Labradorec ali zlati prinašalec – katerega od njiju izbrati?

Tako labradorec kot zlati prinašalec sta v številnih državah že vrsto leto med najbolj priljubljenimi pasmami psov. Katerega izbrati?

Njuna priljubljenost ne preseneča: oba sta inteligentna, ljubeča, samozavestna, aktivna, močna in prijazna psa.

Med njune vrline lahko prištejemo še izredno družabnost in oboževanje človeške družbe, oba pa sta rada tudi v družbi drugih živali, zaradi česar sta resnično odlična družinska psa. Obe pasmi sta se izkazali tudi kot terapevtski psi in kot psi vodniki, primerna pa sta celo za iskanje pogrešanih oseb ter za iskanje ponesrečencev v ruševinah. In katerega od njiju izbrati, če obeh ne morete imeti?

Čeprav nekateri pravijo, da sta labradorec in zlati prinašalec nekakšna pasja bratranca, obstaja med pasmama vseeno nekaj razlik.

Zunanji izgled

Če primerjamo njun zunanji izgled, ugotovimo, da se razlikujeta po dolžini in odtenkih dlake, pa tudi v obliki repa in gobca, saj je slednji pri zlatem prinašalcu daljši, pri labradorcu pa širši.

Karakterne razlike

In zdaj k najpomembnejšim karakternim razlikam, ki naj bi odločale o tem, katera pasma bi bila za posameznika primernejša. Veterinarka Jo Myers je za spletni portal Vetster (slednji povezuje lastnike živali z več tisočimi veterinarji, ki lastnikom živali svetujejo o najprimernejši oskrbi živali) izluščila profila najprimernejših lastnikov za eno in drugo pasmo.

Bolj vam ustreza zlati prinašalec, če:

-Če ste pripravljeni biti svojemu psu vse, saj boste tudi vi njemu pomenili vse

-Če cenite dobrodušno in veselo naravo tega psa, tudi če nima veliko svojih idej

-Če psa ne nameravate pustiti samega za daljši čas

-Če ste psu pripravljeni zagotoviti ustrezno učenje in trening, da bo postal zavzet pomočnik v družini, ter poskrbeti za njegovo mentalno in fizično stimulacijo

Bolj vam ustreza labradorec, če:

-Če si želite najboljšega pasjega prijatelja in lojalnega družabnika, a znati reči tudi ne njegovim prošnjam

-Če razumete, kako pameten je ta pes, in ga znate zaposliti z različnimi fizičnimi in mentalnimi nalogami

-Če znate uravnovesiti njegove potrebe po aktivnosti in počitku

-Če ste ga sposobni trenirati za različne aktivnosti, tudi lov, in druga (kmečka) opravila

Katja Željan

Pasme psov za tesnobne ljudi

Psi veljajo za naravnost odlične terapevte za ljudi, pa vendar naj bi bile nekatere pasme še posebej primerne za vse tiste, ki se soočajo s tesnobo oziroma anksioznostjo.

Vas zanima, za katerih 15 pasem gre?

Čivava:

Ta majhen družni pes ima samosvoj karakter, pa vendar je na svojega lastnika zelo navezan. Čivava je primerna za fizično manj aktivnega človeka in obožuje crkljanje. V lastnikovem naročju bo mirno spala ure in ure ter ga tako polno ‘zaposlila’.

Valižanski ovčar Pembroke:

Po naravi je zvest, vdan in nadvse prijazen, hkrati pa tudi živahen in vesel pes. Naveže se na vse člane gospodinjstva in je zaradi svoje potrpežljivost idealen prijatelj otrok.

Francoski buldog:

Je zelo igriva pasma in se z veseljem igra z nami. Še bolj pa ljubi umirjen in sproščujoč počitek na kavču s svojimi skrbniki. Prav ta ljubezen do igre in sproščujoč odnos do vseh v družini je tisto, kar ljudi očara.

Kokeršpanjel:

Je dobrodušen pes, ki z lahkoto izkazuje ljubezen in je dober družabnik. Je igriv pes in uživa v času, ki ga preživi z družino.

Jazbečar:

Gre za radovednega, živahnega, prijaznega, brihtnega, zabavnega in pogumnega psa. V zadnjem času je priljubljen predvsem kot družni pes, kar gre pripisati njegovemu ljubeznivemu in družabnemu karakterju.

Zlati prinašalec:

Zlati prinašalec je inteligenten, ljubeč, samozavesten, aktiven in prijazen pes. Je izredno družaben in obožuje človekovo družbo, odlično pa se je izkazal tudi kot terapevtski pes in kot pes vodnik.

Labradorec:

Je izredno prijazen, hkrati pa visoko inteligenten, zelo zvest lastniku in zabaven. Velja za nadvse uravnovešenega psa, zato ne preseneča da so predstavniki pasme velikokrat tudi psi vodniki.

Yorkshirski terier:

Po naravi je nekoliko trmast in svojeglav, a hkrati energičen, pogumen, učljiv, igriv, simpatičen, zabaven, ljubezniv in samozavesten. Na svojega lastnika je zelo navezan in zanj pripravljen izpolniti vsako željo.

Greyhound:

Je ljubek, nežen, ljubeč, prilagodljiv, zvest in inteligenten pes, ki je sicer zelo atletski in hiter, vendar se mu ne ljubi vedno tekati. Veliki angleški hrt bo s svojim človekom želel preživeti čim več časa in uživa v centru pozornosti.

Bernardinec:

Je nežen in ljubeč velikan, ki je močno vdan svojemu človeku in navezan na svojo družino. Hkrati je zaščitniški in potrpežljiv.

