Category: Aktualno

Kako pogosta je preprodaja psov v Sloveniji? Kdo to nadzoruje in kakšne so kazni? To smo vprašali pristojne.

»O preprodaji psov lahko govorimo takrat, ko za psa ne moremo ugotoviti njegovega izvora. Ob registraciji psa mora namreč njegov imetnik pristojni veterinarski organizaciji sporočiti tudi podatke o izvoru psa, če je ta skoten po 1. januarju 2015. Izvor psa se za pse, skotene v Sloveniji, izkazuje s številko mikročipa ali druge označitve matere psa. Če je pes posvojen iz zavetišča, se kot izvor psa šteje zavetišče. Pri trgovanju, uvozu ali nekomercialnem premiku psa se izvor psa izkazuje s predpisanim dokumentom, ki spremlja žival,« pojasnijo na Upravi za varno hrano in varstvo rastlin (UVHVVR).

Pravijo, da je na leto v centralni register psov zabeleženo okrog 1.000 registracij psov brez znanega izvora (od leta 2015 do danes jih je bilo skupaj 6.259) in da vsak primer posebej obravnavajo uradni veterinarji. »Dodatno je med prepovedanimi dejanji navedeno ‘dejavnost prodaje psov, ki ne izhajajo iz lastne vzreje nosilca dejavnosti’. Globa za pravno osebo je predpisana v višini od 2.400 do 84.000 evrov. Vendar če ne gre za dejavnost, sodišče odločitve glede globe ne potrdi,« odgovarjajo na UVHVVR.

Dodajo, da števila prijav o preprodaji psov ne vodijo in da za tovrstno kršitev »ni bila uspešno izrečena nobena globa«.

Andreja Šalamun

Vsi potniki, ki vstopijo v združene arabske emirate morajo predložiti negativen test na covid-19, ki ne sme biti star več kot 96 ur.

Potniki, ki prihajajo iz držav z visokim tveganjem in tisti, ki kažejo kakršnekoli simptome, so deležni še temeljitega pregleda na letališču. Zaposleni so v teh dneh pri tem dobili pasjo pomoč.

Na letališče v Dubaju so namreč poslali pasje pomočnike, ki virus zavohajo s kar 92 % natančnostjo. Gre za neinvazivno metodo, ki poteka tako, da zaposleni potnikom vzamejo vzorec znoja, ki ga nato ‘preučijo’ psi. Med vzorcem, psom in potnikom ne prihaja do neposrednih stikov. Če pes potrdi okužbo, tega potnika čaka še klasično testiranje.

Po Evropi se že nekaj mesecev strokovnjaki trudijo izuriti pse za odkrivanje koronavirusa. O tovrstnem šolanju v Angliji smo že pisali, pred nedavnim pa so izsledke zanimive raziskave objavili tudi Nemci. Na hanoverski veterinarski univerzi so trenirali vojaške pse za odkrivanje koronavirusa in končni rezultati so bili osupljivi. Psi si virus zavohali s kar 94 % natančnostjo (157 pravilno odkritih pozitivnih testov, 792 pravilno ‘odkritih’ negativnih testov in 33 napak).

Letos je minilo tri leta, odkar je več ni. In natanko tri leta, odkar sem napisala tale zapis njej v slovo. Nali, moji prijateljici.

Še dva dni do mojega rojstnega dne. To bo prvi rojstni dan, ki ga bom preživela brez tebe.

‘Normalnim’ se zdi nerazumljivo, čemu vse to za ‘samo’ enega psa. Ampak oni ne poznajo resnice.

Vsi, ki naju poznajo vedo, kakšno vez sva imeli. Vedo, da si bila toliko več kot samo žival. Ampak nama je seveda vseeno, kaj si ljudje mislijo kajne, Nala?

Našla sem te, ko sem bila izgubljena. In marsikdo je rekel, da bi tudi ti bila izgubljena brez mene.

