Kako psa pripraviti na prihod dojenčka

Ko se ljudje pripravljajo na prihod dojenčka se v vsem pričakovanju, pa tudi stresu, kaj hitro zgodi, da pozabijo na svojega psa.

Začnejo se priprave, nakupovanje otroških stvari, izbiranje imena, planiranje za prihodnost. V vsej tej naglici pa ljudje izpustijo in pozabijo na zelo pomemben del prihoda novorojenčka domov – navajanje psa na prihod novorojenčka.

Ta proces se začne že pred prihodom novega člana družine. Psa je potrebno navajati na zvok otroškega joka, lahko si pomagamo z predvajanjem različnih posnetkov. Psa je potrebno vnaprej navaditi tudi na otroško sobo in dojenčkov vonj. Priporoča se, da, če je le možno, psa najprej seznanimo z nečim, kar ima vonj po otroku, denimo odejica, v katero je zavit otrok.

Vendar je to šele začetek. Ko dojenček končno pride domov, se delo zares začne. Psu je potrebno postaviti pravila in omejitve, mu pokazati, katere igrače pripadajo otroku in katere so njegove. Zelo pomembno je tudi, da je pes v prisotnosti otroka v povsem mirnem stanju. Če je le možno zato psa vsak dan dobro sprehodimo in mu ponudimo psihično ter fizično zaposlitev. Psa vključujemo v vse dejavnosti z otrokom, kar pomeni hranjenje, igro in tudi sprehode. Na začetku je potrebno psa postopoma uvajati v mirno hojo ob vozičku, tako bodo skupni sprehodi lažji in sproščeni.

Pozabiti pa ne smemo, da tekom otrokovega odraščanja prihaja do sprememb, ki marsikateremu psu predstavljajo težavo. Otrok postaja vedno bolj dejaven in radoveden, kar pomeni, da bo psu sledil iz prostora v prostor. Ker pa otroci nimajo občutka, so lahko tudi zelo grobi do živali. Tudi glasovi otrok predstavljajo marsikateremu psu grožnjo.

Zagotoviti moramo, da ima pes vedno svoj kotiček, kamor se lahko umakne in da je v prisotnosti otroka deležen le najboljših stvari, kar pomeni, da psa hranimo čim več v prisotnosti otroka. Tako mora pes povezati igro, naklonjenost in vso pozornost z otrokom. Kot starši moramo zagotoviti, da otrok v psa ne posega in da mu ne povzroča neugodja. Prav tako pa moramo poskrbeti, da pes ne ogroža otroka.

Žal je še vedno veliko staršev, ki ne prepoznajo nekaterih znakov neugodja, ki jih kaže pes. Mnogokrat zato potem poslušamo o ugrizih psov na domačega otroka. Takšnim psom se navadno nič dobrega ne piše. Zato je vedno bolje preprečevati in se vnaprej dobro pripraviti.

Anja Kosi

Honey – psička, zaposlena kot ‘svetovalka za mehčanje klime v svetovalnici’

Honey ni med, je pa psička medene barve. Šteje sedem let in je posebna psička, kajti ima prav posebno poslanstvo, poklic.

Honey je ‘svetovalka za mehčanje klime v svetovalnici s pomočjo kuža’, kjer skupaj vodiva dejavnosti učenja socialnih veščin. Ona je namreč moja sila pomembna pomočnica, ki z nahrbtnikom pride v svetovalnico takrat, kadar se v njej nekaj dogaja.

Kako se je vse skupaj začelo? Najprej je bila ena velika želja, da bi delali skupaj. S Honey sva prva leta posvetili njenemu kinološkemu šolanju in vzgoji. Potem pa je napočil čas, ko sem jo počasi, strpno in s posluhom do njenih potreb vključevala v svoje delo. Poučevala sem kot učiteljica v prvi triadi osnovne šole. Počasi sva se tri leta s skupaj kalili v osnovni šoli. Vsak petek sva pripravili kakšno skupno urico za učence. Honey je takoj prevzela svojo vlogo mehčanja in sproščanja klime. Tako smo skupaj z učenci in Honey izpeljali številne teme. Honey je pomagala pri osvajanju matematičnih zank in ugank, bralnih težavah, najraje pa je sodelovala pri pogovorih o življenjskih temah. Preko božanja so se učenci sprostili, nekateri umirili, drugi opogumili, da so spregovorili.

Prav zaradi teh trenutkov, ko smo videli, da spreminjamo svoje odnose, se je rodila ideja za svetovalnico, kjer se na delavnicah spreminja odnos do sebe, drugih in narave.

foto_ arhiv Zlato jabolko

Kako poteka dan »svetovalke za mehčanje klime«?

