Ideja za izlet: Lovrenška jezera

Zreško Pohorje je eden izmed predelov Slovenije, kamor se v pasji družbi radi odpravimo. Vabijo mnoge gozdne poti, na katerih je mogoče preživljati čudovite pohodniške ure tako v toplih mesecih kot tudi pozimi.

Za izhodišče nam običajno služi turistično rekreativno središče Rogla, ki si je nadelo ime po istoimenskem 1517 metrov visokem gozdnatem vrhu v bližini. Od hotela Planja so Lovrenških jezer je mogoče priti v uri in pol.

Pot je lahka, pretežno se spušča in poteka skozi gozd, tako da ni prenaporna tudi v vročem dnevu. S seboj je seveda priporočljivo vzeti dovolj vode. Toda odžejati se je mogoče tudi pri vsaj enem izviru ob poti. Psi pa bodo našli tudi kakšno mlako in seveda jezerca na koncu poti. Jezera so nastala na značilnem pohorskem šotnem barju. Jezerske kotanje so oblikovali neprestano rastoči šotni mahovi, z vodo pa so jih napolnile padavine, saj jezerca nimajo stalnih pritokov.

Paziti je treba, da ne stopamo na mehko barje, saj se pod težo hitro ugrezne. Psi, še posebno manjši, s tem ne bodo imeli težav. Na majhnem območju lahko občudujemo kar devetnajst jezerc. Med njimi vodijo urejene poti iz brun, saj je šotno barje zelo občutljivo. Pokrajino si je najlažje ogledati z razglednega stolpa. Vrnitev na Roglo je mogoča po drugi markirani poti, ki je ravno tako nezahtevna in pretežno poteka skozi gozd.

Igor Fabjan

Po obalni pešpoti od Izole do Kopra

Ena najprijetnejših sprehajalnih poti je postala nekdanja magistralna cesta med Izolo in Koprom. Odkar so jo pred dvema letoma zaprli za motorni promet, je vedno bolj priljubljena tako med domačini kot vedno številčnejšimi turisti.

Dolga je približno pet kilometrov in z izjemo zadnjega dela pred Koprom je v celoti namenjena pešcem, kolesarjem in uporabnikom drugih rekreacijskih pripomočkov (rolka, skiro, kotalke …). Med cesto in morjem je bila že prej urejena asfaltirana sprehajalna pot. Sedaj pa je še polovica ceste namenjene kolesarjem, preostanek pa pešcem.

Pot lahko prehodite le v eni smeri in se vrnete z avtobusom. A čisto prijetno je, če jo prehodite v obe smeri, saj ob morju nikoli ni dolgočasno. Atraktivna je v vseh letnih časih, tudi sredi poletne vročine, saj je del ceste vsaj nekaj ur zasenčen s krošnjami borovcev. V času najhujše pripeke si lahko omislite še osvežitev v morju, čeprav dostop preko velikih skal ni najbolj prijazen. Še posebno ne za manjše pse. Na nekaj mestih pa se je po nekakšnih provizoričnih kamnitih stopnicah vendarle mogoče varneje spustiti do morja. Ali pa je treba potrpeti do Žusterne, kjer je v bližini bazena in velikega parkirišča urejena manjša prodnata plaža.

Sprehod je brez vzponov in je tako nezahteven tudi za starejše pse. Vendar je treba biti v urah največje sončne pripeke pozoren na vroč asfalt in štirinožnim spremljevalcem privoščiti občasno ohladitev v morju ali senci! Če slučajno pozabite na vodo, se lahko odžejate pri dveh točkah s pitnikom, tuši in toaletnimi prostori. Zato ne pozabite na posodo za psa. Toaletni prostori pred Izolo so plačljivi (20 centov), pred Koprom pa so brezplačni. Ob obali je postavljenih nekaj lesenih klopi, ki pridejo prav za počitek s pogledom na morje. Lahko bi jih bilo še več, a je mogoče čisto prijetno posedeti tudi na velikih skalah ob morju. Tudi nekaj košev za smeti boste našli, vrečke za pobiranje iztrebkov pa le prinesite s seboj. In psa imejte seveda na povodcu, saj je pot zelo obljudena.

Igor Fabjan

Škocjanski zatok

Do Naravnega rezervata Škocjanski zatok vodi varna pot po pločniku, ki spremlja kolesarsko stezo in cesto proti Ankaranu.

