Praški podganar

Eden najmanjših psov na svetu, ki je kljub tej lastnosti izjemno aktiven, energičen in pogumen.

Praški podganar je zelo verjetno najstarejša češka avtohtona pasma psov. Da je res stara, potrjuje slikovna dokumentacija od srednjega veka. Že takrat so podganarja uporabljali za lov na podgane in miši. Pozneje je bila pasma tik pred izumrtjem, vendar jim jo je v osemdesetih letih 20. stoletja z vnovično načrtno in selektivno vzrejo uspelo ohraniti. V Sloveniji imamo trenutno le okrog 15 predstavnikov te pasme, v slovensko rodovno knjigo so vpisane samo tri psičke, zato je logično, da je pasma nepoznana.

Pred leti, ko je Iris Sega še delala na eni izmed ljubljanskih veterinarskih klinik kot veterinarski tehnik, je na kliniko prihajala gospa, ki je imela praško podganarko. »Psička me je takoj očarala zaradi prijetnega značaja in prijaznosti. Ko sem nekaj let pozneje iskala psa zase, ki bi bil majhne rasti in bi ga lahko povsod vzela s sabo, sem se spomnila na podganarje. Ker jih pri nas ni bilo, sem se po psičko odpravila na Češko, od koder pasma izvira. Tam je kar nekaj vzrediteljev, vendar je vseeno težko najti primernega psa. Danes je namreč registriranih le šest tisoč psov v češkem klubu praških podganarjev. Lani je bilo, na primer, v 109 leglih skotenih 245 mladičev. Podganarji imajo majhna legla z enim do največ petimi mladiči, zato je bilo resnično težko najti primernega vzreditelja in potem čakati na pravega mladička. A trud je bil več kot poplačan,« pravi Iris Sega. Njena Eli (Uchvatna Secure Power) je kot prva predstavnica te pasme pri nas vpisana v slovensko rodovno knjigo, lastnica pa jo je dobila leta 2015. Dve leti zatem se ji je pridružila še Didi (Magnifique Odiris).

Tadeja Čauševič

Ljubeč pes, ki ne išče konfliktov

Praški podganar spada med najmanjše pse na svetu, saj v višino meri med 20 in 24 centimetri, njegova teža pa se giblje od 1,5 do 3,5 kilograma (zaželena je 2,6 kilograma). Prepoznali ga boste po glavi hruškaste oblike s pokončnimi trikotnimi ušesi. Oči so temne, srednje velike. Kremplji so vedno črni, barva smrčka je odvisna od barve dlake. Lahko so črni, rjavi, merle in modri z ožigi (brez belih lis) ter enobarvno rdeči ali rumeni. Ožigi morajo biti simetrični (potekajo po licih, nad očmi, pod grlom, po stegnih, dve ločeni lisi sta na prsnem košu, po vseh štirih tačkah, po notranji strani tačk, na spodnji strani repa). Dlaka je lahko kratka ali dolga. Hrbet je raven, rep rahlo ukrivljen. Gibajo se lahkotno, umirjeno, enakomerno. Že v zgodnjem srednjem veku so bili podganarji izjemno priljubljeni, saj so zelo uspešno lovili škodljivce in prenašalce bolezni podgane in miši. V takratnih zapisih je bil to tih in ljubeč pes, ki ni iskal konfliktov, saj je moral preživeti z drugimi večjimi psi. Bili so ponos češkega plemstva in so živeli izključno na dvoru. Kralji in knezi so jih pošiljali kot darilo drugim deželam v znamenje miru in prijateljstva. Najstarejša omemba je zapisana v kroniki kneza Lecha (živel je med leti 770 in 840), ki je podganarja podaril cesarju Karlu I. Velikemu. Tudi sicer so bili ti psi pogosto upodobljeni na slikah praškega kraljevega dvora. Šele pozneje so postali priljubljeni kot družni psi. Od leta 1995 so podganarji v postopku za priznanje pasme po FCI. Letos so dosegli pogojno priznanje pasme po FCI.

Njihova dobrovoljnost navduši vse

»Praški podganarji so kljub svoji majhnosti izjemno aktivni, energični, pogumni, inteligentni, poslušni, čuječi, radovedni psi, ki obožujejo pozornost, so nežni in ljubeči. Radi so v družbi, zato jih lahko povsod vzamem s sabo. Njihova dobrovoljnost navduši vse, ki jih spoznajo, največ pozornosti pa vedno namenijo lastniku, zelo si tudi želijo njegove bližine in so nanj zelo navezani. So prijetni in zvesti družinski psi z uravnoteženim značajem,« lastnosti pasme opisuje Iris Sega. Čeprav bi marsikdo pomislil, da so praški podganarji zaradi majhnosti nezahtevni psi in se zato z njimi ni treba veliko ukvarjati, to po njeni oceni ne drži. »To so psi, ki so primerni za bolj aktivne vodnike in take, ki se zavedajo, da se je z majhnimi psi treba ukvarjati z enako pozornostjo in skrbnostjo kot z velikimi. S pravilnim pristopom, tudi če nismo najbolj izkušeni in je to naš prvi pes, dobimo najbolj zvestega prijatelja. Zagotovo pa pes ni primeren za tiste, ki menijo, da je to zgolj modni dodatek ali nadomestek za igračo,« je prepričana sogovornica.

