Občina Kobarid je pred dnevi objavila poletni režim ob Nadiži, ki velja od 15. junija. V njem so navedli tudi: prepovedano sprehajanje ob Nadiži in kopanje psov v Nadiži, kjer je največ kopalcev.
“Vse uporabnike dostopnih mest in kopališč ob Nadiži prosimo, da skrbijo za čisto in urejeno okolje, odpadke pa odložijo v za to namenjene zabojnike. Na kopalnih mestih je od 1. julija do 31. avgusta med 10. in 18. uro prepovedano kopanje domačih živali ter njihovo zadrževanje na obrežju reke. Prepovedani so tudi športna plovba, kurjenje ognja na nabrežju ter kakršno koli onesnaževanje vode in okolice,” so zapisali, kasneje pa, po sproženih ogorčenih odzivih na družabnih omrežjih, za lokalne medije pojasnili, da ukrep velja že vsa leta, da pa izvajanje ni strogo in večinoma lastnike le opozorijo.
Nemški par, 33 letni Steffen in 29 letna Annina iz Bremna sta po nekaj letih različnih zaposlitev spoznala, da želita kaj več od vsakdanje službe. Odločila sta se, da se odpravita ne potovanje po Evropi.
A na poseben način, z električnimi kolesi in psom. Družbo na že skorej leto dni dolgem potovnju jima dela sedemletna šetlandska ovčarka Manouk.
Prikolica za psičko
Steffen je specialist za kolesa in tehnologijo. Pred začetkom potovanja je delal v trgovini s kolesi, kjer se je izpopolnil tudi v servisiranju. Tako je skrbno pripravil najbolj primerna električna kolesa za dolgo pot. Za prevažanje več kot 100 kilogramov prtljage in psičke je namenil prikolici, ki ju je mogoče po potrebi enostavno odpeti. Ena je postala domovanje psičke, druga pa je namenjena težjim kosom prtljage.
Še vedno pa je bilo treba razporediti mnoge kose opreme v kolesarske torbe. V njih je seveda tudi zaloga najljubše hrane za Manouk, ki je ni mogoče kupiti povsod po Evropi.
Dnevno prevozita od 60 do 120 kilomerov. Manouk uživa v čim hitrejši vožnji in ves čas radovedno opazuje okolico iz odprte prikolice. Skoraj vsak dan ji privoščita tudi tekanje ob kolesih in včasih preteče več kot 8 kilometrov. Psička je zelo dobro socializirana in navezana na lastnika, tako da z njo nikoli nimata težav. Prav nasprotno, ker je zelo prikupna, sta, kot povesta, po njeni zaslugi navezala številne stike.
Navdušena nad Slovenijo
Steffen in Annina sta začela s potovanjem v Nemčiji in od lanskega julija prevozila številne države, od Nizozemske, Anglije, Španije, Francije, Italije pa do Slovenije.
V Slovenijo sta prispela sredi maja. Kljub dežju ju je takoj navdušila zelena pokrajina, še posebno pa dolina reke Soče. Na Gorenjsko sta prikolesarila preko Vršiča. Tu sta s pridom izkoristila električna kolesa in k sreči napolnjene baterije.
Pravita, da so ceste, še posebno asfaltna površina, zelo primerne za kolesarjenje. Poleg tega, so vozniki zelo uvidevni in kolesarje prehitevajo previdno. Navdušena sta tudi nad prijaznimi ljudmi in lepo urejeno ter čisto okolico. »Tako čiste kraje sva obudovala le še na Nizozemskem,« pravita.
S kolesarjenjem bosta nadaljevala preko Madžarske, Slovaške in Poljske, v Nemčijo pa se nameravata vrniti septembra.
Njihove dogodivščine lahko spremljate na You Tube:
Prosti dnevi konec leta so idealna priložnost, da se s svojim psom ali mačko odpravite na počitnice.
Na kaj vse se morate pripraviti pred potovanjem:
Mednarodni predpisi
Mednarodni predpisi o potovanju živali zahtevajo, da ima vsak hišni ljubljenček s seboj, zdravstveno spričevalo vašega veterinarja – tudi če potujete z avtomobilom. Pred odhodom od doma preverite zahteve za vse države, ki jih boste obiskali ali skozi katere se boste peljali. Pred odhodom od doma obiščite svojega veterinarja, da dobite vso potrebno dokumentacijo, ki jo zahtevajo obiskane države.