V Serminu je urejeno privlačno v les odeto informacijsko središče z gostinskim lokalom. Tu se začne krožna peščena pot okoli zaraščene vodne lagune. Vstopnine za obisk ni, psi pa morajo biti seveda na povodcu.

Najštevilčnejše prebivalce tega območja – ptice – boste sicer občudovali le od daleč. Zato pa se poti včasih zelo približajo kamarški beli konji in avtohtono istrsko govedo, ki bi jih lahko psi pozdravili z laježem.

Ob poti je urejenih več opazovalnic v obliki lesenih ograd, v katerih lahko živalski svet lagune opazujete skozi ozke line. Najbolj privlačen pa je opazovalni stolp. Z vrha sega razgled čez celoten naravni rezervat in daleč naprej do koprskega središča in okoliških krajev.

Prav posebnega doživetja pa boste deležni v kletnih prostorih, kjer so vodotesna okna vgrajena tako, da lahko skoznje opazujete tudi dogajanje pod vodo. Zanesljivo boste videli več rib, pa tudi hrošče in še kakšne vodne živali. Na stolp se je mogoče povzpeti po širokem spiralastem hodniku, ki je prijazen tudi do pasjih obiskovalcev.

Za nekaj več kot dva kilometra dolgo pot boste potrebovali dobro uro časa.

Igor Fabjan

S psom v hribe – kdaj in kako?

Mnogi od nas se s štirinožnimi prijatelji radi podamo na bližnje hribe in gore. Izleti s psom so lahko naravnost čudoviti, lahko pa prava nočna mora. Kako pripraviti sebe in psa, da bomo lahko v naravi uživali vsi? Ne glede na to, ali odhajate le na bližji hribček, kamor hodijo vsi, ali na vaš skrivni kotiček, za katerega veste samo vi, se je na pot v hribe, gore ali obljudene izletniške poti treba dobro pripraviti.

Dobro se pripravite

Za začetek si vedno raje izberite pot, ki jo dobro poznate in za katero poznate vse pasti, še posebej, ko gre za vaš prvi izlet s psom v hribe. To je še posebej pomembno v poletnih časih, ko bo vam in psu prijala senčna pot. Še posebej poleti in tudi spomladi ne pretiravajte. Izbirajte poti, ki imajo za vas in za psa dovolj možnosti ohladitve (senčni predeli, potoki …). Psi se namreč ne znojijo tako kot mi po celem telesu, ampak se lahko ohlajajo zgolj preko smrčka, ust in preko blazinic na tačkah. Upoštevajte svojo in pasjo fizično in psihično pripravljenost ter zdravstveno stanje in starost psa. Vaša primerna oprema ne sme biti pod vprašajem, poskrbite pa tudi za primerno opremo psa.


Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki.


Obvezna oprema

Priporočljiva je oprsnica, obvezni pa so povodec, posoda za vodo in prva pomoč. Ne pozabite na vrečke za pobiranje iztrebkov. Ko se odpravljate na obljudene poti, pospravite za svojim psom, ob poteh, kjer ni košev pa vsaj iztrebek odstranite s poti.

Kdaj je pravi čas?

Bolj zahtevne pohode prihranite za čas, ko bo vaš pes star vsaj leto dni. Do takrat telo še intenzivno raste. Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna. Osvajajte vse to že z mladim psom po njegovih zmožnostih. Tako se bo privadil tudi hoje po zahtevnejših terenih, a ne pretiravajte. Tek in skakanje brez nadzora lahko v fazi odraščanja puščata škodljive posledice.


Psi odrastejo šele nekje pri 2 do 3 letih starosti, kar seveda ne pomeni, da ne morejo prej z vami na pohod. Pazite le, da je hoja po klancu gor in še posebej navzdol počasna, hoja po stopnicah in koreninah pa previdna.


Priprava psa na hojo

Sprehodi v hribih, po obljudenih poteh ali brezpotjih se zelo razlikujejo. V vsakem primeru moramo svojega kosmatinca privaditi na različne terene, potoke, korenine, mostove, prepade, skale in drseče podlage. Še posebej v teh pomladnih dneh moramo paziti, da psa naučimo pravilne hoje. Nikakor nas ne sme odrivati, prehitevati in zriniti s poti. Naučimo ga počasne hoje. Divjanje in vlečenje ter porivanje lahko vodi v zdrs vas, vašega psa ali pa naključnega sprehajalca, kar je lahko pri težjih terenih tudi smrtno nevarno. Začenjajo se tečaji šolanja psov in socializacija; vzgoja je prva in najpomembnejša stvar, ko se odpravljate kamorkoli.

