Category: Otroci in psi

Otroci so pogosto glavni vzvod, da družina v svoj dom sprejme psa. A naj starši ne pričakujejo, da bo skrb za psa samo v domeni otroka.

Čeprav se vse več staršev zaveda velike odgovornosti, ki jo prihod psa prinaša, je veliko tudi takšnih, ki pod pritiski obljub in žalostnih pogledov otroških oči sčasoma popustijo. Velikokrat tudi zato, ker otroci na vse pretege v obljubah nase prevzemajo skrb za psa.

Že samo pričakovanje ob prihodu psa daje otrokom upanje in motivacijo, da dobijo novega najboljšega prijatelja. Kmalu se jim sanje uresničijo in pes postane ves njihov svet. Ure in ure se lahko z njim igrajo in ga opazujejo, medtem ko nerodno stopica po trati. Smejijo se njegovim prigodam, z zanimanjem opazujejo črn smrček in migajoč rep.

Sčasoma pes postane njihov vsakdan in zanimanje zanj upada. Kar je povsem razumljivo, saj imajo otroci nenehno nove in nove želje, izzive in domišljijo, kaj vse jim še lahko ta svet ponuja. Pes v vsem tem ni več tako zanimiv, kot je bil morda prve tedne.

Otrok prične psa dojemati kot obveznost in zaradi tega začne protestirati, ko je treba poskrbeti zanj.  Takrat se v družini pojavijo konflikti, nič hudega sluteč pes pa odrašča naprej.

Največja napaka staršev je, da od otroka pričakujejo, da bo skrbel za psa. Starši so odgovorni za skrb otroka, otrok ima svoje potrebe in želje in ni pravično pričakovati, da bo skrbel za psa. Za psa so – tako kot za otroka, odgovorni starši. Prav bi bilo, da starši poiščejo način, kako spodbuditi otroka k ukvarjanju z psom. Namesto prisilnega druženja in sprehodov bi starši morali naučiti otroka zanimivega ukvarjanja z psom, npr. kako psa naučiti določenih vedenj ali trikcev.

Ob tem se lahko zabavajo tako otroci, kot pes. Združimo prijetno s koristnim, pustimo otrokom otroštvo, odgovornosti pa jih lahko učimo tudi skozi naša dejanja.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Preberite še: 4 pravila za prijateljski odnos med otrokom in psom.

Sobivanje otroka in psa je lahko nekaj najlepšega, pes da lahko otroku ogromno. A le, če enega in drugega pravilno vzgajamo.

Celo poglavje v svoji knjigi Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno je tej tematiki namenila avtorica, veterinarka mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med., spec. za medicino psov in mačk in tudi strokovnjakinja za veterinarsko dermatologijo, ki je pri nas ena prvih, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja.

Takole nam je glede sobivanja otroka in psa povedala na nedavnem srečanju:

”Glede sobivanja otroka in psa je znanih vedno več zdravstvenih pozitivnih učinkov, kaj šele psiholoških. Pasja družba da otroku občutek odgovornosti, sočutje, otrok spozna, da je žival živo bitje, da ima svoje pravice … Ampak vse to samo v primeru, če otroka pravilno vzgajamo. Če pustimo, da otrok psa cel dan muči, od tega ne bo nobenih pozitivnih učinkov. Prva leta otrokovega življenja je nujno njegovo druženje s psom ves čas nadzorovati, včasih ju celo fizično ločiti. Če so psi socializirani na otroke, po navadi z njihove strani ni posebnih težav. Drugače pa je, če pes v življenju ni videl otroka. Je pa tako, da če je kaj narobe med otrokom in psom, se običajno okrivi psa. Večina staršev opazuje, kako krasni so njihovi otroci, tudi ko špikajo psa v oči, ga vlečejo za uhlje, rep, ga jahajo. En tak posnetek, kjer se otrok izživlja nad rotvajlerjem, sem vedno pokazala tudi na predavanjih. Če malo poenostavimo: otrok je mogoče za nekatere pse kot mladiček. V človeških krogih velja, da naj bi bil otrok vljuden in spoštljiv do starejših. Tako vzgajajo tudi psi svoje mladičke. Če otrok pleza po psu, bo pes zarenčal nanj in ga opozoril, kot zarenči tudi na svojega mladička. Mladiček se umakne, otrok pa velikokrat to počne naprej. Toda nikoli se ne bi smelo zgoditi, da pes zarenči na otroka, to je že rdeča luč. Preden pride do tega, ju je treba ločiti. Sicer pa je vse podrobno razloženo v moji knjigi.”

