Kovinski boksi po meri – za varen prevoz psa 

Pes v avtu zahteva svoj prostor in ustrezno opremo, ki preprečuje morebitne poškodbe oz. skrbi za varnost psa v avtu in tudi sopotnikov. Pes namreč, če je še tako majhen, ne spada na sedež ali celo na polico nad prtljažnikom.

Za prevoz psov in tudi drugih domačih živali je na trgu moč dobiti številne pripomočke. Ti morajo ustrezati zakonodajni definiciji „ustreznega zavarovanja“ domačih živali med vožnjo. Poleg kovinskih transportnih boksov obstajajo še boksi iz drugih materialov (najpogostejši so plastični z žico, nekateri pa so tudi mehki) ter varnostni pasovi v kombinaciji z oprsnico. 

Po testu, ki ga je AMZS objavil na spletni strani, so kovinski transportni boksi najboljša rešitev, saj so dovolj čvrsti, da zdržijo morebiten trk.

 

Izdelava kovinskega boksa po naročilu

Tudi v Sloveniji sledimo trendom in povpraševanju po varnih načinih za prevoz psov. Podjetje Varilstvo MM iz Borovnice izdeluje tudi kovinske bokse za prevoz psov. „Po našem pogovoru s stranko, ko ji tudi svetujemo, tako glede materiala kot same izvedbe, najprej pripravimo načrt, nato pa se po potrditvi le tega, lotimo še same izdelave kovinskega boksa za prevoz psa,“ pojasnijo. 

Glavna prednost take izdelave kovinskih boksov za prevoz psov je po njihovih besedah poleg izjemne kakovosti še dejstvo, da so njihovi boksi narejeni tako, da se popolnoma prilagodijo varnemu in udobnemu prevozu psov, hkrati pa seveda tudi avtomobilu naročnika. 

„Kakovostni kovinski boksi za prevoz psov so prilagojeni vašem psu in vozilu ter v dogovorjenih rokih!“ še poudarijo. 

 

VARILSTVO MM proizvodnja in storitve d.o.o.

S psom na sprehod: senčne poti Pirana

Sicer privlačno obalno mesto Piran na prvi pogled ne nudi najbolj prijaznega okolja za pse. A z malo truda je mogoče najti kar nekaj senčnih poti in celo manjših parkov.

Pred dvema letoma pa so poskrbeli tudi za ograjen prostor, namenjen razgibavanju psov. Pasje igrišče je urejeno na Pusterli dobrih sto metrov pod markantno cerkvijo sv. Jurija.

Ograjen je manjši travnik z bregom, nad katerim se dviguje nekaj večjih dreves, ki v poletnih mesecih nudijo dobrodošlo senco. Seveda je igrišče opremljeno z vrečkami in košem za pasje iztrebke, lastnikom psov pa pridejo prav lesene klopi. Najlažji dostop do igrišča iz smeri Tartinijevega trga je mimo cerkve sv. Jurija. Če ste na izpostavljenem polotoku Punta, pa se z obale pri potapljaškem središču vzpenja zavita ulica Pusterla, ki mimo igrišča vodi do prej omenjene cerkve.

Zmočimo tačke

Kopanje s psom je v Piranu lahko problematično. Načeloma je dovoljeno, kjer ni izrecno prepovedano. Toda v času turistične sezone za pse na plaži preprosto ni prostora in ne razumevanja. Morda je še najprimernejši kos peščene obale prav na Punti pod strmim klifom in cerkvenim obzidjem. K sreči je pred občasnim krušenjem kamnov obala tu zavarovana z zaščitno mrežo. Ob močni oseki se je mogoče ob obali sprehoditi vse do sosednjega zaliva v Fiesi. Morje lahko zmoči sprehajalce le pod cerkvenim obzidjem, kasneje pa se obala razširi. Pot je srednje zahtevna, saj so po pesku raztresene številne skale, ki manjšim psom lahko pri hoji povzročajo težave. Poleg tega pa območje pod prepadnim klifom občasno ogroža padajoče kamenje, še posebno po obilnejšem deževju. Veliko udobnejša je tlakovana in ograjena pot, ki je speljana nad obalo, začne pa se v bližini kamnitega obzidja na Ulici IX. korpusa. Za obe možnosti velja, da je prehod dovoljen na lastno odgovornost.