Zaradi tebe sem našla svoj smisel, svojo strast in poslanstvo. Naučila si me lekcije, ki mi jih človeško bitje v svoji brezbrižnosti, hinavščini, nezmožnosti ceniti in čutiti moč življenja, ni moglo dati. Vsi so namreč zaslepljeni. Izgubili so čut za naravo, za svoj pravi jaz. Ti si mi pa pokazala prave barve življenja. Pokazala si mi, da ni vse temno, četudi ne vidiš mavrice. Zaradi tebe nisem bila nikoli sama.

Bila si še majhna bela kepica, ko sem te prvič držala v naročju. Začetek tvojega življenja ni bil najboljši, saj si odraščala v grozljivih razmerah, zaradi katerih si imela vse življenje travme.

Nekako sem vedela, da se zdaj življenje zame šele začne. Nisem se našla, nisem vedela, čemu sem na tem svetu. Zdelo se mi je, da nisem dobra v ničemer, kar počnem. Kajti nič, kar sem kadarkoli naredila, ni bilo nikoli dovolj dobro. Za njih. Ko sem našla tebe, sem odkrila svojo strast. Pridobila sem si tolikšno mero samozavesti, da sem si upala postati drugačna, drugačna od njih. Našla sem svoj jaz. Začela sem se boriti za svoja prepričanja, postalo mi je vseeno, kaj si mislijo. Prisilila si me, da sem si upala iti med ljudi. Zaradi tebe danes trdno stojim za vsem kar si me naučila.

Jaz sem rešila tebe, ti si pa mene. Bili sva izgubljeni na tem velikem svetu. Ti si se borila s svojimi strahovi, jaz pa s svojimi.

Bila si uničena, prestrašena, panična, takšna si prišla na ta svet. Bala si se vsega. A imeli sva druga drugo. Vsa ta leta si dajala pomen mojemu življenju. Vedela sem, da dokler stojiš ob meni, bo vse vredu.

Bila si en skupek preplašenosti in lastnosti, ki jih premorejo le polarni psi. Znala si človeku stopit na živec in mu izsesat zadnji kanček potrpljenja. Bila si prava upornica, prepametna za ta svet. Če človek ni bil vreden tvoje ubogljivosti, si mu enostavno obrnila hrbet in ga spravila ob pamet. Skozi leta nama je uspelo nemogoče, kot so mnogi temu rekli. Drugi bi preprosto obupali nad teboj in te odvrgli kot smet. Poslušala sem pridige ljudi, tudi “pasjih poznavalcev” in veterinarjev, da ti ni pomoči, da si tako hudo psihično uničena, da je edina rešitev evtanazija ali da se te umakne pred svetom. Za mene so pravili podobne stvari, da sem nesposobna, da nisem kot drugi otroci, da sem drugačna, da ne bo nič iz mene…Morda ti zato nisem mogla obrniti hrbta. Nikoli nisem obupala. Saj tudi ti nisi obupala nad mano. Ampak zaradi teh stvari te imam tako rada. Spominjala si me name. Naučila si me pomembne lekcije. Nikoli, ampak res nikoli, ne obupaj nad nekom, ki ga imaš rad, na koncu bo vredno.

Življenje s tabo je po mesecih in mesecih truda postalo ČUDOVITO. Ljudje te niso več prepoznali. Kljub temu, da si se še vedno borila s svojimi demoni, sva dokazali, da z voljo se vse da.