Hišni ljubljenčki v vozilih morajo biti vedno varno pripeti in jih nikoli ne puščajte samih v avtu. To pomeni uporabo varnostnega pasu ali boksa za prevoz, ki naj bo nameščen na mestu, kjer ni zračnih blazin. Nikoli ne prevažajte svojega ljubljenčka v prtljažniku.
Če razmišljate, da bi potovali z letalom in bi s seboj vzeli hišnega ljubljenčka, se najprej pogovorite s svojim veterinarjem. On bo najbolje vedel, ali je za vašega ljubljenčka tovrstno potovanje primerno. Dal vam bo tudi vsa potrebna navodila, da bo potovanje z letalom kar se da prijetno za vašega psa ali mačko.
Spakirajte tako za svojega ljubljenčka kot zase, če boste potovali skupaj. Poleg hrane in zdravil za svojega ljubljenčka imejte pripravljene kopije vseh potrebnih dokumentov za potovanje, pripomočke za prvo pomoč in igrače.
Za vse ljubitelje kosmatih štirinožnih prijateljev so obiski pasjih muzejev zagotovo popestritev izleta ali potovanja.
Poiskali smo pet evropskih pasjih muzejev, ki vas bodo zagotovo navdušili.
Muzej bernardincev – Martigny, Švica
Muzej Musée et Chiens du Saint-Bernard je bil ustanovljen leta 2006 in pripoveduje zgodovino švicarskega nacionalnega psa. Vse obiskovalce v muzeju pričaka tudi skupina bernardincev, na veselje vseh je božanje mladičkov dovoljeno.
Muzej posvečen jazbečarjem – Passau, Nemčija
Muzej je v celoti posvečen prikupnim jazbečarjem, ki so bili v Nemčiji prvič vzrejeni v 17. stoletju. Ime Dackelmuseum, v prevodu pomeni “Muzej jazbečarjev”, je poln 4500 različnih predmetov v čast jazbečarjem, od kipcev, figuric, lutk, umetniških del in še mnogo več. V muzeju lahko obiskovalci srečajo tudi lastnikove pse jazbečarje, seveda pa lahko s seboj pripeljejo tudi svoje pasje prijatelje.
Foof – Mondragone, Italija
Prvi evropski muzej, posvečen psom, dejansko deluje tudi kot zavetišče. Foof, imenovan po psu iz otroštva glavnega arhitekta, vabi obiskovalce, da z umetnostjo proslavijo odnos med psi in ljudmi, obenem pa jim daje priložnost, da posvojijo psa iz zavetišča. Razstave v Foofu vključujejo fascinanten prikaz več kot 120 pasjih ovratnic, ki segajo v staro rimsko dobo; zbirka fotografij kraljeve družine, politikov in zvezdnikov s svojimi hišnimi psi; in različne skulpture.
Muzej pasjih ovratnic – Grad Leeds Kent, Združeno kraljestvo
V gradu je na ogled edinstvena in največja zbirka pasjih ovratnic na svetu, ki se je zbirala skozi leta iz petih različnih stoletij in koncev Evrope. V zbirki je 130 redkih in dragocenih ovratnic, vključno s 30 ovratnicami, ki so bile odkrite v skladišču in nikoli prej javno razstavljene.
Sunu muziejus – Palanga, Litva
Pasji muzej je odprl svoja vrata spomladi 1991 in je zasebna zbirka pasjih spominkov in figuric zakoncev Kusasom. Obiskovalcem je na ogled skoraj 2000 manjših in malo večjih pasjih eksponatov iz 37 držav sveta, narejenih iz 22 različnih materialov.
V določenih državah so določene pasme psov zakonsko prepovedane, v Sloveniji tega zakona in seznama ni. Vsak, ki potuje, pa se že po Evropi lahko sreča z omejitvami ali celo prepovedjo vstopa zaradi pasme psa.
Pravila po državah so podobna, se pa razlikujejo v seznamih, sicer pa so načeloma povsod obvezni čip in cepljenja, tudi potni list.
Avstrija nima seznama nevarnih pasem.
Belgija nima uradnega seznama – ima pa vsaka lokalna skupnost lahko svoja pravila.
Hrvaška ima na seznamu nevarnih pasem bulterierje in mešance ali izpeljanke te pasme, če pes nima uradnega pedigreja priznane kinološke organizacije s strani FCI.
