Razgledne poti nad Obalo – v družbi tačk

Sončni pomladni dnevi marsikoga privabijo na Obalo, kjer pa niso mikavni le sprehodi ob morju, temveč tudi v gričevnatem zaledju. Še posebno, ker sonce ni premočno za potepanje po izpostavljenih legah.

V območju med Koprom, Portorožem in Dragonjo se vrsti ducat vasi, ki so od glavnih prometnic oddaljene le nekaj kilometrov, a življenje v njih je precej bolj umirjeno kot v obalnih mestih.

S potepanjem lahko začnete v vasi Gažon, ki je mnogim postala znana šele kot prizorišče snemanja nanizanke Usodno vino. Gažon je najenostavneje dostopen iz Kopra po Šmarski cesti. Vas tipično srednjeveške ruralne gručaste strukture se stiska na južnem pobočju hriba Turn (266 m), ki se dviguje med Koprom in Izolo. Vaško središče zaznamuje enoladijska cerkev sv. Petra in Pavla iz konca 15. stoletja, ki je po številnih prezidavah dobila današnjo podobo med obema vojnama. Sprehod mimo pokopališča, cerkve in samostojno stoječega zvonika lahko popestrite z obiskom znanega lokalnega pridelovalca ekoloških vin (Rojac).

Z Gažona do Šareda

Po glavni, a k sreči malo prometni cesti se velja povzpeti v zgornji del vasi in nadaljevati pot mimo nogometnega igrišča. Kmalu boste nagrajeni z razgledi na Koper, na drugo stran pa na dolino Drnice in Savudrijski polotok. Malo naprej se s ceste ponujajo eni najlepših razgledov na velik del slovenske obale, ki segajo vse od Izole do Pirana. Sežejo tudi preko Tržaškega zaliva do strme obale med Barkovljami in Devinom, ter do Krasa in Furlanije, nad katero se dviguje dolga veriga alpskih vrhov. Cesta se vije po slemenu med vinogradi, oljčnimi nasadi in sadovnjaki. Slednji vas bodo v pomladnem času razveselili z bujni cvetenjem. Vodi mimo razložnega naselja Baredi z izletniško kmetijo, ki je odprta ob koncih tedna. Na koncu naselja zavijte na stransko cesto, ki se odcepi levo. Po njej boste mimo osamljene, a lepo obnovljene cerkvice sv. Jakoba prišli v razgledno vas Šared. Ta je od Gažona oddaljena nekaj več kot uro hoda.

Pasji kipec iz Kort

Šared ponuja več možnosti za postanek v enem izmed gostišč. Okrepčani lahko nadaljujete pot po položni cesti, ki vas v dobri uri (4 kilometre) privede v enega najbolj slikovitih krajev tega dela Istre, Korte. Ob križišču sredi naselja se vrstijo trgovina, nekdanji zadružni dom, informacijski pano in dve priznani gostilni. V zadružnem domu ima med drugimi prostore Kulturno društvo Korte. Njegovi prizadevni člani so poskrbeli za ureditev muzejske sobe z manjšo knjižnico, v kateri hranijo knjige in publikacije, ki odstirajo skrivnosti kraja. Zbirko dopolnjujejo slike z nekdanjih slikarskih prireditev ex tempore in nekaj etnografskih predmetov ter figurica bronastega psa (Kašlerski gonič) iz mlajše železne dobe. Gre za repliko z bližnjega arheološkem najdišču na Kaštelirju, kjer so med drugim našli tudi skledico z venetskim napisom. Originale danes hranijo v Pokrajinskem muzeju v Kopru.

Novejši del kraja ima sredozemski videz po zaslugi vrtov, ki zgovorno pričajo o topli klimi. Na njih rastejo žižole, kaki, fige, malo stran pa se razprostirajo oljčni nasadi in vinogradi. Ozka cesta vas privede do zaselka Gornja vas, ki je strnjen v bližini markantne cerkve Sv Antona Puščavnika. Ob njej se dviguje 20 metrov visok samostojno stoječi zvonik, izpred katerega se opirajo lepi razgledi na slikovito vas Padna. V bližini cerkve velja obiskati še nekdanjo osnovno šolo, v kateri je urejen hotel Stara šola Korte. V hotelu lahko prenočijo tudi psi, kar je ena redkih možnosti v tem delu Istre. Hotel je prilagojen kolesarjem, ki navdušeno spoznavajo razgibane okoliške ceste in poti. Gostom svetujejo, kam se lahko odpravijo na izlete in po želji organizirajo vodenja. Pred hotelom je urejeno veliko dvorišče, na katerem so se nekoč zbirali vaščani ob različnih dogodkih. Hiša iz 18. stoletja je spomeniško zaščitena saj je bila v njej prva slovenska šola na tem območju.

