O ‘kavalirčkih’ skozi oči lastnikov

Če je po priljubljenosti med pasmami psov v Sloveniji nemški ovčar že vrsto let brez prave konkurence, se je lani na visoko drugo mesto zavihtel prav kavalir kralja Karla. Tokrat o ‘kavalirčkih’ skozi oči njihovih lastnikov.

Urška Krivec, lastnica in vzrediteljica kavalirjev kralja Karla:

»Prva ‘kavalirka’ je prišla v naš dom s prav posebnim namenom. Čeprav je bilo pri nas takrat že kar nekaj kosmatincev pasme beauceron, ki jih tudi vzrejamo, nam je manjkal malo manjši pes, ki bi ga zlahka vzeli v naročje. Tako kot vsi naši psi je bila tudi naša prva ‘kavalirka’ Sisi – uradno Evening Secret of Sevijean’s – skrbno izbrana iz legla in pripeljana iz Francije iz ene najboljših psarn kavalirjev. Zdaj žal že pokojna nam je vsem dala mnogo in še več. Pasma nas je prevzela s svojo milino, ustrežljivostjo, potrpežljivostjo, obenem pa s svojo živahnostjo in značajem. V naši psarni pri vseh psih, ne glede na pasmo, vedno iščemo dobre nagone in dober značaj. Sisi je bila prva naša psička v vzreji pasme, a vsekakor ne zadnja. Pasma nas je resnično očarala s svojo prikupnostjo in je prava izbira za vse, ki iščejo majhnega psa, ki lahko ure in ure preleži na kavču, obenem pa da vse od sebe v igri, sprehodih ter je zvest sopotnik in prijatelj vsem v družini. Ob premišljenem nakupu in dobri vzgoji je to pasma, ki vas ne bo pustila na cedilu«.

Mitja Zupančič, lastnik dveh kavalirjev kralja Karla, samičke Puppe in samčka Puppija:

»Samička Puppa je stara pet let, samček Puppi pa je leto mlajši. Imata isto mamo, značajsko pa sta dva popolnoma različna kužka, ki noro rada jesta! Starejša samička je v resnici hčerin pes, mlajši Puppi ženin, njun izbrani pasji gospodar pa sem jaz, ki dnevno skrbim zato, da se dobro počutita, da imata stalno družbo – tudi v pisarni – dlako kot svila in da z očiščenimi očki gledata v svet. Že res, da pasma ne zahteva dolgih sprehodov in veliko gibanja v naravi, potrebuje pa vsakodnevno nego, tudi čiščenje čekanov, da se izognemo vnetju dlesni. Pri naši hiši smo ves čas imeli pasjo družbo, le v času zgodnjega odraščanja otrok smo se ji za nekaj let odrekli. Ko je hči stopila na svojo pot, si je zaželela kužka z najlepšim pogledom na svetu, ki bo primeren za bivanje v stanovanju in bo neskončno velik crkljanček, a hkrati ne bo glasen. ‘Kavalir’ je bil njena edina izbira, saj je prav tak, kot si ga je želela. Vrzel v praznini našega doma pa je na najboljši mogoč način zapolnil Puppi. Potreba po toploti in zmernih odmerkih hrane je več kot pregovorna«.

Polona Mihorko, lastnica kavalirjev kralja Karla:

»Že od nekdaj so živali del mojega življenja. Kot otrok sem obredla vse vaške kužke, obiskovala kmetije v bližini in občudovala vse, kar je bilo kosmato, pernato, luskasto in celo sluzasto. Že takrat je v meni zrasla tudi želja, da bi nekoč imela svoje kužke in se ukvarjala z vzrejo. Leta so minevala, želja pa je ostala. Pred približno desetimi leti sem na razstavi v ringu opazila majhnega španjela, ki je zvesto sledil lastniku in neutrudno mahal z repkom. Bila je ljubezen na prvi pogled. ‘Kavalir’ me je pritegnil s svojim neverjetno prikupnim značajem in globoko navezanostjo na lastnika. Kljub svoji majhnosti lahko z njim osvojimo vse bližnje hribe in vzpetine, brez težav pa bo z nami poležaval na kavču. Prav tako z lahkoto počaka, da pridemo domov. Izogibati se je treba edino grobosti; tako v igri kot učenju. Zaradi zdravstvenih problemov si ti mali, ljubki španjeli zaslužijo odgovorno vzrejo z majhnim številom legel«.

Katja Željan

Črni ruski terier

”Sabaka Stalina”, Stalinov pes, so sprva rekli psu, ki so ga v sovjetskem centru za selekcijo in šolanje službenih psov za vojsko in policijo začeli vzrejati potem, …

… ko sta Lenin in po njegovi smrti predvsem Stalin v samo nekaj letih po oktobrski revoluciji uničila vse, kar je ostalo od nekdanjih ruskih ”gosposkih psov”.

Takoj po 2. svetovni vojni so v policijsko-vojaškem centru Rdeča zvezda začeli znova in ustvarili so pasmo, ki so ji najbolj zaupali čuvaji v koncentracijskih taboriščih, v tragično slavnih gulagih. V pravo pasmo, tako po kinoloških merilih, so črnega terierja oblikovali šele po Stalinovi smrti, leta 1957. Takrat je ta center pse iz tretje generacije črnih terierjev ponudil zasebnikom in vzrediteljem. Začela se je zgodovina sedanje pasme, leto pozneje so objavili prvi standard. Razmeroma hitro so si utrli pot na Finsko, iz Skandinavije pa jih je pot vodila po vsem svetu.

Beseda poznavalcev: Iztok in Neli Šuler (psarna: Bella Fantasia)

Zakaj črni ruski terier?

”Črni ruski terier (v nadaljevanju: ČRT) ne pusti nikogar ravnodušnega. S svojo bogato črno dlako, čudovito brado in brki ter z mogočnim, hkrati pa elegantnim telesom daje poseben, nenavaden videz. V njem sta združena moč in milina hkrati. Je veselo in čuteče bitje, ki je pripravljeno žrtvovati življenje za svojega človeka. Je zelo zvest, zna se prilagoditi vodnikovim potrebam in razpoloženju. Potrebuje človekovo bližino, a hkrati odločnega in stabilnega vodnika. Po naravi je stabilen, umirjen, vodljiv in vdan družinski član ter dober človekov spremljevalec z izrazitimi delovnimi sposobnostmi.”