Danska poleg običajnih pravil zahteva še najavo prihoda psa z registracijo. Na Danskem je z zakonom prepovedani 13 pasem (in križancev z njimi): pit bul terier, tosa inu, ameriški stafordski terier, argentinska doga, ameriški buldog, barboel, kangal, srednjeazijski ovčar, kavkaški ovčar, južnoruski ovčar, brazilska fila, tornjak in šarplaninec.
Anglija poleg običajni zahtev zahteva tudi dokazilo o tretiranju proti trakulji (24 do 120 ur pred prihodom). Z zakonom je prepovedano lastništvo pasem: pit bul terier, japonska tosa, argentinska doga, brazilska fila.
Finska tudi zahteva nekaj dodatnih tretiranj proti zajedavcem, seznama pasem, ki jih je prepovedano pripeljati v državo pa nima.
Francija ima 2 kategoriji nevarnih pasem: 1. kategorija pomeni prepoved, 2. kategorija pa velja le za določene ljudi, ostalim pa je dovoljeno lastništvo, pod pogojem, da opravijo določeno šolanje – tako za lastnike kot za pse, dovoljenje pa dobijo začasno. Za psa je poleg povodca obvezen nagobčnik. V 1. kategoriji so pasme: stafordski ali ameriški stafordski terier (pitbuli), mastifi, tosa. V 2. kategoriji pa je še rotvajler.
Nemčija prepoveduje pasme: pit bul terier, ameriški stafordski terier, stafordski terier; izjema so delovni psi.
Grčija nima seznama nevarnih pasem.
Madžarska tudi ne prepoveduje pasem, nevarne pse označi tako na podlagi vedenja.
Irska ima podobna pravila kot Anglija, torej tudi notranji zajedavci morajo biti tretirani. Seznam pasem vključuje pasme, ki sicer niso prepovedane, imajo pa strog nadzor nad njimi: ameriški pit bulterier, angleški bulterier, stafordski bulterier, bulmastif, doberman, nemški ovčar, rodezijski grebenar, rotvajler ter japonski akita in tosa. Za te pasme veljajo posebni predpisi.
Italija nima splošno prepovedanih pasem, razen v Benetkah, kamor ne smemo z rotvajlerjem in dobermanom.
Nizozemska nima seznama.
Norveška – pred vstopom v državo morate poskrbeti za trakuljo. Nevarne pasme pri njih so: pitbul terier, ameriški stafordski terier, brazilska fila, toso inu, argentinska doga, češkoslovaški volčji pes. Te pasme lahko policija zaseže.
Poljska ne dovoli vstopa psom pasem: ameriški pitbul terier, ameriški buldog, majorški buldog, argentinska doga, kanarska doga, rosa inu, akbaš, anatolski ovčar, moskovski čuvaj, kavkaški ovčar, rotvajler.
Portugalska ima na seznamu pasme: brazilska fila, ameriški stfordski terier, argentinska doga, tosa inu in pitbul terier. S tem da prepoved uvoza ne velja za pse, ki so prebivalci EU, morajo pa biti kastrirani oz sterilizirani ter s podpisano izjavo o odgovornosti – v tem primeru je dovoljeno bivanje do 4 mesece.
Španija nima prepovedi, ima pa striktna pravila za nevarne pasme. Med te štejejo: pitbul terier, ameriški stfordski terier, rotvajler, argentinska doga, brazilska fila, tosa inu, akita. Poleg teh pasem pa še vsi psi, ki so mišičasti, impozantnega videza, robustni, z atletso postavo, agilni, močni in uporniški, z močnim karakterem in pogumni, velikosti 60 do 80 cm in težji od 20 kg. Dodatno jih opisujejo še z veliko glavo, močnimi čeljustmi, širokimi usti, kratkim in mišičastim vratom …
Švedska ima na seznamu nevarnih dve pasmi: češkoslovaški volčjak in saarloosov volčjak.
Švica prepoveduje pse s kupiranimi uhlji ali repi. Nevarne pasme pa določa vsak kanton posebej, večina prepoveduje pitbule, rotvajlerje in dobermane. Vstopa Geneva ne dovoljuje pasmam: ameriški staford, brboel, bulmastif, cane corso, argentisnka doga, bordojska doga, brazilska fila, neapeljski mastif, pitbul, kanarska doga, rotvajler, tajski grebenar, rosa inu. Zurich pa prepoveduje ameriški stafordski terier, bulterier, stafordski bulterier.