Čez griče

Do Fiese je mogoče priti tudi po cesti, ki se izpred pokopališča spusti v odmaknjeni zaliv. K sreči ni zelo prometna, poleg tega pa se na pol poti levo odcepi stranska pot, ki se spusti naravnost do travnika ob dveh jezerih. V urah, ko tod še ni veliko obiskovalcev, lahko psom privoščite malo prostega tekanja med visokimi drevesi. Plavanje v jezerih pa je prepovedano, saj so del naravnega rezervata. Iz Fiese se lahko vrnete po malo daljši, a bolj slikoviti poti. Na robu avtokampa slabo opazen kažipot usmerja k naselju Beli Križ. Sprva je videti, da kamnite stopnice vodijo le k bližjim hišam. Potem pa se izkaže, da je mimo njih speljana prav prijetno senčna pot, po kateri je mogoče v dobre četrt ure priti na preval, vrh katerega stoji raztegnjeno naselje s trgovino in gostiščem.

Nazaj ob obali

Po pločniku ob glavni cesti se lahko vrnete do izhodišča pri piranskem pokopališču. Bolj zanimivo pa bo, če prečkate cesto in se odpravite na stransko cesto Senčna pot, ki se v nekaj ovinkih spusti v Portorož. K obalni cesti se priključi pri velikih skladiščnih prostorih soli Monfort, v delu katerih občasno pripravljajo različne razstave. Od tu se je mogoče sprehoditi v smeri Portoroža ali Pirana ob obali. Vse do Pirana so dostopi v morje večinoma mogoči le po stopnicah, kar ni najbolj prikladno za štirinožce. Zato pa si lahko privoščijo še nekaj brezskrbnega tekanja po eni večjih zelenih površin na tem delu Obale, v velikem parku nad hotelskim kompleksom Bernardin. Sprehoditi se velja tudi do slikovitih ruševin cerkvice sv. Bernardina in si privoščiti razgled na Piranski zaliv z bližnje terase.

Nevsakdanji razgled na mesto

Po vrnitvi v Piran si lahko omislite še krajši vzpon do manj znanih razgledišč na Oljčni poti, ki so temu primerno bolj osamljena. Najlažje se je povzpeti po Grudnovi ulici, ki se odcepi desno med hišami na začetku Tomšičeve ulice, nedaleč stran od avtobusne postaje. Grudnova ulica je pravzaprav tlakovana pešpot, speljana po robu slikovitega klifa, ki se v nadaljevanju preimenuje v Oljčno pot. Ponaša se z lepimi razgledi na večji del pristanišča in stari del mesta; enako kot zgornji del Oljčne poti, ki je asfaltirana in namenjena prometni povezavi z delom Pirana ob pokopališču.

Igor Fabjan

Največji cvetlični kuža pri nas

V Arboretumu Volčji Potok je na ogled največji cvetlični kuža pri nas. V dolžino meri 6, v višino pa 8 metrov.

Po epidemiji se je življenje vrnilo tudi v Arboretum Volčji Potok. Poleg cvetočih vrtnic, ki v teh dneh vabijo na ogled, pa je za pasje ljubitelje posebej zanimiva novost – cvetlični kuža, ki je največja tovrstna rožnata skulptura v Sloveniji.

”Vhod Arboretuma pazi prav poseben cvetlični pes čuvaj, ki s prijetno zelenim kožuščkom prav ljubko počiva na travniku in pozdravlja obiskovalce parka. S svojimi 8 metri višine je zagotovo največji
cvetlični kuža v Sloveniji, ki tudi v dolžino skupaj z repkom meri kar šest metrov. Namesto pasjih dlak ga krasijo zeleni listki homulic, rastlin iz rodu Sedum. Cvetlični kuža je nastal z domišljijo in trdim delom zaposlenih Arboretuma. Zato je povsem naš,” so zapisali v Arboretumu.

