Ideja za izlet: na pokopališče školjk

Se boste to poletje kaj mudili na slovenski Obali? Potem izkoristite priložnost in s psom obiščite pokopališče školjk, izletniško točko tik pred Ankaranom.

Gre za kratek sprehod, ki ga bodo zmogli prehoditi tudi tisti psi, ki sicer niso prav zelo aktivni. Če ste željni nadaljnjih avantur, lahko v bližini pokopališča školjk obiščete še ti. slani travnik ali se odpravite do krajinskega parka Debeli rtič in tam raziščete divje plaže, kjer lahko čofota tudi vaš kosmati prijatelj.

Ta del slovenske obale na prvi pogled ni najbolj privlačen, saj se nahaja v neposredni bližini Luke Koper, ki tudi kazi nekoliko idealno sliko plaže, a nič za to – vaš pes se zaradi razgleda ne bo sekiral, saj bo imel na kratkem sprehodu veliko dela z raziskovanjem nove okolice in vonjav, verjetno bo tudi nadvse presrečen, ker bo lahko v morju namočil tačke. Kopanje za ljudi je zaradi neposredne bližine koprske luke sicer odsvetovano.

Na pokopališču školjk lahko najdete 234 vrst vseh polžev, ki se nahajajo v tržaškem zalivu. Ker želimo sipino ohraniti tudi za prihodnje generacije, školjke in polže samo opazujte in jih ne jemljite domov. Tako pokopališče školjk kot slani travnik sta edinstvena primera na naši Obali in ena izmed redkih v tem delu Jadrana.

foto: Lena Gregorčič

Kako do lokacije?

Ta izletniška točka je sicer malo bolj skrita, kar tudi pomeni, da je manj obiskana – in to sploh ni slabo. GPS jo najde (vtipkajte “pokopališče školjk”), sicer pa sledite oznakam za Ankaran. Še pred Ankaranom zavijte na levo, kjer tabla označuje sv. Katarino in se pripeljete neposredno na plačljivo parkirišče ob nogometnem igrišču. Nekaj minut stran na levo se nahaja pokopališče školjk, če pa zavijete na desno, vas bo pot ob morju vodila do slanega travnika.

Pokopališče školjk lahko obiščete v vseh letnih časih, a imejte v mislih, da poleti ni zagotovljene sence, tako da izberite ure, ko sonce ne pripeka (zgodaj zjutraj ali pozno zvečer), pozimi pa ne pozabite na kapo in šal, saj običajno brije mrzel veter. Kakšen hladen piš lahko ujamete tudi poleti!

Lena Gregorčič

Ideja za izlet: Mislinja, tačke med cvetočim resjem

Pomlad je zelo primerna za potepanje po prostranstvih, kjer razveseljujejo cvetoče rastline. Mislinja z okolico je lepa ideja za izlet.

Pomladi se vedno toplejšim dnevom pridruži še cvetenje številnih rastlin, ki lahko naredi izlet v družbi psov naravnost čaroben. Če le ni kdo alergičen na cvetni prah … Tokrat nas je na izlet povabila Mislinja s svojo okolico.

Barvite cvetlične preproge ustvarjajo številne rastline. Med njimi je tudi resa, znana še pod imenom erika. Njeni rožnato rdeči cvetovi so drobni, toda zaradi velikega števila cvetov se celotna gozdnata območja obarvajo rdeče. Nanje boste tja do konca maja zanesljivo naleteli v okolici Mislinje. Središče istoimenske občine je z lego na robu ozkih dolin in okoliškimi gozdnatimi vrhovi privlačno izhodišče za krajše sprehode, pa tudi planinske ture.

foto: Igor Fabjan

Po trasi nekdanje železnice

Mislinjo lahko začnete spoznavati z manjšega parkirišča v središču kraja ob manjšem trgovskem središču. Tik pod njim vodi asfaltirana kolesarska steza, ki je hkrati tudi priljubljena pešpot. Kolesarska steza je speljana po opuščeni trasi železnice, ki je od leta 1899 do 1969 povezovala Velenje in Dravograd. Med krajema Gornji Dolič in Otiški Vrh je urejenih 24 kilometrov. Steza je ločena od motornega prometa, zaznamujejo pa jo mostovi in predori. Prav v Mislinji se lahko podate skozi enega med njimi.

Skozi kraj teče reka Mislinja, ki si je v pohorska pobočja vrezala slikovito dolino – Mislinjski graben. Začetek doline zaznamuje smučarsko skakalno središče s štirimi skakalnicami. Nad njimi se vije cesta, ki vodi proti naselju Tolsti Vrh. S ceste v gozd vodi več poti in že po krajšem vzponu boste naleteli na resje. Spotoma boste deležni tudi lepih razgledov na Mislinjo, nad katero se dviguje cerkev sv. Lenarta iz sredine 17. stoletja.

