So ‘bull pasme’ opravičeno na slabem glasu?

‘Bull pasme’ so na slabem glasu. V javnosti pogosto prevladuje prepričanje, da so nevarne, napadalne. Resnica ali mit?

Vsekakor mit. Bull pasme so diskriminirane na podlagi svojega videza. Toda na lestvici ugrizov so šele na 9. mestu – pred njimi so ”prijaznejše”, ”bolj učljive” pasme, kot so ovčar, labradorec, koker španjel, zlati prinašalec.

Originalno so bull pasme vzrejali za varovanje ljudi, tudi otrok. Veliko manj so agresivni na primer od čivav. Pitbul denimo, je močan pes. Njega ni težko narediti nevarnega, ker je močan. Ampak tudi čivavo lahko narediš nevarno – toda, ker nima močnega ugriza in ni tako mišičasta, se temu ne daje nikakršnega pomena.

Drži, da imajo bull pasme močan ugriz, ki lahko pusti hujše posledice. Toda to nikakor ne pomeni, da je ta pes zloben. Statistično gledano potrebuje več časa, da ugrizne, torej je veliko bolj potrpežljiv in miren, preden se čuti tako ogroženega, da napade.

Izrabljanje pasme za pasje borbe

Zaradi njihove postave, konstrukcije ter moči jih maloumni in zaslužkarji velikokrat uporabljajo za pasje borbe, pa tudi za ego …

Pitbul bo do konca služil ljudem, do konca, že ves raztrgan bo še vedno gledal svojega lastnika, mu s pogledom izkazoval vdanost, čeprav ima “sposobnost”, da v desetih sekundah ubije človeka. On pa ne, mučen, pretepen, a še vedno vdan. To je pitbul – veliko srce! Nikakor ni nevaren za okolico in otroke, če je v rokah normalnega odgovornega skrbnika, kar drži za vsako pasmo ali mešančka.

V društvu Srce za Bulle smo prvi od pobudnikov, da bi prav vsak lastnik – ne glede na pasmo psa – moral narediti psihoteste in obvezno šolanje. Tako čisto vsak pač ne bi mogel imeti psa.

Zagovarjam stališče, da ne obstajajo nevarni psi – nevarni smo le ljudje! V resnici so vsi psi isti. Če znaš delati z njimi, so vsi psi ‘normalni’. So družinski člani. Je pa tako, da če bi mene nekdo dvakrat na dan brcnil, privezal na verigo in mi ne dal hrane, bi ga po dveh mesecih tudi jaz ugriznil. Pes ni nikdar kriv. Ne zna govoriti. Brani se le tako, da zarenči in ugrizne.

Vendar je po drugi strani tudi tako, da nevarnega psa ni, mišičaste in strašljive pse pa si omislijo predvsem mulci, ki se na tak način postavljajo, saj potrebujejo svoj podaljšek. Takšni lastniki potem največkrat pokličejo nas, ker psu niso več dorasli. Mlad fant bi bil rad ‘frajer’, rad bi, da se ga v okolici bojijo in si želi takšnega psa. Dokler je pes še mlad, še nekako gre. In namesto da bi starši zahtevali, da se pes šola in se nauči dela z njim, se s psom ne ukvarjajo na pravi način in po enem letu je pes podivjan. Takšnega pa otrok ali nedorasel mladenič težko obvlada. In potem se z njim postavlja, a ker ga ne obvlada, pride do kakšnega ugriza, pes koga malo ‘uščipne’ in potem se začne. Pes, ki ni ničesar kriv, dobi zaznamek, da gre za nevarnega psa ali, da ga je celo treba usmrtiti. Jezijo me izgovori v smislu tega, da je pes znorel. Ne, pes ni znorel, ampak je lastnik ‘cajtal’ svoj ego.

Veliko pa pripomorejo k diskriminaciji pitbullov tudi mediji, saj o njih pogosto pišejo taki, ki teh pasem ne poznajo. Velikokrat nekoga ugrizne na primer šnavcer, na naslovnici pa vidimo odprt gobec pittbulla, zraven pa grozeč zapis. V notranjosti nekje omenijo, da je bil šnavcer, toda slika na naslovnici je svojo škodo bull pasmam že naredila …

Vse to prispeva k temu, da so bull pasme med ljudmi na slabem glasu. Jaz imam doma 6 pittbullov rešenčkov in dve muci ter z dvema otroka vsa družina sobiva vrhunsko!

Simon Mihorič, Predsednik društva SRCE ZA BULLE

Mali italijanski hrt

Mali italijanski hrt – zvedav in živahen, a tudi nadvse čustven pes je predstavnik ene najstarejših pasem hrtov.

Mali italijanski hrt (il piccolo levriero italiano) velja za najmanjšega med hrti, a je hkrati tudi ena najstarejših pasem hrtov, ki naj bi obstajala že pred šest tisoč leti. Od davnih časov boste njegovo podobo uzrli na portretih s slavnimi ljudmi, saj naj bi bil prav ta pes spremljevalec egipčanskih faraonov, rimskih cesarjev in evropskih vladarjev – Friderika Velikega, Katarine Velike in kraljice Viktorije. Pri nas je pasma še vedno relativno redka, spoznavali pa smo jo s pomočjo Mojce Svetličič iz psarne Desert Queen, kjer so doslej vzgojili že 21 legel.

