Mali italijanski hrt

”Ptiček na štirih tačkah”. Takega opisa je bil deležen mali italijanski hrt s strani francoskega pesnika Lamartina. Nemci pa so radi rekli, da je samo ”igra vetra”.

Mali italijanski hrt je najmanjši od vseh hrtov, najbolj nežen, vendar tudi presenetljivo hiter. S svojimi čisto tankimi nožicami je sposoben dirkati s hitrostjo 42 kilometrov na uro. Ko ga gledaš, kako se v naročju gospodarja trese ob jutranji kavi za vogalom, ne bi nikoli verjel, da je lahko tudi hiter, pa je vendarle res, da je kot blisk. Le na to je treba paziti, da si v mladosti ne bi zlomil drobne nožice.

Mali posebnež

Takole je svojo izkušnjo s to pasmo v eni izmed revij Moj pes opisala poznavalka Mojca Svetlinčič: ”Mali italijanski hrt je vsekakor posebnež, lahko bi rekli, da je hkrati podoben psom in mačkam. Je zelo navezan in vdan svojemu človeku, želi ga spremljati povsod. Ni primeren za čuvaja, saj zelo redko laja, lahko pa ga naučimo, da nas z laježem opozori, če začuti kaj ‘sumljivega’. Do tujcev je malce zadržan, ko pa človeka sprejme, se ga razveseli vsakič, ko ga sreča. Zelo obožuje toploto. Rad ima mehko ležišče, dvignjeno od tal. Je tudi pravi ekspert v pokrivanju z odejicami. Najlepše pa mu je, da lahko zaspi v varnem naročju svojega skrbnika.”

Toliko, kot mali italijanski hrt obožuje sonce, pa sovraži mraz in dež in takrat ne gre rad na prosto. Zaradi malo dlake in maščobe je v takih dneh plašček obvezen.

”Mali italijanski hrt ima zelo rad udobje in ga od lastnika tudi zahteva. Zahteva tudi veliko ljubezni, pozornosti in crkljanja. Kdaj pa kdaj je lahko ljubosumen, a nikoli užaljen. Vseeno pa moramo biti pri vzgoji dosledni. Naveže se na vse družinske člane in je idealen družabnik tako za starejše kot tudi mlajše, za tiste zelo aktivne in tiste, ki radi tičijo doma. Zelo glasnim otrokom pa se raje umakne in za takšne otroke zaradi svoje nežne telesne gradnje ni primeren. V primerjavi z drugimi hrti potrebuje veliko manj gibanja. Če je v dobri kondiciji zmore tudi dolge in naporne sprehode,” še pove sogovornica.

Samčki bolj vodljivi

Velja mnenje, da so samčki bolj vodljivi od samičk, ki naj bi bile bolj samosvoje in neodvisne. Oba spola sta po zagotovilih vzrediteljev zelo crkljiva, vdana, ustrežljiva in enako dobro vodljiva. Če imamo doma več psov različnega spola, bodo psičke nedvomno dominirale nad samčki.

Obvezno življenje v hiši

Mali italijanski hrt zaradi svoje konstitucije in karakterja nikakor ni primeren za življenje na prostem, živeti mora v hiši. Ker je zelo prilagodljiv, je primeren za vse tiste, ki radi ležijo doma na toplem pred televizorjem kot tudi za tiste, ki ljubijo rekreacijo. Vsekakor pa ni primeren za ljudi, ki se jim zdi oblačenje psa v zimskih dneh smešno in za tiste, ki niso pripravljeni deliti postelje ali vsaj kavča. Naj si ga tudi ne omislijo ljudje, ki bi radi psa, ki bo brezpogojno ubogal, ljudje, ki uporabljajo fizično prisilo in ljudje, ki se niso pripravljeni pregovarjati ob deževnem jutru ali bomo šli na sprehod ali ne.

Povzeto po članku Toneta Hočevarja, objavljeno v reviji Moj pes

Šetlandski ovčar

Šetlandski ovčarji ali šeltiji, kot jim krajše pravijo njihovi lastniki, so razmeroma mlada pasma, ki je tudi v Sloveniji čedalje bolj priljubljena.

Prva asociacija nepoznavalcev, ki zagledajo tega prikupnega, aktivnega, čuječega in igrivega psa, je, da je prednje stopil mali Lassie, a lastniki in vzreditelji vam bodo hitro povedali, da je šetlandski ovčar pasma s svojimi karakteristikami in nagoni. In prav njihove značajske lastnosti jih naredijo nekaj resnično posebnega.

Šeltiji so majhni, dolgodlaki ovčarski psi izrazito lepega videza. Obilna dlaka, posebej okoli vratu in pod vratom, oblika glave in ljubkost izraza po besedah vzrediteljev ustvarijo idealen videz psa. Ta običajno tehta med šestimi in osmimi kilogrami, medtem ko idealna višina za pse znaša 37, za psice pa 35,5 centimetra. Več kot 2,5 centimetra čez ali pod idealno višino sta nezaželena. Dlaka šetlandskih ovčarjev je dolga, gosta in svilnata, predstavnike te pasme pa boste našli v zelo različnih barvah: sable (dovoljena je vsaka barva, od bledo zlate do temne mahagonijeve, toni barv pa morajo biti močni), blue merle (čista srebrna barva, poškropljena s črno ali črnimi lisami; bogate rjave oznake so zelo zaželene; oči so modre ali rjave, lahko pa tudi različno obarvane), tricolor (intenzivna črna na telesu, bela in rjave oznake ter rjave oči), bi blue (v tem primeru so oči lahko rjave ali modre barve, lahko pa tudi različno obarvane) in bi black (z rjavimi očmi). Glava te pasme je trikotna, čelni del je plitek, nosni del je razmeroma dolg, čelno kolence je poudarjeno, smrček in ustne so črne barve, uhlja pa majhna in napol pokončna. Telo je pravokotne oblike, mišičasto in uravnotežene gradnje. Prsi so globoke, rebra sodčasta, hrbet pa raven in se proti repu rahlo spušča. Rep je nizko nastavljen in dobro odlakan, z rahlim zavojem proti konici. V gibanju ga nosi rahlo dvignjenega, vendar nikoli višje od hrbtne linije. Prednje noge so ravne in močnih, vendar ne težkih kosti, zadnje pa so mišičaste in dobro okotene. Tipičnega šeltija boste prepoznali tudi po elegantnem in izdatnem gibanju.

