7 stvari, ki jih prinaša življenje z zlatim prinašalcem

Zlati prinašalec spada med precej priljubljene pasme v Sloveniji. Ta pasma je simpatična in navihana, ko se enkrat vsidra v srce, je težko imeti doma kaj drugega.

Vsaka pasma ima svoje posebnosti, kot seveda tudi vsak posamezni pes znotraj pasme. Kaj pa prinaša življenje z zlatim prinašalcem?

  1. Neverjetno zvestobo

Zlati prinašalci so izjemno zvesti psi, za svojega človeka bi šli na konec sveta. Večina jih je kot senca svojemu lastniku.

2. Nič osebnega prostora

Včasih je to simpatično, včasih pa malo manj, da je pes kadarkoli in kjerkoli svojemu človeku dobesedno za petami. Najraje bi tudi na stranišču pazil, da njegov človek ne bi slučajno padel s školjke.

3. A je to labradorec?

Eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobijo lastniki zlatih prinašalcev je: Ali je to labradorec? Pasmi sta med ljudmi še vedno pogosto zamenjani. A razlika med njima je precejšna, o tem si več lahko preberete tukaj. 

4. Kjer je zlati prinašalec, so tudi odpadle dlake

Zlatim prinašalcem precej odpada dlaka. A prav ta je tudi njihov čudovit okras.

5. Obožujejo otroke

Zlati prinašalci, če so le pravilno socializirani in vzgojeni, obožujejo otroke in so odlični družinski psi.

6. So zlati, niso pa najboljši prinašalci

Sami se bodo odločili, kolikokrat bodo prinesli žogico nazaj, potem se bo lastnik moral s tem ukvarjati sam.

7. Obožujejo nogavice

Kjer nimajo psa se radi pošalijo, da jim pralni stroj je nogavice. Kjer imajo zlatega prinašalca, je jasno, kdo poskrbi, da kar naenkrat ni več nobenega para nogavic.

10 pasem psov, ki potrebujejo veliko gibanja

Gibanje je brez dvoma tista dnevna dejavnost, ki jo vsak pes potrebuje za fizično in mentalno zdravje. Nekatere nekoliko več kot druge.

Nekatere bolj energične pasme psov potrebujejo še posebej veliko gibanja, saj se z zgolj z notranjimi aktivnostmi in igro ne bodo zadovoljila. Kot navaja portal ilovedogscute.com, gre za naslednje pasme:

Borderski ovčar:

Pasma, namenjena čuvanju čred, izhaja iz meje med deželama Anglijo in Škotsko. Sloves dobrega čuvaja, polnega energije, se ga drži še danes. Borderski ovčar je pasma, ki zahteva celega človeka in ves njegov čas.

Belgijski ovčar/Malinois:

To je pes z ogromno energije. Običajen dnevni sprehod še zdaleč ne bo dovolj. Obožujejo tek, igro in plavanje. Dnevno jim moramo nameniti dovolj aktivnosti in gibanja, drugače bodo postali destruktivni in neposlušni. Poleg tega jih moramo utruditi še mentalno, z vajami poslušnosti in delom. To so psi, ki so radi zaposleni in radi delajo z nami.

Bokser:

Ima izjemno veliko energije, zato je treba poskrbeti za obsežne vsakodnevne aktivnosti. Radi tečejo, zato so popoln spremljevalec za rekreativne ali športne tekače, tudi kolesarje. Navaden sprehod za njih ne bo dovolj, zato je priporočljivo tudi večje dvorišče za tek in norčije.

Avstralski ovčar:

Gre za delovno pasmo, ki je izjemno inteligentna in ima zelo visoko raven energije. To pomeni, da nenehno potrebujejo kakšno zaposlitev. Primerni so izključno za visoko aktivne ljudi ali družine, ki lahko psu namenijo veliko svojega časa.

Dalmatinec:

Ta pes ima ogromno energije. So izjemno vzdržljivi in lahko dnevno pretečejo tudi preko 20 kilometrov. Če zadostimo njegovi potrebam po gibanju, so v stanovanju mirni, v nasprotnem primeru pa bo pes neposlušen in uničevalen. Idealno je, če imajo na voljo ograjeno dvorišče za tek, poleg tega pa jim privoščimo še dva daljša sprehoda dnevno, da lahko porabijo svojo energijo.

Weimaranec:

Je primerna izbira le za fizično aktivne ljudi in športnike. Imajo namreč ogromno energije in zato potrebujejo veliko gibanja in teka, sicer lahko postanejo razgrajaški. So izjemno inteligentni, radi ugajajo svojemu lastniku in delajo z njim zato ga bomo hitro in enostavno učili novih ukazov.

Vižla:

To so psi z ogromno energije, zato so primerna izbira za športnike in aktivne lastnike. Le sprehod ne bo dovolj, da vižlo utrudimo je potrebna vsaj ena ura hitrega teka na dan, v vsakem vremenu. Uživala bo tudi ob teku ob kolesu ali na rolerjih. Poleg tega ji zagotovimo tudi psihično stimulacijo. Če ne bomo zadostili njenim potrebam po gibanju, lahko postane uničevalna in vsekakor to ne bo srečen pes.

