Chesapeake bay prinašalec

»Chesapeake bay prinašalec je zdrav, robusten, pameten, hitro učljivi delovni pes, ki ima rad svojo družino in aktivnosti z njo. Takšni psi mi zelo ustrezajo,« pravi Barbara Horvat.

Ta prinašalec je izjemno redka pasmo tako pri nas, kot v Evropi. Zato so se pri Horvatovih maja letos toliko bolj razveselili prvega legla chesapeake bay prinašalcev. Gre za edino ameriško pasmo prinašalca, ki bi lahko bil križanec med novofundlandcem, ameriškimi lovskimi psi, vodnima španjeloma in kodrastim prinašalcem.

Za lastnike z jasnimi cilji in željami

Chessiji, kot chesapeake bay prinašalcem radi pravijo njihovi lastniki, so zelo dobri plavalci in prinašalci iz vode in izredno dobro prenašajo ekstremno nizke temperature vode.

V preteklosti so veljali za dobre lovce na race in gosi ter čuvaje, v zadnjih nekaj desetletjih pa so predvsem zvesti in ljubeznivi družinski ljubljenci. Gre namreč za zelo predano, zvesto, inteligentno in samostojno pasmo. Doma so mirni in ljubeznivi, posebno radi so obkroženi z družino, vendar dobro prenašajo tudi samoto in po naravi niso destruktivni. Zunaj doma so živahni, a nikoli hiperaktivni.

So teritorialni in zelo zaščitniški, previdni, ob neprimerni socializaciji pa lahko celo agresivni, tako do tujcev kot do neznanih psov. »Za začetnike je ta pasma zato primerna le, če imajo dobro izdelane cilje in želje, kaj bodo s psom počeli, zakaj iščejo takega psa in so potem z njim aktivni. Aktiven ne pomeni prehoditi več kilometrov na dan, temveč ustrezno zaposliti pasje možgane. Pasma ni primerna za ostarele, pri katerih že rahel padec povzroča nevarnost, in ne za družine, kjer starši nimajo vzgojenih otrok,« pravi sogovornica.

Osebni arhiv Barbare Horvat

Odlični v vsem, česar se z njimi loti lastnik

Na vprašanje, čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka, odgovarja, da je pri tej pasmi izjemno pomembna zgodnja socializacija, sploh s tujci in malimi živalmi, in samonadzor ob igračkah in hrani. Sicer pa je pasma, kot pravi Horvatova, odlična v vsem, česar se lastnik loti s psom, saj za chesapeake bay prinašalce velja, da, kar ima rad lastnik, imajo tudi oni.

»Seveda s predpogojem, da delamo z njim na psu prijazen način ter ga šolamo s pozitivno motivacijo in brez fizične prisile,« izpostavlja. Dodaja še, da pasma potrebuje več mentalne zaposlitve kot gibanja. »Dnevno zadostujeta že eden do dva prehojena kilometra, potem pa je treba že zaposliti njihove možgane in čez vikend opraviti še kakšen trening za telesno vzdržljivost in mišice, denimo s plavanjem ali tekom,« poudarja Barbara Horvat.

Katja Željan

Dalmatinec skozi izkušnje lastnikov

Ko se odločamo, katera pasma nas bo spremljala skozi življenje, veliko pomenijo izkušnje iz prve roke. Tokrat o dalmatincu …

Andreja Kastelic Hrček (na fotografiji s partnerjem Matejem), veterinarka in lastnica dalmatincev Disca in Zoje:

vir: osebni arhiv Andreje Kastelic Hrček

»Ko sem si izbirala svojega prvega psa, sem imela precej aktivno življenje, zato sem želela bolj športno pasmo. Priznam, tudi pikice so mi bile zelo simpatične. Dalmatinci so kot živo srebro in potrebujejo veliko aktivnosti in igre, kratek sprehod le na vrvici ne pride v poštev. So zelo inteligentni kužki in jih pogosto opisujejo kot trmaste. Ampak preprosto niso psi, ki bi slepo sledili ukazom, temveč ubogajo, če se jim to splača. Po njihovih žilah se pretaka lovska kri, tako da je pobeg v gozd za vonjem srne navadno zelo mamljiv. Dalmatinci potrebujejo svojega človeka ves čas ob sebi, to je pes za v stanovanje in nikakor za v pesjak, vendar so njihove bele ščetinaste dlake, ki izpadajo v ogromnih količinah in se povsod zapičijo, precej nadležne. Mi smo temu prilagodili pohištvo in garderobo. Zgodba 101 Dalmatinec je v ljudeh naredila napačno predstavo o pasmi. To ni otroški kužek, ki bi ga kupili za družbo otrokom, temveč je atletska pasma za ljudi z aktivnim življenjskim slogom v naravi.«

Špela Žibert, lastnica dalmatinca Agent Moon Spirit of Magic:

vir: osebni arhiv Špele Žibert

»Že od malih nog sem ljubiteljica psov. Ko sem dobila svojo prvo dalmatinko, sem se zaljubila v to pasmo, ker mi je pomagala skozi težke čase. Z mano je bila 13 let. Zdaj imam samčka Dooma, ki je zelo poseben dalmatinček. Rad gre povsod z mano. Je zelo poslušen, priden, aktiven in ljubeč, zato mi je ta pasma tako zelo pri srcu. Vse življenje me bo spremljal dalmatinček. So zelo posebni psi in niso za vsakega, ker potrebujejo veliko gibanja in družbe. Midva z Doomom hodiva v hribe, s kolesom, rolerji in uživava v zelo dolgih sprehodih.«