Prilagodljiv pes, ki zna razmišljati s svojo glavo

Kot pravi Vesna Hude, ki ima doma trenutno dva psa, borderskega in šetlandskega ovčarja, ljudje ti dve pasmi radi vržejo v skupni koš.

»Toda borderski in šetlandski ovčar si nista podobna, skupno jima je le to, da sta oba ovčarja. Prav tako šetlandski ovčar ni mini Lassie, saj ima svoje značilnosti. Šetlandski ovčarji so po naravi občutljivi, zelo se odzivajo na okolico. Ko si pridobiš njihovo zaupanje, se tudi izredno navežejo na svojega lastnika, hkrati pa so tudi čuvaji, ki hitro opozorijo na vse, kar je v okolici novega. Ob pravi socializaciji niso problematični do drugih psov ali živali, ravno tako ob pravilni vzgoji mirno shajajo in imajo radi otroke. So potrpežljivi, a hkrati od lastnika zahtevajo spoštovanje in brezpogojno zaupanje. Vsekakor pa so psi, ki znajo razmišljati s svojo glavo. Zagotovo lahko tudi rečem, da so izredno prilagodljivi psi. Ravno tako, kot radi delajo in hrepenijo po nekem dogajanju, se brez težav v hiši umaknejo in uživajo v svojem kotičku, ki naj bo, če je le mogoče, na mehkem in toplem ter čim bližje lastniku. Zame in za mojo družino, kjer vsi skupaj z dveletno hčerko in dvema psoma živimo v hiši, je to vsekakor popoln pes,« priznava sogovornica.

Marsikateri lastnik in vzreditelj te pasme vam bo tudi povedal, da so prednosti šeltija prikupen videz, priročna velikost, prijeten značaj, privrženost skrbniku in ustrežljivost. Šeltiji so enkratni družinski psi, zaradi njihovega družabnega in zabavnega značaja pa lastniki prvemu psu pogosto dodajo še drugega, tretjega in tako naprej …

Katja Željan (celoten prispevek je bil objavljen v reviji Moj pes, april, maj 2020)

Bedlingtonski terier

Bedlingtonski terier je pasma, ki je pri nas še zelo redka. Šele nedavno smo namreč v Sloveniji dobili prvo rodovniško leglo teh zelo inteligentnih, psihično trdnih in pogumnih psov.

Nam je pasmo bedlintonski terier predstavila vzrediteljica Katja Sheikh iz Ilirske Bistrice.

Domovina bedlingtonskega terierja je Velika Britanija, še zlasti rudarsko območje Rothbury Forest v grofiji Northumberland. Bedlingtonski terier spada med stare terierske pasme, sprva pa je bil znan kot rothbury ali rodbury terier. Ime bedlintonski terier se pri pasmi ni uporabljalo do leta 1825, vendar imajo nekateri od teh psov rodovnike, ki jih je mogoče zaslediti že vse od leta 1782. Po eni od razlag naj bi prispel v Anglijo v 18. stoletju, skupaj s potujočimi cigani. Po nekaterih teorijah so si prepoznavne nepostrižene resice na uhljih teh psov omislili ravno cigani zaradi njihove velike ljubezni do uhanov. Po drugi teoriji so se za resice odločili rudarji zato, da bi pse ščitile pred ugrizi podgan. Pasma ima namreč dolgo zgodovino lova podgan v rudnikih. Kasneje so pse križali z različnimi vrstami terierjev, predvsem z lovskim psom vidrarjem, ki so ga uporabljali za lov na vidre, whippetom, dandie dinmontom, malim angleškim hrtom in verjetno tudi s kodrom. Prvotno se je pasma uporabljala za lov na male škodljivce ter jazbece in lisice, saj je bila njena hitrost in ostrina pri lovu zelo cenjena. Vlogo delovnega lovskega psa opravlja bedlintonski terier še danes, čeprav ga mnogi poznajo predvsem v vlogi reševalcev in spremljevalnih psov. Poleg klasične razstavne linije je še vedno prisotna tudi lovska linija granitor.

osebni arhiv Katje Sheikh/fotoatelje Maraž Ilirska Bistrica/
osebni arhiv Katje Sheikh/fotoatelje Maraž Ilirska Bistrica/

Njihovo naklonjenost si je treba pridobiti

»S pasmo sem se srečala med življenjem v Angliji. Zaradi svojega prav posebnega videza, ki spominja na ovčko, so mi ti psi hitro padli v oči. Imela sem veliko srečo, da sem lahko nekaj časa preživela v družbi dveh kužkov, ki sta me popolnoma navdušila,« priznava Katja Sheikh in hkrati dodaja, da je pasma izpolnjevala vse kriterije, ki se ujemajo z njenim življenjskim stilom. »Zato sem se tudi odločila zanjo. Bedlingtonski terierji niso ne preveliki in ne premajhni, saj dosežejo med 10 in 13 kilogramov. Veljajo za hipoalergeno pasmo in ne spuščajo dlak. Dolžino dlake lahko prilagajamo, kar je velik plus, če zime preživljaš na kontinentu in vroča poletja ob morju. Čeprav se po njihovih žilah pretaka lovska kri, so zvesti in s primerno vzgojo in treningom zelo učljivi psi. So kondicijsko zelo sposobni in me tako lahko spremljajo na dolgih trekingih. Če bi jih morala opisati z eno besedo, bi to bila – naklonjeni. Pridobiti si njihovo naklonjenost je privilegij, saj so po naravi plahi in nezaupljivi. Ko pa si pridobiš njihovo naklonjenost, so zvesti, ljubeči in zelo predani,« izpostavlja sogovornica.