Nemški ovčar:

So energični psi ki zahtevajo dovolj fizične in psihične telovadbe. Poleg dolgega in aktivnega vsakodnevnega sprehoda ali še bolje teka, ga moramo utruditi tudi psihično – skozi igro, šolanje, učenje trikcev, sodelovanje v pasjih športih ali delovnih disciplinah … To je pes, ki bo briljiral na vseh področjih. Če pa njegove potrebe zanemarimo, bomo imeli neposlušnega, ignorantskega in uničevalnega psa, ki ga ne bomo mogli nadzorovati.

Sibirski haski:

To je pasma, ki je bila ustvarjena za hiter in vztrajen tek na dolge razdalje v ekstremnih pogojih. Imajo ogromno energije in se težko utrudijo. Primerni so izključno za aktivne ljudi in športnike, ki so psu pripravljeni ponuditi dovolj rekreacije. Le počasen dneven sprehod za takšnega psa ne bo dovolj. Če bo imel preveč energije ne bo poslušen in lahko začne uničevati stvari.

Labradorec:

Vsakodnevno potrebujejo dovolj gibanja in aktivnosti (tudi psihičnih), saj labradorec s preveč energije lahko postane uničevalen. Plavanje in prinašanje predmetov sta aktivnosti, ki labradorca brez težav zaposlita za več ur, prav tako radi tečejo. Dolgočasje in osamljenost lahko povzročita vedenjske probleme.

Katja Željan

Bulterier: Njegov značaj je unikaten prav tako, kot njegov videz

Bulterier je pasma, katere videz je nekaj posebnega. Čeprav pri nekaterih ljudeh vzbuja tudi strah in predsodke, lastniki pravijo, da povsem neutemeljeno.

Vzreditelji in lastniki bulterierja opisujejo kot družabnega, aktivnega, pogumnega, samozavestnega, inteligentnega in nadvse zabavnega psa, ki premore veliko nežnosti in se rad ljubkuje, a zna biti včasih tudi trmast. Njegov značaj je menda prav tako kot njegov videz unikaten. In hkrati tak, da bo človeku brez težav hitro narisal nasmešek na obraz.

Jajčasta glava in trikotne oči

Po videzu je bulterier srednje velik pes s čvrstim, mišičastim, atraktivnim in skladno grajenim telesom. Tipična zanj je dolga, jajčasto oblikovana glava z majhnimi trikotnimi očmi črne ali temne barve in črnim, navzdol ukrivljenim nosom. Dlaka je kratka, nekoliko groba, a vendar sijoča. Nežna podlanka se lahko pojavi v zimskem času. Barva dlake je lahko črna ali rjava, rdeče pšenična, bela, tribarvna ali tigrasta. Sicer pa obstajata dve različici pasme, ki pa se razlikujeta samo v velikosti – standardni bulterier in miniaturni bulterier. Če ima standardni bulterier plečno višino od 51 do 61 centimetrov, se višina miniaturnega bulterierja giblje od 25 do 35,5 centimetra. Seveda se standardni in miniaturni bulterier razlikujeta tudi v teži: prvi tehta med 20 in 42 kilogrami, drugi pa med 11 in 20 kilogrami. Miniaturna različica bulterierja ima vse lastnosti standardnega bulterierja, le v kompaktnejši velikosti.

Gladiator med psi ali beli džentelmen?

Čeprav so tega psa vzredili za lov na podgane in za boje z biki – na začetku 19. stoletja so bile bikoborbe namreč na vrhuncu svoje priljubljenosti – pa danes bulterier velja za pravega dobrodušneža in je daleč od podobe agresivne pasme. Je namreč precej nežen in družaben pes. Hkrati je pogumen, aktiven, zabaven, a tudi zvest in poslušen. Je dober čuvaj, a bolj zaradi svojega nevarnega videza in opozorilnega laježa, saj sicer ni agresiven do ljudi. Močno se naveže na družino in je dober ljubljenček za aktivne družine. Do ljudi je izjemno prijazen in ljubeč, zato se ne izkaže preveč dobro kot pes čuvaj. Ne prenaša dobro samote, zato ga ni primerno puščati samega po več ur ali zapirati v pesjak. Potrebuje nenehno človeško interakcijo. Nekateri o bulterierju pravijo, da je pravi gladiator med psi, drugi pa ga imenujejo beli džentelmen. Potrebuje namreč veliko gibanja, pozornosti in psihično stabilnega človeka, ki ga bo znal vzgojiti v prijetnega psa. Zelo pomembna je zgodnja socializacija, zelo se priporoča vsaj osnovno šolanje. Ti psi obožujejo vodo, dolge aktivne sprehode s svojim lastnikom in polno mero crkljanja. Je zelo učljiv, vendar potrebuje disciplino, da ne razvije neželenih vedenj, kot so destruktivnost in agresija do drugih psov. Pri njih je zaradi navezanosti na lastnike pogosta tudi ločitvena tesnoba.

Foto: arhiv Nine Urukalo

Nega in prehrana

Nega bulterierja ni zahtevna. Poleg krajšanja krempljev in čiščenja ušes potrebuje še ustrezno higieno zob in tedensko česanje, da odstranimo odpadlo dlako. Ker ima bulterier pokončna ušesa, lahko vanje zaide tujek, zato psa po tekanju v visoki travi pregledamo. Poleti kužke bele barve namažemo po predelu med očmi in smrčkom s kremo za sončenje in po ušesih, da jih ne opeče sonce.