Marta Ajdišek, lastnica dalmatinca Atos Musketeer Spirit of Magic:

vir: osebni arhiv Marte Ajdišek

»Dalmatinca sem si želela že zelo dolgo, saj so me njegove pike naravnost zasvojile. V veliki želji po njem sem dan za dnem brskala in iskala vsepovsod ter tako našla Hano Lozej, ki mi je prodala dalmatinca. Ta kuža je v naš dom prinesel polno energije in nagajivosti. Je zelo aktiven in vedno pripravljen na akcijo. Z Atosom sva se udeležila tudi nekaj razstav in dosegla nekaj lepih rezultatov z odličnimi ocenami. Tako je pred kratkim postal slovenski prvak. Njegova sreča in ljubezen, ki mi jo izkazuje vsak dan ob prihodu domov, sta neprecenljivi. Atos je naš nepogrešljivi družinski član.«

Katja Željan

Korejski jindo (džindo)

Ko sem se odpravljala v Južno Korejo, da bom pazila psičko mešanko s korejsko pasmo jindo, o njej nisem vedela ničesar.

Pravzaprav sem sprejela varovanje prav zato, ker sem hotela spoznati novo pasmo in njene značilnosti. Prvo kar me je zanimalo, je bilo, od kod prihaja ta pasma in koliko časa je že prisotna v južni Koreji.

Uradna zgodovina jinda je predmet razprave, saj ni pisnega vira o začetku pasme. Večina strokovnjakov se strinja, da je bila pasma na otoku Jindo prisotna že več stoletij. Nekateri trdijo, da so njihovi predniki na otoku sobivali z volkovi in da so jindi njihovi potomci. Najbolj priljubljena razlaga o začetku pasme je, da gre za potomce mongolskih psov, ki so jih na korejski polotok prinesli Mongoli v času zavojevanj leta 1270. Danes se vsi prebivalci otoka Jindo ob južnozahodni obali korejskega polotoka ukvarjajo z vzrejo psov, ki so jih nekoč vzgajali za lov na miši, fazane in divjad. Jindo psi so registrirani kot avtohtona pasma korejskega polotoka. Njihova vzreja je strogo nadzorovana in vsak čistokrven mladič s poreklom ima mikročip, da se lahko sledi njegovemu pedigreju.

Značaj

Jindo je atletska pasma, ki potrebuje dolge sprehode, veliko intelektualne stimulacije, potrpljenje pri vzgoji in doslednost. Jindo bo z lastnikom vzpostavil odnos, ki bo temeljil na zaupanju in spoštovanju. Pasma je primerna za aktivne ljudi in družine, ki imajo dovolj časa, da se ukvarjajo s svojim novim članom, saj ne prenašajo samote in so zelo radi v središču družinskega življenja. Jindo je izredno zvest lastniku, učljiv in inteligenten pes. Ker so izredno inteligentni psi, zahtevajo spoštovanje, preden neomejeno zaupajo svojim lastnikom. V zgodnjem obdobju učenja bo jindo pogosto trmast in zato zahtevajo strpnost in vztrajnost. Učijo se zlahka in naučijo se tudi najbolj zapletenih trikov.

Jindo je zelo čist pes in se obnaša podobno kot mačka, očisti se namreč sam. Psička, na katero sem pazila, se je po vsakem sprehodu cela prelizala in me je spominjala prej na mačko kot na psa. Prav zaradi teh nagnjenj k čistosti je jindo pasma, primerna za notranje življenje. Ker pa je načeloma to pes, ki je nezaupljiv do novih ljudi, je jindo tudi zelo dober pes čuvaj in ne preseneča, da so redni sodelavci južnokorejske vojske. Jindo psi imajo vedno naostrena ušesa in radovedne oči, poštar pa ne bo varen pred njimi, saj imajo zelo močne zadnje tace in z lahkoto preskočijo ograje, ki so visoke 60 in več cm. Moja psička me je tako večkrat spravila v zadrego, ker je na povodcu preskočila ograjo in me pustila na drugi strani.
Obstaja legenda, da je trem jindom nekoč uspelo ubiti sibirskega tigra. Gre za izjemne lovske pse, ki imajo izrazit naravni lovski nagon, zato je sprehod v naravi lahko naporen. Če jindo ni pravilno šolan, bo na sprehodu v gozdu pobegnil takoj, ko bo zavohal plen in ne boste ga priklicali nazaj, dokler ne bo imel za vas darila. In lahko ste prepričani, da bo ujel zajca, fazana ali kaj večjega.

Zvestoba do groba

V Južni Koreji je poznana prikupna zgodba o jindu z imenom Baekgu, ki ga je lastnica zaradi ostarelosti leta 1991 prodala novim lastnikom v skoraj 200 km oddaljeno mesto. Sedem mesecev kasneje se je psička, sestradana in oslabela, vrnila k prvotni lastnici in ostala z njo do svoje smrti. Zgodba je v Južni Koreji tako priljubljena, da so po njej posneli risani film, dokumentarec in izdali strip, na otoku Jindo pa ima Baekgu tudi svoj spomenik.

Prav ta lastnost, da se tako zelo naveže na lastnika, je ena izmed najbolj karakterističnih lastnosti te pasme. Zato jinda ne bi smeli pogosto pustiti samega, saj je to družabna pasma, ki bo postala osamljena, zdolgočasena in celo depresivna, če ne bo imela stika z lastniki. Zgodnja izpostavljenost drugim hišnim ljubljenčkom, tujcem, otrokom in mačkam je ključnega pomena za družbeni razvoj jinda. Psi imajo namreč močan zaščitni nagon in lahko postanejo agresivni do neznancev in drugih živali, če se ne socializirajo pravilno.