Najstarejši del kraja je Spodnja vas, ki je zgrajena na najožjem delu slemena. Skoznjo je speljana glavna cesta, ki kar nekako izgine med kamnitimi hišami, da komaj najdete pravo pot, ki se spušča proti Dragonji. Na hitro se spusti v ostrih ovinkih, ki onemogočajo vožnjo običajnim avtobusom in drugim daljšim vozilom. Ta del vasi si je vredno ogledati predvsem zaradi izredno razgledne lege.

Najbolj prijeten sprehod v pasji družbi pa je lahko vzpon na dobra dva kilometra oddaljen grič Kaštelir, vrh katerega je stalo prazgodovinsko gradišče. Nanj sicer spominjajo le ostanki kamnitih zidov, a vredno se je povzpeti zaradi senčne poti, ki vozi skozi gozd in oljčne nasade. Z vrha pa se odpirajo še razgledi na Piranski zaliv.

Zaradi možnosti bivanja v hotelu skupaj s pasjimi prijatelji so prav Korte najprimernejše izhodišče za večdnevno spoznavanje teh krajev. Če pridete na enodnevni izlet pa je lahko izhodišče katerakoli izmed omenjenih vasi. In nikar ne pozabite na vodo in pitnik za psa, saj ob poteh ne boste naleteli na vodne izvire.

Piše: Igor Fabjan

Mala planina, z izhodiščem na Rakovih ravneh

Izleti v gore so zelo priljubljeni med Slovenci in mnogi želijo navdušenje deliti tudi s svojimi psi. Žal obiski zahtevnejših poti niso priporočljivi za vse. Mala planina sodi med razmeroma varne za skoraj vse pse.

Je pa mogoče varno in enostavno doživeti planinsko vzdušje na kateri izmed pašnih planin. Ena izmed najbolj priročnih je Mala planina, v neposredni bližini bolj znane Velike planine, kjer se na višini okoli 1500 metrov ponujajo lepi razgledi in vabijo slikovite tradicionalne planšarske koče.

Do izhodišča za izlet se je iz osrednje Slovenije najenostavnejše pripeljati skozi Kamnik in Stahovico ter nato po dolini Črne v smeri proti Gornjemu Gradu. Nekaj sto metrov pred prelazom Črnivec zavijemo levo proti dolini Volovjek. Na prelazu Kranjski Rak pri gostišču še enkrat zavijemo levo na makadamsko cesto. Držimo se je vse do razpotja na Rakovih ravneh. Zapeljemo se do velikega parkirišča Za ušivcem. Na začetku parkirišča boste našli smerokaze in stezo, ki vodi v gozd.

Planinske postojanke

Sprva senčna pot je ravno prav strma za ogrevanje. V nekaj minutah se povzpnemo do makadamske ceste, kjer nadaljujemo levo. Kmalu se med visokimi smrekami zeleno zasvetijo prvi travnik, nekoliko kasneje pa druga za drugo vzniknejo lesene planšarske koče. Proti vzhodu se odpirajo razgledi na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kašno planino. Pot nadaljujemo preko Stolniškega in Gojniškega stana, kjer na razpotju nadaljujemo desno v smeri Male planine. Nato pridemo do razpotja na Malem stanu, kjer ponovno nadaljujemo desno. Po krajšem vzponu nas pot vodi mimo Jarškega doma. Hitro zatem se makadamska cesta položi in kmalu lahko levo zavijemo do Črnuškega doma, ali nadaljujemo pot do bližnjega Domžalskega doma.

Ta je odprt vse leto, medtem ko je Jarški dom od 15. septembra do 15. junija ob ponedeljkih zaprt, Črnuški dom pa je v tem času odprt le ob sobotah, nedeljah in praznikih.

foto: Igor Fabjan

Še na Veliko planino

Za hojo do Male planine boste potrebovali nekaj več kot uro časa. Z roba planote in višjih vzpetin se ponujajo razgledi na pašnike, na jugu pa segajo prek Ljubljanske kotline vse do Nanosa, Snežnika in celo do Risnjaka v Gorskem Kotarju. Na zahodu je Krvavec, na severni strani pa se dvigujejo slikoviti vrhovi Kamniških Alp od Grintovca do Ojstrice.