Kavalir kralja Karla:

Je nadvse ljubeča pasma. Ta prisrčen kuža je vdan in nežen, s svojimi očmi pa lastnika vedno znova razveseljuje, pomirja in prepričuje, kako rad ga ima. Je prilagodljiv, potrpežljiv, zelo inteligenten in tudi vodljiv.

Mops:

Je živahen, včasih predrzen, kljubovalen in svojeglav, a do svojega človeka vselej ljubezniv. Velja za čudovitega družabnika. Pasma ne kaže nobenih znakov nervoze ali napadalnosti.

Bernski planšarski pes:

Je izredno zvest, vdan, ljubezniv in prijazen pes, ki se odlično prilagodi kakršnemu koli družinskemu življenju. Ima uravnovešen temperament in nikoli ne kaže znakov agresije. Je zelo socialen in potrebuje veliko človeške pozornosti. Do ljudi je zelo zaščitniški in ljubezniv.

Miniaturni ameriški ovčar:

Je živahen in predan pes, hkrati pa ljubeč družinski član in predan delavec. Dobro se prilagodi številnim situacijam in je zaradi svoje velikosti priročen pes za ljudi, ki živijo v manjših prostorih ali so pogosto na poti.

Novofundlandec:

Je izjemno navezan na svojo družino in hkrati pogumen, predan in zvest. Hkrati je ena izmed najbolj prijaznih pasem. So čustveno občutljivi in dojemljivi za razpoloženje svojega človeka, kar je eden izmed razlogov, zakaj jih uporabljajo kot terapevtske pse.

Katja Željan

Pasme iz Avstralije: 12 čudovitih predstavnikov

Dežela tam spodaj ima bogat živalski svet, v njem pa ima svoje mesto tudi ducat pasem psov. Tokrat predstavljamo pasme iz Avstralije.

Za Avstralce je prav tako znano, da imajo svoje hišne ljubljence nadvse radi, še zlasti pse. Številke ne lažejo, saj naj bi v Avstraliji živelo okrog 4,8 milijona psov, kar z drugimi besedami pomeni enega psa na pet prebivalcev. Vas zanima, katere so pasme iz Avstralije?

  • Avstralski govedar:

Avstralski govedar je trpežen in vztrajen delovni pes, ki je mišičast in močan, vendar tudi agilen. Pasma je bila vzgojena v 19. stoletju v Avstraliji za rejce goveda. Njegovi predniki so smithfield, stari kratkodlaki škotski ovčar, dingo in dalmatinec. Tako je nastal delovni pes, ki je lahko v težkih razmerah zganjal živino na velikih razdaljah, njegove sposobnosti pa so še prinašanje, varovanje, agility in izvajanje trikov. Je ena izmed najbolj priljubljenih pasem v Avstraliji.

  • Avstralski kratkorepi govedar (Australian stampy tail cattle dog):

Vzrejen je bil v 19. stoletju, s križanjem avstralskega ovčarja, dinga, dalmatinca, škotskega ovčarja in verjetno bulterierja. Uporabljajo ga za čuvanje in zganjanje živine, vedno pogosteje tudi kot družabnika. Dobre rezultate dosega v poslušnosti in agilitiju.

  • Kelpie:

Je odličen čuvaj, ki ima močan čuvajski in pašni nagon, obenem pa zaradi lažjega kožuha od večine pašnih psov bolje prenaša vroče avstralske temperature. Zato so še vedno eni najbolj priljubljenih in najbolj uspešnih delovnih psov. Obstajata dve vrsti – delovna različica in razstavna različica. Razstavna različica, za razliko od delovne, nima izrazitega pašnega nagona. Ti psi blestijo na tekmovanjih v poslušnosti.

  • Avstralski svilnati terier:

Nastal je s križanjem ostrodlake terierke in dandie dinmont terierja ter kasneje še avstralskega in yorkshirskega terierja. Poznan je predvsem kot družni pes. Dobre rezultate dosega v agilitiju. Zaradi njegovega videza ga pogosto zamenjujejo z yorkshirskim terierjem.

  • Avstralski terier:

Avstralski terier je bil vzrejen v Avstraliji in velja za enega izmed najmanjših terierjev. Nastal je s križanjem več vrst terierjev, uradno pa so ga priznali leta 1933. Uporabljali so ga za lov na podgane in kače, kot čuvaja in družabnika ter celo kot ovčarja. Velja za prvo priznano pasmo iz Avstralije. Avstralski terier je dober čuvaj in sledilec, primeren pa je tudi za agility tekmovanja in izvajanja trikov.

  • Tenterfield terier:

Je zvest in živahen pes, zelo pozoren in aktiven. Vzredili naj bi ga iz staroangleškega belega terierja, pasme, ki ne obstaja več. Izjemen je pri lovljenju in ubijanju podgan, je pa tudi odličen družinski pes.

  • Avstralski jelenar:

Spada med stare pasme, saj so njegovi predniki prispeli v Avstralijo s prvimi priseljenci. Njegovi predniki so po vsej verjetnosti angleški hrt in različne vrste jelenarjev. Uporabljali so ga za lov na različno divjad (kenguru, merjasec, jelenjad) in kot čuvaja lastnine in živine. V sedanjem času je lovski in družinski pes.

  • Avstralski dingo:

Divji avstralski pes dingo, ki poseduje zvitost lisice in krvoločnost volka, je strah in trepet ovčerejcev. V eni sami noči je posamezen dingo sposoben poklati do 100 ovac. Ovce je začel napadati, ko je katastrofalna epidemija skoraj povsem uničila zajce, ki so bili njegova glavna hrana. Dingo živi lahko kot domača žival, če je primerno udomačen, največkrat od rojstva. Primeren je tudi kot ovčar ali zganjalec govedi.