Odnos do družine in okolice

Bulterier je, podobno kot ostale pasme, družaben pes, če smo poskrbeli za dobro in zgodnjo socializacijo in če pes ni imel slabih izkušenj. »Bulterier je prepričan, da je ustvarjen za druženje, rad ima pozornost, na sprehodih se zna obnašati in rad spoznava nove ljudi in pasje prijatelje,« pravi vzrediteljica Nina Urukalo. Dodaja, da ima pasma zelo rada otroke ter njihovo družbo obožuje in uživa v vlogi njihovega najboljšega prijatelja. Prav tako se dobro razume tudi z ostalimi živalmi, na primer mačkami. »Ne mara pa majhnih glodavcev,« priznava vzrediteljica.

Katja Željan

Rusky toy – samozavestni malček, ki osvoji srce

Kako dobro poznate ruske avtohtone pasme psov? Med njimi je zagotovo najmanjši ruski toy, ki so ga prvotno uporabljali kot čuvaje in lovce na podgane, zelo priljubljen pa je bil med ruskimi plemiči.

Pasma je med leti 1920 in 1950 skoraj izumrla, zato so začeli z načrtno vzrejo, predstavniki pasme pa danes veljajo za zveste spremljevalce in odlične življenjske sopotnike. Tega malega in prikupnega psa, ki pa se svoje majhnosti sploh ne zaveda, nam je predstavila vzrediteljica Teja Bizjak iz Ljubljane.

Kot smo že omenili, je domovina teh psov Rusija, kjer so pasmo vzgojili iz angleškega toy terierja. Eno najmanjših pasem psov na svetu v Rusiji sicer poznajo že dlje časa, izven domovine pa so tega inteligentnega, zaupljivega, zelo živahnega, prijaznega, samozavestnega, poslušnega, učljivega, aktivnega, radovednega, energičnega in nadvse samozavestnega psa spoznali šele po letu 1990. Pasma je bila sicer uradno priznana leta 1996, uradni standard pa je pogojno priznan od leta 2006. Decembra 2017 je pasmo uradno priznala tudi Mednarodna kinološka zveza (FCI). In kako boste prepoznali tipičnega ruskega toyja? V višino predstavniki te pasme merijo med 20 do 28 centimetrov in tehtajo med 1,3 in 2,7 kilograma. Telo ruskega toyja je čvrsto grajeno, elegantno, noge in vrat so dolgi, glava in gobec majhna, oči velike. Predstavniki te pasme so lahko kratkodlaki ali dolgodlaki. Kot zanimivost naj omenimo, da se lahko v istem leglu pojavijo mladiči s kratko in dolgo dlako. Barva dlake je, ne glede na dolžino, lahko črno rjava, svetlo do temno rdeča ali peščena. Dovoljena je manjša bela lisa na prsih in nogah. Pogojno dovoljene so še črna, rjava in modra barva, a ta ni dovoljena po celem telesu. Nega pri kratkodlakih psih ni zahtevna, saj zadošča redno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo, medtem ko je treba pri dolgodlakih predstavnikih pasme dlako krtačiti dnevno. V mrzlih mesecih mora imeti ruski toy oblečen plašček.

Če pade iz roke, si lahko hitro polomi kosti

»Po naravi je ruski toy zelo inteligenten, zaupljiv, prijazen, samozavesten, poslušen, učljiv in radoveden, odlikuje ga tudi velika samozavest. Zaradi teh lastnosti je čudovit hišni ljubljenček. Je namreč pes, ki ni ne prestrašen in ne agresiven. Medse ti psi radi sprejmejo druge ljudi, živali in otroke. Večjo težavo zanje predstavljajo otroci, ki niso vešci pravilnega ravnanja z majhnimi psi. Če jim padejo iz roke, si lahko zaradi svoje majhnosti namreč hitro polomijo kosti,« poudarja vzrediteljica Teja Bizjak, ki hkrati priznava, da so se za pasmo odločili, ker so njeni predstavniki majhni in jih lahko povsod vzamejo s seboj. »Težko bi izpostavila, kaj mi je pri njih najbolj všeč. Všeč mi je vse. So enkratni življenjski sopotniki oziroma družni psi v pravem pomenu besede,« dodaja. Na vprašanje, kakšen mora biti najbolj primeren lastnik za to pasmo, pa odgovarja: »Tako kot za vse ostale pasme tudi za ruskega toyja velja, da mora biti njegov lastnik odločen, dosleden in prijazen, hkrati pa psa vzgaja s pozitivno stimulacijo. Na lastnika in družinske člane je pasma zelo navezana. Naj omenim še, da ruski toy potrebuje redne sprehode in da je primeren izključno za življenje v hiši ali stanovanju«.

Kljub krhkemu videzu ima trdno zdravje

Kot izpostavlja sogovornica, je treba socializaciji psa od vsega začetka nameniti dovolj časa. »Sama delam po metodi, ki je zelo učinkovita, zato so mladički super. Ustrezna socializacija zahteva korak za korakom; če so ti pravilni, bo tudi končni rezultat odličen,« je prepričana sogovornica. Med kinološkimi športi, v katerem se utegne pasma najbolj izkazati, še posebej izpostavlja agility. »Kar nekaj mojih prijateljev s svojimi ruskimi toyji v tej kinološki disciplini dosega odlične rezultate. Seveda si je treba pri vseh predstavnikih pasme vzeti čas za sprehod, saj ruski toy potrebuje dolg sprehod vsak dan,« poudarja. Naj ob tem omenimo, da ti psi ne marajo biti predolgo sami in potrebujejo gibanje. »Če tega ni, se pri ruskih toyjih lahko pojavi uničujoče vedenje,« priznava Bizjakova.