Ko se ljudje pripravljajo na prihod dojenčka se v vsem pričakovanju, pa tudi stresu, kaj hitro zgodi, da pozabijo na svojega psa.

Začnejo se priprave, nakupovanje otroških stvari, izbiranje imena, planiranje za prihodnost. V vsej tej naglici pa ljudje izpustijo in pozabijo na zelo pomemben del prihoda novorojenčka domov – navajanje psa na prihod novorojenčka.

Ta proces se začne že pred prihodom novega člana družine. Psa je potrebno navajati na zvok otroškega joka, lahko si pomagamo z predvajanjem različnih posnetkov. Psa je potrebno vnaprej navaditi tudi na otroško sobo in dojenčkov vonj. Priporoča se, da, če je le možno, psa najprej seznanimo z nečim, kar ima vonj po otroku, denimo odejica, v katero je zavit otrok.

Vendar je to šele začetek. Ko dojenček končno pride domov, se delo zares začne. Psu je potrebno postaviti pravila in omejitve, mu pokazati, katere igrače pripadajo otroku in katere so njegove. Zelo pomembno je tudi, da je pes v prisotnosti otroka v povsem mirnem stanju. Če je le možno zato psa vsak dan dobro sprehodimo in mu ponudimo psihično ter fizično zaposlitev. Psa vključujemo v vse dejavnosti z otrokom, kar pomeni hranjenje, igro in tudi sprehode. Na začetku je potrebno psa postopoma uvajati v mirno hojo ob vozičku, tako bodo skupni sprehodi lažji in sproščeni.

Pozabiti pa ne smemo, da tekom otrokovega odraščanja prihaja do sprememb, ki marsikateremu psu predstavljajo težavo. Otrok postaja vedno bolj dejaven in radoveden, kar pomeni, da bo psu sledil iz prostora v prostor. Ker pa otroci nimajo občutka, so lahko tudi zelo grobi do živali. Tudi glasovi otrok predstavljajo marsikateremu psu grožnjo.

Zagotoviti moramo, da ima pes vedno svoj kotiček, kamor se lahko umakne in da je v prisotnosti otroka deležen le najboljših stvari, kar pomeni, da psa hranimo čim več v prisotnosti otroka. Tako mora pes povezati igro, naklonjenost in vso pozornost z otrokom. Kot starši moramo zagotoviti, da otrok v psa ne posega in da mu ne povzroča neugodja. Prav tako pa moramo poskrbeti, da pes ne ogroža otroka.

Žal je še vedno veliko staršev, ki ne prepoznajo nekaterih znakov neugodja, ki jih kaže pes. Mnogokrat zato potem poslušamo o ugrizih psov na domačega otroka. Takšnim psom se navadno nič dobrega ne piše. Zato je vedno bolje preprečevati in se vnaprej dobro pripraviti.

Anja Kosi

Honey ni med, je pa psička medene barve. Šteje sedem let in je posebna psička, kajti ima prav posebno poslanstvo, poklic.

Honey je ‘svetovalka za mehčanje klime v svetovalnici s pomočjo kuža’, kjer skupaj vodiva dejavnosti učenja socialnih veščin. Ona je namreč moja sila pomembna pomočnica, ki z nahrbtnikom pride v svetovalnico takrat, kadar se v njej nekaj dogaja.