Nala. Jočem ko tole pišem. Ampak ne zato, ker ne bi bila močna. Kajti tudi to si me naučila, kaj je prava moč. Celo življenje te je bilo strah. A si ohranila voljo in ljubezen do življenja, tudi na tvoji zadnji poti. Ostala si močna, kljub strahu. Tudi mene je strah. Grozno strah, saj ne vem, kako naj živim brez tebe. Vsa ta leta si dajala pomen mojemu življenju. Vedela sem, da dokler boš stala ob meni, bo vse vredu. Zdaj te pa več ni. Ohranjam pogum in sledim poti, ki sva jo skupaj začeli. Kajti boljšega učitelja od tebe ne bi mogla dobiti. Naučila si me vrednot, ki jih človeštvo vseskozi pozablja. Naučila si me; ISKRENOSTI LJUBEZNI DO SEBE, DRUGIH IN NARAVE, ČAR SAMOTE IN ISKANJA SAME SEBE, LOJALNOSTI IN ZVESTOBE, KAKO OHRANITI POGUM KLJUB TEMU, DA SE TI NOGE TRESEJO OD STRAHU, KAKO ZAUPATI.

Ko obiščem tvoj grob, me duši. Vsa ta lepota narave, mir in tišina v gozdu, me spominjajo na vse čudovite trenutke, ki sva jih imeli. Zdaj ležiš na najinem najljubšem mestu. V miru in tišini. Sedaj si postala del narave. Vsakič ko te obiščem zjočem svoje srce in upam, da je nekaj po smrti. Da smrt ni konec.

Draga prijateljica. Za nama so leta čudovitega otroštva, odraščanja, nepozabnih izletov, trenutkov, potovanj, tistih lepih pa tudi grenkih noči pod širnim nebom. Neštete noči opazovanja zvezd, ko si mi bila edina prijateljica. Nešteti in prenekateri nepozabni spomini, ki na nek način bolijo, po drugi stani pa mi narišejo nasmeh na obraz.

Pogrešam te. Življenje gre naprej, a brez tebe enostavno ni enako.

Spomnim se, kako predana si bila svoji družini. Ko je člana naše družine, žal že pokojnega, premagoval smrtonosni rak, si legla ob njega, ko je padel na tla. Skušala si ga dvigniti. A kljub vsemu si bila žal nemočna žival in nisi znala pomagat. Zato si naslonila glavo na njegovo roko in ležala ob njem, dokler ga niso z rešilcem odpeljali. Mukoma smo te spravili iz njegovega naročja …

Nikoli ne bom pozabila kako si mi rešila življenje. Zame si skočila pred avto in lajala na vso moč, brez tebe me voznik avtomobila tisto noč ne bi videl in me povozil. Naučila si me moči družine, prijateljstva in partnerstva. Moči krdela. Za kar ti bom večno hvaležna!

Kot sem rekla. Življenje gre naprej. Pomagala si mi preživeti izgube ljubljenih ljudi, članov družine, ki sva jih izgubili. Zdaj je na meni, da prebolim tebe. V dobri veri upam, da se spet srečava. Do takrat pa … Nala, zaradi tebe sem boljši človek in zaradi tebe ne bom nikoli obupala!

Anja Kosi

V Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke trenutno deluje 67 terapevtskih in 23 pripravniških parov.

Leto 2020 je zaradi novega koronavirusa posebno za delovanje vseh društev, izjema niso niti Tačke pomagačke. Po tem, ko so marca uspešno izpeljali izobraževanje za nove pripravniške pare, so se pojavile omejitve za širjenje novega koronavirusa, ki še vedno veljajo, predvsem v ustanovah, kjer vodniki in njihovi terapevtski psi redno delujejo.

Vseeno pa imajo v določene institucije, kot so varstveno-delovni centri, MKZ Rakitna, Dnevni center Žarek v Novi Gorici, to poletje odprta vrata – seveda pod vsemi pogoji, ki jih zaradi virusa določa Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) -, kjer s svojimi aktivnostmi razveseljujejo otroke, odrasle in starostnike.

