Hrvaški ovčar

Hrvaški ovčar sodi med precej redke pasme. Več o tej pasmi je za eno preteklih izdaj revije Moj pes povedala poznavalka Polona Bonač.

Zakaj hrvaški ovčar?

Prepričal me je njegov temperament: je glasen in energičen, vedno pripravljen na akcijo. Ker sem iskala psa za čimbolj raznovrstno kinološko udejstvovanje, se mi je zdel hrvaški ovčar s svojo agilnostjo, hitrostjo in usmerjenostjo v vodnika prava izbira.

Priljubljenost pri nas in po svetu?

Ne moremo ravno trditi, da je hrvaški ovčar posebej prepoznavna ali popularna pasma, vendar pa se njegova priljubljenost predvsem po zaslugi uspešnega udejstvovanja v športno-kinoloških disciplinah povečuje.

Vedenjske značilnosti?

Zaradi koleričnega značaja in hitrih reakcij težko rečem, da je hrvaški ovčar ravno najprimernejša družba za otroke, vsekakor pa ob primerni vzgoji lahko živi tudi v družini, kjer primerno nadzirajo tako psa kot otroka. Ponavadi se izrazito naveže na eno osebo in postane njegova senca. Druge družinske člane pa seveda sprejema, a jih ne upošteva v enaki meri kot svojega vodnika.

Do tujcev je večinoma zadržan, na vsak prihod tujca pa opozori z laježem. Nekateri hrvaški ovčarji želijo prihod tujcev v hišo preprečiti tudi z ugrizom, zato je dobra socializacija izjemnega pomena. Mladička moramo redno izpostavljati vsem mogočim situacijam v urbanem okolju, imeti mora dovolj stika z ljudmi in drugimi živalmi, sicer se njegova nezaupljivost lahko stopnjuje v zelo težavna vedenja, od prevelikega strahu do napadalnosti. Do drugih, neznanih psov ponavadi ne kaže pretiranega zanimanja. Nekateri dominantnejši predstavniki so bolj prepirljivi, a ob primerni vzgoji niso izrazito težavni. Do drugih hišnih živali so zelo tolerantni in nimajo izrazitega lovskega nagona.

”Lahka” ali bolj zahtevna pasma?

Hrvaški ovčar je sicer zelo učljiv, a zaradi svojega temperamenta, glasnosti, hitrih reakcij in potencialne reaktivnosti ne sodi med lahke pasme. V osnovno vzgojo in socializacijo hrvaškega ovčarja je treba vložiti kar nekaj energije in znanja, če želimo z njim v urbanem okolju sobivati brez večjih težav. Bolj kot dolge sprehode (v katerih sicer zelo uživa) potrebuje redno delo.

Za kakšne ljudi je primeren?

Hrvaški ovčar ni primeren za vsakogar. Če ne opravlja svoje osnovne funkcije (delo na kmetiji), sodi le v okolje, kjer bo imel dovolj zaposlitve, kar pomeni aktivno udejstvovanje v kateri od športnih panog. Nikakor ne sodi k ljudem, ki ne prenašajo lajanja oz. imajo za lajanje občutljive sosede. Sodi v delovne roke, k vodniku, ki ne išče stabilnega in umirjenega psa, ampak navitega psa s hitrimi reakcijami in velikim srcem. Hrvaški ovčar naj nikakor ne bo pasma, za katero se odločimo na podlagi zunanjega videza, še manj pa je to pes za ”nedeljske vodnike”. Je pes, ki si ga izberemo, ko že vemo, kaj bi z njim počeli.

Pasji športi?

Najbolje je seveda, če hrvaški ovčar lahko vsak dan opravlja naloge, za katere je bil vzrejen. Skozi zgodovino so se razvili v res vsestransko uporabne kmečke pse, ki svojemu lastniku pomagajo tako v hlevu kot na pašniku, čuvajo dvorišče in celo preganjajo glodavce. V takšnem okolju se hrvaški ovčar še danes seveda odlično počuti in je lahko zelo koristen. Če mu takšnega življenja ne moremo zagotoviti, se odlično obnese tudi v številnih pasjih športih. Izvrstno se obnese v agilityju, rally obedienceu in poslušnosti. Posamezni psi so se izkazali tudi v reševanju, a je za tak namen treba zelo previdno izbrati mladiča, ki ima dovolj samostojen značaj, ker so pasemsko nagnjeni k veliki odvisnosti od vodnika in jim ni do oddaljevanja, pa tudi samostojno ukrepanje jim ni po volji. Čeprav ne sodijo med službene pse, so nekateri primerni celo za šolanje vaj obrambe.

Negovanje kožuha, zdravje?