Vsekakor se velja, preden se odpravite na pot ali rezervirate počitnice ali celo načrtujete selitev, dobro pozanimati pri vsaki državi, kako in kaj je prepovedana oz. kakšna so pravila za vstop, da ne bo kakšnih presenečenj. Poleg povodca je pametno spakirati tudi nagobčnik, saj je ponekod obvezen.
Že vrsto let velja nenapisano pravilo, da je psom dovoljeno na tiste plaže, kjer to ni izrecno prepovedano z znakom. A z malo razumevanja in prilagodljivosti tudi kakšen pes med kopalci ne povzroča težav. Sicer pa so za osvežitev naših ljubljenčkov najprimernejše divje plaže oz. bregovi rek.
Bonton za vodenje psov je ob obisku plaže nujen, uporaba povodca na javnih mestih pa obvezna. V vodo se odpravite skupaj s psom, na kopnem pa mu morate zagotoviti svežo vodo in ga zaščititi pred vročino. Najbolje, da se na plažo odpravite v jutranjih ali večernih urah, ko sonce ni tako močno, pa tudi obiskovalcev je manj.
Edina »morska« pasja plaža v Izoli
Edina uradna plaža, namenjena psom, je že nekaj let urejena v Izoli. Majhen kos obale je namenjen psom ob proizvodnih halah nekdanje tovarne Delamaris in ladjedelnice. Območje je zaščiteno in zato niso dovoljeni večji posegi. Na voljo so koši za pasje iztrebke, pitna voda, klopi in pergola, ki nudi nekaj sence. V načrtu pa je postavitev večjega platna, ki bo nudilo več zaščite pred soncem.
Od Debelega Rtiča do Izole
Za celodnevno uživanje na morski obali je torej najbolje poiskati neurejene in manj obljudene dele ob morju. Kljub kratki slovenski obali jih je mogoče najti kar nekaj. Poleg plaže Sv. Jernej ob nekdanjem mejnem prehodu Lazaret je za kopanje v družbi kosmatincev primerna divja plaža na Debelem Rtiču. Manjši prodnati kotiček, namenjen kopanju s psi, je na voljo tudi v Kampu Ankaran.
Med Izolo in Sečo
Za urejenim kopališčem v Simonovem zalivu se pod turističnim naseljem Belvedere začenja divja obala, ki sega vse do Strunjana. Dolga je kar nekaj kilometrov, vendar večinoma brez sence, v času plime pa je na nekaterih mestih tudi poplavljena. Dostop do obale je večinoma otežen.
Podobno težko dostopna je tudi obala med Strunjanom in zalivom z otroškim letoviščem Pacug. Enako pa velja še za nadaljevanje poti ob morju vse do Fiese. V Piranu psi ne bodo našli veliko možnosti za dostop do morja. Še najprimernejši je del za rtom Punta, ki sega vse do podpornega obzidja pod cerkvijo Sv. Jurija ob zaprti obalni cesti med Koprom in Izolo,
Od Pirana do Portoroža je obala večinoma betonirana, na portoroške plaže pa vstop psom ni dovoljen. Zanje se kaže prijaznejša podoba morja šele med kampom Lucija in rtom Seča.
Previdno v sladkih vodah
Dobrodošlo osvežitev seveda nudijo tudi številne reke, potoki, jezera in bajerji. Nekatere stoječe vodne površine v določenih obdobjih lahko vsebujejo nevarne bakterije in alge, ki škodujejo psom. Če je mogoče, se o tem predhodno pozanimajte.
Psi so dobrodošli v Campingu Šobec (8 evrov nočitev v glavni sezoni), kopajo pa se lahko zgolj na delu plaže ob Savi Dolinki v spodnjem delu kampa.
Odlok o javnem redu in miru v občini Bohinj prepoveduje kopanje živali na območju kopalnih voda Ukanc in Fužinski Zaliv. Kopanje v preostalih jezerih Triglavskega narodnega parka je prepovedano tako za pse kot njihove lastnike. Prepoved velja tudi na rekah Mostnica, Ribnica in Bistrica.