Tadeja Čauševič

Kot pri vseh psih sta tudi pri praškem podganarju pomembni zgodnja socializacija in primerna vzgoja. »V nasprotnem primeru lahko dobimo prestrašenega, tudi agresivnega psa s kopico vedenjskih težav. Pri vzgoji moramo biti pozorni tudi na njegov izraziti lovski nagon. Ker je izjemno požrešen pes, ga moramo že zgodaj odvaditi pobiranja hrane po tleh, saj je zanj lahko usodna že minimalna količina strupa. Obisk pasje šole je izjemno priporočljiv, sploh če smo začetniki. Sicer pa velja enako kot pri drugih psih: moramo biti dosledni. Zaradi svoje ljubkosti in nežnosti nas lahko praški podganar hitro zavede in smo do njega preveč popustljivi. Sicer pa uporabljamo različne metode nagrajevanja, pozitivno motivacijo, brez kaznovanja, saj je to izredno zamerljiv pes,« dodaja Iris Sega.

Hitri, radovedni, neutrudni

Doma so umirjeni, na sprehodih aktivni in živahni. Dežja in vode načeloma ne marajo, tudi po globokem snegu ne morejo hoditi, zato so pozimi sprehodi krajši in jih moramo doma zaposliti z različnimi aktivnostmi. Pozimi potrebujejo plašček, saj nimajo podlanke. Sicer pa so zaradi hitrosti, radovednosti, neutrudnosti ter izrazito lovskega nagona in dobro razvitega voha ti psi primerni za agility (s prirejenimi manjšimi ovirami), coursing, poslušnost, trening s frizbijem. Zelo uživajo tudi pri delu z nosom. Kljub majhnosti so aktivni psi in brez težav zmorejo tudi dvourne sprehode na dan. Ker so izredno majhni psi in imajo krhke kosti, se lahko hitro poškodujejo in si zlomijo tačke, zato moramo biti še posebno pozorni. Na srečo pa ni bolezni, ki bi ji bila pasma posebej podvržena.

Piše: Katja Željan. Fotografije: Tadeja Čauševič (iz osebnega arhiva Iris Sega)

Kitajski goli pes

Uradna kinologija ‘kitajčka’ postavlja v deveto skupino FCI, pripisuje mu kitajski izvor in priznava britanski patronat. Pasmo deli na dve vrsti, na golo in na čopasto.

Pove, da ni mogoče trditi ničesar gotovega o izvoru pasme, veljala pa naj bi pripoved, po kateri so imeli podobne pse bogati ljudje v obdobju dinastije Han. O pasmi smo povprašali poznavalko Katjo Butino iz psarne Fevy’s.

Zakaj kitajski goli pes?

Kitajček mi je padel v oči zaradi svoje zanimive zunanjosti in drugačnosti. Ko sem ga zagledala v živo, pa je bila to ljubezen na prvi pogled. Prevzela sta me njegov prijetni in živahni značaj ter nagajivi in pametni pogled.

Kako se na vaše pse odzivajo mimoidoči?

Vzbujamo veliko pozornosti. Za kitajčke velja, da so ti všeč, ali pa se ti zdijo zelo grdi. Temu primerni so tudi komentarji, ki so kdaj precej žaljivi, a se na to sčasoma navadiš. Opažam pa tudi pozitivne komentarje in vedno več je ljudi, ki prijazno pristopijo, kaj vprašajo in drugačnost tudi sprejmejo.

Odlike in slabosti?

Kitajčka zagotovo najbolj odlikuje njegov značaj: je vesel, iskren, zabaven, aktiven, norčav in zelo ljubeč. Na svojega človeka se zelo naveže in mu sledi na vsakem koraku. Na prostem je zelo aktiven, v hiši pa ga skoraj ne opazimo. Je zelo prilagodljiv in lahko ves dan prespi ob svojem človeku. Goli predstavniki se zelo radi stiskajo in crkljajo in so odličen termofor v mrzlih zimskih dneh. So pa nekateri preveč dominantni, lahko pa se pojavi tudi plašnost. Potrebujejo skrbno socializacijo že od zgodnje mladosti naprej, pa tudi šolanje in navajanje na različne dražljaje iz okolja.

Vodljivost in učljivost?

Kitajčki so zelo inteligentni, hitro učljivi in vedno pripravljeni na sodelovanje in delo s svojim skrbnikom. Z lahkoto se učijo trikcev. Za svojega skrbnika so pripravljeni narediti praktično vse. Pri šolanju niso zahtevni in so primerni tudi za začetnike. Kitajčki imajo nežen značaj, šolanje s prisilo ne obrodi sadov.

Za kakšne ljudi je primeren?

Primeren je za aktivne ljudi in ljudi, ki so pripravljeni veliko časa preživeti s svojim psom. V večini literature pod opisom piše, da niso aktivni in da niso primerni za otroke (so preveč krhki?), kar pa ne drži. Kitajski goli pes je zelo aktiven štirinožec, ki uživa na dolgih sprehodih. Ob pravi socializaciji (tako psa kot otroka) je primeren, nežen in ljubeč tudi do otrok. Kitajček ne mara samote, živeti mora seveda v hiši s svojimi ljudmi.

Nega?

Nega ni zahtevna, mora pa biti redna tako pri goli različici (zaradi kože, ki se hitro umaže) kot pri odlakani različici, zaradi dolge nežne dlake. Potrebuje redno kopanje, redno čiščenje notranjosti uhljev, redno mu moramo čistiti zobe in skrajševati krempeljce. Golim predstavnikom pasme je treba poleti kožo zaščititi s kremo za sončenje (še zlasti občutljivi so svetli psi). Pozimi pa je obvezni del opreme tudi plašček.