Nacionalni simbol

Jindo je rad doma, v notranjih prostorih, zelo pogosto se ugnezdi na udobnem kavču ali postelji. Tako je tudi vedno v bližini ljudi, ki jih obožuje. Ni rad sam in bo postal destruktiven, zlasti kot mladič s preobilico energije. Tako je jindo pogosto napačno razumljen in mnogi pristanejo v zavetišču. V Južni Koreji je pasma sicer izredno čislana, razglašena za korejski nacionalni simbol #53 in raziskovanju te pasme je posvečena raziskovalna ustanova na otoku Jindo. Leta 1988 je skupina jindo psov sodelovala tudi pri otvoritveni slovesnosti Olimpijskih iger v Seulu. Kot državni zaklad so zaščiteni z Zakonom o varstvu kulturnih dobrin, ampak še vedno se najde precej jindov, zlasti tistih, ki ne ustrezajo strogim pogojem za čistokrvnost, zapuščenih na cestah in prepuščenih samem sebi.

Brez plavanja!

Jindi se bojijo vode, zato jih bo težko pripraviti k plavanju; še v deževnem vremenu so raje doma, kot da bi šli na sprehod. Tudi na obali bo jindo zelo nezaupljiv do morja in bo raje na plaži kot v vodi. Jindo bo lastniku, ki mu zaupa, dovolil, da ga umije, ampak z veliko muko. Tako Jinda ni treba pogosto kopati, je pa primerno, da se ga redno krtači, saj ima gosto spodnjo dlako, ki jo menja dvakrat leto. Jindu se priznava šest različnih barv dlake – rjava, rdeča, tigrasta, siva, črna in najbolj poznana bela barva dlake, ki je zelo gosta in izredno mehka.

Zakaj bi si izbrala psa pasme jindo?

Jindo pasma se mi je priljubila, ker gre za inteligentnega psa, zvestega lastniku in ker je zelo rad v bližini človeka. Nemalokrat se je zgodilo, da mi je psička sledila iz sobe v sobo, najbolj vesela pa je bila, ko sva bili zunaj na sprehodu, sami, brez drugih ljudi ali psov. Jindo je na splošno ljubeča in nežna pasma, ki pa je nezaupljiva do neznancev in izredno navezana na lastnika.
Ta inteligentni lovski pes je zelo primeren za agility in učenje vseh vrst trikov. Uči se rad in ukaze si zapomni zelo hitro. Domnevno jindo prepozna do 250 različnih ukazov, ampak se jih bo naučil le, če boste vztrajni in občasno bolj trmasti kot vaš pes. Jindo je namreč zelo trmast in učenje mora spremljati obilica pohvale in priboljškov. Mali jindo potrebuje izkušenega lastnika, ki ga bo znal motivirati in si bo prislužil njegovo spoštovanje. Jindo namreč presodi, komu bo zaupal in komu ne. Četudi si zapomni vse ukaze, se nemalokrat zgodi, da jih bo preslišal in se odločil po svoje. Najraje ima enega samega lastnika in ni najboljši pes za družine, ki imajo več kot enega psa, saj je po naravi zelo dominanten.
Čeprav gre za zahtevno pasmo, ki potrebuje spoštovanje, potrpežljivost pri učenju in obilico inteligentne in fizične stimulacije, so navezanost jinda na človeka, njegov ljubeč pogled in predanost vredni dodatnega truda.

Tanja Tolar

Praški podganar

Eden najmanjših psov na svetu, ki je kljub tej lastnosti izjemno aktiven, energičen in pogumen.

Praški podganar je zelo verjetno najstarejša češka avtohtona pasma psov. Da je res stara, potrjuje slikovna dokumentacija od srednjega veka. Že takrat so podganarja uporabljali za lov na podgane in miši. Pozneje je bila pasma tik pred izumrtjem, vendar jim jo je v osemdesetih letih 20. stoletja z vnovično načrtno in selektivno vzrejo uspelo ohraniti. V Sloveniji imamo trenutno le okrog 15 predstavnikov te pasme, v slovensko rodovno knjigo so vpisane samo tri psičke, zato je logično, da je pasma nepoznana.

Pred leti, ko je Iris Sega še delala na eni izmed ljubljanskih veterinarskih klinik kot veterinarski tehnik, je na kliniko prihajala gospa, ki je imela praško podganarko. »Psička me je takoj očarala zaradi prijetnega značaja in prijaznosti. Ko sem nekaj let pozneje iskala psa zase, ki bi bil majhne rasti in bi ga lahko povsod vzela s sabo, sem se spomnila na podganarje. Ker jih pri nas ni bilo, sem se po psičko odpravila na Češko, od koder pasma izvira. Tam je kar nekaj vzrediteljev, vendar je vseeno težko najti primernega psa. Danes je namreč registriranih le šest tisoč psov v češkem klubu praških podganarjev. Lani je bilo, na primer, v 109 leglih skotenih 245 mladičev. Podganarji imajo majhna legla z enim do največ petimi mladiči, zato je bilo resnično težko najti primernega vzreditelja in potem čakati na pravega mladička. A trud je bil več kot poplačan,« pravi Iris Sega. Njena Eli (Uchvatna Secure Power) je kot prva predstavnica te pasme pri nas vpisana v slovensko rodovno knjigo, lastnica pa jo je dobila leta 2015. Dve leti zatem se ji je pridružila še Didi (Magnifique Odiris).

