Category: Mačji svet

Toploto zimskega sonca pozimi zamenjajo radiatorji in podobni viri gretja, za katere se zdi, da jih imajo mačke raje kot psi.

Mačke bodo ob prvi priložnosti zaspale na toplem radiatorju, ob toplem grelcu ali pečki.

Ena izmed teorij pravi, da imajo toploto, pravzaprav vročino, zapisano v genih, saj so to v osnovi puščavske živali, potomke afriške divje mačke.

Poleg tega je njihova telesna temperatura v osnovi že nekoliko višja v primerjavi s človeško (37,5 °C do 39,5 °C) in se v prostoru, kjer je sobna temperatura za vas že prijetna, bolje počuti, če je pokrita z dodatno dekico ali pa če lahko popoldanski počitek preživi na toplem radiatorju.

Zaščita pred neposredno toploto radiatorja je smiselna

Brezskrbno poležavanje na radiatorju sicer ne spada v kategorijo nevarnega početja, vsekakor pa ne bo odveč, če boste upoštevali nekaj smernic zdrave kmečke logike: toplota radiatorja ne bo povzročila opeklin, ki bi mačko spravile v smrtno nevarnost, lahko pa pride do manjših zapletov in poškodovane kože na tačkah in smrčku, ki so najbolj izpostavljeni neposredni vročini.

Dejstvo je, da mačka vročine ne bo zaznala, dokler ne bo prepozno, zato je smiselno, da zaščitite radiator z navadno frotir brisačo ali lahko odejo iz flisa in ji tako omogočite varnejše večurno poležavanje.

Če se mačka rada nastavlja drugim virom toplote, kot so razni grelniki, pečke in kamini, pa morate absolutno poskrbeti za ustrezno zaščito oz. ji onemogočiti neposreden stik s toploto.

Če imate doma golo mačko ali mačko, ki ima zaradi različnih zdravstvenih razlogov predele telesa brez dlake, pa morate že sicer poskrbeti za ustrezno zaščito.

Radiatorska ležišča in viseče postelje

Radiatorska ležišča in viseče postelje so cenovno ugodni in odlična rešitev za vse z ožjimi radiatorji, ki mačkam ne nudijo udobja za ležanje in pretegovanje. Poleg tega pa nudijo tudi osnovno zaščito pred neposredno toploto. Res pa je, sa je na koncu vse odvisno od mačjih preferenc – ali jih bodo želele uporabljati; ampak običajno jih premaga želja po ležanju v bližini toplote.

Lena Gregorčič

Usoda prostoživečih nikogaršnjih mačk je pogosto negotova, saj nanje v zunanjem okolju preži veliko nevarnosti.

Zlatko je dolgo let živel sredi travnika, kjer je imel postavljeno svoje zavetje. To zavetje mu je nudilo edini občutek varnosti med dežjem in hudim neurjem, pa tudi kadar so nevestni skrbniki psov sprehajali svoje kosmatince brez povodca. Njegova utica je bila edini prostor, kamor se je sredi travnika lahko zatekel.

Veliko oporo mu je nudil odrasel črni maček, edini prijatelj, ki ga je doletela ista usoda nikogaršnjih. Postal je žrtev nevarnosti v okolju. Nekega dne je namreč preprosto izginil. Zlatko je ostal sam. Vse, kar je imel, je bila utica sredi travnika. Izgubil je svojega najboljšega prijatelja, kmalu zatem pa zaradi poškodbe in kasneje nezdravljenega vnetja očesa še vid. Zlatko je postal slep. Večino svojega časa je preživel tam, kjer se je počutil najbolj varnega, to je bilo v njegovi utici. Hraniteljica mu je zagotovila, da ni bil lačen, a to žal ni bilo dovolj. Dobra gospa nas je obvestila o nesrečni usodi Zlatka in se trudila, da bi ga lahko ujela. Zlatko je namreč v strahu vedno bežal in se skrival pred njo. Kmalu ji je uspelo in z nekaj malo upanja, da bi mu lahko pokazali tudi boljšo plat življenja, smo ga odpeljali na veterino.

Na veterini se je tistega nekaj malega upanja spremenilo v obup. Zlatko je bil poleg tega, da je bil slep, tudi pozitiven na dve prenosljivi mačji bolezni, levkozo in mačji aids, star pa je bil okoli deset let.