Kot pravi sogovornica, je točen izvor pasme dokaj težko določiti, saj obstajajo različne teorije o izvoru malega italijanskega hrta. Med njimi je možna tudi ta, da pasma izvira iz daljnega Egipta. Najverjetneje so mali italijanski hrti v Evropo prišli s feničansko civilizacijo, zatem pa so se močno razširili po vsej južni Evropi. Zaradi razširjenosti po italijanskem polotoku in tamkajšnji priljubljenosti so pasmo poimenovali mali italijanski hrt. »Sama sem pasmo prvič zasledila v knjigi, kjer me je graciozna eleganca teh psov popolnoma očarala. Začela sem jih iskati na razstavah in se o njihovem značaju pozanimala pri različnih vzrediteljih. Več informacij, kot sem imela, in več predstavnikov, kot sem spoznala, bolj sem vedela, da mi je pasma pisana na kožo. Želela sem psičko, ki bi bila primerna za razstavljanje oziroma nadaljnjo vzrejo, torej psičko zelo dobre vzreje, ki pa ti jo redko kdo proda, če te ne pozna. Obrnila sem se na največjega vzreditelja te pasme v Italiji, ki se je po večletnem dopisovanju in pogovorih odločil, da mi proda odraslo psičko z odličnim rodovnikom, ki je seveda idealna za začetek vzreje. S Tuscio sva hitro postali nerazdružljivi, moja ljubezen do pasme pa brezmejna. Takrat je tudi padla odločitev, da ne bomo ostali le pri enemu Italijančku,« pripoveduje Mojca Svetličič.

S sončnimi žarki se selijo po stanovanju

Čez leta se ji je pridružilo več predstavnikov teh psov, nekateri rojeni v psarni Desert Queen, nekateri iz tujine. Do zdaj so imeli 21 legel te pasme, tudi že tretjo generacijo, torej pravnučke prve psičke Tuscie. »Zanimanje za pasmo tudi pri nas narašča, v tujini je že dlje časa bolje poznana. Kot vzrediteljica upam, da vzreja ne bo nikoli postala komercialno usmerjena in da bodo tudi ostali vzreditelji, tako kot jaz, pazili, da ohranimo pasmo tipično in zdravo,« poudarja. In kakšen pes je pravzaprav mali italijanski hrt? »Zelo obožuje toploto. V sončnih dneh se rad nastavlja sončnim žarkom in se skupaj z njimi seli po stanovanju. Rad ima mehka ležišča, dvignjena od tal. Je tudi pravi ekspert v pokrivanju z odejicami in v rinjenju pod toplo in mehko prešito odejo. Najlepše pa je seveda zaspati v varnem naročju svojega lastnika, ki te po možnosti med tem še nežno ljubkuje. Z višjih mest tudi rad opazuje okolico in tako ni redko, da spleza na robove sedežnih garnitur ali miz in od tam opazuje dogajanje v soseščini ali bližnje ptičke,« pravi. Nasprotje toplim sončnim žarkom so mraz, dež in veter, nad čimer mali italijanski hrt ni navdušen. Zanj je značilno, da ga v takem vremenu težje spravimo ven. V hladnejšem obdobju leta ga je treba obleči, saj je na njegovem telesu zelo malo maščobe in dlake, ki bi ga grela in ščitila pred neugodnimi vremenskimi razmerami.

Primeren le za nežne otroke

Kot dodaja vzrediteljica, je mali italijanski hrt izredno navezan in vdan svojemu lastniku, ki ga želi spremljati prav povsod. Brez težav se naveže na več družinskih članov, a je primeren le za nežne otroke, saj se zelo glasnim in grobim otrokom raje umakne. »Do tujcev je nekoliko zadržan, ko pa človeka sprejme, mu z veseljem deli poljubčke. Odlično se razume tudi z drugimi živalmi, na primer z mačkami, najraje pa imajo poleg lastnika še družbo drugega hrta. Je izredno čustven pes in dobro zaznava čustveno razpoloženje svojega lastnika. Kadar je ta žalosten, se na vse pretege trudi nasmejati ga s svojimi vragolijami in potolažiti,« opaža Svetličičeva. Sicer pa je mali italijanski hrt po njenih besedah tudi izredno zvedav in svoj smrček vtakne prav povsod. »Zunaj je zelo aktiven in v lepem vremenu zelo rad prosto teka. V njem je še vedno nekaj lovskega nagona, vendar načeloma ne odtava za tujimi vonjavami, saj preveč ljubi udobje in varno zavetje svojega doma. V primerjavi z drugimi manjšimi pasmami potrebuje več vsakodnevnega gibanja. V dobri kondiciji zmore dolge napore. Sama svoje pse peljem ven večkrat na dan in od tega je vsaj en sprehod dolg in aktiven. Ob lepem vremenu smo zunaj tudi več ur, kjer mi po norem tekanju in lovljenju med seboj delajo družbo pri opravilih okrog hiše,« pravi.

Živijo celo do 18 let

Mojca Svetličič vsakemu novemu lastniku priporoča obisk male šole, da se mladiček dobro socializira. Če ga v tem obdobju preveč izolira, lahko namreč postane boječ do drugih psov in ljudi. Mali italijanski hrt je sicer zelo učljiv in primeren za različne kinološke discipline. »Psi naše vzreje so odlični terapevtski psi, uspešni pa so tudi na področjih šolanja, agilityja, rally obediencea, dog danca ter coursinga, racinga in razstavljanja. Mora pa njihovo šolanje potekati izključno na podlagi pozitivne motivacije, saj grobosti ne prenašajo,« opozarja. Nega pasme je po njenih besedah nezahtevna, saj imajo ti psi le eno plast dlake in so brez vonja. Zahtevajo le občasno kopanje in redno krajšanje krempljev, nadvse priporočljivo pa je tudi redno umivanje zob, da preprečimo nastajanje zobnega kamna in vnetja dlesni. Tako se boste izognili tudi prehitri izgubi zob, saj je življenjska doba pasme celo do 18 let, kar pomeni, da bo zobe mali italijanski hrt še dolgo potreboval. Potrebna je tudi previdnost v obdobju njihovega odraščanja, da ne pride do poškodb, saj so ti psi kot mladiči izredno živahni in poskočni. Na splošno je mali italijanski hrt izredno zdrava in odporna pasma, kar dokazuje tudi njegova dolga življenjska doba. V nekaterih primerih se pri tej pasmi srečamo z barvno alopecijo dlake, zdravstvenimi težavami z zobmi ter občutljivostjo na cepiva in anestetike. Preventivno odgovorni vzreditelji pred parjenjem pregledujejo tudi oči, pogačice in srce.