Ana Cukijati, vodnica terapevtske psičke Gaie iz goriške podružnice Tačk pomagačk, je to poletje predvsem v vlogi mentorice pripravniškemu paru Tamari Pušpan Prinčič in Larsu, ki spoznavata delo v različnih ustanovah z različnimi populacijam in generacijami uporabnikov. Sicer pa Ana in Gaia komaj čakata novo šolsko leto, ko bosta mladim bralcem v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini s programom Beremo s Tačkami (READ) znova pomagali pri premagovanju bralnih težav, tremo pred nastopanjem …

Katja Željan

Rosy je bila ena izmed mnogih zapuščenih uličnih psov, ki se znajdejo na cestah Bosne. Le da je, za razliko od mnogih, njena zgodba dočakala srečen konec.

Predvidevajo, da je bila stara več kot štiri mesece, ko so jo prejšnji skrbniki zavrgli, dobesedno vrgli iz hiše. Psička namreč ni ustrezala njihovim željam, bila naj bi prevelika. Pravijo, da je ni večje zvestobe kot zvestoba psa, ki čaka na svojega skrbnika. Nihče ne ve točno, kako dolgo je Rosy čakala pred hišo svojega nekdanjega doma. A očitno dovolj dolgo, da jih je s svojo prisotnostjo in vztrajnostjo začela motiti do te mere, da so nekoč njeni skrbniki, njena edina družina, ljudje ki jim je psička zaupala, še enkrat izdali njeno zaupanje in jo pričeli obmetavati s kamenjem, vanjo so metali palice, vpili in jo brcali.

Tako Rosy ni imela izbire, kot da zapusti svoj dom, tavala je po ulicah v Banja Luki. Njeno zaupanje do ljudi se je tako s vsakim dnem lomilo in izgubilo do te mere, da ni zaupala nobenemu več. Dokler je naposled niso ulovili delavci iz t.i. »šinteraja« in prišli do ugotovitve, da je agresivna, zaradi česar so jo nameravali uspavati. Rosy nikakor ni bila agresivna, le na smrt prestrašena. Nihče ne ve, kako bi se odvila njena zgodba, če je ne bi naposled vzela k sebi ena od prostovoljk, ki jo je tudi veterinarsko oskrbela in dala sterilizirati. Ko je bila v celoti veterinarsko oskrbovana pa jo je dala k ženski, ki se ukvarja s socializacijo psov. Ta ženska je Rosy pomagala videti še druge plati življenja in spoznati, da niso vsi ljudje slabi, hkrati pa jo je navadila na povodec in druge pse. Njena pot ni bila lahka. Na začetku je bila psica tako prestrašena, da je lulala od strahu vsakokokrat, ko se ji je približala. Sčasoma je Rosy premagala strah pred ljudmi, povodcem in psi.

K sebi v začasen dom jo je vzel nek prijazen možakar, kateremu pa je ušla. Našli je niso pet dni, dokler se ni na koncu sama vrnila nazaj. In kmalu za tem sta se našli. Lia in njena družina so jo nesebično vzeli v svoj dom, kjer si je dodobra opomogla.

Njuno zgodbo spremljam skoraj od samega začetka, zato lahko brez zadržkov trdim, da to, kar Lia počne zanjo, je resnična predanost in neskončna ljubezen. Z Rosy ni bilo vedno lahko. Prvo leto se je grozno bala vožnje v avtomobilu. Premagati sta morali številne fobije in travme, ki so zaznamovali psičkino življenje. Vendar Lia, kljub temu, da je še sama mladoletna, ni nikoli obupala nad njo. Upam si trditi, da ena drugo izpolnjujeta. Lia je postala zaradi Rosy boljši človek, hkrati pa je Rosy omogočila drugo priložnost in čudovito življenje.

Skupaj jima je uspelo premagati vse ovire in Rosy sedaj živi pravo pasje življenje, ki si ga nedvomno zasluži. Skupaj potujeta, hodita na treninge mantrailinga, preizkusili sta se tudi v rally obedienceu, trikcih, Rosy je videla že ogromno Slovenije in tudi tujine. Nekoč plašna psička se sedaj vozi z vlakom, avtobusom, na izlete, morje, v hribe in odkriva, da je življenje lahko tudi lepo. Rosy ima številne pasje prijatelje in njeno življenje je pestro ter polno pustolovščin.

