Vsaka pasma ima drugačne potrebe po sprehodih – koliko je treba sprehajati katero?

Vsaka pasma ima drugačno potrebo po sprehodih. Znotraj nje pa je seveda vsaj pes svoja individualna osebnost in prav njej moramo prilagajati aktivnosti.

V splošnem pa veljajo določene smernice, koliko sprehoda naj bi imeli zdravi aktivni predstavniki določenih pasem. Za lažjo predstavo, okvirna slika:

30 minut in več (poleg igre in ‘miselnih’ nalog)

  • Kodrasti bišon
  • Yorkshirski terier
  • Pritlikavi jazbečar
  • Kavalir kralja Karla
  • Čivava
  • Maltežan
  • Kontinentalni pritlikavi španjel (papilon/metuljček)
  • Pekinez
  • Pomeranec
  • Pritlikavi pinč

1 ura in več (poleg igre in ‘miselnih’ nalog)

  • Staffordshirski bulterier
  • Borderski terier
  • Bulterier
  • Bernardinec
  • Baset
  • Bordojska doga
  • Tibetanski terier
  • Višavski terier
  • Mali angleški hrt
  • Koker španjel
  • Pritlikavi šnavcer
  • Šetlandski ovčar
  • Angleški buldog
  • Shih Tzu
  • Angleški brak
  • Veliki angleški hrt
  • Lhasa Apso

2 uri in več (poleg igre in ‘miselnih’ nalog)

  • Sibirski haski
  • Zlati prinašalec
  • Samojed
  • Aljaški malamut
  • Borderski ovčar
  • Dalmatinec
  • Bokser
  • Labradorec
  • Nemški ovčar
  • Weimarski ptičar
  • Irski seter
  • Rodezijski grebenar
  • Avstralski ovčar

Pasme psov, ki izvirajo iz Španije

Kar nekaj pasem psov izvira iz Španije, med njimi so mnoge priljubljene tudi pri nas. Vam kdo izmed naštetih dela družbo?

Pasme psov, ki izvirajo iz Španije, so:

Španski alano (Alano Español):

Prvo uradno omembo pasme najdemo v španski knjigi iz 14. stoletja Libro de la Montería de Alfonso XI, kjer so opisani kot lovski psi lepe barve, imenovani Alani.Psi te vrste so potovali s španskimi osvajalci kot borbeni psi in bili uporabljeni za podrejanje Indijancev in ujetje sužnjev.

Baskovski ovčar:

Kot pove že ime, pasma izvira iz Baskije, in je zelo stara. Uporabljali so jo, da je človeku pomagala skrbeti za ovce in govedo. Kljub temu jo je Španska kinološka zveza uradno priznala šele leta 1996.

Španski pointer:

V Španiji vzrejajo bistveno manjše in lažje pointerje kot v Angliji, zato so tudi okretnejši in hitrejši. Uporabljali so jih predvsem kot pse pomočnike v lovu na zajce in ptiče.

Pachon Navarro:

Pasma ima menda prav neverjetno sposobnost zaznavanja vonjev, zato je bil v 18. in 19. stoletju nadvse priljubljena lovska pasma. Po španski državljanski vojni je njegova priljubljenost močno upadla, še danes pa je izjemno redka pasma.

Ratonero Bodiguero:

Prvotno so ga vzredili za preganjanje podgan v Andaluziji. Danes ga cenijo zaradi njegovih atletskih sposobnosti in živahnega karakterja.

Španski gonič:

Njegova domovina je severni del Iberskega polotoka. Pasma je stara, saj je obstajala že v srednjem veku. Njegovi predniki verjetno keltski lovski psi iz 1. stoletja pred našim štetjem. Uporabljali so ga za lovskega psa na vse vrste divjadi. Prilagojen je za delo na zelo zahtevnem terenu.

Katalonski ovčar:

Katalonski ovčar naj bi nastal že v času rimskega imperija, izvira pa iz območja Katalonije. Domnevno gre za potomce starodavnega pirenejskega ovčarja, italijanskega bergamskega ovčarja in lokalnih katalonskih psov. Več stoletij je služil kot ovčar in čuvaj ovac. V času po drugi svetovni vojni je število psov te pasme močno upadlo, zaradi česar še danes veljajo za dokaj redko pasmo.