Nikakor ni primeren za zunanje bivanje

»Mali italijanski hrt zaradi svoje konstitucije in značaja nikakor ni primeren za bivanje zunaj, ampak izključno za stanovanje ali hišo. Je prilagodljiv, rad leži doma na toplem in ljubi rekreacijo na prostem. Vsekakor ni primeren za ljudi, ki se jim zdi oblačenje psov v mrzlih zimskih dneh smešno, za vse tiste, ki z njim niso pripravljeni deliti postelje ali vsaj kavča. Primeren ni za vse tiste, ki bi jih pes, ki potrebuje veliko pozornosti, poljubčkov in crkljanja, dušil, prav tako kot tudi ni primeren za tiste, ki ne marajo, da bi jim njihov pes v navalu navdušenja skakal v naročje. Naj si ga ne omislijo ljudje, ki bi radi psa, ki jih bo brezpogojno ubogal, ljudje, ki uporabljajo fizično silo, in ljudje, ki se ob deževnem jutru niso pripravljeni pregovarjati, ali bodo s psom šli na sprehod ali ne,« še svetuje sogovornica.

Katja Željan

29 pasem, ki so primerne za stanovanja in manjše bivalne prostore

Spletni portal Dogtime.com je objavil seznam 29 pasem psov, ki so po njihovem mnenju nadvse primerna za stanovanja oziroma manjše bivalne prostore.

Vas zanima, koga vse najdemo na seznamu?

Basenji: je odlična odločitev za vse tiste, ki imate bližnje sosede in tanke zidove. Gre za pasmo, ki praktično nikoli ne laja.

Basenji

Kodrasti bišon: Gre za majhnega, a nadvse energičnega psa, ki se rad igra in potrebuje dnevno telesno aktivnost, pa se vendar dobro znajde tudi v manjših prostorih.

Bostonski terier: Še ena pasma, ki je po svoji velikosti primerna za življenje v stanovanju.

Bruseljski grifon: Ta majhna pasma je nadvse ljubeča in se hitro poveže s svojim lastnikom. Radi se stiskajo, kar je vsekakor prednost, če živite v zares majhnem stanovanju.

Bruseljski grifon

Buldog: Znan je po svoji lenobi, zato je za stanovanje nadvse primeren.

Kavalir kralja Karla: Ta pasma ima zelo rada lastnikovo bližino, zato se velikokrat crklja v človekovem naročju. Za zaprtimi vrati stanovanja ga je sicer težko učiti; a če mu boste omogočili, da čas preživlja na prostem in mu nudili pozitivno spodbudo, bo hitro postal ljubljenček, ki mu lahko zaupate.

Čivava: Je naravnost idealen kandidat za stanovanje, saj potrebuje minimalno telesno aktivnost in je nadvse rad s svojimi lastniki.

Kitajski goli pes: Idealna družba za vse tiste z malo energije in volje za športne aktivnosti. V postelji brez težav ostane tudi več ur.

Kitajski goli pes

Coton de Tulear: Čeprav ima zelo rad aktivnosti na prostem, mu ne bo nič hudega, tudi če bo sem in tja dan preživel v stanovanju.

Jazbečar: Najmanjši med lovskimi psi se s svojimi drobcenimi nožicami lahko rekreira tudi znotraj stanovanja, če je treba.

Francoski buldog: rad se igra in rad ima kontakt s svojim lastnikom. Dober pes za stanovanje je tudi zaradi tega, ker običajno laja le z razlogom.

Francoski buldog

Havanski bišon: Ta pes s svojim klovnovskim značajem se rad igra le, dokler je v njegovi bližini lastnik. Idealen je za ljudi, ki živijo v stanovanju in imajo veliko energije za notranje aktivnosti.

Greyhound: Uvrstitev te pasme na lestvico utegne marsikoga presenetiti, a če mu omogočite dovolj gibanja na prostem, ga zaradi njegove mirne narave v stanovanju (skoraj) ne boste slišali.

Japonski čin: Prilagodi se lahko marsikateri situaciji, tudi življenju v (majhnem) stanovanju. Ker ne potrebuje veliko gibanja, je primeren za tiste z manj aktivnim življenjskim stilom.

Lhasa apso: Še ena majhna pasma, ki jo boste z zgodnjo socializacijo in treningom vzgojili v lojalnega in prijetnega tovariša, ki bo živel z vami tudi v stanovanju.

Lhasa apso

Mali levji pes: Zlasti je bil znan po svojem miroljubnem in brezpogojno zvestem značaju ter edinstvenem izgledu, ki naj bi spominjal na leva. V stanovanju se dobro znajde.

Maltežan: Gre za psa, ki je zelo navezan na svojega lastnika, zato lahko včasih trpi tudi za ločitveno tesnobo. Najbolje se počutijo ob lastnikih, ki so radi doma.

Manchesterski terier: Je zelo inteligenten in odziven pes, ki ga zlahka naučimo življenja v stanovanju. Najbolje se počuti, če je v bližini tudi lastnik.

Miniaturni pinč: Ta energičen pes je nezaupljiv do tujcev, njihova majhnost pa je za stanovanje več kot primerna.

Miniaturni pinč

Pekinezer: Zahteva veliko pozornosti in nežnosti. Na tujce laja, zato je zgodnja socializacija obvezna.

Pomeranec: Spominja na kroglo, polno energije. Je precej neodvisen pes, zato je primeren za vse tiste, ki čas radi preživljajo zunaj. Tudi sam ima rad sprehode.

Pudelj: Je nadvse inteligenten pes, za bivanje v stanovanju pa sta najbolj primerna miniaturni in toy pudelj.

Mops: Je nadvse igriv in lojalen ljubljenček, ki noče biti nikoli ločen od lastnika. Ker niso najbolj aktivni psi, obenem pa so tihi in majhni, so primerni za vsako stanovanje.

Schipperke: Je majhen pes z veliko osebnostjo. Lahko ga je trenirati in je najbolj zadovoljen, ko ima kakšno nalogo. Ni najbolj energičen pes in ga ni treba posebej zabavati.

Shipperke

Shiba inu: Znan je po svoji neodvisnosti. Potrebuje dnevno aktivnost in ima rad lastnike z aktivnim življenjskim slogom, a to ne pomeni, da se v stanovanju ne znajde dobro.

