Diagnoza: Sladkorna bolezen pri mački

Sladkorna bolezen pri mačkah ni tako redka. Največkrat se pojavi pri starejših mačkah, v obliki, ki jo pri ljudeh poznamo kot ‘tip 2’, povezana z debelostjo, premalo aktivnosti in procesi staranja.

Svojo izkušnjo nam je zaupala Nina Špegel, ki s svojim Gerijem že nekaj let uspešno obvladuje sladkorno bolezen.

»Pogledal me je s takimi očmi, da sem v trenutku vedela, da je nekaj narobe«

Poleti, pet let nazaj, je Geri začel postajati malo vitkejši mačkon. Zadnje čase je popil več vode, večkrat na dan. Proti mraku je ležal na okenski polici v svoji mačji drži z naprej stegnjenimi sprednjimi tacami. Ko sem prišla do njega in ga zbudila iz rahlega mačjega spanca, me je pogledal z drugačnimi očmi. Ne preveč bistrimi, takšnimi, da sem v trenutku vedela, da je nekaj narobe.

Naslednji dan smo se odpeljali v veterinarsko ambulanto, kjer so mu odvzeli vzorec krvi in urina in v čakalnici smo počakali na prve izvide. Veterinarka me je po morečem čakanju poklicala nazaj v sobo za preglede, kjer sem izvedela, da je Gerijeva glukoza izven referenčnih vrednosti; znašala je 22 mmol/L na tešče. Čeprav se mačkom med stresom, kar obisk veterinarja vsekakor je, vrednost glukoze v krvi lahko poviša, je ta vrednost vseeno tako visoka, da je nakazovala na sladkorno bolezen.

foto: Nina Špegel (na fotografiji njen Geri)

Bolezen je obvladljiva

Sledile so obširne razlage o sladkorni bolezni pri mačkih in o načinu zdravljenja z inzulinom.

Najpomembnejši nasvet za vse, ki ste pri veterinarju izvedeli, da ima vaš maček ali pes sladkorno bolezen – ne obupajte, sliši se grozno, vendar v praksi ni, bolezen je resnično obvladljiva in presenečeni boste nad tem, kako hitro se človek navadi na rokovanje z iglami. Po treningu dajanja injekcij na veterini je sledilo intenzivno nekajmesečno obdobje uigravanja in usklajevanja. Inzulin se mačkom daje subkutano, kar pomeni, da ob straneh trupa v predelu reber s prsti primemo že samo po sebi dokaj debelo mačjo kožo in v to gubo apliciramo injekcijo. Moj Geri je izjemno razvajene sorte, zajoka že ob najmanjšem nelagodju, pa se je na vbod igle dokaj hitro navadil. V vsem procesu navajanja na malo drugačen način življenja z mačkom je bilo zame najtežje dejstvo, da se znižanje in stabiliziranje vrednosti glukoze ne zgodi čez noč. In da, čeprav imam doma zdravilo in ostale pripomočke, oba potrebujeva čas, da ugotovim pravo dozo, s katero ne bo nevarnosti hipoglikemičnega šoka in s katero se bo hkrati čim dlje med dnevom raven glukoze obdržala v okviru sprejemljivih vrednosti. Geri dobi injekcijo inzulina dvakrat dnevno, saj je to po izkušnjah zanj najboljša opcija za vzdrževanje stabilne vrednosti glukoze. Preizkusila sva dve vrsti inzulina in se odločila za inzulin detemir za sicer humano uporabo, s katerim se mu je vrednost glukoze hitreje in bolj dolgotrajno stabilizirala. Trenutno kot 8-kilogramski maček (je velik in dolgih nog) prejema 1,5 enote zjutraj in zvečer, kar najlažje in najnatančneje odmerim s 40 IU brizgami. Igle sva testirala v treh različnih velikosti in se odločila za velikost 0,45 x 16 mm. Pri malenkost debelejših in daljših iglah je pri vbodu sledil kratek jok, pri malenkost tanjših in krajših pa se je po enem tednu vrednost glukoze v krvi povišala. Po mojih izkušnjah igle, krajše od 15 mm, niso dovolj dolge za učinkovito dostavo inzulina pod kožo; vsaj za Gerija ne.