Čeprav je ruski toy morda videti krhko, pa ima pasma po besedah sogovornice trdno zdravje. »Pred nakupom mladiča se je treba dobro pozanimati o opravljenih zdravstvenih testih staršev, predvsem o pogačici in testu oči,« svetuje. Nega psov po navedbah vzrediteljice in poznavalke pasme ni zahtevna, je pa treba ustrezno poskrbeti za zobovje, ščetkanje in striženje krempljev. Pri Bizjakovih ruske toyje kopajo po potrebi. Pričakovana življenjska doba teh prikupnih psov je med 12 in 13 let. In še to: ruski toy ima velikokrat sindrom velikega psa, kar pomeni, da se svoje telesne majhnosti sploh ne zaveda. Zato je včasih kar preveč pogumen v odnosu do drugih, občutno večjih živali, zato naj bo v takšnih primerih lastnik dovolj pazljiv, da ne pride do neljubih incidentov.

Katja Željan

10 pasem psov, ki potrebujejo veliko česanja

Večino psov je treba česati in poskrbeti za ustrezno nego dlake, pri spodnjih desetih pasmah pa moramo pripraviti še kakšen glavnik in ščetko več.

Poleg tega pa tudi precejšnjo mero potrpežljivosti. Vas zanima, za katere pasme gre?

Kodrasti bišon:

Kodrasti bišon ima dvojno dlako: zgornjo kodrasto dlako in mehko, svilnato podlanko. Ta dvojna dlaka ima tudi dvojno funkcijo – pozimi psa greje, poleti pa ga hladi. Njegova dlaka je hipoalergena, zato je nanjo manjša verjetnost alergij. Pomembno dejstvo je, da bišon ne pušča dlake, zato ni bojazni, da bi jo pobirali s pohištva. V obdobju, ko mu dlaka izpada, jo je zato treba izčesavati, da se ta ne bi zavozlala.

Afganistanski hrt:

Njegova čudovita dolga bleščeča dlaka seveda prinese tudi manj čudovito plat – obvezno vsakodnevno česanje. V nasprotnem primeru se lahko dlaka hitro zavozla. Pri česanju uporabljamo redek glavnik. Kopamo ga bo potrebi ter uporabimo balzam za lažje razčesavanje dlake. Mnogo lastnikov, ki svojih psov ne razstavlja, se odloči dlako skrajšati ter poleg rednega česanja doma nego prepusti salonu za nego psov.

Pudelj:

Ta pes ima zelo gosto, drobno skodrano dlako, ki je precej zahtevna za nego, saj se kodri radi sprimejo in zavozlajo. Dlaka mu praktično ne izpada in ne smrdi. Na splošno velja za pasmo, ki je nekoliko bolj primerna za alergike in astmatike.

Portugalski vodni pes:

Nega dlake je pri tej pasmi dokaj zahtevna. Pri predstavnikih pasme sicer poznamo dva tipa dlake, valovitega in skodranega. Valovita dlaka je srednje dolga in mehka. Do približno desetega meseca starosti mladička pri valovitem tipu dlake nega ne predstavlja težav. Kasneje, ko mladič začne menjavati dlako, pa ga je treba postriči, saj se v dlaki pojavijo vozli. Redno ga moramo česati, čistiti ušesa in striči dlake okoli oči, saj, če rastejo v oči, povzročajo solzenje, v skrajnem primeru pa lahko privedejo celo do vnetja oči.

Puli:

Njegova dlaka je dolga, z ozkimi vozli po celem telesu in spominja na vrvico. Nega dlake je zelo zahtevna, saj potrebuje veliko krtačenja. S starostjo postane dlaka zelo dolga, lahko tudi do tal. Možno je striženje, vendar s tem izgubi svojo značilnost.

Komondor:

Težak kožuh je specifika te pasme in je že na pogled njegova najbolj opazna poteza. Sestavljata ga dve plasti dlake. Zgornja trša dlaka se spleta z mehkejšo podlanko, s čimer tvori trajne, močne vrvice. Mladički imajo mehko dlako, ki v prvih dveh letih začne tvoriti svoje prve vrvice, nekje v petih letih pa le-te dosežejo želeno dolžino. Odrasel pes je popolnoma pokrit z vrvicami, ki se spletajo samodejno in rastejo vseskozi življenje psa.

Ameriški koker španjel:

Njegova dlaka je različno dolga, in sicer je po glavi nekoliko krajša in gladka, ob uhljih, po vratu in po prsih pa je razmeroma dolga in puhasta. Dlaka je svilnata na otip in je gladka in ravna. Zelo skodrana ali volnena dlaka ni priporočljiva. Za lepotna tekmovanja je dlaka lahko pristrižena samo toliko, da je razvidna linija telesa. Ostali psi pa so lahko povsem postriženi, saj je to veliko bolj praktično in predstavlja lažjo nego.