Dedne hibe in bolezni?

Kitajčki so načeloma zdrava pasma. Težave imajo lahko z očmi, z izpahom pogačice, pa tudi s kožo in alergijami.

Tone Hočevar (objavljeno v reviji Moj pes)

Prtilikavi pinč

Pritlikavi pinč naj bi nastal s križanjem nemškega pinča, malega italijanskega hrta ter jazbečarjev.

Mnogi ga imenujejo tudi pritlikavi doberman, zaradi podobne pojave, navsezadnje je glavna ‘sestavina’ obeh pasem že omenjeni pinč, ki pa je dandanes od vseh treh sorodnikov najredkejši.

Malo telesa, veliko značaja

Pritlikavi pinč v višino meri le od 25 do 30 cm in tehta 4 do 6 kilogramov, vendar je v tako majhni ’embalaži’ veliko psa. Pinči so živahni, samozavestni, pametni, pogumni in precej neodvisni. Kljub majhnosti so primerni predvsem za bolj izkušene pasje skrbnike, ki znajo biti dosledni in odločni , v nasprotnem primeru jih ta pritlikavi prebrisanec kmalu ‘obrne’.

Pritlikavi pinči so zelo iznajdljivi, lahko tudi zmuzljivi, zato morata biti hiša in vrt dobro zavarovana, sicer se lahko kaj hitro znajdejo v težavah. Načeloma imajo dober apetit, zato moramo biti pozorni, da ne opustošijo celega kuhinjskega pulta ali omaric in se preveč najedo, lahko pa naletijo tudi na kaj škodljivega. So izvrstni čuvaji in bodo srdito varovali svoj teritorij – tudi pri tem lahko zaidejo v težave, če se skozi luknjo v ograji zapodijo v večjega psa ali na cesto.

Kljub majhnosti jih človek težko prezre. Svoji družini so pinči zelo podvrženi, radi se družijo tako z otroki, kot s starejšimi osebami, vendar moramo biti pri stiku z otroki zelo previdni – ti psi ne marajo grobe igre in svoje nestrinjanje s slogom igre lahko pokažejo z zobmi. Pritlikavi pinč ni pes, ki bi ga v družini zaradi pritlikave postave lahko jemali zlahka, saj bo v tem primeru verjetno hitro izkoristil priložnost in začel uveljavljati svojo voljo.

Pritlikavi pinč iz prve roke

Da se je njegovemu šarmu vendarle težko upreti, potrjuje tudi naša sogovornica, Zinka Dremelj iz Ljubljane. Družbo jim dela predstavnica te pasme – Gala. Za pasmo so se odločili zaradi njenega značaja – bistrosti, živahnosti, učljivosti, crkljivosti ter občasne samosvojosti. Zinki je najbolj všeč, da pri svoji Gali najde lastnosti, ki jih pri ljudeh človek že težko: zvestobo, ljubezen, nežnost do ljudi in živali. Zinka priznava, da je Gala zelo učljiva, pod pogojem, da se z njo ukvarja ter je pri delu dosledna in vztrajna. Do vljudnih otrok je pritlikavi pinč nežen in igriv, do tujih sprva nezaupljiv, potem je radoveden, če tujci prestanejo ‘krst’, pa jih brez težav sprejme in je do njih crkljiv in zelo prijazen.

Pinču primerni ljudje in razmere

Po Zinkinem mnenju pasma nima kakšnih hudih zahtev pri zagotavljanju ustreznih življenjskih razmer, nujno pa je, da ima med družinskimi člani vsaj enega odločnega vodnika, ki ga zna postaviti na svoje mesto, saj sicer rad ravna po svoji presoji in željah. Je prilagodljiv in poln energije, uživa v dolgih sprehodih.

Pasma velja za zelo zdravo. Kot pri večini majhnih psov je priporočljivo redno čiščenje zob, da se prepreči nabiranje zobnih oblog. Hitro ga zazebe, zato mora imeti primerno zaščito in topel prostor za počitek, v mrazu pa naj bo na prostem aktiven ali pa ga zaščitimo s plaščkom. Pinči so nagnjeni k čezmerni telesni teži, tako da moramo izbrati kakovostno hrano in jim zagotoviti dovolj gibanja. Dočakajo lahko starost 15 let in več.

Avtor: Urška Medvedšek, objavljeno v reviji Moj pes

Airedalski terier

Pred stoletjem so bili airedalski terierji prva službena pasma med psi, ki so jih armade namenile za pomoč pri vojskovanju, danes pa veljajo za idealne družinske pse.

Na spodnje odgovore je v eni izmed preteklih izdaj revije Moj pes odgovorila poznavalka pasme Meta Zakrajšek iz psarne Must be magic.

Zakaj airedalec?

Airedalec med terierji zaseda posebno mesto. Je največji med njimi. Zaradi njegovega značaja, graciozne oblike in inteligence mu rečemo kar kralj terierjev. Prav zlahka pa bi zasedel tudi mesto dvornega norčka v primerih, ko privreta na plan njegova igrivost in nagajivost. Enkrat airedalec, vedno aieedalec, pravijo vsi, ki jih ta pasma spremlja že vse življenje.

Odlike in slabosti?

Zelo se naveže na svoje ljudi in je zanje pripravljen storiti karkoli. Zahteva pa pošten, prijateljski odnos in se ni pripravljen podrejati avtoritarnemu režimu. Prav slednji bi lahko povzročil, da bi se razvil v trmastega, neposlušnega in neprijetnega sopotnika.