Šicu: Je odlična družba, hkrati pa miren in ljubeč tovariš. Znajde se v vsakršnem bivalnem okolju.

Avstralski svilnati terier: Zaradi svoje velikosti je za stanovanje nadvse primeren, sosede pa bi utegnil zmotiti njegov lajež. Zato je treba poskrbeti za ustrezno socializacijo.

Avstralski svilnati terier

Toy foksterier: Je inteligenten in nadvse učljiv pes. Po velikosti bi ga stlačili tudi v najmanjše stanovanje, a naj poudarimo, da ta odlična družba potrebuje več gibanja kot večina zgoraj naštetih pasem.

Yorkširski terier: Yorki je odlična notranja družba, a vseeno poskrbite za dovolj veliko količino dnevne aktivnosti na prostem.

Katja Željan

10 najbolj elegantnih pasem psov

Čeprav je res, da vsake oči vidijo drugače, je spletni portal Peoplethatlovedogs.com naredil seznam 10 najbolj elegantnih pasem psov.

Nekatere pasme psov že po naravi izražajo eleganco, gracioznost in prefinjenost, druge malo manj. Katere so torej tiste, ki so se uvrstile na omenjeni seznam?

Afganistanski hrt:

Ta starodavna pasma, ki je stara 4000 let in izvira iz Egipta, danes služi kot lovska, razstavna in dirkalna pasma. Ima izredno specifičen in eleganten videz, zaradi česar je priljubljen pri ljubiteljih razkošnih, dolgodlakih psov.

Doberman:

Gre za popolnoma umetno ustvarjeno pasmo, ki je danes star dobrih sto let, zanjo pa je značilen kar malce zastrašujoč, a nadvse eleganten videz. Ta pes je tudi močan in mišičast.

Nemška doga:

Ti nežni velikani so ena največjih pasem psov na svetu, ki vizualno izražajo tudi kraljevski videz, dostojanstvo, moč in eleganco.

Greyhound (veliki angleški hrt):

Že na podlagi vizualne podobe je jasno razvidno, da gre za hitrega psa in nadvse elegantnega psa. Veliki angleški hrt je pes aerodinamične konstrukcije, velikih pljuč, s teku prilagojenimi mišicami in srcem, z upogljivo hrbtenico ter dvojnim ‘galopom’, pri katerem med tekom vse štiri noge ostanejo v zraku dvakrat med vsako sekvenco koraka.

Faraonski pes:

Faraonski pes nas morda na prvi pogled nekoliko spominja na srno, kar pa zagotovo ni, saj se kljub dolgemu vratu in še daljšim nogam lahko pohvali z ekstremno eleganco in lepoto, ki jo ponosno deli s svojimi lastniki.

Irski seter:

Velik, eleganten in atletske postave, z bogatim dolgim kožuhom mahagoni ali temno rjave svetleče barve – to je lahko samo irski seter.

Rodezijski grebenar:

Je pasma, za katero se pogosto obračajo pogledi. Že ime pove, da je njegova najbolj izrazita značilnost greben na hrbtu, v katerem raste dlaka v nasprotni smeri kot drugod. Poleg tega so to močni, mišičasti in aktivni psi, a hkrati tako elegantni, da jih je nemogoče prezreti.

Saluki:

Splošen vtis pasme je eleganca, gracioznostnost in skladnost, vendar pa so še vedno izjemno močni, hitri in za hrte dokaj vzdržljivi psi. Veljajo za plemiške pse starega Egipta, njihove podobe se pogosto pojavljajo na slikah v egipčanskih grobnicah, prav tako pa so imeli navado mumificirati pse in jih pokopati ob njihovem lastniku. Muslimani so salukije obravnavali kot sveto bitje in jih niso smeli prodajati, ampak so bili le podarjeni kot dragoceno in častno darilo.

Ši-cu:

Čeprav ti majhni psi ne delujejo vedno elegantno, pa so ustvarjalci spletnega portala prepričani, da so lahko ti psi s skrbno urejeno dlako in svojo pojavo nadvse elegantni.

Weimaranec:

Pasma, ki jo pogosto imenujejo tudi ‘sivi duh’, s svojo značilno barvo dlake in aristokratskim gibanjem deluje nadvse elegantno. Nekoč so jo ljubosumno skrivali, zato je bila dostopna le izbrancem, še danes pa je v nekaterih evropskih državah dostopna le lovcem.

Katja Željan

10 pasem psov, ki so primerne za družine z majhnimi otroki

Katere pasme psov so najprimernejše za družine z otroki? Nekateri so mnenja, da je vsak pes s pravim pristopom lahko družba majhnim otrokom, drugi mislijo drugače.

Če gre verjeti Ameriški kinološki zvezi, pa med najboljšo izbiro sodi spodnjih deset pasem.

1. Labradorec

Labradorec se na vrh lestvice priljubljenosti psov v Ameriki ni uvrstil po naključju, saj je nadvse prijazen, potrpežljiv in nadvse učljiv

2. Buldog

Je naravnost čudovita družba za otroke. Ti psi so svoji družini nadvse lojalni, obenem pa umirjeni in prijazni. Pa tudi nasmejati vas znajo.

3. Zlati prinašalec

Njihova inteligenca in osebnost ustrezata mnogim, poleg tega pa so zlati prinašalci tudi ena najbolj uspešnih, prepoznavnih in popularnih pasem v različnih kinoloških (tekmovalnih) disciplinah.

4. Beagle

Imajo prijateljski, a hkrati nadvse radoveden značaj, poleg tega pa vas bodo ‘prisilili’ v dnevno rekreacijo. Ker je njihova nega nezahtevna, za nameček pa so tudi inteligentni, so beagli naravnost idealni družinski psi.

5. Mops

To je velik pes v majhni velikosti, za katerega se zdi, da ima posebno afiniteto do otrok. Vedno si želi biti v bližini svojih ljudi in jim ugoditi, glede življenjskega okolja pa so nadvse prilagodljivi in ne potrebujejo prav veliko prostora.