Pričakovali smo, da bodo na veterini predlagali evtanazijo. A niso. Tako smo tudi mi začeli razmišljati, da bi mu kljub vsemu ponudili priložnost za novo življenje. V začasni namestitvi se je kmalu sprostil in se začel obnašati kot pravi cartljivi maček. Najraje od vsega je imel konzervice, rad pa se je tudi stisnil k začasnici in predel, dokler ga spanec ni premagal. Vmes smo poskrbeli za kastracijo in čipiranje ter ga z nekaj malo upanja začeli oddajati.

»Odrasel star in slep maček s prenosljivo boleznijo ob vsej poplavi mačjih mladičev nima ravno veliko potenciala,« bi rekli. Vendar je bilo zanj presenetljivo veliko klicev, a po pogovoru in izpostavljanju dejstev, da Zlatko vseeno potrebuje posebno nego, so vsi obupali. Največji strah je potencialnim posvojiteljem predstavljal strah pred (pre)hitro izgubo posvojenega mačka. To je na žalost najpogostejši razlog, da so odrasle in t. i. pozitivne mačke med težje posvojljivimi. Vendar ne gre spregledati dejstva, da tisti, ki že imajo izkušnje z mačkami s posebnimi potrebami, navadno posvajajo samo te. Pravijo, da se v njih skriva poseben čar, ki ga lahko prepoznaš le, če jim odpreš vrata svojega doma in seveda srca.

Nekega dne se je nepričakovano oglasila prijetna gospa, ki je želela postati njegova družina. Po prvem obisku smo počakali nekaj tednov in šele po tehtnem razmisleku sklenili, da se dogovorimo za posvojitev.

Zlatko zdaj živi v svoji utici sredi mesta, ki je veliko stanovanje. Na voljo ima samo udobje in najljubše konzervice in, kar je najpomembneje, ljubečo skrbnico, ki mu omogoča občutek varnosti in zaželenosti prav vsak dan. Vsem, ki jih sprejmemo pod svoje okrilje, želimo pokazati tudi lepšo plat življenja. Zlatko je morda res ne bo nikoli videl, jo bo pa preko nežnih dotikov in šepetajočih besed zagotovo občutil.

Nikogaršnje mačke v resnici niso nikogaršnje, saj je vsaka med njimi potomka lastniške mačke. Posledice nenadzorovanega razmnoževanja in neustrezne oskrbe pa lahko trpi še veliko njenih potomcev. Teh zagotovo ni malo, saj lahko ima ena mačka v dobrem letu v povprečju kar 12 mladičev. Ti pa zagotovo ne bodo vsi imeli te sreče, da bi bili del odgovornih domov. Teh je vedno premalo, mačk pa žal preveč. Edina rešitev oz. preventiva za zmanjševanje nikogaršnjih mačk je sterilizacija oziroma kastracija.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Praskalniki za mačke so obvezen del mačjega pohištva, sploh če imamo izključno notranjo mačko. Na kaj paziti pri nakupu?

Nekatere mačke kupljenega praskalnika nočejo uporabljati in lastnik se v tistem trenutku sprašuje, kaj je vednar narobe. Včasih se je treba tudi uvajanja mačke na praskalnik lotiti taktično, predvsem pa morate izbrati praskalnik, ki bo ustrezal potrebam in željam vaše mačke.

Praskalnik je obvezen del mačjega pohištva

To drži zlasti, če je vaša mačka izključno notranja. Zunanje mačke in mačke, ki živijo varno kombinacijo notranje-zunanjega življenja, dobršen del praskanja opravijo tam, kjer jim ga je namenila narava – po drevesih, deblih, štorih. Notranje mačke te možnosti nimajo, zato si izberejo podlago za praskanje, ki jim najbolj ustreza: preproge, kavč, postelja, tabureji, stoli in dodatki iz umetnega usnja ter druge tekstilne površine, ki prijetno delujejo na njene krempeljčke.

Če pustimo ob strani uničevanje pohištva, je praskanje popolnoma naravno vedenje mačke, ki ga ne smemo kaznovati. Mačka s praskanjem ne skrbi samo za brušenje krempljev, temveč tudi označuje svoj teritorij, sprošča stres ter med drugim preteguje hrbtenico in vratne mišice. Kako torej poskrbeti, da bo to počela na praskalniku?

Horizontalno ali vertikalno?