Maltežan:

Ima povsem belo enojno dlako, ki skorajda ne izpada. Dlaka je dolga in mu mora padati na vsako stran telesa s prečko po sredini. Dolga je približno dvajset centimetrov oziroma toliko, da se skoraj dotika tal. Dlako na glavi lahko spnete v čopek ali pustite, da prosto pada. Tekstura dlake mora biti svilnata.

Pekinčan:

Čudovita dolga dlaka te pasme zahteva redno vsakodnevno nego in česanje, da se ne lomi in vozla. Poleg tega mu moramo vsakodnevno z vlažno krpo čistiti obraz in oči.

Yorkshirski terier:

Ima dolgo, svilnato dlako, ki ne izpada. Ker je dlaka nad očmi zelo dolga, je običajno speta na vrhu glave v čopek. Zanimivo je, da mu dlaka vseskozi raste in skoraj ne odpada.

Katja Željan

10 pasem velikih psov, ki so pravzaprav nežne dušice

Velike pasme psov lahko delujejo zastrašujoče, a če jih bolje spoznate, lahko ugotovite, da se pod njihovo pojavo pri nekaterih pasmah pravzaprav skrivajo nežne duše.

Vas zanima, za katere pasje velikane gre?

Nemška doga:

Nemška doga spada med največje pasme psov na svetu. Vendar kljub njenemu impozantnemu izgledu velja za zelo prijateljskega, mirnega in pozornosti potrebnega psa, ki pri crkljanju s svojimi ljudmi rad podcenjujejo svojo težo.

Novofundlandec:

Ne pravijo mu zaman nežni velikan. To je pes, ki je izjemno navezan na svojo družino. Novofundlandec je pogumen, predan, zvest in ena izmed najbolj prijaznih pasem. Ni posebej teritorialen, vendar pa njegova velikost lahko odvrne tatove.

Bernski planšarski pes:

Je izredno zvest, vdan, ljubezniv in prijazen. Odlično se prilagodi kakršnemu koli družinskemu življenju. Ima uravnovešen temperament in nikoli ne kaže znakov agresije. Je zelo socialen in potrebuje veliko človeške pozornosti.

Bernardinec:

S svojim slavnim prednikom Barryjem, ki je rešil več kot 40 žrtev plazov, današnji bernardinec nima veliko skupnega. Je pretežak in preveč masiven, da bi bil plazovni pes. Prirojena pripravljenost legendarnega velikana, da pomaga drugim, njegova dobra narava in ljubezen do otrok pa so se ohranili vse do danes.

Bulmastif:

Čeprav se bulmastifa zaradi njegovega robustnega videza marsikdo ustraši ob prvem srečanju, marsikoga preseneti, kako je ta pes ob pravilni vzgoji prijazen. Zelo rad se boža in je hvaležen vsakemu, ki mu nameni kakršnokoli pozornost, saj to vedno išče. V osnovi je zelo miren, nenapadalen, vendar močno navezan na svojega gospodarja.

Pirenejski planinski pes:

Je ljubezniv, pogumen, poslušen in zvest. Je zelo predan družini, pozoren in nežen do vseh družinskih članov. Ne mara samote, zato ni primeren za družine z osem urnim delavnikom.

Irski volčji pes:

Kljub svoji velikosti je to nežen, prijazen, zvest, družaben in ljubeč pes. Želi biti del družine in ne bo srečen, če bo osamljen. Dobro se razume z otroki in je z njimi miren in popustljiv.

Leonberžan:

Ta pes je kljub čvrsti, dobro grajeni postavi izjemno prijazen, predan in zanesljiv. Je izjemno inteligenten, ljubeč pes, ki redko pokaže znake agresije, veliko raje se bo preprosto umaknil. Je učljiv, samodiscipliniran, zaščitniški in ljubeč ter vam bo z velikim veseljem sledil povsod.

Veliki švicarski planšarski pes:

Je zelo vdan in zaščitniški, a neagresiven. Po naravi so pogumni in nadvse zvesti lastniku in družini, zato so odlični čuvaji. Radi lajajo, so nezaupljivi do tujcev, obenem pa zelo ljubeznivi družinski psi. Nadvse želijo ugajati in biti vključeni v družinske aktivnosti. Potrebujejo veliko človeške pozornosti.

Angleški mastif:

Z njim je potrebno ravnati nežno in premišljeno, saj zelo dobro pomni tako krivice kot dobroto. Nasilje in grobost se vam bo maščevalo. Kot lastnik mastifa se pripravite tudi na visoko mero slinjenja in glasnega smrčanja.

Katja Željan

Pasme psov, ki izvirajo s Poljske

Tokrat smo se ozrli proti vzhodu in odkrivali pasme psov, ki izvirajo s Poljske. Poznate tudi vi katero od naštetih?

Vam morda doma dela družbo akkšna izmed spodaj opisanih pasem?

Poljski hrt:

To je stara pasma, saj obstaja že od 13. stoletja. Njegovi predniki so verjetno saluki in azijski hrti. Uporabljali so ga za lov na lisice in volkove. Prilagojen je za delo v težkih vremenskih razmerah. V današnjem času je poljski hrt predvsem spremljevalni pes.

Poljski gonič:

V preteklosti so poljske goniče uporabljali predvsem za lovljenje zajcev, lisic, srnjadi, divjih prašičev in pri lovu na race za preganjanje divjih rac iz ločja. Danes je lov na zajce s psi prepovedan v večjem delu Poljske, zato poljske goniče uporabljajo samo za lov na divje prašiče in lisice po vsej državi.