  • Avstralski kengurujski pes:

Spada med stare pasme, saj dokumentirano obstaja od leta 1700. Pasma je zelo ogrožena, po nekaterih podatkih naj bi celo že izumrla. Priznan je kot avtohtoni avstralski hrt. Njegovi predniki niso natančno dokumentirani, po vsej verjetnosti pa je nastal s križanjem jelenarja in lokalnih psov. Bil je pomemben spremljevalec prvih naseljencev, saj jim je pomagal pri lovu na divjad (kenguruji, emuji, valabiji) ter pri varovanju živine in imetja. Dobro je prilagojen za delo in bivanje v težkih vremenskih razmerah. V sedanjem času je čuvaj, lovski in družinski pes.

  • Bull Arab:

Je zvest, poslušen in umirjen pes, ki je hkrati edina avstralska pasma psov, ki se je specializirala za lovljenje divjih prašičev. Pasmo so razvili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer z mešanjem bulterierja, nemškega kratkodlakega pointerja in velikega angleškega hrta (greyhounda), da bi dobili posebnega in inteligentnega pasjega lovca.

  • Miniaturni foksterier:

ta majhna pasma je nadvse agilna in zvesta svojemu človeku. V Avstraliji so jo razvili predvsem za lovljenje različnih škodljivcev. So podobni tenterfield terierjem, njihova posebnost pa je, da imajo ovalno obliko tac, kar je pri majhnih pasmah resnično prava redkost.

  • Koolie:

Je srednje velik pes, navadno kratkodlaki, redkeje pol-dolgodlaki, pogosto marmoriran. Je izredno delaven, neutruden in izredno predan lastniku. Za to pasmo je značilno tudi, da pozna veliko variacij v velikosti in obliki, kar je odvisno od tega, iz katere regije v Avstraliji prihaja.

Katja Željan

Bostonski terier: veseljak z velikimi očmi, ki očarajo vsakogar

Bostonski terier. Pravijo mu ameriški gentleman. Je namreč pravi očarljivec z navihanim in veselim značajem, šarmom in elegantnim videzom.

Za piko na i njegov dvobarvni kožušček resnično spominja na smoking. Prva nešportna pasma psov v Združenih državah Amerike je tudi pri nas čedalje bolj priljubljena, saj je ta inteligentni, ljubeči in hitro učljivi pes primeren tako za začetnike kot tudi za izkušene ljubitelje psov in starostnike.

Bostonski terier: veseljak z velikimi očmi, ki očarajo vsakogar
Osebni arhiv Tamare in Bojana Kožuha

Bostonski terier je izjemno inteligenten, ljubeč, prilagodljiv in hitro učljiv pes, ki nadvse uživa v družbi svojega lastnika. Je aktiven in vedno pripravljen na igro in učenje. Je kuža, poln energije, navdušen nad življenjem in uživa v igri z otroki. Rad teka in se lovi z drugimi, lahko tudi večjimi psi, pred katerimi največkrat ne čuti strahu. »Ta neustrašnost je mogoče še edina originalna prirojena terierska lastnost bostončkov. Sama sicer misliva, da se njegova samozavest kaže tudi v njegovi relativni umirjenosti in da zato tudi malo ali skoraj nikoli ne laja. Zato je zelo primeren za ljudi, ki živijo v večstanovanjskih objektih, saj ni moteč za ostale stanovalce oziroma okolico,« menita Tamara in Bojan Kožuh iz psarne Victoria’s Diamond Boston Terriers.

Osebni arhiv Tamare in Bojana Kožuha

Ob manj aktivnih lastnikih je bostončku po njunih besedah krajši sprehod zjutraj in en daljši sprehod popoldan več kot le dobra mera dnevne aktivnosti (vmes mora seveda večkrat ven lulat); odvisno od kužka in tudi od lastnika. Nad aktivnostmi v slabem vremenu pa ameriški gentleman ni ravno pretirano navdušen: v tem primeru bo namreč cel dan zadovoljno prespal, najraje pokrit z odejo, pod katero se sam zakoplje. Tipičen bostonski terier zato velja za nadvse prilagodljivega partnerja in hkrati odličnega spremljevalca za življenje. Je duhovit, prijazen do ljudi, drugih psov in hišnih ljubljenčkov. Čeprav se je ves čas pripravljen igrati, pa gre po drugi strani tudi za izredno umirjenega psa. Prav tako se bostonski terierji odzovejo na razpoloženje svojega lastnika.

Sogovornika Tamara in Bojan Kožuh

Bostončki so s svojo pojavo deležni veliko zanimanja. »Uživajo, če se vse vrti okoli njih. Radi imajo pozornost in jo skušajo na vsak način pridobiti, še posebej, ko pride v družino nov družinski član,« zatrjujeta Tamara in Bojan Kožuh. Po njunem mnenju bostonski terier očara s svojim videzom in šarmom. Je pravi družinski član, čudovit ljubljenček in balzam za dušo. Naj dodamo še, da je bostonski terier kot mladiček nadvse ljubek, saj njegova glava oziroma njen izraz spominja na dojenčka. Zaradi majhnosti je idealen družinski pes, ki logistično ne predstavlja nobene težave, sploh če se z njim odpravimo na potovanja. In še to: kot pove marsikateri poznavalec pasme, vam bo bostonček zaradi svoje nezapletene in sproščene narave zelo hitro pričaral nasmeh na obraz. Si je mogoče želeti še česa več?

Katja Željan (članek s obširno predstavitvijo pasme si lahko preberete v reviji Moj pes, april/maj 2021)

Kangal, nacionalno bogastvo Turčije

Kangal (Anatolski pastirski pes, Karabaš, Akbaš) predstavlja nacionalno bogastvo Turčije. Ta samozavesten, samostojen in zvest pes s prirojenim občutkom za ljudi in živali je bil vzrejen za zaščito drobnice pred medvedi, volkovi in šakali.