Ob rečni dolini

Če se vrnete v dolino, ob reki na koncu naselja kmalu pridete do manjšega parka z nekaj mogočnimi drevesi, starimi vsaj 200 let. Park se imenuje po družini Zois, ki je imela tod v lasti plavže za topljenje železove rude. Iz okoliških gozdov so pridobivali les za oglje, železovo rudo pa so vozili iz Koroške. V parku vzbujajo pozornost trije kipi z liki, značilnimi za te kraje – kovač, oglar in sekač. Izdelani so iz 145 let starega jesena, ki so ga morali zaradi starosti podreti. Park je ob tri kilometre dolgi Zoisovi poti, ki povezuje zanimivosti ob glavni dolinski cesti. Speljana je mimo stare kovačije, studenca in rojstne hiše slikarja samouka Jožeta Tisnikarja (1928–1998). Na njegovih slikah se pogosto pojavljajo krokarji. V spodnjih prostorih je urejena galerija, za katero skrbi Kulturno društvo Jože Tisnikar. Ogledi so možni po predhodni najavi (tel. 041/978-549).

Do osvežitve in naprej

Reki Mislinji lahko globoko v gozd sledite peš ali z avtomobilom, saj jo spremlja cesta. Povzpne se vse do parkirišča v bližini Rogle, s katerega je do znanega smučarskega središča manj kot pol ure hoda. Če pa se odločite za hojo iz Mislinje, boste potrebovali vsaj tri ure časa. Hoja po malo prometni in pretežno senčni cesti je prijetna, saj večinoma spremlja reko, ki se prebija v dolino preko številnih brzic in manjših slapov. Eni lepših so na umetni pregradi v bližini pritoka Glažutarica. Voda za pregrado se zbira v mirnem jezercu in kar kliče po hladni osvežitvi. Obala je sicer precej strma in posejana z velikimi kamni, a z malo truda je mogoče najti prijetne in varne kotičke, tudi za manjše pse.

Nad jezom se levo odcepi makadamska cesta, ki se vije visoko pod pohorske vrhove in se mimo osamljenih kmetij spusti nazaj v Mislinjo. Iz Mislinje se lahko peš podate tudi na najvišji vrh Pohorja, Črni vrh (1543 m). Doseči ga je mogoče v dveh urah in pol, z vrha pa segajo razgledi vse do Kamniško-Savinjskih Alp.

Igor Fabjan

Če pa bi se v teh dneh raje odpravili proti Obali, si tukaj lahko preberete nekaj dobrih nasvetov.

Tačke na izletu na Gorenjsko: Jezero Črnava

Prebujajoča se narava in vedno daljši dnevi so kot naročeni za odkrivanje novih lokacij za sprehode in izlete. Eden izmed takih podvigov je lahko tudi obisk jezera Črnava.

Jezero Črnava se nahaja 30 min iz Ljubljane, v smeri proti Gorenjski. Gre za manjše jezero v bližini Preddvora, primerno za obisk v vseh letnih časih; pozimi boste priča pravljični podobi, poleti bo prijala hladna gorenjska klima, jeseni se lahko nadejate čudovitih barv, pomlad pa je čudovita že sama po sebi.

Ker gre za manjše jezero, ga lahko v celoti obhodite, kar vam bo vzelo približno 30 min z zmernimi postanki za branje pasjih novičk, seveda pa si lahko za to vzamete več časa.

Preden zaključite sprehod in se odpravite domov, lahko na hitro raziščete še bližnjo okolico jezera ali pa se odpravite po poteh »grajskega drevoreda«; jezero Črnava je namreč tik ob prekrasnem gradu Hrib iz 16. stoletja.

Sprehod okrog jezera Črnava je nezahteven, zato je primeren tudi za pasje seniorje in vse tiste, ki ne zmorejo prav dolgih sprehodov.

Verjetno ni treba posebej poudariti, da je treba imeti psa pod nadzorom (v jezeru živijo tudi račke – ne dovolite psu, da jih preganja ter jim omogočimo plavanje v jezeru brez stresa!) in da je treba za njim počistiti! Bodimo vzorni pasji skrbniki in tako bodite pozitiven zgled vsem tistim, ki to niso.

Lena Gregorčič

Manj obljudeni pasji sprehodi v okolici Ljubljane

Ljubljana ponuja veliko možnosti za sprehod s psom, a mnogo teh je tudi zelo obljudenih. Zato vam tokrat predstavljamo nekaj takih, kjer ni toliko gneče.