Tadeja Čauševič

Ljubeč pes, ki ne išče konfliktov

Praški podganar spada med najmanjše pse na svetu, saj v višino meri med 20 in 24 centimetri, njegova teža pa se giblje od 1,5 do 3,5 kilograma (zaželena je 2,6 kilograma). Prepoznali ga boste po glavi hruškaste oblike s pokončnimi trikotnimi ušesi. Oči so temne, srednje velike. Kremplji so vedno črni, barva smrčka je odvisna od barve dlake. Lahko so črni, rjavi, merle in modri z ožigi (brez belih lis) ter enobarvno rdeči ali rumeni. Ožigi morajo biti simetrični (potekajo po licih, nad očmi, pod grlom, po stegnih, dve ločeni lisi sta na prsnem košu, po vseh štirih tačkah, po notranji strani tačk, na spodnji strani repa). Dlaka je lahko kratka ali dolga. Hrbet je raven, rep rahlo ukrivljen. Gibajo se lahkotno, umirjeno, enakomerno. Že v zgodnjem srednjem veku so bili podganarji izjemno priljubljeni, saj so zelo uspešno lovili škodljivce in prenašalce bolezni podgane in miši. V takratnih zapisih je bil to tih in ljubeč pes, ki ni iskal konfliktov, saj je moral preživeti z drugimi večjimi psi. Bili so ponos češkega plemstva in so živeli izključno na dvoru. Kralji in knezi so jih pošiljali kot darilo drugim deželam v znamenje miru in prijateljstva. Najstarejša omemba je zapisana v kroniki kneza Lecha (živel je med leti 770 in 840), ki je podganarja podaril cesarju Karlu I. Velikemu. Tudi sicer so bili ti psi pogosto upodobljeni na slikah praškega kraljevega dvora. Šele pozneje so postali priljubljeni kot družni psi. Od leta 1995 so podganarji v postopku za priznanje pasme po FCI. Letos so dosegli pogojno priznanje pasme po FCI.

Njihova dobrovoljnost navduši vse

»Praški podganarji so kljub svoji majhnosti izjemno aktivni, energični, pogumni, inteligentni, poslušni, čuječi, radovedni psi, ki obožujejo pozornost, so nežni in ljubeči. Radi so v družbi, zato jih lahko povsod vzamem s sabo. Njihova dobrovoljnost navduši vse, ki jih spoznajo, največ pozornosti pa vedno namenijo lastniku, zelo si tudi želijo njegove bližine in so nanj zelo navezani. So prijetni in zvesti družinski psi z uravnoteženim značajem,« lastnosti pasme opisuje Iris Sega. Čeprav bi marsikdo pomislil, da so praški podganarji zaradi majhnosti nezahtevni psi in se zato z njimi ni treba veliko ukvarjati, to po njeni oceni ne drži. »To so psi, ki so primerni za bolj aktivne vodnike in take, ki se zavedajo, da se je z majhnimi psi treba ukvarjati z enako pozornostjo in skrbnostjo kot z velikimi. S pravilnim pristopom, tudi če nismo najbolj izkušeni in je to naš prvi pes, dobimo najbolj zvestega prijatelja. Zagotovo pa pes ni primeren za tiste, ki menijo, da je to zgolj modni dodatek ali nadomestek za igračo,« je prepričana sogovornica.

Tadeja Čauševič

Kot pri vseh psih sta tudi pri praškem podganarju pomembni zgodnja socializacija in primerna vzgoja. »V nasprotnem primeru lahko dobimo prestrašenega, tudi agresivnega psa s kopico vedenjskih težav. Pri vzgoji moramo biti pozorni tudi na njegov izraziti lovski nagon. Ker je izjemno požrešen pes, ga moramo že zgodaj odvaditi pobiranja hrane po tleh, saj je zanj lahko usodna že minimalna količina strupa. Obisk pasje šole je izjemno priporočljiv, sploh če smo začetniki. Sicer pa velja enako kot pri drugih psih: moramo biti dosledni. Zaradi svoje ljubkosti in nežnosti nas lahko praški podganar hitro zavede in smo do njega preveč popustljivi. Sicer pa uporabljamo različne metode nagrajevanja, pozitivno motivacijo, brez kaznovanja, saj je to izredno zamerljiv pes,« dodaja Iris Sega.

Hitri, radovedni, neutrudni

Doma so umirjeni, na sprehodih aktivni in živahni. Dežja in vode načeloma ne marajo, tudi po globokem snegu ne morejo hoditi, zato so pozimi sprehodi krajši in jih moramo doma zaposliti z različnimi aktivnostmi. Pozimi potrebujejo plašček, saj nimajo podlanke. Sicer pa so zaradi hitrosti, radovednosti, neutrudnosti ter izrazito lovskega nagona in dobro razvitega voha ti psi primerni za agility (s prirejenimi manjšimi ovirami), coursing, poslušnost, trening s frizbijem. Zelo uživajo tudi pri delu z nosom. Kljub majhnosti so aktivni psi in brez težav zmorejo tudi dvourne sprehode na dan. Ker so izredno majhni psi in imajo krhke kosti, se lahko hitro poškodujejo in si zlomijo tačke, zato moramo biti še posebno pozorni. Na srečo pa ni bolezni, ki bi ji bila pasma posebej podvržena.

Piše: Katja Željan. Fotografije: Tadeja Čauševič (iz osebnega arhiva Iris Sega)

Kitajski goli pes

Uradna kinologija ‘kitajčka’ postavlja v deveto skupino FCI, pripisuje mu kitajski izvor in priznava britanski patronat. Pasmo deli na dve vrsti, na golo in na čopasto.

Pove, da ni mogoče trditi ničesar gotovega o izvoru pasme, veljala pa naj bi pripoved, po kateri so imeli podobne pse bogati ljudje v obdobju dinastije Han. O pasmi smo povprašali poznavalko Katjo Butino iz psarne Fevy’s.

Zakaj kitajski goli pes?

