvaja kontinuirano. Konkreten primer je delo na Soči, kjer na različnih oddelkih delovne terapevtke uporabijo psa za izvedbo različnih vaj. Pri tem programu je zelo pomembno, da strokovna oseba osmisli srečanje in beleži rezultate, vodnik pa le vodi psa. Na drugi strani gre pri aktivnostih za spontane obiske, kjer ni zraven strokovne osebe. To je na primer delo na Pediatrični kliniki, kjer otroci psa češejo, se z njim igrajo. Gre za to, da tem otrokom prinesemo nekaj zunanjega sveta, da vsaj za ta čas pozabijo, da so v bolnišnici, da jih razveselimo. Pri programu ‘R.E.A.D’ pa gre za to, da otroci berejo kužku – lahko gre za enkratne dogodke v knjižnici kot aktivnost ali pa v šoli, kjer strokovna oseba izbere otroke in se izvaja terapija s pomočjo psa celo šolsko leto.

Kje delata vidve z Avšo?

Že vsa ta leta obiskujeva otroke na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike, pa po različnih šolah in vrtcih. Najraje delava z otroki. Avša bo sicer letos dopolnila 12 let in počasi bo nehala delati, mislim, da si zasluži upokojitev.

Kako vaše delo sprejemajo in priznavajo strokovnjaki?

Na Pediatrični kliniki so nas od prvega dne zelo lepo sprejeli. Včasih nas kar sami pokličejo za pomoč pri kakšnem primeru. En fantek na primer ni in ni hotel iti na dializo, pa so nas prišle sestre (midve z Avšo sva bili na drugem oddelku) prositi, če bi še mi poskusili. In se je fantek dejansko pomiril. Priznavajo nas fizioterapevti in delovni terapevti, ker si s psom lahko zelo pomagajo pri delu. Pes ne more neke bolezni ozdraviti, lahko pa pripomore k okrevanju. Kuža je velik motivator, to je bistvo terapevtskih psov. Tudi učitelji priznavajo, koliko lahko pes pomaga pri učenju, da na koncu učenec kar pozabi, da se uči in računa. S psom je vse lažje.

Praviš, da se je nabralo mnogo lepih zgodb. Katera ti je najbolj ostala v spominu?

Trenutkov, ki ti vzamejo sapo, je veliko. Ne bom govorila o čudežih, saj terapevtski psi ne delajo čudežev in niso zdravniki. Vsekakor pa pomagajo. Ne bom pozabila enajstletnega fantka s Pediatrične klinike, ki so mu psihosomatsko odpovedale noge. Tako ga je bilo strah, da bo v šoli vprašan neki predmet, da enostavno ni čutil nog. Prišel je na invalidskem vozičku in se z Avšo celo uro igral. Ko sem na koncu rekla, da morava iti, in če naju bo pospremil, je vstal z vozička in shodil. Oče, babica in sestre, ki so bili zraven, so začeli jokati. Avša ga je tako zamotila in sprostila, da je pozabil na svoje težave.


Spomnim se tudi deklice po kapi, ki je imela prizadeto celo levo stran telesa. Ko sem ji vprašala, ali bo počesala Avšo, je po krtači segla z levo roko.


Druga punčka je imela nekajurni epileptični napad, bila je tako izmučena, da je samo ležala pri mamici v naročju. Oddelčna učiteljica me je prosila, če se z Avšo lahko oglasiva še v sobi pri tej punčki. V nekaj minutah, ko je bila v stiku s psom, se je deklica popolnoma sprostila, božala Avšo in čebljala.

Kakšne pa imata izkušnje iz posredovanja v šolah in vrtcih?

Odziv se zelo lepo vidi pri hiperaktivnih otrocih. Učiteljice so velikokrat presenečene, ko prvič vidijo kakšnega otroka, da je deset minut pri miru. Psu res uspe otroke pomiriti, ko denimo poslušajo njegov srček, ga božajo in se učijo pravilnega pristopa. Rezultati posredovanja s pomočjo psov se vidijo tudi pri otrocih z dodatno strokovno pomočjo, kjer učitelj preko psa pripravi različne vaje. Še ena lepa zgodba je z osnovne šole, kjer smo imeli deklico, ki je bila tako čustveno zaprta, da tudi svoje mame ni objela, nič ni govorila, zelo slabo je brala. Z Avšo sva imeli s to deklico celo leto socialne veščine in deklica je postala drug otrok.