foto: Nina Špegel (na fotografiji njen Geri)

Bistveno je merjenje koncentracije glukoze

Merjenje koncentracije glukoze v krvi je bistvenega pomena na začetku pa tudi kasneje za vzdrževanje ali po potrebi prilaganje doze. Morda je merjenje koncentracije glukoze v krvi mačk še najbolj zahtevno opravilo, ki pa se ga je – tako kot dajanja inzulina – najboljše lotiti v okviru igre. Najbolj enostavno boste kapljico krvi iz kapilar na robu ušesa odvzeli, če bo maček čepel ali ležal. Da bo odvzem kapljice krvi z lanceto čim hitrejši, je treba mačja ušeska ogreti – in to najlažje naredimo z masažo. Mački božanje in masažo obožujejo, zato jih lahko masiramo po glavi in robovih ušes. Najlažje je kapljico krvi pridobiti z varnostno lanceto za enkratno uporabo globine 2,2 mm (uporabljam Wellion lancete z oznako 23G). Varnostne lancete za enkratno uporabo imajo pokrovček, ki je mačkom zanimiv. Merjenje koncentracije glukoze s kapljico krvi, odvzete z roba ušes, vam bodo pokazali in opisali v veterinarski ambulanti, se pa pri tem postopku in uporabi omenjenih lancet same igle ne vidi in tudi bolečine mački pri tem ne občutijo.

foto: Nina Špegel (na fotografiji njen Geri)

Obvezna prva pomoč za morebitni glikemični šok (‘hipo’)

Poleg inzulina, brizg in igel, ki jih sestavimo v injekcijo, lancet, merilnih lističev in glukometra je obvezna še prva pomoč pri morebitnem hipoglikemičnem šoku. Če se vrednost glukoze drastično zniža, je lahko to za mačka usodno. Zato je pri roki vedno treba imeti glukozo z dodanim magnezijem, ki ga kupite v lekarni ali na veterini, uporaben pa je tudi med. S sladkorno zmesjo ali medom ob morebitni hipoglikemiji izdatno namažete dlesni, jezik in gobček. Iz izkušenj je za takšne trenutke bolje imeti pri roki tudi mokro mačjo hrano, ki jo lažje pojejo kot brikete.

Pet let mineva od diagnoze sladkorna bolezen pri Geriju in trenutno jo še vedno uspešno obvladujeva. Veselim se vsakega dodatnega leta, ki ga preživi ob meni.

Nina Špegel

Mačji svet: zelenje je več kot samo mačja trava

Da morate notranjim mačkam obvezno ponuditi mačjo travo, gotovo že veste, vendar ni pa to edina žvečljiva rastlina, ki ji jo lahko ponudite.

Še več: svoji mački lahko kar v stanovanju uredite mini zeliščni vrt, seveda sestavljen iz zelišč in drugih rastlin, ki so mačkam načeloma zanimive in varne: mačja meta, baldrijan, limonska trava …

Če se le da, jih posejte ali zasadite tako, da ima mačka možnost, da se v njih tudi povalja, ker je to za večino notranjih mačk posebno doživetje. Tak zeliščni vrt bo uspel tudi takim, ki so vam vrtnarska opravila španska vas.

Če vseeno dvomite o svojih sposobnostih, poskusite za začetek vsaj mačjo travo posejati v plitek in dovolj širok podstavek, da se bo mačka lahko v njej povaljala.

Lena Gregorčič

 

Poletne tegobe mačk: od sončnih opeklin do pikov insektov

Poletje tudi za mačke prinaša številne tegobe. Tokrat o nekaj najbolj pogostih …

Sončne opekline – posebej občutljive so svetle mačke

Tudi mačke lahko opeče sonce. Če je naša mačka obarvana svetleje, zlasti po glavi in uhljih, ji na konice uhljev lahko nanesemo zaščitno kremo, ki bo občutljivo kožo zaščitila pred UV žarki. Strokovnjaki priporočajo posebne kreme, namenjene prav hišnim ljubljenčkom, lahko pa uporabimo kakšno bolj naravno, namenjeno otrokom. »Mačke namreč na teh izpostavljenih delih dobijo sončne opekline, ki lahko dolgoročno vodijo do pojava rakavih sprememb. V skrajnih primerih je potreben kirurški poseg ali obsevanje,« pojasni naša sogovornica, Zlata Čop, dr. vet. med.