Lia pravi, da je grozno ponosna nanjo in na vse kar je prestala. Kljub temu je ohranila voljo do življenja. Skupaj sta prišli do ugotovitve, da so psi z zgodbo tisti, ki te resnično navdihujejo, naučijo vrednot in potrpežljivosti v življenju.

Anja Kosi

Na uredništvo smo prejeli pismo bralke, ki je bila zgrožena nad stanjem pasje plaže v Izoli. Pristojne smo vprašali za komentar.

Takole nam je napisala bralka:

”dne 9. 7. 2020 smo bili z dvema kužkoma na pasji plaži v Izoli. Pridemo vsako leto, a tako katastrofalnega stanja kot letos še ni bilo. Je totalno neurejeno. S strani občine ni nikakršnega zanimanja za izboljšave stanja in ugleda Slovenije v luči ureditve pasje plaže.

• Ni strehe za senco (pred leti je bila z platna)
• Pipa za vodo – voda zaprta!
• Ni odtoka
• Po kopanju v morju psa ne moreš oprhati
• Glavna vhodna vrata – kljuka že več let ne dela (zarjavela)
• Premalo košev za smeti in košev za iztrebke psov (samo eden)
• Premalo klopi za sedenje obiskovalcev in lastnikov psov (samo ena)
• Neutemeljene pritožbe sosedov zaradi hrupa in smradu
• Stalni izgovori na predpise občine in države – nič da se ne da urediti

Na izolsko občino smo se obrnili po komentar, njihov odgovor objavljamo spodaj.

”V Izoli imamo urejeno pasjo plažo ob proizvodnih halah nekdanjega Delamarisa, torej v bližini nekdanje ladjedelnice. Območje je zaščiteno in kot tako ne dopušča večjih posegov, vendar občina Izola iz leta v leto dopolnjuje ponudbo za štirinožne prijatelje in se v okviru finančnih zmožnosti prizadeva, da bi se psi in njihovi lastniki v Izoli dobro počutili. Tako bo v okviru prihodnjega proračuna na pasji plaži nameščeno novo platno s ciljem, da zagotovimo senco na delu omenjenega območja, voda pa je znova odprta z dnem, ko se je odprla tudi na pitnikih in tuših na Svetilniku (začasno je bila zaprta zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa). Tuš za pse na območju ni predviden, kljuka vhodnih vrat na pasjo plažo pa je bila naročena in bo te dni zamenjana. Do sedaj na občino nismo prejeli pripomb v zvezi s številom košev za iztrebke na tem območju ali številom klopc za lastnike psov, prav tako nismo zaznali pritožb v zvezi s hrupom in smradom. Komunala Izola dnevno skrbi za čistočo na pasji plaži.

V občini Izola širitev ponudbe za štirinožne prijatelje izvajamo v sodelovanju z lastniki psov. Poleg pasje plaže in pasjega parka nad Parencano so psi svoj kotiček dobili tudi na območju nekdanje obalne ceste. Konec lanskega leta je občina uredila pasji park na Cankarjev drevoredu, nov pasji park pa je bil v maju odprt tudi v Livadah.”

 

 

V Essexu, na vzhodnem delu Anglije, je kolesar ob kolesarski poti na enega najbolj vročih dni letošnjega poletja naletel na kartonasto škatlo, iz katere je plezala kosmata kepica.

Zagledal je žalosten prizor – trije pasji mladički, španjeli, stari okoli 8 tednov, odvrženi v kartonasti škatli. Eden izmed njih je bil že mrtev, druga dva so rešili, vendar pa sta kasneje umrla.