Kako poteka dan »svetovalke za mehčanje klime«? Dan se prične tako, da se najprej odpraviva na dolg sprehod in gibanje. Kako neverjetno in s celim telesom nam izrazijo svojo hvaležnost in navdušenje kužki, ko gremo skupaj v neko gibanje. Midve jo mahneva na hrib, kjer je polno novih vonjav, kjer se predvsem naužije svoje živalskosti z gibanjem, vohanjem, tekanjem. Obe se priklopiva na vir te naravne energije gozda, zemlje, sonca, dežja, vetra, snega, ptičjega petja in neštetih vonjav …

Ko se prijetna sproščenost razlije čez telo, se vrneva domov, kjer se pripraviva na delo. Hrana in pijača, krtačkanje in čohanje ter nazadnje priprava pripomočkov. Tudi nahrbtnika s pismom. Ko primem nahrbtnik v roke, Honey že točno ve, da to pomeni, da se bo nekaj sila finega dogajalo. Pride, vohlja in maha z repom. Zdi se, kot da jo zvija neučakanost in jo strašno zanima, kaj neki piše v pismu, ki ga bo v nahrbtniku prinesla otrokom na delavnico.

Pa še prav ima, otroci so namreč nad njenim pismom, ki ga preberejo na začetku delavnice navdušeni. Smejejo se. Sprostijo se. Zabavajo se, hkrati pa z vso resnostjo začnejo iskati rešitve za odgovore. Postavljajo se jim vprašanja, razmišljajo in pogovor steče. Pravzaprav otroci sami postanejo Honeyini svetovalci. Takole piše v pismu:

»Dragi moji nekosmati prijatelji! Poglejte to fotko. Na njej je moja prva familija. To je moja kužksta mama Saba. Tisto sem pa jaz z mojimi brati in s sestrami. Kaj mislite, kakšno je bilo sodelovanje med kužki v mojem leglu? Kako pa vi sodelujete z vrstniki, moji prijatelji? Bodite fajn. Vaša kosmata prijateljica Honey«

In pogovor se tako začne in prav Honey je tista, ki ga najbolj spodbudi …

Janka Bergel Pogačnik (Zlato jabolko)

Kako psi spodbujajo razvoj socialnih veščin pri otrocih

To, kako dobro psi vplivajo na človeka, ni več nobena skrivnost. Zato so štirinožci postali nepogrešljivi tudi kot delovni psi.

Tokrat bomo predstavili, kako lahko ustrezno usposobljen kuža spodbuja razvoj socialnih veščin pri otrocih. Zapisano izhaja iz osebnih izkušenj, delavnic, na katerih sodeluje usposobljena psička Honey. V aktivnostih imajo otroci in kuža aktivno vlogo. Otroci medsebojno sodelujejo, izmenjujejo izkušnje, se drug od drugega učijo in prepoznavajo koristnost komunikacije in osebnega stika z drugimi ljudmi. Ko v proces učenja vključimo kuža, ugotavljamo, da se izboljša:

  • komunikacija med otroki;
  • poveča vključenost otrok s posebnimi potrebami;
  • dvigne motivacija za dokončanje dela;
  • poveča se participacija;
  • dvigne samozavest introvertiranih otrok;
  • poveča zmožnost empatije;
  • poveča zmožnost obvladovanja lastnih čustev.

To pomeni, da preko dejavnosti s pomočjo kuža otroci postanejo bolj strpni, umirjeni, se lepše vedejo, so bolj pozitivni in se mirneje pogovarjajo, zbrani. Hkrati pa so tudi sproščeni, motivirani in pozornejši do drugih.

Janka Bergel Pogačnik (Zlato jabolko)

Pediater: ‘Otroci, ki odraščajo v pasji družbi so bolj zdravi’

Otroci, ki odraščajo v družbi psa, si zagotovo pridobijo številne za življenje dragocene izkušnje. Kako pa pasja družba vpliva na njihovo zdravje?

Kako pes vpliva na zdravje otroka, predvsem dojenčka, smo vprašali Denisa Baša, dr. med. specialista pediatrije iz Klinike Juventina.

Pravi, da je ob upoštevanju osnovnih higienskih načel sobivanje psa in otroka varno.