Kot delovnega psa pa ga uporabljata tudi turška vojska in policija. Kangal je primeren celo za delo lavinskega psa, saj gre za izjemno zdravo in odporno pasmo, ki je navajena življenja v ekstremnih vremenskih razmerah – tako mrazu kot v vročini. Kangala nam je predstavil Krištof Cuderman iz psarne Giant from Turkey.

Točen začetek pasme, kot jo poznamo danes, je težko natančno določiti, vsekakor pa gre za pasmo z zelo dolgo in pestro zgodovino. Prvotno je bila pasma v okviru FCI poznana pod imenom anatolski ovčar, od leta 2018 naprej pa pod imenom kangal. Tega boste prepoznali po svetlem bež kožuhu s temno masko in zavitem repu. Njegov izraziti videz naj bi se razvil zaradi tipa ovac, ki jih je ta pasma psov varovala v Turčiji, in posledične selektivne vzreje psov. Gre za ovce pasme akkaraman, ki jih prav tako krasi izrazita črna maska. Kangal se je tako s svojim videzom brez težav pomešal med domačo čredo. V rodni Turčiji imajo predstavniki te pasme pogosto kupirana ušesa, kar jih ščiti pred poškodbami in morebitno usodnimi okužbami, ki so lahko posledica boja z zvermi. Sicer pa je bilo v zadnjih letih zaradi delovne uspešnosti precej kangalov izvoženih tudi v Afriko, kjer črede koz in ovac varujejo pred gepardi, levi in drugimi velikimi mačkami. S svojim delom namreč kangali neizmerno pripomorejo k boljšim odnosom med kmeti in velikimi plenilci, s čimer pomagajo ohranjati ogrožene vrste velikih mačk.

Osebni arhiv Krištofa Cudermana

 

Junak knjig Karla Maya

A ta samozavestni čuvaj in odličen delovni pastirski pes je lahko tudi čudovit družinski pes. Kot hišni ljubljenček bo najbolj zadovoljen z življenjem v velikem ograjenem vrtu s primerno zaščito pred vremenskimi vplivi v pesjaku ali hiši. Je nezahteven in samostojen pes, ki mu energije za pohode in različne športe (ali delo) nikoli ne zmanjka, a se bo z enakim veseljem za celo popoldne zleknil v svoj priljubljen kotiček in si privoščil dolg spanec. V Sloveniji so kangali še vedno zelo redki, čeprav vseeno bolj razširjeni kot v letih, ko so prišli k Cudermanovim. »Po dolgoletni vzreji dobermanov so se moji starši pred dvema desetletjema odločali za pasmo, ki bi bila primerna za življenje zunaj hiše. Oče je v mladosti bral knjige Karla Maya. V eni od njih je pisatelj omenil velikega psa iz Turčije, ki ga je predstavil kot izjemnega čuvaja in zvestega spremljevalca, kar je pri mojem očetu spodbudilo veliko zanimanje. Pasmo smo v živo spoznali na evropski pasji razstavi v Stuttgartu. Kangali so nas popolnoma prevzeli in odločitev je bila sprejeta. S starši smo leta 1999 iz Francije pripeljali dve psički, ki sta predstavljali začetek naše vzreje,« pravi sogovornik iz psarne Giant from Turkey. Preden sta psički prispeli v Slovenijo, je bil v naši državi registriran zgolj en predstavnik te pasme. »Danes lahko v Sloveniji vidimo pse, ki izgledajo kot kangali, vendar gre največkrat za pse brez rodovnika, vprašljivega porekla. Tudi v evropskem merilu kangali spadajo med manj razširjene pasme, ki pa jih vseeno lahko najdemo v praktično vseh državah,« pove Krištof Cuderman.

Osebni arhiv Krištofa Cudermana

Prvo leto vzgoje za tesen odnos za vse življenje

Na vprašanje, kaj mu je pri tej pasmi najbolj všeč, odgovarja, da so v družini v prvi vrsti iskali psa, ki bo primeren za življenje zunaj. »Kangal je za to popoln, saj prenese zelo visoke in tudi zelo nizke temperature. Najbolj nam je všeč, da je kangal lahko odličen čuvaj in hkrati družinski pes. Ima prirojen občutek za ljudi in živali, svojemu lastniku je zelo zvest,« poudarja sogovornik. Dodaja, da je pasma ob dosledni vzgoji lahko primerna tudi za začetnika, vsekakor pa bi v tem primeru predlagal psičko, saj so manjše in lažje vodljive. »Pasma je zelo prilagodljiva in se bo glede aktivnosti prilagodila vašemu življenjskemu slogu,« je prepričan Krištof Cuderman. Sočasno priznava, da so kangali zaradi svoje samostojne narave nekoliko zahtevnejši za šolanje kot nekatere druge pasme. »Posebno pozornost je treba nameniti dobremu treningu odpoklica, ki po naših izkušnjah lastnikom povzroča največ težav. Izredno pomembno je tudi, da psa v prvem letu njegovega življenja izpostavite čim več različnim izkušnjam – različnim krajem, prostorom, psom, živalim, otrokom … Če boste v prvem letu vzgoji namenili dovolj časa, boste s kangalom razvili tesen odnos za vse življenje,« opozarja.