Nekega dne je rekla, da bo kar ona brala in je začela izgovarjati sičnike in šumnike, ki jih prej ni.


Začela je kazati čustva, objemati Avšo. S profesorico sva se samo spogledali, ona je imela solzne oči. Tudi programi, kjer otrok bere kužku, so zelo uspešni. Pes je res idealni slušatelj. Imela sem deklico iz Albanije in dečka iz Bosne. Že tako jima je šla slovenščina težko, kaj šele branje. Izbrana sta bila za ta program, celo leto smo skupaj brali – jaz, Avša in otrok – učiteljica pa je beležila napredek. Ustvarili smo intimno vzdušje, sedeli na odeji in otrok je bral kužku. Napredek je bil neverjeten. Mama deklice je rekla, da ni mogla verjeti, ko je deklica sredi risanke vzela knjigo in šla v sobo brat, da bo Avši lahko lepše prebrala zgodbo.

Veliko lepih zgodb, pa tudi težkih situacij. Kako ti vse to filtriraš, da te čustveno ne izčrpa?

Včasih je tudi meni težko. Trudim se, da na otroke v bolnišnici ne gledam kot bolne otroke. Se zgodijo tudi žalostne stvari, da kakšen otrok umre. Meni največ pomeni, da se z ljudmi z zavoda veliko pogovarjamo, o stvareh, ki so se nam zgodile, ki so nas prizadele. Po uri na Pediatrični kliniki gremo vedno skupaj na kavico, da se sprostimo in družimo – vodniki in tudi psi. Avša sicer rada opravlja to delo, obožuje druženje z otroki. Se pa seveda lahko zgodijo nepredvidljive, stresne situacije. Takrat je naloga vodnika, da prepozna umiritvene signale psa in ga postavi v ozadje, preusmeri pozornost, ali celo prekine posredovanje.

Kaj te motivira, da vztrajaš?

Ne bom klišejska in ne bom rekla, da vztrajam zaradi nasmehov otrok. Pa vendarle vztrajam tudi zato! Pa zaradi ljudi v zavodu, kjer smo drug drugemu opora, se bodrimo, podpiramo, imamo isto mišljenje. Marsikdaj sem že pomislila, da bi odnehala, pa ne odneham prav zaradi teh ljudi. In zaradi dejstva, da ima nekdo nekaj od tega, ker smo mi takšni, kot smo. Največ pa mi pomeni, da lahko vsaj delček tega, kar Avša nudi meni, delim z drugimi.

Sibirski haski

Za mnoge so sibirski haskiji eni najlepših psov na svetu. A njihov severnjaški značaj, neodvisnost, tudi svojeglavost ter sposobnost delovanja in razmišljanja brez človeka spravijo marsikaterega novopečenega skrbnika te pasme ob živce.

Če se boste odločili za sibirskega haskija, morate vedeti, da je to ena od zahtevnejših pasem za vzgojo, zato temeljit premislek, ali ste vanjo pripravljeni vložiti veliko dela in časa, zagotovo ne bo odveč. Trud se, kot pravijo lastniki teh psov, obrestuje: življenje s haskijem bo v tem primeru nepozabna pustolovščina, v kateri vam nikoli ne bo dolgčas.

Beseda poznavalcev: Ivan PiIdek in Vesna Feguš, psarna Bluweinner Siberians: »Ti psi ne ugajajo za vsako ceno«

Anja Kosi – Annix Wolf Photography

Prva predstavnica pasme sibirski haski, psička Bella, je k Ivanu Pildeku in Vesni Feguš prišla pred petimi leti. Ponjo sta odšla na Poljsko, saj pri nas ponudbe rodovniških sibirskih haskijev takrat ni bilo. Pri sibirskem haskiju ju je najbolj prevzel značaj in videz, ki je po drugi strani tudi prekletstvo te pasme.

Od kdaj vam delajo družbo sibirski haskiji?

Svojo prvo psičko Bello smo šli iskat na Poljsko, v psarno The Future Is Ours. Bil je marec leta 2014. Ponudbe rodovniških sibirskih haskijev ta čas v Sloveniji praktično ni bilo, zato smo bili primorani iskati malo širše. Moram priznati, da je bilo iskanje primerne psičke kar naporno. Ponudbe zunaj je veliko, a ko imaš visoka merila in iščeš kakovost, se tudi tam krog hitro zoži. Oba obožujeva pse, še posebej mladičke, ne glede na pasmo, zato tudi vzrejava. Kakršen koli mladiček je za naju očarljiv in vsak si zasluži, da mu nakloniš svojo pozornost.

