Izkušnje s prijavami zanemarjanja psov so zelo slabe

Prav je, da se vsako mučenje živali prijavi ter da se nikoli ne pogleda stran. Žalostno pa je, da je veliko prijav povsem neuspešnih.

O tem smo povprašali nekaj strokovnjakov s področja, ki so z nami delili svoje izkušnje:

Urška Krivec, kinologinja

»Pri svojem delu srečam veliko različnih primerov. Velikokrat tudi prijave na pristojne organe ne prinesejo ničesar posebnega. Največkrat pomagata topla beseda in osveščanje. Znanje in razumevanje sta ključ so uspeha in sprememb v glavah ljudi. Včasih se moramo zadovoljiti s tem, da smo nekoga prepričali, da psu podaljša verigo, naslednjič jo bo morda odstranil. Ali pa mu svetujemo, kako naj uredi pasjo kočo. Seveda pa to ne deluje povsod in pri vseh ljudeh – tu pa bi morala posredovati inšpekcija. Že en sam obisk inšpektorja mimogrede po kateri koli vasi v Sloveniji, pa bi bilo hitro kaj drugače. Težavo vidim tudi v tem, da se inšpektorji ukvarjajo z manj pomembnimi stvarmi. Rešitev težave na papirju in ne dejansko na terenu, ne pomeni kaj dosti za žival, ki trpi.«

Anja Kosi, aktivistka za pravice živali

»Pred nekaj leti sem delala s psom, ki so ga imeli pet let na verigi. Lastnika mi je uspelo prepričati, da odstrani verigo in da psa skupaj prevzgojimo. Veriga je bila prekratka, sam pesjak je bil iz betonske podlage in vse to je na psa vplivalo negativno. Pes se je naučil, da je edini način, da dobi pozornost (pozitivno ali negativno) nervozno, glasno lajanje in zaganjanje. Razvil je številna neželena vedenja. V veliki meri je bilo možno odpraviti napake lastnikov, nekatere rane pa so ostale za vedno. Sicer pa imam s prijavami bolj negativne kot pozitivne izkušnje. Velikokrat se inšpektorat odloči, da pes živi v zmernih razmerah, čeprav smo imeli tudi primere, ko je pes ležal v lastnih iztrebkih v povsem neprimernem prostoru, pa niso ukrepali.« 

Jerneja Faletič iz DZZŽ Kranj

»Naše izkušnje s prijavami pristojnim organom so slabe. Odzvali so se sicer dokaj hitro, a rezultati velikokrat niso bili v korist psu, glede katerega je bila podana prijava. Poznamo primer psa, ki biva v povsem neprimernem pesjaku s premajhno pasjo uto, tudi pri temperaturah, ki so nižje od zakonsko predpisanih. Podana je bila prijava, inšpektorica pa ob obeh obiskih ni ugotovila nepravilnosti pri oskrbi psa. Zadovoljila jo je okosmatena odeja, ki je bila v garaži lastnika, dejstvo, da imajo ograjeno parcelo, kjer pa je pes spuščen mogoče dvakrat letno, in dejstvo, da ga hranijo z doma pripravljeno hrano (za katero upravičeno domnevamo, da gre najverjetneje za ostanke kosil za ljudi). Drug aktualen primer je primer psa, ki že vse življenje biva v kleti nedokončanega novozgrajenega objekta, socialno izoliran in slabo oskrbljen. Za ta primer je bilo podanih kar nekaj prijav s strani občanov, a se, kolikor vemo, situacija za tega psa ni premaknila na bolje. S takim odnosom pristojnih organov sčasoma tudi občani izgubijo voljo prijavljati take primere. In ker jih ne prijavljajo, posledično pristojni organi sklepajo, da takih primerov pač ni. Začaran krog, ob katerem počasi obupujemo še tako zavzete živalovarstvene organizacije.«

Društvo AniMa – Animals Matter

»Lastniki teh psov so skoraj nedotakljivi. Če uradni veterinar pri izvajanju nadzora strokovno oceni, da manjše dimenzije pesjaka in pasje ute ne povzročajo nepotrebnega trpljenja živali, so dovoljena odstopanja od predpisov. Pravzaprav v takšnih primerih poskušamo na vse načine prepričati lastnika, da psu poiščemo primeren dom. In nekajkrat nam je tudi uspelo. Lastnik, ki ima psa privezanega zunaj ali zaprtega v pesjaku, že tako ali tako nima ne časa ne potrebnega znanja, zato lahko privoli, da se psu poišče in zagotovi nov dom. Poskušamo na različne načine, da bi v reševanje vključili lastnike, brez groženj in prisile, z informiranjem in s pomočjo. Če zaradi nesodelovanja lastnika ne moremo zagotoviti boljših pogojev, podamo prijavo na Veterinarsko inšpekcijo. Bili smo že priča, ko je inšpektorica izrekla kazen in odvzem psa zaradi premajhnega in neprimernega pesjaka. A to so čudeži.«

Zakonodaja psa ne dojema kot družinskega člana

Pravilnik o zaščiti hišnih živali je zadnje spremembe doživel leta 2014, poznavalci pa zakonodajo označujejo kot zastarelo.