Španski hrt (Galgo Espanol):

Pasma je stara, saj sega v čas Rimskega imperija. Njegov izvor ni popolnoma določen, po eni izmed teorij, naj bi bili njegovi predniki galski hrt, ibiški podenco in prednik salukija ter sloughija. Prilagojen je za lov po težkem terenu in kot spremljevalca.

Španski mastif:

Njegova domovina so hriboviti predeli severne in severozahodne Španije. Prvotno so ga uporabljali kot čuvaja čred pred zvermi, saj ima močno razvit nagon varovanja svojega teritorija. Dandanes je poznan kot družinski pes.

Ibiški pes:

Je zelo podoben faraonskemu psu z eno razliko, in sicer barvo dlake. Slike psov, ki so podobni ibiškemu psu, so bile najdene v egipčanskih izkopaninah in segajo nekje v leto 3000 pr. n. št. Verjetno so psa na Ibizo in ostale otoke ob Španiji prepeljali trgovci. Nekoč so ti psi lovili hrano otočanom in tudi zase, saj jih ljudje niso hranili. Danes se pasma uporablja za lov, prinašanje in športe, kot je tek za vabo. Ločimo tri tipe ibiškega psa, in sicer kratkodlakega, dolgodlakega in resastega.

Kanarska doga:

Kanarske doge izvirajo s Kanarskih otokov. Prvotno so imeli pse predvsem za pasje borbe in prav zaradi borbenega temperamenta ta pasma nikakor ni primerna za neizkušene lastnike. V napačnih rokah je to lahko zelo nevaren pes, v pravih pa bo lahko odličen družinski pes.

Pirenejski mastif:

Izvira iz hribovite pokrajine v Španiji, kjer je bila pasma v 19. stoletju vzrejena za čuvanje ovac pred volkovi in medvedi. Gre za velike, masivne pse, ki so danes priljubljeni po vsem svetu.

Španski vodni pes:

Njegova domovina je Andaluzija. Predniki današnje pasme so bili poznani že v 10. stoletju. Vzrejen je bil za lovskega, delovnega in pastirskega psa. Uporabljali so jih v rudnikih, pri reševanju iz vode, kot pomočnika ribičem in pri čuvanju živine.

Pirenejski planinski pes:

Je vsaj 5000 let stara pasma. Izvira iz Pirenejev, kjer je služil predvsem kot čuvaj ovac. Drugod po svetu je postal poznan konec 19. stoletja. Njegovi predniki so tibetanski mastif, bernardinec in novofundlandec.

Kontinentalni pritlikavi španjel (Metuljček, Papillon):

Njegov izvor ni povsem jasen, a ga za ‘svojega’ psa razglašajo tako Španci kot Francozi in tudi Belgijci. Čeprav naj bi bila njegova ‘španska’ veja mlajša od preostalih dveh, ima več kot 500 le dolgo zgodovino.

Katja Željan

9 pasem, ki izhajajo iz Irske

Ali ste vedeli, da z Irske, tega čudovitega zelenega otoka, izhaja kar devet pasem psov? Predstavljamo jih v nadaljevanju.

Vam kateri izmed njih dela družbo?

Irski seter

Irski (rdeči) seter je nastal s križanjem irskega terierja, irskega vodnega španjela, angleškega setra, angleškega ptičarja in gordonskega setra. Nekoč je bila pasma rdeče in bele barve s krajšimi tacami, s selektivno vzrejo pa je v 19. stoletju nastal povsem rdeč pes. Irski rdeči seter je lovski pes, ptičar in prinašalec, ki se znajde na vsakem terenu. Vzgojen je bil za sodelovanje v lovskih turnirjih. Njegova značilnost je tekanje sem in tja, ko zagleda plen, da bi tako opozoril lastnika. Med njegovimi ostalimi talenti so še agility in tekmovanja v ubogljivosti.

Irski volčji hrt

Gre za staro irsko pasmo, ki obstaja že od starega veka. Predvidevajo, da je na območje Velike Britanije prišla že z Rimljani. Kelti so ga prvotno uporabljali pri lovu na volkove. Nato so bili ti psi cenjeni spremljevalci kraljevih družin. Irski volčji hrt poleg doge velja za najvišjo pasmo na svetu.