Kako se je vse skupaj začelo? Najprej je bila ena velika želja, da bi delali skupaj. S Honey sva prva leta posvetili njenemu kinološkemu šolanju in vzgoji. Potem pa je napočil čas, ko sem jo počasi, strpno in s posluhom do njenih potreb vključevala v svoje delo. Poučevala sem kot učiteljica v prvi triadi osnovne šole. Počasi sva se tri leta s skupaj kalili v osnovni šoli. Vsak petek sva pripravili kakšno skupno urico za učence. Honey je takoj prevzela svojo vlogo mehčanja in sproščanja klime. Tako smo skupaj z učenci in Honey izpeljali številne teme. Honey je pomagala pri osvajanju matematičnih zank in ugank, bralnih težavah, najraje pa je sodelovala pri pogovorih o življenjskih temah. Preko božanja so se učenci sprostili, nekateri umirili, drugi opogumili, da so spregovorili.

Prav zaradi teh trenutkov, ko smo videli, da spreminjamo svoje odnose, se je rodila ideja za svetovalnico, kjer se na delavnicah spreminja odnos do sebe, drugih in narave.

Kako poteka dan »svetovalke za mehčanje klime«?

Kako poteka dan »svetovalke za mehčanje klime«? Dan se prične tako, da se najprej odpraviva na dolg sprehod in gibanje. Kako neverjetno in s celim telesom nam izrazijo svojo hvaležnost in navdušenje kužki, ko gremo skupaj v neko gibanje. Midve jo mahneva na hrib, kjer je polno novih vonjav, kjer se predvsem naužije svoje živalskosti z gibanjem, vohanjem, tekanjem. Obe se priklopiva na vir te naravne energije gozda, zemlje, sonca, dežja, vetra, snega, ptičjega petja in neštetih vonjav …

Ko se prijetna sproščenost razlije čez telo, se vrneva domov, kjer se pripraviva na delo. Hrana in pijača, krtačkanje in čohanje ter nazadnje priprava pripomočkov. Tudi nahrbtnika s pismom. Ko primem nahrbtnik v roke, Honey že točno ve, da to pomeni, da se bo nekaj sila finega dogajalo. Pride, vohlja in maha z repom. Zdi se, kot da jo zvija neučakanost in jo strašno zanima, kaj neki piše v pismu, ki ga bo v nahrbtniku prinesla otrokom na delavnico.

Pa še prav ima, otroci so namreč nad njenim pismom, ki ga preberejo na začetku delavnice navdušeni. Smejejo se. Sprostijo se. Zabavajo se, hkrati pa z vso resnostjo začnejo iskati rešitve za odgovore. Postavljajo se jim vprašanja, razmišljajo in pogovor steče. Pravzaprav otroci sami postanejo Honeyini svetovalci. Takole piše v pismu:

»Dragi moji nekosmati prijatelji! Poglejte to fotko. Na njej je moja prva familija. To je moja kužksta mama Saba. Tisto sem pa jaz z mojimi brati in s sestrami. Kaj mislite, kakšno je bilo sodelovanje med kužki v mojem leglu? Kako pa vi sodelujete z vrstniki, moji prijatelji? Bodite fajn. Vaša kosmata prijateljica Honey«

In pogovor se tako začne in prav Honey je tista, ki ga najbolj spodbudi …

Janka Bergel Pogačnik (Zlato jabolko)

To, kako dobro psi vplivajo na človeka, ni več nobena skrivnost. Zato so štirinožci postali nepogrešljivi tudi kot delovni psi.

Tokrat bomo predstavili, kako lahko ustrezno usposobljen kuža spodbuja razvoj socialnih veščin pri otrocih. Zapisano izhaja iz osebnih izkušenj, delavnic, na katerih sodeluje usposobljena psička Honey. V aktivnostih imajo otroci in kuža aktivno vlogo. Otroci medsebojno sodelujejo, izmenjujejo izkušnje, se drug od drugega učijo in prepoznavajo koristnost komunikacije in osebnega stika z drugimi ljudmi. Ko v proces učenja vključimo kuža, ugotavljamo, da se izboljša:

• komunikacija med otroki;
• poveča vključenost otrok s posebnimi potrebami;
• dvigne motivacija za dokončanje dela;
• poveča se participacija;
• dvigne samozavest introvertiranih otrok;
• poveča zmožnost empatije;
• poveča zmožnost obvladovanja lastnih čustev.

To pomeni, da preko dejavnosti s pomočjo kuža otroci postanejo bolj strpni, umirjeni, se lepše vedejo, so bolj pozitivni in se mirneje pogovarjajo, zbrani. Hkrati pa so tudi sproščeni, motivirani in pozornejši do drugih.