Foto: Igor Fabjan
Kolpa
V kampu Kolpa pri Vinici imajo urejen poseben dostop do reke, ki služi tako prenašanju čolnov kot tudi kopalcem in štirinožnim prijateljem. Psi ob doplačilu (5 do 8 evrov) v kampu lahko tudi prenočujejo. Bivanje je mogoče v šotorih, mobilnih hišicah ali glinenih hiškah, ki predstavljajo unikaten glamping. Podobno ponudbo boste našli tudi nekaj kilometrov stran v kampu Podzemelj.
Na Primorskem in Štajerskem
Psom prijazen avtokamp Tura (2 evra dnevno) boste našli v bližini Gradišča pri Vipavi, natančneje nedaleč od naravnega plezališča, vodno osvežitev pa seveda nudi kak kilometer oddaljena reka Vipava.
Med Celjem in Velenjem lahko s pasjimi spremljevalci obiščete vsaj dve večji jezeri: Šmartinsko in Velenjsko. Obe imata urejen velik del obale, omogočene pa so tudi različne športne aktivnosti. Ob Velenjskem jezeru si lahko omislite tudi kampiranje (5 evrov dnevno za živali). V bližini kampa Velenje je del obale namenjen prav psom. Slednjim prijazen je tudi Camping Menina pri Rečici ob Savinji, nedaleč od Mozirja. V jezeru je kopanje psom sicer prepovedano, toda osvežijo se lahko v bližnjih potokih ali reki.
Cesta, ki se iz Kranja ob Kokri povzpne v znani gorski paradiž vas najprej pripelje na Spodnje Jezersko in malo zatem še na Zgornje Jezersko. Tu boste našli nekaj gostišč, trgovino, bencinski servis in še kaj.
Zapeljati pa se velja še do dobre dva kilometra oddaljenega Planšarskega jezera ob katerem je urejeno največje parkirišče. To predstavlja odlično izhodišče za raziskovanje z gorami obdane doline.
Mikavno jezero in izviri
Za začetek se lahko podate okoli srčasto oblikovanega jezera. To spominja na čase, ko je celotno dolino pokrivalo ledeniško jezero. Planšarsko jezero napaja potok Jezernica, ki izvira kak kilometer višje, na koncu stranske doline Ravenska Kočna. Voda privre na dan v obliki številnih izvirov, ki se skrivajo med z mahom poraslim gozdom pod turistično kmetijo Ancelj. Po dolini Ravenska Kočna, ki sega globoko pod Kamniško Savinjske Alpe z vidnim ledenikom pod Skuto, je speljana označena tematska pohodniška pot. Informativne table obiskovalce seznanjajo z ledeniško dolino ter tukajšnjim rastlinstvom in živalstvom. Dolga je dobrih osem kilometrov, kar pomeni kakšen tri ure hoda. Po njej pridete vse do spodnjih postaj tovornih žičnic, s pomočjo katerih oskrbujejo Češko in Kranjsko planinsko kočo. Koči sta odprti od maja do oktobra. Do prve koče je za poldrugo uro hoje, do druge pa še dobro uro več.
Mimo drevoredov k slapovom
Ravninski del Jezerskega prekrivajo pašniki, katere prepredajo presenetljivo dolgi enoredni drevoredi jesena. Drevesa so posajena ob zemljiških mejah in tako slikovito razmejujejo travnike. Veje so nekoč uporabljali kot krmo za drobnico, drevoredi pa še danes nudijo delno zaščito pred vetrom in poleti dobrodošlo senco. Kulturna krajina tod priča o stoletjih človekovega sobivanja z naravo. Ohranjenih je več starih kmetij in lesenih kašč ter drugih gospodarskih objektov. Ena najbolj zanimivih je Šenkova turistična kmetija. V bližini ob glavni cesti stoji cerkev sv. Andreja. Podati se velja še do Jenkove kasarne. V zgradbi iz 16. stoletja je urejen etnografski muzej. Mimo Ankove domačije pa vodi pot do dveh slapov, ki sta dosegljiva v dobre pol ure. Večji je visok sedem metrov.
Večino obiskovalcev Soške doline privablja predvsem njen zgornji del. Toda med kraji, ki se vrstijo ob vabljivo obarvani reki, je eden najbolj privlačnih Most na Soči.
Mestece na nekakšnem rečnem pomolu je ugnezdeno nad sotočjem rek Soča in Idrijca. Obe reki se prav pod krajem umirjata v akumulacijskem jezeru. To nudi prijetno naravno kuliso z gorami v ozadju.