Glen of Imaal terier

Prvotno so bili vzgojeni kot delavni psi, da so irske domove in kmetije očistili miši ter podgan. Kasneje so jih uporabljali tudi za lov na lisice in jazbece, danes pa so predvsem družni psi.

Irski rdeči-beli seter

Prvotni irski setri so bili rdeči in beli. Povsem rdeči setri so bili redki, konec 19. stoletja pa so postali zelo priljubljeni. Priljubljenost rdeče-belih setrov je tako upadla, da so v tem obdobju skoraj izumrli, vendar je nekaj vzrediteljev ohranjalo pasmo pri življenju. Danes obstajata dve liniji znotraj pasme, in sicer delovna linija, ki je odlična v lovu, in razstavna linija, namenjena za tekmovanja. Med rdečim in rdeče-belim irskim setrom skorajda ni razlik, le v obarvanosti in da je zadnji pogosteje delovni in lovski pes.

Mehkodlaki pšenični terier

Je verjetno ena izmed najstarejših irskih pasem. Pasma je v sorodu s Kerry blue terierjem in irskim terierjem. Nekoč je to bila pasma revežev, psi so pa služili kot ovčarji, čuvaji in lovilci majhne divjadi in glodavcev. Nekatere izmed sposobnosti irskega mehkodlakega pšeničnega terierja so lov, straženje hiše, iztrebljanje glodavcev in varovanje živine.

Irski vodni španjel

Irski vodni španjel je bil vzgojen za lovskega psa. So nadarjeni prinašalci in dobri družinski psi. Ker ne izgubljajo veliko dlake, so dobri družabniki tudi za alergike.

Kerijski modri terier (Kerry blue terrier)

Kerijski modri terier izvira iz irskega okrožja Kerry, od koder tudi njegovo ime. Je irski nacionalni simbol, poznan tudi pod imenom irski modri terier. Prvič se je pasma pojavila v 16. stoletju. Njeni predniki naj bi bili portugalski vodni pes, mehkodlaki pšenični terier, irski volčji hrt in irski terier. Prvotno so jih uporabljali kot delovne pse, predvsem za lovce in čuvaje, danes pa so v glavnem priljubljeni družinski ljubljenčki.

Irski terier

Bil naj bi eden najstarejših terierjev. Pasma naj bi bila namreč stara dva tisoč let, vendar je ta pes bil prvič upodobljen v 18. stoletju. Natančni predniki te pasme niso znani, vendar bi naj izvirali iz okolice Corka na Irskem. Nekoč je irski terier lovil glodavce ter služil kot sel med vojno. Njegovi talenti so lov, sledenje, prinašanje, straženje ter delo v policiji in vojski.

Kerijski beagle (Kerry Beagle)

Pasma je stara, saj spada med najstarejše irske lovske pasme. Njegovi potomci so keltski lovski psi, katerih rodovniki so bili zapisani leta 1794. Prvotno so ga uporabljali na lovu, kot slednika. Pasma je bila v začetku 19. stoletja pred izumrtjem, zato so začeli z načrtno vzrejo. Pasmo so osvežili s križanjem z arieškim pointerjem. V sedanjem času nastopa kot lovski in družinski pes. Priljubljen je tudi izven domovine, še posebej v ZDA.

Katja Željan

8 najbolj puhastih pasem

Nekateri ljudje imajo raje pse skoraj brez dlake, medtem ko drugi naravnost obožujejo puhaste in mehke pasme. Kateri pa so najbolj puhasti?

Kateri pa so najbolj puhasti kosmatinci? Po mnenju akc.org (American Kennel Club) v sam vrh ‘puhavosti’ sodijo naslednje pasme:

Pudelj

Bobtail – staroangleški ovčar

Keeshond

Škotski ovčar

Kodrasti bišon

Čov Čov

Samojed

Pomeranec

 

 

 

 

Najbolj primerne pasme za začetnike

Katere so najbolj primerne pasme za začetnike, ki šele vstopajo v čudoviti pasji svet? Nekateri trdijo, da s pravim pristopom skoraj vse.

Kljub temu pa obstaja nekaj pasem, ki so ‘lažje’ za učenje, vzgojo, šolanje in prvo spogledovanje s pasjim svetom. Seveda je pri odločitvi potrebno razmisliti o tem, kakšen je naš življenjski slog, kako aktivni smo, koliko časa smo pripravljeni nameniti psu in podobno.