Kožuh ne potrebuje kakšne posebne nege, občasno ga je treba krtačiti, pogosteje, ko menja dlako. Glede prehrane ni problematičen, priporočljivo ga je hraniti s kakovostno hrano. Ker je zelo aktiven, lahko poje več kot veliko večji psi. Hrvaški ovčar je zelo zdrava pasma, ki pogosto dočaka visoko starost. Problema, ki se v pasmi sicer redko pojavljata, sta težave s ščitnico in epilepsija. Pred nakupom je priporočljivo dobro preveriti rodovnik oz. prednike izbranega mladiča, saj so določene karakteristike, kot sta denimo pretirana plašnost ali živčnost, dedne.

Pogovarjal se je Tone Hočevar

10 najbolj hiperaktivnih pasem

Nekatere pasme psov so bolj, druge pa manj aktivne. Nekateri so lahko družabniki na kavču celo popoldne, druge pa kar razganja od energije.

Katere pa so najbolj hiperaktivne pasme, ki zares potrebujejo veliko akcije? Objavljamo seznam desetih, ki zagotovo spadajo v to skupino.

  1. Border Collie

2. Sibirski haski

3. Avstralski ovčar

4. Labradorec

5. Jack Russel Terier

6. Dalmatinec

7. Labradoodle

8. Vižla

9. Weimaranec

10. Staffordshirski bulterier

Povzeto po iheartdogs.com

Japonski špic

Japonski špic je manj glasen od evropskih špicev, manj razgrajaški, bolj prilagodljiv, deloven in vztrajen. Zelo japonski, bi lahko zapisali.

Če drugim špicem očitajo, da so sposobni bevskati tja v en dan, to za japonskega špica ne velja, še posebej, če je prav in dovolj umirjeno vzgojen.

O tem, kako je sobivati z japonskim špicem, pa smo se pred nekaj leti za revijo Moj pes pogovarjali s poznavalko Silvano Pavlin iz psarne Japonska.

Zakaj japonski špic?

Že po videzu je japonski špic marsikomu všeč, privlačna je njegova barva, pogled in dobra energija, ki jo izžareva. Po zunanjosti je zelo podoben samojedu in ga zato nekateri imenujejo kar mini samojed. Je razmeroma majhen kuža, primeren za življenje v hiši in manjšem stanovanju, brez težav ga spravimo v vsak avtomobil. Primeren je za starejše kot tudi za mlajše, za bolj športno naravnane, je odlična družba doma, v hribih ali na dopustu. Ne nazadnje je izvrsten čuvaj in v hiši sploh ne potrebujemo zvonca, saj z laježem nakaže vsakega obiskovalca.

Odlike in slabosti?

Najbolj ga odlikuje prijeten značaj in seveda zunanji videz, njegova prednost je tudi to, da ni prevelik. Pri pravilni prehrani in pravilni vzgoji nima slabosti, takšne so pač moje izkušnje.

Vedenjske značilnosti?

Japonski špic je neverjetno prilagodljiv in je primeren za vsakega ljubitelja psov. Primeren je za življenje v hiši, kjer imajo živahne otroke, saj je tudi sam zelo živahen. Če živi z bolj umirjenimi ljudmi, pa bo tudi sam bolj umirjen. Morda so mladi samčki malce bolj ”fantovsko razgrajaški”, a se umirijo, ko postanejo psihično zreli. Vseeno mu je, ali živi z mladimi ali starimi, zanj je pomembno je to, da živi skupaj s svojimi ljudmi. Do tujih ljudi je ob prvem srečanju malce zadržan in nezaupljiv, ko pa jih spozna, ima z njimi kmalu prijateljski odnos. S pravilno vzgojo mladička bo postal japonski špic prijazen do vseh drugih psov. Paziti moramo, da ne bo imel slabih izkušenj z drugimi psi, saj bi lahko dobil strah pred njimi. Psičke so sicer malce bolj plahe in nezaupljive. Sicer pa japonski špic ni nikoli napadalen, raje se ‘potegne nazaj’, razburljivo dogajanje opazuje od daleč in z laježem pove, da je enakopraven tudi večjim in močnejšim, četudi je majhen. Do mačk ima ponavadi prijateljski odnos, le da je treba že mladička navaditi na sožitje z njimi. Enako velja za odnos do drugih hišnih ljubljenčkov.

Vodljivosti in učljivost?

Je zelo učljiv in ubogljiv. Morda na začetku pri kakšnem ukazu ne bo ravnodušen in se bo malce upiral. Ko pa vidi, da mislimo zares, bo ubogal. Po drugi vadbi bo že dobro napredoval, po tretji pa bo povsem obvladal vaje in se bo odzival na ukaze. Je zelo bister pes.