Kitajček mi je padel v oči zaradi svoje zanimive zunanjosti in drugačnosti. Ko sem ga zagledala v živo, pa je bila to ljubezen na prvi pogled. Prevzela sta me njegov prijetni in živahni značaj ter nagajivi in pametni pogled.

Kako se na vaše pse odzivajo mimoidoči?

Vzbujamo veliko pozornosti. Za kitajčke velja, da so ti všeč, ali pa se ti zdijo zelo grdi. Temu primerni so tudi komentarji, ki so kdaj precej žaljivi, a se na to sčasoma navadiš. Opažam pa tudi pozitivne komentarje in vedno več je ljudi, ki prijazno pristopijo, kaj vprašajo in drugačnost tudi sprejmejo.

Odlike in slabosti?

Kitajčka zagotovo najbolj odlikuje njegov značaj: je vesel, iskren, zabaven, aktiven, norčav in zelo ljubeč. Na svojega človeka se zelo naveže in mu sledi na vsakem koraku. Na prostem je zelo aktiven, v hiši pa ga skoraj ne opazimo. Je zelo prilagodljiv in lahko ves dan prespi ob svojem človeku. Goli predstavniki se zelo radi stiskajo in crkljajo in so odličen termofor v mrzlih zimskih dneh. So pa nekateri preveč dominantni, lahko pa se pojavi tudi plašnost. Potrebujejo skrbno socializacijo že od zgodnje mladosti naprej, pa tudi šolanje in navajanje na različne dražljaje iz okolja.

Vodljivost in učljivost?

Kitajčki so zelo inteligentni, hitro učljivi in vedno pripravljeni na sodelovanje in delo s svojim skrbnikom. Z lahkoto se učijo trikcev. Za svojega skrbnika so pripravljeni narediti praktično vse. Pri šolanju niso zahtevni in so primerni tudi za začetnike. Kitajčki imajo nežen značaj, šolanje s prisilo ne obrodi sadov.

Za kakšne ljudi je primeren?

Primeren je za aktivne ljudi in ljudi, ki so pripravljeni veliko časa preživeti s svojim psom. V večini literature pod opisom piše, da niso aktivni in da niso primerni za otroke (so preveč krhki?), kar pa ne drži. Kitajski goli pes je zelo aktiven štirinožec, ki uživa na dolgih sprehodih. Ob pravi socializaciji (tako psa kot otroka) je primeren, nežen in ljubeč tudi do otrok. Kitajček ne mara samote, živeti mora seveda v hiši s svojimi ljudmi.

Nega?

Nega ni zahtevna, mora pa biti redna tako pri goli različici (zaradi kože, ki se hitro umaže) kot pri odlakani različici, zaradi dolge nežne dlake. Potrebuje redno kopanje, redno čiščenje notranjosti uhljev, redno mu moramo čistiti zobe in skrajševati krempeljce. Golim predstavnikom pasme je treba poleti kožo zaščititi s kremo za sončenje (še zlasti občutljivi so svetli psi). Pozimi pa je obvezni del opreme tudi plašček.

Dedne hibe in bolezni?

Kitajčki so načeloma zdrava pasma. Težave imajo lahko z očmi, z izpahom pogačice, pa tudi s kožo in alergijami.

Tone Hočevar (objavljeno v reviji Moj pes)

Prtilikavi pinč

Pritlikavi pinč naj bi nastal s križanjem nemškega pinča, malega italijanskega hrta ter jazbečarjev.

Mnogi ga imenujejo tudi pritlikavi doberman, zaradi podobne pojave, navsezadnje je glavna ‘sestavina’ obeh pasem že omenjeni pinč, ki pa je dandanes od vseh treh sorodnikov najredkejši.

Malo telesa, veliko značaja

Pritlikavi pinč v višino meri le od 25 do 30 cm in tehta 4 do 6 kilogramov, vendar je v tako majhni ’embalaži’ veliko psa. Pinči so živahni, samozavestni, pametni, pogumni in precej neodvisni. Kljub majhnosti so primerni predvsem za bolj izkušene pasje skrbnike, ki znajo biti dosledni in odločni , v nasprotnem primeru jih ta pritlikavi prebrisanec kmalu ‘obrne’.

Pritlikavi pinči so zelo iznajdljivi, lahko tudi zmuzljivi, zato morata biti hiša in vrt dobro zavarovana, sicer se lahko kaj hitro znajdejo v težavah. Načeloma imajo dober apetit, zato moramo biti pozorni, da ne opustošijo celega kuhinjskega pulta ali omaric in se preveč najedo, lahko pa naletijo tudi na kaj škodljivega. So izvrstni čuvaji in bodo srdito varovali svoj teritorij – tudi pri tem lahko zaidejo v težave, če se skozi luknjo v ograji zapodijo v večjega psa ali na cesto.

Kljub majhnosti jih človek težko prezre. Svoji družini so pinči zelo podvrženi, radi se družijo tako z otroki, kot s starejšimi osebami, vendar moramo biti pri stiku z otroki zelo previdni – ti psi ne marajo grobe igre in svoje nestrinjanje s slogom igre lahko pokažejo z zobmi. Pritlikavi pinč ni pes, ki bi ga v družini zaradi pritlikave postave lahko jemali zlahka, saj bo v tem primeru verjetno hitro izkoristil priložnost in začel uveljavljati svojo voljo.