»Predvsem si moramo pri negi otroka umivati roke in poskrbeti, da so otrokove stvari res samo v njegovi uporabi. Dobro se je držati tudi pravila, da dojenčka nikoli ne puščamo samega v družbi psa. Sicer pa so raziskave ugotovile številne pozitivne vplive na otroka, če ta odrašča v gospodinjstvu skupaj s psom. Po raziskavah se pri teh otrocih njihov imunski sistem učinkoviteje spopada z okužbami, zaznali so zmanjšano raven stresnih hormonov v krvi. V praksi to pomeni, da so otroci bolj zdravi, imajo boljšo motivacijo, se lažje koncentrirajo, so manj agresivni in so v povprečju bolj srečni,« pove dr. Baš.

Pri tem doda, da številne bakterije v pasji slini navadno za dojenčke in otroke niso nevarne. Nekaj drugega pa so pasji iztrebki, kjer so poleg bakterij, ki povzročajo prebavne težave, tudi zajedavci.

Vsemu temu pa se, po besedah pediatra, izognemo z dobro higieno. Za konec doda, da je v nasprotju z vsemi tablicami, televizijami in računalniki danes družba psa ob otroku zaželena in dobrodošla.

Objavljeno v reviji Moj pes, okt. 2019

Namig za branje za najmlajše: Pet kužkov išče pravega

V teh dneh je morda malce več časa za branje in ker se knjižnice počasi odpirajo, tokrat namig za branje za naše najmlajše.

»Nekoč je bila … Kraljična? Ni govora, nekoč je bila košara. V njej je ležala jazbečarska mamica in kar naprej štela do pet. Pravkar je namreč dobila pet otrok, pet majhnih jazbečarjev.«

Tole je izsek iz knjige ‘Pet kužkov išče pravega’ avtorice Polonce Kovač, ki jo močno priporočamo v branje našim najmlajšim.

Knjiga je primerna za otroke od 1. do 3. razreda in govori o tem, kako pet jazbečarjev, ki se vsi imenujejo na črko B (Bobi, Biser, Bolfi, Bukso in Bubika), a vsak je prav poseben, išče svojega lastnika.

Srečanja otrok in psov

Otroci imajo ponavadi pse zelo radi – če le morejo, se približajo in pobožajo vsakega, na katerega naletijo.

Ko je otrok z nami, smo zanj odgovorni, in če se srečamo s tujim psom, moramo vedno najprej vprašati skrbnika, kakšen je njegov pes oz. ali ga otrok sme pobožati. Šele po skrbnikovi privolitvi otroku pustimo, da se mu približa. Upoštevati moramo, da pes morda ne mara otrok, ker je z njimi že imel slabe izkušnje, ali pa je bolan, poškodovan, utrujen in hoče imeti mir. Plašni psi pa popadejo preprosto iz strahu. Žal se skrbniki pogosto srečujemo z otroki, ki kar planejo na našega psa, kar je tudi za najbolj miroljubnega in psihično stabilnega štririnožca stres, ki lahko sproži obrambni refleks …

Pomembno: otrok naj nikoli ne beži pred psom, ki gre ali teče proti njemu. Če prav se otrok psa boji, mora v takšnem primeru mirno obstati, tako, da je proti psu obrnjen z bokom, roke naj ima spuščene ob telesu in psa naj ne gleda v oči. Tako stoječ otrok za psa ne bo več zanimiv, morda ga bo le ovohal in odšel naprej. Bežeči otrok pa v psu sproži lovski nagon.

Jože Vidic, dr. vet. med (izsek iz prispevka, objavljenega v reviji Moj pes)

Pes premika meje pri otrocih z motnjami v razvoju

Vpliv psa na razvoj otroka je neverjeten tudi pri otrocih in mladostnikih z motnjami v razvoju.

To najbolje ve Irma Golob, učiteljica v oddelku posebnega izobraževanja v centru Cirius, poleg tega pa tudi aktivna članica Ambasadorjev nasmeha. Že osmo leto vsako sredo na delo prihaja v družbi svojega terapevtskega psa 10-letnega borderskega ovčarja Alvina.

Irma je orala ledino na področju rednega vključevanja psov v šolo. To si je močno želela in Alvin se je s svojim prijaznim značajem zdel primeren za to delo. Na srečo je bil posluh ravnateljice za njeno pobudo velik in je Alvinu na široko odprla vrata. S tem pa močno popestrila teden učencem, ki se domov vračajo samo za vikende. Cilj, ki si ga je zadala pri svojem delu, je ustvariti prijetno okolje in vanj prenesti vse tiste ugodnosti, ki jih sicer pes svojim ljudem prinaša v domačem okolje.