Zaradi redkosti te pasme v Evropi se je po skoraj treh letih čakanja odločila, da prvo psičko v modri barvi pripelje kar iz rodne Anglije. »Z nami je že tri leta. Po tem, ko sem imela psičko, je bilo lažje. Njen rodovnik sem poslala v vse evropske psarne v upanju, da dobim še primernega samca. Po dveh letih sem dobila ponudbo iz priznane italijanske psarne in tako je k nam prišel še samec v jetrni barvi,« pove Katja Sheikh. Po njenih besedah je redkosti pasme – pasma namreč ni redka le pri nas, temveč nasploh – botrovalo več dejavnikov. »Dodobra jo je zdesetkala dedna Wilsonova bolezen ali toksikoza (CT). Pasma si je občutno opomogla, odkar imamo na voljo genska testiranja, zato je zelo pomembno, da ob nakupu psa preverite, ali so starši testirani. Sicer pa je življenjska doba te pasme še vedno med daljšimi, saj ti psi običajno dosežejo med 14 in 16 let,« dodaja. Drug razlog je nega dlake. »Ta pasma spada med zahtevne, saj sta potrebna striženje in nega vsakih 4 do 6 tednov, če želimo ohraniti tipičen ‘ovčkasti’ videz,« izpostavlja Katja Sheikh.

Za aktivne lastnike, lahko tudi začetnike

Pasma je po njenih opažanjih primerna za začetnike, ki so pripravljeni vložiti čas v vzgojo, šolanje in socializacijo, saj so ti psi zelo inteligentni, psihično trdni, pogumni, skratka tipični lovci, ki hitro nadvladajo. »Primerni so za aktivne lastnike, saj potrebujejo vsaj eno uro rekreacije dnevno, sicer lahko občutek osamljenosti in nezadovoljstva hitro privede do uničevalnosti,« opozarja vzrediteljica. Potencialni lastniki po njenih navedbah lahko izbirajo med vrsto aktivnosti, s katerimi se bo vztrajen in učljiv bedlingtonski terier z veseljem ukvarjal. Všeč so mu namreč tako agility kot dogdancing, rally obedience in frizbi.
V odnosu do otrok je prijazen, kljub temu pa je priporočljiv nadzor pri igri, predvsem pri manjših otrocih. Bolje se ujame s starejšimi otroki, ki so mirnejši in mu pustijo, da se umakne, ko ima dovolj druženja. Z drugimi živalmi ima dober odnos, potrebna pa je primerna socializacija od vsega začetka, saj zaradi svojega lovskega nagona rad lovi manjše živali, kot so ptice in mačke. »Zato sta vzgoja oziroma šolanje pri tej pasmi bistvenega pomena. Lastniki s predhodnimi izkušnjami vsekakor ne bodo imeli težav, vendar je treba vseeno poudariti, da ta pasma psov potrebuje veliko stimulacije,« še poudarja Katja Sheikh.

Katja Željan

Valižanski corgi

COR v valižanščini pomeni škrat ali pritlikavec, GI pa pes. V prevodu torej: pritlikavi pes. Tokrat predstavljamo pasmo: valižanski corgi.

Poznamo dve pasmi, ki se jima reče corgi. Ena je po novodobnih razlagah doma v valižanski grofiji Cardigan, pravijo ji torej Cardigan corgi. Druga je iz grofije Pembroke, zato ji pravijo Pembroke corgi.

Posebno pozornost si obe pasmi zaslužita predvsem zaradi svojega imenitnega značaja, predstavniki obeh so ljubitelji otrok, so učljivi in vodljivi, primerni tudi za pasje športe, če od njih seveda ne zahtevamo posebne hitrosti in rokohitrskih spretnosti. Valižanski corgi je tudi ljubljenec britanskega dvora.

Takole je o valižanskem corgiju pred nekaj leti povedal poznavalec Petar Hitij:

  • Zakaj valižanski ovčar?

Ko smo se odločali za pasmo našega novega družinskega člana, je na to vplivalo dejstvo, da smo že načrtovali selitev iz mesta na podeželje. Želel sem imeti psa, ki se ne bo oddaljeval od hiše, ko bo prosto spuščen. Ne bi namreč želel, da bi imeli kakšnega vaškega potepuškega psa. Naš novi pes naj bi bil tudi manjše rasti in ne preveč zaščitniški, dobro naj bi se razumel z otroki in domačimi živalmi. Poleg tega naj bi bil učljiv in zdrav. Pri brskanju sem tako naletel na corgija, ki je ustrezal našim pogojem.

  • Odlike in slabosti?

Ena njegovih ‘slabosti’ je morda to, da zaradi specifične zgradbe telesa ne more sam skočiti na kavč, pri tem mu je treba malce pomagati. Odlikuje pa ga sposobnost, da te zna do tega pripraviti. Je zelo vztrajen in iznajdljiv, ko hoče kaj doseči. To lahko s pridom uporabimo pri šolanju oz. vadbi. Hkrati pa je to lahko tudi slabost, ko bo naš corgi nujno moral ven, mi pa bomo imeli, na primer, nujen telefonski klic – njegovo vsiljivo lajanje prepreči vsak pogovor. Ker je lahko trmast in zna manipulirati s svojimi ljudmi, mu moramo vztrajno in dosledno dopovedovati, da mislimo resno, ko nekaj zahtevamo od njega.

  • Priljubljenost pri nas in v svetu?

Corgi je razmeroma redka pasma, še zlasti v Sloveniji. Se pa zadnja leta število teh psov vztrajno povečuje.

  • Vedenjske značilnosti?

Corgi se zelo rad igra, je prijazen in nežen. Igro pa moramo nadzorovati, saj ima dedno nagnjenost k temu, da rad ‘uščipne’. To vedenje moramo odpraviti že v njegovi zgodnji mladosti. Zelo je navezan na svoje ljudi, želi biti v središču pozornosti in se trudi pomagati pri vseh opravilih. Ni rad sam. Zelo je vesel vsakega obiska, seveda pa na prihajajoče vedno opozori z glasnim laježem. Lahko pa je nadležen s svojim skakanjem po obiskovalcih in zahtevanjem pozornosti. Z drugimi psi se ponavadi dobro razume.

  • Ali sodi med lažje ali bolj zahtevne pasme?

To je zelo odvisno od vodnika. Corgi je delovni pes in od nas pričakuje, da bomo z njim delali. Popolne začetnike lahko preseneti njegova prebrisana vztrajnost. Sodi med srednje zahtevne pasme.

  • Kakšne potrebe ima?

Razmeroma hitro ga naučimo sobne čistoče, rad ima sprehode in potrebuje najmanj dva malce daljša sprehoda na dan. Prav je, da se malce upeha s tekanjem, lovljenjem žoge in igro z drugimi psi. Takšno razgibavanje potrebuje vsak dan.