S čim vas je pasma najbolj očarala?

Najprej lahko izpostavim značaj. So umirjeni, značajsko uravnovešeni, če se lahko tako izrazim. Pripadni so svojemu krdelu in hkrati samosvoji. Izžarevajo dostojanstvo. Niso pa pripravljeni vsakomur za vsako ceno ugajati. Hkrati so izjemno delovni. Kar najbolj cenim, je prav njihova delovna etika in neizmerna energija, ko gre za aktivnosti, za katere so bili tisočletja vzrejeni in selekcionirani. Moj oris njihovega značaja sloni na predpostavki, da so bili deležni pravilne vzgoje in socializacije ter jim je omogočeno, da svojo silno energijo porabijo za aktivnosti, ki so jim ljube. Če tega ni, lahko postanejo precej težavni in destruktivni.

Seveda je prav tako pomemben tudi videz. Njihova prvinskost je še vedno najboljši približek zamislim matere narave, ko je davno nazaj ustvarjala volka in psa. Poseben čar jim daje tudi unikatnost posameznega primerka. Žal njihova lepota terja tudi svoj davek in je po eni strani postala prekletstvo te pasme. Vse prepogosto se dogaja, da si ljudje izberejo to pasmo le zaradi videza, niso pa ji sposobni v celoti nuditi tega, kar zahteva. In potem se začnejo težave.

Anja Kosi – Annix Wolf Photography

Je pasma primerna za začetnike ali bolj izkušene lastnike?

Nisem pristaš mantre: »Pasma ni/je primerna za začetnike«. Primernost pasme je treba ugotoviti skozi neposreden stik z bodočim lastnikom, preverjanjem njegovih pričakovanj, zmožnosti, kinološkega znanja itd. Pogosto se izkaže, da imajo ‘izkušeni lastniki’ precej več težav pri vzgoji te pasme kot pa začetniki, ki dosledno upoštevajo vsa navodila in zavzeto sledijo usmeritvam, ki jim jih nudiva kot vzreditelja. Morda bi bilo bolj na mestu, če izpostaviva, komu pasme ne bi priporočala. Prav gotovo ne ljudem, ki sta jim šport in rekreacija tuja. Ti ne bodo mogli zadovoljiti primarnih potreb te pasme, kot so tek, vleka in nasploh veliko gibanja. Ljudje, ki imajo težave z doslednostjo, prav tako niso primerni lastniki. Nedoslednost pri lastnikih psov na splošno ni zaželena, naša pasma pa je potrebuje še nekaj več kot večina pasem. Seveda je še cel kup dejavnikov, ki pokažejo na primernost lastništva te pasme, vendar te presojamo v osebnem stiku s potencialnim lastnikom.

Anja Kosi – Annix Wolf Photography

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Socializacija je načeloma ista kot za vse pasme. Več kot vložiš v socializacijo in širše, kot jo zastaviš, bolj kakovostno bo sobivanje s psom. Socializacija mora biti načrtovana in usmerjana, s poudarkom na poznavanju senzibilnih obdobij v razvoju mladička, ki nam med drugim povedo, česa so mladički v določenem obdobju sposobni dojemati. Skladno s tem imamo izdelan načrt socializacije in vzgoje, ki ga izvajamo vse do odhoda mladičkov v nove domove. Vendar se takrat najpomembnejša obdobja šele začenjajo in najina naloga je, da nove lastnike vodiva in usmerjava tudi skozi ta obdobja.

Za katere kinološke športe je pasma primerna in koliko gibanja na dan potrebuje?

V osnovi so najsrečnejši, če lahko tečejo in vlečejo. Še bolje, če lahko izvajajo oboje hkrati. Paleta teh športov je v zadnjem obdobju pestra. Osnovna in zelo priljubljena aktivnost je canicross, kjer pes vleče tekača. Pri bikejoringu pes vleče kolesarja. V zadnjem času je vedno bolj priljubljena dogscootering, kjer pes vleče scooter. Potem je tu še vleka vozičkov, kjer sta potrebna za vleko vsaj dva psa. V zimskem času je popularen skijoring, kjer pes vleče tekača na smučeh. Vleka sank je prav tako izjemno atraktivna in je pravzaprav glavni razlog za nastanek pasme. Za hribolazce je primeren doghiking. To so športi, kjer lahko združimo obe njihovi primarni potrebi. Obstaja pa vrsta klasičnih kinoloških disciplin, kjer prav tako lahko uspešno sodelujejo, kot sta na primer agility in rally obidience. Veliko stvari se da početi z njimi.

avtorici: Katja Željan (uvodni del) in Anja Kosi (pogovor)

RECEPT: piščančji keksi

Tokrat so v Pasji pekarni Pika z nami delili enostaven recept za okusne priboljše – piščančje kekse.