K izhodišču se lahko vračamo po krožni poti čez pašnike, ali pa obiščemo še Veliko planino. Do zgornje postaje nihalke bomo potrebovali nekaj več kot uro hoje, seveda brez daljših postankov. Mimogrede se velja pomuditi ob kapeli Marije Snežne. Prvič je bila postavljena leta 1938, skice za kapelo pa je narisal arhitekt Jože Plečnik. Med 2. svetovno je bila skupaj z večino pastirskih koč požgana. V bližini stoji Preskarjeva bajta, ki je urejena kot muzej.

Če se odločite za pot do Velike planine in morebiten spust v dolino z nihalko, je treba za prevoz psa plačati 4 evre. Pes mora imeti nagobčnik. A brez skrbi, če ga nimate s seboj! Lahko si ga izposodite (1 evro in 7 evrov kavcija).

Lahka pot, primerna tudi za manjše pse

Pot po kolovozu in poteh čez pašnike je večinoma lahka, a žal le ponekod senčna. Hoja tako ne predstavlja težav tudi manjšim psom. Vodo prinesite s seboj, čeprav se psi lahko odžejajo v nekaj kalih ob poteh, ali pa jo dobite v planinskih kočah. Vstop v koče psom ni dovoljen, le v Domžalskem domu lahko lastnike spremljajo do gostinskega pulta. Nočitve psom tako kot v večini planinskih koč ne nudijo. Pes mora biti ves čas na povodcu, kar je še posebno pomembno v času pašne sezone.

Igor Fabjan

Na izlet v deželo Prežihovega Voranca

Kotlje, koroški kraj sredi hotuljske doline je lahko prav prijetno izhodišče za potepanje v družbi štirinožnih prijateljev.

Sprehod po vasi nas mimo dveh starih lip privede v starejši del do gotske cerkve sv. Marjete. Tu se prične krožna Vorančeva pot–Koroška kulturna transverzala. Pot je speljana skozi gričevnato pokrajino in je hkrati z devetimi postajami spomin na kraje Prežihovega življenja.

Vorančeva pot je dolga kakšnih osem kilometrov, a lahko se posvetimo le nekaterim boj zanimivim delom. Za začetek se velja sprehoditi do dobra dva kilometra oddaljenega Rimskega vrelca. Propadajoča, a še vedno zanimiva zgradba ob ribniku je bilo nekoč priljubljeno letovišče. Znano je bilo po izviru zdravilne slatine, ki še danes priteka na dan v bližini zdraviliške zgradbe. Dostop je prost in s »Kisevo vodo«, kot ji pravijo domačini, se lahko odžeja vsak. Tako naj bi ostalo tudi v prihodnosti, ko naj bi občina z lastniki posestva vendarle dosegla dogovor o obnovitvi letovišča.

Mimo zdravilnega vrelca se lahko po malo prometni cesti v manj kot uri povzpnemo do Ivarčkega jezera sredi gozdnate pokrajine Podgora. Do njega se je mogoče tudi pripeljati in pustiti avtomobil na velikem parkirišču. To priča o nekdanji priljubljenosti jezera z okolico, katero so uredili železarji z Raven na Koroškem. Žal je zaradi nezainteresiranih trenutnih lastnikov gostinski lokal ob jezeru zaprt, za urejanje okolice pa k sreči skrbi občina.

Idilično jezero v mirnem okolju dovoljuje nekaj svobodnega tekanja tudi psom. Lahko celo začofotajo v vodi, a potrebno je poiskati primerno mesto. Ponekod obalo obdaja priročen lesen podest, s katerega je enostavno skočiti v vodo. Malo previdnosti ne bo odveč, saj so nekatere deske trhle in že dolgo čakajo na zamenjavo. Dostop je možen tudi z zaraščenega dela obale, saj je voda vsaj na začetku plitva. V zimskem času jezero pogosto zamrzne. Toda preden se podate na ledeno površino se prepričajte, da je led dovolj trden.

Igor Fabjan (celoten prispevek s še več idejami v aktualni številki revije Moj pes)

Ideja za izlet: Lovrenška jezera

Zreško Pohorje je eden izmed predelov Slovenije, kamor se v pasji družbi radi odpravimo. Vabijo mnoge gozdne poti, na katerih je mogoče preživljati čudovite pohodniške ure tako v toplih mesecih kot tudi pozimi.