Vedenjska slika?

Do otrok je zelo potrpežljiv in ljubeč. Če oceni, da je preveč, se sam umakne. Do tujih ljudi je nevsiljivo prijazen in dobrodušen. Je čuvaj, če oceni, da je to potrebno. Zna razlikovati med ljudmi, ki imajo pse radi, in tistimi, ki radi vidijo, da se pes drži malce stran in se temu primerno vede. Tujega psa najprej oceni in se na podlagi tega odloči, kakšen odnos bo imel do njega. Morda kdaj na začetku deluje malce dominantno, a svoje igrivosti ne zna skriti. Igra je njegov glavni cilj, tako pri psih kot pri drugih živalih. Predvsem potomci angleških linij imajo razvit lovski nagon, ki ga pri ameriških linijah po navadi ni. Seveda mu divjad predstavlja izziv, o izrazitem lovskem nagonu pa pri airedalci ne bi mogli govoriti. Je zelo bister in se hitro uči. Uči se tudi tedaj, ko tega ne opazimo, in veliko razmišlja v primerih, ko bi si sicer želeli, da bi preprosto izpolnil naš ukaz. Če je za svoje ravnanje nagrajen, si to hitro in dobro zapomni. Lahko bi rekla, da ne sodi med zahtevne pasme.

Za kakšne ljudi je primeren?

Za vse, ki so ga pripravljeni obravnavati kot družinskega člana. Takrat se tudi pokaže njegov pravi značaj, v katerem lahko uživamo. Potrebuje tako mentalne, kot fizične izzive. Po naravi je športnik. Lahko živi v stanovanju ali hiši. V vsakem primeru mu moramo nuditi pravo mero gibanja. Primeren je tako za tekmovanje v rally obedienceu, kot tudi v klasičnih disciplinah (sled, poslušnost, obramba. Zelo primeren šport je še agility, veliko med njimi je tudi terapevtskih psov.

Negovanje kožuha?

Za nego dlake uporabljamo poseben glavnik, t.i. Coat King, ki je odličen pripomoček za odstranjevanje dozorele dlake in podlanke. Ta del nege lahko opravijo sami skrbniki. Pravilen način nege kožuha pa je trimanje. Odvisno od tipa dlake se airedalca trima od trikrat do štirikrat na leto. Kopamo ga le redko oz. po potrebi. Pasma je znana po tem, da psom dlaka ne izpada, primeren je tudi za sobivanje z ljudmi z alergijami.

Dedne hibe in bolezni?

Airedalec velja za zdravega psa. Kolčna displazija je pod budnim očesom vzrejne komisije SKT, ki bi morebitne prizadete predstavnike izločila iz vzreje. Dočakajo visoko starost, lahko tudi 12 let in več.

avtor: Tone Hočevar, objavljeno v reviji Moj pes

Samojed – bel pes, ki je to postal šele s strogo selekcijo

Čudoviti beli kuža, samojed, je ena izmed štirinajstih najstarejših vrst psov. Niso se pojavili s kinologijo, pač pa deset in več tisoč let prej.

Kinologiji pa gre zasluga, da so samojed in mnoge druge pasme preživeli. Samojed namreč oktobrske revolucije in surovega obdobja po njej ne bi preživel, če ga ne bi prej izvozili na zahod.

Mongolska ljudstva, med njimi tudi Samojedi, so bila znana po svojih psih, ki so jim pomagali pri vseh delih. Pri čuvanju in pri paši severnih jelenov, pri lovu, tudi pri vleki sani, kadar tega severni jeleni, karibuji, niso zmogli. Samojedski psi, ki so jim rekli bjelkierji, preden so jih Angleži prekrstili v samojede, so sami skrbeli za svojo selekcijo, prav malo človekovih posegov je bilo.

Shutterstock.com

O tem, kaj se je dogajalo do 17. stoletja, smo lahko le ugibali, dokler niso z analizo DNK dokazali, da se dandanašnji samojed ni bistveno spremenil že vsaj 3000 let.

V 17. stoletju in še bolj dejavno v 18. stoletju pa so Sibirijo začeli raziskovati Rusi. Spoznali so tudi Samojede in njihove pse bjelkierje. Plemiči so kužke s sibirskega severa pripeljali v dar carski družini, ta jih je od časa do časa podarila svojim kraljevskim in cesarskim sorodnikom po Evropi. Beli samojedski pes je dobil kraljevski status in ga zunaj dvorov navadni smrtniki niso smeli imeti.

Polarne ekspedicije, ki so se začele leta 1870 so vsekakor prispevale k temu, da so pse ljudstva Samojedi, tedaj imenovane bjelkierji, spoznali tudi zunaj ruskega arktičnega kroga in zunaj vladarskih dvorov. Angleži so se ogreli predvsem za belo barvo, ki je kasneje s strogo selekcijo izrinila vse druge barve (povsem beli so bili namreč psi nomadskih plemen, medtem ko so imela plemena, ki so se ustalila na enem mestu, manjše in drugače obarvane pse).

K priljubljenosti psov samojedov pri Britancih je veliko prispeval valižanski knez, kasnejši kralj Edvard VII. Imel je belega psa s črno glavo, kar je bilo takrat še dovoljeno, kraljica pa si je našla psa Jacka, ki je bil v tistem času razstavni prvak.