Odlike in slabosti?

”Prednost pasme je, da lahko enako dobro živi v mestnem stanovanju ali na deželi, v ostrih sibirskih zimah ali v sončnem podnebju. Struktura njegove dolge dlake dopušča zračnost, ob pravilni in redni negi pa ne izpada in nima vonja. Pasmo odlikuje inteligenca in sposobnost za šolanje, samozavest in neustrašnost. Slabost, če lahko temu sploh tako rečemo, pa je redna nega dolgega kožuha. Če psa fizično in psihično ne obvladamo, je lahko slaba stran pasme njena teža, moč in velikost.”

Shutterstock.com

Nega črnega ruskega terierja

Vse telo pokriva gosta, valovita in zračna črna dlaka, ki jo je treba temeljito razčesati vsaj enkrat na teden. Dlaka nima vonja in ne izpada. Skopamo ga približno enkrat na mesec, strižemo pa na tri mesece. Na pravilno nego navajamo mladička že od samega začetka, navaditi se mora na redno nego krempljev, ušes, čiščenje zob in brisanje brade, ki lahko postane vir umazanije, če je redno ne umivamo, sušimo in češemo. Lep, urejen in po standardu ostričen črni ruski terier je plod rednega in večurnega dela. Če pa nam je česanje odveč, lahko kožuh brijemo, vendar s tem odvzamemo značilno podobo pasme.

Tone Hočevar (Celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, februar 2015)

Francoski ovčar – beauceron skozi oči lastnikov te pasme

Pogosto nas bralci sprašujejo, ali poznamo koga, ki ima izkušnje z določeno pasmo. Zato bomo občasno objavljali tudi izkušnje skrbnikov in strokovnjakov.

Tokrat o francoskem ovčarju – beauceronu.

Petra Grošelj, lastnica beauceronke

»Naša Ottie Du pays des Songes je hitro postala pravi družinski član. Kaže izrazito pripadnost celi družini. Posebno rada ima otroke in ko pridejo iz šole domov, veselja ni konca. Ottie je prijazna tako do drugih psov kot do ljudi, je pa vseeno malo zadržana in včasih previdna. Da dobro opravlja svojo funkcijo čuvaja, vidimo, ko pride v hišo tujec. Če vidi, da to osebo sprejmemo mi, se tudi sama hitro umiri. Glede na lastnosti, ki jih ima Ottie, lahko rečemo, da smo si izbrali pravega psa – beaucerona.«

Ksenija Dolinšek, lastnica beauceronke

»Želeli smo psa čuvaja, za šalo rešili test, kakšen pes je za nas primeren, pa je bil rezultat beauceron. Pasme nismo poznali, šli smo na internet in takoj poklicali Urško (op. a. Urško iz psarne ‘Du pays des songes’). Dobili smo Hano, ki je resna čuvajka, vedno za igro, nežna z otroki, včasih hoče malo izigrati našo naklonjenost in jo ubrati po svoje, toda hitro dojame, kdo je šef. Ima čudovit karakter in je pametna … Vsi, ki pridejo k hiši, se jo najprej ustrašijo, saj je velika in črna, toda na koncu iz srca rečejo, kako čudovitega psa imamo.«’

Boštjan Kostanjevec, lastnik beaucerona

»V skoraj petih letih, odkar imamo ta privilegij, da se lahko praktično vsakodnevno družimo z Ikerjem, nam je vsem družinskim članom pasma beauceron zelo prirasla k srcu. Razlogov za to je veliko. Gre za pasmo, ki na prvi pogled za laičnega opazovalca deluje zastrašujoče; mišljeno v fizičnem smislu in glede na njegovo obnašanje do ljudi, ki jih ne pozna. Nepoznanega človeka sprejme mirno, na distanci, ga nezaupljivo opazuje in daje vtis strogega in ostrega čuvaja, vendar nikoli ni popadljiv. Do domačih ljudi je zvest, zelo prijazen, še posebej do otrok, ki jih naravnost obožuje. Je ves čas poln energije, ki se jo z vztrajnostjo in pravim pristopom da obvladovati. Zaradi svoje inteligence zna zelo dobro izkoristiti vsako popuščanje svojega gospodarja. Zelo rad je v družbi ljudi, vedno je pripravljen na igranje, obožuje sprehode in brez težav je tekaški spremljevalec tudi na daljših razdaljah. Je zelo zdrava pasma, ni občutljiv na prehrano, v petih letih razen obveznih cepljenj in ene lažje poškodbe še ni obiskal veterinarja. Niti za trenutek nam nikoli ni bilo žal, da smo se odločili za nakup beaucerona, saj nam vsem članom družine prinaša veliko veselja in zadovoljstva v vseh pogledih.«

Igor Stanonik, marker

»Pri dolgoletnem delu na področju priprave psov za obrambo in napad po IPO programih z različnimi pasmami psov ima pasma bauceron pri meni posebno mesto. Pasma ima svoje specifične lastnosti. Psi s svojo velikostjo in plemenitim videzom delujejo dominantni, samozavestni in so dokaj čuječi. Ko pa pristopiš do njih, delujejo presenetljivo zelo mirni, igrivi, prijazni, mogoče celo v nekaterih primerih malo ignorantski (flegmatični). Glede na moje izkušnje je to pasma, ki je za vaje obrambe in napada (višje šolanje) zelo pozno zrela. V prvem koraku je to pes, ki se mu obramba v začetku ne zdi tako hudo zanimiva in je še popolnoma otročji. Ko ugotovi, da je lovljenje in borba za plen zanimiva, postane slika popolnoma drugačna. Sicer to obdobje pri pasmi bauceron traja nekoliko dlje kot pri ostalih službenih pasmah, vendar se nam obrestuje vztrajati pri povečevanju apetence po lovljenju plena. Ko psu postane slika jasna, je delo v nadaljnjih fazah z bauceronom veliko lažje. Ko je pes dozorel, dela vaje višjega šolanja z velikim užitkom, zato se lastniki vračajo po opravljenih višjih izpitih v klub, samo zato, da omogočijo psu delo v smeri rekreacije in na koncu tudi druženja. Poudariti pa je treba, da je s to pasmo treba začeti načrtno delati že prvi dan, ko smo mladiča dobili. To pomeni delati v smeri pravilne vzgoje in usmerjanja pozitivnih nagonov. Bodočim lastnikom priporočam, da gredo čim prej s svojim novim družinskim članom v malo šolo, kjer bodo od inštruktorjev dobili navodila za nadaljnje delo doma in bosta na koncu zadovoljna oba.