Pot spominov in tovarištva, Tivoli in Rožnik, Iški vintgar, Koseški bajer ter seveda Šmarna gora so čudiviti izleti, a marsikateremu skrbniku in psu niso ravno po godu, saj so te lokacije obljudene z različnimi sprehalci.

K sreči pa imamo še kar nekaj možnosti; čeprav gre večinoma za okolico Ljubljane, se lahko lahko na te sprehode s psom odpravimo tudi med tednom, sploh spomladi in jeseni, ko so dnevi daljši.

Hribček Sv. Ana nad Podpečjo

Simpatičen hribček v okolici Ljubljane (smer: Podpeč), kjer se nam odpre zares krasen pogled na Ljubljansko barje. »Vzpon« je nezahteven in ga bodo brez težav zmogli tudi tisti, ki niso v najboljši formi. Sprehod do vrha vam bo vzel od 30 do 45 min. Pot ni najbolje označena, a se praktično ne morete izgubiti, tudi če jo vmes krenete po svoje.

Rašica in vrh Staneta Kosca

Rašica pri Ljubljani je podobno kot Sv. Ana zelo nezahteven sprehod, če si izberete tako izhodišče, sicer pa lahko brez težav nanjo pešačite tudi več ur. Enostaven dostop je iz Srednjih Gameljn oz. kar iz vasi Rašica; ko se z avtom pripeljati na začetek vasi Rašica, se boste peljali mimo manjšega križišča; od glavne ceste se levo navzgor odcepi ožja asfaltirana pot, ki pelje v gozd. Tam pustite avto, potem pa se peš odpravite proti vrhu. Pot vam bo vzela od 45 min do 1 ure, odvisno od vmesnih postankov zaradi pasjega raziskovanja okolice.

Neskončni travniki in gozdovi pri Savi ob »stari Nemški cesti«

Še ena ideja za sprehod s psom na severu naše prestolnice. Odpravite se v smeri Obvozne ceste (stara Nemška cesta), ki povezuje Vižmarje in Črnuče, tam pa po kolovozni oz. makedamski poti zavijete proti travnikom. Avto pustite ob robu in se s psom po eni izmed številnih poti odpravite proti gozdičku. Tudi pes naj hodi po poti in naj njive pusti pri miru, da ne bodo kmetje jezni zaradi uničevanja pridelka ali skakanja po sveže preorani zemlji.

Ostrovrharjeva pot (Debni vrh in Stari Grad)

Krasen popoldanski sprehod do grajskih razvalin, ki ima močan zgodovinski podton. Nihče sicer točno ne ve, kdo je postavil grad, ve pa se, da je imel bogato zgodovino in so si ga različne rodbine podajale med seboj. Od nekoč viteškega gradu je ostal samo manjši del zidu, tako da se morate dobro potruditi, da razvaline sploh najdete, a nedvomno bo to zabavno tako za vas kot za psa. Sprehod do Debnega vrha in Starega grada vam bo vzel 30 do 45 min časa, celotno Ostrovrharjevo pot pa boste prehodili v 2, 5 urah.

Ne pozabite na bonton!

Čeprav lahko na teh lokacijah psa brez težav spustite, ga vseeno imejte pod nadzorom in upoštevajte tudi druge obiskovalce na sprehajalni poti ter seveda druge prebivalce (srne, zajce …).

Kje pa bi najdete svoj košček miru v okolici prestolnice?

Lena Gregorič

S psom na izlet: Limbarska gora

Limbarska gora se dviguje nad moravško dolino, nedaleč stran od avtoceste Ljubljana–Maribor. Uzremo jo z avtoceste, a do vrha se je treba malo potruditi.

V zimskem času boste za trud pogosto nagrajeni s snegom, saj je goli vrh ravno prav visok, da ga veliko pogosteje kot spodaj ležeče doline pobeli sneg. Poleg snega pa boste lahko deležni tudi sonca, ki je še posebno dobrodošlo, kadar se v nižinah trdovratno zadržuje megla. Obojega se običajno razveselijo tudi štirinožni spremljevalci. Snežne oziroma sončne razmere lahko pred načrtovanim izletom preprosto preverite prek spletne kamere, nameščene v bližini mogočne cerkve sv. Valentina.

foto: Igor Fabjan

Katero pešpot izbrati?

Na Limbarsko goro vodi več pešpoti in prav vse so primerne tudi za pse, saj niso zahtevne niti prepadne. Le v primeru globokega snega ali poledenelih poti se je do vrha boljše pripeljati z avtomobilom. Najbolj obiskani sta pešpoti, ki se začneta v vasi Gabrje, nedaleč stran od Moravč. Za krajšo, ki spremlja levi odcep ceste na Limbarsko goro, boste potrebovali 45 minut, za daljšo, ki vodi ob desnem delu krožne ceste, pa dobre pol ure več. Obe sta označeni s kažipoti in markacijami, delno pa potekata po glavni cesti in kolovozih. Cesti sta k sreči vsaj med tednom malo prometni. Za izhodišče lahko vzamete tudi vas Peče, od koder je prek Kala dve uri hoda.