Kaj pa pasji športi?

Je odličen športnik. Dobro se obnese v agilityju, primeren je za tek za dnevno rekreacijo, pa tudi za maraton – veliki in mali. Nekateri že tekmujejo tudi v disciplini ”dog treking” in so zelo uspešni.

Negovanje kožuha?

Njegov kožuh ima krovno dlako in bogato podlanko. Na dlaki pa je t.i. teflonska prevleka, kar pomeni, da se sama očisti. Umazanija kar sama odpade, ko se posuši. Ni ga treba pogosto kopati, česati pa ga moramo. Ne vsak dan, če je dlaka pravilne kakovosti. Dlaka mu izpada dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Takrat ga je treba okopati in ga temeljito skrtačiti. Vsa odpadla dlaka gre ven in potem ni nobenega izpadanja več. Včasih pa na izpadanje vplivajo hitre vremenske spremembe.

Tone Hočevar (celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes)

 

Češkoslovaški volčjak skozi oči lastnice

Mateja Kutin že šest let sobiva z Asto, pasme češkoslovaški volčjak. Pasmo opiše kot divjo, prvinsko, lepo, pa tudi zahtevno.

Odločitev zanjo ne sme biti trenutna, življenje s ‘čehcem’ pa, kot pravi, zahteva ogromno aktivnosti.

Kdaj ste dobili svojega prvega predstavnika te pasme in s čim vas je pasma očarala?

Astarte – Asta je z mano šest let. Je iz psarne La favola del lupo. Vzrediteljica Annalisa Collobo je čudovita oseba, ki vzreja to pasmo s srcem. Res sem vesela, da sem Asto dobila pri njih. Vedno mi je na voljo za nasvet. Na pasje razstave smo šli skupaj in tudi samca za naše leglo so mi pomagali izbrati. Pasma me je očarala s svojo lepoto, prvinskostjo. Že na pogled vidiš tisto njihovo divjost, ki marsikoga prevzame in pritegne. Je pa to po svoje tudi težava. Moram opozoriti, da se ljudje dostikrat prenaglijo in potem ugotovijo, da češkoslovaški volčjak ni samo lep, ampak zelo zahteven. Moja odločitev za to pasmo vsekakor ni bila trenutna. Veliko časa sem razmišljala in zbirala informacije. Spraševala sem se, ali sem pravi človek za takega psa in ali je to pravi pes zame. Na spletu v večini primerov prebereš, da je to zahtevna pasma, ki ni za začetnike. Pri nas doma smo sicer vedno imeli pse; pred Asto nemškega ovčarja.

Kaj vam je pri tej pasmi najbolj všeč?

Sama imam zelo rada neokrnjeno, divjo naravo. Svoj prosti čas rada preživljam zunaj in se potikam po okoliških gozdovih. Ta pasma je prav to: naravnost, divjost, lepota. Čudoviti psi so, so pa tudi zelo samosvoji, kar pomeni, da je sobivanje s češkoslovaškim volčjakom velik izziv. To je pes, ki potrebuje svoj trop, svojo družino in svojega vodjo. Do članov svoje družine so ljubeči in zaščitniški, seveda pa jim je treba postaviti njihovo mesto, pa tudi meje. Če jim njihovega mesta ne določimo mi, si ga bodo postavili sami, poskušali nas bodo nadvladati. Sicer pa je Asta do ljudi zelo prijazna, tudi družbo otrok ima rada, vendar je v otroški družbi prav nikoli ne puščam same.

Ima pasma kakšne izrazite zdravstvene težave? Kako je z nego?

So zdravi psi in načeloma z zdravjem nimajo težav. So fizično zelo vzdržljivi. Poudarila bi le to, da je treba pri izbiri mladička preveriti zdravstveno stanje prednikov, da imajo slikane kolke in komolce, saj se kot pri večini večjih pasem lahko pojavi displazija kolčnega in komolčnega sklepa. Večina vzrediteljev naredi še kak dodaten test. Ena od zanimivih in dobrih lastnosti je ta, da nimajo vonja, niti ko se zmočijo. Nega tega psa ni zahtevna. Dvakrat na leto, ko menjajo dlako, je te kar veliko. Kar je še zanimivo, je to, da imajo psice te pasme paritveno obdobje le enkrat letno, je pa to obdobje daljše kot pri drugih psičkah.

Za koga je po vašem mnenju primerna ta pasma?