Urška Krivec

Izkušnja lastnikov: Bradati škotski ovčar

Ko se odločamo za novega pasjega prijatelja in izbiramo pravo pasmo, so največ vredne prav izkušnje drugih ljudi. Tokrat o ‘bradicah’ skozi oči treh lastnikov …

Tina Orter, lastnica bradate škotske ovčarke Anaye – Aje:

»Obožujem kužke – takšne in drugačne; so del mojega življenja. Bradata škotska ovčarka Anaya – Aja je vstopila v naš oziroma mi v njen svet pred dobrimi petimi leti. Čakali smo pol leta, da je prikukala na svet in se zaljubili vanjo na prvi pogled. Je izredno prijazna do ljudi, malih in velikih ter drugih živali. In verjamete ali ne, tudi poštarji jo imajo radi, saj ne laja nanje. Prišla je v stanovanje k dvema mačkama; na žalost je ena pri 16 letih zbolela, druga pa je zdaj že v 18. letu starosti in Aja vestno pazi nanjo. Problemček pri ‘bradicah’ je, da so – vsaj naša – zelo občutljivi na zvoke, a ne na grmenje, ampak na žogo, rolke, sušilec za lase in podobno. Tako je sem ter tja malce prestrašena. Radi jo imamo takšno, kakršna je. Je naš sonček. Je učljiva, zelo pametna, rada gre z nami potovat, obožuje vodo in ima ogromno energije. Vsi psi so po svoje čudoviti, a za nas je Aja čarobna. Imejte radi svoje kužke, ne glede na to, kakšni so. Kdo te je vedno vesel, ko prideš domov? Kdo se stisne k tebi, ko si žalosten, s smrčkom briše tvoje solze, ali s teboj skače od veselja ?

Zvonka Pečar, lastnica bradatega škotskega ovčarja Lona:

»Zakaj prav bradati škotski ovčar? Ni težko odgovoriti: tako prikupnega psa še nismo imeli. Lon je drugi te vrste v naši družini; prva je bila Zoe. To je kuža, ki ti v pravem pomenu besede ‘zleze pod kožo’. Ko teče po livadi in mu dlaka plapola v vetru, je prečudovit. Njegove oči so, kljub temu da jih prekriva nagajiv koder dlake, tople in pametne. V to pasmo se zaljubite na prvi pogled. Tako topli so, tako čuteči. Menim, da je malokateri pes tako privržen človeku kot on. Za to vrsto psov res velja, da samo govoriti ne znajo. Čeprav je večje rasti, je bradati škotski ovčar primeren za stanovanje. Naš kljub hiši z velikim vrtom obožuje dolge sprehode, rad teče in se crklja. Obožuje vožnjo z avtomobilom, še zlasti, če je ta z odprto streho. Potrebuje nekaj več nege, saj ima dolgo dlako; ‘česalni salon’ doma mu sicer ni v največje veselje, toda za lepoto se splača potruditi. Je tudi učljiv in ni trmast. Morda je malo bolj občutljiv na grmenje in nima rad pokanja in čezmernega hrupa. Rad je v družbi ljudi in ima veliko srce; večje, kot je on sam. Lon me spremlja povsod: v gorah, na morju, ob reki, na vrtu. Ko je pri devetih mesecih hudo zbolel, se je boril skupaj z menoj, da ozdravi, in je. Danes ima devet let in oba veva, da jih bo dočakal še kar nekaj. Res ve, da sem nadvse želela, da ozdravi in razveseljuje mojo družino in mene. Ne vem, koliko od vas je dajalo svojim ljubljenčkom infuzijo in prebedelo skoraj mesec dni ob njem cele noči – jaz sem. In on ve, da mi pomeni vse na svetu in da ni stvari, ki je ne bi naredila zanj, a tega ne izkorišča. Lon je preprosto Lon, moj, naš – za vselej. Priporočam ga vsem, ki imajo radi ljubečega in čutečega kužka. Vrnil vam bo vsako dobro besedo, ljubečim pogledom, objemom … Če imate otroke, bo nanje pazil in se z njimi igral, nesebično bo stal ob vas in vam pokazal, koliko mu pomenite.

Maja Frelih, lastnica bradate škotske ovčarke Bubble:

»Pasma bradati škotski ovčar je osvojila moje srce na prvi pogled, ob prebiranju njihovih karakternih značilnosti pa je to postala neustavljiva želja. Svojo ljubico Bubble (Bewitched Bubble Diamond Winner) sem iskala zelo dolgo, saj sem si želela psa slovenske vzreje. Priznam, da je bilo edino, česar me je bilo na začetku strah, nega dlake, a sem hitro spoznala, da ta ni nikakršen ‘bav bav’. Z Bubble sva se redno udeleževali pasjih razstav in leta 2010 je moja ljubica postala evropska mladinska prvakinja, kasneje pa sva skupaj osvojili še mnogo šampionatov v različnih državah. Predvsem je Bubble osvojila moje srce in srca vseh članov družine in nam lepša dneve že več kot devet let. To je definitivno pasma, ki ti zleze pod kožo, saj so zunaj pravi norčki, v hiši pa povsem umirjeni in se izredno dobro razumejo z ostalimi hišnimi ljubljenčki. Trenutno je naša kosmatinka odeta v krajšo frizurico, a prav tako prikupna. Želim si, da bi nam še dolgo lepšala dneve.