  • Pasji športi?

Z našimi psi vadimo agility in rally obedience. Ker so zelo prijetnega videza in delujejo prijazno, so lahko odlični terapevtski psi. Zelo dobri so za sledenje, imajo namreč izvrsten nos.

  • Negovanje kožuha?

Ne potrebuje veliko nege. Ima razmeroma gost kožuh in dobro prenaša tudi slabše vremenske razmere. Ima gosto podlanko. Moramo pa ga redno česati in odstranjevati mrtvo dlako. Sicer se lahko dlaka navlaži in sprime, kar lahko povzroči vnetje kože.

  • Morebitna opozorila?

Corgi je velik pes na kratkih nogah. Za svojo postavo ima presenetljivo močan glas in obilo dlake. Preden si omislimo corgija, se prepričajmo, ali imamo dovolj prostora še za drugega. Zelo malo je namreč skrbnikov, ki imajo v hiši le enega.

  • Dedne hibe in bolezni?

Nimajo izrazitih hib oz. zelo pogostih dednih bolezni. Pomembno pa je, da si mladiča omislimo pri vzreditelju, ki ima zdrave vzrejne živali.

Izsek iz prispevka, objavljenega v reviji Moj pes, avtor: Tone Hočevar

 

 

Škotski ovčar

Več kot sedem desetletij je minilo, odkar se je nenadoma, kot strela z jasnega, med mladimi in starimi ljubitelji filmske umetnosti pojavil kuža, ki so ga krstili kot Lassie – škotski ovčar.

Lassie še danes ni pozabljen, čeprav že davno ni več filmski junak. Škotski ovčar je eleganten, ponosen pes, ki se zdi vzvišen, v resnici pa je nežen, tudi občutljiv, zelo dojemljiv za dobro vzgojo in šolanje.

Škotski ovčar nastopa v dveh različicah, dolgodlaki in kratkodlaki. Kratkodlaki collie je ljubši zagrizenim ljubiteljem in poznavalcem pasme v britanski domovini, dolgodlaki pa ima veliko navijačev po vsem svetu.

Kratkodlaka različica je nastala hkrati z dolgodlako, a nikoli ni bila tako priljubljena. Do elegantnega videza kratkodlakega collieja so bržkone prišli z vkrižanjem velikega angleškega hrta.

MNENJE POZNAVALCEV: Marinka in Peter Srebernjak

Zakaj škotski ovčar?

Najprej naju je pritegnila njegova zunanjost. S svojo eleganco, ponosno držo, čudovito, dolgo dlako in milim pogledom je osvojil srca mnogih. K njegovi všečni zunanjosti pa lahko prištejemo tudi prijeten značaj: je miroljuben, ni hiperaktiven in nima izrazitih nagonov, s katerimi bi oteževal življenje svojemu skrbniku. Nima izrazitih delovnih lastnosti, velja predvsem za družinskega oz. družabnega psa in zvestega spremljevalca svojega človeka.

Odlike in slabosti?

Zaradi svoje vodljivosti je idealen partner doma, ob skrbnikovih nogah, na sprehodu, izletu, dopustu … Zaradi svoje prijetne in prijazne zunanjosti vzbuja zaupanje tudi pri ljudeh v urbanem okolju. Med slabosti lahko uvrstimo njegovo včasih pretirano lajanje, kar pa z ustrezno vzgojo lahko dobro obvladujemo. Naj opozorimo še, da zaradi bujne dlake potrebuje redno nego.

Vedenjske značilnosti?

Škotski ovčar je idealen pes za družine s primerno vzgojenimi otroki, saj na primer ni ljubitelj otroškega vreščanja. V družini si izbere enega človeka, ki je njegov ”glavni”, sicer pa je vdan vsem družinskim članom in je najsrečnejši, ko so vsi njegovi ljudje z njim. Do tujcev je bolj nezaupljiv, kar pokaže tako, da se zanje sploh ne zmeni, kar nekateri zamenjujejo z vzvišenostjo. V odnosu do drugih psov je najbolj zadovoljen v družbi pripadnikov svoje pasme. Je idealen za ljudi, ki imajo več različnih živali – kokoši, koze, ovce, konje … Nima izrazitega lovskega nagona in sodi med inteligentne pasme. A pozor: pri učenju ne prenese nobene prisile, saj ta na način dosežemo nasprotni učinek od želenega. Z njim moramo ravnati nežno, z občutkom, s pozitivnimi oblikami motivacije.

Pasji športi ali kakšna druga dejavnost?

Zaradi dobre učljivosti ga lahko uporabljam za agility ali rally obedience, a pri tem ne pričakujemo kakšnih vrhunskih dosežkov. Odličen je kot terapevtski pes.

Negovanje kožuha?

Ta negovanje kožuha si moramo vzeti kar nekaj časa. Enkrat na teden ga moramo temeljito skrtačiti. Prija mu tudi občasno in temeljito kopanje.

Dedne hibe in bolezni?

Škotski ovčar sodi med sorazmerno zelo zdrave pasme. Njegove edine dedne hibe so obolenje mrežnice ter bolezni oči (CEA, PRA), ki pa se zelo redko razvijejo v najhujši obliki, se pravi v takšni, da bi pes oslepel. Priporočamo slikanje kolčnih sklepov, čeprav kolčna displazija pri tej pasmi ni pogosta.

Povzeto po članku Toneta Hočevarja, ki je bil objavljen v reviji Moj pes

 

Tosa inu

Tosa inu je verjetno edina pasma psov na svetu, ki se uradno uporablja za pasje boje – in sicer na Japonskem.

Značilnost teh bojev je, da se psi obnašajo kot sumo borci; ugrizi do krvi so nedovoljeni, prav tako kot tudi lajanje in renčanje. Smisel boja je, da pes drugega psa fizično nadvlada in ga prisili v predajo. Tovrstni pasji boji torej nimajo nikakršnih skupnih lastnosti s pasjimi boji, ki so namenjeni krvoločnosti.

Ker pasme tosa inu v Sloveniji skoraj ne poznamo – novembra lani smo namreč dobili šele prvo rodovniško leglo teh psov – nam jo je predstavila Ela Molek.

Kje in kdaj ste dobili svojega prvega predstavnika te pasme? Zakaj po vašem mnenju tose inu praktično ne poznamo?