Če gremo brskat po spletu, povsod najdemo podatek, da je to pasma za izkušene lastnike. S tem se strinjam, ker je to zahteven pes. Ne bi ga priporočala kot prvega psa. Pomembne so izkušnje glede dela s psom. Mora nam biti jasno, kaj pomeni doslednost pri vzgoji. Je pa tudi res, da nam dostikrat znanje in izkušnje z drugimi psi ne pomagajo – ti psi se obnašajo drugače, potrebujejo veliko več vztrajnosti in potrpežljivosti. Pri tej pasmi je vsakdo začetnik.

Novi lastnik češkoslovaškega volčjaka se mora zavedati, da ta pes potrebuje ogromno njegovega časa. Biti moraš z njim, da lahko popravljaš nezaželena vedenja. Moj nasvet je, da psa opazujejo; imajo namreč izredno mimiko in so zelo ekspresivni. Ko pridemo do tega, da ga lahko ‘beremo’, nam bo marsikatera situacija lažja, saj bomo psa razumeli in se tako tudi lahko hitro odzvali. Ta pes je izredno hiter, odzove se v sekundi in mi se moramo še hitreje. Potrebuje tudi veliko fizične aktivnosti, zato je pasma primerna za aktivne ljudi.

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Pes naj spozna čimveč novih situacij – stikov z drugimi živalmi, spozna naj mesto, vzemimo ga s seboj na kavo … Tako se navadi in spozna čimveč različnih situacij, hrupa, ljudi, otrok, drugih živali, različnih okolij.

Češkoslovaški volčjak je pes, ki potrebuje družbo, trop. Ne marajo biti sami, čemur moramo posvetiti veliko pozornosti in jih postopoma privajati na to, da bodo kdaj ostali tudi sami. Nemogoče je, da smo 24 ur na dan s psom – vsak ima obveznosti. Za to pasmo je to, da bi pes ostal sam, lahko zelo travmatično, zato je res pomembno, da to delamo postopoma in da mu to postane normalno. Ob tem bi izpostavila privajanje na boks. Boks naj postane kužkovo zatočišče, brlog. Če ga na to privadimo, nam bo olajšana marsikatera situacija. Kuža, ki je navajen počakati v boksu, nas bo tam počakal brez prevelikih travm. V nasprotnem primeru bo na vsak način poiskušal priti iz boksa in najbrž mu bo tudi uspelo. ‘Čehci’ so umetniki pobegov. So izredno pametni in vztrajni. Ne smem pozabiti povedati, da nas opazujejo in svojega skrbnika res naštudirajo.

Če se dotaknem še njihove komunikacije: skakanje, lizanje in grizljanje so njihov način komunikacije, kar je zanje naravno vedenje in sporazumevanje. Tako komunicirajo volkovi. So pa to za nas nezaželena vedenja in jih moramo omejiti. Ne bomo jih tega odvadili, jih pa moramo spraviti v neke sprejemljive okvirje.

Katja Željan 

Nemški lovski terier

Nemški lovski terier spada med najbolj priljubljene pasme, še zlasti pri lovcih. Pred nekaj leti se je ob tedaj res velikem številu legel in mladičev uvrstil med 4 najbolj cenjene pasme.

Pred časom je bil v reviji Moj pes objavljen pogovor s poznavalko te pasme Tjašo Gregorič (pogovarjal se je Tone Hočevar), ki ga objavljamo spodaj, saj so izkušnje lastnikov izjemno dober, če ne najboljši, vir informacij.

Zakaj nemški lovski terier?

Iskala sem najmanjšega delovnega psa, ki lahko živi na prostem ali v hiši in pri katerem ne bo tveganja za zdravstvene težave ali s trdnostjo značaja.

Odlike in slabosti?

Pasmo odlikuje tako fizična kot psihična odpornost, odsotnost prirojenih zdravstvenih ali značajskih hib ter vsestranska lovska in športna uporabnost. Slabosti nima, ima pa lastnost, da pokaže in izkoristi vse slabosti svojega vodnika.

Vedenjske značilnosti?

Kot zelo aktivna in nagonsko močna pasma imajo ti psi radi kogarkoli, ki se z njimi igra in pri tem niso ne občutljivi in ne zamerljivi. Intenzivno gibanje in zmanjšana zavora ugriza, kadar so v nagonu, lahko pripelje do nenamerne nesreče. Tako lahko nemški lovski terier podre otroka ali pa ob neprevidni igri s predmetom poleg tega zagrabi tudi roko ali drug del telesa. Vsekakor to ni pes, ki bi ga mlajši otrok lahko samostojno vodil na sprehod. Rad ima vse člane družine, z njimi se rad igra in crklja, ima močno potrebo po telesnem stiku, avtoriteto pa priznava le tistim, ki z njim delajo. To so lahko vsi, eden ali pa nihče v družini. Tuji ljudje ga ponavadi ne zanimajo. Nima izraženega nagona, ki bi ga spodbujal k čuvanju vodnika brez utemeljenega razloga, kar pa ne velja vedno za čuvanje predmetov. Do telesnega stika s tujci so linije sodobne vzreje strpne.