Črno čreslasti rakunar

Konec lanskega novembra smo v Sloveniji dobili prvo leglo črno čreslastih rakunarjev z osmimi mladički – petimi samičkami in tremi samčki.

Pasma izvira iz Amerike in je v Evropi komaj na začetku razvoja, saj bi na stari celini lahko našteli zgolj peščico vzrediteljev. Posledično sta temu primerna število vzrediteljev in prepoznavnost pasme. Nam jo je predstavila vzrediteljica Martina Pol iz Murske Sobote.

Črno čreslasti rakunar velja za popolnega psa za družine, otroke, druge pse, šport in razstave, pa tudi za iskalno delo v različnih kinoloških disciplinah, na primer v mantrailingu. Njegov umirjeni, uravnotežen in strpen značaj ga naredi zvestega spremljevalca, ne glede na stil življenja njegovega skrbnika. Mora biti pa črno čreslasti rakunar vedno del družine, kjer bo deležen primerne oskrbe in ljubezni. »Prvega predstavnika te pasme sva dobila pred slabimi štirimi leti iz Češke. Za pasmo sva se odločila zaradi izjemno prijazne in nežne narave, izrazito elegantnega videza in primernosti glede na življenjski stil, saj je pasma zunaj zelo aktivna, med bivanjem v stanovanju pa umirjena in uživa v udobju kavča. Zelo pomembno nama je bilo tudi, da izbereva pasmo, ki nima pogostih dedno pogojenih zdravstvenih težav,« odločitev za izbor pasme pojasnjuje Martina Pol.

arhiv Martine Pol

S kaznovanjem ne dosežemo ničesar

Pasma je po njenih besedah po naravi samostojna – takšen je ne nazadnje tudi način njihovega lova – zato ne gre pričakovati 100-odstotne poslušnosti, temveč bolj sodelovanje dobrega prijatelja. »Dozori zelo pozno, zato je pomembno, da ga v mladosti vzgajamo s strogo, a ljubečo roko. Pasmo bi priporočila aktivnim družinam in ljudem, ki radi preživljajo svoj prosti čas na prostem, obenem pa si želijo umirjenega in ‘cartljivega’ ljubljenčka v hiši oziroma stanovanju,« pravi vzrediteljica. Pri socializaciji in vzgoji je po njenih navedbah treba ohranjati osredotočenost, saj ima črno čreslasti rakunar zelo dober nos, ki ga hitro zamoti. »S kaznovanjem in prisilo ne dosežemo praktično ničesar, zato je pomemben pristop s pozitivno motivacijo. Ker je ta pasma zelo pametna, je treba zamešati vrstni red vaj, dodajati trikce in rakunarja prepričati, da je bila vaja v bistvu njegova ideja,« poudarja Martina Pol.

Čeprav je pasma lovska, lov ni nuja

V kinoloških disciplinah se ta pasma najbolje znajde v sledenju, policijskem delu, reševanju in lovu. Vedno bolj jih uporabljajo za delo z nosom zaradi njihove hitrosti in osredotočenosti na vonj, saj sledijo hitreje kot ostale pasme. Sicer pa črno čreslaste rakunarje čedalje pogosteje uporabljajo tudi kot terapevtske pse zaradi njihovega nežnega značaja. »Čeprav je pasma lovska, lov ni nuja. Ti psi pa potrebujejo dnevne sprehode, predvsem pa mentalno vadbo in družbo človeka. Ograjeno dvorišče jim ne predstavlja zadostne rekreacije, kar lahko privede do pobega, kopanja lukenj in ostalih nevšečnosti,« opozarja sogovornica. Do drugih psov in živali so črno čreslasti rakunarji nekonfliktni in se vedno veselijo pasje družbe. Če od malega bivajo z drugimi živalmi, se z njimi razumejo, ob srečanju z njimi v gozdu pa se v njih vseeno prebudi lovski nagon goniča. V odnosu do otrok so zelo strpni in igrivi, seveda pa morajo otroci vedeti, kje je meja z vlečenjem, saj imajo rakunarji zelo mehka ušesa. Do tujcev so rahlo nezaupljivi, ko pa jih spoznajo, nezaupljivost izgine.

arhiv Martine Pol

Ljubljenci ameriškega predsednika Washingtona

Pasma, ki izvira iz Združenih držav Amerike, je bila sicer prvič registrirana že pred več kot stoletjem, leta 1912. Kot pravi Martina Pol, so jo razvili iz mešanice evropskih lovskih ‘houndov’, med katerimi so bili bloodhoundi, foxhound in po vsej verjetnosti tudi Kerry Beagle in gaskonjski plavi gonič. Kot zanimivost velja omeniti, da je bila prav ta pasma najljubša pasma prvega predsednika ZDA Georgea Washingtona, ki je imel kar štiri primerke te pasme: Drunkarda, Tasterja, Tipplejar in Tipsy. V Ameriki je črno čreslasti rakunar še danes izjemno priljubljen, v Evropi pa njegova priljubljenost strmo narašča. V Sloveniji imamo trenutno pet predstavnikov te pasme, h katerim je treba prišteti še prvo leglo črnočreslastih rakunarjev v naši državi vzrediteljice Martine Pol.

arhiv Martine Pol

Zdravi, odporni in s posebnim laježem

Povprečna življenjska doba črno čreslastega rakunarja se giblje med 10 in 12 leti, njihova nega pa ni ravno zahtevna. »Dlaka je za nego zelo enostavna, izpadanje dlake je zmerno. Dlake so težke in toge, zato jih enostavno posesamo ali pometemo. Krtačenje načeloma ni potrebno, je pa priporočljivo za nego kože. Najboljše orodje je gumijasta krtača,« razloži sogovornica. Pasma je načeloma zelo zdrava in odporna. V nekaterih primerih je prisotna displazija kolkov in komolcev, zato je pomembno, da vzreditelji opravijo RTG slikanje. Ker ima pasma viseča ušesa, se lahko pojavijo težave, ki pa se jim enostavno izognemo s tedenskim čiščenjem. Za črno čreslaste rakunarje je sicer značilen tudi prav poseben lajež, čeprav Martina Pol poudarja, da pasma ne laja brez razloga. Ko se oglasi, pa se njihov lajež lahko sliši zelo daleč.