Na vrh vodi nekaj zanimivih poti tudi z druge strani Limbarske gore. Iz Lukovice oziroma še bolje s parkirišča ob bližnjem Gradiškem jezeru boste za vzpon potrebovali dve uri. Pot skozi gozd se začne ob levem bregu jezera in vodi skozi vasi Vinje in Negastrn. Kadar jezero zmrzuje, še posebno pazite na pasje spremljevalce, če bi jih zamikala bela jezerska površina, saj se jim lahko udre na pretankem ledu. Hojo si lahko skrajšate tako, da se do ene izmed prej omenjenih vasi podate z avtomobilom iz Krašnje. Iz te se lahko proti vrhu odpravite tudi peš. Ena najlepših poti se začenja v Blagovici. Zanjo boste potrebovali poldrugo uro. Če se zapeljete po strmi cesti v bližino vrha Golčaj (690 m), pa si prihranite skoraj polovico časa. Pod Golčajem stoji cerkvica sv. Neže, od katere boste do Limbarske gore potrebovali še dobro uro hoje. Pot skozi gozd, nekaj zaselkov in čez travnike ni strma.

foto: Igor Fabjan

Za katero koli pešpot se boste odločili, je primerna tudi za pasje spremljevalce vseh velikosti in starosti. Vsaj med tednom na poteh ne boste srečevali veliko ljudi. Precej več pohodnikov se na goro odpravi ob koncu tedna. Prava gneča pa je sredi marca, ko se številni udeležijo tradicionalnega Pohoda po nagelj.

Udobneje je z avtomobilom

Na položen vrh se je mogoče udobno pripeljati po cesti. Možnosti je več, a načeloma vse vodijo preko Moravč. V strnjenem naselju Moravče na Limbarsko goro usmerja kažipot. Mimo knjižnice in zaselka Zalog, v katerem se lahko za ogrevanje sprehodite ob treh ribnikih. Okolica je lepo urejena z nekaj klopmi za počitek. Cesta se iz Zaloga povzpne do vasi Gabrje, pred katero se cesta na Limbarsko goro odcepi levo. Na koncu vasi je še en razcep, vendar obe cesti vodita do cilja. Malo daljša, a slikovitejša je vožnja skozi Zgornje Koseze, v katerih se levo odcepi cesta in v nekaj serpentinah privede do zaselka Tlačnice. Kasneje se cesta spremeni v gozdno, makadamsko pot, a je lepo urejena. Pred zaselkom Kal se spet pojavi asfaltirana cesta, ki se kmalu pridruži tisti, ki na Limbarsko goro vodi iz vasi Gabrje.

Snežno veselje z razgledom

Vsak lep dan se Limbarska gora ponaša z veličastnimi razgledi na vse strani. Najlepši se odpirajo v smeri Julijskih Alp s Triglavom na čelu. Čudovite so tudi Kamniško-Savinjske Alpe, še posebno, kadar jih pobeli sneg. Na drugi strani cerkve se vrstijo zasavski in posavski hribi, spodaj pa leži Ljubljanska kotlina, v zimskih mesecih pogosto zakrita z meglo.

Baročna romarska cerkev sv. Valentina iz 18. stoletja je posvečena zaščitniku romarjev in čebelarjev. Cerkev s samostojnim zvonikom je zanimiva zaradi nadstreška pred glavnim vhodom, pod katerim je postavljen zunanji oltar. Okoli cerkve je dovolj travnatih površin, da se lahko psi v miru sprehodijo. Če ni drugih obiskovalcev, tudi brez povodca. Pred vrnitvijo se lahko pogrejete in okrepčate v bližnjem gostišču, ki je urejeno v nekdanji romarski hiši.

Igor Fabjan

Kovinski boksi po meri – za varen prevoz psa 

Pes v avtu zahteva svoj prostor in ustrezno opremo, ki preprečuje morebitne poškodbe oz. skrbi za varnost psa v avtu in tudi sopotnikov. Pes namreč, če je še tako majhen, ne spada na sedež ali celo na polico nad prtljažnikom.

Za prevoz psov in tudi drugih domačih živali je na trgu moč dobiti številne pripomočke. Ti morajo ustrezati zakonodajni definiciji „ustreznega zavarovanja“ domačih živali med vožnjo. Poleg kovinskih transportnih boksov obstajajo še boksi iz drugih materialov (najpogostejši so plastični z žico, nekateri pa so tudi mehki) ter varnostni pasovi v kombinaciji z oprsnico. 