Za izhodišče nam običajno služi turistično rekreativno središče Rogla, ki si je nadelo ime po istoimenskem 1517 metrov visokem gozdnatem vrhu v bližini. Od hotela Planja so Lovrenških jezer je mogoče priti v uri in pol.

Pot je lahka, pretežno se spušča in poteka skozi gozd, tako da ni prenaporna tudi v vročem dnevu. S seboj je seveda priporočljivo vzeti dovolj vode. Toda odžejati se je mogoče tudi pri vsaj enem izviru ob poti. Psi pa bodo našli tudi kakšno mlako in seveda jezerca na koncu poti. Jezera so nastala na značilnem pohorskem šotnem barju. Jezerske kotanje so oblikovali neprestano rastoči šotni mahovi, z vodo pa so jih napolnile padavine, saj jezerca nimajo stalnih pritokov.

Paziti je treba, da ne stopamo na mehko barje, saj se pod težo hitro ugrezne. Psi, še posebno manjši, s tem ne bodo imeli težav. Na majhnem območju lahko občudujemo kar devetnajst jezerc. Med njimi vodijo urejene poti iz brun, saj je šotno barje zelo občutljivo. Pokrajino si je najlažje ogledati z razglednega stolpa. Vrnitev na Roglo je mogoča po drugi markirani poti, ki je ravno tako nezahtevna in pretežno poteka skozi gozd.

Igor Fabjan

Po obalni pešpoti od Izole do Kopra

Ena najprijetnejših sprehajalnih poti je postala nekdanja magistralna cesta med Izolo in Koprom. Odkar so jo pred dvema letoma zaprli za motorni promet, je vedno bolj priljubljena tako med domačini kot vedno številčnejšimi turisti.

Dolga je približno pet kilometrov in z izjemo zadnjega dela pred Koprom je v celoti namenjena pešcem, kolesarjem in uporabnikom drugih rekreacijskih pripomočkov (rolka, skiro, kotalke …). Med cesto in morjem je bila že prej urejena asfaltirana sprehajalna pot. Sedaj pa je še polovica ceste namenjene kolesarjem, preostanek pa pešcem.

Pot lahko prehodite le v eni smeri in se vrnete z avtobusom. A čisto prijetno je, če jo prehodite v obe smeri, saj ob morju nikoli ni dolgočasno. Atraktivna je v vseh letnih časih, tudi sredi poletne vročine, saj je del ceste vsaj nekaj ur zasenčen s krošnjami borovcev. V času najhujše pripeke si lahko omislite še osvežitev v morju, čeprav dostop preko velikih skal ni najbolj prijazen. Še posebno ne za manjše pse. Na nekaj mestih pa se je po nekakšnih provizoričnih kamnitih stopnicah vendarle mogoče varneje spustiti do morja. Ali pa je treba potrpeti do Žusterne, kjer je v bližini bazena in velikega parkirišča urejena manjša prodnata plaža.

Sprehod je brez vzponov in je tako nezahteven tudi za starejše pse. Vendar je treba biti v urah največje sončne pripeke pozoren na vroč asfalt in štirinožnim spremljevalcem privoščiti občasno ohladitev v morju ali senci! Če slučajno pozabite na vodo, se lahko odžejate pri dveh točkah s pitnikom, tuši in toaletnimi prostori. Zato ne pozabite na posodo za psa. Toaletni prostori pred Izolo so plačljivi (20 centov), pred Koprom pa so brezplačni. Ob obali je postavljenih nekaj lesenih klopi, ki pridejo prav za počitek s pogledom na morje. Lahko bi jih bilo še več, a je mogoče čisto prijetno posedeti tudi na velikih skalah ob morju. Tudi nekaj košev za smeti boste našli, vrečke za pobiranje iztrebkov pa le prinesite s seboj. In psa imejte seveda na povodcu, saj je pot zelo obljudena.

Igor Fabjan

Škocjanski zatok

Do Naravnega rezervata Škocjanski zatok vodi varna pot po pločniku, ki spremlja kolesarsko stezo in cesto proti Ankaranu.

V Serminu je urejeno privlačno v les odeto informacijsko središče z gostinskim lokalom. Tu se začne krožna peščena pot okoli zaraščene vodne lagune. Vstopnine za obisk ni, psi pa morajo biti seveda na povodcu.

Najštevilčnejše prebivalce tega območja – ptice – boste sicer občudovali le od daleč. Zato pa se poti včasih zelo približajo kamarški beli konji in avtohtono istrsko govedo, ki bi jih lahko psi pozdravili z laježem.