V trgovinah za živali imamo načeloma na voljo dve vrsti praskalnikov: horizontalne in vertikalne. Horizontalni praskalniki so bolj podloge za praskanje, ki ne grejo v višino, vertikalni praskalniki pa so »klasični« praskalniki.

Podloge za praskanje so navadno narejene iz sisala ali kartona in niso nič več kot to – zgolj in samo podlaga za praskanje. S tem seveda ni nič narobe, nekaterim mačkam bo taka praskalna površina ustrezala, medtem ko druge potrebujejo še višino. Podloge so krasna rešitev za vse mačke, ki si kremplje rade brusijo na preprogah in jih življenje na višini ne mika preveč, morda tudi zaradi tega, ker zaradi prevelike telesne teže ne zmorejo več gibkih skokov. Vertikalni praskalniki pa so odlični za vse, ki bi poleg praskanja rade tudi plezale in se skrivale visoko pod stropom.

Mačja drevesa – praskalniki, ki gredo v višino (in tudi širino)

Načeloma jih delimo na nizke (do 40 ali 60 cm višine), srednje (do 150 ali 180 cm višine) in visoke (+180 cm oz. take, ki segajo do stropa). Najbolj »prestižni« ne gredo samo v višino, ampak s številnimi predori, duplinami in drugimi povezovalnimi elementi tudi v širino. Omejitev pri izbiri je tako samo velikost prostora, debelina vaše denarnice in seveda, posebne želje vaše mačke.

Zakaj? Velike mačke se bodo na majhnem (nizkem) praskalniku težko v celoti pretegnile – kot zapisano, praskanje je povezano tudi s pretegovanjem hrbtenice. Mačke, ki so bolj plašne ali so bolj pod stresom, bodo gotovo bolj uživale na praskalnikih, ki jim bodo s kakšno duplino omogočili prostor za skrivanje in odmik na višino, od koder bodo opazovale okolico na varnem. Hiperaktivne mačke potrebujejo praskalnik, ki jim je v večji izziv in omogoča različne vragolije. Večji praskalniki so prav tako primerna izbira za gospodinjstva z več mačkami (če se razumejo med sabo – ne pozabite, praskanje je povezano tudi z označevanjem teritorija), v nasprotnem primeru je verjetno bolj pametno, da se odločite za ločene izdelke.

Ne pozabite na primerno uvajanje

Nakup praskalnika še ni zagotovilo, da ga bo mačka tudi uporabljala. Ko boste domov privlekli praskalnik, dajte mački možnost, da ga najprej spozna (prevoha praskalnik, embalažo …) od daleč. Prva pomoč pri uvajanju je, da mačjo tačko »pogrebete« po steblih iz sisala ali pa jo na praskalnik spravite prek igre in s pomočjo njene najljubše igračke. Dober trik, ki vam je lahko v pomoč, je tudi mačja meta ali baldrijanova korenina, če seveda mačka v stiku z eno ali drugo doživlja ekstazo. V tem primeru praskalnik poškropite z mačjo meto ali baldrijanom (uporabite ju lahko tudi v posušeni obliki, igračkah … kar imate pri roki) ter jo tako poskusite povezati z novo pridobitvijo.

Ne glede možnost, ki jo boste izbrali, bo prav gotovo potrebnih nekaj ponovitev. A če boste pri tem uspešni, ste mački zagotovili idealen prostor za sproščanje in tudi vaš kavč bo ostal cel.

Še o dveh možnih razlogih, zakaj mačka je mara praskalnika, si lahko prebere tukaj. 

Lena Gregorčič

Popolnoma nič neobičajnega ni, če se vaša mačka boji neviht in vsega, kar spada zraven – bliskanja, grmenja, sunkovitega vetra …

Kot vestni in odgovorni skrbniki moramo mački omogočiti, da bo čas trajanja nevihte preživela čim bolj mirno in da se bo sčasoma strahu znebila.

Nevihte so lahko enako stresne kot pokanje petard

V prednovoletnem času se veliko govori o strahu živali med pokanjem petard. Dejstvo je, da so lahko nevihte prav tako stresne kot pokanje in lahko mačko pahnejo v enako tesnobno stanje kot petarde. Za pokanje vsaj približno vemo, da je na sporedu bolj kot ne v prazničnem času, medtem ko so nevihte prisotne praktično čez vse leto, enkrat v bolj in drugič v manj intenzivni obliki.