Po testu, ki ga je AMZS objavil na spletni strani, so kovinski transportni boksi najboljša rešitev, saj so dovolj čvrsti, da zdržijo morebiten trk.

 

Izdelava kovinskega boksa po naročilu

Tudi v Sloveniji sledimo trendom in povpraševanju po varnih načinih za prevoz psov. Podjetje Varilstvo MM iz Borovnice izdeluje tudi kovinske bokse za prevoz psov. „Po našem pogovoru s stranko, ko ji tudi svetujemo, tako glede materiala kot same izvedbe, najprej pripravimo načrt, nato pa se po potrditvi le tega, lotimo še same izdelave kovinskega boksa za prevoz psa,“ pojasnijo. 

Glavna prednost take izdelave kovinskih boksov za prevoz psov je po njihovih besedah poleg izjemne kakovosti še dejstvo, da so njihovi boksi narejeni tako, da se popolnoma prilagodijo varnemu in udobnemu prevozu psov, hkrati pa seveda tudi avtomobilu naročnika. 

„Kakovostni kovinski boksi za prevoz psov so prilagojeni vašem psu in vozilu ter v dogovorjenih rokih!“ še poudarijo. 

 

VARILSTVO MM proizvodnja in storitve d.o.o.

S psom na sprehod: senčne poti Pirana

Sicer privlačno obalno mesto Piran na prvi pogled ne nudi najbolj prijaznega okolja za pse. A z malo truda je mogoče najti kar nekaj senčnih poti in celo manjših parkov.

Pred dvema letoma pa so poskrbeli tudi za ograjen prostor, namenjen razgibavanju psov. Pasje igrišče je urejeno na Pusterli dobrih sto metrov pod markantno cerkvijo sv. Jurija.

Ograjen je manjši travnik z bregom, nad katerim se dviguje nekaj večjih dreves, ki v poletnih mesecih nudijo dobrodošlo senco. Seveda je igrišče opremljeno z vrečkami in košem za pasje iztrebke, lastnikom psov pa pridejo prav lesene klopi. Najlažji dostop do igrišča iz smeri Tartinijevega trga je mimo cerkve sv. Jurija. Če ste na izpostavljenem polotoku Punta, pa se z obale pri potapljaškem središču vzpenja zavita ulica Pusterla, ki mimo igrišča vodi do prej omenjene cerkve.

Zmočimo tačke

Kopanje s psom je v Piranu lahko problematično. Načeloma je dovoljeno, kjer ni izrecno prepovedano. Toda v času turistične sezone za pse na plaži preprosto ni prostora in ne razumevanja. Morda je še najprimernejši kos peščene obale prav na Punti pod strmim klifom in cerkvenim obzidjem. K sreči je pred občasnim krušenjem kamnov obala tu zavarovana z zaščitno mrežo. Ob močni oseki se je mogoče ob obali sprehoditi vse do sosednjega zaliva v Fiesi. Morje lahko zmoči sprehajalce le pod cerkvenim obzidjem, kasneje pa se obala razširi. Pot je srednje zahtevna, saj so po pesku raztresene številne skale, ki manjšim psom lahko pri hoji povzročajo težave. Poleg tega pa območje pod prepadnim klifom občasno ogroža padajoče kamenje, še posebno po obilnejšem deževju. Veliko udobnejša je tlakovana in ograjena pot, ki je speljana nad obalo, začne pa se v bližini kamnitega obzidja na Ulici IX. korpusa. Za obe možnosti velja, da je prehod dovoljen na lastno odgovornost.

Čez griče

Do Fiese je mogoče priti tudi po cesti, ki se izpred pokopališča spusti v odmaknjeni zaliv. K sreči ni zelo prometna, poleg tega pa se na pol poti levo odcepi stranska pot, ki se spusti naravnost do travnika ob dveh jezerih. V urah, ko tod še ni veliko obiskovalcev, lahko psom privoščite malo prostega tekanja med visokimi drevesi. Plavanje v jezerih pa je prepovedano, saj so del naravnega rezervata. Iz Fiese se lahko vrnete po malo daljši, a bolj slikoviti poti. Na robu avtokampa slabo opazen kažipot usmerja k naselju Beli Križ. Sprva je videti, da kamnite stopnice vodijo le k bližjim hišam. Potem pa se izkaže, da je mimo njih speljana prav prijetno senčna pot, po kateri je mogoče v dobre četrt ure priti na preval, vrh katerega stoji raztegnjeno naselje s trgovino in gostiščem.