Ne potrebujejo pretirane količine gibanja

Kangali ne potrebujejo pretirane količine gibanja, en dolg sprehod na dan je popolnoma dovolj. Najbolj zadovoljni so, ko lahko, spuščeni s povodca, samostojno raziskujejo naravo in s tekom sprostijo odvečno energijo. »Če živite izjemno aktivno življenje, se vam bo pes brez težav prilagodil in vas z veseljem spremljal pri vseh športnih aktivnostih. Sicer pa so bolj kot za kinološke športe kangali primerni kot delovni psi – pastirji, čuvaji ali reševalni psi,« pravi vzreditelj. Pasma velja za zelo zdravo in ni posebej podvržena nobeni bolezni. Povprečna življenjska doba pasme se giblje približno 12 let. Ker gre za veliko pasmo, je pri izbiri mladička pomembno, da preverite, ali imata oba starša negativne teste za znake kolčne displazije. Tudi nega je po navedbah Cudermana popolnoma nezahtevna. »Redno česanje je potrebno le dvakrat letno, ko odvržejo podlanko. Kopanje nekajkrat letno popolnoma zadostuje. Sicer pa je njihova dlaka ravna, srednje dolga in nezahtevna, saj odbija umazanijo in nima močnega pasjega vonja. Posebno pozornost velja nameniti kakovostni prehrani psa in negi zob. Za ohranjanje zdravega zobovja psu redno ponudite telečjo kost, z grizenjem katere bo lahko očistil svoje zobe,« svetuje.

Katja Željan

12 pasem psov, ki izhajajo iz Italije

Italija je naša zahodna soseda – pa prepoznate pasme psov, ki izhajajo iz te države? Kar nekaj jih je … Vam kateri izmed njih dela družbo?

Iz Italije naj bi izhajale naslednje pasme psov:

Bolonjec (Bolonjski bišon):

Je zelo podoben maltežanu in izvira še iz srednjega veka. Prvotna uporaba te pasme se ni dosti spremenila, saj je njegova prvotna naloga psa še vedno biti človekov družabnik.

Mali italijanski hrt:

Je ena najstarejših pasem hrtov, ki naj bi obstajala že pred 6000 leti. V Evropo je bil prinešen v dobi Feničanov. Gre za sramežljivega, plašnega psa, občutljive narave, ki ga danes pogosto srečujemo kot družinskega psa.

Cane Corso:

Je pasma, ki naj bi bila neposredna potomka rimskih psov čuvajev »Canis Pugnax«. Ta mastifski pes je bil in ostaja še danes visoko cenjen lovec in čuvaj. Ime Corso izvira iz latinske besede Cohors, kar pomeni zaščitnik. Predvsem v Italiji, pa tudi drugod po svetu, velja za cenjenega družnega in delovnega psa.

Lagotto Romagnolo (Romanski vodni pes):

Pasma izhaja iz italijanske Romanije (danes Emillia-Romagna). Ime pomeni »jezerski pes« in izhaja iz besede »lago«, ki pomeni jezero. Sprva je bil Lagotto lovski pes, ptičar; še posebej se je izkazal kot prinašalec ustreljene perjadi iz vode. Današnji psi pasme Lagotto Romagnolo so zaradi usmerjene selekcije in vzreje idealni za iskanje tartufov na različnih terenih in vseh letnih razmerah. So edina pasma, deklarirana kot pasma psov za iskanje tartufov – tartufarjev.

Maltežan:

Mnenja o izvoru tega psa si zelo nasprotujejo. Nekateri menijo, da je nastala na otoku Mljetu, drugi imajo za njegov dom Sicilijo ali Malto. Vsi pa se strinjajo, da je vrsta stara že več stoletij. Portreti kraljevskih osebnosti s psički v naročju kažejo, da se njegova zunanjost ni veliko spremenila. Maltežanu se nikoli ni bilo treba preživljati z delom, evropsko plemstvo ga je redilo za družbo.

Neapeljski mastif:

Neapeljski mastif je ogromen, močan stražar, čigar osupljiv videz je ustrahoval vsiljivce že v antičnem Rimu. Ima značilen videz mastifa, z nagubano in ohlapno kožo. Sodi med izredno inteligentne, samozavestne in zelo pogumne pse. Kljub svoji velikosti zna biti zelo nežen.

Bergamasco ali Bergamski ovčar:

Je starodavna pasma, po predvidevanjih stara vsaj 2000 let. Te pse so prvotno uporabljali kot ovčarje v Alpah. Bergamskega ovčarja nemudoma prepoznamo po njegovi najbolj karakteristični lastnosti, njegovi dlaki, zahvaljujoč kateri se bistveno razlikuje od večine drugih psov. Njegov obilen kožuh se namreč naravno spleta v kosme in tvori posebne vrvice, podobne dreadlocksom. Ta dokaj redka, na pogled pa resnično posebna pasma, je skozi stoletja, vse do danes, ostala praktično enaka.

Italijanski ovčar (Maremma):

Menda je ena najstarejših pasem na Zemlji. Več kot 2000 let, če ne več, živi in dobro v skoraj nespremenjeni obliki velikega, ponosnega in neverjetno lepega pasma. Italijanski ovčar še vedno izstopa tudi po svojem neodvisnem značaju in posebni inteligenci.

Ostrodlaki italijanski ptičar (Spinone Italiano):

Spada med stare pasme, saj obstaja že od 13 stoletja. V 20. stoletju so pasmo z načrtno vzrejo še izboljšali. Uporabljali so ga kot lovskega psa na zahtevnih terenih v različnih vremenskih razmerah. Okoli leta 1950 je bil v Italiji razglašen za njihovega najboljšega lovskega psa

Italijanski špic (Volpino Italiano):

Njegova domovina je Italija, pokrajina Toskana. Pasma Italijanski špic obstaja od 19. stoletja, čeprav so njemu podobni psi obstajali že pred 5000 leti. Njegov prednik je verjetno evropski špic. Sprva je bil predvsem v vlogi spremljevalca aristokratov. Pasma je bila pred nekaj desetletji na robu izumrtja, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Izven domovine je malo poznana.