Če vaša mačka postaja čedalje bolj nemirna, ko se nad nebom začnejo zgrinjati temni oblaki in prižigati strele, če zmedeno bega po stanovanju ali celo spušča čudne glasove, ki so bolj kot mijavkanju podobni gruljenju, ter išče zatočišče, potem je brez dvoma prav, da ukrepate še z večjo mero pozornosti. V najhujših primerih se lahko mačka od strahu tudi polula. Nikar je na kaznujte, saj boste s tem njen strah samo še poglobili.

Kako mački olajšati tesnobo in paniko med nevihtami?

• Mačka naj nevihto preživi na toplem in suhem

Če imate notranjo mačko, druge možnosti tako ali tako ne pozna, če pa ima možnost zunanjega izhoda, pa poskrbite, da bo čas nevihte preživela znotraj: na toplem in suhem, kar ji daje varno zatočišče. Mačke, ki nevihte preživljajo zunaj, se lahko v paniki zatečejo v klet, kjer lahko po spletu okoliščin ostanejo ujete tudi več dni; seveda pa lahko zaradi panike in nagonskih odzivov pride tudi do česa hujšega.

• Omogočite ji varen brlog, kamor se lahko skrije

Prestrašena mačka bo v stanovanju že nagonsko iskala prostor, ki ji bo omogočal varno preživetje nevihte, a to ni nujno njen sicer najljubši prostor za poležavanje. Verjetno se bo najraje zatekla pod posteljo ali za kavč, skratka nekam, kjer bodo zvoki iz okolja (grmenje, udarjanje dežnih kapelj po strehi, grmenje, toča …) vsaj nekoliko zadušeni. V takem trenutku je edino pravilno, da mački omogočimo dostop do zatočišča.

Nevihta sredi vrhunca ni primeren trenutek, v katerem bi mačko na silo naučili, da to ni nič hudega. Izpostavljanje taki stresni situaciji lahko prinese nasprotni učinek – večjo paniko in poglabljanje strahu, ki se bo ob naslednji nevihti izkazalo v samo še slabši obliki.

S svojim obnašanjem lahko naredite več, kot si mislite

Če se boste še sami prestrašili mačkinega odziva in začeli panično skakati naokoli in za njo, jo poskušali pomiriti tako, da jo boste želeli zvleči v naročje, kljub temu da si ona tega ne želi, in po možnosti ob tem še sopli ali vpili, naj se umiri, saj ne veste, kaj narediti, boste naredili veliko škode.

Živali čutijo in se odzovejo tudi na naše čustveno stanje, zaradi katerega se lahko pomirijo ali vznemirijo. Ko mačka meni, da je življenjsko ogrožena, ob sebi potrebuje stabilno oporo. Včasih je dovolj že to, da ste v trenutkih hude stiske nekje v bližini; ko se ona skriva za kavčem, vi nemoteno opravljajte svoje delo dalje in ji od časa do časa namenite kakšno spodbudno besedo ali jo pokličite po imenu.

Crkljati ali ne?

Če mačka med nevihto išče vašo pozornost in sili k vam naročje, je odgovor absolutno – da. Včasih je veljalo prepričanje (v katerega na žalost verjamejo še mnogi), da lahko s takim početjem strah in stres zaradi nevihte samo še okrepite. Toda če žival v kritičnih trenutkih išče oporo, je ne moremo zavrniti. Vsekakor pa je ne silite v naročje, če si v takih trenutkih ne želi vaše bližine.

Preusmeritev pozornosti

Pri strahu, paniki in tesnobi je najhujše čakanje na ‘naslednji udarec’, ki je v tem primeru blisk ali grmenje, zato: zagrnite zavese ali spustite rolete in tako omilite stres zaradi svetlobnih efektov na nebu ter prižgite televizor ali radio in poskusite zvoke ublažiti z glasbo. Izberite mirnejše melodije, na spletu lahko najdete celo posnetke z glasbo, ki naj bi zaradi posebnih frekvenc delovala pomirjujoče na mačke, najdete pa tudi različice za pse.

Če je strah pred nevihtami srednje prisoten, lahko mačko poskusite zamotiti z igro ali priboljški. Če je od strahu popolnoma obnemela, verjetno ne bo kazala interesa in jo je boljše pustiti pri miru, če pa so nevihte zanjo zgolj srednje moteče, pa ji lahko preusmeritev pozornosti konkretno olajša nastalo situacijo.