Že v prvih letih po odhodu iz sibirske domovine so samojedski psi dokazali, da nikakor niso doma samo v polarnem krogu, čeprav jim seveda veliko bolj ustreza hlad kot pa tropska vročina.

Izsek članka avtorja Toneta Hočevarja (objavljeno v reviji Moj pes)

Sibirski haski skozi oči lastnikov

Za mnoge so sibirski haskiji eni najlepših psov na svetu. A njihov severnjaški značaj, neodvisnost, tudi svojeglavost ter sposobnost delovanja in razmišljanja brez človeka spravijo marsikaterega novopečenega skrbnika te pasme ob živce.

Kaj so o sibirskem haskiju povedali tisti, ki jim le ta dela družbo?

Anja Kosi, lastnica sibirskega haskija:

«Vse svoje življenje sem občudovala pse te pasme, a nikoli nisem zares našla poguma za takšnega psa. Leta 2017, ko je za vedno zaprla oči moja dolgoletna spremljevalka, ki je bila tudi predstavnica ene od polarnih pasem, pa sem sprejela odločitev, da sem pripravljena. Za predstavnika te pasme sem se odločila po tehtnem premisleku, v želji, da v svoj dom pripeljem drugačnega psa. Sibirski haski je poseben pes za posebne ljudi. Moj Conan je vse, kar sem si želela. Inteligenten, zelo aktiven, prijazen in neustrašen. Odkar si delim življenje z njim, več ne vem, kako je posedati pred televizijo in zapravljati dneve za ekranom. Uči me, kako izkoristiti vsak dan in iz njega potegniti najbolje. Ker živi še z dvema psoma, švicarsko ovčarko in shih tzujem, se mu vedno veliko dogaja, svojo energijo pa lahko sprosti v igri z njima. Vajen je tudi našega mačkona, s katerim se je nemudoma ujel. Življenje s Conanom je vedno pestro, aktivno, polno radosti, veliko me je naučil tudi o sami sebi. Med drugim tudi, kako pomembno je dopustiti si, da so psi naši učitelji in jim sledimo. Conan zame predstavlja svobodo, povezanost z naravo, neukrotljivost, divjost, zaradi njega sem boljši človek. Zaradi njega zares živim«.

Kaja Jerlah, lastnica dveh psičk te pasme:

»Sem lastnica dveh psičk, Star in Aiwe. Pred štirimi leti sva se z bratom odločila za nakup sibirskega haskija, medtem ko smo doma že imeli nemškega ovčarja. Stopila sva v stik z vzrediteljema, ki sta nama podala vse pomembne informacije o pasmi. Vedela sem, da bo vzgoja te pasme mnogo zahtevnejša od vzgoje ovčarja, kar mi je bilo po svoje tudi všeč. Tako je v našo družino prišla takrat petmesečna Star in moj vsakdan je postal mnogo bolj aktiven. Večletna želja po vzreji je pripeljala do tega, da sem s Star imela leglo in tako se nama je na vsakodnevnih dogodivščinah pridružila še Aiwa, njeni štirje bratci in sestrica pa so našli svoje domove. Življenje s sibirskim haskijem zagotovo ni dolgočasno, veliko časa je treba nameniti vzgoji psa in predvsem zadovoljiti njihovo veliko potrebo po gibanju, saj v nasprotnem primeru prijetni življenjski sopotniki hitro postanejo problematični in razvijejo neželena vedenja«.

Matjaž Bezlaj, lastnik sibirskega haskija

»Pri sibirskem haskiju me je takoj prevzel njegov videz in značaj (haskiji so znani po svojem temperamentu, aktivnosti in hkrati po igrivosti, nežnosti in dostojanstvenosti). Za nameček je haski rojen vlečni pes, ki naravnost obožuje sneg. Navdušenje je raslo in raslo in kmalu sem se odločil za haskija z imenom Black, ki mi dela družbo že skoraj dve leti. Haskiji zahtevajo od človeka veliko časa, saj potrebujejo njegovo pozornost, ukvarjanje z njim, bližino – ob pomanjkanju te postanejo nemirni, zato za pritegnitev pozornosti ušpičijo kakšno neumnost. Marsikdo pravi, da so svojeglavi psi, ki nimajo daru za hitro učenje. Sam pa lahko potrdim, da ni tako, saj sva preteklo leto opravila izpit male šole in BBHa izpit, pri katerem je bil Black pohvaljen za poslušnost s strani sodnika. Black je naš družinski član, zato ga vzamemo s seboj, kamorkoli gremo. Z nami je preplezal nešteto hribov in obiskal mnogo krajev. Odkar mi dela družbo Black, se mi je življenje spremenilo na bolje«.

Katja Željan

Nemški bokser skozi oči lastnikov

Ali veste, kaj pravijo o nemških bokserjih njihovi lastniki? Enkrat bokser, vedno bokser. Opisujejo ga kot energičnega, včasih tudi svojeglavega psa, ki je vedno pripravljen na akcijo in je hkrati največji klovn v pasjem svetu. Kljub temu je lahko tudi zelo mil, nežen in nadvse zvest svoji družini.

Pavla Fon, lastnica nemškega bokserja:

»Naš dom razveseljuje že četrti bokser. Bokser se mi je zaradi svoje igrivosti in temperamenta priljubil že v mladosti. Ko sem zaradi bolezni potrebovala veliko gibanja, je prišel v naš dom prvi bokser in postal naš družinski član. Na žalost se je poslovil pri desetih mesecih. Nasledila sta ga Bond in Sallyka. Skupaj smo prehodili nešteto poti, preživljali dopuste, doživela sta prava seniorska leta. Vedno razigrana, pripravljena na učenje, lepo vzgojena kosmatina. Zdaj nas razveseljuje Dion von Aisneren, pravi predstavnik svoje pasme. Rad ima otroke, vedno je pripravljen na utrjevanje znanja, igra je njegova najljubša zaposlitev, njegova energija je nekaj posebnega«.