Sicilijanski hrt (Cirneco dell’Etna):

Ta pasma je stara že preko 2000 let, a še vedno ostaja dokaj redka in nepoznana. Sicilijanski hrti so bili vzgojeni za lovske pse, ki se za razliko od drugih hrtov, na lovu zanašajo ne le na oči, pač pa tudi na sluh in voh. Njihova vzreja je bila od prihoda na Sicilijo pred 2000 leti precej izolirana, zato so ohranili prvotni videz. Na Siciliji jih najdemo predvsem v območju okrog vulkana Etna, kjer po terenu, ki ga je ustvarila lava, lovijo zajce.

Italijanski ptičar (Bracco Italiano):

Pasma je stara, saj je njihov obstoj dokumentiran od 14. stoletja. Njegov izvor ni natančno dokumentiran. Zelo je bil priljubljen med plemstvom, uporabljali so ga za lov na pernato divjad. Ob koncu 19. stoletja je skoraj izumrl, z načrtno vzrejo pa so ga uspeli ohraniti. V domovini je bila pasma priznana leta 1949. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1989.

Katja Željan

Pasme psov, ki ‘govorijo’

Psi imajo različne načine komunikacije in veliko večji ‘slovar’ komuniciranja, kot si večina ljudi predstavlja. Obstajajo tudi pasme psov, ki ‘govorijo’.

Večina lastnikov psov si želi, da bi njihovi psi čim manj lajali. Pa vendar se najdejo tudi pasme, za katere se zdi, da se še posebej rade ‘pogovarjajo’. Po navedbah portala patchpuppy.com so med njimi:

Čivava

Čivave se svoje majhnosti in ranljivosti ne zavedajo, zato se pogosto želijo postaviti po robu precej večjim psom. Lajanje v druge pse je lahko zanje seveda zelo nevarno. Čivave so dobre v ohranjanju svoje samozavesti in dostojanstva, za njihovo varnost pa mora velikokrat poskrbeti lastnik. Nezaupljive so do tujcev in na začetku pogosto glasno lajajo, zaradi česar so dobre za opozarjanje kot pes čuvaj.

Pritlikavi šnavcer

To so živahni, bistri, učljivi, ljubki psi, ki so zelo energični in igrivi, vendar znajo biti tudi zelo trmoglavi in dominantni. Značilno je tudi, da so dokaj glasni, saj s svojim gospodarjem radi komunicirajo predvsem preko lajanja in proizvajanja različnih glasov, kar pa lastniki najpogosteje označijo kot prisrčno lastnost te pasme. Ni pa nujno, da se bodo s tem strinjali tudi vaši sosedje.

Pritlikavi pinč

To je izjemno samozavesten, temperamenten in pogumen pes. Do tujcev je izjemno nezaupljiv in nihče ne bo ušel njegovim budnim očem brez glasnega lajanja. V primeru, ko bo ogrožena njegova varnost ali varnost lastnikov, ne bo odlašal in bo hitro ugriznil. Tudi pri srečanjih z drugimi psi se ne počuti prav nič majhnega in se jim bo samozavestno postavil po robu. Poleg tega ima precej lovskega nagona in bo neusmiljeno preganjal manjše živali, kot so glodavci in ptice.

Pomeranec

Pomeranci so izjemno inteligentni, izjemno dobri v poslušnosti in lahko učljivi. So zelo dobri čuvaji, nezaupljivi do tujcev in bodo vselej z glasnim laježem opozorili na vsiljivca. Zelo radi pa lajajo tudi iz samega veselja.

Yorkshirski terier

Čeprav gre za majhnega psa, je v njem veliko narave terierja. Znajo pa tudi neprestano lajati, zaradi česar sta pravilna socializacija in šolanje te pasme obvezni.

Baset

Od basetov večina ne pričakuje, da se bodo veliko ‘pogovarjali’. K temu veliko prispevajo njihov umirjeni značaj in videz. Pa vendar so ti psi lovci, zato lahko obdobja njihovega tuljenja in lajanja trajajo kar precej časa. Največkrat takrat, ko so sami in jim je dolgčas.

Beagle

Njihov zvok in način ‘govorjenja’ sta menda za predstavnike pasme tipični. Največkrat ‘govorijo’ zato, da bi pritegnili pozornost ali odgnali vsiljivce. Njihovo tuljenje lahko nadzorujete s primerno zaposlitvijo.

Nemški ovčar

To je pes, ki potrebuje veliko pozornosti. Če je ne dobi, se lahko začne obnašati destruktivno. Zagotoviti mu torej morate dovolj fizične aktivnosti in miselne stimulacije, pa boste utišali tudi njegova usta.

Sibirski haski

Pasma ne laja veliko, zna pa tuliti, če ga ne zaposlite v zadostni meri. Tuljenje zna biti precej glasno, poleg tega pa za sibirskega haskija velja tudi, da je nadvse vokalno bitje. S kombinacijo lajanja in tuljenja namreč lahko prenaša svoje sporočilo precej daleč.

Katja Željan

Vsaka pasma ima drugačne potrebe po sprehodih – koliko je treba sprehajati katero?

Vsaka pasma ima drugačno potrebo po sprehodih. Znotraj nje pa je seveda vsaj pes svoja individualna osebnost in prav njej moramo prilagajati aktivnosti.