Če smo se odločili, da bo prvi pasji sprehajalec pasemski (torej, da po novega družinskega člana ne gremo v zavetišče), pa strokovnjaki kot pasme za začetnike med drugim omenjajo tudi naslednje.

Labradorec

Pomeranec

Pudelj

Zlati prinašalec

Yorkshirski terier

Kavalir kralja Karla

Bokser

 

 

 

 

Saarloosov volčjak – primitivnost volka in tovarištvo psa v enem

Saarloosov volčjak je pri nas praktično nepoznana pasma, saj imamo trenutno v Sloveniji le deset predstavnikov te pasme, tudi v Evropi prepoznavnost ni velika.

Gre za resnično redko pasmo, ki jo ljudje največkrat zamenjujejo s češkoslovaškim volčjakom in celo haskijem. To ni presenetljivo, saj populacija po svetu ne šteje več kot nekaj tisoč predstavnikov. Zato smo se zelo razveselili, ko nam je saarloosovega volčjaka predstavila vzrediteljica Megi Delost iz Knežaka.

Na vprašanje, kaj je botrovalo odločitvi za to redko pasmo, Megi Delost odgovarja, da je iskala psa z določenimi karakteristikami za njen stil življenja. »Od nekdaj sem občudovala volkove. Zato so mi bile pasme, ki so jim vizualno podobne, kot sta nemški ovčar in haski, zelo všeč. Vendar pa sem za večino teh pasem vedela, da mi značajsko ne ustrezajo. Ob raziskovanju češkoslovaškega volčjaka sem naključno naletela tudi na pasmo saarloosov volčjak.

Foto: Osebni arhiv Megi Delost

Informacije o tej pasmi so bile še bolj zmedene kot za češkoslovaškega volčjaka, a sem nazadnje vseeno našla nekaj verodostojnih strani in zapisov vzrediteljev. Ob branju enega od opisov me je značaj te pasme tako pritegnil, da sem se najbrž že takrat odločila, da je to pes zame, « pravi sogovornica. Dodaja, da ji je pri tej pasmi všeč vse. »So aktivni, vendar ne hiperaktivni, včasih leni, samosvoji, izredno inteligenti, komunikativni, preračunljivi in sramežljivi pred tujci, vendar lastniku vdani in zvesti, povezani z naravo na nek poseben način. Gre za primitivnost volka in tovarištvo psa v enem. Če bi posplošila, mi je najbolj všeč njihov unikaten značaj, o katerem lahko bereš, vendar ga ne poznaš zares, dokler ga ne občutiš,« poudarja Megi Delost, ki vzreje sprva ni imela v načrtih. A ko je pred skoraj štirimi leti kupila samico, ki je zrasla v zelo tipično predstavnico pasme, je spoznala, da bo saarloosov volčjak zanjo pasma do konca življenja. »Doma sem imela zelo tipično in zdravo predstavnico pasme, nadvse stabilnega značaja, ki bi tudi rodovniško pripomogla k genski raznovrstnosti v populaciji. Glede na ljubezen in strast do pasme je bila vzreja naslednji smiselni korak,« priznava.

Pasma z atributi narave

Pasma izvira iz Nizozemske. Leendert Saarloos (1884–1969) je ljubil naravo in pse, vendar je menil, da so psi postali preveč počlovečeni, in je kot ljubitelj nemškega ovčarja želel naravne lastnosti nazaj vzrediti v pasmo, ki bi postala boljši delovni pes. Tako je leta 1932 križal samca nemškega ovčarja s samico evropskega tipa volka. Tako je dobil osnovno populacijo živali s četrtino volčje krvi. Med naslednjimi poskusnimi fazami s strogo selekcijo se je razvila nova pasma, evropski volčjak. Izbrane živali te nove pasme so se sprva dobro odrezale kot psi vodniki za slepe. Vendar se je zaradi povečanja volčje krvi delovna sposobnost, podedovana od prvotnega prednika nemškega ovčarja, postopoma izgubila in postalo je očitno, da pasma ni bila primerna za delovne ali vodniške pse. »Zapuščina Leenderta Saarloosa ni delovni pes, ampak pasma z atributi narave, ki je bila priznana leta 1975. Takrat je pasma dobila ime Saarlooswolfhond. Saarloosov volčjak torej ni bil vzrejen z nobenim določenim namenom. Ima lastnosti, ki mu omogočajo, da je zvest in zanesljiv spremljevalec ter hišni pes,« izpostavlja Megi Delost.