Potrebujemo:

  • 2 skodelici pšenične moke
  • 1 skodelico kuhanega piščančjega mesa
  • 2 jušni žlici olja
  • 1 jajce
  • 1 jušno žlica lanenih semen

Priprava:

Meso drobno narežemo oz. zmeljemo. Mesu dodamo jajce, olje, moko in lanena semena. Vse dobro pregnetemo. Če je testo presuho, dodamo malo vode. Razvaljamo ga na pomokani površini in s pomočjo modelčka izrežemo piškotke. Pečico segrejemo na 180 °C. Izrezane piškote položimo na peki papir in jih pečemo 15 minut.

RECEPT: trening priboljški s tuno

Za uspešen trening je skoraj nujno psa ‘podkupiti’ s priboljški. Tokrat namig za trening priboljške s tuno.

Potrebujemo:
1 veliko ali 2 majhni konzervi tunine v lastnem soku (180 g)
1/2 skodelice skute
1 jajce
1 skodelica (riževe …) moke
1 skodelica ovsenih kosmičev
1/2 skodelice ribanega sira

Prižgemo pečico na 170–180 °C. Tuno s sokom vred (če se nam zdi preslana, jo splaknemo) in skuto damo v večjo skledo in premešamo. Dodamo jajce, ribani sir in kosmiče. Na koncu primešamo še (riževo) moko. Dobimo mehko in lepljivo testo.

Razporedimo testo z lopatko po peki papirju na velikem pekaču, na približno 1–2 cm dolžine. Pečemo 35 do 40 minut. Ohlajeno razrežemo na trakove, te pa na majhne priboljške, ki jih bo pes lahko med treningom hitro pojedel.

Vse več ljudi bi pse in mačke hranilo izključno z rastlinsko hrano

Nekateri skrbniki psov in mačk, ki so vegetarijanci in vegani, na ta način hranijo tudi svoje živali. Veliko pa je tudi takšnih, ki v tej smeri razmišljajo …

Tako trdi raziskava, ki je zajela več kot 3600 pasjih in mačjih skrbnikov. Vprašali so jih, kakšno žival imajo doma, kako jo hranijo in kaj vse jih skrbi v povezavi s prehranjevanjem njihovega domačega ljubljenčka.

Raziskava je pokazala, da 27 % veganov v anketi tudi svoje ljubljenčke hrani na ta način, več kot 70 % pa razmišlja v tej smeri in pogreša tovrstno mačjo oz. pasjo prehrano na prodajnih policah.

Kar 35 % vseh anketirancev pa je izrazilo interes, da bi klasično prehranjevanje svoje živali spremenili v rastlinsko.

Na tem mestu strokovnjaki, ki so delali raziskavo (iz kanadske univerze v Guelph in novozelandske univerze Massey) opozarjajo, da gre pri tem za kontraverzne diete, saj da so psi vsejedi, torej jedo in rastlinsko in živalsko prehrano, mačke pa so mesojede živali.

”Ni bilo narejenih še dovolj raziskav, ki bi se ukvarjale z rastlinsko prehrano psov in mačk ter kakšen vpliv ima ta na živali,” je dejala Sarah Dodd, vodja raziskave.

Kot so še zapisali raziskovalci, je povsem razumljivo, da se vegani in vegetarijanci soočajo z moralno dilemo, ko svoje živali hranijo s hrano živalskega izvora, toda veterinarji vse ljudi, ki to počno, opozarjajo, naj bodo previdni. Veganska dieta za živali lahko s seboj prinese pomanjkanje bistvenih hranil, proteinov, vitaminov, mineralov …

Za širšo sliko in več informacij pa bomo morali počakati na dodatne raziskave …

Pasji sprehod ob slovenski Obali

Slovenska obalna mesta na prvi pogled niso najbolj prijazna do psov. Vsaj tako se mi je zazdelo ob prvem preživljanju poletja v Piranu.