Kakšne potrebe ima?

Je pes, ki nas bo v prvem letu starosti polno zaposlil. V dobi dozorevanja potrebuje veliko usmerjanja nagonov v želeno smer, s čimer dolgoročno določimo, kaj so sprejemljivi objekti sproščanja nagonov. Pri športni rabi je bistveno odvračanje razvoja nagonov od vseh živih bitij in preusmerjanje le tega na igrače, pri lovski rabi pa na izbrane vrste divjadi.

Večina terierjev je vsaj v mladosti hiperaktivnih, česar ne moremo rešiti niti z urami sprehajanja. Pri nekaterih se mladost zavleče do konca življenja. Predvsem psihična zaposlitev za krajši čas naredi čudeče. Socializacija ima enak pomen kot pri psih drugih pasem. Se pravi: velik. Bistveno je, da vodnik v želji po socializaciji s psi tega ne zamenja za nenadzorovano igro z drugimi psi, temveč da daje poudarek igri in stiku z vodnikom in preusmerjanju pozornosti od okolja na vodnika ob nevtralni prisotnosti psov in drugih motenj.

Za kakšne ljudi je primeren?

Primeren je za vsakega lovca, ki potrebuje vsestranskega pomočnika in spremljevalca pri lovu. Primeren je tudi za športne kinologe, ki imajo radi pse z ekstremno izraženimi nagoni.

Pasji športi?

Pri športni kinologiji je dobro obnese pri agilityju, športni poslušnosti, rally obedieneu, frizbiju, višji primerki so primerni tudi ta takoimenovano klasično šolanje. Posamezni vodniki so jih izšolali za iskanje v ruševinah, pri šolanju za iskanje pogrešanih pa je naloga zaradi lovskega nagona težja. Obnesli bi se tudi kot psi za posebne potrebe v policiji, vojski in medicini (iskanje posebnih snovi ali tkiv), vendar predvsem za snovi, kjer je nakazovanje lahko aktivno.

Negovanje kožuha?

Nega kožuha ni zahtevna. Mnogo delovnih psov vse življenje preživi brez srečanja s krtačo, čeprav je občasno krtačenje seveda priporočljivo. Nekatere resaste primerke, ki imajo daljšo dlako, je treba občasno potrimati, če želimo, da ima pes pasemsko tipičen zunanji videz.

 

Valižanski terier

Ko ga zagledate prvič, je valižanski terier še najbolj podoben pomanjšani različici airedalskega terierja. Podobnost je najbrž posledica skupnega prednika, angleškega črno-čreslastega terierja.

Vendar je valižanski terier celo starejši od airedalskega. Še več, valižanski terier je predstavnik ene najstarejših pasem terierjev na svetu. Pri nas še vedno nadvse redko pasmo nam je predstavil Gregor Ogrizek, lastnik Eko poni ranča Ogrizek pri Podčetrtku, kjer te živahne, nadvse delavne, inteligentne in vzdržljive pse tudi vzrejajo.

»Poleg tega, da smo vzreditelji psov, imamo doma tudi veliko kmetijo. Pri nas je mogoče videti predstavnike različnih živalskih vrst – od vsakdanjih do malo bolj neobičajnih. Toda vsaka žival je prišla k nam z določenim namenom. Tako tudi psi niso samo naši spremljevalci, ampak opravljajo še druge funkcije na kmetiji. Pred leti smo imeli v zimskih in zgodnjih spomladanskih mesecih v hlevih veliko težav s podganami; odkar imamo valižanske terierje, valižance namestimo v hlev, ti pa sami postopoma urejajo zadeve,« pasmo pohvali Gregor Ogrizek.