Bolhe in klopi

Če ima naša mačka prost izhod, ali pa če preživlja igralne urice na vrtu, ne pozabimo na zaščito pred zunanjimi zajedavci, predvsem bolhami in klopi. »Že ena bolha lahko na naši mački izleže več kot 50 jajčec na dan, iz katerih se kmalu razvijejo mlade, ki tudi ležejo jajčeca … Invazija je pred vrati,« ponazori Zlata Čop in doda, da so bolhe tudi vmesni gostitelji trakulje.

Nikakor pa ne uporabljamo sredstev, namenjenih odpravi zunanjih zajedavcev pri psih. Številni pripravki so za mačke smrtno nevarni.

Piki insektov

Mačke so rojeni lovci. Posebej mlade preganjajo vse od miši, martinčkov, ptic, metuljev, hroščev do pajkov, čebel, os in sršenov. »Tudi kače se večinoma ne prestrašijo. Seveda občasno prihaja do pikov s posledično bolečino, oteklino. Pogosto je treba poiskati veterinarsko pomoč,« pove Zlata Čop. Slinjenje, pena okoli gobčka, oteženo dihanje – so vse znaki za alarm, saj imajo lahko tudi mačke tako kot mi alergično reakcijo. Tudi v primeru pika kakšnih bolj strupenih pajkov je nujno hitro ukrepanje.

Kako poskrbeti za mačko, ko gremo na dopust?

O tem, kako poskrbeti za mačko, ko gremo na dopust, smo vprašali dr. sci. Zlata Čop, dr. vet. med. iz Veterinarske klinike Lesce.

»Številne mačke se v domačem okolju najbolje počutijo tudi v daljšem času naše odsotnosti, mačjih hotelov pa tudi ni ravno na pretek,« odgovarja sogovornica.

Najti moramo nekoga, ki bo v tem času za našo mačko skrbel, ji dnevno menjal hrano in vodo, ji čistil mačje stranišče in se z njo tudi poigral in pocrkljal. Najbolje je, da je to oseba, ki jo mačka že pozna in se z njo ujame.

Seveda lahko mačka v času naše odsotnosti zboli. »Skrbnika opozorimo, naj bo pozoren, če mačka hrano poje, če pije vodo, če normalno iztreblja v mačji stranišče. Če ni iztrebkov, je lahko mačka zaprta, če ni urinskih lužic, ali so majhne, pa mačka povrhu še čepi v stranišču, gre lahko za težave z vnetjem mehurja, zamašeno sečnico. V tem primeru je treba takoj poiskati veterinarsko pomoč. Tudi če je mačka apatična, brezvoljno poležava, zavrača hrano, jo je priporočljivo peljati na pregled,« še svetuje sogovornica.

Če pa mačko vzamemo s seboj na dopust, zlasti, če gremo v tujino, preverimo, ali ima čip, potni list in vsa potrebna cepljenja.

Preverimo tudi, kako prenaša vožnjo z avtomobilom. »Če to predstavlja prevelik stres zanjo, razmislimo o kakšni drugi možnosti, ali pa se posvetujemo s svojim veterinarjem o uporabi pomirila, mačjih feromonov … V avtu mačko namestimo v večjo kletko s skodelico vode in mačjim straniščem,« priporoča dr. Čopova. Poudarja, da naj bo zaprta v kletki, saj se je že večkrat zgodilo, da je na postajališču pobegnila iz avta.

Tudi na mestu počitkovanja mačke, ki okolja ne pozna, ne spuščamo na prosto oz. le pod nadzorom in s povodcem.