Vojka Lapajne, lastnica nemškega bokserja Cicera, terapevtskega psa:

»Pred šestimi leti je prišel v našo družino Cicero. Že dolgo sem opazovala to čudovito pasmo, vendar kar nisem imela poguma za odločitev nakupa takega psa. Potem je želja premagala strah. Cicero se mi je takoj usidral v srce in postala sva najboljša prijatelja. Bokserji imajo poseben značaj. Cicero je izjemno miren, nežen, prijazen, zvest, včasih pa tudi malce plašen do neznanih ljudi. Zato sem se tudi odločila za šolanje za terapevtskega psa. Zdaj sva terapevtski par pri zavodu PET. Z njegovo nežnostjo in prijaznostjo razveseljuje tako otroke kot starostnike ali pa ljudi na ulici. Doma imam še druge hišne ljubljenčke – mačka, opico in papagaja. Razumejo se med sabo in skupaj se igrajo. Bokserji so zelo družabni in strpni do drugih živali. Zmotno mišljenje ljudi je, da so bokserji nevarni in agresivni psi.«

Dr. Mojca Stubelj Ars, vzrediteljica, mednarodna kinološka sodnica (na fotografiji s psom Firework de Porto Village):

»Imeti psa je bila moja prva velika otroška želja. Pri 13. letih sem izbrala svojo prvo nemško bokserko. Deset let kasneje sem si kot študentka kupila razstavno psičko italijanske krvne linije. Etna mi je odprla mnoga vrata v svetu kinologije. Veliko sem se izobraževala na področju vzgoje in behaviorizma. Razstavljala sem na specialkah in študirala rodovnike. Bokser je po naravi poln energije. Nemškega bokserja bi priporočila ljudem, ki so po naravi precej živahni in se veliko gibajo. Ljudem, ki si želijo dinamičnega psa in ki so pripravljeni sprejeti, da bo ta tudi kaj ušpičil. Bokser je zelo primeren družinski pes, saj obožuje otroke in se z njimi vedno rad igra. A to ni pes za otroke, saj je vzgoja domena odraslih. Za vsakega psa si je treba vzeti čas in denar, le da bokser zahteva nekaj več časa kot marsikatera druga pasma. Nedvomno je zelo prikupen, izredno zabaven in učljiv, vendar tudi navihan in občasno nagajiv. Včasih se je govorilo, da imajo bokserji težave s srcem in kolki. S tem se ne strinjam. V Sloveniji že več kot 10 let vsi vzreditelji parimo izključno pse, ki imajo izvide kolkov, spondiloze in ekodoppler srca. Moram priznati, da je v zadnjih 15 letih vzreja v Sloveniji poskočila na višjo raven in da imamo vrhunske pse tudi iz slovenskih psarn. Vesela sem, da je tako. Četudi vse res ‘štima’ z leglom in je to vzrejeno v odličnih pogojih z mnogo ljubezni, se včasih žal pripeti smola z zdravjem. Pri nakupu je treba biti izbirčen.

Katja Željan

O ‘kavalirčkih’ skozi oči lastnikov

Če je po priljubljenosti med pasmami psov v Sloveniji nemški ovčar že vrsto let brez prave konkurence, se je lani na visoko drugo mesto zavihtel prav kavalir kralja Karla. Tokrat o ‘kavalirčkih’ skozi oči njihovih lastnikov.

Urška Krivec, lastnica in vzrediteljica kavalirjev kralja Karla:

»Prva ‘kavalirka’ je prišla v naš dom s prav posebnim namenom. Čeprav je bilo pri nas takrat že kar nekaj kosmatincev pasme beauceron, ki jih tudi vzrejamo, nam je manjkal malo manjši pes, ki bi ga zlahka vzeli v naročje. Tako kot vsi naši psi je bila tudi naša prva ‘kavalirka’ Sisi – uradno Evening Secret of Sevijean’s – skrbno izbrana iz legla in pripeljana iz Francije iz ene najboljših psarn kavalirjev. Zdaj žal že pokojna nam je vsem dala mnogo in še več. Pasma nas je prevzela s svojo milino, ustrežljivostjo, potrpežljivostjo, obenem pa s svojo živahnostjo in značajem. V naši psarni pri vseh psih, ne glede na pasmo, vedno iščemo dobre nagone in dober značaj. Sisi je bila prva naša psička v vzreji pasme, a vsekakor ne zadnja. Pasma nas je resnično očarala s svojo prikupnostjo in je prava izbira za vse, ki iščejo majhnega psa, ki lahko ure in ure preleži na kavču, obenem pa da vse od sebe v igri, sprehodih ter je zvest sopotnik in prijatelj vsem v družini. Ob premišljenem nakupu in dobri vzgoji je to pasma, ki vas ne bo pustila na cedilu«.