6. Irski seter

Ta pes se nadvse rad giblje na prostem, zato je odlična izbira za aktivne družine. Ima veliko energije in je nadvse aktiven, a ima hkrati tudi prijazen značaj in učljivo naravo.

7. Bruseljski grifon

Je srčen, inteligenten in aktiven družabnik. Od lastnika pričakuje interakcijo, aktivnost in mentalno stimulacijo. Zaradi njegove majhne velikosti je odlična izbira za lastnike psov v mestu; seveda če mu ti omogočijo, da ‘pokurijo’ tudi nekaj energije.

8. Novofundlandec

Premore inteligenco, lojalnost in prikupnost, po čemer je tudi najbolj znan. Hkrati je potrpežljiv in nadvse zvest svoji družini, zaradi česar je odlična družba.

9. Francoski buldog

Je ena najbolj priljubljenih majhnih pasem psov na svetu, še zlasti v mestih. Francoski buldog je igriv in pameten, zato se mu preprosto ne morete upreti.

10. Škotski ovčar

Gre za zvesto, vdano, čutečo, ponosno, hitro in odzivno pasmo, ki bo najbolj ustrezala družinam, ki se veliko gibljejo v naravi, obenem pa premorejo veliko ljubezni.

Katja Željan

Ameriška akita skozi oči lastnika: ”Veličina, moč, karizma, lepota, eleganca”

Naš tokratni sogovornik se je za svojo prvo ameriško akito odločil pred petimi leti, zdaj pa so v njegovem domu že tri.

Čeprav je o značaju in odnosu te pasme do drugih živalih zapisanih precej negativnih ocen, je bila njegova odločitev za to pasmo lahka. Kot priznava, je doslej ni obžaloval.

Zakaj ste se odločili, da se boste ukvarjali prav z vzrejo te pasme? Kje in kdaj ste dobili svojega prvega predstavnika te pasme?

Ob nakupu oziroma prihodu prve psičke še nisem razmišljal o vzreji, čeprav so mi bile osnove vzreje malo poznane, saj je oče, ko sem bil še otrok, vzrejal rotvajlerje. Za vzrejo sem se odločil po dobrem letu skupnega življenja s psičko in spoznanjem, da je pasma v Sloveniji skoraj nepoznana in da bi bilo zanimivo širši javnosti predstaviti to lepo in zanimivo pasmo. Od tod ideja za vzrejo in nova spoznanja o pasmi. Naša prva psička je prišla k nam pred petimi leti iz sosednje Hrvaške, iz Varaždinskih Toplic. Zdaj sem ponosni lastnik treh ameriških akit – Anu, Thora in Josephine. Thor je potomec ene najbolj znanih angleških psarn, Redwich. Josephine prihaja iz Rusije, iz Krasnojarska. Lani sem registriral psarno, ki se imenuje Ferapede.

Zakaj ste se odločili prav za to pasmo in kaj vam je pri njej najbolj všeč?

Ko sem se odločal za novega pasjega ljubljenca – prej sem imel psičko mešanko, ki je bila posvojena iz zavetišča – in za pasmo, se ni bilo težko odločiti za ameriško akito. Iskal sem psa velike rasti, z dobrimi čuvajskimi lastnostmi, in glede na to, da so mi že od nekdaj priljubljene pasme polarni in vlečni psi, špici, med katere sodi tudi ameriška akita, je bila odločitev lahka. Predvsem pa me je ta pasma prevzela ob prvem srečanju – njena veličina, moč, karizma, lepota in eleganca. Res sem bil fasciniran, v tistem trenutku odločen, da bo to moj pes, in to kljub temu da je o pasmi napisanih kar nekaj ne preveč lepih stvari. Mislim predvsem na ocene o njihovem značaju in odnosu do ostalih živali.

 

 

Je to pasma, ki je primerna za začetnike ali izkušene lastnike? Kako aktivni morajo biti potencialni lastniki in komu bi to pasmo priporočili?

To je pasma, ki jo vsekakor priporočam bolj izkušenim lastnikom, ljudem, ki so že imeli večje pse, lahko pa tudi začetnikom, ki so pripravljeni posvetiti kar nekaj časa socializaciji in vzgoji svojega ljubljenčka. Ta pasma potrebuje doslednost. Če pa govoriva o potrebni aktivnosti, je ta odvisna predvsem od tega, kje ameriška akita biva večino časa. Če je v stanovanju, je povsem razumljivo, da potrebuje več gibanja in sprehodov. Tiste ameriške akite, ki bivajo zunaj in ki imajo na voljo ograjene vrtove, same poskrbijo za dovolj gibanja, kar pa ne pomeni, da ne potrebujejo sprehodov. Pri nas doma imajo na voljo ograjen vrt, vsaj enkrat na dan pa gremo na dolg sprehod. Ti psi so zelo igrivi, eksplozivni, radi prinašajo različne predmete, ki jim jih mečemo, ali pa samo noro divjajo naokrog, dokler od utrujenosti ne obležijo v svojem najljubšem kotičku. Tudi daljše ture v hribe so primerne za to pasmo, a bo preostanek dneva poležavala v svojem kotičku, kot da je ni. Naj še enkrat poudarim, da je pasma primerna za dosledne ljudi, ki bodo psa socializirali in vzgajali. Če ste družina z otroki, je treba tudi otroke vzgajati v duhu, da pes ni igračka in da ima, kljub temu,da nas ima neizmerno rad, še vedno kosmata ušesa. Pasma ni primerna za starejše ljudi, predvsem zaradi svoje eksplozivnosti, moči, hitrih gibov.

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Pri vzgoji moramo biti dosledni, potrpežljivi in – kar je najpomembnejše – zelo mili, saj bo vsaka najmanjša sila pustila posledice, kar je glede na velikost in maso pasme zelo zanimivo. Ti psi so zelo občutljivi, zamerljivi, hitro užaljeni in trmasti. So pa tudi zelo nežni, hvaležni in norčavi. Pasma je zelo učljiva. V njihovi domovini, Japonski, akite še vedno uporabljajo kot službene pse v vojski in policiji.