Ob poti je urejenih več opazovalnic v obliki lesenih ograd, v katerih lahko živalski svet lagune opazujete skozi ozke line. Najbolj privlačen pa je opazovalni stolp. Z vrha sega razgled čez celoten naravni rezervat in daleč naprej do koprskega središča in okoliških krajev.

Prav posebnega doživetja pa boste deležni v kletnih prostorih, kjer so vodotesna okna vgrajena tako, da lahko skoznje opazujete tudi dogajanje pod vodo. Zanesljivo boste videli več rib, pa tudi hrošče in še kakšne vodne živali. Na stolp se je mogoče povzpeti po širokem spiralastem hodniku, ki je prijazen tudi do pasjih obiskovalcev.

Za nekaj več kot dva kilometra dolgo pot boste potrebovali dobro uro časa.

Igor Fabjan

S psom v hribe – kdaj in kako?

Mnogi od nas se s štirinožnimi prijatelji radi podamo na bližnje hribe in gore. Izleti s psom so lahko naravnost čudoviti, lahko pa prava nočna mora. Kako pripraviti sebe in psa, da bomo lahko v naravi uživali vsi? Ne glede na to, ali odhajate le na bližji hribček, kamor hodijo vsi, ali na vaš skrivni kotiček, za katerega veste samo vi, se je na pot v hribe, gore ali obljudene izletniške poti treba dobro pripraviti.

Dobro se pripravite

Za začetek si vedno raje izberite pot, ki jo dobro poznate in za katero poznate vse pasti, še posebej, ko gre za vaš prvi izlet s psom v hribe. To je še posebej pomembno v poletnih časih, ko bo vam in psu prijala senčna pot. Še posebej poleti in tudi spomladi ne pretiravajte. Izbirajte poti, ki imajo za vas in za psa dovolj možnosti ohladitve (senčni predeli, potoki …). Psi se namreč ne znojijo tako kot mi po celem telesu, ampak se lahko ohlajajo zgolj preko smrčka, ust in preko blazinic na tačkah. Upoštevajte svojo in pasjo fizično in psihično pripravljenost ter zdravstveno stanje in starost psa. Vaša primerna oprema ne sme biti pod vprašajem, poskrbite pa tudi za primerno opremo psa.


Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki.


Obvezna oprema

Priporočljiva je oprsnica, obvezni pa so povodec, posoda za vodo in prva pomoč. Ne pozabite na vrečke za pobiranje iztrebkov. Ko se odpravljate na obljudene poti, pospravite za svojim psom, ob poteh, kjer ni košev pa vsaj iztrebek odstranite s poti.

Kdaj je pravi čas?

Bolj zahtevne pohode prihranite za čas, ko bo vaš pes star vsaj leto dni. Do takrat telo še intenzivno raste. Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna. Osvajajte vse to že z mladim psom po njegovih zmožnostih. Tako se bo privadil tudi hoje po zahtevnejših terenih, a ne pretiravajte. Tek in skakanje brez nadzora lahko v fazi odraščanja puščata škodljive posledice.


Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna.


Priprava psa na hojo

Sprehodi v hribih, po obljudenih poteh ali brezpotjih se zelo razlikujejo. V vsakem primeru moramo svojega kosmatinca privaditi na različne terene, potoke, korenine, mostove, prepade, skale in drseče podlage. Še posebej v teh pomladnih dneh moramo paziti, da psa naučimo pravilne hoje. Nikakor nas ne sme odrivati, prehitevati in zriniti s poti. Naučimo ga počasne hoje. Divjanje in vlečenje ter porivanje lahko vodi v zdrs vas, vašega psa ali pa naključnega sprehajalca, kar je lahko pri težjih terenih tudi smrtno nevarno. Začenjajo se tečaji šolanja psov in socializacija; vzgoja je prva in najpomembnejša stvar, ko se odpravljate kamorkoli.