Katja Željan

Srednjeazijski ovčar

Kar boste pri srednjeazijskem ovčarju najprej opazili, je njegov dostojanstveni videz. Če k temu dodate še njegovo moč in izrazito neodvisen značaj, ne bo težko odkriti, da imate opravka …

… z neustrašnim, a hkrati inteligentnim psom, ki je sposoben samostojnega ukrepanja, čeprav je svojemu lastniku neizmerno vdan. A le, če je ta umirjen, dosleden, vztrajen in potrpežljiv; ob nepravilni vzgoji namreč srednjeazijski ovčar lahko postane trmast in celo agresiven.

Beseda poznavalca: Igor Strnad, lastnik in vzreditelj srednjeazijskih ovčarjev

Prva srednjeazijska ovčarka, ki je bila hkrati tudi prva predstavnica te pasme v Sloveniji, je k Igorju Strnadu prišla pred več kot 16 leti. To je bila Dona Scher-Chan, ki je bila poležena oktobra 2002 na Češkem. »Bila je zelo zdrava in po značaju dobra psica, ki je dočakala 12 let in pol, ter mi zaznamovala življenje tako močno, da verjetno nikoli več ne bom imel druge pasme,« meni naš sogovornik.

Zakaj ste se odločili, da se boste ukvarjali prav z vzrejo te pasme?

Vzreja te pasme ni bil moj prvotni načrt, saj imam pse bolj iz ljubezni kot za vzrejo. Zato sem se za prvo leglo srednjeazijskih ovčarjev odločil šele 15 let po tem, ko je k nam prišla prva predstavnica te pasme. V teh 15 letih sem bil namreč deležen več prevar pri nakupu mladičev in zlaganih karakteristik psov, ki so jih vzreditelji navedli, da bi mi mladiča prodali. Iz tega sem se naučil, da zaupam le rejcu, ki mi bo pokazal slike kolkov in dosežke prednikov, katerih mladiča kupujem. Za vzrejo sem se odločil zato, ker so me prijatelji večkrat prosili, naj jim pomagam priti do mladiča, velikokrat pa so me tudi nagovarjali, naj parim svoje pse, ker so si želeli njihove potomce. Ker je zdravega in dobrega srednjeazijskega ovčarja zelo težko dobiti – v Slovenijo je bilo namreč pripeljanih kar precej bolnih in s kolčno displazijo obolelih psov – sem se zavestno odločil, da bom vzredil svoje mladiče, katerih predniki so imeli zdrave kolke, in tako pokazal, da je mogoče dobiti dobrega in zdravega mladiča srednjeazijskega ovčarja. V naših dveh leglih smo preverili morebitno prisotnost kolčne displazije pri šestih psih; rezultati so bili odlični, saj displazija pri nobenem od njih ni bila ugotovljena.

Kaj vam je pri srednjeazijskem ovčarju najbolj všeč?

Zagotovo psihofizične sposobnosti tega psa, ki je zelo samostojen in dober čuvaj. Ta pasma je svojemu gospodarju zelo zvesta, srednjeazijski ovčar pa je tudi dober opazovalec v naravi, zato je zelo zadovoljen s takšnim načinom življenja. Srednjeazijski ovčar je bil namreč pes nomadskih plemen. Ko odraste, je ta pes dober spremljevalec na daljših sprehodih, kar mi osebno največ pomeni. Če v njegovi mladosti pravilno delaš z njim, se bo svojega lastnika zelo držal.

Je to pasma, ki je primerna za začetnike ali izkušene lastnike?

Ta pasma nikakor ni primerna za začetnike ali ljudi, ki nimajo izkušenj s psi. Je pasma za poznavalce in ljudi, ki imajo izkušnje in so sposobni obvladati psa tako čustveno kot tudi fizično. Lastnik srednjeazijskega ovčarja mora biti oseba, ki se vsega povedanega zaveda ter išče čuvaja in zvestega spremljevalca, hkrati pa se zaveda odgovornosti, ki jo takšen pes prinaša. Če ljudje srednjeazijskega ovčarja kupujejo zaradi statusnega simbola ali lastnega promoviranja, se velikokrat zgodi, da psa ne obvladajo, kar v praksi pripelje do incidentov in nesreč ter razočaranja lastnika. Zgodi se tudi, da lastniki psa zato preprosto oddajo ali prodajo, ker pes postane preveč samosvoj, ali celo ne prizna svojega gospodarja, ker ga oceni za šibko osebo.

foto: Igor Strnad

Kako aktivni morajo biti potencialni lastniki in komu bi to pasmo priporočili?

Potencialni lastniki morajo biti predvsem v dobri psihofizični formi, da bodo psu nudili vsakodnevne sprehode, ki morajo biti prilagojeni starosti psa. V zreli dobi psa so zaželeni daljši sprehodi, se pa ti psi zadovoljijo tudi s srednje dolgimi sprehodi, če imajo doma na voljo večje ograjeno dvorišče. Če pes živi v boksu, je zaradi njegovega značaja in omejenega gibanja v pesjaku potreben daljši vsakodnevni sprehod, ki bo hkrati tudi dobro vplival na odnos med lastnikom in psom. Takšno pasmo priporočamo ljudem, ki se radi gibajo v naravi, imajo izkušnje s psi in si želijo močnega in velikega psa ter imajo razumevanje za njegove potrebe, namen in značaj. Sicer pa je to vrhunski pastirski pes, ki se na pašnikih pokaže kot nepopustljiv čuvaj; zato so srednjeazijski ovčarji kralji pašnikov. Poudarjam, da srednjeazijski ovčar zaradi velikosti, tipa dlake in svoje narave nikakor ni primerna pasma za v stanovanje, ravno tako ne bo zadovoljen, če bo preveč časa v boksu.