Za katere kinološke športe je ta pasma primerna in koliko gibanja potrebuje vsak dan?

To pasmo si težko predstavljam v katerem od kinoloških športov; tudi zaslediti je ni v katerem od teh športov. Še najbolj bi bila primerna za canicross oziroma kros s psom. Zanimivo je, da dajo naši psi velikokrat sami povod za igro, saj prinesejo katero od igrač, žogic oziroma vrv. Takrat se začne čas za igro, prinašanje žogice ali divje vlečenje vrvi. Na sprehodu radi izkoristijo možnost za skok v vodo, potok ali ribnik, saj vodo naravnost obožujejo.

Ima ta pasma kakšno manj zaželeno karakteristiko?

Nezaželena karakteristika pri tej pasmi je dominantnost do ostalih psov, zato mora biti ameriška akita v družbi ostalih psov pod nadzorom. Ker je pasma tudi trmasta, moramo biti dosledni, odločni in hkrati mili pri vzgoji psa. Menim, da je največja težava, da se ljudje teh psov bojijo zaradi njihove velikosti in videza. Po prvem stiku z ameriškimi akitami pa vidijo, da je pasma zelo prijazna, da se rada stisne k človeku in pocrklja, vendar se nato umakne v svoj kotiček.

Katja Željan

Islandec – izjemno redka pasma v Sloveniji

Tokrat vam predstavljamo pasmo islandec, ki je v Sloveniji resnično redka in nepoznana. Gre za izvirnega psa Islandije.

V to daljno državo na severu Evrope je islandec prišel že s prvimi vikinškimi priseljenci.

Priljubljenost pasme v zadnjih nekaj desetletjih po Evropi narašča in čeprav je še vedno maloštevilna, ni več nevarnosti, da bi izumrla. Islandca smo spoznavali s pomočjo vzrediteljice Kaje Remic, do nedavnega lastnice edinega islandca, registriranega pri Kinološki zvezi Slovenije. A ker je njena psička prav letos dobila mladičke, se je število predstavnikov te pasme pri nas povečalo na šest.

Islandec je tipičen nordijski špic s pokončnimi uhlji in zavihanim repom. Če ga, medtem ko stoji, gledamo od strani, je videti pravokoten, daljši kot višji, razmerje pa je odvisno od posameznega psa. Psi v višino merijo med 42 in 48, samice pa med 38 in 44 centimetri.

Pri tej pasmi obstajata dva tipa dlake, kratkodlaki in dolgodlaki. Vendar ima dlaka pri obeh vrstah dobro vodoodpornost, kar je tem psom prišlo prav v hitro spreminjajočem se islandskem vremenu. Dolgodlaki predstavnik zahteva malo več nege, saj je dlaka podobna tisti, ki jo najdete pri predstavnikih pomerancev, samojedov in chow chowov, medtem ko kratkodlaki islandec ne zahteva posebne nege. Po besedah Kaje Remic so islandci na splošno zelo zdravi in trpežni psi, ki niso podvrženi kakšnim hujšim bolezenskim stanjem, zato se povprečna življenjska doba pasme giblje okrog 15 let. Lahko pa se pojavijo težave s kolki in očmi. Zato mora lastnik islandca poskrbeti za obvezen pregled kolkov in oči med 18. in 24. mesecem starosti psa.

Idealen pes za ljubitelje konj

Kot pove že ime samo, islandec (oziroma islandski ovčar) izvira iz Islandije. Na Islandijo je prišel s prvimi vikinškimi priseljenci med leti 874 in 930, ki so se sem priseljevali iz današnje Skandinavije, in se privadil težkemu življenju na terenu in kmetijah. Pasma je v devetnajstem stoletju skoraj izumrla, vendar so jo v poznih dvajsetih ponovno začeli vzrejati in priljubljenost islandskih ovčarjev po Evropi danes narašča. In kako je islandec prišel v Slovenijo?

»Leta 2017 sem se odločila za nakup te pasme, ki je takrat še nisem dobro poznala. Bila mi je samo všeč, zato tudi nisem vedela, da sem dobila psičko, ki ima redko barvo dlake. Največ islandcev lahko zasledimo v nežnih oranžnih tonih, bež barvi ter v sivi in črni. Obstajajo pa tudi kombinacije različnih barv. Psičko po imenu Lenja sem kupila v Nemčiji. Po pregledu kolkov in oči se je izkazalo, da ima psička zelo lepo zunanjost in to je privedlo do tega, da sem se odločila za vzrejo te pasme,« pravi Kaja Remic. Dodaja, da islandce največkrat zasledimo v družbi islandskih konj in njihovih lastnikov, teh pa je v Sloveniji v primerjavi s tujimi državami malo. »Vendar priljubljenost te pasme povsod narašča, predvsem zaradi primerne velikosti psa in njegovega značaja. Islandci namreč veljajo za razigrane, ubogljive in družabne pse, ki so primerni za družinske ali delavne pse,« poudarja.

Na vprašanje, zakaj se je odločila prav za to pasmo psov, sogovornica odgovarja, da je lastnica islandskega konja, s katerim je tekmovala. »Na tekmah sem pogosto srečevala islandske pse, ki so bili v lasti jahačev. Sama sem si tudi želela imeti tako kombinacijo, a to ni bil edini razlog za nakup. Pritegnil me je videz psa. Zunanjost, rahlo podobna lisici z večjimi šapicami, košatim repom in izrazom na obrazu, ki vedno deluje rahlo nasmejano. Prav tako mi je bila všeč njihova živahnost in njihova ubogljivost, saj so kot sence jahačem, ko jahajo ali skrbijo za konja. Veljajo tudi za vzdržljive pse. Želela sem torej imeti psa, ki je dovolj majhen, da gre v avto in ne zasede celega prtljažnika, hkrati pa ne bo premajhen. In psa, ki bo lahko brez težav šel z mano v hribe ali na teren, skupaj s konjem,« priznava.