Ta močno grajen pes, ki po zunanjem videzu še najbolj spominja na volka in je lahko volčje-sive, gozdno-rjave, bele ali krem barve – samci v višino zrastejo od 65 do 75, samice pa 60 do 70 centimetrov – po mnenju vzrediteljice ni primeren za začetnike. »Zaradi atributov volčjega značaja je dobro imeti neko osnovno znanje volčjega vedenja ter občutek za vzgojo in odziv v pravih trenutkih. Seveda se značaji v pasmi lahko malo razlikujejo, vendar pri večini vzgoja poteka nekoliko drugače kot pri drugih psih. Saarloosov volčjak je namreč pasma, ki se ji prilagodimo mi, ne obratno. So razmeroma aktivni psi, zelo radi se gibajo, vendar kakšen dan tudi radi prespijo na kavču. Primerni so za posameznika ali družino z veliko časa, volje in potrpljenja. Nikakor pa niso primerni za urbano okolje,« je prepričana vzrediteljica. Priznava, da je zaradi vsega naštetega vzgoja lahko dolgotrajna, z vzponi in padci. »Mnogi se ne odzovejo na hrano ali na igračo, tako da je pomembno izoblikovati močno vez zaupanja in spoštovanja. Zavedati se je treba, da njihova plašnost ni pridobljena, ampak prirojena, zato jo je treba sprejeti in njej primerno prilagoditi socializacijo,« meni.

Plašen, a nikoli agresiven do ljudi

Saarloosov volčjak, ki v povprečju živi med 12 in 16 leti, se ob primerni predstavitvi drugih živali v njegovi mladosti z njimi zelo dobro razume. V primernih družinah je tudi odličen družinski pes, čeprav ga ne moremo označiti kot družinskega psa. »To je pasma, ki ustreza določenim ljudem. Pomembne so njihova prilagodljivost, potrpljenje in kompatibilnost za tak značaj psa. Saarloosi z značilnim značajem za pasmo so plašni do ljudi, kar izhaja iz njihovih volčjih atributov. A čeprav je plašen, ni nikoli agresiven do ljudi. Predstavniki te pasme, ki sprejmejo svoje ljudi/svojega človeka in svoje krdelo, so do njih neverjetno zvesti in bolj pasji, saj jim sledijo kot sence in večino časa nočejo biti ločeni od njih,« pravi Megi Delost. Ker se tako zelo navežejo na lastnika, imajo po njenih besedah običajno velike težave z ločitveno tesnobo. Znani so tudi po uničevanju in iznajdljivih pobegih. Da obvladajo hišno čistočo, pa običajno traja malce dlje, ker si, če zunaj pada dež, seveda ne bodo močili tačk. Včasih so, kot dodaja sogovornica, kar preveč inteligentni za svoje dobro.

Katja Željan

Madžarski ptičar (vižla) – inteligenten štirinožec z izjemnim čutom za pripadnost

Madžarski ptičar (vižla) je slok, srednje velik in elegantno grajen pes, ki ga boste najprej prepoznali po tipični hoji, ki spominja na lahek dir.

Na ravnini vižla galopira z enakomerno hitrostjo čez velike razdalje, poglede pa pritegne tudi s svojo prepoznavno barvo dlake, ki je lahko pšenično rumena, zlata ali zlato rjava.

Na vratu in prsih je dovoljena manjša bela lisa (do največ 5 centimetrov). Značilno za vižlo je tudi, da je celemu telesu enake barve, kar vključuje tudi smrček, oči in kremplje.

Dlaka je lahko kratka ali resasta (ta je pri predstavnikih te pasme občutno redkejša), v vsakem primeru pa trda in gosta; podlanke ta pasma nima. Samci v višino merijo med 56 in 64 centimetri ter tehtajo med 20 in 29 kilogrami, medtem ko samice zrastejo med 53 in 61 centimetri ter tehtajo med 18 in 25 kilogrami. Čeprav so vižlo prvotno uporabljali predvsem za lov – to je namreč vsestranski lovski pes, ki je sposoben dela na kopnem in v vodi, ima odlično razvit voh, dobro prinaša in ima zadostno odločnost, da sledi vonju tudi med plavanjem, pri čemer tudi neizmerno uživa – je tipičen predstavnik te pasme zaradi izjemne prilagodljivosti in prijetne narave lahko tudi odličen družni pes. Vižla namreč naravnost obožuje delo s človekom. Od tu naj bi se razvil tudi njen izjemni čut za pripadnost v pravem pomenu besede.