 

 

 

Oaza miru v senci Bleda

Bled je s svojo slikovito podobo vedno privlačen cilj izletnikov. Tudi v družbi štirinožnih prijateljev. Žal je na ulicah in sprehajalnih poteh ob jezeru pogosto gneča. A k sreči je mogoče v okolici najti kar nekaj mirnejših kotičkov.

Eno izmed lahko dosegljivih izhodišč za prijetno preživljanje dneva v družbi psov je dobra dva kilometra oddaljena vas Ribno. Srce turizma s športnimi igrišči na robu kraja sta Hotel in glamping Ribno. V njem so dobrodošli tudi gostje s pasjimi spremljevalci (doplačilo za psa 10 evrov na noč). Spanje s hišnimi ljubljenčki je možno le v hotelskih sobah, v ličnih lesenih bungalovih pa žal ne. S psom tudi ne boste smeli v restavracijo, lahko pa v družbi štirih tačk ob hrani uživate na veliki zunanji terasi.

Vas in gore kot na dlani

Izpred hotela se lahko podate na gozdno pot, ki vodi okoli bližnje Ribenske gore (588 m). Po široki poti brez omembe vrednih vzponov zlahka obhodite gozdni osamelec v dobre pol ure. Pred vrnitvijo v hotel vodi pot mimo velikega travnatega športnega igrišča in prireditvenega prostora. Pod Ribensko goro so leta 1958 gostili izseljenski piknik za ameriške Slovence. Domačini so ob tej priložnosti ustanovili Turistično olepševalno društvo Ribno in uredili sprehajalne poti, smerokaze, klopce in piknik prostor z brunarico.

S krožne poti vsaj dve poti vodita na sam vrh Ribenske gore, ki ga je mogoče doseči v približno 20 minutah. Ena izmed poti se začne v bližini prireditvenega prostora, druga pa nedaleč stran od hotela. Poti sta razmeroma strmi in se združita na slemenu pod vrhom. Ribenska gora je po višini pravzaprav le hrib, a na njegovem ozkem skalnatem slemenu se je treba gibati previdno, da ne zdrsnete. Zato zadnji del poti ni najbolj primeren za pse, ki niso poslušni ali pa niso vajeni strmih terenov. Z vrha se sicer ne ponuja razgled na Blejsko jezero, a se je vseeno vredno povzpeti. Kot na dlani se vam bo ponudil razgled na dolino z vasjo Ribno, obrobje Bleda, dolino Save Bohinjke in mogočna daleč v pomlad zasnežena pobočja Karavank.

Kratek sprehod do osvežitve

Izpred hotela vodi označena gozdna pot (smer Talež in Sava), po kateri se v 15 minutah spustite do mosta, ki prečka Savo Bohinjko. Do reke je mogoče priti tudi po cesti skozi vas. Ta možnost je malo daljša, a spotoma lahko občudujete nekaj starih kmečkih hiš in se pomudite še na pokopališču ob cerkvi Sv. Jakoba, kjer zbuja pozornost spomenik padlim v NOB, postavljen po Plečnikovih načrtih. Vas je menda dobila ime po ribah, ki jih je bilo v tolmunih bližnje reke od nekdaj obilo. Tlačani pa so nekoč z njimi oskrbovali blejsko gospodo na gradu.

Pred mostom čez Savo se desno odcepi makadamska cesta. Po njej pridemo do rečnega prodnatega obrežja, ki ponuja možnosti za postanek ob vodi. Ta največkrat ni posebno deroča, tako da se lahko psi v njej brezskrbno namakajo. Še prijetnejši kotički pa vabijo nekaj sto metrov naprej. Ob cesti je namreč naravni bajer z delno zaraščeno obalo. Del obale ob cesti se ponaša s prodnato plažo, ki omogoča lahek in varen dostop tudi najmanjšim psom. Za pse sta malo manj primerna dva skalna balvana. A če radi skačejo v vodo, poskrbita odlično zabavo! Voda ob skalah je dovolj globoka tudi za skoke odraslih ljudi. Za letos je malce pozno, pa naj predlog velja za prihodnje leto.