Janka Bergel Pogačnik (Zlato jabolko)

Otroci, ki odraščajo v družbi psa, si zagotovo pridobijo številne za življenje dragocene izkušnje. Kako pa pasja družba vpliva na njihovo zdravje?

Kako pes vpliva na zdravje otroka, predvsem dojenčka, smo vprašali Denisa Baša, dr. med. specialista pediatrije iz Klinike Juventina.

Pravi, da je ob upoštevanju osnovnih higienskih načel sobivanje psa in otroka varno.

»Predvsem si moramo pri negi otroka umivati roke in poskrbeti, da so otrokove stvari res samo v njegovi uporabi. Dobro se je držati tudi pravila, da dojenčka nikoli ne puščamo samega v družbi psa. Sicer pa so raziskave ugotovile številne pozitivne vplive na otroka, če ta odrašča v gospodinjstvu skupaj s psom. Po raziskavah se pri teh otrocih njihov imunski sistem učinkoviteje spopada z okužbami, zaznali so zmanjšano raven stresnih hormonov v krvi. V praksi to pomeni, da so otroci bolj zdravi, imajo boljšo motivacijo, se lažje koncentrirajo, so manj agresivni in so v povprečju bolj srečni,« pove dr. Baš.

Pri tem doda, da številne bakterije v pasji slini navadno za dojenčke in otroke niso nevarne. Nekaj drugega pa so pasji iztrebki, kjer so poleg bakterij, ki povzročajo prebavne težave, tudi zajedavci.

Vsemu temu pa se, po besedah pediatra, izognemo z dobro higieno. Za konec doda, da je v nasprotju z vsemi tablicami, televizijami in računalniki danes družba psa ob otroku zaželena in dobrodošla.

Objavljeno v reviji Moj pes, okt. 2019

V teh dneh je morda malce več časa za branje in ker se knjižnice počasi odpirajo, tokrat namig za branje za naše najmlajše.

»Nekoč je bila … Kraljična? Ni govora, nekoč je bila košara. V njej je ležala jazbečarska mamica in kar naprej štela do pet. Pravkar je namreč dobila pet otrok, pet majhnih jazbečarjev.«

Tole je izsek iz knjige ‘Pet kužkov išče pravega’ avtorice Polonce Kovač, ki jo močno priporočamo v branje našim najmlajšim.

Knjiga je primerna za otroke od 1. do 3. razreda in govori o tem, kako pet jazbečarjev, ki se vsi imenujejo na črko B (Bobi, Biser, Bolfi, Bukso in Bubika), a vsak je prav poseben, išče svojega lastnika.

Otroci imajo ponavadi pse zelo radi – če le morejo, se približajo in pobožajo vsakega, na katerega naletijo.

Ko je otrok z nami, smo zanj odgovorni, in če se srečamo s tujim psom, moramo vedno najprej vprašati skrbnika, kakšen je njegov pes oz. ali ga otrok sme pobožati. Šele po skrbnikovi privolitvi otroku pustimo, da se mu približa. Upoštevati moramo, da pes morda ne mara otrok, ker je z njimi že imel slabe izkušnje, ali pa je bolan, poškodovan, utrujen in hoče imeti mir. Plašni psi pa popadejo preprosto iz strahu. Žal se skrbniki pogosto srečujemo z otroki, ki kar planejo na našega psa, kar je tudi za najbolj miroljubnega in psihično stabilnega štririnožca stres, ki lahko sproži obrambni refleks …

Pomembno: otrok naj nikoli ne beži pred psom, ki gre ali teče proti njemu. Če prav se otrok psa boji, mora v takšnem primeru mirno obstati, tako, da je proti psu obrnjen z bokom, roke naj ima spuščene ob telesu in psa naj ne gleda v oči. Tako stoječ otrok za psa ne bo več zanimiv, morda ga bo le ovohal in odšel naprej. Bežeči otrok pa v psu sproži lovski nagon.

Jože Vidic, dr. vet. med (izsek iz prispevka, objavljenega v reviji Moj pes)