Nazaj ob obali

Po pločniku ob glavni cesti se lahko vrnete do izhodišča pri piranskem pokopališču. Bolj zanimivo pa bo, če prečkate cesto in se odpravite na stransko cesto Senčna pot, ki se v nekaj ovinkih spusti v Portorož. K obalni cesti se priključi pri velikih skladiščnih prostorih soli Monfort, v delu katerih občasno pripravljajo različne razstave. Od tu se je mogoče sprehoditi v smeri Portoroža ali Pirana ob obali. Vse do Pirana so dostopi v morje večinoma mogoči le po stopnicah, kar ni najbolj prikladno za štirinožce. Zato pa si lahko privoščijo še nekaj brezskrbnega tekanja po eni večjih zelenih površin na tem delu Obale, v velikem parku nad hotelskim kompleksom Bernardin. Sprehoditi se velja tudi do slikovitih ruševin cerkvice sv. Bernardina in si privoščiti razgled na Piranski zaliv z bližnje terase.

Nevsakdanji razgled na mesto

Po vrnitvi v Piran si lahko omislite še krajši vzpon do manj znanih razgledišč na Oljčni poti, ki so temu primerno bolj osamljena. Najlažje se je povzpeti po Grudnovi ulici, ki se odcepi desno med hišami na začetku Tomšičeve ulice, nedaleč stran od avtobusne postaje. Grudnova ulica je pravzaprav tlakovana pešpot, speljana po robu slikovitega klifa, ki se v nadaljevanju preimenuje v Oljčno pot. Ponaša se z lepimi razgledi na večji del pristanišča in stari del mesta; enako kot zgornji del Oljčne poti, ki je asfaltirana in namenjena prometni povezavi z delom Pirana ob pokopališču.

Igor Fabjan

Največji cvetlični kuža pri nas

V Arboretumu Volčji Potok je na ogled največji cvetlični kuža pri nas. V dolžino meri 6, v višino pa 8 metrov.

Po epidemiji se je življenje vrnilo tudi v Arboretum Volčji Potok. Poleg cvetočih vrtnic, ki v teh dneh vabijo na ogled, pa je za pasje ljubitelje posebej zanimiva novost – cvetlični kuža, ki je največja tovrstna rožnata skulptura v Sloveniji.

”Vhod Arboretuma pazi prav poseben cvetlični pes čuvaj, ki s prijetno zelenim kožuščkom prav ljubko počiva na travniku in pozdravlja obiskovalce parka. S svojimi 8 metri višine je zagotovo največji
cvetlični kuža v Sloveniji, ki tudi v dolžino skupaj z repkom meri kar šest metrov. Namesto pasjih dlak ga krasijo zeleni listki homulic, rastlin iz rodu Sedum. Cvetlični kuža je nastal z domišljijo in trdim delom zaposlenih Arboretuma. Zato je povsem naš,” so zapisali v Arboretumu.

 

 

 

Oaza miru v senci Bleda

Bled je s svojo slikovito podobo vedno privlačen cilj izletnikov. Tudi v družbi štirinožnih prijateljev. Žal je na ulicah in sprehajalnih poteh ob jezeru pogosto gneča. A k sreči je mogoče v okolici najti kar nekaj mirnejših kotičkov.

Eno izmed lahko dosegljivih izhodišč za prijetno preživljanje dneva v družbi psov je dobra dva kilometra oddaljena vas Ribno. Srce turizma s športnimi igrišči na robu kraja sta Hotel in glamping Ribno. V njem so dobrodošli tudi gostje s pasjimi spremljevalci (doplačilo za psa 10 evrov na noč). Spanje s hišnimi ljubljenčki je možno le v hotelskih sobah, v ličnih lesenih bungalovih pa žal ne. S psom tudi ne boste smeli v restavracijo, lahko pa v družbi štirih tačk ob hrani uživate na veliki zunanji terasi.

Vas in gore kot na dlani

Izpred hotela se lahko podate na gozdno pot, ki vodi okoli bližnje Ribenske gore (588 m). Po široki poti brez omembe vrednih vzponov zlahka obhodite gozdni osamelec v dobre pol ure. Pred vrnitvijo v hotel vodi pot mimo velikega travnatega športnega igrišča in prireditvenega prostora. Pod Ribensko goro so leta 1958 gostili izseljenski piknik za ameriške Slovence. Domačini so ob tej priložnosti ustanovili Turistično olepševalno društvo Ribno in uredili sprehajalne poti, smerokaze, klopce in piknik prostor z brunarico.