»Moji učenci so odrinjeni na rob, zelo malo zmorejo sami in želela sem ustvariti prijetno vzdušje, hkrati pa jih spodbuditi k čim večji aktivnosti, tako motorični kot kognitivni,« pravi. Skupaj z Alvinom jima vse to uspeva. Kot pravi, je Alvin neutruden v tem, da pozdravlja ljudi in stalno išče stik. Tako vedno znova prihaja do otrok v njenem oddelku, jih pozdravlja, nosi žogice, jih opazi, se na njih obrača in jih vabi k igri.

»Alvin ne vidi, da njim kaj manjka. Te otroke vidi kot celoto, tako popolne, kot so. In to je velika prednost. Hkrati pa so moji učenci stalno odvisni od nekoga drugega, vedno se nam morajo podrejati. Zdaj pa lahko oni nekaj naročijo nekomu drugemu in nekateri prvič v življenju dobijo občutek koristnosti. Kdo njih še uboga? Alvin jim zares krepi samozavest. Vidi me, spoštuje me, ceni me, rad me ima. In jaz zmorem!« navdušeno pripoveduje Irma. Hkrati otroci ob pasji družbi razvijajo socialne veščine, saj za Alvina skrbijo, morajo se obnašati tako, da mu bo prijetno. Ker pa gre vendarle za šolo, Irma psa aktivno vključuje v učenje. In kot pravi, je Alvin najboljši motivator in veliko učencev zmore kaj, česar do tedaj še ni. Naj gre za kakšen zanje izjemno težak gib ali pa za napredek v komunikaciji.

Alvin je v Irminem oddelku postal tako močan element in motivator, da ga Irma Golob vključuje v učenje tudi takrat, ko ga ni z njimi. Gledajo fotografije, se učijo barv, rešujejo učne liste, ustvarjajo knjige o njihovem delu z Alvinom, pojejo pesmi in podobno. S psom gre vse lažje.

Špela Šimenc

4 pravila za prijateljski odnos med otrokom in psom

V veliko primerih lahko vidimo, kako sta otrok in pes postala nerazdružljiva prijatelja. A do takšnega odnosa je dolga pot in na tej poti so zelo pomembni starši, da ju spoznajo, učijo medsebojnega spoštovanja in nadzorujejo njune skupne trenutke.

Da ne bi prišlo do neprijetnih položajev so v nadaljevanju predstavljeni štirje zelo pomembni napotki.

Nadzor

Nadzorujte interakcijo med psi in otroki, saj je ta resnično ključnega pomena, vsaj dokler ni kristalno jasno, da sta otrok in pes varna skupaj. Ne gre samo za prisotnost, temveč tudi za natančno opazovanje, preprečevanje otroku, da neprimerno komunicira s psom, in opazovanje pasje govorice telesa, ki sporoča določeno raven nelagodja ob otrokovi prisotnosti in/ali interakciji. Nikoli ne puščajte psov in majhnih otrok brez nadzora. To pomeni, niti za trenutek, tudi če dojenček spi. Psa vzemite s seboj, če zapustite sobo, v kateri otrok spi ali gleda televizijo.

Usposabljanje

V idealnem primeru bi moral biti vsak pes dobro socializiran in vajen stika z otroki in dojenčki. Zato je zelo pomembno, da psa prepričate, da so otroci in dojenčki čudovita bitja. Pes, ki obožuje otroke, bo odpustil veliko neprimernih stvari, ki jim jih bodo nehote storili otroci, kljub vašim naporom pri nadzoru in upravljanju. Pes, ki otroke zgolj prenaša, tega ne bo toleriral.

Učite tudi otroke

Varne interakcije otrok in psov se začnejo z učenjem otrok. Začnite z zelo majhnimi otroki, kako spoštovati in ustrezno komunicirati s psom. Če je otrok še premajhen, da bi razumel, ga morate nadzirati in fizično preprečiti, da bi se neprimerno vedel do psa. Ko se majhni otroci spoznavajo s psom, jim primite rokice ter nežno in počasi božajte psa, da bo prijetno obema. Zelo pomembno je, da otroke naučite, da psi niso igrače. Tudi če vaš družinski pes tolerira, da ga otrok objema, otroku razložite, da naj tega ne prakticira pri drugih psih. Otroka vključite v vadbo z vašim psom, saj se bo otrok tako naučil sodelovanja, spoštovanja in predvsem, kako pravilno komunicirati z drugimi čutečimi bitji.

Pazite na govorico telesa

Vsakič, ko vaš pes pokaže kakršno koli znamenje, da mu ni všeč otrokova prisotnost, morate ločiti psa in otroka, da ju zaščitite. Seveda morate za to razumeti pasjo govorico telesa, da prepoznate, kdaj pes izraža nelagodje.