Socializacija in vzgoja psa

Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki! Nič kolikokrat boste srečali spuščene pse ali pa vodnike, ki jih psi vlečejo, lajajo, renčijo na vas in vašega psa. Za vse to niso krivi psi, ampak vodniki, ki svojih psov niso ne vzgojili, ne socializirali, ali pa jim je vseeno za vse okrog njih. Mogoče ste tudi vi eden izmed takšnih sprehajalcev, ki pravi: «Moj je priden, ničesar ne bo naredil.« Ne glede na to, kako dobro je vzgojen vaš pes, ste dolžni poskrbeti za to, da vaš pes ne moti okolice in zanjo ni nevaren. Preganjanje divjadi ne sodi ne v domač gozd in v hribe. Še posebej na obljudenih mestih boste srečevali najrazličnejše ljudi in pse. Vsi imajo pravico biti tam, vaša dolžnost pa je, da je vaš pes na vrvici, poslušen in tesno pri vodniku. Ko vidite drugega človeka, psa ali žival, mora biti vaš pes pod nadzorom. Hoja na popuščenem povodcu je zelo težka vaja, a sila pomembna pri hoji v gore. Naučite psa, naj hodi za vami, naučite ga odpoklica, hoje brez vrvice … Običajno že v mali šoli mladičke peljejo na krajše pohode čez mostove, korenine, potoke, drseče podlage v gozdu … To so gradniki zaupanja med vodnikom in psom, ki so v gorah sila pomembni. Zato ne odlašajte in se ne bojte. Pogumno v gore, še prej pa poskrbite za varnost, še posebej s primerno vzgojo in socializacijo.

avtor: Urška Krivec

 

Na izlet s psom: Belopeška jezera

Belopeška jezera (Laghi di Fusine) so privlačna v prav vsakem letnem času. Izlet v idilično dolino, v kateri se nahajajo, nas še nikoli ni razočaral. Odkar pa nam družbo delajo kosmati spremljevalci, smo nad potmi pod gorskimi očaki še bolj navdušeni.

Jezera v ledeniški Mangartski dolini so znana pod več imeni: Mangartska, Fužinska, Klanška. Od leta 1971 je območje razglašeno za narodni park. Znani sta predvsem veliki slikoviti jezeri, ki ležita pod prepadnimi stenami Mangarta (2697 m) in gorsko verigo Ponc. Obe se ponašata s smaragdno barvo, sta pa na nadmorski višini skoraj tisoč metrov. Voda je kristalno čista, na njeni gladini pa se zrcalijo vse do pozne pomladi zasneženi gorski vršaci. V okolici sta sredi gozdov še dve manjši, a precej manj obiskani jezerci.

Idilični sprehodi

Ob jezerskih obalah in med obema jezeroma se vije več označenih poti. Zgornje je nekoliko manjše, a morda bolj slikovito, spodnje pa je vsaj v zimskih mesecih deležno več sonca. Posledično je takrat tudi bolj obiskano in zato ob njem še toliko bolj opozarjajo lastnike psov, da morajo biti štirinožci na povodcih. To je sicer samo po sebi umevno. Toda, če so psi dobro socializirani in v bližini ni pohodnikov ali drugih psov, jim lahko privoščite tudi malo svobode. To počne veliko obiskovalcev. Še posebno na poteh in jasah v okolici velikega parkirišča ob zgornjem jezeru. Hoje po poteh okoli jezer je vsaj za poldrugo uro. S postanki v slikovitih zalivčkih na idiličnih klopcah ali travniških oazah pa se lahko spremeni v celodnevno potepanje. Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh. Niso posebno zahtevne, zato so primerne tudi za najmanjše pse in seveda za družine z majhnimi otroki.

Igor Fabjan

Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh.

Ob zgornjem jezeru se začenja več različno zahtevnih planinskih poti. Najlažja je speljana do nekaj več kot uro hoda oddaljene koče Zacchi. Koča na italijanski strani Visoke Ponce (2274 m), ki je na višini 1380 metrov, je obdana z gozdom, v njej pa nudijo tudi prenočišča, toda vstop v sobe psom ni dovoljen. Odprta je v poletnih mesecih, na voljo pa ima tudi zimsko sobo. V koči si lahko vedno privoščite izdaten obrok – najpogosteje testenine ali polento. Do koče je speljana še makadamska cesta, ki je na voljo za oskrbovanje. Hoja po njej pa je precej manj prijetna in daljša. Koča predstavlja izhodišče za osvojitev vrhov v verigi Ponc z italijanske strani. Prek severne stene Mangarta je speljana ena najbolj zahtevnih zavarovanih poti v Julijskih Alpah, imenovana Železna pot (Via ferrata). To zapišemo le kot zanimivost; seveda ni primerna za pse, temveč le za izkušene planince.

Kako na pot?

Jezera se nahajajo dobrih pet kilometrov stran od mejnega prehoda v Ratečah. Na meji običajno ni kontrole, toda morate vseeno imeti s seboj osebne dokumente in za pse pasji potni list. Cesta k jezerom se odcepi levo v naselju Pod Klancem (Villa Alta), ki leži ob glavni cesti Rateče–Trbiž (Tarvisio).