Prvega predstavnika te pasme smo dobili pred več kot desetimi leti. Ime mu je bilo Etsuko Komaki, preimenovali smo ga v Eri, k nam pa je prišel od zelo znane in cenjene vzrediteljice Gabriele Pavličkove s Češke. S pasmo smo se prvič srečali na razstavi psov v Ljubljani, kjer je ta vzrediteljica razstavljala svojega psa, ki je kasneje postal tudi svetovni prvak. Takoj, ko smo videli to pasmo, nam je bil pes vizualno všeč, ko nas je prepričal še opis značaja, pa dvomov o nakupu ni bilo več. Slovenija je država, kjer prevladujejo manjši psi, saj se ljudje velikokrat mislijo, da majhen pes pomeni manjše težave, kar pa v praksi ne drži. Pasma tosa inu je v Sloveniji zelo slabo poznana, dnevno nas mimoidoči sprašujejo, katera pasma je to in obenem pohvalijo videz naših psov. Marsikdo to pasmo povezuje z boji in neupravičeno misli, da so to napadalni psi. Tosa inu je vse prej kot napadalen. Je popolnoma tak, kot ga vzgojimo. Poleg tega pa izredno pripaden lastniku, za katerega bi dal tudi svoje življenje. Ko enkrat živiš s toso, spoznaš značaj in naravo te pasme. Takrat se zaveš, kaj vse ti lahko ta pes ponudi. Le stežka se odločiš za katerokoli drugo pasmo, ko pride čas, da se od psa posloviš. Tudi sami smo po izgubi prvega psa vedeli, kaj želimo – zopet psa te pasme.

Osebni arhiv Ele Molek

Kaj vam je pri tej pasmi najbolj všeč?

Kot rečeno, smo prvič spoznali to pasmo na razstavi na Gospodarskem razstavišču in takoj nam je bila všeč. Potem smo malo prebrali o pasmi; všeč nam je bila vizualna podoba, rdeča barva, miren, stabilen značaj. Rekli smo: »No, to pa je pes!« Zdaj, ko pasmo poznamo že zelo dobro, lahko iz prve roke rečem, da je to mentalno stabilen pes, zelo predan svojemu lastniku in družini, inteligenten z velikim srcem in do neke mere čuvaj. In zato nam je všeč. Glede na to, da sami pred tem nismo imeli izkušenj s tako velikimi psi, smo se seveda odločili, da je obiskovanje pasje šole ob odraščanju psa naša želja in obveza. In to nas je pripeljalo do spoznanja – psa si vzgojimo sami in se ob igri in učenju z njim še bolj povežemo. Tosa inu vam bo hvaležen, da si boste vzeli čas zanj in vam bo to zadovoljstvo vračal prav vsak dan.

Je to pasma, ki je primerna za začetnike ali izkušene lastnike? Kako aktivni morajo biti potencialni lastniki in komu bi to pasmo priporočili?

Tudi mi smo bili nekako začetniki, ko smo se odločili za to pasmo. Sicer smo imeli daljne izkušnje iz otroštva z dobermani, vendar se je ob nakupu tos začelo tudi naše spoznavanje teh psov. In do danes nam ni žal. Mogoče bi začetniku predlagala psičko, saj je bolj umirjena in še bolj predana lastniku. Pasma je primerna za vsakega, ki je mentalno stabilna oseba in iz psa ne bo naredil nekaj slabega. Ampak nevzgojenega in za družbo neprimernega psa lahko narediš tudi iz čivave. Ker je pasma večja, sem nekako mislila, da ne bo potrebovala veliko gibanja, pa ni tako. Ti psi imajo zelo radi daljše sprehode po naravi, tudi morje, niso pa najbolj primerni za kakšne hude vzpone ali maratonske teke. Vsekakor je pasma primerna tudi za začetnike – seveda ob zavedanju, da je to pes z močnim značajem, ki potrebuje primerno socializacijo in vzgojo. Takim priporočam obisk pasje šole že v zgodnji mladosti, saj bomo tako dobili vzgojenega psa, ki bo užival v sobivanju tako s psi kot z ljudmi. V osnovi so tose zelo odprte do ljudi in kakršen koli strah je odveč. Tosa inu je zelo prijazen pes, če ga le tako vzgojiš. Pes zgolj odraža svojega lastnika.

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Ta pasma je zelo inteligentna, stabilna, zelo hitro se uči in sledi svojemu lastniku. Ne gre za trmasto pasmo. Mogoče je nekaj več poudarka treba nameniti socializaciji z drugimi psi. Primerna socializacija, učenje psa v igri z drugimi psi, kaj lahko in česa ne sme, sta ključni nalogi lastnika v prvem letu psa. To boste najlažje izvajali prav v pasjih šolah, kjer se srečujejo psi različnih pasem in kjer se še vsi učijo. Poleg socializacije je pomemben tudi odpoklic psa, s čimer se izognemo neželenim situacijam. Tosa inu mentalno odrašča do svojega tretjega oziroma četrtega leta. Takrat pes še bolj pokaže svojo navezanost na svojega lastnika in zmanjša svojo potrebo po igranju z drugimi psi. To pomeni, da boste takrat s psom najbolj uživali, saj vas bo primerno ubogal in vam sledil skozi preživljanje prostega časa po vaših željah.

Za katere kinološke športe je ta pasma primerna in koliko gibanja potrebuje vsak dan?

Mi gremo na sprehod vsak dan zjutraj in popoldne. Zjutraj sprehod traja okrog pol ure, popoldne eno uro ali več, ampak to je za nas tudi čas umiritve, naš način ‘joge’. Se pa med konci tedna več sprehajamo, saj imamo več časa. Pri psu ni pomemben samo sprehod, ampak se mora tudi mentalno utruditi, in sicer z novimi potmi sprehodov, kjer so nove vonjave, ali s kakšnimi miselnimi igricami. Ne boste verjeli, kako se tudi tako prijetno utrudijo. To seveda ne pomeni, da bo psu zadostoval zgolj petminutni sprehod opravljanje potrebe. Sicer pa tosa naredi vse, le da je lahko v vaši družbi. Tudi daljši tek (na primer 30 minut) mu odgovarja, da vas le spremlja. Tosa inu se vam bo popolnoma prilagodil. Ni pa to pasma za agility šport, saj je enostavno prevelik. Dosežejo težo od 60 do 80 kilogramov. Navkljub temu so izredni atleti, in to mnogo boljši, kot bi kdorkoli pričakoval.