Gonczy Polski:

Spada med mlade pasme, saj obstaja nekako od leta 1989. Prvi predstavniki tega psa so bili večji in težji. Z načrtno rejo so pričeli v drugi polovici 20. stoletja. Pasma je bila potrjena leta 1983, uradni standard pa pogojno priznan leta 2006. Uporabljali so ga kot čuvaja, borbenega in lovskega psa (divje svinje, lisice). V zadnjem času je predvsem v vlogi spremljevalca.

Poljski nižinski ovčar:

Poljski nižinski ovčar se je na Poljskem pojavil že v 13. stoletju. To je robusten, energičen ovčar, ki so ga uporabljali bolj za čuvanje, kot pa zganjanje ovac. V času po drugi svetovni vojni je bila pasma na robu izumrtja, ostala sta zgolj dva samca in ena samica, po zaslugi katerih se je pasma, s pomočjo prizadevnih vzrediteljev, sploh lahko ohranila do danes.

Podhalanski pastirski pes:

Podhalanski pastirski pes izvira iz Poljske, iz območja Tater, kjer so ga uporabljali kot ovčarskega psa, psa čuvaja in hišnega psa. Podhalanski ovčarji so rojeni za varovanje. Tudi ko se zdi, da spijo, so pripravljeni, da se s presenetljivo hitrostjo in močjo odzovejo na najmanjši poziv.

Katja Željan

10 pasem psov, ki so najbolj primerne za življenje na podeželju

Nekatere pasme psov se veliko bolje počutijo na podeželju, na velikih posestvih in kmetijah, kot pa v stanovanjski stolpnici in v mestu.

Portal I Love Dogs je med tiste pasme psov, ki so veliko raje na podeželju, uvrstil pasme psov, ki jih predstavljamo v spodnjih vrsticah. Se strinjate z njimi?

Mejni ovčar (Border Collie):

Mejni ovčar izvira z meje med Škotsko in Anglijo. Gre za potomca psov, ki so jih Vikingi uporabljali za lov na jelene, kasneje pa je zaradi svoje izredne ljubezni do dela in vseh značilnosti »deloholika« postal priljubljen ovčarski pes. Border Collie ima oko, s katerim lahko ‘hipnotizira’ govedo in zato zlahka obvlada prav vsako čredo. Danes velja za eno izmed najbolj inteligentnih in najbolj učljivih pasem psov nasploh. Dokazano je, da je IQ tega psa primerljiv z otrokom v starosti med 6 in 8 let. Ker se tako rad giblje in uživa v različnih aktivnostih, naj bi mu veliko bolj ustrezalo življenje na podeželju kot v mestu.

Pirenejski planinski pes:

Pirenejski planinski pes izvira iz Pirenejev, kjer je služil predvsem kot čuvaj ovac. Je tudi odličen zaščitnik in čuvaj. Ta pes rad vandra, a hkrati ne mara občutka utesnjenosti, zato je primernejši za okolja, kjer mu lahko omogočite prosto raziskovanje. Pasma ni primerna za stanovanje, pa tudi ne najbolj za življenje v mestu. Najbolje se bo počutil na velikem posestvu ali kmetiji, kjer se bo lahko prosto sprehajal preko celega dneva. Bolje se počuti v hladnih podnebjih, na splošno pa je povsem primeren za bivanje na prostem.

Avstralski ovčar:

Je zelo inteligenten, energičen in ljubeč pes, ki rabi nenehno zaposlitev. Ti psi so bili namreč vzgojeni za zganjanje živine, zato bodo zganjali vse od ljudi, živali, koles in avtomobilov. Imajo močan nagon za varovanje in želijo biti ob svojih lastnikih ves čas. Nenehno vam bodo sledili in vas nadzorovali. So tudi teritorialni in zaščitniški, obenem pa potrebujejo veliko mentalnih izzivov in aktivnosti, drugače lahko postanejo uničevalni.

Avstralski govedar:

Njegova domovina je Avstralija, kjer so želeli vzrediti močnega, vzdržljivega psa za potrebe govedorejcev, ki bi bil sposoben prenašati težke, ekstremne vremenske pogoje. Ta pes potrebuje veliko gibanja in aktivnosti, saj v nasprotnem primeru lahko pričakujemo vedenjske težave. Avstralski govedar ni primeren za stanovanje, ker ima veliko energije, potrebuje pa tudi velik zunanji ograjen prostor. Najbolj zadovoljen je kot delovni pes.

Staroangleški ovčar (bobtail):

V Angliji so ga v glavnem uporabljali kot priganjalca ovac in goveda na tržnico. Je odličen ovčar, zaradi izredno dobrega prenašanja mraza so ga uporabljali tudi kot čuvaja severnih jelenov. Najbolj primerna za njegovo življenje je hiša, prilagodil naj bi se tudi stanovanju. Najbolj pomembno mu je, da je v stalnem stiku s človekom. Lahko spi tudi na prostem, če mu zagotovite primerno zatočišče.