Igor Fabjan

Za kolesarje in pohodnike je možna kakšna kilometer krajša pot – kolesarska steza D-2, ki jezeri povezuje z Mojstrano. Po prehodu meje vodi mimo nekdanje železniške postaje. Potem se nadaljuje desno ob trasi opuščene železnice, nato po levem kolovozu vse do grape, po kateri odteka voda iz jezer. Tu se stranska pot pridruži glavni asfaltirani cesti, ob razcepu pa je urejeno parkirišče. Če vas mika predvsem prvo jezero, je avto najbolje pustiti tu, saj ob jezeru ni veliko prostora. Največje parkirišče je namreč na voljo šele ob zgornjem jezeru, ki je oddaljeno dobra dva kilometra. Od spodnjega parkirišča do prvega jezera vodi nekaj sto metrov dolga pešpot. Je široka in varovana z leseno ograjo, speljana pa ob potoku, ki odteka iz jezera. Nad potjo med gozdnim podrastjem na dan priteka več slikovitih vodnih izvirov. Pot vodi do gostišča in čolnarne, kjer si lahko omislite tudi spoznavanje jezera s čolnom na vesla. Ali pa se le podate po položni poti, ki obdaja jezero.

Okrepčate se lahko v koči pod jezeri, po eno boste našli tudi ob vsakem jezeru. A v zimskih mesecih je lahko katera izmed njih zaprta. Parkirišča so (zaenkrat še) brezplačna. Vrečk za pasje iztrebke ne boste našli, zato jih prinesite s seboj! Odložiti pa jih je mogoče v velike smetnjake ob parkiriščih.

Igor Fabjan

Izlet s psom: Klevevška toplica, na sledi toplim izvirom …

Dolenjska skriva kar nekaj zanimivih kotičkov in enega izmed najbolj nenavadnih lahko obiščete prav vse dni v letu. Še več, lahko si privoščite celo kopanje v toplem izviru z imenom Klevevška toplica. In to prav vse dni v letu!

Termalni izvir je ujet v presenetljivo velik bazen. Voda priteče na dan s temperaturo okoli 24 oC, kar pomeni, da je v njej prijetno zaplavati prav vse dni v letu. V hladnih dneh se nad bazenom dvigujejo meglice, kar daje kraju še posebno skrivnosten čar. Ob bazenu je več masivnih lesenih klopi in miz, ob katerih se lahko preoblečete. Bazen je dovolj globok, da je mogoče tudi zaplavati. Potrebna pa je previdnost pri vstopu in izstopu, saj so stopnice v bazenu zaradi razraščenih alg zelo spolzke.

(foto: Igor Fabjan)

Skozi sotesko

Pasji spremljevalci naj medtem na povodcu počakajo pri mizah, saj ni zaželeno, da se kopajo v bazenu. Vseeno jim lahko omogočite, da si zmočijo tačke in zaplavajo v le nekaj korakov oddaljenem tolmunu. V njem voda žal ni termalna. Za našo spremljevalko Lio pa je bila vseeno zelo zanimiva. Še posebno, ko je v tolmunu odkrila manjše ribe … V potoku med drugim živijo tudi raki in školjke.

(foto: Igor Fabjan)

Bazen se nahaja pod večjo skalo ob koncu manj kot kilometer dolge soteske, po kateri se prebija potok. Ta je presenetljivo slikovit, saj pada prek številnih manjših slapov, tvori brzice in se umirja v tolmunih. Žal so z izjemo spodnjega težje dostopni. Zato pa se je mogoče povzpeti po poti, ki spremlja desni breg potoka. Pot je precej strma in pretežno kamnita, zato ni najbolj primerna za manjše pse, še posebno, kadar je spolzka. Pot spremlja lesena ograja, ki pa ni videti najbolj zanesljiva, saj je na nekaterih delih podrta. Skozi slikovito sotesko, ki je zavarovana kot naravni spomenik, se lahko sprehodite v manj kot pol ure in po želji sprehod nadaljujete po redko naseljeni dolini. Možna je tudi krožna vrnitev po eni izmed cest, a najenostavneje se je vrniti po isti poti. S psom se lahko podate še na lažji sprehod ob robu gozda v drugi smeri. Po kakšnih petsto metrih je v gozdu nad potokom še en manjši izvir.