Pritlikavi pinč iz prve roke

Da se je njegovemu šarmu vendarle težko upreti, potrjuje tudi naša sogovornica, Zinka Dremelj iz Ljubljane. Družbo jim dela predstavnica te pasme – Gala. Za pasmo so se odločili zaradi njenega značaja – bistrosti, živahnosti, učljivosti, crkljivosti ter občasne samosvojosti. Zinki je najbolj všeč, da pri svoji Gali najde lastnosti, ki jih pri ljudeh človek že težko: zvestobo, ljubezen, nežnost do ljudi in živali. Zinka priznava, da je Gala zelo učljiva, pod pogojem, da se z njo ukvarja ter je pri delu dosledna in vztrajna. Do vljudnih otrok je pritlikavi pinč nežen in igriv, do tujih sprva nezaupljiv, potem je radoveden, če tujci prestanejo ‘krst’, pa jih brez težav sprejme in je do njih crkljiv in zelo prijazen.

Pinču primerni ljudje in razmere

Po Zinkinem mnenju pasma nima kakšnih hudih zahtev pri zagotavljanju ustreznih življenjskih razmer, nujno pa je, da ima med družinskimi člani vsaj enega odločnega vodnika, ki ga zna postaviti na svoje mesto, saj sicer rad ravna po svoji presoji in željah. Je prilagodljiv in poln energije, uživa v dolgih sprehodih.

Pasma velja za zelo zdravo. Kot pri večini majhnih psov je priporočljivo redno čiščenje zob, da se prepreči nabiranje zobnih oblog. Hitro ga zazebe, zato mora imeti primerno zaščito in topel prostor za počitek, v mrazu pa naj bo na prostem aktiven ali pa ga zaščitimo s plaščkom. Pinči so nagnjeni k čezmerni telesni teži, tako da moramo izbrati kakovostno hrano in jim zagotoviti dovolj gibanja. Dočakajo lahko starost 15 let in več.

Avtor: Urška Medvedšek, objavljeno v reviji Moj pes

Airedalski terier

Pred stoletjem so bili airedalski terierji prva službena pasma med psi, ki so jih armade namenile za pomoč pri vojskovanju, danes pa veljajo za idealne družinske pse.

Na spodnje odgovore je v eni izmed preteklih izdaj revije Moj pes odgovorila poznavalka pasme Meta Zakrajšek iz psarne Must be magic.

Zakaj airedalec?

Airedalec med terierji zaseda posebno mesto. Je največji med njimi. Zaradi njegovega značaja, graciozne oblike in inteligence mu rečemo kar kralj terierjev. Prav zlahka pa bi zasedel tudi mesto dvornega norčka v primerih, ko privreta na plan njegova igrivost in nagajivost. Enkrat airedalec, vedno aieedalec, pravijo vsi, ki jih ta pasma spremlja že vse življenje.

Odlike in slabosti?

Zelo se naveže na svoje ljudi in je zanje pripravljen storiti karkoli. Zahteva pa pošten, prijateljski odnos in se ni pripravljen podrejati avtoritarnemu režimu. Prav slednji bi lahko povzročil, da bi se razvil v trmastega, neposlušnega in neprijetnega sopotnika.

Vedenjska slika?

Do otrok je zelo potrpežljiv in ljubeč. Če oceni, da je preveč, se sam umakne. Do tujih ljudi je nevsiljivo prijazen in dobrodušen. Je čuvaj, če oceni, da je to potrebno. Zna razlikovati med ljudmi, ki imajo pse radi, in tistimi, ki radi vidijo, da se pes drži malce stran in se temu primerno vede. Tujega psa najprej oceni in se na podlagi tega odloči, kakšen odnos bo imel do njega. Morda kdaj na začetku deluje malce dominantno, a svoje igrivosti ne zna skriti. Igra je njegov glavni cilj, tako pri psih kot pri drugih živalih. Predvsem potomci angleških linij imajo razvit lovski nagon, ki ga pri ameriških linijah po navadi ni. Seveda mu divjad predstavlja izziv, o izrazitem lovskem nagonu pa pri airedalci ne bi mogli govoriti. Je zelo bister in se hitro uči. Uči se tudi tedaj, ko tega ne opazimo, in veliko razmišlja v primerih, ko bi si sicer želeli, da bi preprosto izpolnil naš ukaz. Če je za svoje ravnanje nagrajen, si to hitro in dobro zapomni. Lahko bi rekla, da ne sodi med zahtevne pasme.

Za kakšne ljudi je primeren?

Za vse, ki so ga pripravljeni obravnavati kot družinskega člana. Takrat se tudi pokaže njegov pravi značaj, v katerem lahko uživamo. Potrebuje tako mentalne, kot fizične izzive. Po naravi je športnik. Lahko živi v stanovanju ali hiši. V vsakem primeru mu moramo nuditi pravo mero gibanja. Primeren je tako za tekmovanje v rally obedienceu, kot tudi v klasičnih disciplinah (sled, poslušnost, obramba. Zelo primeren šport je še agility, veliko med njimi je tudi terapevtskih psov.

Negovanje kožuha?

Za nego dlake uporabljamo poseben glavnik, t.i. Coat King, ki je odličen pripomoček za odstranjevanje dozorele dlake in podlanke. Ta del nege lahko opravijo sami skrbniki. Pravilen način nege kožuha pa je trimanje. Odvisno od tipa dlake se airedalca trima od trikrat do štirikrat na leto. Kopamo ga le redko oz. po potrebi. Pasma je znana po tem, da psom dlaka ne izpada, primeren je tudi za sobivanje z ljudmi z alergijami.

Dedne hibe in bolezni?

Airedalec velja za zdravega psa. Kolčna displazija je pod budnim očesom vzrejne komisije SKT, ki bi morebitne prizadete predstavnike izločila iz vzreje. Dočakajo visoko starost, lahko tudi 12 let in več.

avtor: Tone Hočevar, objavljeno v reviji Moj pes

Samojed – bel pes, ki je to postal šele s strogo selekcijo

Čudoviti beli kuža, samojed, je ena izmed štirinajstih najstarejših vrst psov. Niso se pojavili s kinologijo, pač pa deset in več tisoč let prej.