Nekateri skrbniki mačk imajo dobre izkušnje tudi s počasnim navajanjem na nevihte preko zvočnih posnetkov na nizki glasnosti, seveda za kratek čas in ob upoštevanju stresa, ki ga to povzroči mački. Če je ta prevelik, potem to ni rešitev, ki bi bila primerna. Načeloma pa naj bi se mačka ob kratki in tihi izpostavitvi navadila na tovrstne zvoke, ki ji ne bi povzročili več toliko tesnobe, ko bo šlo za res, se pa morate zavedati, da je to dolgotrajen proces.

Potrpežljivost in razumevanje

Nekatere mačke se sčasoma navadijo na nevihtno dogajanje, druge se bodo neviht bale celo življenje. Ključno je, da ji neprijetno situacijo poskusite čim bolj omiliti in da jo za vedenje, ko je pod velikim stresom, nikoli ne kaznujete. Ne pozabite, da je vsaka mačka bitje zase in ji bo pri lajšanju stresne situacije morda pomagalo nekaj, česar tokrat nismo omenili. Ključno je, da ne obupate.

Lena Gregorčič

Selitev ni enostavna, če pa si dom delimo z živalmi, še toliko manj. Predvsem mačke so precej navezane na dom in novo okolje zanje predstavlja stres.

Mačke so teritorialne živali in nerade zapuščajo svoj dom. Zaradi tega jih moramo na selitev navajati postopoma, najbolje je, da začnemo s pripravami že pred selitvijo.

Mačko navadimo na transportni boks. To najlažje naredimo tako, da ga pustimo odprtega, mačka pa naj ima prost vstop vanj in iz njega. Posodico s hrano umaknimo od tam, kjer jo je mačka do sedaj imela in jo hranimo zgolj v transportnem boksu. Skušajmo se z mačko poigrati v njem in ji nastaviti kakšno igračko ali celo mačjo meto, ki na mačke deluje pomirjujoče.

Od mačke je odvisno, kako bo prenesla selitev, mačke se razlikujejo. Nekatere se hitro privadijo, druge potrebujejo svoj čas. Pomembno vlogo igra tudi starost in navezanost na oskrbnika.

Ko je selitev tu, si lahko pomagamo z raznimi naravnimi preparati, kot so feromoni ali igračka z dodatkom mačje mete. Lahko si pomagamo tudi z eteričnimi olji badrijana in sivke.

Mački nov dom skušajmo urediti tako, da bo čim bolj podoben njenemu prejšnjemu prebivališču. Morda je za začetek še najbolje, da ji izberemo najbolj miren kotiček v hiši, ter tam postavimo mačje drevo, igračke, pesek. Z mačko se prve dni skušajmo čimveč igrati, jo zamotiti in jo pogosto crkljajmo. Ko se bo navadila na en prostor in se bo počutila domače, ji lahko predstavimo še preostali del njenega novega prebivališča.

Če je bila mačka zunanja, bi bilo prav, da se prve dni izogibamo spuščanju mačke ven brez nadzora, saj lahko odide iskat svoj »izgubljeni« dom. Če je le možnost, jo imejmo prve tedne v hiši in se z njo več ukvarjajmo. Prednost je, če je mačka vajena na oprsnico, potem ji lahko nataknemo dolgo vrvico in jo imamo pod nadzorom.

V primeru, da postane situacija neznosna in mačka ves čas mijavka in praska po vratih, ker želi ven, pa bo morda rešitev v tem, da ji naredimo t.i. mačjak. Lahko eksperimentiramo z raznimi žicami, ograjami, lesom in mački naredimo pravi pustolovski park. Ker bi bil ograjen, ne bi bilo nevarnosti, da se mačka izgubi, da jo povozi avta, zastrupi ali da jo poškoduje sosed ali kakšna žival.

Anja Kosi

Življenje zunanjih mačk je resda na prvi pogled mnogo bolj svobodno kot življenje notranjih mačk, toda v resnici se prevelikokrat ta svoboda prehitro konča.