S krožne poti vsaj dve poti vodita na sam vrh Ribenske gore, ki ga je mogoče doseči v približno 20 minutah. Ena izmed poti se začne v bližini prireditvenega prostora, druga pa nedaleč stran od hotela. Poti sta razmeroma strmi in se združita na slemenu pod vrhom. Ribenska gora je po višini pravzaprav le hrib, a na njegovem ozkem skalnatem slemenu se je treba gibati previdno, da ne zdrsnete. Zato zadnji del poti ni najbolj primeren za pse, ki niso poslušni ali pa niso vajeni strmih terenov. Z vrha se sicer ne ponuja razgled na Blejsko jezero, a se je vseeno vredno povzpeti. Kot na dlani se vam bo ponudil razgled na dolino z vasjo Ribno, obrobje Bleda, dolino Save Bohinjke in mogočna daleč v pomlad zasnežena pobočja Karavank.

Kratek sprehod do osvežitve

Izpred hotela vodi označena gozdna pot (smer Talež in Sava), po kateri se v 15 minutah spustite do mosta, ki prečka Savo Bohinjko. Do reke je mogoče priti tudi po cesti skozi vas. Ta možnost je malo daljša, a spotoma lahko občudujete nekaj starih kmečkih hiš in se pomudite še na pokopališču ob cerkvi Sv. Jakoba, kjer zbuja pozornost spomenik padlim v NOB, postavljen po Plečnikovih načrtih. Vas je menda dobila ime po ribah, ki jih je bilo v tolmunih bližnje reke od nekdaj obilo. Tlačani pa so nekoč z njimi oskrbovali blejsko gospodo na gradu.

Pred mostom čez Savo se desno odcepi makadamska cesta. Po njej pridemo do rečnega prodnatega obrežja, ki ponuja možnosti za postanek ob vodi. Ta največkrat ni posebno deroča, tako da se lahko psi v njej brezskrbno namakajo. Še prijetnejši kotički pa vabijo nekaj sto metrov naprej. Ob cesti je namreč naravni bajer z delno zaraščeno obalo. Del obale ob cesti se ponaša s prodnato plažo, ki omogoča lahek in varen dostop tudi najmanjšim psom. Za pse sta malo manj primerna dva skalna balvana. A če radi skačejo v vodo, poskrbita odlično zabavo! Voda ob skalah je dovolj globoka tudi za skoke odraslih ljudi. Za letos je malce pozno, pa naj predlog velja za prihodnje leto.

K čebelarju in še kam

Makadamska cesta mimo bajerja vodi do dobre tri kilometre oddaljene vasi Selo, ki je nekako na pol poti do Blejskega jezera. V vasi se lahko založite s čebelarskimi izdelki. Ponujajo jih v čebelarstvu Ambrožič (zaprto ob nedeljah). Njihova posebnost je tudi predstavitveni čebelnjak, ki obiskovalcem omogoča varen ogled dela s čebelami. Vodeni ogledi za družine ali skupine so možni po vnaprejšnjem dogovoru.

Most čez Savo je tudi izhodišče za vzpon do Lovske koče na Taležu (zaprta ob ponedeljkih). Po dobre tri kilometre dolgi gozdni cesti pridete do koče v tri četrt ure. Koča je na razglednem robu Jelovice v bližini planine Talež. Ponaša se z lepimi razgledi na Radovljiško polje, Ribensko goro, Bled in Karavanke. Do koče se je sicer mogoče tudi pripeljati po cesti mimo Spodnje Lipnice.

Igor Fabjan

Razgledne poti nad Obalo – v družbi tačk

Sončni pomladni dnevi marsikoga privabijo na Obalo, kjer pa niso mikavni le sprehodi ob morju, temveč tudi v gričevnatem zaledju. Še posebno, ker sonce ni premočno za potepanje po izpostavljenih legah.

V območju med Koprom, Portorožem in Dragonjo se vrsti ducat vasi, ki so od glavnih prometnic oddaljene le nekaj kilometrov, a življenje v njih je precej bolj umirjeno kot v obalnih mestih.

S potepanjem lahko začnete v vasi Gažon, ki je mnogim postala znana šele kot prizorišče snemanja nanizanke Usodno vino. Gažon je najenostavneje dostopen iz Kopra po Šmarski cesti. Vas tipično srednjeveške ruralne gručaste strukture se stiska na južnem pobočju hriba Turn (266 m), ki se dviguje med Koprom in Izolo. Vaško središče zaznamuje enoladijska cerkev sv. Petra in Pavla iz konca 15. stoletja, ki je po številnih prezidavah dobila današnjo podobo med obema vojnama. Sprehod mimo pokopališča, cerkve in samostojno stoječega zvonika lahko popestrite z obiskom znanega lokalnega pridelovalca ekoloških vin (Rojac).