Mitja Zupančič, lastnik dveh kavalirjev kralja Karla, samičke Puppe in samčka Puppija:

»Samička Puppa je stara pet let, samček Puppi pa je leto mlajši. Imata isto mamo, značajsko pa sta dva popolnoma različna kužka, ki noro rada jesta! Starejša samička je v resnici hčerin pes, mlajši Puppi ženin, njun izbrani pasji gospodar pa sem jaz, ki dnevno skrbim zato, da se dobro počutita, da imata stalno družbo – tudi v pisarni – dlako kot svila in da z očiščenimi očki gledata v svet. Že res, da pasma ne zahteva dolgih sprehodov in veliko gibanja v naravi, potrebuje pa vsakodnevno nego, tudi čiščenje čekanov, da se izognemo vnetju dlesni. Pri naši hiši smo ves čas imeli pasjo družbo, le v času zgodnjega odraščanja otrok smo se ji za nekaj let odrekli. Ko je hči stopila na svojo pot, si je zaželela kužka z najlepšim pogledom na svetu, ki bo primeren za bivanje v stanovanju in bo neskončno velik crkljanček, a hkrati ne bo glasen. ‘Kavalir’ je bil njena edina izbira, saj je prav tak, kot si ga je želela. Vrzel v praznini našega doma pa je na najboljši mogoč način zapolnil Puppi. Potreba po toploti in zmernih odmerkih hrane je več kot pregovorna«.

Polona Mihorko, lastnica kavalirjev kralja Karla:

»Že od nekdaj so živali del mojega življenja. Kot otrok sem obredla vse vaške kužke, obiskovala kmetije v bližini in občudovala vse, kar je bilo kosmato, pernato, luskasto in celo sluzasto. Že takrat je v meni zrasla tudi želja, da bi nekoč imela svoje kužke in se ukvarjala z vzrejo. Leta so minevala, želja pa je ostala. Pred približno desetimi leti sem na razstavi v ringu opazila majhnega španjela, ki je zvesto sledil lastniku in neutrudno mahal z repkom. Bila je ljubezen na prvi pogled. ‘Kavalir’ me je pritegnil s svojim neverjetno prikupnim značajem in globoko navezanostjo na lastnika. Kljub svoji majhnosti lahko z njim osvojimo vse bližnje hribe in vzpetine, brez težav pa bo z nami poležaval na kavču. Prav tako z lahkoto počaka, da pridemo domov. Izogibati se je treba edino grobosti; tako v igri kot učenju. Zaradi zdravstvenih problemov si ti mali, ljubki španjeli zaslužijo odgovorno vzrejo z majhnim številom legel«.

Katja Željan

Črni ruski terier

”Sabaka Stalina”, Stalinov pes, so sprva rekli psu, ki so ga v sovjetskem centru za selekcijo in šolanje službenih psov za vojsko in policijo začeli vzrejati potem, …

… ko sta Lenin in po njegovi smrti predvsem Stalin v samo nekaj letih po oktobrski revoluciji uničila vse, kar je ostalo od nekdanjih ruskih ”gosposkih psov”.

Takoj po 2. svetovni vojni so v policijsko-vojaškem centru Rdeča zvezda začeli znova in ustvarili so pasmo, ki so ji najbolj zaupali čuvaji v koncentracijskih taboriščih, v tragično slavnih gulagih. V pravo pasmo, tako po kinoloških merilih, so črnega terierja oblikovali šele po Stalinovi smrti, leta 1957. Takrat je ta center pse iz tretje generacije črnih terierjev ponudil zasebnikom in vzrediteljem. Začela se je zgodovina sedanje pasme, leto pozneje so objavili prvi standard. Razmeroma hitro so si utrli pot na Finsko, iz Skandinavije pa jih je pot vodila po vsem svetu.

Beseda poznavalcev: Iztok in Neli Šuler (psarna: Bella Fantasia)

Zakaj črni ruski terier?

”Črni ruski terier (v nadaljevanju: ČRT) ne pusti nikogar ravnodušnega. S svojo bogato črno dlako, čudovito brado in brki ter z mogočnim, hkrati pa elegantnim telesom daje poseben, nenavaden videz. V njem sta združena moč in milina hkrati. Je veselo in čuteče bitje, ki je pripravljeno žrtvovati življenje za svojega človeka. Je zelo zvest, zna se prilagoditi vodnikovim potrebam in razpoloženju. Potrebuje človekovo bližino, a hkrati odločnega in stabilnega vodnika. Po naravi je stabilen, umirjen, vodljiv in vdan družinski član ter dober človekov spremljevalec z izrazitimi delovnimi sposobnostmi.”

Odlike in slabosti?

”Prednost pasme je, da lahko enako dobro živi v mestnem stanovanju ali na deželi, v ostrih sibirskih zimah ali v sončnem podnebju. Struktura njegove dolge dlake dopušča zračnost, ob pravilni in redni negi pa ne izpada in nima vonja. Pasmo odlikuje inteligenca in sposobnost za šolanje, samozavest in neustrašnost. Slabost, če lahko temu sploh tako rečemo, pa je redna nega dolgega kožuha. Če psa fizično in psihično ne obvladamo, je lahko slaba stran pasme njena teža, moč in velikost.”

Shutterstock.com

Nega črnega ruskega terierja

Vse telo pokriva gosta, valovita in zračna črna dlaka, ki jo je treba temeljito razčesati vsaj enkrat na teden. Dlaka nima vonja in ne izpada. Skopamo ga približno enkrat na mesec, strižemo pa na tri mesece. Na pravilno nego navajamo mladička že od samega začetka, navaditi se mora na redno nego krempljev, ušes, čiščenje zob in brisanje brade, ki lahko postane vir umazanije, če je redno ne umivamo, sušimo in češemo. Lep, urejen in po standardu ostričen črni ruski terier je plod rednega in večurnega dela. Če pa nam je česanje odveč, lahko kožuh brijemo, vendar s tem odvzamemo značilno podobo pasme.