Socializacija in vzgoja psa

Tako kot v vsako urbano okolje tudi v hribe in gore sodijo le dobro vzgojeni in socializirani vodniki. Da, prav ste prebrali – vodniki! Nič kolikokrat boste srečali spuščene pse ali pa vodnike, ki jih psi vlečejo, lajajo, renčijo na vas in vašega psa. Za vse to niso krivi psi, ampak vodniki, ki svojih psov niso ne vzgojili, ne socializirali, ali pa jim je vseeno za vse okrog njih. Mogoče ste tudi vi eden izmed takšnih sprehajalcev, ki pravi: «Moj je priden, ničesar ne bo naredil.« Ne glede na to, kako dobro je vzgojen vaš pes, ste dolžni poskrbeti za to, da vaš pes ne moti okolice in zanjo ni nevaren. Preganjanje divjadi ne sodi ne v domač gozd in v hribe. Še posebej na obljudenih mestih boste srečevali najrazličnejše ljudi in pse. Vsi imajo pravico biti tam, vaša dolžnost pa je, da je vaš pes na vrvici, poslušen in tesno pri vodniku. Ko vidite drugega človeka, psa ali žival, mora biti vaš pes pod nadzorom. Hoja na popuščenem povodcu je zelo težka vaja, a sila pomembna pri hoji v gore. Naučite psa, naj hodi za vami, naučite ga odpoklica, hoje brez vrvice … Običajno že v mali šoli mladičke peljejo na krajše pohode čez mostove, korenine, potoke, drseče podlage v gozdu … To so gradniki zaupanja med vodnikom in psom, ki so v gorah sila pomembni. Zato ne odlašajte in se ne bojte. Pogumno v gore, še prej pa poskrbite za varnost, še posebej s primerno vzgojo in socializacijo.

avtor: Urška Krivec

 

Na izlet s psom: Belopeška jezera

Belopeška jezera (Laghi di Fusine) so privlačna v prav vsakem letnem času. Izlet v idilično dolino, v kateri se nahajajo, nas še nikoli ni razočaral. Odkar pa nam družbo delajo kosmati spremljevalci, smo nad potmi pod gorskimi očaki še bolj navdušeni.

Jezera v ledeniški Mangartski dolini so znana pod več imeni: Mangartska, Fužinska, Klanška. Od leta 1971 je območje razglašeno za narodni park. Znani sta predvsem veliki slikoviti jezeri, ki ležita pod prepadnimi stenami Mangarta (2697 m) in gorsko verigo Ponc. Obe se ponašata s smaragdno barvo, sta pa na nadmorski višini skoraj tisoč metrov. Voda je kristalno čista, na njeni gladini pa se zrcalijo vse do pozne pomladi zasneženi gorski vršaci. V okolici sta sredi gozdov še dve manjši, a precej manj obiskani jezerci.

Idilični sprehodi

Ob jezerskih obalah in med obema jezeroma se vije več označenih poti. Zgornje je nekoliko manjše, a morda bolj slikovito, spodnje pa je vsaj v zimskih mesecih deležno več sonca. Posledično je takrat tudi bolj obiskano in zato ob njem še toliko bolj opozarjajo lastnike psov, da morajo biti štirinožci na povodcih. To je sicer samo po sebi umevno. Toda, če so psi dobro socializirani in v bližini ni pohodnikov ali drugih psov, jim lahko privoščite tudi malo svobode. To počne veliko obiskovalcev. Še posebno na poteh in jasah v okolici velikega parkirišča ob zgornjem jezeru. Hoje po poteh okoli jezer je vsaj za poldrugo uro. S postanki v slikovitih zalivčkih na idiličnih klopcah ali travniških oazah pa se lahko spremeni v celodnevno potepanje. Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh. Niso posebno zahtevne, zato so primerne tudi za najmanjše pse in seveda za družine z majhnimi otroki.

Igor Fabjan

Poti so večinoma senčne in zato še posebno vabljive v vročih dneh.