V splošnem pa veljajo določene smernice, koliko sprehoda naj bi imeli zdravi aktivni predstavniki določenih pasem. Za lažjo predstavo, okvirna slika:

30 minut in več (poleg igre in ‘miselnih’ nalog)

  • Kodrasti bišon
  • Yorkshirski terier
  • Pritlikavi jazbečar
  • Kavalir kralja Karla
  • Čivava
  • Maltežan
  • Kontinentalni pritlikavi španjel (papilon/metuljček)
  • Pekinez
  • Pomeranec
  • Pritlikavi pinč

1 ura in več (poleg igre in ‘miselnih’ nalog)

  • Staffordshirski bulterier
  • Borderski terier
  • Bulterier
  • Bernardinec
  • Baset
  • Bordojska doga
  • Tibetanski terier
  • Višavski terier
  • Mali angleški hrt
  • Koker španjel
  • Pritlikavi šnavcer
  • Šetlandski ovčar
  • Angleški buldog
  • Shih Tzu
  • Angleški brak
  • Veliki angleški hrt
  • Lhasa Apso

2 uri in več (poleg igre in ‘miselnih’ nalog)

  • Sibirski haski
  • Zlati prinašalec
  • Samojed
  • Aljaški malamut
  • Borderski ovčar
  • Dalmatinec
  • Bokser
  • Labradorec
  • Nemški ovčar
  • Weimarski ptičar
  • Irski seter
  • Rodezijski grebenar
  • Avstralski ovčar

Pasme psov, ki izvirajo iz Španije

Kar nekaj pasem psov izvira iz Španije, med njimi so mnoge priljubljene tudi pri nas. Vam kdo izmed naštetih dela družbo?

Pasme psov, ki izvirajo iz Španije, so:

Španski alano (Alano Español):

Prvo uradno omembo pasme najdemo v španski knjigi iz 14. stoletja Libro de la Montería de Alfonso XI, kjer so opisani kot lovski psi lepe barve, imenovani Alani.Psi te vrste so potovali s španskimi osvajalci kot borbeni psi in bili uporabljeni za podrejanje Indijancev in ujetje sužnjev.

Baskovski ovčar:

Vir: Wikipedia

Kot pove že ime, pasma izvira iz Baskije, in je zelo stara. Uporabljali so jo, da je človeku pomagala skrbeti za ovce in govedo. Kljub temu jo je Španska kinološka zveza uradno priznala šele leta 1996.

Španski pointer:

Vir: Wikipedia

V Španiji vzrejajo bistveno manjše in lažje pointerje kot v Angliji, zato so tudi okretnejši in hitrejši. Uporabljali so jih predvsem kot pse pomočnike v lovu na zajce in ptiče.

Pachon Navarro:

Vir: Wikipedia

Pasma ima menda prav neverjetno sposobnost zaznavanja vonjev, zato je bil v 18. in 19. stoletju nadvse priljubljena lovska pasma. Po španski državljanski vojni je njegova priljubljenost močno upadla, še danes pa je izjemno redka pasma.

Ratonero Bodiguero:

Vir: Wikipedia

Prvotno so ga vzredili za preganjanje podgan v Andaluziji. Danes ga cenijo zaradi njegovih atletskih sposobnosti in živahnega karakterja.

Španski gonič:

Vir: Wikipedia

Njegova domovina je severni del Iberskega polotoka. Pasma je stara, saj je obstajala že v srednjem veku. Njegovi predniki verjetno keltski lovski psi iz 1. stoletja pred našim štetjem. Uporabljali so ga za lovskega psa na vse vrste divjadi. Prilagojen je za delo na zelo zahtevnem terenu.

Katalonski ovčar:

Katalonski ovčar naj bi nastal že v času rimskega imperija, izvira pa iz območja Katalonije. Domnevno gre za potomce starodavnega pirenejskega ovčarja, italijanskega bergamskega ovčarja in lokalnih katalonskih psov. Več stoletij je služil kot ovčar in čuvaj ovac. V času po drugi svetovni vojni je število psov te pasme močno upadlo, zaradi česar še danes veljajo za dokaj redko pasmo.

Španski hrt (Galgo Espanol):

Vir: Wikipedia

Pasma je stara, saj sega v čas Rimskega imperija. Njegov izvor ni popolnoma določen, po eni izmed teorij, naj bi bili njegovi predniki galski hrt, ibiški podenco in prednik salukija ter sloughija. Prilagojen je za lov po težkem terenu in kot spremljevalca.

Španski mastif:

Vir: Wikipedia

Njegova domovina so hriboviti predeli severne in severozahodne Španije. Prvotno so ga uporabljali kot čuvaja čred pred zvermi, saj ima močno razvit nagon varovanja svojega teritorija. Dandanes je poznan kot družinski pes.

Ibiški pes:

Je zelo podoben faraonskemu psu z eno razliko, in sicer barvo dlake. Slike psov, ki so podobni ibiškemu psu, so bile najdene v egipčanskih izkopaninah in segajo nekje v leto 3000 pr. n. št. Verjetno so psa na Ibizo in ostale otoke ob Španiji prepeljali trgovci. Nekoč so ti psi lovili hrano otočanom in tudi zase, saj jih ljudje niso hranili. Danes se pasma uporablja za lov, prinašanje in športe, kot je tek za vabo. Ločimo tri tipe ibiškega psa, in sicer kratkodlakega, dolgodlakega in resastega.

Kanarska doga:

Vir: Wikipedia

Kanarske doge izvirajo s Kanarskih otokov. Prvotno so imeli pse predvsem za pasje borbe in prav zaradi borbenega temperamenta ta pasma nikakor ni primerna za neizkušene lastnike. V napačnih rokah je to lahko zelo nevaren pes, v pravih pa bo lahko odličen družinski pes.

Pirenejski mastif:

Vir: Wikipedia

Izvira iz hribovite pokrajine v Španiji, kjer je bila pasma v 19. stoletju vzrejena za čuvanje ovac pred volkovi in medvedi. Gre za velike, masivne pse, ki so danes priljubljeni po vsem svetu.