Pri RSPCA, največji živalovarstveni organizaciji v Veliki Britaniji, so povedali, da so bili mladički uvoženi iz tujine (najverjetneje iz pasje farme) in zavrženi, ker so preprodajalci ugotovili, da nekaj ni v redu z njimi. Vsi trije so umrli zaradi parvovirusa.

”Takih prizorov vidimo veliko. Pse uvažajo iz Evrope in poceni prodajajo. Gre za problem povpraševanja in ponudbe. Veliko ljudi je brez dela zaradi koronavorusa in mislijo, da je sedaj idealen čas, da si kupijo mladička. Zato vse ljudi prosim, naj dobro raziščejo, kje bodo kupili svojega psa,” so še za BBC povedali pri omenjeni organizaciji.

Zakaj na večini slovenskih plaž psi niso dobrodošli in zakaj jim je na nekatere dostop prepovedan? Gre za zahteve kopalcev?

Ali je to samostojna odločitev občine oziroma upravljavca plaže? To smo vprašali tiste, ki sprejemajo odločitve o tem.

V občini Ankaran se psi lahko kopajo na pasji plaži v resortu Adria Ankaran in na plaži sv. Jernej. Kot povedo na Občini, se lahko psi, če so na povodcu, gibljejo po vseh plažah, vendar »zaradi zagotavljanja varnosti kopalcev ne smejo povsod v morje«. Poudarijo, da so omejitve potrebne, saj so lastniki psov različni in nekateri psov nimajo pod nadzorom.

Glede na podatke, ki jih zbirajo v pisarni Turistično informacijskega centra Ankaran, je povpraševanja po pasjih plažah vedno več, predvsem z italijanskega trga. Eno pasjo plažo imajo urejeno v občini Koper (ob ustju Badaševice), po njeni ureditvi pa zahtev po novih pasjih plažah ne prejemajo.

Na urejena kopališča v koprski občini psi nimajo dostopa. Na Občini pravijo, da je tako zaradi zahtev in pričakovanj kopalcev, pa tudi zaradi odločitve občine.

Na Občini Piran trdijo, da upravitelji plaž sami določajo pravila in da na divjih plažah dostopa s psom ne omejujejo. V Okolju Piran pa pojasnijo, da so table na plažah »postavljene zaradi ohranjanja varnosti, reda in čistoče javnih kopališč. Čeprav so psi večinoma nemoteči in ne ogrožajo okolice, si številni obiskovalci želijo kopanja brez prisotnosti živali, ker jim ni do tega, da se v njihovi bližini psi otresajo ali lulajo,« pravijo.

V občini Izola je pasja plaža urejena ob proizvodnih halah nekdanjega Delamarisa, psi pa se lahko kopajo tudi tam, kjer to ni s posebnim znakom prepovedano. »Prepoved kopanja psov je v Izoli le na delu obale na Svetilniku. Nekateri ljudje se namreč družbe psov veselimo, drugi se psov bojijo. Poleg tega so nekateri psi bolj družabni, drugi manj in nekateri bolj agresivni kot drugi. Gre za vprašanje varnosti in tudi higiene na javnih površinah, zato imamo na omenjenem območju v času kopalne sezone nameščen znak, ki določa le prehod psov z lastniki, ne pa tudi zadrževanja (da preprečimo nenadzorovano uriniranje in druge pasje iztrebke na območju, kjer so kopalci).«

Andreja Šalamun

Nekateri psi v svojem življenju res nimajo sreče. Psička Gaja je bila ena tistih, ki je v svojem kratkem življenju kar dvakrat pristala v zavetišču.

Zaradi nezmožnosti zagotavljanja ustreznih razmer je bila s pomočjo veterinarske inšpekcije odvzeta lastniku. Ni bila edina, ki je živela v neustreznih razmerah, bilo jih je šest. Vsi psi so bili podobni pasmi doberman. Lastnik je v dobri veri, da bo zmožen skrbeti za dva odrasla psa in njune mladičke, kmalu spoznal, da so zadeve ušle iz nadzora.