Ob zgornjem jezeru se začenja več različno zahtevnih planinskih poti. Najlažja je speljana do nekaj več kot uro hoda oddaljene koče Zacchi. Koča na italijanski strani Visoke Ponce (2274 m), ki je na višini 1380 metrov, je obdana z gozdom, v njej pa nudijo tudi prenočišča, toda vstop v sobe psom ni dovoljen. Odprta je v poletnih mesecih, na voljo pa ima tudi zimsko sobo. V koči si lahko vedno privoščite izdaten obrok – najpogosteje testenine ali polento. Do koče je speljana še makadamska cesta, ki je na voljo za oskrbovanje. Hoja po njej pa je precej manj prijetna in daljša. Koča predstavlja izhodišče za osvojitev vrhov v verigi Ponc z italijanske strani. Prek severne stene Mangarta je speljana ena najbolj zahtevnih zavarovanih poti v Julijskih Alpah, imenovana Železna pot (Via ferrata). To zapišemo le kot zanimivost; seveda ni primerna za pse, temveč le za izkušene planince.

Kako na pot?

Jezera se nahajajo dobrih pet kilometrov stran od mejnega prehoda v Ratečah. Na meji običajno ni kontrole, toda morate vseeno imeti s seboj osebne dokumente in za pse pasji potni list. Cesta k jezerom se odcepi levo v naselju Pod Klancem (Villa Alta), ki leži ob glavni cesti Rateče–Trbiž (Tarvisio).

Igor Fabjan

Za kolesarje in pohodnike je možna kakšna kilometer krajša pot – kolesarska steza D-2, ki jezeri povezuje z Mojstrano. Po prehodu meje vodi mimo nekdanje železniške postaje. Potem se nadaljuje desno ob trasi opuščene železnice, nato po levem kolovozu vse do grape, po kateri odteka voda iz jezer. Tu se stranska pot pridruži glavni asfaltirani cesti, ob razcepu pa je urejeno parkirišče. Če vas mika predvsem prvo jezero, je avto najbolje pustiti tu, saj ob jezeru ni veliko prostora. Največje parkirišče je namreč na voljo šele ob zgornjem jezeru, ki je oddaljeno dobra dva kilometra. Od spodnjega parkirišča do prvega jezera vodi nekaj sto metrov dolga pešpot. Je široka in varovana z leseno ograjo, speljana pa ob potoku, ki odteka iz jezera. Nad potjo med gozdnim podrastjem na dan priteka več slikovitih vodnih izvirov. Pot vodi do gostišča in čolnarne, kjer si lahko omislite tudi spoznavanje jezera s čolnom na vesla. Ali pa se le podate po položni poti, ki obdaja jezero.

Okrepčate se lahko v koči pod jezeri, po eno boste našli tudi ob vsakem jezeru. A v zimskih mesecih je lahko katera izmed njih zaprta. Parkirišča so (zaenkrat še) brezplačna. Vrečk za pasje iztrebke ne boste našli, zato jih prinesite s seboj! Odložiti pa jih je mogoče v velike smetnjake ob parkiriščih.

Igor Fabjan

Izlet s psom: Klevevška toplica, na sledi toplim izvirom …

Dolenjska skriva kar nekaj zanimivih kotičkov in enega izmed najbolj nenavadnih lahko obiščete prav vse dni v letu. Še več, lahko si privoščite celo kopanje v toplem izviru z imenom Klevevška toplica. In to prav vse dni v letu!

Termalni izvir je ujet v presenetljivo velik bazen. Voda priteče na dan s temperaturo okoli 24 oC, kar pomeni, da je v njej prijetno zaplavati prav vse dni v letu. V hladnih dneh se nad bazenom dvigujejo meglice, kar daje kraju še posebno skrivnosten čar. Ob bazenu je več masivnih lesenih klopi in miz, ob katerih se lahko preoblečete. Bazen je dovolj globok, da je mogoče tudi zaplavati. Potrebna pa je previdnost pri vstopu in izstopu, saj so stopnice v bazenu zaradi razraščenih alg zelo spolzke.

(foto: Igor Fabjan)

Skozi sotesko

Pasji spremljevalci naj medtem na povodcu počakajo pri mizah, saj ni zaželeno, da se kopajo v bazenu. Vseeno jim lahko omogočite, da si zmočijo tačke in zaplavajo v le nekaj korakov oddaljenem tolmunu. V njem voda žal ni termalna. Za našo spremljevalko Lio pa je bila vseeno zelo zanimiva. Še posebno, ko je v tolmunu odkrila manjše ribe … V potoku med drugim živijo tudi raki in školjke.