K čebelarju in še kam

Makadamska cesta mimo bajerja vodi do dobre tri kilometre oddaljene vasi Selo, ki je nekako na pol poti do Blejskega jezera. V vasi se lahko založite s čebelarskimi izdelki. Ponujajo jih v čebelarstvu Ambrožič (zaprto ob nedeljah). Njihova posebnost je tudi predstavitveni čebelnjak, ki obiskovalcem omogoča varen ogled dela s čebelami. Vodeni ogledi za družine ali skupine so možni po vnaprejšnjem dogovoru.

Most čez Savo je tudi izhodišče za vzpon do Lovske koče na Taležu (zaprta ob ponedeljkih). Po dobre tri kilometre dolgi gozdni cesti pridete do koče v tri četrt ure. Koča je na razglednem robu Jelovice v bližini planine Talež. Ponaša se z lepimi razgledi na Radovljiško polje, Ribensko goro, Bled in Karavanke. Do koče se je sicer mogoče tudi pripeljati po cesti mimo Spodnje Lipnice.

Igor Fabjan

Razgledne poti nad Obalo – v družbi tačk

Sončni pomladni dnevi marsikoga privabijo na Obalo, kjer pa niso mikavni le sprehodi ob morju, temveč tudi v gričevnatem zaledju. Še posebno, ker sonce ni premočno za potepanje po izpostavljenih legah.

V območju med Koprom, Portorožem in Dragonjo se vrsti ducat vasi, ki so od glavnih prometnic oddaljene le nekaj kilometrov, a življenje v njih je precej bolj umirjeno kot v obalnih mestih.

S potepanjem lahko začnete v vasi Gažon, ki je mnogim postala znana šele kot prizorišče snemanja nanizanke Usodno vino. Gažon je najenostavneje dostopen iz Kopra po Šmarski cesti. Vas tipično srednjeveške ruralne gručaste strukture se stiska na južnem pobočju hriba Turn (266 m), ki se dviguje med Koprom in Izolo. Vaško središče zaznamuje enoladijska cerkev sv. Petra in Pavla iz konca 15. stoletja, ki je po številnih prezidavah dobila današnjo podobo med obema vojnama. Sprehod mimo pokopališča, cerkve in samostojno stoječega zvonika lahko popestrite z obiskom znanega lokalnega pridelovalca ekoloških vin (Rojac).

Z Gažona do Šareda

Po glavni, a k sreči malo prometni cesti se velja povzpeti v zgornji del vasi in nadaljevati pot mimo nogometnega igrišča. Kmalu boste nagrajeni z razgledi na Koper, na drugo stran pa na dolino Drnice in Savudrijski polotok. Malo naprej se s ceste ponujajo eni najlepših razgledov na velik del slovenske obale, ki segajo vse od Izole do Pirana. Sežejo tudi preko Tržaškega zaliva do strme obale med Barkovljami in Devinom, ter do Krasa in Furlanije, nad katero se dviguje dolga veriga alpskih vrhov. Cesta se vije po slemenu med vinogradi, oljčnimi nasadi in sadovnjaki. Slednji vas bodo v pomladnem času razveselili z bujni cvetenjem. Vodi mimo razložnega naselja Baredi z izletniško kmetijo, ki je odprta ob koncih tedna. Na koncu naselja zavijte na stransko cesto, ki se odcepi levo. Po njej boste mimo osamljene, a lepo obnovljene cerkvice sv. Jakoba prišli v razgledno vas Šared. Ta je od Gažona oddaljena nekaj več kot uro hoda.