»Skrbnik živali mora skladno z zakonodajo zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren potrebam živali,« pravijo na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Glede bivalnega prostora zakonodaja pravi, da mora imeti pes ustrezen bivalni prostor, ki mu zagotavlja zaščito pred padavinami, vetrom, mrazom in sončno pripeko, preprečuje pobeg živali in omogoča potrebno bivanje.

Zakon določa velikost pesjakov in dovoljuje, da je pes privezan, dolžina priveza, merjena pri tleh, mora biti enaka najmanj 3-kratni dolžini psa, vendar ne krajša od 3 metrov. Privezanih pa ni dovoljeno imeti psov, mlajših od 6 mesecev, ter visoko brejih psic in psic z mladiči.

Glede morebitnih sprememb zakonodaje smo se obrnili na Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer odgovarjajo, da trenutna sprememba predpisov ni predvidena, da pa bo v prihodnje gotovo prišlo do določenih prilagoditev tudi na tem področju.

Zanimivo je, na kar so nas opozorili v društvu AniMe, da je v publikaciji z naslovom O odgovornem lastništvu psa, ki jo je tedanja Veterinarska uprava izdala leta 2010, jasno zapisano, da sodobna doktrina dobrobiti psov odločno odsvetuje dolgotrajno privezovanje, da s takim korenitim posegom v življenje psa človek psu povzroči cel kup omejitev, ki pri psu povzročajo resne vedenjske spremembe. Kot je zapisano, je znanstveno dokazano, da pes, ki je stalno privezan, lahko postane agresiven, ali začne kazati druge oblike nezaželenega vedenja, kot so na primer neprestano lajanje, tuljenje in podobno.

»Torej, ljudje in stroka se zavedajo in poznajo vse te težave privezovanja, država pa predpisuje dolžino verige. Nekaj ni v redu. Zakonodaja je slaba, zastarela in omogoča krutosti,« so ostri v omenjenem društvu.

V društvu za zaščito živali Kranj menijo, da slovenska zakonodaja ni naklonjena dejstvu, da je pes družinski član in da si noben pes ne zasluži bivanja na verigi, ne glede na to, kako dolga je. Pes je namreč družabna žival, psi na verigah pa imajo večinoma minimalno stikov s človekom in premalo gibanja, saj je njihova naloga pretežno, da so psi čuvaji.

»A ti časi so mimo,« se strinja tudi priznana kinologinja Karmen Zahariaš. Kot pravi, danes na pse gledamo drugače in ob primerni vzgoji lahko precej nemoteče živijo z nami v stanovanju. Poudari še, da so psi na verigi ali v pesjakih precej bolj izpostavljeni nekaterim nevšečnostim in nevarnostim (nevihte, grmenje, petarde, rakete, pa tudi zastrupitve, poškodbe, kraje in izživljanje tistih, ki psov ne marajo, ali jih moti lajanje).

Ob svetovnem dnevu veterinarjev

Zadnjo soboto v aprilu obeležujemo Svetovni dan veterinarjev. Dan je namenjen temu, da se spomnimo dela in vloge veterinarjev.

To ni le zdravljenje živali, čeprav smo jim prav za to najbolj in neizmerno hvaležni, kajne? A vendar, kot so poudarili na Svetovnem veterinarskem združenju, imajo veterinarji zelo pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju varne hrane, saj so prvi v vrsti, ki lahko preprečijo in nadzorujejo bolezni živali, odgovorni so tudi za nadzor živalskih proizvodov, kar je v zadnjem času še posebej aktualna tematika.

Pasje zvezde revije Moj pes

PRIČENJA SE IZBOR PASJE ZVEZDE.

Prvih 50 psov  (fotografij z največ prejetimi glasovi) bo šlo v naslednji krog, v katerem boste s svojimi glasovi izbrali končnega zmagovalca našega natečaja.  Ta bo dobil svoj prostor v reviji, obiskala ga bo naša novinarska ekipa s fotografom in postal bo zvezda naše revije.