Ima ta pasma kakšno manj želeno karakteristiko?

Načeloma ne. Kot za vsakega psa tudi za to pasmo velja, da sta pri razvoju pomembni dosledna vzgoja in socializacija. Neprimerna socializacija ali celo spodbujanje agresivnosti lahko privedeta do napadalnega psa – tako je lahko pri vsaki pasmi. V primeru, da za psa nimate časa, oziroma s svojim psom ne želite preživljati vsaja del svojega prostega časa, potem tosa ni primeren pes za vas. Mi imamo s toso odlične izkušnje, je naš življenjski spremljevalec. Kar lahko zagotovimo – tosa se bo navzel vaših navad, se prilagodil vašemu stilu življenja in bo vesel vsakega trenutka, ki mu ga boste namenili. Pes bo točno tak, kot si ga boste vzgojili.

Katja Željan

Ameriški koker španjel

Ko govorimo o koker španjelih, večina najprej pomisli na angleškega koker španjela, medtem ko je ameriški koker španjel občutno manj poznan.

Obe pasmi sta sicer zelo povezani, očitne razlike med njima pa so se začele pojavljati v 20. stoletju zaradi različnih standardov v Angliji in Ameriki. Tako je v Ameriki pasma poznana pod imenom koker španjel, drugje po svetu pa predstavnike te pasme imenujejo ameriški koker španjel. Nam jih je predstavila vzrediteljica Urška Longar.

 

Aristokratski, a hkrati športni

»Za pasmo ameriški koker španjel sem se odločila zaradi njihovega videza in značaja. Prvič sem to pasmo verjetno opazila v liku Lady iz risanke Lady and The Tramp. Ker sem pred nakupom ameriškega koker španjela že več let obiskovala pasje razstave, sem bila vedno zaljubljena v aristokratski, a hkrati športen videz te pasme,« poudarja Urška Longer. Poleg videza in zvestobe ji je pri pasmi najbolj všeč značaj. »Lahko rečem, da je to pasma, ki nikoli ne bo ušla stran od lastnika. Še ena lastnost pasme je, da si pes vedno izbere le eno osebo, ki ji 100-odstotno zaupa, in to osebo tudi bolj uboga. Pasma je zelo inteligentna, tudi mladički se zelo hitro naučijo biti čisti, tako da jih novim lastnikom oddam že popolnoma sobno čiste«.

Primerni tudi za začetnike

Ameriški koker španjel je po besedah sogovornice zagotovo pasma, ki je primerna tudi za začetnike. So namreč izredno inteligentni in hitro učljivi ter zelo prilagodljivi. Poleg tega ni treba, da so potencialni lastniki zelo aktivni, vseeno pa predstavniki te pasme obožujejo sprehode z lastnikom. Seveda pa kakšen dan tudi radi malce lenarijo.

»Zanimiva značilnost ameriških koker španjelov je tudi, da ne puščajo dlake, kljub njeni dolžini. Nekateri lastniki se prav na podlagi te značilnosti odločijo za nakup. Pasmo bi priporočila vsakemu, ki si želi psa manjše rasti, ki ne pušča dlak in je odličen družinski pes, vseeno pa zelo športen, hitro učljiv in zvest,« pravi Longarjeva.

Seveda je dobra socializacija tudi pri tej pasmi izredno pomembna; če mladički niso dobro socializirani, namreč postanejo plašni in nezaupljivi, kar pa je s kasnejšo vzgojo težko spremeniti. »Največ poudarka je treba nameniti stiku z ljudmi in glasno okolico. Sama mladičke oddajam šele po četrtem mesecu starosti, zato, da so dobro socializirani. Po prvem cepljenju jih naučim hoditi na povodcu in jih vozim na sprehode v center mesta, kjer je veliko ljudi in avtomobilov. S strpnim privajanjem na glasno okolico in stikom z ljudmi je to pasma s čudovitim značajem. Kasnejša vzgoja je tako zelo enostavna, saj je pasma izredno inteligentna in jih lahko vzgajajo tudi začetniki,« je prepričana vzrediteljica.

Ljubeči, nežni in nikoli agresivni

Ameriški koker španjeli, ki v povprečju živijo med 12 in 15 let, so izredno prijazni in igrivi. »Do otrok in drugih živali so zelo ljubeči in nežni; tudi sama imam dve pasemski mački, ki ne predstavljata nikakršne ovire. Ob neprimerni socializaciji bi lahko bili plašni oziroma bolj zadržani do drugih ljudi, ampak nikoli agresivni,« meni Urška Longar. In kakšna je nega teh psov? »Če želimo psa te pasme obdržati v razstavni dlaki, je nega precej zahtevna. Psi, ki obiskujejo razstave, potrebujejo vsakotedensko kopanje in razreševanje ter mesečno striženje. Lastnikom, ki bi želeli imeti pasmo samo kot ljubljenčka, pa priporočam, da ga ob dokončani rasti dlake peljejo k frizerju in ostrižejo na ‘puppy cut’, saj je tako nega povsem enostavna in nezahtevna,« izpostavlja. Pri negi je treba biti pozoren na čiščenje ušes. Pasma je podvržena vnetjem ušes, displaziji kolkov, luksaciji patele, težavam s kožo in več očesnim boleznim, seveda pa se boleznim lahko v veliki večini izognemo z nakupom psa iz rodovniškega legla, kjer imajo starši opravljene vse zdravstvene teste.

Kot manj želeno karakteristiko pasme sogovornica omenja, da se slabše socializirani psi lahko ob obisku nepoznane osebe polulajo od strahu. Zgodi pa se tudi, da to naredijo od navdušenja, na primer, ko vidijo lastnika po daljšem času.

Katja Željan

Čovčov: kdor ga enkrat spozna, ga ne zamenja

Čovčov je zelo poseben pes. Tako je veljalo od nekdaj, še iz časov, ko je bilo kitajskih psov v zahodnem svetu še zelo malo. Še dandanes jih spremlja navdih skrivnostnega.