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Zagotovo dobremu odnosu med lastnikom in psom, ki se kaže v brezkompromisnem zaupanju. V mladosti psa je treba postaviti jasne meje in pravila obnašanja, hkrati pa je treba dati psu vedeti, da ga imate neizmerno radi. Pravila obnašanja je treba dobro utrditi. Če boste to naredili prav, vas bo pes vedno spoštoval, upošteval in priznal. Treba pa je vedeti, da srednjeazijski ovčar popolnoma dozori šele pri treh letih in da svoj pravi značaj pokaže šele po dopolnjenem drugem letu. Ni malo primerov, ko lastniki mislijo, da je vzgoja pri poldrugem letu psa že končana in njegova osebnost izoblikovana, a jih prav pozna dozorelost te pasme preseneti in razočara. Pri srednjeazijskem ovčarju je treba upoštevati vse tri vidike, ki vplivajo na obnašanje psa, to so telesna, hormonska in spolna dozorelost.

Katja Željan

Kontinentalni buldog

Kontinentalni buldog je zagotovo ena najmlajših pasem v Evropi in svetu, ki je začela nastajati v Švici, leta 2004 pa jo je kot prva priznala tamkajšnja kinološka zveza.

Do danes so to storile še Nemčija, Francija, Češka in Estonija, na uradno priznanje pri Mednarodni kinološki zvezi pa še čaka. Kljub temu smo v Sloveniji dobili že dve rodovniški legli kontinentalnih buldogov, ustanovljen pa je tudi že Klub kontinentalnih buldogov.

foto: Petra Javornik

Kontinentalnega buldoga je začela ustvarjati švicarska vzrediteljica angleških buldogov Imelda Angehrn. Z angleškimi buldogi, ki jih je vzrejala od leta 1966, je imela namreč veliko zdravstvenih težav, zato se je odločila, da naredi novo pasmo buldoga. Spoznala je, mora križati angleškega buldoga z drugo pasmo, če želi zdravega buldoga. Odločila se je za staroangleškega buldoga, ki ima v primerjavi z angleškim buldogom bolj športno in lažjo telesno zgradbo, daljši gobček z manj gubami in manjšim predugrizom ter dolg rep. S križanjem teh dveh pasem je nastala nova – kontinentalni buldog. Konec lanskega leta so drugo slovensko leglo rodovniških kontinentalnih buldogov pozdravili na Štajerskem, zato smo za nekaj informacij o tej mladi, redki in pri nas zelo slabo poznani pasmi zaprosili vzrediteljico Petro Javornik.

foto: Petra Javornik

Močan, a okreten in vzdržljiv

»Kontinentalni buldog je kratkodlak, atletsko grajen, srednje velik pes. Kljub svoji močni telesni zgradbi je okreten in vzdržljiv. Njegova plečna višina se giblje med 40 in 46 centimetri, tehta pa med 22 in 30 kilogrami. Njegova dlaka je kratka, zato je negovanje zelo preprosto. Dovoljene so vse barve, obvezen je le črn smrček. Glava je močna, gube niso pretirano izražene. Dovoljen je predugriz do 10 milimetrov, zaželen pa je čim manjši. Rep je močan in raven,« je pasmo na kratko predstavila sogovornica. Značaj kontinentalnega buldoga opisuje kot ljubeč, sicer pa je ta pes inteligenten in samozavesten. »Doma je miren, zunaj razigran in živahen. Obožuje otroke in igro z njimi,« ugotavlja vzrediteljica.

foto: Petra Javornik (osebni arhiv)

In zakaj se je odločila prav za to pasmo? »Z možem sva od nekdaj pasjeljubca in vedno sva imela psa. Najina prva psička je bila bordojska doga, ki je kljub mnogim zdravstvenim težavam dočakala 12 let. In ker si življenja brez psa v družini enostavno ne znamo predstavljati, smo iskali pasmo, ki bi bila bolj priročna in s čim manj zdravstvenimi težavami. Vedno so nam bili všeč buldogi – tako po videzu kot po značaju. Iskali smo kar nekaj časa in izbira prave pasme je bila velik projekt. Potem pa sem videla oddajo, v kateri je svojo psičko Roxy predstavil Robert Pečnik – Pečo. In to je bila tista pika na i. Naša prva psička je Mecklen-Bulls Juma. Z možem sva jo šla iskat za valentinovo leta 2015. Peljala sva se skoraj 1400 kilometrov v eno smer. Ker je imela Juma zelo dober potencial za vzrejo, naju je Jumin vzreditelj že takrat vprašal, ali bi imeli mladičke. Hitro smo spoznali, da je to prava pasma za našo družino. Juma je imela odličen občutek za otroke, bila je igriva, ljubeča, učljiva in včasih ljubko trmasta,« pove Petra Javornik.

foto: Petra Javornik

Ko en pes ni več dovolj …

Spomladi 2016 so odšli z Jumo na vzrejni pregled v Švico, ki je bil zelo zahteven in podroben. »Preverjajo tako videz kot poslušnost in socializacijo psa. Juma je opravila vse z odliko. Tam sva spoznala tudi gospo Imeldo Angehrn, ki je vodila vzrejni pregled. Nad Jumo je bila navdušena in ponudila nama je vso svojo pomoč in informacije ter pomoč švicarskega kluba. Tam sva spoznala tudi vzrediteljico naše druge psičke Myilusion Beverly. Maja 2016 smo bili v Švici na klubski razstavi kontinentalnih buldogov CBCS, kjer je Juma dobila oceno odlično in navdušila sodnika, domov pa smo pripeljali še drugo psičko,« razloži Javornikova. Istega leta, okoli božiča, so svojo pasjo družino okrepili še s samčkom Noxom (Quambam Bulli vom Kellergeist). »Prvo leglo smo imeli oktobra 2017 z Jumo. Oče mladičkov je bil Pickwick Illos, čigar lastnica je gospa Angehrn. Drugo leglo smo imeli novembra lani z Beverly in Noxom. Naslednje leglo načrtujemo letos spomladi. Torej je psov iz naših legel v Sloveniji deset, saj je en samček odšel na Hrvaško. Tej številki je treba dodati tri naše pse in še tri druge predstavnike te pasme v Sloveniji,« na naše vprašanje, koliko kontinentalnih buldogov bi lahko našteli pri nas, odgovori vzrediteljica.