(Šteje samo en glas)

Med gonitvijo je psički priporočljivo preprečiti plavanje

Ste vedeli, da med gonitvijo pri psičkah lahko pride do vnetja, zato je dobro v tem času psički preprečiti plavanje in kopanje?

Da pri psički ne bi škodljivi mikroorganizmi prišli v maternico, poskrbi maternični vrat (predel med nožnico in maternico), ki je v času mirovanja, ko ni gonitve, trdno zaprt. Med gonitvijo pa je vrat rahlo odprt, da se lahko iz maternice izloča kri, sluz ipd. In v tem času lahko prehajajo skozi nožnico v maternico tudi različni škodljivi mikroorganizmi, ki povzročajo vnetje. Treba je zapisati, da se v praksi to ne zgodi velikokrat, se pa. Zato veliko strokovnjakov vseeno priporoča, da se v tem času psički skuša preprečiti plavanje oz. kopanje.

Ameriški vojaki v Afganistanu posvojili uličnega psa

Že v prvem mesecu, ki ga so ameriški vojaki iz bataljona Alpha Company 1/121 preživljali v Afganistanu, so se spoprijateljili z uličnim psom, ki so mu nadeli ime Bear.

Vojaki so mu vsak dan nosili hrano in priboljške, Bear pa se je z veseljem z njimi igral. Postal je njihov terapevtski pes in pravi prijatelj.

Letošnjega marca pa so vojaki izvedeli, da se čez sedem mesecev odpravljajo domov. Pomislili so, kaj se bo zgodilo z Bearom in se odločili, da ga bodo vzeli s seboj v ZDA. To ni tako enostavno, kot se sliši, saj je strošek tega znašal 4000 dolarjev – za prevoz, cepljenja in vse, kar se še uradnega potrebuje za transport psa iz Afganistana do ZDA.

vir: Nowzard
vir: Nowzard
vir: Nowzard
vir: Nowzard

Vojaki so se povezali z lokalno skupino za pomoč živalim, ki se imenuje Nowzard in skupaj so pričeli z akcijo zbiranja denarja za Beara in vzporedno še za dva druga psa, Shranka in Duckyja, ki se jima v Ameriki prav tako obeta lepše življenje.

Stran je hitro pridobila pozornost javnosti in zbrali so 13.000 dolarjev za prevoz vseh treh psov! Vojaki so bili presrečni, dilema, s katero se sedaj ukvarjajo pa je, kdo izmed njih bo Beara posvojil. Kandidatov je namreč njimi kar nekaj. Še do oktobra imajo čas, da sprejmejo odločitev …

vir: animalchannel.co

Vili išče dom

Vili je bil odvzet s pomočjo veterinarske inšpekcije, nič lepo življenje ni za njim, želi si le topel dom …

Ostal je sam, 5 mladičkov in Majo, s katero so skupaj živeli v groznih razmerah, so že oddali.

Star okoli 2 let, srednje “majhne” rasti (15 kg), cepljen proti kužnim boleznim in steklini, ter  kastriran.

Obožuje delo z nosom, sprehode in družbo ljudi. Vajen je tudi drugih psov.

Vse informacije na: Zavod Muri // 070/85-11-66

Okužba s srčnimi glistami – na začetku največkrat ni simptomov

Toplejši meseci s seboj prinašajo tudi možnosti okužbe s srčnimi glistami – dilofilariozo. Največja težava te okužbe je, da zajedavec naredi veliko škode, še preden opazimo kakršne koli zunanje znake invazije srčnih glist. Na začetku namreč pes največkrat sploh ne kaže nobenih simptomov.

S srčnimi glistami se lahko okužijo psi, mački in dihurji, pri drugih živalskih vrstah se pojavljajo redkeje. Bolezen prenašajo komarji. Srčne gliste so prisotne na vsem območju Sredozemlja, kjer je dovolj toplo za razvoj mikrofilarij. V Sloveniji so prisotne predvsem na Obali in njeni bližnji okolici, razširjene so tudi ob Jadranu proti jugu. Prisotnost okuženih komarjev ni izključena niti v celinskem delu Slovenije, zato previdnost ni odveč.

Prvi znaki okužbe

Odrasle srčne gliste živijo v desni polovici srca in v bližnjih večjih žilah, ki potekajo med srcem in pljuči. V povprečju srčna glista v psu živi od pet do sedem let. Organizmu in vitalnim organom gostitelja povzroča okužba precejšnjo škodo, močno so prizadeta pljuča in srce. Srce se po obsegu poveča in ne deluje več normalno, sčasoma lahko pride tudi do sprememb v delovanju jeter in ledvic. Pri dilofilariozi je najbolj skrb vzbujajoče dejstvo, da je lahko pri živali povzročene že veliko škode, preden skrbnik opazi kakršne koli znake.