Voda se v poletnih mesecih dovolj ogreje, da nudi prijetno osvežitev. Ker je mirna in bolj spominja na jezero pa je po njej prijetno veslati s čolnom ali supom, te si lahko izposodite. Lahko pa si omislite še vožnjo s turistično ladjico. Na svoj račun seveda pridejo tudi ribiči.
Obalo spremlja prijetno senčna in lepo urejena pešpot
Najlepši del se ponuja med slikovitim starim mostom čez Sočo in dober kilometer oddaljenim Modrejem. Podobno prijeten pa je tudi sprehod po nasprotnem bregu. Spotoma se lahko ustavite v katerem izmed gostišč, ki se ponujajo ob vodi.
Za razgled na slikovito reko in okoliške gorske vrhove se velja povzpeti do cerkve svetega Mavra, ki se dviguje na robu naselja. V središču mesta si lahko ogledate še cerkev svete Lucije. Po njej se je nekoč imenoval tudi kraj – Sveta Lucija. Notranjost cerkve je poslikal Tone Kralj.
Čez most po modrost
Največje zanimivosti Mosta na Soči povezuje dobro označena kulturnozgodovinska pešpot imenovana Čez most po modrost. To območje so namreč zaznamovale tudi pomembne arheološke najdbe. V strnjenem naselju ni na voljo veliko parkirišč, zato je bolje pustiti avto na urejenem parkirišču pod Modrejem.
V bližini parkirišča se lahko odžejate še pri izviru zdravilne vode Pod grmom. Pešpoti so nezahtevne in primerne tudi za sprehod v družbi psov. Bližina vode v vročih dneh ponuja še več kot dobrodošlo osvežitev.
Lahko pa se zapeljete še do dveh prijetnih naravnih kopališč s prodnato obalo. Prvo je ob sotočju Idrijce in Bače, drugo pa ob sotočju Tolminke in Soče.
Luna ni običajen pes, je popotni pes. Potuje namreč po Evropi skupaj s svojo družino in mini potovalno prikolico Tinycamper. Tako je lansko leto prepotovala skoraj 10.000km, njena najdaljša pot pa je bila v preteklem letu do Baltskega morja v bližini meje med Litvo in Latvijo.
Njena skrbnica Anja pravi: “Potovati s psom, kolikor se mogoče komu čudno sliši, je fantastično, sploh če imaš otroke. Zaradi naše Lune se počutimo bolj varni, tudi 8-letnega sina pustimo na sprehod z njo, kjerkoli že smo. Je sicer zelo prijazna, a tudi čuvaj. Ni ga večera na potovanjih, ko se ne igra z otrokoma, ki se vsakodnevno zaradi nje vsaj enkrat do solz nasmejita. Da se jo namreč naučiti skoraj vse, hkrati pa je za sina tudi nekakšen komunikacijski most navezovanja stikov z drugimi – mnogi namreč navežejo stik ravno preko psa na način ‘kako je lep, ali ga lahko pobožajo ipd.’. Neverjetno je, kako se otroci vse zmenijo, pa čeprav govorijo različne jezike z ljudmi okoli sebe. Luna je tudi tolažba, ko nam ne gre vse po načrtih, saj se takrat stisne k nam in nas potolaži. Mogoče se res komu zdi potovanje s psom ovira, a če so ti potovanja način življenja, je kužek nepogrešljivi del tega.”
Foto: Anja Goršek
Biti del krdela – biti povsod zraven
Psički je najbolj pomembno, da je del svojega ‘krdela’, zato želi iti povsod zraven. Za psa biti del aktivne mlade družine niti ni tako naporno, saj tako kot ona obožujejo jezera in morja. Ni potovanja, na katerem ne bi plavala ali se vozila s supom, pa čeprav je malo večji pes. Družina potuje z avtom in mini potovalno prikolico Tinycamper. Pod njo čez dan najde ugodje sence, noči pa prespi v avtu. Dokler na mini prikolici še ni bilo strešnega šotora, pa je spala s sinom Majem v šotoru. Tako sta bila tudi starša bolj brez skrbi.