(foto: Igor Fabjan)

Bazen se nahaja pod večjo skalo ob koncu manj kot kilometer dolge soteske, po kateri se prebija potok. Ta je presenetljivo slikovit, saj pada prek številnih manjših slapov, tvori brzice in se umirja v tolmunih. Žal so z izjemo spodnjega težje dostopni. Zato pa se je mogoče povzpeti po poti, ki spremlja desni breg potoka. Pot je precej strma in pretežno kamnita, zato ni najbolj primerna za manjše pse, še posebno, kadar je spolzka. Pot spremlja lesena ograja, ki pa ni videti najbolj zanesljiva, saj je na nekaterih delih podrta. Skozi slikovito sotesko, ki je zavarovana kot naravni spomenik, se lahko sprehodite v manj kot pol ure in po želji sprehod nadaljujete po redko naseljeni dolini. Možna je tudi krožna vrnitev po eni izmed cest, a najenostavneje se je vrniti po isti poti. S psom se lahko podate še na lažji sprehod ob robu gozda v drugi smeri. Po kakšnih petsto metrih je v gozdu nad potokom še en manjši izvir.

(foto: Igor Fabjan)

Ostanki graščine in dve podzemni jami

Soteska se prebija med Homskim hribom in gričem, na katerem je nekoč stal grad. Če se povzpnemo ali zapeljemo do gospodarskih poslopij (nekdanja grajska pristava) na vrhu grajskega griča, lahko po gozdni poti v bližini pridemo do skromnih ostankov nekdanje graščine. Nemško so jo imenovali Klingenfels – Zveneča skala in od tod naj bi tudi izviralo ime Klevevž. Kraj in grad omenja že Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Žal so ga požgali med 2. svetovno vojno, ohranilo pa se je nekaj zanimivih fotografij.

V gozdu se pod ostanki graščine skrivata dve podzemni jami: Zgornja in Spodnja Klevevška jama. Žal nista urejeni za obiske. Zgornjo jamo predstavlja nekaj več kot dvesto metrov dolg rov z ozkimi prehodi, spodnjo jamo pa sestavlja labirint vodnih, delno potopljenih rovov v dolžini okoli petsto metrov. V spodnji jami je tudi v Sloveniji edini znani termalni izvir s temperaturo 21 oC. Arheologi so našli v jamah prazgodovinsko keramiko, zanimivi pa sta tudi zaradi majhnih jamskih živali – od netopirjev do hroščev.

(foto: Igor Fabjan)

Navodila za pot

Klevevško toplico boste našli dobrih osem kilometrov stran od mnogo bolj znanih Šmarjeških toplic. Na pot se je najbolje podati po dolenjski avtocesti, v bližini Otočca pa zavijete na izvoz Kronovo. Potem nadaljujete vožnjo skozi Šmarješke toplice, ki so z velikim parkom tudi zelo primerne za sprehod s štirinožnimi prijatelji. Nato sledi kraj Šmarjeta, termalni izvir pa boste našli nedaleč stran od vasi Grič pri Klevevžu. Pred krajem Zbure boste naleteli na odcep s kažipotom, ki levo usmerja v vas. Cesta se povzpne na manjši hrib med vinograde in sadovnjake, na vrhu pa je v križišču treba vožnjo nadaljevati naravnost. Po nekaj sto metrih spusta se levo odcepi cesta za Klevevž. Na dnu doline se konča z manjšim peščenim parkiriščem ob dveh stanovanjskih hišah. Ena je urejena v nekdanjem grajskem mlinu, na kar spominjajo vodno kolo in mlinski kamni ob potoku.

Avtor: Igor Fabjan

Sveti Primož nad Kamnikom

Sv. Primož nad Kamnikom je priljubljena izletniška točka, ki privablja pohodnike čez vse leto. Primerna je za male in velike pohodnike ter za štirinožne prijatelje, ki zmorejo slabo uro zmerne hoje v hrib.

Sv. Primož nad Kamnikom (826 m. n. v.) je priljubljena vsakodnevna pohodniška točka Kamničanov, ob vikendih pa hrib osvajajo tudi pohodniki od drugod. Pot je lepo urejena, na vrhu pa nas nagradi čudovit razgled na Kamnik in okoliške hribe, vse do Ljubljane in ob sončnem dnevu še dlje. Izlet s psom odsvetujemo le v primeru, če iščete manj obljudene poti, saj sveti Primož že od nekdaj velja za romarsko pot. Gneča je, pričakovano, največja ob vikendih in popoldnevih, če pa se gor odpravimo v dopoldanskih urah med tednom, se zna zgoditi, da bomo uživali skorajda sami.