Inšpekcija jih je namestila v zavetišče. Gaja je bila kot najmanjša v leglu od nekdaj bolj ranljiva. Bivanje v zavetišču ji je predstavljalo grozen stres, kar se je po treh mesecih izkazalo za izjemno nevarno stanje. Njena telesna teža je začela hitro upadati, kakovost dlake je bila izjemno slaba, psihično stanje pa iz dneva v dan bolj nestabilno. Le s težavo se je znala umiriti in vsaj za nekaj trenutkov med sprehajanjem postati pes. Čeprav je njen videz nakazoval na živega okostnjaka.

Vsi njeni bratje so bili hitro oddani, dva odrasla psa pa sta bila vrnjena lastniku. Gaja pa je ostajala v zavetišču, kjer zanjo ni bilo nobenega pravega zanimanja. Ker je njeno zdravstveno stanje pričelo ogrožati njeno življenje smo se odločili, da jo posvoji naša prostovoljka z namenom, da ji kasneje poiščemo nov dom.

Pričel se je boj z bitko iskanja diagnoze, da bi lahko čim prej pričeli z zdravljenjem. S pomočjo več preiskav se je izkazalo, da Gaja trpi za dokaj neznano boleznijo trebušne slinavke. Po menjavi dveh dietnih briketov in izbiro ustreznega dodatka k prehrani je počasi pričela s pridobivanjem kilogramov.

Rešitev uganke glede diagnoze pa še daleč ni bila edina njena težava. Zaradi dlje časa trajajočega stresa je postala precej nesigurna, vznemirili so jo tudi majhni dražljaji iz okolja, kot je lajanje sosedovega psa, tujci, avtomobili. Ob prekomerni obremenitvi je postala nestrpna in se vrtela v krogih. Le s težavo jo je bilo mogoče umiriti.

S pomočjo pozitivne motivacije in vzdrževanja preventivnih ukrepov, da do nezaželenih dogodkov ni prihajalo, je Gaja postajala čedalje bolj umirjena in zaupljiva psička. Nekega dne sta se v vsem tem, takrat že organiziranem kaosu, njena začasna skrbnika zamislila in se odločila, da bo Gaja postala njuna psička za vedno. Tako je letošnje poletje za Gajo, ki ji je sedaj ime Aia, postalo prvo pravo poletje, polno novih doživetij in avantur. Prvič je obiskala morje in prvič v svojem življenju, zares sproščeno zaživela.

Vsi psi nimajo te sreče, da bodo kdaj občutili ,kakšno je brezskrbno pasje življenje. Vsak posameznik pa se lahko potrudi, da za njegovega psa postane brezskrbno življenje njegov vsakdan.

Katjuša Rajovec (Zavod Muri)

Pred enega izmed Hyundaijevih razstavnih salonov v Braziliji je vztrajno prihajal ulični kuža, stal pred izložbo in se ni želel nikamor premakniti.

Prihajal je vztrajno, vsak dan in sčasoma postal maskota tega salona. Nekega deževnega večera ga je poslovodja Emerson Mariano povabil v notranjost, mu ponudil vodo in hrano. Ni trajalo dolgo, da je kuža osvojil srca vseh zaposlenih. Vzeli so ga za svojega, ga posvojili in mu nadeli ime Tuscon Prime.

Malo za šalo, malo zares, so ga tudi zaposlili. V resnici so mu želeli ponuditi le topel in udoben prostor, a Tuscon je tako vztrajno in prijetno sprejemal in pozdravljal stranke, da je to postalo njegovo delo. Kmalu je postal najbolj priljubljeni delavec podjetja. Delovodja Emerson Mariano pa je dejal, da je Tuscon s svojim skrbnim in prijetnim karakterjem močno izboljšal delovno klimo v podjetju. Stranke, ki pa pri njih kupijo avto, se prav zaradi njega vračajo in mu sem in tja prinesejo kakšen priboljšek.