Foto: osebni arhiv Gregorja Ogrizka

Mladički sčasoma dobijo značilno obarvanost

Med zanimivostmi pasme velja omeniti, da so mladički ob rojstvu črni in sčasoma pridobijo značilno obarvanost: črn kožušček čez hrbet, medtem ko se glava in tačke posvetlijo in dobijo svetlo srnje do rdečkasto rjav odtenek. »Njihova dlaka je gosta, žimasta, podlaka pa zelo nežna. Dolžino in gostoto dlake uravnavamo s trimanjem. Ob rednem trimanju ti psi ne puščajo dlake. Zaradi strukture dlake so tudi primernejši za lastnike, ki imajo težave z alergijami. Ko odrastejo, dosežejo višino približno 39 centimetrov in imajo med 8,5 in 10 kilogrami,« značilnosti pasme opisuje Gregor Ogrizek. Po značaju so valižanski terierji po njegovih besedah zelo živahni, tudi ko odrastejo. Pogosto delujejo hiperaktivno, saj so praktično ves čas v gibanju. So tudi zelo pozorni na dogajanje v okolici in z laježem takoj opozorijo na vse, kar jih v nekem trenutku zmoti. »Tako bo valižanski terier nepremično sedel ob balkonskih vratih in strmel ven, kar naenkrat pa bo zalajal. In ko človek pogleda skozi okno ven, ni zunaj ničesar, kar bi pritegnilo njegovo pozornost. On pa znova zalaja … Ko začneš pozorno opazovati dogajanje zunaj, pri sosedu, kar nekaj deset metrov stran, vidiš, kako si maček ob drevesu brusi kremplje. Šele takrat ti postane jasno, kaj pes budno opazuje že celih deset minut,« opisuje vzreditelj.

Foto: osebni arhiv Gregorja Ogrizka

Od vratolomnih dirk v krogih do izjemne nežnosti

V trenutkih, ko se valižanski terierji popolnoma sprostijo in njihova igrivost privre na dan v polni meri, v mesecih odraščanja, pa tudi kasneje, lahko njihovi lastniki doživljajo prave predstave, v katerih njihovi ljubljenčki izvajajo vratolomne dirke v krogih po stanovanju ali zunaj na vrtu. »Z največjo hitrostjo, ki jo zmorejo, dirjajo v večjih ali manjših krogih, pri tem pa izbirajo tudi ovire na višini, kot so kavč, stoli in manjše komode. Pri tem malo zabevskajo, kot da preganjajo nekega vsiljivca, in na koncu omagajo na sredini dnevne sobe,« o življenju z valižanskimi terierji pravi Gregor Ogrizek.

Kljub svoji aktivni naravi pa so ti psi po njegovih opažanjih tudi izjemno nežni in čuteči do lastnikov in hkrati zelo potrpežljivi v odnosu do otrok. Se pa lahko zgodi, da valižanski terier v dobi odraščanja skozi igro preizkuša, ali zna njegov lastnik postaviti jasne meje in pravila. »Pogosto me kdo vpraša, ali je ta pasma primerna za začetnika. Menim, da ni toliko pomembno, ali si v preteklosti že imel kakšnega psa ali ne, čeprav so kinološke izkušnje vedno dobrodošle, temveč je zelo važno, da ste kot lastnik valižanskega terierja odločni, da vztrajate pri svojih načelih in ne popuščate pri vzgoji. Če, na primer, ne želite, da teka za vami in grize vaše hlače ali copate, mu morate to dopovedati in pokazati že kot mladiču, kajti večji kot bo, bolj bo svojo intenzivno igro stopnjeval in vse težje bo to navado odpraviti.

Katja Željan (celoten članek si lahko preberete v reviji Moj pes/ junij, julij 2020)

 

Mali italijanski hrt

”Ptiček na štirih tačkah”. Takega opisa je bil deležen mali italijanski hrt s strani francoskega pesnika Lamartina. Nemci pa so radi rekli, da je samo ”igra vetra”.

Mali italijanski hrt je najmanjši od vseh hrtov, najbolj nežen, vendar tudi presenetljivo hiter. S svojimi čisto tankimi nožicami je sposoben dirkati s hitrostjo 42 kilometrov na uro. Ko ga gledaš, kako se v naročju gospodarja trese ob jutranji kavi za vogalom, ne bi nikoli verjel, da je lahko tudi hiter, pa je vendarle res, da je kot blisk. Le na to je treba paziti, da si v mladosti ne bi zlomil drobne nožice.

Mali posebnež

Takole je svojo izkušnjo s to pasmo v eni izmed revij Moj pes opisala poznavalka Mojca Svetlinčič: ”Mali italijanski hrt je vsekakor posebnež, lahko bi rekli, da je hkrati podoben psom in mačkam. Je zelo navezan in vdan svojemu človeku, želi ga spremljati povsod. Ni primeren za čuvaja, saj zelo redko laja, lahko pa ga naučimo, da nas z laježem opozori, če začuti kaj ‘sumljivega’. Do tujcev je malce zadržan, ko pa človeka sprejme, se ga razveseli vsakič, ko ga sreča. Zelo obožuje toploto. Rad ima mehko ležišče, dvignjeno od tal. Je tudi pravi ekspert v pokrivanju z odejicami. Najlepše pa mu je, da lahko zaspi v varnem naročju svojega skrbnika.”