Kinologiji pa gre zasluga, da so samojed in mnoge druge pasme preživeli. Samojed namreč oktobrske revolucije in surovega obdobja po njej ne bi preživel, če ga ne bi prej izvozili na zahod.

Mongolska ljudstva, med njimi tudi Samojedi, so bila znana po svojih psih, ki so jim pomagali pri vseh delih. Pri čuvanju in pri paši severnih jelenov, pri lovu, tudi pri vleki sani, kadar tega severni jeleni, karibuji, niso zmogli. Samojedski psi, ki so jim rekli bjelkierji, preden so jih Angleži prekrstili v samojede, so sami skrbeli za svojo selekcijo, prav malo človekovih posegov je bilo.

Shutterstock.com

O tem, kaj se je dogajalo do 17. stoletja, smo lahko le ugibali, dokler niso z analizo DNK dokazali, da se dandanašnji samojed ni bistveno spremenil že vsaj 3000 let.

V 17. stoletju in še bolj dejavno v 18. stoletju pa so Sibirijo začeli raziskovati Rusi. Spoznali so tudi Samojede in njihove pse bjelkierje. Plemiči so kužke s sibirskega severa pripeljali v dar carski družini, ta jih je od časa do časa podarila svojim kraljevskim in cesarskim sorodnikom po Evropi. Beli samojedski pes je dobil kraljevski status in ga zunaj dvorov navadni smrtniki niso smeli imeti.

Polarne ekspedicije, ki so se začele leta 1870 so vsekakor prispevale k temu, da so pse ljudstva Samojedi, tedaj imenovane bjelkierji, spoznali tudi zunaj ruskega arktičnega kroga in zunaj vladarskih dvorov. Angleži so se ogreli predvsem za belo barvo, ki je kasneje s strogo selekcijo izrinila vse druge barve (povsem beli so bili namreč psi nomadskih plemen, medtem ko so imela plemena, ki so se ustalila na enem mestu, manjše in drugače obarvane pse).

K priljubljenosti psov samojedov pri Britancih je veliko prispeval valižanski knez, kasnejši kralj Edvard VII. Imel je belega psa s črno glavo, kar je bilo takrat še dovoljeno, kraljica pa si je našla psa Jacka, ki je bil v tistem času razstavni prvak.

Že v prvih letih po odhodu iz sibirske domovine so samojedski psi dokazali, da nikakor niso doma samo v polarnem krogu, čeprav jim seveda veliko bolj ustreza hlad kot pa tropska vročina.

Izsek članka avtorja Toneta Hočevarja (objavljeno v reviji Moj pes)

Sibirski haski skozi oči lastnikov

Za mnoge so sibirski haskiji eni najlepših psov na svetu. A njihov severnjaški značaj, neodvisnost, tudi svojeglavost ter sposobnost delovanja in razmišljanja brez človeka spravijo marsikaterega novopečenega skrbnika te pasme ob živce.

Kaj so o sibirskem haskiju povedali tisti, ki jim le ta dela družbo?

Anja Kosi, lastnica sibirskega haskija:

«Vse svoje življenje sem občudovala pse te pasme, a nikoli nisem zares našla poguma za takšnega psa. Leta 2017, ko je za vedno zaprla oči moja dolgoletna spremljevalka, ki je bila tudi predstavnica ene od polarnih pasem, pa sem sprejela odločitev, da sem pripravljena. Za predstavnika te pasme sem se odločila po tehtnem premisleku, v želji, da v svoj dom pripeljem drugačnega psa. Sibirski haski je poseben pes za posebne ljudi. Moj Conan je vse, kar sem si želela. Inteligenten, zelo aktiven, prijazen in neustrašen. Odkar si delim življenje z njim, več ne vem, kako je posedati pred televizijo in zapravljati dneve za ekranom. Uči me, kako izkoristiti vsak dan in iz njega potegniti najbolje. Ker živi še z dvema psoma, švicarsko ovčarko in shih tzujem, se mu vedno veliko dogaja, svojo energijo pa lahko sprosti v igri z njima. Vajen je tudi našega mačkona, s katerim se je nemudoma ujel. Življenje s Conanom je vedno pestro, aktivno, polno radosti, veliko me je naučil tudi o sami sebi. Med drugim tudi, kako pomembno je dopustiti si, da so psi naši učitelji in jim sledimo. Conan zame predstavlja svobodo, povezanost z naravo, neukrotljivost, divjost, zaradi njega sem boljši človek. Zaradi njega zares živim«.

Kaja Jerlah, lastnica dveh psičk te pasme:

»Sem lastnica dveh psičk, Star in Aiwe. Pred štirimi leti sva se z bratom odločila za nakup sibirskega haskija, medtem ko smo doma že imeli nemškega ovčarja. Stopila sva v stik z vzrediteljema, ki sta nama podala vse pomembne informacije o pasmi. Vedela sem, da bo vzgoja te pasme mnogo zahtevnejša od vzgoje ovčarja, kar mi je bilo po svoje tudi všeč. Tako je v našo družino prišla takrat petmesečna Star in moj vsakdan je postal mnogo bolj aktiven. Večletna želja po vzreji je pripeljala do tega, da sem s Star imela leglo in tako se nama je na vsakodnevnih dogodivščinah pridružila še Aiwa, njeni štirje bratci in sestrica pa so našli svoje domove. Življenje s sibirskim haskijem zagotovo ni dolgočasno, veliko časa je treba nameniti vzgoji psa in predvsem zadovoljiti njihovo veliko potrebo po gibanju, saj v nasprotnem primeru prijetni življenjski sopotniki hitro postanejo problematični in razvijejo neželena vedenja«.