Komondor:

Na Madžarsko so jih najverjetneje prinesli Kumani, nomadska plemena turškega porekla. Tam je stoletja služil kot zelo cenjen čuvaj ovac. Komondor je na pogled poseben, zabaven in prisrčen kuža, vendar gre za izredno resno, samozavestno in zahtevno pasmo, ki ni primerna za neizkušene lastnike. Kar je najpomembneje, komondor je zelo zaščitniški in teritorialen. Močno se naveže na svojo družino in si lasti vse, kar je v njegovi neposredni bližini. Niso najbolj zadovoljni z življenjem v mestu, a se bodo prilagodili tudi hiši z večjim vrtom. Idealno okolje zanje je kmetija, kjer imajo veliko prostora za raziskovanje.

Nemški ovčar:

Ta zelo aktiven pes se dobro obnese v vseh okoljih, vendar pa se priporoča vsaj veliko dvorišče, kjer lahko sprosti svojo energijo. Veliko lastnikov ima nemške ovčarje v pesjaku ali na verigah – a to je pes, ki je rad z družino in v primeru pomanjkanja pozornosti in osamljenosti lahko postane agresiven in destruktiven.

Kuvas:

To nikakor ni primeren pes za stanovanje in le pogojno primeren za mestno okolje. Potrebuje vsaj večji, dobro ograjen vrt. Ograja naj bo trdna in visoka. Večji vrt bo zadostoval za prvi dve leti, saj bo, v kombinaciji s sprehodi, še lahko zadovoljil mladičkove potrebe po aktivnosti na prostem, kasneje pa je kuvaszu priporočeno zagotoviti večji prostor za raziskovanje. Lahko živi na prostem, če ima primerno zavetje, a ne prenaša dobro previsokih temperatur in vlage. Najsrečnejši bo, če bo imel neomejen dostop tako do hiše kot do vrta.

Rotvajler:

V okolici mesta Rottweil so bili to priljubljeni delovni psi, uporabljali so jih za vleko vozov, kot čuvaje in ovčarje. Prijelo se jih je vzdevek »psi mesarjev«, saj so bili zelo uspešni pri selitvah živine, prevozu živali in mesa v mesto ter nato pri varovanju lastnika in njegovih novih zaslužkov. Rotvajler se je načeloma sposoben prilagoditi tako stanovanju kot hiši, vendar potrebuje veliko gibanja na prostem. Znotraj doma je precej miren in neaktiven, zato je bolj kot za bivanje v stanovanju, priporočljiv za večji ograjen vrt, kjer lahko veliko odvečne energije pokuri že preko dneva.

Bernski planšarski pes:

Bernski planšarski pes je doma v švicarskih Alpah. Gre za zelo staro pasmo, po nekaterih virih izvira že iz sredine 17. stoletja. To so bili vselej idealni delovni in družni psi – uporabljali so jih za vleko tovora, zganjanje živine, čuvanje farm in družbo kmetovalcem. V začetku dvajsetega stoletja je pasma postala svetovno znana, njena priljubljenost pa je strmo narasla. Za tako veliko in nekdaj delovno pasmo je bernski planšarski pes presenetljivo len. Uživa samo v krajših intervalih aktivnosti preko dneva, kar je lahko prednost za manj aktivne lastnike.

Bordojska doga: zvest in odločen pes z močnim značajem

Bordojska doga je zvest in zaupanja vreden pes ter odličen čuvaj. Za pasmo pravijo, da ima bogato osebnost: je namreč mirna in nežna večino časa, a po drugi strani tudi nadvse zaščitniška.

Hkrati je bordojska doga pes, ki ga odlikuje neizmerna zvestoba in predanost gospodarju.

Tipičen predstavnik pasme je samozavesten in odločen pes, ki bo storil vse za svojo družino. Izredno pomembno je, da psa dobro socializiramo že kot mladiča in tako zgradimo odnos, ki bo temeljil na spoštovanju, ne na prisili.

Vzreditelji in poznavalci pasme velikokrat izpostavijo, da je treba bordojsko dogo že kot majhnega navaditi na družbo otrok in drugih živali, s čimer se bomo izognili morebitnim težavam v prihodnje. Značilnost pasme je tudi, da obožuje vse, kar je majhno. Ti psi imajo radi otroke in so z njimi nežni, a le, če imajo že od majhnega pozitivne izkušnje z njimi. Do tujcev so nezaupljivi, a neproblematični, dokler je zraven lastnik.

Ker je bordojska doga pes z močnim značajem, mnogi menijo, da je primeren izključno za izkušene in samozavestne lastnike. Pri neodločnem lastniku bo namreč hitro prevzel vlogo vodje in svojega človeka ne bo upošteval, kar lahko vodi do neposlušnosti in celo agresije. Priporoča se šolanje poslušnosti, a ne obrambe. Psu je treba nameniti dovolj časa, da zgradimo obojestransko spoštljiv odnos. Šolanje s prisilo ali grobostjo ne bo obrodilo sadov, saj so neustrašni in se uprejo vsaki sili. So izjemno inteligentni in učljivi psi, a le, če se šolanja lotimo na pravi način. Pravijo, da ko bordojsko dogo nečesa naučimo, tega nikdar ne pozabi.

Foto: Katja Podgoršek

Nega in prehrana

Nega te pasme ni zahtevna. Ker ima kratko dlako, je občasno krtačenje povsem dovolj. S tem odstranite odmrlo dlako, vsake toliko pa lahko predstavnika te pasme osvežite z vlažno krpo in tako odstranite morebitne umazanije z njega. Največ nege potrebuje gobček, ki ga je treba redno brisati. Kot pravi Saša Rosulnik, vzrediteljica te pasme, imajo bordojske doge lahko velikokrat težavo z dlako ali kožo, zato je primerna prehrana bistvenega pomena.