Pasji kipec iz Kort

Šared ponuja več možnosti za postanek v enem izmed gostišč. Okrepčani lahko nadaljujete pot po položni cesti, ki vas v dobri uri (4 kilometre) privede v enega najbolj slikovitih krajev tega dela Istre, Korte. Ob križišču sredi naselja se vrstijo trgovina, nekdanji zadružni dom, informacijski pano in dve priznani gostilni. V zadružnem domu ima med drugimi prostore Kulturno društvo Korte. Njegovi prizadevni člani so poskrbeli za ureditev muzejske sobe z manjšo knjižnico, v kateri hranijo knjige in publikacije, ki odstirajo skrivnosti kraja. Zbirko dopolnjujejo slike z nekdanjih slikarskih prireditev ex tempore in nekaj etnografskih predmetov ter figurica bronastega psa (Kašlerski gonič) iz mlajše železne dobe. Gre za repliko z bližnjega arheološkem najdišču na Kaštelirju, kjer so med drugim našli tudi skledico z venetskim napisom. Originale danes hranijo v Pokrajinskem muzeju v Kopru.

Novejši del kraja ima sredozemski videz po zaslugi vrtov, ki zgovorno pričajo o topli klimi. Na njih rastejo žižole, kaki, fige, malo stran pa se razprostirajo oljčni nasadi in vinogradi. Ozka cesta vas privede do zaselka Gornja vas, ki je strnjen v bližini markantne cerkve Sv Antona Puščavnika. Ob njej se dviguje 20 metrov visok samostojno stoječi zvonik, izpred katerega se opirajo lepi razgledi na slikovito vas Padna. V bližini cerkve velja obiskati še nekdanjo osnovno šolo, v kateri je urejen hotel Stara šola Korte. V hotelu lahko prenočijo tudi psi, kar je ena redkih možnosti v tem delu Istre. Hotel je prilagojen kolesarjem, ki navdušeno spoznavajo razgibane okoliške ceste in poti. Gostom svetujejo, kam se lahko odpravijo na izlete in po želji organizirajo vodenja. Pred hotelom je urejeno veliko dvorišče, na katerem so se nekoč zbirali vaščani ob različnih dogodkih. Hiša iz 18. stoletja je spomeniško zaščitena saj je bila v njej prva slovenska šola na tem območju.

Najstarejši del kraja je Spodnja vas, ki je zgrajena na najožjem delu slemena. Skoznjo je speljana glavna cesta, ki kar nekako izgine med kamnitimi hišami, da komaj najdete pravo pot, ki se spušča proti Dragonji. Na hitro se spusti v ostrih ovinkih, ki onemogočajo vožnjo običajnim avtobusom in drugim daljšim vozilom. Ta del vasi si je vredno ogledati predvsem zaradi izredno razgledne lege.

Najbolj prijeten sprehod v pasji družbi pa je lahko vzpon na dobra dva kilometra oddaljen grič Kaštelir, vrh katerega je stalo prazgodovinsko gradišče. Nanj sicer spominjajo le ostanki kamnitih zidov, a vredno se je povzpeti zaradi senčne poti, ki vozi skozi gozd in oljčne nasade. Z vrha pa se odpirajo še razgledi na Piranski zaliv.

Zaradi možnosti bivanja v hotelu skupaj s pasjimi prijatelji so prav Korte najprimernejše izhodišče za večdnevno spoznavanje teh krajev. Če pridete na enodnevni izlet pa je lahko izhodišče katerakoli izmed omenjenih vasi. In nikar ne pozabite na vodo in pitnik za psa, saj ob poteh ne boste naleteli na vodne izvire.

Piše: Igor Fabjan

Mala planina, z izhodiščem na Rakovih ravneh

Izleti v gore so zelo priljubljeni med Slovenci in mnogi želijo navdušenje deliti tudi s svojimi psi. Žal obiski zahtevnejših poti niso priporočljivi za vse. Mala planina sodi med razmeroma varne za skoraj vse pse.

Je pa mogoče varno in enostavno doživeti planinsko vzdušje na kateri izmed pašnih planin. Ena izmed najbolj priročnih je Mala planina, v neposredni bližini bolj znane Velike planine, kjer se na višini okoli 1500 metrov ponujajo lepi razgledi in vabijo slikovite tradicionalne planšarske koče.