Ko mačka ne spije dovolj vode

Včasih se zdi, da se bo v skodelici z vodo prej nabrala debela plast prahu, kot se bo mačka odločila, da je zdaj pa že res skrajni čas za hidracijo.

V vročih poletnih dnevih se tudi vi prav gotovo sprašujete, koliko vode naj spije mačka, ali pije dovolj in predvsem – kako jo pripraviti do pitja? Pri nekaterih predstavnicah te vrste se namreč zdi, da brez težav mine dan, ko vode niti ne povohajo.

Na to, koliko vode spije mačka, v prvi vrsti vpliva hrana: mačke, hranjene izključno s suho hrano, bodo spile več vode, oz. je potreba po tekočini večja kot pri mačkah, ki so hranjene z mokro hrano ali s surovim mesom. V tem primeru pretežni del tekočine užijejo že s samo hrano. Osnovna priporočena količina vode, ki naj jo mačka zaužije na dnevni ravni, je med 40 in 50 ml na kilogram telesne teže.

Seveda lahko pride do odstopanj, ki so odvisna od mačke, zato naj vam ta informacija služi zgolj kot orientacijska točka. Če mačka spije bistveno več vode, bistveno manj ali skoraj nič, vsekakor ni v redu, saj to lahko vodi v zdravstvene težave. Velike količine zaužite vode na dnevni ravni lahko kažejo na težave z ledvicami, diabetesom … Premalo popite vode pa je lahko vzrok za pogoste uroinfekte, kristale v urinu …

Napačna lokacija ali nepravilna oblika posode

Včasih pa so razlogi za to, da mačka je pije dovolj, povsem banalni – denimo napačna lokacija ali nepravilna oblika posode.

Podobno kot velja za posodice s hrano in mačje stranišče, tudi pri vodi šteje lokacija. Mačke načeloma niso navdušenje nad jedačo in pijačo tik ob prostoru, ki je namenjen iztrebljanju. Ena izmed teorija tudi pravi, da naj bi bili na ločenih mestih tudi posodici s hrano in vodo; mačka v naravi naj ne bi nikoli pila vode v bližini plena – zaradi preventivnega strahu pred potencialno kontaminacijo. Z lokacijo lahko tudi eksperimentirate. Več posodic postavite na različne lokacije in opazujte, če je katera izmed njih pri vaši mački bolj priljubljena kot druga.

Premajhne in preveč plitke posode so lahko prav tako razlog, zaradi katerega mačka ne bo pila vode iz posodice. Razlog za to se lahko skriva v njenih občutljivih brčicah, s katerimi zaznava svet okoli sebe. Poskusite z večjo in globljo posodo, iz katere bo mačka lahko pila, ne da bi si v vodo namočila brke.

Kaj pa, če je težava v stoječi vodi?

Veliko mačk je navdušenih nad tekočo vodo iz pipe, zato jim morajo skrbniki redno odpirati pipe v kuhinji in kopalnici, da se mačka odžeja. Seveda lahko tudi preizkusite ta način, ki bo vaši mački morda bolj odgovarjal kot stoječa voda v skodelici. V takem primeru so še najboljša rešitev t. i. mačje fontane ali napajalniki, v katerih voda neprestano kroži in je v taki, tekoči obliki, bolj zanimiva za nekatere mačke.

Lena Gregorčič

Kronična bolečina pri mačkah

V grobem delimo bolečino na akutno in kronično. Mačke zaradi različnega značaja bolečino zelo različno izražajo. Kako vemo, da mačko pesti kronična bolečina?

»Kronična bolečina je prisotna dlje časa in jo še težje opazimo. Mačke lahko spremenijo obnašanje, kar pripisujemo staranju, vendar običajno slabo vpliva na medsebojni odnos med lastnikom in mačko. Ocenjuje se, da je zelo veliko kronične bolečine pri mačkah spregledane in jih veliko tiho trpi. Pri oceni bolečine je bistven opis lastnika, ki opazuje dnevno rutino mačke,« nam pove sogovornica,  Andreja Kastelic Hrček, dr. vet. med.