Foto: Katja Podgoršek

Na svojega lastnika se vižla močno naveže in želi biti vedno ob njem, karkoli že njen lastnik počne. Poznavalci pasme tako radi povedo, da jim vižla povsod sledi kot senca, tudi ko se zgolj sprehajajo po stanovanju. A po drugi strani vižle menda tudi nadvse rade izkazujejo svojo (veliko) ljubezen: objemi s tacami in poljubčki lastnika naj pri tej pasmi ne bi bili nič posebnega. Vižla sicer velja za nadvse družabnega psa, ki nikdar noče biti sam. Če se boste odločili za to pasmo, boste zagotovo dobili vdanega in zvestega spremljevalca. Če pa ste človek, ki si kdaj pa kdaj zaželi nekaj miru ali pa ima dolge delavnike in vas dlje časa ni doma, raje razmislite o kakšni drugi pasmi.

Vižla je torej idealen družabnik za zelo aktivne lastnike, športnike in lovce. Le sprehod na dan še zdaleč ne bo dovolj, da bi zadostili dnevni potrebi po gibanju tega nadvse energičnega psa. Da vižlo utrudimo, je po navedbah poznavalcev pasme potrebna vsaj ura hitrega teka na dan, v vsakem vremenu in brez izjeme.

Katja Željan (več in podrobno o tej pasmi pa si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes / feb., mar. 2021)

9 pasem psov, ki izhajajo iz Afrike in jih je vredno spoznati

Afriko poznamo po levih, slonih, zebrah in žirafah. Pa poznate tudi pasme psov, ki izvirajo iz Afrike? Nekatere so vedno bolj priljubljene po vsem svetu.

Predstavljamo vam devet pasem psov afriškega izvora, ki so čedalje bolj priljubljene po vsem svetu.

Basenji:

Izhaja iz centralne Afrike. Prvi viri o tem psu so bili najdeni v egipčanskih grobnicah starih pet tisoč let. Basenji ali pes iz Konga je prišel v Anglijo 1937. Angleški rejci so pasmo izpopolnili in jo razširili po vsem svetu. V Afriki so domačini tega psa uporabljali za pohode v džunglo, kjer jih je posvaril pred nevarnimi živalmi, pomagal pa jim je tudi pri lovu in prinašanju ter zganjanju živali v pasti.

Rodezijski grebenar:

Je posebna pasma, ki izvira iz Rodezije v južni Afriki, današnjega Zimbabveja. Pasma se je pojavila že v 14. stoletju, predvsem kot lovski spremljevalec pri lovu na leve in druge divje zveri. Rodezijski grebenarji so izredno dobri sledniki ter čuvaji in se zlahka prilagodijo ekstremnim temperaturnim spremembam. Tropska vročina preko dneva in hladne, vlažne noči so jih naredile zelo odporne.

Boerboel (južnoafriški mastif):

Izvira iz Južne Afrike, kjer so ga uporabljali za varovanje pridelka in družine. Kljub svoji velikosti in mogočnosti je nadvse igriv in družinski pes.

Coton de Tulear:

Coton de Tulear izvira z Madagaskarja, natančneje iz pristanišča Tulear. Je bišonu podobna pasma, ki naj bi bila sorodna kodrastemu bišonu in bolonjskemu bišonu. Najverjetneje so pse, podobne coton de Tulearju, prinesli na Madagaskar iz Francije, nato pa se je v tam izpopolnil in prišel nazaj v Evropo in Ameriko v začetku dvajsetega stoletja. Popularnost teh psov je v zadnjih desetletjih močno narasla, s tem pa tudi število legel po vsem svetu.

Sloughi (arabski hrt):

Njegova domovina je Maroko. Sloughi je stara pasma in verjetno obstaja od 8. stoletja dalje. Izvor ni točno dokumentiran, verjetno pa so njegovi predniki stari egipčanski hrti. Uporabljali so ga za lov na lisice, hijene, šakale, gazele, divje svinje in zajce. V začetku 20. stoletja je pasma skoraj izumrla, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1998. Pasma je redka in slabo poznana. V sedanjem času je sloughi predvsem družinski pes.