Z dobrimi nameni odpremo naši novi in še čisto mladi ter neizkušeni mački vrata v zunanji svet. »Naj izkusi svobodo« si sami pri sebi mislimo. »Saj bo prišla nazaj, ko bo lačna.« Meseci minevajo in mačka se vsako noč vrne na svoj večerni obrok. Neke noči pa mačke ni od nikoder. Spet se tolažimo in menimo, da se bo že vrnila. Ker minejo dnevi, naposled tedni, mačke še pa kar ni, obesimo letake in pokličemo lokalna zavetišča. Mačka, ker ni čipirana, tako kot večina slovenskih mačk, se nikoli ne najde. Kdo ve, kaj se je z njo zgodilo. Lahko, da jo je povozil avto, zastrupil sosed, poškodoval sosedov mulc. Lahko, da je preprosto izginila, ker jo je nekdo ukradel. Vse te stvari in še mnoge druge povzročajo žalostno dejstvo, da je povprečna življenjska doba zunanjih mačk, drugače dolgožive vrste, le usodnih pa let.

Ljudje se ne zavedamo, kakšna odgovornost je imeti žival

Ko si omislimo žival, moramo vedeti, da zanjo prevzemamo svojo odgovornost. Odgovornost pomeni, mački zagotoviti kakovostno hrano, cepljenja, čipiranja, opremo in veterinarske preglede.

Odgovorno skrbništvo pa ne zajema samo omenjenega, pač pa tudi to, da bomo zagotovili varnost naše živali in da bomo poskrbeli, da ne bo ogrožala drugih ljudi in živali. Pa tudi, da ne bo brezglavo tekala po sosedovih vrtovih in opravljala fizioloških potreb kar sosedu pred pragom. Marsikdo zato ne prenese mačk, jih poškoduje ali zastrupi.

Nekastrirane živali in zaskrbljujoča problematika v zavetiščih

Ali imate mačko, ki jo spuščate ven, po možnosti nekastrirano/nesterilizirano? Se zavedate, da ste s tem pripomogli k že preveliki problematiki in poplavi mačjih mladičev? Obiščite zavetišče in ko boste videli vse te brezdomne mačke, zavržene matere s celotnim leglom, dudarčke brez mater, ki jih tamkajšnji prostovoljci skušajo obdržati pri življenju zaradi malomarnosti nekoga drugega.

Dejstvo je jasno. Mačk je preveč. Ni plemenito dejanje, da marsikdo ne cepi, razglisti svojih mačk, marsikatera zunanja mačka ima tako imenovano mačjo levkozo, mačji aids, ki se prenaša, usoda takšnih mačk brez ustrezne veterinarske oskrbe je pogosto pogubna.

Lastniki velikokrat sploh ne vedo, da ima njihova mačka dvakrat letno potomce, ki jih je skrila nekje za hišo ali celo proč od nje. Za samo mačko ni zdravo, da ima premlada potomce in to večkrat letno. Mačka je svoje prvo leglo sposobna imeti takoj, ko doseže spolno zrelost. t.j. že pri 5 mesecih. Ena sama mačka ima povprečno od 1-8 mladičev. Zdaj si pa zamislite, če ima recimo samo ena mačka iz legla vaše mačke potomce, koliko potomcev to znese in kakšna problematika in začaran krog sta to.

Nemalo je zgodb, ko mladički nekje za grmom, v hlevu ali za hišo v mukah poginejo, saj niso razgliščeni in primerno oskrbovani. Nemalokrat jih ljudje na vaseh kar sami umorijo, ker se jim zdi preventivna sterilizacija tako draga in odveč, pa raje ubijajo mladiče vsako leto.

Ozaveščanje je ključ do izboljšanja te problematike. Ljudje moramo prevzeti odgovornost za svoje živali. Notranjim mucam prav nič ne manjka, nasprotno. Ljudje, kot sem sama, se dnevno ukvarjamo z njimi, jim omogočimo sobna plezala, igrače in jih zaposlimo, se z njimi igramo, da pokurijo odvečno energijo. Takšne mačke ne poznajo krutih oblik smrti, nalezljivih bolezni, boja za obstanek, pretepov s sosedovimi mačkami, krutih izgub potomcev, zastrupitev … Zdi se mi prav, da se ljudje oborožimo s vsem znanjem, preden gremo v lastništvo katerega koli živega bitja.

Anja Kosi

Ko si zaželimo novega hišnega ljubljenčka, je cena velikokrat tista, ki premami in odloči o končnem nakupu. Pri mačkah ni prav nič drugače.

Moramo pa se zavedati, da s tem, ko se podpira ‘črni trg’ pri nakupu živali, podpiramo tudi njihovo mučenje, farme in posel tistih, ki jim gre zgolj za zaslužek, za živali jim je malo mar.