Z Gažona do Šareda

Po glavni, a k sreči malo prometni cesti se velja povzpeti v zgornji del vasi in nadaljevati pot mimo nogometnega igrišča. Kmalu boste nagrajeni z razgledi na Koper, na drugo stran pa na dolino Drnice in Savudrijski polotok. Malo naprej se s ceste ponujajo eni najlepših razgledov na velik del slovenske obale, ki segajo vse od Izole do Pirana. Sežejo tudi preko Tržaškega zaliva do strme obale med Barkovljami in Devinom, ter do Krasa in Furlanije, nad katero se dviguje dolga veriga alpskih vrhov. Cesta se vije po slemenu med vinogradi, oljčnimi nasadi in sadovnjaki. Slednji vas bodo v pomladnem času razveselili z bujni cvetenjem. Vodi mimo razložnega naselja Baredi z izletniško kmetijo, ki je odprta ob koncih tedna. Na koncu naselja zavijte na stransko cesto, ki se odcepi levo. Po njej boste mimo osamljene, a lepo obnovljene cerkvice sv. Jakoba prišli v razgledno vas Šared. Ta je od Gažona oddaljena nekaj več kot uro hoda.

Pasji kipec iz Kort

Šared ponuja več možnosti za postanek v enem izmed gostišč. Okrepčani lahko nadaljujete pot po položni cesti, ki vas v dobri uri (4 kilometre) privede v enega najbolj slikovitih krajev tega dela Istre, Korte. Ob križišču sredi naselja se vrstijo trgovina, nekdanji zadružni dom, informacijski pano in dve priznani gostilni. V zadružnem domu ima med drugimi prostore Kulturno društvo Korte. Njegovi prizadevni člani so poskrbeli za ureditev muzejske sobe z manjšo knjižnico, v kateri hranijo knjige in publikacije, ki odstirajo skrivnosti kraja. Zbirko dopolnjujejo slike z nekdanjih slikarskih prireditev ex tempore in nekaj etnografskih predmetov ter figurica bronastega psa (Kašlerski gonič) iz mlajše železne dobe. Gre za repliko z bližnjega arheološkem najdišču na Kaštelirju, kjer so med drugim našli tudi skledico z venetskim napisom. Originale danes hranijo v Pokrajinskem muzeju v Kopru.

Novejši del kraja ima sredozemski videz po zaslugi vrtov, ki zgovorno pričajo o topli klimi. Na njih rastejo žižole, kaki, fige, malo stran pa se razprostirajo oljčni nasadi in vinogradi. Ozka cesta vas privede do zaselka Gornja vas, ki je strnjen v bližini markantne cerkve Sv Antona Puščavnika. Ob njej se dviguje 20 metrov visok samostojno stoječi zvonik, izpred katerega se opirajo lepi razgledi na slikovito vas Padna. V bližini cerkve velja obiskati še nekdanjo osnovno šolo, v kateri je urejen hotel Stara šola Korte. V hotelu lahko prenočijo tudi psi, kar je ena redkih možnosti v tem delu Istre. Hotel je prilagojen kolesarjem, ki navdušeno spoznavajo razgibane okoliške ceste in poti. Gostom svetujejo, kam se lahko odpravijo na izlete in po želji organizirajo vodenja. Pred hotelom je urejeno veliko dvorišče, na katerem so se nekoč zbirali vaščani ob različnih dogodkih. Hiša iz 18. stoletja je spomeniško zaščitena saj je bila v njej prva slovenska šola na tem območju.

Najstarejši del kraja je Spodnja vas, ki je zgrajena na najožjem delu slemena. Skoznjo je speljana glavna cesta, ki kar nekako izgine med kamnitimi hišami, da komaj najdete pravo pot, ki se spušča proti Dragonji. Na hitro se spusti v ostrih ovinkih, ki onemogočajo vožnjo običajnim avtobusom in drugim daljšim vozilom. Ta del vasi si je vredno ogledati predvsem zaradi izredno razgledne lege.

Najbolj prijeten sprehod v pasji družbi pa je lahko vzpon na dobra dva kilometra oddaljen grič Kaštelir, vrh katerega je stalo prazgodovinsko gradišče. Nanj sicer spominjajo le ostanki kamnitih zidov, a vredno se je povzpeti zaradi senčne poti, ki vozi skozi gozd in oljčne nasade. Z vrha pa se odpirajo še razgledi na Piranski zaliv.

Zaradi možnosti bivanja v hotelu skupaj s pasjimi prijatelji so prav Korte najprimernejše izhodišče za večdnevno spoznavanje teh krajev. Če pridete na enodnevni izlet pa je lahko izhodišče katerakoli izmed omenjenih vasi. In nikar ne pozabite na vodo in pitnik za psa, saj ob poteh ne boste naleteli na vodne izvire.

Piše: Igor Fabjan