Foto: Anja Goršek
Luno ni bilo težko navaditi na takšno življenje, saj ji je najbolj pomembno, da je z družino. In dom je zanjo tam, kjer je družina. Anja še pravi: “Ko začnemo pospravljati in pakirati, je prva v avtu. In prav prijetno je z njo raziskovati tudi mesta, saj smo zaradi nje malenkost bolj pogumni, hkrati pa se še dodatno sprehajamo in na izbrani lokaciji raziščemo več okolice. Luna je sicer navajena na spanje v hotelih, apartmajih, prikolici, šotoru ali avtu. Kakšno dodatno navajanje pravzaprav ni bilo potrebno. Včasih nas je skrbelo, da morda na kakšni obali ne bodo dovolili psa. Iz prakse lahko povemo, da so te skrbi odveč, če si le dovolj iznajdljiv. Tako npr. ob obali Blatnega jezera na Madžarskem v splošnem ne dovolijo psov. Mi to rešimo tako, da si na takšnih lokacijah izberemo prostor za kampiranje v prvi vrsti ob vodi.”
Foto: Anja Goršek
Zanimivih prigod pa se je skozi potovanja nabralo kar veliko
“Zabavno nam je bilo, ker bolj ko smo potovali proti severu Evrope, več velikih psov smo srečevali in na koncu se je Luna zdela že prav majhna (v Sloveniji se jo marsikdo tudi ustraši zaradi njene velikosti, čeprav je srednje velik pes). Zanimiva prigoda je bila tudi, ko se je po “volčje” pogovarjala z volkovi v živalskem vrtu v Brnu na Češkem. Na splošno pa imamo s potovanjem s psom same prijetne izkušnje – včasih z njo prenočimo tudi v kakšnem hotelu, in npr. v Krakowu na Poljskem so nas zelo pozitivno presenetili, saj jo je v hotelskem apartmaju pričakalo pasje ležišče in posodici za vodo in hrano. Torej, izkušnja družine – potovanje s psom absolutno priporočajo. Njihov blog lahko spremljate tule.
Več pasjih izletov pa najdete na naši spletni strani pod zavihkom IZLETI.
Cerkvica na Jamniku (831 m) je poleg blejskega otoka in jezera eden izmed najbolj slikovitih fotografskih motivov v Sloveniji. Kljub temu pa je mnogo manj obiskana, saj je malo umaknjena od najbolj običajnih turističnih poti.
Cerkev sv. Primoža in Felicijana stoji na razglednem travnatem grebenu, ki se dviga med Kropo in Podblico. Opazili jo boste tudi z avtoceste, toda v njeno bližino vodi le manj običajna cestna poveza, ki Kropo skozi Podblico povezuje s Kranjem ali pa se skozi Dražgoše spusti v Železnike in Selško dolino.
Sprehajališče z razgledi
Cerkev boste skozi gozd opazili že s ceste in na prvem izmed manjših parkirišč nad vasjo Jamnik se boste morali posloviti od avtomobila. Obenem boste našli tudi informacijski pano. Sedaj je pred vami le še kratek nezahteven sprehod, ki pa je ves čas nagrajen z lepimi razgledi.
Najprej nas navdušuje pogled na cerkvico, h kateri vodi makadamska sprehajalna cesta, potem pa se vedno bolj odpira še razgled na Gorenjsko in visoke hribe, ki se kot najlepša možna kulisa dvigujejo v ozadju. Tu so Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, na drugo stran pa pogledi segajo na nekoliko manj slikovito Škofjeloško pogorje.
Nič čudnega, da kraju mnogi pravijo kar »Balkon nad Gorenjsko«. Dostop do cerkve je enostaven tako za majhne otroke, kot otroške vozičke, uživali pa boste tudi v pasji družbi. Hoje je le za dobrih petnajst minut a ta se hitro podaljša s postanki v senci nekaj visokih dreves, ki vsakokrat ponujajo malo drugačen razgled. Eno izmed dreves je kačasta smreka, ki je v Sloveniji prava redkost.
Več hoje?
Če si želite več hoje, se lahko na Jamnik odpravite iz Krope, Nemilj ali Češnjice. Za vsako izmed omenjenih možnosti boste potrebovali nekaj več kot uro časa, poti pa so označene. Vse poti so pretežno senčne in vodijo skozi gozd, delno tudi po cesti. Jamnik je priljubljen cilj tudi za kolesarje a vzpon je za občasne rekreativce kar zahteven.
Z Jamnika se lahko peš odpravite še do poldrugo uro oddaljene Bele peči (Podbliška gora, 1133 m), s katere boste deležni malo drugačnih razgledov.