Razlika med vzrediteljem/prodajalcem/preprodajalcem

• Vzreditelj: Ima leglo registrirano, pari rodovniške živali z znanim poreklom in opravljenimi zdravstvenimi pregledi predpisanimi za pasmo.
• Prodajalec: Je nekdo, ki nima znanja na področju felinologije, vzreje in navadno pari živali za lastno korist, na zakone se požvižga in se ne zaveda (ali se noče) škode, ki jo povzroča pasmi. Njegova legla niso registrirana, mladiči so vprašljivega porekla in zdravja.
• Preprodajalec: Pari nerodovniške živali in živali z mnogokrat ponarejenim rodovnikom, ki jih uvaža iz Madžarske, Slovaške, Poljske in drugih držav. Uvaža jih iz mačjih tovarn, kjer mačke kotijo po tekočem traku, so bolne, nepregledane, životarijo v kletkah, takšne živali zelo hitro poginejo ali imajo zdravstvene in vedenjske težave.

Najpogostejše laži preprodajalcev in prodajalcev

So »čistokrvni, le rodovnika nimajo«

Prodajalec nikakor ne more dokazati porekla svojih mačk, kaj šele zdravstvenega stanja. Po definiciji kinološke in felinološke zveze Slovenije se živali delijo na rodovniške in mešance. Samo rodovniška žival je pravi predstavnik svoje pasme.

Nehali so sesati pri materi, tako, da so na voljo za takojšnjo oddajo

Mačke v tem obdobju nikakor niso sposobne zapustiti legla. Dobiti morajo še mnogo protiteles in tudi njihova mati jih mora še marsičesa naučiti. V tem obdobju poteka socializacija in dober vzreditelj bo živali navajal na okolje, ljudi, živali, zvoke, čistočo, da bo prihod k novim ljudem lažji.

Cepite jih vi, to ni moja dolžnost

Dolžnost vsakega vzreditelja je, da cepi svoje živali, to je osnova. Živali brez tega lahko umrejo za prenosljivimi boleznimi. Vzreditelj je dolžan mačke cepiti proti trem nalezljivim boleznim: mačji kugi, mačjem nahodu (virusno obolenje dihal) in levkozi.

Dobro preverite vsakega vzreditelja, vaša mačka bo družinski član naslednjih deset in več let. Premnogokrat ljudje jočejo, ker jim žival prehitro zboli ali umre zaradi nepremišljenega nakupa. Ne dajajte denarja zaslužkarjem, saj kjer je povpraševanje, tam je ponudba.

Anja Kosi

Ko gre za nakup pasemske mačke, ljudje poiščejo različne načine. Nekateri zagovarjajo nakup pri znancu, drugi odprejo portal z oglasniki in že držijo mucka v rokah.

Je pa tudi redka manjšina ljudi, ki se zaveda, kakšna so potencialna tveganja in nevarnosti legel, ki niso registrirana pri felinološki zvezi Slovenije.

Definicija pasemske mačke in kako se izogniti lažem prodajalcev

Pasemska mačka je samo tista, ki ima rodovnik in katere starši so pridobili vzrejno dovoljenje. Rodovnik ni nič drugega kot nekakšna osebna izkaznica mačke, na kateri so vpisani njeni predniki, kot dokaz, da mačka res pripada pasmi. Kadar smo v dilemi, ali je naša mačka res rodovniška, pokličemo felinološko zvezo Slovenije ali katerega od felinoloških društev, kjer imajo seznam vseh registriranih rodovniških legel. Ne nasedajte lažem, da so mucki »čistokrvni«, le rodovnika nimajo. Te živali so največkrat iz«vzreje«, ki ne teži k ohranjanju pasme in njenega zdravja, vizualnih in karakternih značilnosti. V ospredju je velikokrat denar. Prodajalci še sami ne vedo ali pa jih ne zanima, kakšno škodo delajo pasmi z vzrejo, ki je mimo vseh predpisov. Zato preverite vsakega vzreditelja.