Matjaž Bezlaj, lastnik sibirskega haskija

»Pri sibirskem haskiju me je takoj prevzel njegov videz in značaj (haskiji so znani po svojem temperamentu, aktivnosti in hkrati po igrivosti, nežnosti in dostojanstvenosti). Za nameček je haski rojen vlečni pes, ki naravnost obožuje sneg. Navdušenje je raslo in raslo in kmalu sem se odločil za haskija z imenom Black, ki mi dela družbo že skoraj dve leti. Haskiji zahtevajo od človeka veliko časa, saj potrebujejo njegovo pozornost, ukvarjanje z njim, bližino – ob pomanjkanju te postanejo nemirni, zato za pritegnitev pozornosti ušpičijo kakšno neumnost. Marsikdo pravi, da so svojeglavi psi, ki nimajo daru za hitro učenje. Sam pa lahko potrdim, da ni tako, saj sva preteklo leto opravila izpit male šole in BBHa izpit, pri katerem je bil Black pohvaljen za poslušnost s strani sodnika. Black je naš družinski član, zato ga vzamemo s seboj, kamorkoli gremo. Z nami je preplezal nešteto hribov in obiskal mnogo krajev. Odkar mi dela družbo Black, se mi je življenje spremenilo na bolje«.

Katja Željan

Nemški bokser skozi oči lastnikov

Ali veste, kaj pravijo o nemških bokserjih njihovi lastniki? Enkrat bokser, vedno bokser. Opisujejo ga kot energičnega, včasih tudi svojeglavega psa, ki je vedno pripravljen na akcijo in je hkrati največji klovn v pasjem svetu. Kljub temu je lahko tudi zelo mil, nežen in nadvse zvest svoji družini.

Pavla Fon, lastnica nemškega bokserja:

»Naš dom razveseljuje že četrti bokser. Bokser se mi je zaradi svoje igrivosti in temperamenta priljubil že v mladosti. Ko sem zaradi bolezni potrebovala veliko gibanja, je prišel v naš dom prvi bokser in postal naš družinski član. Na žalost se je poslovil pri desetih mesecih. Nasledila sta ga Bond in Sallyka. Skupaj smo prehodili nešteto poti, preživljali dopuste, doživela sta prava seniorska leta. Vedno razigrana, pripravljena na učenje, lepo vzgojena kosmatina. Zdaj nas razveseljuje Dion von Aisneren, pravi predstavnik svoje pasme. Rad ima otroke, vedno je pripravljen na utrjevanje znanja, igra je njegova najljubša zaposlitev, njegova energija je nekaj posebnega«.

Vojka Lapajne, lastnica nemškega bokserja Cicera, terapevtskega psa:

»Pred šestimi leti je prišel v našo družino Cicero. Že dolgo sem opazovala to čudovito pasmo, vendar kar nisem imela poguma za odločitev nakupa takega psa. Potem je želja premagala strah. Cicero se mi je takoj usidral v srce in postala sva najboljša prijatelja. Bokserji imajo poseben značaj. Cicero je izjemno miren, nežen, prijazen, zvest, včasih pa tudi malce plašen do neznanih ljudi. Zato sem se tudi odločila za šolanje za terapevtskega psa. Zdaj sva terapevtski par pri zavodu PET. Z njegovo nežnostjo in prijaznostjo razveseljuje tako otroke kot starostnike ali pa ljudi na ulici. Doma imam še druge hišne ljubljenčke – mačka, opico in papagaja. Razumejo se med sabo in skupaj se igrajo. Bokserji so zelo družabni in strpni do drugih živali. Zmotno mišljenje ljudi je, da so bokserji nevarni in agresivni psi.«

Dr. Mojca Stubelj Ars, vzrediteljica, mednarodna kinološka sodnica (na fotografiji s psom Firework de Porto Village):

»Imeti psa je bila moja prva velika otroška želja. Pri 13. letih sem izbrala svojo prvo nemško bokserko. Deset let kasneje sem si kot študentka kupila razstavno psičko italijanske krvne linije. Etna mi je odprla mnoga vrata v svetu kinologije. Veliko sem se izobraževala na področju vzgoje in behaviorizma. Razstavljala sem na specialkah in študirala rodovnike. Bokser je po naravi poln energije. Nemškega bokserja bi priporočila ljudem, ki so po naravi precej živahni in se veliko gibajo. Ljudem, ki si želijo dinamičnega psa in ki so pripravljeni sprejeti, da bo ta tudi kaj ušpičil. Bokser je zelo primeren družinski pes, saj obožuje otroke in se z njimi vedno rad igra. A to ni pes za otroke, saj je vzgoja domena odraslih. Za vsakega psa si je treba vzeti čas in denar, le da bokser zahteva nekaj več časa kot marsikatera druga pasma. Nedvomno je zelo prikupen, izredno zabaven in učljiv, vendar tudi navihan in občasno nagajiv. Včasih se je govorilo, da imajo bokserji težave s srcem in kolki. S tem se ne strinjam. V Sloveniji že več kot 10 let vsi vzreditelji parimo izključno pse, ki imajo izvide kolkov, spondiloze in ekodoppler srca. Moram priznati, da je v zadnjih 15 letih vzreja v Sloveniji poskočila na višjo raven in da imamo vrhunske pse tudi iz slovenskih psarn. Vesela sem, da je tako. Četudi vse res ‘štima’ z leglom in je to vzrejeno v odličnih pogojih z mnogo ljubezni, se včasih žal pripeti smola z zdravjem. Pri nakupu je treba biti izbirčen.

Katja Željan