Španski vodni pes:

Njegova domovina je Andaluzija. Predniki današnje pasme so bili poznani že v 10. stoletju. Vzrejen je bil za lovskega, delovnega in pastirskega psa. Uporabljali so jih v rudnikih, pri reševanju iz vode, kot pomočnika ribičem in pri čuvanju živine.

Pirenejski planinski pes:

Vir: Wikipedia

Je vsaj 5000 let stara pasma. Izvira iz Pirenejev, kjer je služil predvsem kot čuvaj ovac. Drugod po svetu je postal poznan konec 19. stoletja. Njegovi predniki so tibetanski mastif, bernardinec in novofundlandec.

Kontinentalni pritlikavi španjel (Metuljček, Papillon):

Njegov izvor ni povsem jasen, a ga za ‘svojega’ psa razglašajo tako Španci kot Francozi in tudi Belgijci. Čeprav naj bi bila njegova ‘španska’ veja mlajša od preostalih dveh, ima več kot 500 le dolgo zgodovino.

Katja Željan

9 pasem, ki izhajajo iz Irske

Ali ste vedeli, da z Irske, tega čudovitega zelenega otoka, izhaja kar devet pasem psov? Predstavljamo jih v nadaljevanju.

Vam kateri izmed njih dela družbo?

Irski seter

Irski (rdeči) seter je nastal s križanjem irskega terierja, irskega vodnega španjela, angleškega setra, angleškega ptičarja in gordonskega setra. Nekoč je bila pasma rdeče in bele barve s krajšimi tacami, s selektivno vzrejo pa je v 19. stoletju nastal povsem rdeč pes. Irski rdeči seter je lovski pes, ptičar in prinašalec, ki se znajde na vsakem terenu. Vzgojen je bil za sodelovanje v lovskih turnirjih. Njegova značilnost je tekanje sem in tja, ko zagleda plen, da bi tako opozoril lastnika. Med njegovimi ostalimi talenti so še agility in tekmovanja v ubogljivosti.

Irski volčji hrt

Gre za staro irsko pasmo, ki obstaja že od starega veka. Predvidevajo, da je na območje Velike Britanije prišla že z Rimljani. Kelti so ga prvotno uporabljali pri lovu na volkove. Nato so bili ti psi cenjeni spremljevalci kraljevih družin. Irski volčji hrt poleg doge velja za najvišjo pasmo na svetu.

Glen of Imaal terier

Prvotno so bili vzgojeni kot delavni psi, da so irske domove in kmetije očistili miši ter podgan. Kasneje so jih uporabljali tudi za lov na lisice in jazbece, danes pa so predvsem družni psi.

Irski rdeči-beli seter

Prvotni irski setri so bili rdeči in beli. Povsem rdeči setri so bili redki, konec 19. stoletja pa so postali zelo priljubljeni. Priljubljenost rdeče-belih setrov je tako upadla, da so v tem obdobju skoraj izumrli, vendar je nekaj vzrediteljev ohranjalo pasmo pri življenju. Danes obstajata dve liniji znotraj pasme, in sicer delovna linija, ki je odlična v lovu, in razstavna linija, namenjena za tekmovanja. Med rdečim in rdeče-belim irskim setrom skorajda ni razlik, le v obarvanosti in da je zadnji pogosteje delovni in lovski pes.

Mehkodlaki pšenični terier

Je verjetno ena izmed najstarejših irskih pasem. Pasma je v sorodu s Kerry blue terierjem in irskim terierjem. Nekoč je to bila pasma revežev, psi so pa služili kot ovčarji, čuvaji in lovilci majhne divjadi in glodavcev. Nekatere izmed sposobnosti irskega mehkodlakega pšeničnega terierja so lov, straženje hiše, iztrebljanje glodavcev in varovanje živine.

Irski vodni španjel

Irski vodni španjel je bil vzgojen za lovskega psa. So nadarjeni prinašalci in dobri družinski psi. Ker ne izgubljajo veliko dlake, so dobri družabniki tudi za alergike.

Kerijski modri terier (Kerry blue terrier)

Kerijski modri terier izvira iz irskega okrožja Kerry, od koder tudi njegovo ime. Je irski nacionalni simbol, poznan tudi pod imenom irski modri terier. Prvič se je pasma pojavila v 16. stoletju. Njeni predniki naj bi bili portugalski vodni pes, mehkodlaki pšenični terier, irski volčji hrt in irski terier. Prvotno so jih uporabljali kot delovne pse, predvsem za lovce in čuvaje, danes pa so v glavnem priljubljeni družinski ljubljenčki.

Irski terier

Bil naj bi eden najstarejših terierjev. Pasma naj bi bila namreč stara dva tisoč let, vendar je ta pes bil prvič upodobljen v 18. stoletju. Natančni predniki te pasme niso znani, vendar bi naj izvirali iz okolice Corka na Irskem. Nekoč je irski terier lovil glodavce ter služil kot sel med vojno. Njegovi talenti so lov, sledenje, prinašanje, straženje ter delo v policiji in vojski.

Kerijski beagle (Kerry Beagle)

Pasma je stara, saj spada med najstarejše irske lovske pasme. Njegovi potomci so keltski lovski psi, katerih rodovniki so bili zapisani leta 1794. Prvotno so ga uporabljali na lovu, kot slednika. Pasma je bila v začetku 19. stoletja pred izumrtjem, zato so začeli z načrtno vzrejo. Pasmo so osvežili s križanjem z arieškim pointerjem. V sedanjem času nastopa kot lovski in družinski pes. Priljubljen je tudi izven domovine, še posebej v ZDA.

Katja Željan