Do izhodišča za izlet se je iz osrednje Slovenije najenostavnejše pripeljati skozi Kamnik in Stahovico ter nato po dolini Črne v smeri proti Gornjemu Gradu. Nekaj sto metrov pred prelazom Črnivec zavijemo levo proti dolini Volovjek. Na prelazu Kranjski Rak pri gostišču še enkrat zavijemo levo na makadamsko cesto. Držimo se je vse do razpotja na Rakovih ravneh. Zapeljemo se do velikega parkirišča Za ušivcem. Na začetku parkirišča boste našli smerokaze in stezo, ki vodi v gozd.

Planinske postojanke

Sprva senčna pot je ravno prav strma za ogrevanje. V nekaj minutah se povzpnemo do makadamske ceste, kjer nadaljujemo levo. Kmalu se med visokimi smrekami zeleno zasvetijo prvi travnik, nekoliko kasneje pa druga za drugo vzniknejo lesene planšarske koče. Proti vzhodu se odpirajo razgledi na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kašno planino. Pot nadaljujemo preko Stolniškega in Gojniškega stana, kjer na razpotju nadaljujemo desno v smeri Male planine. Nato pridemo do razpotja na Malem stanu, kjer ponovno nadaljujemo desno. Po krajšem vzponu nas pot vodi mimo Jarškega doma. Hitro zatem se makadamska cesta položi in kmalu lahko levo zavijemo do Črnuškega doma, ali nadaljujemo pot do bližnjega Domžalskega doma.

Ta je odprt vse leto, medtem ko je Jarški dom od 15. septembra do 15. junija ob ponedeljkih zaprt, Črnuški dom pa je v tem času odprt le ob sobotah, nedeljah in praznikih.

foto: Igor Fabjan

Še na Veliko planino

Za hojo do Male planine boste potrebovali nekaj več kot uro časa. Z roba planote in višjih vzpetin se ponujajo razgledi na pašnike, na jugu pa segajo prek Ljubljanske kotline vse do Nanosa, Snežnika in celo do Risnjaka v Gorskem Kotarju. Na zahodu je Krvavec, na severni strani pa se dvigujejo slikoviti vrhovi Kamniških Alp od Grintovca do Ojstrice.

K izhodišču se lahko vračamo po krožni poti čez pašnike, ali pa obiščemo še Veliko planino. Do zgornje postaje nihalke bomo potrebovali nekaj več kot uro hoje, seveda brez daljših postankov. Mimogrede se velja pomuditi ob kapeli Marije Snežne. Prvič je bila postavljena leta 1938, skice za kapelo pa je narisal arhitekt Jože Plečnik. Med 2. svetovno je bila skupaj z večino pastirskih koč požgana. V bližini stoji Preskarjeva bajta, ki je urejena kot muzej.

Če se odločite za pot do Velike planine in morebiten spust v dolino z nihalko, je treba za prevoz psa plačati 4 evre. Pes mora imeti nagobčnik. A brez skrbi, če ga nimate s seboj! Lahko si ga izposodite (1 evro in 7 evrov kavcija).

Lahka pot, primerna tudi za manjše pse

Pot po kolovozu in poteh čez pašnike je večinoma lahka, a žal le ponekod senčna. Hoja tako ne predstavlja težav tudi manjšim psom. Vodo prinesite s seboj, čeprav se psi lahko odžejajo v nekaj kalih ob poteh, ali pa jo dobite v planinskih kočah. Vstop v koče psom ni dovoljen, le v Domžalskem domu lahko lastnike spremljajo do gostinskega pulta. Nočitve psom tako kot v večini planinskih koč ne nudijo. Pes mora biti ves čas na povodcu, kar je še posebno pomembno v času pašne sezone.

Igor Fabjan

Na izlet v deželo Prežihovega Voranca

Kotlje, koroški kraj sredi hotuljske doline je lahko prav prijetno izhodišče za potepanje v družbi štirinožnih prijateljev.