Tone Hočevar (Celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, februar 2015)

Francoski ovčar – beauceron skozi oči lastnikov te pasme

Pogosto nas bralci sprašujejo, ali poznamo koga, ki ima izkušnje z določeno pasmo. Zato bomo občasno objavljali tudi izkušnje skrbnikov in strokovnjakov.

Tokrat o francoskem ovčarju – beauceronu.

Petra Grošelj, lastnica beauceronke

»Naša Ottie Du pays des Songes je hitro postala pravi družinski član. Kaže izrazito pripadnost celi družini. Posebno rada ima otroke in ko pridejo iz šole domov, veselja ni konca. Ottie je prijazna tako do drugih psov kot do ljudi, je pa vseeno malo zadržana in včasih previdna. Da dobro opravlja svojo funkcijo čuvaja, vidimo, ko pride v hišo tujec. Če vidi, da to osebo sprejmemo mi, se tudi sama hitro umiri. Glede na lastnosti, ki jih ima Ottie, lahko rečemo, da smo si izbrali pravega psa – beaucerona.«

Ksenija Dolinšek, lastnica beauceronke

»Želeli smo psa čuvaja, za šalo rešili test, kakšen pes je za nas primeren, pa je bil rezultat beauceron. Pasme nismo poznali, šli smo na internet in takoj poklicali Urško (op. a. Urško iz psarne ‘Du pays des songes’). Dobili smo Hano, ki je resna čuvajka, vedno za igro, nežna z otroki, včasih hoče malo izigrati našo naklonjenost in jo ubrati po svoje, toda hitro dojame, kdo je šef. Ima čudovit karakter in je pametna … Vsi, ki pridejo k hiši, se jo najprej ustrašijo, saj je velika in črna, toda na koncu iz srca rečejo, kako čudovitega psa imamo.«’

Boštjan Kostanjevec, lastnik beaucerona

»V skoraj petih letih, odkar imamo ta privilegij, da se lahko praktično vsakodnevno družimo z Ikerjem, nam je vsem družinskim članom pasma beauceron zelo prirasla k srcu. Razlogov za to je veliko. Gre za pasmo, ki na prvi pogled za laičnega opazovalca deluje zastrašujoče; mišljeno v fizičnem smislu in glede na njegovo obnašanje do ljudi, ki jih ne pozna. Nepoznanega človeka sprejme mirno, na distanci, ga nezaupljivo opazuje in daje vtis strogega in ostrega čuvaja, vendar nikoli ni popadljiv. Do domačih ljudi je zvest, zelo prijazen, še posebej do otrok, ki jih naravnost obožuje. Je ves čas poln energije, ki se jo z vztrajnostjo in pravim pristopom da obvladovati. Zaradi svoje inteligence zna zelo dobro izkoristiti vsako popuščanje svojega gospodarja. Zelo rad je v družbi ljudi, vedno je pripravljen na igranje, obožuje sprehode in brez težav je tekaški spremljevalec tudi na daljših razdaljah. Je zelo zdrava pasma, ni občutljiv na prehrano, v petih letih razen obveznih cepljenj in ene lažje poškodbe še ni obiskal veterinarja. Niti za trenutek nam nikoli ni bilo žal, da smo se odločili za nakup beaucerona, saj nam vsem članom družine prinaša veliko veselja in zadovoljstva v vseh pogledih.«

Igor Stanonik, marker

»Pri dolgoletnem delu na področju priprave psov za obrambo in napad po IPO programih z različnimi pasmami psov ima pasma bauceron pri meni posebno mesto. Pasma ima svoje specifične lastnosti. Psi s svojo velikostjo in plemenitim videzom delujejo dominantni, samozavestni in so dokaj čuječi. Ko pa pristopiš do njih, delujejo presenetljivo zelo mirni, igrivi, prijazni, mogoče celo v nekaterih primerih malo ignorantski (flegmatični). Glede na moje izkušnje je to pasma, ki je za vaje obrambe in napada (višje šolanje) zelo pozno zrela. V prvem koraku je to pes, ki se mu obramba v začetku ne zdi tako hudo zanimiva in je še popolnoma otročji. Ko ugotovi, da je lovljenje in borba za plen zanimiva, postane slika popolnoma drugačna. Sicer to obdobje pri pasmi bauceron traja nekoliko dlje kot pri ostalih službenih pasmah, vendar se nam obrestuje vztrajati pri povečevanju apetence po lovljenju plena. Ko psu postane slika jasna, je delo v nadaljnjih fazah z bauceronom veliko lažje. Ko je pes dozorel, dela vaje višjega šolanja z velikim užitkom, zato se lastniki vračajo po opravljenih višjih izpitih v klub, samo zato, da omogočijo psu delo v smeri rekreacije in na koncu tudi druženja. Poudariti pa je treba, da je s to pasmo treba začeti načrtno delati že prvi dan, ko smo mladiča dobili. To pomeni delati v smeri pravilne vzgoje in usmerjanja pozitivnih nagonov. Bodočim lastnikom priporočam, da gredo čim prej s svojim novim družinskim članom v malo šolo, kjer bodo od inštruktorjev dobili navodila za nadaljnje delo doma in bosta na koncu zadovoljna oba.

Urška Krivec