Dedne hibe in bolezni

Večinoma so to zdravi in odporni psi, nagnjeni pa so k displaziji kolkov in komolcev ter odpovedi srca. »Zato je res pomembno, da pri iskanju mladiča preverite, ali je vzreditelj opravil vse potrebne teste. Pozorni morate biti tudi pri hranjenju, saj je pogost pojav zasuk želodca,« svetuje Saša Rosulnik. Bordojska doga sicer živi od 8 do 12 let.

Odnos do družine in okolice

Veliko ljudi bi bordojsko dogo opisalo kot nežnega velikana. »Moji psi obožujejo vse, kar je majhno, tako otroke kot male živali. Do tujcev so zadržani, lahko celo rečem sumničavi, a brez razloga do njih ne bodo agresivni. Na splošno je bordojska doga zelo nežna pasma, ki se najraje crklja in uživa v vsakršni pozornosti. Kljub temu da je pasma na pogled malo zastrašujoča zaradi svoje robustne postave, je to zelo miren pes, ki se na svojo družino zelo močno naveže,« poudarja vzrediteljica Saša Rosulnik.

Katja Željan

13 najhitrejših pasem psov

Najhitrejše pasme psov so prave rakete na štirih nogah. Med njimi na prvo mesto seveda sodijo greyhoundi.

Vas zanima, kateri psi so na svetu najhitrejši? Predstavljamo jih v spodnjih vrsticah.

Greyhound:

Velja za najhitrejšega med vsemi psi, njegova hitrost teka pa lahko doseže kar 72 kilometrov na uro. Zanimivo pri vsem skupaj je, da je pasma znana kot precej lena, saj nadse rada poležava na kavču, spijo pa lahko tudi 18 ur na dan!

Saluki:

Zaseda drugo mesto med najhitrejšimi psi, njegova hitrost doseže 67 kilometrov na uro. To je pasma z dolgo zgodovino, ki sega že v antiko, v kateri so te pse uporabljali za lov. Pri teku je ta pasma bolj vzdržljiva kot greyhound.

Saluki perzijski greyhound pes

Vižla:

Pripada ji tretje mesto na lestvici najhitrejših psov, saj lahko doseže hitrost 64 kilometrov na uro. Gre za zelo energično pasmo psov, ki bo z vami z veseljem sodelovala pri različnih opravilih, športih in seveda lovu.

Afganistanki hrt:

Ta pasma tako kot vižla dosega hitrost 64 kilometrov na uro, zato si delita tretje mesto. Čeprav tipični predstavnik te pasme po izgledu bolj spominja na supermodel, pa je tudi odličen tekač, zato bo kot ljubljenček odličen tekaški partner.

Afganistanski hrt

Ibiški pes:

Še ena pasma, ki si tretje mesto na hitrostni lestvici deli z vižlo in afganistanskim hrtom. Včasih so jih uporabljali za lov na zajce.

ibiški pes

Whippet:

Dosežejo lahko hitrost 62 kilometrov na uro, zaradi česar jih najdemo na četrtem mestu lestvice. Podobno kot greyhoundi pa so tudi whippeti največkrat mirni in očarljivi družinski psi, ki radi poležavajo na kavču in so zato nadvse primerni za življenje v stanovanju.

Jack Russell terier:

V Angliji so ga prvotno vzredili za lov na lisice, njihova hitrost pa je lahko tudi 61 kilometrov na uro. Če bi radi ob sebi majhnega psa, ki bo odličen tekač, je pasma naravnost odlična izbira. Na dan lahko preteče tudi 16 kilometrov.

Dalmatinec:

Ta energičen pes z vpadljivim videzom je odličen tekač, njegova največja hitrost pa se giblje okrog 59 kilometrov na uro.

Borzoj:

Podobno kot greyhound ali whippet je tudi ta pasma nadvse primerna za bivanje v stanovanju, čeprav gre za precej velikega psa. Slednji danes skoraj ne kaže več znakov, za kateri namen so ga vzredili – za lov na volkove. Doseže hitrost skoraj 58 kilometrov na uro.

Weimaranec:

Vzredili so ga za lovskega psa, a ‘sivi duh’, kot velikokrat pravijo pasmi, je danes predvsem družinski pes. Je odličen tekač in doseže hitrost okrog 54 kilometrov na uro.

Weimaranec

Nemški pinč:

Zanj pravijo, da je nemška »najbolje varovana skrivnost«. To seveda ni pomanjšan doberman, čeprav vas bežna podobnost hitro zapelje v primerjavo. Je odličen delovni pes, pes vodnik in prijeten družinski član. Tudi hiter je: njegova najvišja hitrost se giblje okrog 53 kilometrov na uro.

nemški pinč mali

Mejni ovčar:

Je inteligenten, energičen in seveda hiter. Lahko bi tekel cel dan, pa se še ne bi utrudil. Najvišja hitrost: 48 kilometrov na uro.

Sibirski haski:

Je nadvse vzdržljiv tekač, ki lahko brez težav teče cel dan s hitrostjo med 16 in 19 kilometri na uro. Najvišja hitrost, ki jo pri teku doseže, znaša skoraj 45 kilometrov na uro.

Katja Željan