Toliko, kot mali italijanski hrt obožuje sonce, pa sovraži mraz in dež in takrat ne gre rad na prosto. Zaradi malo dlake in maščobe je v takih dneh plašček obvezen.

”Mali italijanski hrt ima zelo rad udobje in ga od lastnika tudi zahteva. Zahteva tudi veliko ljubezni, pozornosti in crkljanja. Kdaj pa kdaj je lahko ljubosumen, a nikoli užaljen. Vseeno pa moramo biti pri vzgoji dosledni. Naveže se na vse družinske člane in je idealen družabnik tako za starejše kot tudi mlajše, za tiste zelo aktivne in tiste, ki radi tičijo doma. Zelo glasnim otrokom pa se raje umakne in za takšne otroke zaradi svoje nežne telesne gradnje ni primeren. V primerjavi z drugimi hrti potrebuje veliko manj gibanja. Če je v dobri kondiciji zmore tudi dolge in naporne sprehode,” še pove sogovornica.

Samčki bolj vodljivi

Velja mnenje, da so samčki bolj vodljivi od samičk, ki naj bi bile bolj samosvoje in neodvisne. Oba spola sta po zagotovilih vzrediteljev zelo crkljiva, vdana, ustrežljiva in enako dobro vodljiva. Če imamo doma več psov različnega spola, bodo psičke nedvomno dominirale nad samčki.

Obvezno življenje v hiši

Mali italijanski hrt zaradi svoje konstitucije in karakterja nikakor ni primeren za življenje na prostem, živeti mora v hiši. Ker je zelo prilagodljiv, je primeren za vse tiste, ki radi ležijo doma na toplem pred televizorjem kot tudi za tiste, ki ljubijo rekreacijo. Vsekakor pa ni primeren za ljudi, ki se jim zdi oblačenje psa v zimskih dneh smešno in za tiste, ki niso pripravljeni deliti postelje ali vsaj kavča. Naj si ga tudi ne omislijo ljudje, ki bi radi psa, ki bo brezpogojno ubogal, ljudje, ki uporabljajo fizično prisilo in ljudje, ki se niso pripravljeni pregovarjati ob deževnem jutru ali bomo šli na sprehod ali ne.

Povzeto po članku Toneta Hočevarja, objavljeno v reviji Moj pes

Šetlandski ovčar

Šetlandski ovčarji ali šeltiji, kot jim krajše pravijo njihovi lastniki, so razmeroma mlada pasma, ki je tudi v Sloveniji čedalje bolj priljubljena.

Prva asociacija nepoznavalcev, ki zagledajo tega prikupnega, aktivnega, čuječega in igrivega psa, je, da je prednje stopil mali Lassie, a lastniki in vzreditelji vam bodo hitro povedali, da je šetlandski ovčar pasma s svojimi karakteristikami in nagoni. In prav njihove značajske lastnosti jih naredijo nekaj resnično posebnega.

Šeltiji so majhni, dolgodlaki ovčarski psi izrazito lepega videza. Obilna dlaka, posebej okoli vratu in pod vratom, oblika glave in ljubkost izraza po besedah vzrediteljev ustvarijo idealen videz psa. Ta običajno tehta med šestimi in osmimi kilogrami, medtem ko idealna višina za pse znaša 37, za psice pa 35,5 centimetra. Več kot 2,5 centimetra čez ali pod idealno višino sta nezaželena. Dlaka šetlandskih ovčarjev je dolga, gosta in svilnata, predstavnike te pasme pa boste našli v zelo različnih barvah: sable (dovoljena je vsaka barva, od bledo zlate do temne mahagonijeve, toni barv pa morajo biti močni), blue merle (čista srebrna barva, poškropljena s črno ali črnimi lisami; bogate rjave oznake so zelo zaželene; oči so modre ali rjave, lahko pa tudi različno obarvane), tricolor (intenzivna črna na telesu, bela in rjave oznake ter rjave oči), bi blue (v tem primeru so oči lahko rjave ali modre barve, lahko pa tudi različno obarvane) in bi black (z rjavimi očmi). Glava te pasme je trikotna, čelni del je plitek, nosni del je razmeroma dolg, čelno kolence je poudarjeno, smrček in ustne so črne barve, uhlja pa majhna in napol pokončna. Telo je pravokotne oblike, mišičasto in uravnotežene gradnje. Prsi so globoke, rebra sodčasta, hrbet pa raven in se proti repu rahlo spušča. Rep je nizko nastavljen in dobro odlakan, z rahlim zavojem proti konici. V gibanju ga nosi rahlo dvignjenega, vendar nikoli višje od hrbtne linije. Prednje noge so ravne in močnih, vendar ne težkih kosti, zadnje pa so mišičaste in dobro okotene. Tipičnega šeltija boste prepoznali tudi po elegantnem in izdatnem gibanju.