Sprehod po vasi nas mimo dveh starih lip privede v starejši del do gotske cerkve sv. Marjete. Tu se prične krožna Vorančeva pot–Koroška kulturna transverzala. Pot je speljana skozi gričevnato pokrajino in je hkrati z devetimi postajami spomin na kraje Prežihovega življenja.

Vorančeva pot je dolga kakšnih osem kilometrov, a lahko se posvetimo le nekaterim boj zanimivim delom. Za začetek se velja sprehoditi do dobra dva kilometra oddaljenega Rimskega vrelca. Propadajoča, a še vedno zanimiva zgradba ob ribniku je bilo nekoč priljubljeno letovišče. Znano je bilo po izviru zdravilne slatine, ki še danes priteka na dan v bližini zdraviliške zgradbe. Dostop je prost in s »Kisevo vodo«, kot ji pravijo domačini, se lahko odžeja vsak. Tako naj bi ostalo tudi v prihodnosti, ko naj bi občina z lastniki posestva vendarle dosegla dogovor o obnovitvi letovišča.

Mimo zdravilnega vrelca se lahko po malo prometni cesti v manj kot uri povzpnemo do Ivarčkega jezera sredi gozdnate pokrajine Podgora. Do njega se je mogoče tudi pripeljati in pustiti avtomobil na velikem parkirišču. To priča o nekdanji priljubljenosti jezera z okolico, katero so uredili železarji z Raven na Koroškem. Žal je zaradi nezainteresiranih trenutnih lastnikov gostinski lokal ob jezeru zaprt, za urejanje okolice pa k sreči skrbi občina.

Idilično jezero v mirnem okolju dovoljuje nekaj svobodnega tekanja tudi psom. Lahko celo začofotajo v vodi, a potrebno je poiskati primerno mesto. Ponekod obalo obdaja priročen lesen podest, s katerega je enostavno skočiti v vodo. Malo previdnosti ne bo odveč, saj so nekatere deske trhle in že dolgo čakajo na zamenjavo. Dostop je možen tudi z zaraščenega dela obale, saj je voda vsaj na začetku plitva. V zimskem času jezero pogosto zamrzne. Toda preden se podate na ledeno površino se prepričajte, da je led dovolj trden.

Igor Fabjan (celoten prispevek s še več idejami v aktualni številki revije Moj pes)

Ideja za izlet: Lovrenška jezera

Zreško Pohorje je eden izmed predelov Slovenije, kamor se v pasji družbi radi odpravimo. Vabijo mnoge gozdne poti, na katerih je mogoče preživljati čudovite pohodniške ure tako v toplih mesecih kot tudi pozimi.

Za izhodišče nam običajno služi turistično rekreativno središče Rogla, ki si je nadelo ime po istoimenskem 1517 metrov visokem gozdnatem vrhu v bližini. Od hotela Planja so Lovrenških jezer je mogoče priti v uri in pol.

Pot je lahka, pretežno se spušča in poteka skozi gozd, tako da ni prenaporna tudi v vročem dnevu. S seboj je seveda priporočljivo vzeti dovolj vode. Toda odžejati se je mogoče tudi pri vsaj enem izviru ob poti. Psi pa bodo našli tudi kakšno mlako in seveda jezerca na koncu poti. Jezera so nastala na značilnem pohorskem šotnem barju. Jezerske kotanje so oblikovali neprestano rastoči šotni mahovi, z vodo pa so jih napolnile padavine, saj jezerca nimajo stalnih pritokov.

Paziti je treba, da ne stopamo na mehko barje, saj se pod težo hitro ugrezne. Psi, še posebno manjši, s tem ne bodo imeli težav. Na majhnem območju lahko občudujemo kar devetnajst jezerc. Med njimi vodijo urejene poti iz brun, saj je šotno barje zelo občutljivo. Pokrajino si je najlažje ogledati z razglednega stolpa. Vrnitev na Roglo je mogoča po drugi markirani poti, ki je ravno tako nezahtevna in pretežno poteka skozi gozd.