Vir: Whole Dog Journal

Otroka moramo naučiti osnovnih pravil v odnosu do psa

Največkrat, ko slišimo za zgodbo, kako je nek pes napadel otroka, se to zgodi v domačem okolju. Če si le to deli družina s psom in majhnim otrokom, je treba spoštovati določena pravila.

  • Otrok naj se psu vedno približuje tako, da ga bo ta registriral oziroma slišal. Lahko se namreč zgodi, da bo popadel zato, ker je otrok prišel nenadoma in ga je prestrašil.
  • Psa nikoli ne smemo božati »od zgoraj«. Tudi ko se želimo približati neznanemu psu, mu moramo vedno najprej proti smrčku počasi pomoliti hrbtno stran roke, da jo ovoha. Pobožamo pa ga po plečih ob strani ali po prsih. Nikoli ga ne trepljajmo po glavi.
  • Upoštevajmo čas za počitek in igro. Še zlasti pasji mladič ni kdove kako vzdržljiv. Ko se nečesa naveliča, rad popade tistega, ki ga vznemirja, medtem ko počiva. Ko ugotovi, da je s tem vedenjem učinkovit, mu preide v navado, kar je precej neprijetna oblika neželenega vedenja.
  • »Zadržan ugriz«: mlečni zobje so ostri, človekova koža mora biti za psa že od mladiča naprej »tabu cona«. Psička grizenja za roke ali katerikoli drugi del telesa lahko odvadimo tako, da vsakič, ko nas skuša ugrizniti, zakričimo.
    Enako postopamo, če hoče psiček med igro gristi naša oblačila ali obutev. Psa bomo tako naučili, da bo grizel »nežneje«.
  • Medtem ko pes jé, mu otrok zelo rad »pomaga«, ampak med prehranjevanjem ima tudi naš štirinožni prijatelj rad mir, zato naj ga nihče ne moti. Vznemirjanje med jedjo mu povzroča stres in zelo verjetno bo začel hrano braniti – precej neprijetna in nevarna navada.
  • Nikoli ne hranimo tujega psa, če je v bližini naš pes, in seveda tega tudi svojemu otroku ne smemo dovoliti.
  • Otrok naj psa do določene starosti ne vozi sam na sprehod. Pri tem je vseeno, če je otrok psihično dobro razvit. Največkrat se resda vse izteče dobro, lahko pa tudi pride do napada drugega psa in takrat potrebuje biti ob psu fizično močna oseba.
  • Ko pes počiva, je najbolje, da se z otrokom umaknemo. Na silo zbujen pes se rad vznemiri.
  • Otroku preprečimo, da bi psu jemal njegove igrače. Večina psov v takem primeru ne pozna šale.

POMEMBNO:

Otrok in pes se nikoli ne smeta igrati brez nadzora. Če je treba, še zlasti, če pes v igri ne uživa in je zanj vse skupaj preveč divje, moramo igro takoj prekiniti.

 

 

Pes si ustvarja odnos do otroka na podlagi izkušenj

Pri marsikateri pasmi je med vedenjsko sliko opisano, da imajo njeni predstavniki radi otroke. To je ena najpogostejših neresničnih in nestrokovnih trditev, saj takšnih pasem ni.

Pes si namreč ustvarja odnos do otroka na podlagi izkušenj z njimi in nobena pasma, noben pes nima vgrajenega gena za brezpogojno ljubezen oziroma za dober odnos do otrok.

Če bo otrok do našega psa preveč vsiljiv, ga bo motil med počitkom ali hranjenjem, mu jemal igrače, ga vlekel za uhlje ali rep, ga štirinožec ne bo imel rad.

Pomembno je, ne glede na odnos, ki ga imata otrok in pes, da ju nikoli ne pustimo sama oziroma brez nadzora.

Res je, da v veliki meri otrok in pes postaneta nerazdružljiva, globoko povezana prijatelja. Vemo pa tudi, da je otrok, ki odrašča skupaj s psom v hiši, psihično veliko bolj odprt, razvije celo vrsto pozitivnih čustev, se bolje uči …

Nikakor ne smemo pustiti, da bi otrok kakorkoli trpinčil psa oziroma počel karkoli takega, kar psu ni všeč. Energično pa moramo ukrepati v primeru, če bo pes brez vzroka na otroka renčal. Ko se enkrat začne to dogajati, se stvar ponavadi slabo konča. Lahko tako, da bo pes otroka popadel, in v takšnem primeru bomo morali resno razmišljati o odhodu štirinožca od hiše.

Avtor: Jože Vidic, dr. vet.med., v knjižici Pes, nov družinski član