Izhodišče za na sv. Primoža je v Stahovici, pri tovarni Calcit. Pot, ki večinoma poteka po gozdu, se vseskozi rahlo vzpenja, a do vrha ostaja nezahtevna in nikjer prepadna. Bolj urni lahko uberejo nekaj bližnjic, sicer pa dve tretjini poti potekata po makadamski cesti, zadnji del pa se vije po prijetni in urejeni senčni gozdni poti. Tu prečimo tudi studenec, ki je za mnogokaterega psa najljubša točka na poti.

Na vrhu stojita dve cerkvici – večja, gotska cerkev sv. Primoža in Felicijana ter nadnjo manjša cerkvica sv. Petra. Zraven je še mežnarija, v kateri se lahko pohodniki med vikendom tudi okrepčajo. Okoli večje cerkve je več klopic, s katerih se odpirajo čudoviti pogledi.

Sv. Primož je lahko končni cilj ali pa zgolj postanek na poti, ki tu vodi mimo na Veliko planino, do koder pohodnike od tu čakata še dve uri hoje.

Gradiško jezero – na sprehod in osvežitev

Gradiško jezero je eno izmed mlajših v Sloveniji in tako ni čudno, da zanj ne ve prav veliko ljudi. Nastalo je šele med gradnjo štajerske avtoceste.

Najprimernejše izhodišče za izlet je Lukovica pri Domžalah, največji kraj v dolini Črni graben, ki povezuje Trojane z Ljubljansko kotlino. Ob jezeru je parkirišče, na njem pa informativni pano z zemljevidom okolice, ki je dobra orientacija, še posebno, če bi radi raziskovali tudi okolico jezera.


Okoli jezera je speljana 4,2 kilometra dolga krožna makadamska cesta. Ta je namenjena le za dovoz lastnikom okoliških kmetijskih zemljišč.


Po cesti je prepovedan promet z motornimi vozili in k sreči onemogočen z zapornico. Tako je sprehajalcem in kolesarjem omogočena varna rekreacija. Za dodatno razgibavanje pa skrbijo še fitnes naprave, ki so jih postavili pred kakšnim letom dni.

Zmočimo tačke in noge

Pod parkiriščem je eden izmed lažje dostopnih delov jezerske obale. Tu si lahko vaš štirinožni prijatelj privošči mokro osvežitev. Voda je plitva, prepričati se je le treba, da niso kje v bližini labodi. Ti se znajo sicer kar dobro postaviti zase. Makadamska cesta je sprva ravna, potem pa se nekajkrat vzpne in ponovno spusti k jezerski obali na drugi strani jezera. Tam v jezero priteka potok Drtijščica, preko katerega je speljan most.


Pot je urejena, primerna za vse starosti in pasme psov.


Zakon in bonton seveda zahtevata, da so psi ves čas na povodcu. Toda med tednom, ko ob jezeru ni veliko obiskovalcev, si lahko privoščite tudi kakšen prekršek. Če je pes lepo socializiran in neagresiven, vas ne bo nihče gledal postrani, kadar bo spuščen. Vseeno bodite pozorni na srečanja z drugimi psi, saj je krožna cesta priljubljeno pasje sprehajališče.

Previdno ob jezu

Jezerska voda je dokaj čista in psom naj ne bi povzročala težav, če se z njo odžejajo. Če želite biti previdni, pa mu ponudite vodo iz urejenega izvira ob krožni cesti. Za osvežitev in morebitno plavanje v jezeru so najprimernejši položni in goli deli obale. V neposredni bližini jezu je zaradi velikega odtoka edini potencialno nevaren del jezera. Zato pazite, da je pes tam na povodcu, še posebno, če ukazov ne uboga brezhibno.

Mirna in nemoteča oblika rekreacije po jezerski gladini je supanje. Seveda boste morali desko prinesti s seboj. Če se nad takšno vožnjo navdušuje tudi vaš kosmatinec, je zabava preizkušeno zagotovljena! Tudi v primeru supanja se izogibajte le odtoka ob jezu.

avtor: Igor Fabjan

Pasji sprehod ob slovenski Obali

Slovenska obalna mesta na prvi pogled niso najbolj prijazna do psov. Vsaj tako se mi je zazdelo ob prvem preživljanju poletja v Piranu.