Zgodbe o čovčovu so dolgo pripovedovale o psu, ki naj bi bil v svoji domovini resnično ”deklica za vse”. Vlečni pes, zvest in spreten lovec na visoko in nizko divjad, izjemen in oster čuvaj, bojni pes, zraven pa še vse drugo. Take trditve so širili prvi uvozniki in vzreditelji. Znano pa je, da je čovčov zgolj družabnik svojega gospodarja, vsaj od tedaj, ko ga je spoznala Evropa.

Čovčovi so danes razširjeni, a ne množično in de po vsem svetu. Pravijo, da jih ljudje, ko jih enkrat spoznajo, nikoli ne zamenjajo za drugo pasmo.

V preteklosti je pasma pogosto trpela gensko pogojene bolezni. Na seznamu so bile: displazija kolkov in komolcev, kožne bolezni, entropija, težave s kolenskimi vezmi … S selektivno vzrejo priznanih, odgovornih vzrediteljev, so te bolezni skoraj izginile. Veliko je k temu prispevalo slikanje kolčnih in komolčnih sklepov, vse pse z displazijo so izločili iz vzreje.

V Sloveniji so se prvi čovčovi pojavili konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, potem pa bolj množično še enkrat, pol stoletja pozneje. Pri nas poznamo predvsem dolgodlake čovčove. Košati, podobni levu, so menda postali šele na zahodu, prej so bili precej bolj podobni današnjim kratkodlakih čovčovom, bolj znanim v Ameriki kot v Evropi.

Temeljne značilnost pasme čovčov so moder jezik, prav po kitajsko skrivnostne oči, izgubljene med kožnimi gubami, gosta dlaka, zelo strmo okotene, povsem ravne zadnje noge.

Vedenjska slika

”Čovčov se nikoli in nikomur ne podreja! Z drugimi psi po navadi ne prijateljuje, a je do njih obziren. Običajno ne izzive prepira, če je le mogoče, se bo takšnemu dogodku izognil. Primeren je tako za starejše ljudi, kot za družine z otroki, poglavitno je, da je pes del družine in da živi s svojimi ljudmi. Potrebuje veliko pozornosti in naklonjenosti. Ob pravilni socializaciji se razvije v izredno prijetnega, nežnega in vdanega življenjskega prijatelja. Za stvari, v katerih vidi svoj interes, je izredno učljiv. Do gostov je zadržan, nikoli pa agresiven ali popadljiv. Čovčovi so ljubitelji hladnejšega vremena in vročino zelo težko prenašajo,” pravita Tanja Kožuh in Peter Bavdek iz psarne Tanya’y Fairyland.

Povesta še, da predstavniki niso ljubitelji pohodništva in njegov telesni ustroj ni primeren za intenzivne telesne dejavnosti. Glede nege kožuha pa takole: ”Kot vsak dolgodlaki pes tudi čovčov potrebuje redno nego bujne dlake. Smiselno je, da ga skrtačimo vsaj dvakrat na teden, kopamo ga le po potrebi. V osnovi je zelo čist in če je le mogoče, se bo izognil mokroti in umazaniji.”

Celoten članek o pasmi čovčov, avtorja Toneta Hočevarja, je bil objavljen v reviji Moj pes

Kavalir kralja Karla: »To je pasma, ki je primerna za vse generacije«

Prvi kavalir kralja Karla je k Barbari in Urošu Rojc prišel že pred več kot desetletjem, ko je bila ta pasma še precej redka. Za kavalirja sta se odločila po tehtnem premisleku, saj sta želela, da bi se brez težav vključil v njuno tedanjo družino.

»Bila sva dolgoletna vzreditelja rotvajlerjev, jaz pa sem si močno želela spet majhnega kužka, ki bo z menoj v stanovanju, mi sledil kot senca in me grel v postelji. Pred prvim rotvajlerjem sem imela že od otroštva majhne pse, ki so bivali z mano, kar sem močno pogrešala. Pri odločitvi nama je bilo pomembno, da bo kuža zmožen daljših pohodov, da bo manjše rasti in prilagodljiv,« pravi Barbara. Odločitev? Kavalir kralja Karla! Odločitve v psarni Rotti Kingdom do danes niso obžalovali.

Koliko časa imate pri vas doma že predstavnike kavalirjev kralja Karla psov in koliko časa se ukvarjate z njihovo vzrejo?

Svojo prvo predstavnico te pasme sva dobila leta 2008, nanjo pa sva kar dolgo čakala, saj je bila takrat to dokaj redka pasma. Popolnoma naju je prevzel njen značaj, hitra učljivost, prijaznost. Povsem je ustrezala opisu kavalirjev iz knjig in bila je točno to, kar sem si želela. Ker sva bila v vzreji že povsem domača, sva se odločila, da poskusimo imeti tudi leglo ‘kavalirčkov’. Naš prvi podmladek ima zdaj že osem let. Takrat smo se še lahko odpovedali vsem mladičkom, a že čez leto in pol, ko smo imeli spet leglo, je eden od mladičkov ostal doma. Takrat se je začelo naše potovanje v svet razstavljanja in vzreje kavalirjev kralja Karla.

Kaj vam je pri tej pasmi najbolj všeč in s čim vas je najbolj očarala?

Poleg zunanjega videza, ki me je prvi prepričal, da sem sploh začela raziskovati to pasmo, mi je zelo všeč tudi njihova prilagodljivost. Precej se navežejo na vse družinske člane, a nimajo težav, kadar morajo v varstvo drugam.

Je to pasma, ki je primerna za začetnike ali izkušene lastnike? Kako aktivni morajo biti potencialni lastniki in komu bi to pasmo priporočili?

Pasma je povsem nezahtevna in je primerna tudi za tiste, ki se bodo prvič srečali z lastništvom kužka. Pri nas je tako, da so v hiši precej umirjeni in najraje poležavajo na kavču ali nekje na sončku. Kadar pa gremo ven, dajo vse od sebe in so precej aktivni. ‘Kavalirji’ sicer ne zahtevajo ogromno gibanja, a so presrečni, če jim to ponudimo. ‘Kavalirji’ so namreč pasma, ki je primerna za vse generacije. Povsem se prilagodijo stilu življenja svojih lastnikov. Z otroki so neverjetno potrpežljivi in obožujejo igro z igračami, aktivnim lastnikom se z veseljem pridružijo na daljših sprehodih po hribovju, medtem ko s starejšo generacijo obožujejo sedenje pred televizorjem ali na terasi.