Igor Fabjan

Po obalni pešpoti od Izole do Kopra

Ena najprijetnejših sprehajalnih poti je postala nekdanja magistralna cesta med Izolo in Koprom. Odkar so jo pred dvema letoma zaprli za motorni promet, je vedno bolj priljubljena tako med domačini kot vedno številčnejšimi turisti.

Dolga je približno pet kilometrov in z izjemo zadnjega dela pred Koprom je v celoti namenjena pešcem, kolesarjem in uporabnikom drugih rekreacijskih pripomočkov (rolka, skiro, kotalke …). Med cesto in morjem je bila že prej urejena asfaltirana sprehajalna pot. Sedaj pa je še polovica ceste namenjene kolesarjem, preostanek pa pešcem.

Pot lahko prehodite le v eni smeri in se vrnete z avtobusom. A čisto prijetno je, če jo prehodite v obe smeri, saj ob morju nikoli ni dolgočasno. Atraktivna je v vseh letnih časih, tudi sredi poletne vročine, saj je del ceste vsaj nekaj ur zasenčen s krošnjami borovcev. V času najhujše pripeke si lahko omislite še osvežitev v morju, čeprav dostop preko velikih skal ni najbolj prijazen. Še posebno ne za manjše pse. Na nekaj mestih pa se je po nekakšnih provizoričnih kamnitih stopnicah vendarle mogoče varneje spustiti do morja. Ali pa je treba potrpeti do Žusterne, kjer je v bližini bazena in velikega parkirišča urejena manjša prodnata plaža.

Sprehod je brez vzponov in je tako nezahteven tudi za starejše pse. Vendar je treba biti v urah največje sončne pripeke pozoren na vroč asfalt in štirinožnim spremljevalcem privoščiti občasno ohladitev v morju ali senci! Če slučajno pozabite na vodo, se lahko odžejate pri dveh točkah s pitnikom, tuši in toaletnimi prostori. Zato ne pozabite na posodo za psa. Toaletni prostori pred Izolo so plačljivi (20 centov), pred Koprom pa so brezplačni. Ob obali je postavljenih nekaj lesenih klopi, ki pridejo prav za počitek s pogledom na morje. Lahko bi jih bilo še več, a je mogoče čisto prijetno posedeti tudi na velikih skalah ob morju. Tudi nekaj košev za smeti boste našli, vrečke za pobiranje iztrebkov pa le prinesite s seboj. In psa imejte seveda na povodcu, saj je pot zelo obljudena.

Igor Fabjan

Škocjanski zatok

Do Naravnega rezervata Škocjanski zatok vodi varna pot po pločniku, ki spremlja kolesarsko stezo in cesto proti Ankaranu.

V Serminu je urejeno privlačno v les odeto informacijsko središče z gostinskim lokalom. Tu se začne krožna peščena pot okoli zaraščene vodne lagune. Vstopnine za obisk ni, psi pa morajo biti seveda na povodcu.

Najštevilčnejše prebivalce tega območja – ptice – boste sicer občudovali le od daleč. Zato pa se poti včasih zelo približajo kamarški beli konji in avtohtono istrsko govedo, ki bi jih lahko psi pozdravili z laježem.

Ob poti je urejenih več opazovalnic v obliki lesenih ograd, v katerih lahko živalski svet lagune opazujete skozi ozke line. Najbolj privlačen pa je opazovalni stolp. Z vrha sega razgled čez celoten naravni rezervat in daleč naprej do koprskega središča in okoliških krajev.

Prav posebnega doživetja pa boste deležni v kletnih prostorih, kjer so vodotesna okna vgrajena tako, da lahko skoznje opazujete tudi dogajanje pod vodo. Zanesljivo boste videli več rib, pa tudi hrošče in še kakšne vodne živali. Na stolp se je mogoče povzpeti po širokem spiralastem hodniku, ki je prijazen tudi do pasjih obiskovalcev.

Za nekaj več kot dva kilometra dolgo pot boste potrebovali dobro uro časa.

Igor Fabjan