Nekaj primerov kronične bolečine:

  • degenerativna bolezen sklepov je eden glavnih vzrokov za kronično bolečino in je lahko prisotna pri 60–90 % starejših mačk. Običajno se mačka manj giblje, manj skače, manj se tudi neguje. Ob božanju bolečega predela pokaže nelagodje ali celo agresijo;
  • rakave bolezni. Nekateri tumorji so zelo boleči, kar vemo predvsem iz medicine ljudi, kjer opisujejo, da 70 % bolnikov z napredovanim rakavim obolenjem trpi bolečine;
  • bolezni ustne votline in zob. Skoraj vse odrasle mačke imajo določeno stopnjo obolenj v ustni votlini (vnetje dlesni, paradontalna bolezen) in veliko procesov je bolečih, vendar pogosto spregledanih, dokler mačka ne zavrača hrane. Pomembno je, da lastnik skupaj z veterinarjem redno spremlja zdravstveno stanje ustne votlnine mačk. Mačke tudi brez zob popolnoma normalno funkcionirajo, pomembno je, da ne trpijo bolečine.

Zdravljenje bolečine

Pri mačkah se bolečino zdravi z multimodalnim prisotopom, kar pomeni, da se proti bolečini ukrepa na več načinov – s protibolečinskimi zdravili v različnih dozah in kombinacijah, pri degenerativni bolezni sklepov je pomembna primerna telesna teža, pogosto pa se priporočajo tudi laserske terapije, akupunkture in fizioterapije.

Pomembno!

»Presnova protibolečinskih zdravil pri mačkah je drugačna kot pri psih in ljudeh, zato je pomembno, da lastniki nikoli ne odločajo o zdravljenju bolečine sami z zdravili za ljudi ali pse, ker je to lahko smrtno nevarno za mačko (npr. paracetamol)! Na srečo imamo v veterini širok spekter veterinarskih protibolečinskih zdravil, ki so dostopna na slovenskem trgu in nekatera tudi prilagojena lažjemu apliciranju mačkam (npr. kot sirup, okusne tablete, obliži). Zdravljenje bolečine je zelo pomembno za dobrobit živali. Ozaveščenost tako lastnikov kot veterinarjev kot tudi dostopnost zdravil je čedalje večja, tako da ni razloga, da bi živali trpele. Skoraj vsak kirurški poseg tudi zahteva še dodatno protibolečinsko terapijo nekaj časa po posegu, zato naj to lastniki zahtevajo od svojega veterinarja. Kakovost veterinarskih storitev lahko ocenite po tem, koliko poudarka veterinar nameni zdravljenju bolečine po posegu.«

Špela Šimenc v sodelovanju z Andrejo Kastelic Hrček, dr. vet. med

Prebavne motnje pri mačkah

Ne glede na to, da mačke ne pojedo vsega, kar jim pride pod smrček, njihovi skrbniki dobro poznajo izbruhane kepice dlak, travo pa tudi hrano.

Večina se jih prej ali slej sreča tudi z diarejo in zaprtjem. Prebavne motnje spadajo med pogoste zdravstvene težave mačk. Kaj vse se lahko skriva zadaj, kdaj sta bruhanje in diareja znak bolezni?

Osameli primeri bruhanja ali driske še niso razlog za preplah. Če pa gre za oboje skupaj oz. za dalj trajajoče težave, moramo raziskati, kje tiči vzrok. V primerih zastrupitve ali zaužitja tujka je stanje urgentno, prav tako v primeru okvare ledvic ali pankreatitisa.