Africanis:

Je pasma psov, ki izvira iz Južne Afrike. Menijo, da je starodavnega izvora, neposreden potomec goničev in izgnanih psov iz starodavne Afrike, vpeljanih v dolino Nila v Levantu. Africanis je tudi splošno ime za vse pse aboridžine v južni Afriki.

Azavak:

Azavak je afriški hrt, ki so ga vzredila nomadska ljudstva na jugu Sahare za lovce, čuvaje in družne pse. So izjemno hitri in vzdržljivi psi, ki dosežejo hitrost do 60 km/h. Na pogled so zelo elegantni, celo kraljevski. Ta pasma je precej redka.

Aidi (maroški pastirski pes):

Njegova domovina je Maroko in spada med izredno redke in stare pasme. Prisoten je bil že v pradavnini v goratih predelih Severne Afrike in Atlasa. Po nekaterih podatkih je sorodnik nomadskih pastirskih psov. Uporabljajo ga pastirji – nomadi za čuvanje šotorov in posesti, ovac in koz pred divjimi živalmi. Primeren je tudi kot spremljevalec.

Kitajski goli pes:

Verjeli ali ne, a čeprav ima pasma v svojem imenu besedo ‘kitajski’, naj bi izvirala iz Afrike, kjer so po navedbah zgodovinskih dokumentov tega psa klicali afriški goli terier. Afriški goli terier je bil originalno večji, a so njegovo velikost vzreditelji s Kitajske pozneje zmanjšali.

Katja Željan

10 pasem psov, ki se najbolj slinijo

Vsi se zagotovo spominjajo slinjenja bernardinca Beethovna v istoimenskih filmskih uspešnicah, pa vendar – vas zanima, katere pasme psov se med vsemi najbolj slinijo?

Če gre verjeti navedbam portala www.dogtime.com, so najbolj ‘slinaste’ naslednje pasme:

Bernski planšarski pes

Črnočreslasti rakunar

Pes svetega Hubarda (Bloodhound)

Bulterier

Angleški buldog

Neapeljski mastif

Novofundlandec

Bernardinec

Schnoodle (‘hibridna’ pasma, ki je nastala s križanjem pudlja in šnavcerja)

Susseški španjel

Ko boste s katero od naštetih pasem naslednjič povabili na kavč (ali celo v posteljo), dobro razmislite tudi o ustrezni zaščiti pred pasjo slino, ki je sovražnik skoraj vsakega lastnika psov. Ne smemo pa pozabiti, da ima pretirano slinjenje pri vseh pasmah psov včasih resen razlog, zato slinjenja nikakor ne smemo ignorirati.

Katja Željan

Katere so najbolj agresivne pasme psov?

Veste, katere so najbolj agresivne pasme psov? Veliko ljudi išče preprost odgovor na to vprašanje in seznam pasem, ki naj bi bile najbolj agresivne.

V resnici pa ni tako preprosto, ker tudi pojem agresija vsakdo razume po svoje. Je pa nekaj zanimivih dejstev, ki so jih dokazale številne študije, ki so se ukvarjale z agresijo psov.

  • Označeni kot nadpovprečno agresivni tako do ljudi kot do drugih psov sta bili pasmi jazbečar in čivava.
  • Prav tako za nadpovprečno agresivne so bili označeni akita, pitbulli in Jack Russel terierji.
  • Resna agresija je običajno usmerjena proti drugim psom in ne proti ljudem.
  • Najbolj resne oblike agresije tako proti domačim kot proti neznanim ljudem so izražali jazbečarji, čivave in Jack Russel terierji. Za visoko agresivne samo proti tujim ljudem so se izkazali avstralski govedarji, za pogosto agresivne samo proti svojim, domačim ljudem pa so se izkazali ameriški koker španjeli in beagli.
  • Kot najmanj agresivne pasme tako do ljudi kot do drugih psov so se izkazali zlati prinašalci, labradorci, bernski planšarski psi, bretonski ptičarji in hrti.

Povzeto po prispevku dr. Polsky, objavljeno na dogexpert.com