Ob slabem vremenu lenarijo na kavču

Po njenem mnenju je pasma primerna tako za začetnike kot za izkušene lastnike. »Psi so zelo učljivi in inteligentni. Je pa pomembno, da se z njimi vse dela s pozitivno motivacijo. Na silo ne bomo dosegli ničesar; znajo pokazati tudi svojo trmo. Potrebujejo redne sprehode in gibanje na prostem. Ob slabem vremenu so raje doma na kavču in lenarijo,« še pove. Dodaja, da se kontinentalni buldogi načeloma dobro razumejo z drugimi psi, je pa to odvisno tudi od vzgoje. So odlični družinski psi, ki obožujejo otroke. »Obiskov se veselijo in so zelo odprti psi,« poudarja sogovornica. In za katere kinološke športe je ta pasma najbolj primerna? »Kontinentalni buldogi so zelo učljivi. Naša Juma je brez težav naredila izpit iz poslušnosti. V Nemčiji jih uporabljajo kot terapevtske pse, šolske pse – psi so namreč med poukom v razredih, otroci pa jih hranijo in skrbijo zanje – ter v domovih za ostarele. Lahko jih treniramo za razne oblike poslušnosti, učijo jih celo trike za filmske oddaje in reklame. So pa zaradi svoje teže manj primerni za agility ali tek ob kolesu,« nam še pove Petra Javornik.

Katja Željan

Angleški seter

Angleški seter sodi med najstarejše pasme, čeprav ji ni lahko določiti vseh zgodovinskih razvojih faz. Med aristokratske pasme sodi po izvoru, tudi med najboljše ptičarje v svojem lovskem obdobju, dandanes pa je predvsem družinski pes.

Pasmo so leta 2012 zaradi upada zanimanja za pasmo uvrstili med ogrožene, v Veliki Britaniji so našteli samo še 234 mladičev. Podobna usoda se je godila tudi v ZDA, vendar jim je tam pasmo uspelo dvigniti in uvrstiti med sto najbolj priljubljenih.

Angleški seter je danes najbolj priljubljen v Italiji, kjer ga še vedno znajo uporabljati lovci, pa tudi na športnih lovskih preizkušnjah je zelo uspešen. Je pa tudi v Italiji opazen upad.

Povprečno predstavniki te pasme živijo so 11 – 12 let, prav nič redki pa niso primerki, ki dočakajo 13 ali celo 15 let. ”Angleški seter je tako lep in prijeten družinski pes, da trenutka kriza gotovo ne pomeni tudi usodnega padca,” je v naši reviji zapisal poznavalec Tone Hočevar.

Foto: michellegraber /Pixabay

Mnenje poznavalke: Marjetka Schneider (psarna Joy of Rob Roy)

Zakaj angleški seter?

S svojo svileno dlako in čudovitim značajem so setri že od nekdaj moja velika ljubezen. Imela sem že irsko seterko Bibo, nato gordonko Zono, sedaj pa angleško seterko Poppy.

Odlike in slabosti?

Angleški seter obožuje svoje ljudi, zna se celo nasmehniti in svojemu človeku celo v spanju prijazno pomahati z repkom. Kot vrlino štejem tudi to, da ne laja veliko, kar hkrati pomeni, da pač ni rojen za čuvaja. Ni kdove kako navdušen jedec in, ko je sit, ne prosjači pri mizi. Rad pa ob večerih s svojim človekom deli kavč. Kakšnih posebnih slabosti pa po mojih izkušnjah nima.

Značaj?

Je prisrčen, privržen, živahen, vse življenje igriv, predvsem dozori šele okoli tretjega leta starosti. Navezan je na svoje ljudi, ki jih po navadi razlikuje tudi po imenu. Do otrok in tujcev je ljubezniv, a ne vsiljiv. Če začuti, da je naletel na človeka, ki psov ne mara ali se jih boji, to začuti in obstane ob skrbniku. Med psi ima svoje prijatelje, do neznancev pa je previden in nikoli napadalen. Ima razvit lovski nagon. Naučiti ga moramo, da ne bo preganjal rac ali kokoši, saj jih ne razlikuje od divjadi.

Za kakšne ljudi je primeren?

Primeren je za ljudi z ljubeznijo do narave, ki imajo radi dolge sprehode. Seveda je najbolje, da imamo hišo z ograjenim vrtom, povsem srečen pa bo tudi v blokovskem stanovanju, če si bomo vzeli dovolj časa za sprehode. Ni primeren za športna tekmovanja, odlično pa se obnese kot terapevtski pes.

Nega kožuha?

Angleški seter nima podlanke in tudi ne kakšnega neprijetnega vonja. Moramo ga redno česati.

Dedne hibe in bolezni?

Zaradi skrbne selekcije je kolčna displazija redka težava. Pri psih s pomanjkanjem pigmenta se lahko pojavi gluhost.

Povzeto po članku Toneta Hočevarja, Moj pes, avgust/september 2017

Rodezijski grebenar

Afričani so od nekdaj imeli svoje pse, tako kot Evropejci in Azijci. Prilagojeni so bili tamkajšnji naravi, tamkajšnjim ljudem in njihovim navadam.

Na jugu afriške celine, v krajih, kamor turist ne zaide, je v oddaljenem grmičastem svetu še dandanes mogoče najti pse, ki imajo na hrbtu greben, dolgo črto iz dlak, ki so obrnjene v nasprotno smer. Eni so veliki in močni, drugi majhni in zanikrni, eni pisani, drugi rjavi ali rumeni. Niso pasemski psi, pač pa predniki ali daljni sorodniki pasme, ki ji kinološki svet pravi rodezijski grebenar.

Rodezijski grebenar, ki so ga v resnici v sedanjo pasmo izoblikovali Angleži, je edina priznana pasma psov z juga Afrike. O njej smo povprašali Ino Rogošić Blagojević in Tomislava Trninića iz psarne Ayaba Kennel.

Zakaj rodezijski grebenar?

Je pes, v katerega se človek zaljubi na prvi pogled. Pri tem ne gre zgolj za njegov zunanji videz, ampak predvsem za njegov značaj. Je pes, ki se mu moramo posvetiti z vsem srcem, kar nam vrača s svojo globoko vdanostjo in navezanostjo. V šali pravijo, da nimamo grebenarja mi, ampak on nas.