Mačke so znane po bruhanju, a le, ko gre za kepice dlak

V različnih strokovnih virih na spletu in v literaturi naletimo na mnenje, da je bruhanja pravzaprav običajna dejavnost mačk. Po besedah veterinarke Iris Selan, dr. vet. med. iz Veterine Tristokosmatih, mačke največkrat bruhajo zaradi kepic dlak, ki se jim naberejo v prebavilih, nekatere lahko bruhajo zaradi preslabo prežvečene hrane (temu je lahko vzrok slabo zobovje), lahko zaradi prenajedanja, zaradi tujka, ki so ga pojedle …

A zaskrbljenost je upravičena: bruhanje je lahko tudi znak hujših obolenj želodca, jeter, ledvic, mačje kuge, alergije na neko snov v hrani ali zastrupitve. Bruhanje lahko izzove tudi zaužitje tujka, ki ga z bruhanjem poskuša telo izločiti. Včasih je to uspešno in v tem primeru se tudi bruhanje po tem, ko npr. mačka izbljuva kakšno dolgo bilko trave, konča. Problem pa nastane, če se tujek ujame v prebavilih, kjer lahko povzroči številne težave, še posebej, kadar to ni trava, temveč kakšen drug predmet – najbolj problematične so razne nitke in trakovi, ki jih radovedni mačji mladiči med igro pogoltnejo. Pride lahko do nenehnega draženja ali celo do smrtno nevarnega predrtja prebavil.

Bruhanje je lahko tudi znak hujših obolenj želodca, jeter, ledvic, mačje kuge, alergije na neko snov v hrani ali zastrupitve.

Strokovnjaki opozarjajo, da je ob večkratnem bruhanju treba pomisliti tudi na vzroke izven prebavnega sistema – med pogostimi so odpoved ledvic, jeter in vnetje trebušne slinavke. Ta obolenja namreč povzročajo kopičenje toksinov, ki dražijo prebavila. Predvsem pri starejših mačkah je glede na pogostost teh obolenj smiselno naše ljubljenčke redno voziti na krvne preiskave, s katerimi se preveri delovanje ledvic in jeter.

Mačje stranišče: kakšno je normalno odvajanje blata?

Na podlagi vsakodnevnega spremljanja blata naše mačke lahko hitro opazimo morebitne spremembe, ki nakazujejo, da nekaj ni v redu. Zdrava mačka naj bi odvajala vsaj enkrat na dan blato temno rjave barve, ki ni ne pretrdo ne premehko, hkrati pa ne oddaja posebej močnega smrdljivega vonja.

»Težko je reči, koliko je normalno število odvajanj blata na dan, saj je odvisno od več dejavnikov – vrste in količine hrane, starosti, gibanja … Nujno pa je, da se blato odvaja vsaj enkrat na dan,« pojasnjuje Selanova. Svetuje, da smo v mačjem stranišču pozorni na barvo, konsistenco, morebitno prisotnost krvi, sluzi, zajedavcev, tujih predmetov, dlak …

Diareja

Diareja je relativno običajen pojav pri mačkah, največkrat pride in mine. Tudi za to prebavno težavo pa se lahko skrivajo številni različni vzroki – od menjave hrane in notranjih parazitov do virusnega ali bakterijskega vnetja spodnjih prebavil ali zaužitja tujka, ki predstavlja obstrukcijo.

Nevarnost, ki jo prinaša dlje trajajoča diareja, je dehidracija, ki je še posebej problematična pri mačkah, ki že tako ali tako ne popijejo prav veliko vode.

Zaprtje

Obratno od driske je zaprtje, ki po besedah Selanove včasih povzroča še hujše zadrege kot pa diareja. Mačka je zaprta, ko se zelo napenja na stranišču, kjer pa po njenem obisku ni ničesar. Če se to zgodi le poredko, lahko težavo rešimo sami, če pa se ponavlja ali traja dlje, mora podobno kot pri diareji veterinar odkriti vzrok.

Kronične prebavne težave

Če težave (tekoče blato ali bruhanje oz. oboje) ne minejo in če veterinar izključi druge možne vzroke, stroka pomisli na vnetno črevesno bolezen (IBS – sindrom razdražljivega črevesja).