(foto: Igor Fabjan)

Ostanki graščine in dve podzemni jami

Soteska se prebija med Homskim hribom in gričem, na katerem je nekoč stal grad. Če se povzpnemo ali zapeljemo do gospodarskih poslopij (nekdanja grajska pristava) na vrhu grajskega griča, lahko po gozdni poti v bližini pridemo do skromnih ostankov nekdanje graščine. Nemško so jo imenovali Klingenfels – Zveneča skala in od tod naj bi tudi izviralo ime Klevevž. Kraj in grad omenja že Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Žal so ga požgali med 2. svetovno vojno, ohranilo pa se je nekaj zanimivih fotografij.

V gozdu se pod ostanki graščine skrivata dve podzemni jami: Zgornja in Spodnja Klevevška jama. Žal nista urejeni za obiske. Zgornjo jamo predstavlja nekaj več kot dvesto metrov dolg rov z ozkimi prehodi, spodnjo jamo pa sestavlja labirint vodnih, delno potopljenih rovov v dolžini okoli petsto metrov. V spodnji jami je tudi v Sloveniji edini znani termalni izvir s temperaturo 21 oC. Arheologi so našli v jamah prazgodovinsko keramiko, zanimivi pa sta tudi zaradi majhnih jamskih živali – od netopirjev do hroščev.

(foto: Igor Fabjan)

Navodila za pot

Klevevško toplico boste našli dobrih osem kilometrov stran od mnogo bolj znanih Šmarjeških toplic. Na pot se je najbolje podati po dolenjski avtocesti, v bližini Otočca pa zavijete na izvoz Kronovo. Potem nadaljujete vožnjo skozi Šmarješke toplice, ki so z velikim parkom tudi zelo primerne za sprehod s štirinožnimi prijatelji. Nato sledi kraj Šmarjeta, termalni izvir pa boste našli nedaleč stran od vasi Grič pri Klevevžu. Pred krajem Zbure boste naleteli na odcep s kažipotom, ki levo usmerja v vas. Cesta se povzpne na manjši hrib med vinograde in sadovnjake, na vrhu pa je v križišču treba vožnjo nadaljevati naravnost. Po nekaj sto metrih spusta se levo odcepi cesta za Klevevž. Na dnu doline se konča z manjšim peščenim parkiriščem ob dveh stanovanjskih hišah. Ena je urejena v nekdanjem grajskem mlinu, na kar spominjajo vodno kolo in mlinski kamni ob potoku.

Avtor: Igor Fabjan

Sveti Primož nad Kamnikom

Sv. Primož nad Kamnikom je priljubljena izletniška točka, ki privablja pohodnike čez vse leto. Primerna je za male in velike pohodnike ter za štirinožne prijatelje, ki zmorejo slabo uro zmerne hoje v hrib.

Sv. Primož nad Kamnikom (826 m. n. v.) je priljubljena vsakodnevna pohodniška točka Kamničanov, ob vikendih pa hrib osvajajo tudi pohodniki od drugod. Pot je lepo urejena, na vrhu pa nas nagradi čudovit razgled na Kamnik in okoliške hribe, vse do Ljubljane in ob sončnem dnevu še dlje. Izlet s psom odsvetujemo le v primeru, če iščete manj obljudene poti, saj sveti Primož že od nekdaj velja za romarsko pot. Gneča je, pričakovano, največja ob vikendih in popoldnevih, če pa se gor odpravimo v dopoldanskih urah med tednom, se zna zgoditi, da bomo uživali skorajda sami.

Izhodišče za na sv. Primoža je v Stahovici, pri tovarni Calcit. Pot, ki večinoma poteka po gozdu, se vseskozi rahlo vzpenja, a do vrha ostaja nezahtevna in nikjer prepadna. Bolj urni lahko uberejo nekaj bližnjic, sicer pa dve tretjini poti potekata po makadamski cesti, zadnji del pa se vije po prijetni in urejeni senčni gozdni poti. Tu prečimo tudi studenec, ki je za mnogokaterega psa najljubša točka na poti.

Na vrhu stojita dve cerkvici – večja, gotska cerkev sv. Primoža in Felicijana ter nadnjo manjša cerkvica sv. Petra. Zraven je še mežnarija, v kateri se lahko pohodniki med vikendom tudi okrepčajo. Okoli večje cerkve je več klopic, s katerih se odpirajo čudoviti pogledi.

Sv. Primož je lahko končni cilj ali pa zgolj postanek na poti, ki tu vodi mimo na Veliko planino, do koder pohodnike od tu čakata še dve uri hoje.