Kot meni Kaja Remic, je pasma primerna tako za začetnike kot tudi za izkušene lastnike psov. »Prednost pasme je v prilagodljivosti na okolje, v katerem živi, in na naravo lastnikov. Če ste bolj aktivne narave, bo tudi pes bolj aktiven, in obratno. Vseeno pa to ni pes, ki rad leži na kavču cel dan. Vsekakor potrebuje vsaj eno uro gibanja dnevno. Še raje ima možnost vključevanja v dnevne aktivnosti družine. Islandca bi priporočila aktivnim ljudem. Dobro je, da imate vrt ali vsaj možnost hitrega izhoda v naravo, saj ti psi obožujejo gibanje v naravi. Pasmo bi tudi priporočila vsem, ki imajo konje, saj psi niso vsiljivi, čredni nagon pa tudi ni tako izrazit. So zelo ubogljivi; če sedite na konju, ne boste imeli težav s psom, ki bi begal ali bil neposlušen. Pasmo pa odsvetujem ljudem, ki nimajo časa za aktivnosti v naravi, in vsem, ki se nimajo časa posvetiti psu, šolanju in njegovim potrebam,« še dodaja vzrediteljica.

Inteligentni, učljivi, družabni

Islandec je po njenih navedbah zelo inteligenten, zato se šolanje lahko začne že zelo zgodaj. »Sama sem svojo psičko izšolala že doma. S treningi sem začela takoj po prihodu iz Nemčije, kakšna dva meseca kasneje pa sva se vključili v pasjo šolo. Tam sva opravili dva sklopa izobraževanj za mladičke in kasneje za nekoliko starejše pse. V šoli sva bili vedno med boljšimi, saj se je Lenja zelo hitro naučila vseh povelj. Izpostavila bi le vajo odpoklic. To je prva stvar, ki se jo mora mladič naučiti. Islandci namreč radi lovijo ptice in kolesarje,« pojasnjuje.

Islandci so sicer primerni za vse vrste športov. Lastniki jih zelo pogosto vključujejo v agility, saj so ti psi hitri in zelo gibčni. So pa znani tudi po svojih ovčarskih sposobnostih; lahko so psi čuvaji, vendar niso nasilni. »Od lastnika je torej odvisno, ali želi psu popestriti dnevne aktivnosti s kakšnimi posebnimi treningi. Vsekakor pa to niso psi, ki bi to nujno potrebovali. Zadošča jim že ena ura dnevne aktivnosti,« zatrjuje Kaja Remic. Ker veljajo islandci za družabne in prijazne pse, želijo pozdraviti vsakogar, ki jim nameni malo pozornosti, dobro pa se razumejo tudi z drugimi živalmi. In ker so tudi zelo pozorni psi, nas bodo obvestili o vsakem obiskovalcu in mu nato namenili topel pozdrav.

Piše: Katja Željan / Foto: osebni arhiv Kaje Remic

Pasme psov brez vonja

Tudi psi imajo (in oddajajo) svoj specifičen vonj, pa vendar obstajajo pasme psov brez vonja. Vas zanima, katere so?

Če ste med tistimi, ki vam kopanje in česanje psov niso ravno najbolj všeč, bi morali po mnenju portala Petsworld resno razmisliti o nakupu katere od spodnjih pasem:

Ši cu

Saluki

Pudelj

Kodrasti bišon

Bokser

Whippet

Vižla

Metuljček (Papillon)

Kerryski modri terier

Kitajski goli pes

Basenji

Škotski ovčar

Nekateri spletni portali k pasmam psov brez vonja prištevajo še zahodnovišavskega terierja, maltežana, havanskega bišona, šnavcerja, jazbečarja, bradatega škotskega ovčarja, portugalskega vodnega psa in pasmo lagotto romagnolo.

Vas mogoče zanima še, katere pasme psov veljajo za tiste, ki imajo najbolj neprijeten vonj? Na spisku se nahajajo bernardinec, labradorec, angleški buldog, bloodhound, beagle, šarpej, kokeršpanjel, basset hound, lhasa apso, irski seter, novofundlandec, vse vrste mastifov ter celo mops in yorkshirski terier.

A naj dodamo, da redna skrb in nega neprijetne vonjave seveda omilita …

Katja Željan

Najmanjše pasme psov: čivava na 1. mestu

Da ne bomo pisali le o največjih pasmah psov in pasjih velikanih, vam tokrat predstavljamo najmanjše pasme psov.

Jih poznate?

Čivava:

Tehta od 0,9 kilograma do največ 2,7 kilograma. Pasma izhaja iz Mehike, ime pa je dobila po mehiški zvezni državi Chihuahua.

Yorkshirski terier:

Tehta med 1,3 in nikoli več kot 3,2 kilograma. Znani so po svoji čudoviti dolgi in svileni dlaki, ki pa seveda zahteva tudi precej nege.

Pomeranec:

Ta pasma psov doseže med 1,9 in 3,5 kilograma. Trenutno gre za eno najbolj popularnih pasem na svetu, kot zanimivost pa naj povemo, da ima njihova dlaka kar 23 različnih barvnih odtenkov.

Toy pudelj:

Običajno tehta med 3 in 4 kilogrami, znani pa so po svoji lepoti in dobremu temperamentu. V Franciji so popularni že vse od leta 1500.

Metuljček (papillon):

Tehta med 3,6 in 4,5 kilograma. Veljajo za nadvse prijazne, aktivne in ljubeče pse, ki radi počnejo vse s svojo družino.

Mops:

Običajno tehta med 6 in 8 kilogrami. Za mopsa pravijo, da izvira iz starega veka, kar 400 let pred našim štetjem naj bi se pojavil v Aziji. Vsekakor pa gre za eno najstarejših pasem, ki je poznana še danes.

Ši-cu:

Njegova telesna masa se giblje med 4 in 7 kilogrami, v kitajščini pa shih tzu pomeni majhen lev. Tudi to je ena najstarejših pasem psov.

Kodrasti bišon:

Ko skoči na tehtnico, ta pokaže med 5 in 10 kilogramov. Pasma izvira iz 13. stoletja z območja Karibskih otokov. V 16. stoletju je bil precej priljubljen pes francoskih monarhov.