Odlike in slabosti pasme?

Rodezijski grebenar vzbuja pozornosti zaradi svoje lepote, fizične moči in svojega posebnega značaja. Ima precej razvit lovski nagon, ki ga lahko s primerno vzgojo brez večjih težav nadziramo – precej lažje kot pri drugih goničih. Za pasmo je značilna izrazita kombinacija inteligence, ostrega čutila za vid in sluh ter nenavadne hitrosti tega razmeroma velikega psa. Njegovo gibanje je elegantno z vtisom neizčrpne moči, hkrati pa je njegov ritmični tek podoben lahkotnemu gibanju mačke ali elegantnemu teku konja. Ohranil je lastnosti goniča, hkrati pa je čudovit človekov spremljevalec in zaščitnik vseh drugih družinskih članov. Zaradi svoje velikosti in moči, ter dejstva, da živi z ljudmi kot član družine, mora imeti stabilno nrav z visoko stopnjo samonadzora, kar je v precejšnji meri odvisno od njegovega skrbnika.

Pravilno vzgojen grebenar bo na sprehodu druge pse le pogledal, ne bo jih izzival, če je le mogoče, se bo sporom izognil, nikoli ne bo napadel prvi. Ne laja brez potrebe, oglasi se le, da opozori na nevarnost. Večino dneva preživi iztegnjen na pragu, še raje v kakšnem fotelju, pripravljen, da bo ukrepal, če bo treba. Do otrok kaže različno stopnjo strpnosti, od ravnodušnosti do velike ljubezni. Rad sodeluje s svojim človekom, a ne prenese prisile in grobega ravnanja. Ob pravilnem ravnanju se zelo hitro uči. Z njim moramo delati dosledno, sicer kaj hitro najde naše šibke točke in dela po svoje. To počne zelo prikrito in premeteno.

Vodljivost in učljivost?

Običajno ga uvrščajo med zahtevnejše pasme. Res je, da moramo k šolanju pristopiti malce drugače kot pri drugih pasmah. Če nečesa ne bo hotel narediti, ga k temu ne bomo mogli prisiliti ne s hrano, ne s kakšno drugo obliko ”podkupovanja”. Je zelo vztrajen in z grobostjo pri njem ne bomo dosegli pokorščine. Marsikdaj pa je dovolj že sprememba intonacije glasu, da bo naredil želeno. Pri delu bomo najuspešnejši, če bo učenje dojemal kot neke vrste igro.

Za kakšne ljudi je primeren?

V njegovi naravi je, da zelo rad poležava na svojem prostoru in porabi le toliko energije, kot je zares nujno. Tudi na razstavah je lahko otopel in se dolgočasi, zelo rad pa živahno teka v naravi. Primeren je za ljudi, ki bodo z njim pripravljeni oditi vsak dan na poldrugo uro dolg sprehod in še na dva krajša sprehoda. Njegov skrbnik mora biti psihično trden in stabilen. Ni pes, ki bi lahko živel v pesjaku, na vrtu ali kjerkoli stran od svojih ljudi. Svojega človeka potrebuje kot zrak, hrano in vodo. Upoštevati moramo tudi, da ima kratko dlako brez podlanke in zato slabo prenaša mraz.

Pasji športi?

Grebenar je razmeroma vsestranski pes – spremljevalec, družabnik, zaščitnik in čuvaj. Uporabljajo ga tudi v policiji. V Kanadi ga uporabljajo kot vodiča slepih. Razmeroma uspešen je v agilityju, obedienceu, nekateri med njimi so tudi odlični sledarski psi. Sicer pa so njegove športne sposobnosti odvisne od individualnih lastnosti posameznega psa in seveda njegovega lastnika.

Negovanje?

Je pes, ki nima neprijetnega vonja, celo takrat ne, ko je njegova dlaka mokra. Dlako si neguje podobno kot mačka – z lizanjem kožuha. Sicer pa je dovolj, da njegovo dlako redno češemo z gumijasto krtačo. Če ni kakšnega posebnega razloga, ne potrebuje kopanja.

Morebitne hibe in bolezni?

Ena od prirojenih hib je tako imenovani dermoidni sinus. Gre za hibo, ki je značilna za to pasmo. Hiba nastane med razvojem zarodka, odkrijemo pa jo lahko takoj po rojstvu. Obstaja več tipov bolezni, hibo pa lahko odpravi veterinar z razmeroma preprostim kirurškim posegom. To ponavadi opravi že vzreditelj. Kot vse pasme z globokim prsnim košem je tudi grebenar nagnjen k zasuku želodca. V zadnjem času vzrejne živali testirajo na degenerativno mielopatijo (obolenje hrbtenjače) in na hemofilijo.

5 najbolj priljubljenih pasem na svetu

Nekatere pasme so iz takšnih ali drugačnih razlogov bolj priljubljene od drugih. Bi znali uganiti, katerih 5 pasem pa je najbolj priljubljenih na svetu?

5. mesto: Beagle

Prikupna pojava in prijazna osebnost sta tisto, kar pri beaglih prepriča največ skrbnikov.

4. mesto: Pudelj

rover.com

Več kot 20 let je držal prvo mesto na lestvicah priljubljenosti v Združenih državah Amerike, pa tudi drugje je pudelj zelo pogosto zastopana pasma. Veljajo za izjemno vdane, prijazne in inteligentne.

3. mesto: Nemški ovčar

vetstreet.com

Dober, če ne najboljši čuvaj, z izjemnimi delovnimi sposobnosti, slovi kot zvest in inteligenten pasji spremljevalec.

2. mesto: Buldog

akc.org

Buldogi z edinstveno pojavo veljajo za prijazne in lenobne – kot taki so ustvarjeni za določene posameznike, ki so v njih našli zveste prijatelje.

  1. mesto: Labradorec
akc.org

Prijazni, zvesti, družinski, nežni, igrivi, cartljivi … kdor je že kdaj bil v stiku s to pasmo, bo vedel, zakaj je labradorec najbolj priljubljen pes na svetu.