Dolžnosti odgovornega vzreditelja in zakaj so cene pasemskih mačk tako visoke

• Dober vzreditelj upošteva Zakon o zaščiti živali in mačk ne odda pred zakonsko predpisano določitvijo. Najprimernejši čas za ločitev mladičev od matere je v starosti 12-16 tednov. Nikakor pa ne pri osmih tednih, kot mnogi zmotno mislijo.
• Vzreditelj, ki mu gre v prvi vrsti za dobrobit svojih mačk, bo opravil zdravstvene preglede, ki so predpisani za njegovo pasmo in lahko brez testiranj prenašajo dedno prenosljive bolezni na potomce. Za nekatere pasme je denimo pogoj za pridobitev vzrejnega dovoljenja, da je mačka brez srčnih in kolčnih bolezni. Nekatere pasme so namreč dovzetne za bolezni srca in kolčno displazijo.
• Odgovoren vzreditelj svoje mačke ne bo paril s prvim samcem, temveč po potoval po državi ali celo v tujino, da bo našel samca dobrega zdravja in eksterierja. Cene paritve so različne in tudi skok mora vzreditelj plačati, pa obiske razstav, obiskati mora vzrejni pregled, da njegove mačke pridobijo vzrejno dovoljenje.
• Mačjo mamo in potomce bo hranil z kvalitetno hrano, ki je navadno tudi dražja. K stroškom vzreje sodijo še razstave, saj sta vzreja in razstavljanje med saboj povezani. Stroški razstavljanja ene živali so minimalno vsaj 60 – 100 €, če je razstava enodnevna in v domači državi, v tujini cene hitro narastejo na stotine evrov, treba pa je vključiti še prevoz in prenočitve, če vzreditelj obišče več razstav. Mačke je potrebno tudi cepiti, čipirati, izdati rodovnike, vpisati celotno leglo pri felinološki zvezi, razglistiti in izdati potne liste za celotno leglo. Zelo zaželeno je tudi, da ima mladič opravljena testiranja za FIP, FELV, levkozo.

Cena kvalitetne mačke je takšna zaradi stroškov in odgovornosti dobre vzreje. Medtem, ko prodajalec neregistriranega legla navadno nima nobenih drugih stroškov kot osnove, pa še te zelo rad preskoči. Muck velikokrat niti ne cepi, čipi, niti nima znanja o kvalitetni hrani in oskrbi, kaj šele poznavanju svoje pasme in zdravstvenih težav, ki so dedno prenosljive.

Anja Kosi

Vaša mačka pije dovolj vode? V vročih poletnih dnevih se tudi vi prav gotovo sprašujete, koliko vode naj spije mačka in kako jo pripraviti do pitja.

Osnovna priporočena količina vode, ki naj jo mačka spije na dnevni ravni, je med 40 in 50 ml na kilogram telesne teže. Ali je naša mačka dovolj hidrirana, pa lahko preprosto preverimo sami. Kako?

Privzdignite kožo na hrbtnem delu vratu: če je mačka dovolj hidrirana, se bo kožna guba lepo spustila nazaj na svoje mesto, če pa ji primanjkuje tekočine, bo kožna guba obstala na mestu dlje časa in se bo le počasi spet spustila nazaj.

Lena Gregorčič (izsek prispevka, ki je v celoti objavljen v reviji Moj pes, junij, julij 2020)

Zastrupitve pri mačkah so redkejše kot pri psih. Hrane, ki ni sveža, ima čuden vonj, ali je pokvarjena, se mačka v nasprotju z večino psov ne bo niti dotaknila.

Tudi kakšnim pozabljenim škatlicam s strupi za polže in razne vrtne škodljivce ter strupom za podgane se bo mačka po izkušnjah veterinarke Zlate Čop, dr. med. vet, izognila.

»Nevarnost zastrupitve preži nanje predvsem tam, kjer smo kaj škropili, pa je mačka dobila ostanke strupa na kožuh, tačke. Z lizanjem, nego kožuha ali pa z vsrkanjem preko kože strupi lahko pridejo v telo in povzročijo zdravstvene težave,« pa poudarja sogovornica na skrite nevarnosti vrtičkov.

Znaki zastrupitve se najpogosteje kažejo z živčnimi znaki, preobčutljivostjo, tresavico, bruhanjem, drisko, oslabelostjo. V primeru suma na zastrupitev moramo takoj k veterinarju, saj lahko sicer to vodi v smrt. Pri ukrepanju na kliniki bo v pomoč, če bomo vedeli, s čim se je mačka zastrupila. Posebej nevarni so pesticidi, pa tudi rodenticidi, ki jih mačka lahko zaužije skupaj z mišjo.

Mačke rade jedo travo. Če je ni na voljo, se zlasti notranje mačke lotijo sobnih rastlin. Vedno preverimo, če zanje niso strupene.

Vesna Bizjak, objavljeno v reviji Moj pes