Gre za skupek prebavnih bolezni, ki trajajo dalj časa. Znaki, ki se pojavljajo, so bruhanje, driska (s primesjo krvi), spremembe apetita in izguba telesne teže. Značilno je, da simptomi trajajo nekaj časa, sledi obdobje s popolnoma normalnimi iztrebki, potem pa se znova pojavijo simptomi. Oblike vnetne črevesne bolezni se razlikujejo glede na to, kje vnetje je (v želodcu, v tankem ali debelem črevesu) in glede na to, s katerimi vnetnimi celicami je prežeta črevesna stena. Bolezen lahko nadzorujemo, ozdravimo pa je ne. Pomembna je pravilna dieta in redni pregledi. Do kroničnih prebavnih težav lahko privede tudi stres.

Kako lahko pri blažjih težavah ukrepamo sami doma?

Prvi nasvet veterinarjev je, da ob bruhanju in driski vedno poskusimo vsaj za nekaj časa umakniti hrano. »Da se sluznica prebavil lahko umiri. Pri bruhanju umikamo tudi tekočino, pri diareji pa je lahko tekočina stalno na razpolago,« pove veterinarka Iris Selan. V domači lekarni pridejo prav sredstva proti slabosti, proti diareji in probiotiki.

V primeru diareje stroka svetuje tudi obrok iz lahko prebavljive hrane (kuhan piščanec, riž), po drugi strani pa je bolje, da ne uvajamo večjih sprememb v prehrani. Obroki naj bodo manjši in bolj pogosti, dodamo jim lahko tudi medicinsko oglje.

Da mački olajšamo zaprtje, ji lahko ponudimo malo olivnega olja ali masla, na dolgi rok pa v prehrano vključimo več vlaknin – npr. buče, oz. postopno uvajamo lažje prebavljivo hrano. Proti težavam z zaprtjem pomaga tudi več gibanja in pitje večje količine vode.

Kdaj k veterinarju?

Po izkušnjah in po priporočilih veterinarjev je nekakšno osnovno pravilo tako glede bruhanja kot glede diareje, da, če gre za enkraten dogodek, ni treba, da nas skrbi. Če ima mačka diarejo, ob tem pa tudi bruha, moramo k veterinarju. Če se ob enem ali drugem pojavljajo drugi simptomi, kot so letargičnost, povišana temperatura, odklanjanje vode in hrane, spremenjeno obnašanje, oteženo dihanje, mišični krči, je obisk veterinarja nujen. Če v bruhanju opazimo sledove krvi, je stanje še bolj skrb vzbujajoče. Prav tako je treba k zdravniku, če bruhanje ali diareja trajata dlje časa.

Vesna Bizjak

Mikrosporija pri mački – kakšni so znaki

Mikrosporija je glivična bolezen, ki povzroča bolezenske znake na koži in dlaki tako mačk in psov, kot ljudi.

Poseben pomen ima mikrosporija zato, ker se lahko prenaša tudi na ljudi. Zato je za vsakega skrbnika mačk pomembno, da pozna znake, poti prenosa okužbe in tudi način zdravljenja mikrosporije.

Prenašanje okužbe

Mikrosporija se najpogosteje prenaša z neposrednim stikom živali s sporami glivic. Spore najdemo na okuženi živali, na okuženi opremi za nego ali krtačah, velika koncentracija spor pa je lahko v okolju, kjer se zbira večje število živali, spore pa se nahajajo tudi v okolju, kjer se okužene živali gibajo.

Znaki okužbe

Na srečo ima večina zdravih odraslih mačk že nekaj naravne odpornosti proti tem glivicam in pri teh ni opaziti znakov bolezni. Zato pa se znaki okužbe najpogosteje pojavijo pri mladih mačkah, mlajših od enega leta. Na bolezen so še zlasti občutljive mačke z oslabljenim imunskim sistemom, bodisi zaradi določenih bolezni, bodisi zaradi delovanja nekaterih zdravil.

Mačke z izraženo mikrosporijo imajo lahko spremembe na koži, katerih videz je odvisen od tega, kje se pojavljajo in koliko časa so že tam. Klasična in najpogostejša sprememba na koži je okroglo mesto brez dlake. Kožne spremembe so pogosto v sredini luskaste in krastaste. Značilno je, da se lahko te spremembe večajo. V začetku so videti kot majhni madeži, ki se postopoma večajo. Na spremenjenih delih kože lahko pride do vnetja.