Vroče kamnite ulice niso najbolj udobne za pasje tačke, o kakšnem parku ali celo travniku pa lahko le sanjaš. No, tu je vsaj na prvi pogled vabljiva obala. Toda večinoma je težko dostopna in seveda v prvi vrsti namenjena kopalcem. Neuradno sicer velja, da se psi lahko zadržujejo tam, kjer to ni izrecno prepovedano. Toda v poletni gneči bo nad kosmatinci v vodi ali na plaži le redko kdo navdušen.

K sreči obrobje Pirana ponuja nekaj mirnejših kotičkov. Eden takšnih, kamor se lahko podamo tudi s psom, je med rtom Punta in cerkvenim obzidjem. Od tam se do zaliva v Fiesi nadaljuje kakšen kilometer neurejene obale. Ker je del pod cerkvenim obzidjem prehoden le ob najnižji oseki, se je običajno treba podati po poti, ki se od cerkve sv. Jurija pod klifom spusti do Fiese. Prodnati obalni pas je širok le nekaj metrov in posejan z velikimi skalami.


Več udobja nudi Fiesa, kjer se ob morju in jezeru razprostira velik travnik, nekaj visokih dreves pa nudi dobrodošlo senco.


V Piran se je mogoče vrniti tudi po cesti, ki se povzpne do mestnega pokopališča in potem mimo obzidja spusti nazaj v mesto. Pred obzidjem je urejen manjši senčen park, ki nudi primeren postanek v vročem dnevu. Podoben park z večjo travnato površino vabi le nekaj sto metrov stran, tik nad Osnovno šolo.

Do Portoroža

Prijetno sprehajalno pot v družbi psov predstavlja še obalna pešpot, ki se v senci borovcev ob parkirišču nadaljuje vse do hotelskega naselja Bernardin. Nad naseljem je tudi večja travnata površina, ki pride prav sprehajalcem psov. Sprehod je dokaj prijetno nadaljevati vse do Portoroža. Tam se je v času najvišje turistične sezone zaradi gneče obali bolje izogniti. K sreči glavno obalno cesto spremlja precej senčen drevored vse do Lucije. Tu je že mogoče naleteti na nekaj manjših parkov.


Za sprehajanje ob obali pa je najbolj primeren del med avtokampom in kanalom sv. Jerneja. V zadnjih letih so ob poti namestili klopi in več fitnes naprav za razgibavanje.


Nad Mesečev zaliv

V Strunjanu se je na sprehod s psom najlepše podati v gozd nad Mesečevim zalivom. Tam se vijejo številne razgledne poti, spust v sam zaliv pa je precej strm. Po poteh in cestah nad flišno obalo se je mogoče podati vse do Izole, kar pa pomeni že večurni podvig. Še dlje pa lahko traja hoja ob obali, ki pa je v celoti prehodna le ob oseki. Poleg tega je zaradi pomanjkanja sence bolj naporna.

Po stari železniški progi

V Izoli je sprehajalcem psov na voljo kar nekaj zelenih površin. Prijetni so sprehodi po senčnih drevoredih ob mestnih vpadnicah, pa tudi ob obali vse do Simonovega zaliva. Od lanskega leta je sprehajalcem na voljo še privlačna obala cesta, ki je med Izolo in Koprom zaprta za motorni promet. To je tudi trasa nekdanje ozkotirne železnice Parenzana, ki se nadaljuje vse do Sečoveljskih solin in še naprej na Hrvaško. Večji del v Sloveniji je asfaltiran, in tako predstavlja idealno sprehajalno in kolesarsko pot stran od prometnih poti. Njen najbolj slikoviti del je speljan med Izolo in Portorožem. V tem delu pot med drugim vodi tudi skozi dva predora.

Koprsko staro mestno jedro nima prav veliko zelenih površin, prijaznih do psov. Nekaj več parkov je na mestnem obrobju. Na Vojkovem nabrežju je urejen ograjen park za pse in zraven še posebno pasje stranišče. Najbolj primerno sprehajališče pa so uredili med ustjem Badaševice, hitro cesto in izvozom za Semedelo. Velika travnata površina je ograjena, opremljena pa je tudi s klopmi za počitek in pitnikom za vodo. Pasje sprehajališče je od starega mestnega jedra oddaljeno le kilometer. Tako je lahko dostopno peš ali s kolesom, v bližini pa je tudi parkirišče.

Igor Fabjan