Prvi znaki bolezni se pojavijo, ko je pri psu otežen pretok krvi iz srca v pljuča. Največkrat se kažejo kot zmanjšan tek, hujšanje, brezvoljnost. Pes pogosto kašlja (lahko izkašljuje kri), postaja vse manj vzdržljiv in se izogiba gibanju. Znaki popuščanja desne polovice srca so poleg težav z dihanjem tudi zastajanje tekočine v trebuhu (pes dobi sodčkast videz) in utripanje vratnih ven. V primerih hude invazije srčnih glist lahko žival pogine zaradi odpovedi srca.

Preventiva – kako zaščititi psa?

»Bolje preventiva kot kurativa« tukaj še kako velja! Za preprečevanje srčnih glist obstaja kar nekaj precej učinkovitih zdravil v različnih oblikah – kot kožne kapljice, sirup, tablete, cepivo … Strokovnjaki svetujejo, da od aprila do oktobra zdravemu psu vsak mesec preventivno ponudimo zaščitno zdravilo. To še bolj velja za pse, ki živijo znotraj tveganih območjih, za vse ostale pa je najmanj, kar skrbnik lahko naredi, to, da mu tableto ponudi en mesec po prihodu iz tveganega območja. Glede same izbire svetujemo posvet z veterinarjem. Tablete in ostala zdravila (t. i. makrolidi) uničujejo mikrofilarije v krvi, še preden te dosežejo srce psa v dovolj razviti obliki.

Kožne kapljice pa delujejo repelentno, torej komarje odganjajo in tudi ubijajo. Preprečujejo pik komarja in prenos mikrofilarij v krvni obtok psa. Za kar največjo zaščito psa, nujno pa na ogroženih področjih, je smiselno kombinirati eno in drugo vrsto preventivnih sredstev.

Po Sloveniji razdelili 4000 testov za ugotavljanje okuženosti

Trenutno v Sloveniji poteka prav posebna akcija. V podjetju Vetpromet so veterinarskim ambulantam po vsej Sloveniji razdelili 4000 testov, s katerimi bodo ugotavljali okuženost s srčno glisto, tudi tisto v razvojni fazi. Gre za nezahteven poseg z odvzemom kapljice krvi za test na prisotnost odrasle srčne gliste in kapljice krvi za razmaz, s katerim se ugotavlja mikrofilarije. Akcija poteka skoraj v vseh veterinarskih ambulantah. Če vas zanima, se o možnostih testiranja pogovorite s svojim izbranim veterinarjem.

Eros išče dom

V Zavodu Muri, kjer čaka na nov dom, pravijo, da ima Eros krasen karakter, da je prijazen, igriv in ravno prav nagajiv.

In še, da se razume z drugimi psi in z ljudmi, ter se da za priboljšek vedno sodeluje.

vir_Zavod Muri
vir_Zavod Muri

Star je dve leti, srednje rasti, primeren za notranje bivanje.

Več info na 070/85-11-66 ali zavod.muri@gmail.com

vir: FB/Živali iščejo ljubeč dom

Deček rešil malega Felixa pred gotovo smrtjo

Dva fantka sta se igrala blizu šole v enem izmed romunskih mest, ko sta našla majhnega psička, popolnoma obnemoglega, bolnega in brez dlake.

Medtem ko bi veliko otrok igro nadaljevalo, ne obremenjujoč se s psom, je bilo enemu izmed fantov, Alexu, takoj jasno, kaj je treba narediti. Vzel je psička in ga odnesel v bližnje zavetišče. Tam so mu povedali, da psiček, ki je kasneje dobil ime Felix, brez njegove pomoči najverjetneje ne bi preživel.

”Otroci počasi slišije naše sporočilo”, so na svoji Facebook strani zapisali v organizaciji Barking Mad Dog Rescue, ki se ukvarja s tem, da za zapuščenčke v Romuniji išče dom v Veliki Britaniji.

Ko je Felix prišel v zavetišče, je bil suh, prekrit z ranami po celem telesu, izgubil je ogromno dlake. Prav tak, kot dva psička, ki so jih v zavetišče pripeljali pred nedavnim. Tako so kmalu ugotovili, da gre za tri male zapuščene bratce, ki so po hudi izkušnji vsi lepo okrevali.

vir: thedodo.com