Spremembe na koži se najpogosteje pojavljajo na glavi, uhljih, repu, tudi v krempeljcih, sluhovodu ali na obrazu in nosnem delu (tukaj spremembe bolj spominjajo na avtoimuno bolezen, običajno na tem obraznem delu ne gre za značilne okrogle spremembe).

Če obstaja sum na mikrosporijo, moramo mačko odpeljati k veterinarju, ki mikrosporijo potrjuje na več načinov ter določi zdravljenje okužbe.

Mikrosporija in ljudje

Mikrosporija ima poseben pomen zato, ker se lahko prenese na ljudi. Še posebej so zanjo dovzetni ljudje z oslabljenim imunskim sistemom. Ljudje, ki skrbijo za okužene živali morajo pri ukvarjanju z živalmi uporabljati rokavice in si po opravku skrbno umiti roke.

Pri ljudeh se kožne spremembe pojavijo ponavadi na predelih, ki so bili v stiku s prenašalci mikrosporije – na rokah, obrazu, vratu, tudi lasišču. Spremembe pri ljudeh so običajno v obliki omejenih, pordelih mest, na katerih se lahko koža drobno lušči. Če opazimo take spremembe, se moramo takoj posvetovati z zdravnikom.

 

Zamrznjena in popolnoma podhlajena mačka Fluffy preživela

Mačka Fluffy dokazuje, da imajo mački prav zares devet življenj. Našli so jo zmrznjeno, toda preživela je!

Ko so se njeni skrbniki, sicer doma iz ameriške Montane, vrnili domov, so zagledali Fluffy v kupu snega, nepremično, prekrito s snegom in ledom. Hitro so jo odpeljali na veterinarsko kliniko, kjer je dr. Jevon Clark skušal mačko zopet ‘oživiti’. Bila je tako podhlajena, da njegov termometer sploh ni zaznal njene temperature!

Kaj se je s Fluffy, sicer zunaj živečo mačko, zgodilo, ni jasno, najverjetneje je na njo padla večja količina snega.

Ko so umaknili ledene dele in snežne kepe z njenega telesa, se je Fluffy pričela premikati. Počasi so ji pričeli uravnavati temperaturo in še istega večera je bila že doma. Kot so dejali veterinarji, je njeno preživetje neizmeren uspeh.

‘Mačje osebe’ so bolj pogosto samske kot ‘pasje osebe’, pravi raziskava

Raziskava, ki so jo opravili pri Facebooku je pokazala kar nekaj razlik med mačjimi in pasjimi skrbniki, najbolj odmeva pa tista, da so mačje osebe bolj pogosto samske.

Za začetek razjasnimo, da ne gre za raziskavo kakšne priznane inštitucije. Za njo stoji Facebook, ki pa ima vendarle vpogled v največjo bazo ljudi in v veliko preveč njihovih osebnih podatkov.

Vzeli so vzorec 160.000 Američanov, skrbnikov psov in mačk ter jih analizirali na podlagi podatkov in fotografij, ki so dostopni prek Facebooka.

Glede na podatek ‘samski’ ali ‘v zvezi’ so ugotovili, da je 30% mačjih skrbnikov samskih, medtem ko je pri pasjih osebah ta delež 24 %. Prav tako so ugotovili, da imajo v povprečju ‘pasje osebe’ več prijateljev (na FB). ‘Mačje osebe’ pa so bolj pogosto vabljene na družabne prireditve.

Glede načina življenja je raziskava pokazala, da skrbnike mačk bolj zanimajo ‘notranje’ aktivnosti kot so branje knjig, gledanje filmov in televizije. Žanrsko so skrbniki psov v večji meri ljubitelji ljubezenskih zgodb in – logično – vsega, kar se tiče psov. Mačje skrbnike pa bolj privlačijo animirani filmi, fikcija in znanstvena fantastika.

Kdo se z raziskavo strinja, marsikdo ne, prav gotovo pa smo vsi skupaj enotni v enem – Facebook ve mnogo preveč o nas!