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Menim, da je treba mladička katerekoli pasme čim prej voditi v urbano okolje, da se privadi ropotu, večjemu številu ljudi, avtomobilom in podobno. ‘Kavalirji’ sicer niso problematični, redko so plašni, še manj verjetno je, da bi bili popadljivi ali da bi se iz strahu odzvali z ugrizom. Kot največji poudarek pri vzgoji bi izpostavila odpoklic. ‘Kavalirji’ namreč zelo radi lovijo ptiče in metulje, zato je še kako pomembno, da se takoj odzovejo na naš klic, še preden odtavajo ali zaidejo v težave.

Za katere kinološke športe je ta pasma kavalir kralja Karla primerna in koliko gibanja potrebuje vsak dan?

‘Kavalirji’ niso pretirano zahtevni glede gibanja, so pa zelo veseli, kadar so zunaj in v pogonu. V kinoloških športih so najbolj primerni za agility, kjer zares uživajo.

»Imajo prečudovit videz, primerni so za vse generacije, so zelo prilagodljivi in hitro učljivi, obenem pa niso ‘bevskači’, kar je super za bivanje v bloku.«

Kakšen je odnos te pasme do drugih živali in otrok?

‘Kavalirji’ so zelo nekonfliktni in se razumejo z drugimi živalmi. Nadvse potrpežljivi so tudi z otroki. Iz izkušenj lahko povem, da so ‘kavalirji’ prenašali tudi cukanje in vlečenje mojih otrok, ne da bi se kakorkoli odzvali. Seveda smo to preprečevali, a pri majhnih otrocih tega ne moreš vedno pravočasno preprečiti. Morda so ‘kavalirji’ malo vsiljivi, saj mislijo, da je vsak obisk namenjen njim, in okupirajo vsakega, ki pride naokoli, in pričakujejo božanje.

Pasma kavalir kralja Karla je tako v Evropi kot tudi v Sloveniji v zadnjih letih nadvse priljubljena. Zakaj je po vašem mnenju tako?

Ne čudim se, da je pasma priljubljena. Zagotovo je tudi pri drugih tako, kot je bilo pri meni: prvi faktor je njihov prečudoviti videz, primerni so za vse generacije, so zelo prilagodljivi in hitro učljivi, obenem pa niso ‘bevskači’, kar je super za bivanje v bloku. Pridružijo se nam lahko skoraj povsod, saj glede aktivnosti skoraj nimajo omejitve.

Še več o pasmi si lahko preberete tukaj.

Katja Željan

Veterinar Emil Senčar: ”V to pasmo sem naravnost zaljubljen”

Dr. Emil Senčar je veterinar ter velik poznavalec in ljubitelj pasme francoski buldog. Z njimi živi že celih 30 let, trenutno ima njegova družina kar tri primerke te pasme.

Kot pravi, je nesporna ‘šefica’ njegove pasje druščine temna predstavnica pasme francoski buldog, Lena, ki jo upošteva in spoštuje celo njegov bulmastif, ki ima sicer 70 kilogramov.

Zakaj ste se odločili prav za pasmo francoski buldog?

Že od nekdaj mi je pasma všeč, svojega prvega ‘frenčija’ sem imel že pred 28 leti. Pripeljal sem ga iz tujine, kjer sem to pasmo občudoval na razstavah. Takrat je bila to še večinoma neznana pasma, pri nas zelo redka, ki me je pritegnila. Kratek gobček, netopirska ušesa, mišičasto telo, kratka dlaka, velikost in seveda tudi značaj.

Katere so največje odlike tega psa in na drugi strani, slabosti?

Med odlikami bi navedel primerno težo, ki znaša med 10 in 15 kilogrami, kar pomeni, da je francoski buldog primeren za življenje v stanovanjih in ne potrebuje pretirano gibanja. Poleg tega nima vonja, ima kratko dlako, je preprost za nego. Karakterno je čudovit kužek, ljubezniv, prilagodljiv, rad ima otroke, igriv, ne laja pretirano in za vsako figo. Odlikuje ga tudi pogumen značaj in zna biti tudi odličen čuvaj. Slabosti, če temu lahko tako rečemo, so trma, čeprav je zelo bistroumen. Prav zaradi trme ni najbolj primeren za treniranje. Pogosto je dominanten do drugih živali in se rad zaplete v konflikte z njimi. Francoski buldog, ki ni vzgojen ali slabo socializiran, je lahko hudo naporen za svojo družino, saj zelo rad uveljavlja svojo voljo. Pri tem izstopajo dominantni samci, ki so pa na srečo redki.

Je to lahka ali zahtevna pasma?

Kot pasma je francoski buldog precej nezahteven, važno je le, da je v tesnem stiku s svojim lastnikom. Nikakor ni primeren za življenje na prostem oziroma za zapiranje v boks, pa naj bo še tako vzorno vzgojen. Potrebuje pravilno socializacijo in vzgojo predvsem v času odraščanja. Ker so izredno navezani na svoje lastnike, tudi zelo težko prenašajo njihovo odsotnost. Pri psih, ki so sami večino dneva, se lahko pojavi odtujitvena tesnoba, ki se manifestira v grizenju in lizanju tačk, nervozi, poškodovanju in uničevanju opreme doma in podobno.

Kaj pa vam je kot lastniku francoskega buldoga pri njem v njegovem značaju najljubše?

Pri ‘frenčijih’ mi je najljubši njihov značaj, vdanost lastniku in družini, saj dobesedno obožujejo svoje lastnike. So tudi zelo prikupni in znajo ogromno povedati z mimiko obraza. Z lastnikom lahko poležavajo ves dan, po drugi strani pa so v trenutku pripravljeni za akcijo. Večina jih ima tudi neustrašen značaj. Mene spremljajo že 28 let in zaljubljen sem v to pasmo. So del družine in ne predstavljam si življenja brez njih. Zaradi ljubezni do te pasme že vrsto let živijo v naši družini trije francoski buldogi. Kot veterinar sem v vseh teh letih dodobra spoznal in preučil zdravstveno problematiko pasme in te izkušnje s koristjo uporabljam tudi v praksi.

Več o pasmi si lahko preberete tukaj.

Piše: Katja Željan