Bostonski terier:

Običajno tehta med 6,5 in 11 kilogrami. Bostonski terierji so prva nešportna pasma v ZDA, znana tudi kot »ameriški gentleman«. Pasma je nastala okrog leta 1870. So potomci angleškega buldoga, angleškega terierja ter francoskega buldoga. Naziv terier ne ustreza njegovemu karakterju, saj je izredno družaben in ljubezniv, ter ne ustreza stereotipu o samovoljnih terierjih.

Francoski buldog:

Tehta med 9 in 12 kilogrami in največkrat očara že s svojo pojavnostjo. Ta prijazen majhen pes bo s svojo dobrosrčnostjo navdušil prav vse.

Katja Željan

Hrvaški ovčar

Hrvaški ovčar sodi med precej redke pasme. Več o tej pasmi je za eno preteklih izdaj revije Moj pes povedala poznavalka Polona Bonač.

Zakaj hrvaški ovčar?

Prepričal me je njegov temperament: je glasen in energičen, vedno pripravljen na akcijo. Ker sem iskala psa za čimbolj raznovrstno kinološko udejstvovanje, se mi je zdel hrvaški ovčar s svojo agilnostjo, hitrostjo in usmerjenostjo v vodnika prava izbira.

Priljubljenost pri nas in po svetu?

Ne moremo ravno trditi, da je hrvaški ovčar posebej prepoznavna ali popularna pasma, vendar pa se njegova priljubljenost predvsem po zaslugi uspešnega udejstvovanja v športno-kinoloških disciplinah povečuje.

Vedenjske značilnosti?

Zaradi koleričnega značaja in hitrih reakcij težko rečem, da je hrvaški ovčar ravno najprimernejša družba za otroke, vsekakor pa ob primerni vzgoji lahko živi tudi v družini, kjer primerno nadzirajo tako psa kot otroka. Ponavadi se izrazito naveže na eno osebo in postane njegova senca. Druge družinske člane pa seveda sprejema, a jih ne upošteva v enaki meri kot svojega vodnika.

Do tujcev je večinoma zadržan, na vsak prihod tujca pa opozori z laježem. Nekateri hrvaški ovčarji želijo prihod tujcev v hišo preprečiti tudi z ugrizom, zato je dobra socializacija izjemnega pomena. Mladička moramo redno izpostavljati vsem mogočim situacijam v urbanem okolju, imeti mora dovolj stika z ljudmi in drugimi živalmi, sicer se njegova nezaupljivost lahko stopnjuje v zelo težavna vedenja, od prevelikega strahu do napadalnosti. Do drugih, neznanih psov ponavadi ne kaže pretiranega zanimanja. Nekateri dominantnejši predstavniki so bolj prepirljivi, a ob primerni vzgoji niso izrazito težavni. Do drugih hišnih živali so zelo tolerantni in nimajo izrazitega lovskega nagona.

”Lahka” ali bolj zahtevna pasma?

Hrvaški ovčar je sicer zelo učljiv, a zaradi svojega temperamenta, glasnosti, hitrih reakcij in potencialne reaktivnosti ne sodi med lahke pasme. V osnovno vzgojo in socializacijo hrvaškega ovčarja je treba vložiti kar nekaj energije in znanja, če želimo z njim v urbanem okolju sobivati brez večjih težav. Bolj kot dolge sprehode (v katerih sicer zelo uživa) potrebuje redno delo.

Za kakšne ljudi je primeren?

Hrvaški ovčar ni primeren za vsakogar. Če ne opravlja svoje osnovne funkcije (delo na kmetiji), sodi le v okolje, kjer bo imel dovolj zaposlitve, kar pomeni aktivno udejstvovanje v kateri od športnih panog. Nikakor ne sodi k ljudem, ki ne prenašajo lajanja oz. imajo za lajanje občutljive sosede. Sodi v delovne roke, k vodniku, ki ne išče stabilnega in umirjenega psa, ampak navitega psa s hitrimi reakcijami in velikim srcem. Hrvaški ovčar naj nikakor ne bo pasma, za katero se odločimo na podlagi zunanjega videza, še manj pa je to pes za ”nedeljske vodnike”. Je pes, ki si ga izberemo, ko že vemo, kaj bi z njim počeli.

Pasji športi?

Najbolje je seveda, če hrvaški ovčar lahko vsak dan opravlja naloge, za katere je bil vzrejen. Skozi zgodovino so se razvili v res vsestransko uporabne kmečke pse, ki svojemu lastniku pomagajo tako v hlevu kot na pašniku, čuvajo dvorišče in celo preganjajo glodavce. V takšnem okolju se hrvaški ovčar še danes seveda odlično počuti in je lahko zelo koristen. Če mu takšnega življenja ne moremo zagotoviti, se odlično obnese tudi v številnih pasjih športih. Izvrstno se obnese v agilityju, rally obedienceu in poslušnosti. Posamezni psi so se izkazali tudi v reševanju, a je za tak namen treba zelo previdno izbrati mladiča, ki ima dovolj samostojen značaj, ker so pasemsko nagnjeni k veliki odvisnosti od vodnika in jim ni do oddaljevanja, pa tudi samostojno ukrepanje jim ni po volji. Čeprav ne sodijo med službene pse, so nekateri primerni celo za šolanje vaj obrambe.

Negovanje kožuha, zdravje?

Kožuh ne potrebuje kakšne posebne nege, občasno ga je treba krtačiti, pogosteje, ko menja dlako. Glede prehrane ni problematičen, priporočljivo ga je hraniti s kakovostno hrano. Ker je zelo aktiven, lahko poje več kot veliko večji psi. Hrvaški ovčar je zelo zdrava pasma, ki pogosto dočaka visoko starost. Problema, ki se v pasmi sicer redko pojavljata, sta težave s ščitnico in epilepsija. Pred nakupom je priporočljivo dobro preveriti rodovnik oz. prednike izbranega mladiča, saj so določene karakteristike, kot sta denimo pretirana plašnost ali živčnost, dedne.

Pogovarjal se je Tone Hočevar