Vroče kamnite ulice niso najbolj udobne za pasje tačke, o kakšnem parku ali celo travniku pa lahko le sanjaš. No, tu je vsaj na prvi pogled vabljiva obala. Toda večinoma je težko dostopna in seveda v prvi vrsti namenjena kopalcem. Neuradno sicer velja, da se psi lahko zadržujejo tam, kjer to ni izrecno prepovedano. Toda v poletni gneči bo nad kosmatinci v vodi ali na plaži le redko kdo navdušen.

K sreči obrobje Pirana ponuja nekaj mirnejših kotičkov. Eden takšnih, kamor se lahko podamo tudi s psom, je med rtom Punta in cerkvenim obzidjem. Od tam se do zaliva v Fiesi nadaljuje kakšen kilometer neurejene obale. Ker je del pod cerkvenim obzidjem prehoden le ob najnižji oseki, se je običajno treba podati po poti, ki se od cerkve sv. Jurija pod klifom spusti do Fiese. Prodnati obalni pas je širok le nekaj metrov in posejan z velikimi skalami.


Več udobja nudi Fiesa, kjer se ob morju in jezeru razprostira velik travnik, nekaj visokih dreves pa nudi dobrodošlo senco.


V Piran se je mogoče vrniti tudi po cesti, ki se povzpne do mestnega pokopališča in potem mimo obzidja spusti nazaj v mesto. Pred obzidjem je urejen manjši senčen park, ki nudi primeren postanek v vročem dnevu. Podoben park z večjo travnato površino vabi le nekaj sto metrov stran, tik nad Osnovno šolo.

Do Portoroža

Prijetno sprehajalno pot v družbi psov predstavlja še obalna pešpot, ki se v senci borovcev ob parkirišču nadaljuje vse do hotelskega naselja Bernardin. Nad naseljem je tudi večja travnata površina, ki pride prav sprehajalcem psov. Sprehod je dokaj prijetno nadaljevati vse do Portoroža. Tam se je v času najvišje turistične sezone zaradi gneče obali bolje izogniti. K sreči glavno obalno cesto spremlja precej senčen drevored vse do Lucije. Tu je že mogoče naleteti na nekaj manjših parkov.


Za sprehajanje ob obali pa je najbolj primeren del med avtokampom in kanalom sv. Jerneja. V zadnjih letih so ob poti namestili klopi in več fitnes naprav za razgibavanje.


Nad Mesečev zaliv

V Strunjanu se je na sprehod s psom najlepše podati v gozd nad Mesečevim zalivom. Tam se vijejo številne razgledne poti, spust v sam zaliv pa je precej strm. Po poteh in cestah nad flišno obalo se je mogoče podati vse do Izole, kar pa pomeni že večurni podvig. Še dlje pa lahko traja hoja ob obali, ki pa je v celoti prehodna le ob oseki. Poleg tega je zaradi pomanjkanja sence bolj naporna.

Po stari železniški progi

V Izoli je sprehajalcem psov na voljo kar nekaj zelenih površin. Prijetni so sprehodi po senčnih drevoredih ob mestnih vpadnicah, pa tudi ob obali vse do Simonovega zaliva. Od lanskega leta je sprehajalcem na voljo še privlačna obala cesta, ki je med Izolo in Koprom zaprta za motorni promet. To je tudi trasa nekdanje ozkotirne železnice Parenzana, ki se nadaljuje vse do Sečoveljskih solin in še naprej na Hrvaško. Večji del v Sloveniji je asfaltiran, in tako predstavlja idealno sprehajalno in kolesarsko pot stran od prometnih poti. Njen najbolj slikoviti del je speljan med Izolo in Portorožem. V tem delu pot med drugim vodi tudi skozi dva predora.

Koprsko staro mestno jedro nima prav veliko zelenih površin, prijaznih do psov. Nekaj več parkov je na mestnem obrobju. Na Vojkovem nabrežju je urejen ograjen park za pse in zraven še posebno pasje stranišče. Najbolj primerno sprehajališče pa so uredili med ustjem Badaševice, hitro cesto in izvozom za Semedelo. Velika travnata površina je ograjena, opremljena pa je tudi s klopmi za počitek in pitnikom za vodo. Pasje sprehajališče je od starega mestnega jedra oddaljeno le kilometer. Tako je lahko dostopno peš ali s kolesom, v bližini pa je tudi parkirišče.

Igor Fabjan