Prilagodljiv pes, ki zna razmišljati s svojo glavo

Kot pravi Vesna Hude, ki ima doma trenutno dva psa, borderskega in šetlandskega ovčarja, ljudje ti dve pasmi radi vržejo v skupni koš.

»Toda borderski in šetlandski ovčar si nista podobna, skupno jima je le to, da sta oba ovčarja. Prav tako šetlandski ovčar ni mini Lassie, saj ima svoje značilnosti. Šetlandski ovčarji so po naravi občutljivi, zelo se odzivajo na okolico. Ko si pridobiš njihovo zaupanje, se tudi izredno navežejo na svojega lastnika, hkrati pa so tudi čuvaji, ki hitro opozorijo na vse, kar je v okolici novega. Ob pravi socializaciji niso problematični do drugih psov ali živali, ravno tako ob pravilni vzgoji mirno shajajo in imajo radi otroke. So potrpežljivi, a hkrati od lastnika zahtevajo spoštovanje in brezpogojno zaupanje. Vsekakor pa so psi, ki znajo razmišljati s svojo glavo. Zagotovo lahko tudi rečem, da so izredno prilagodljivi psi. Ravno tako, kot radi delajo in hrepenijo po nekem dogajanju, se brez težav v hiši umaknejo in uživajo v svojem kotičku, ki naj bo, če je le mogoče, na mehkem in toplem ter čim bližje lastniku. Zame in za mojo družino, kjer vsi skupaj z dveletno hčerko in dvema psoma živimo v hiši, je to vsekakor popoln pes,« priznava sogovornica.

Marsikateri lastnik in vzreditelj te pasme vam bo tudi povedal, da so prednosti šeltija prikupen videz, priročna velikost, prijeten značaj, privrženost skrbniku in ustrežljivost. Šeltiji so enkratni družinski psi, zaradi njihovega družabnega in zabavnega značaja pa lastniki prvemu psu pogosto dodajo še drugega, tretjega in tako naprej …

Katja Željan (celoten prispevek je bil objavljen v reviji Moj pes, april, maj 2020)

Bedlingtonski terier

Bedlingtonski terier je pasma, ki je pri nas še zelo redka. Šele nedavno smo namreč v Sloveniji dobili prvo rodovniško leglo teh zelo inteligentnih, psihično trdnih in pogumnih psov.

Nam je pasmo bedlintonski terier predstavila vzrediteljica Katja Sheikh iz Ilirske Bistrice.

Domovina bedlingtonskega terierja je Velika Britanija, še zlasti rudarsko območje Rothbury Forest v grofiji Northumberland. Bedlingtonski terier spada med stare terierske pasme, sprva pa je bil znan kot rothbury ali rodbury terier. Ime bedlintonski terier se pri pasmi ni uporabljalo do leta 1825, vendar imajo nekateri od teh psov rodovnike, ki jih je mogoče zaslediti že vse od leta 1782. Po eni od razlag naj bi prispel v Anglijo v 18. stoletju, skupaj s potujočimi cigani. Po nekaterih teorijah so si prepoznavne nepostrižene resice na uhljih teh psov omislili ravno cigani zaradi njihove velike ljubezni do uhanov. Po drugi teoriji so se za resice odločili rudarji zato, da bi pse ščitile pred ugrizi podgan. Pasma ima namreč dolgo zgodovino lova podgan v rudnikih. Kasneje so pse križali z različnimi vrstami terierjev, predvsem z lovskim psom vidrarjem, ki so ga uporabljali za lov na vidre, whippetom, dandie dinmontom, malim angleškim hrtom in verjetno tudi s kodrom. Prvotno se je pasma uporabljala za lov na male škodljivce ter jazbece in lisice, saj je bila njena hitrost in ostrina pri lovu zelo cenjena. Vlogo delovnega lovskega psa opravlja bedlintonski terier še danes, čeprav ga mnogi poznajo predvsem v vlogi reševalcev in spremljevalnih psov. Poleg klasične razstavne linije je še vedno prisotna tudi lovska linija granitor.

osebni arhiv Katje Sheikh/fotoatelje Maraž Ilirska Bistrica/
osebni arhiv Katje Sheikh/fotoatelje Maraž Ilirska Bistrica/

Njihovo naklonjenost si je treba pridobiti

»S pasmo sem se srečala med življenjem v Angliji. Zaradi svojega prav posebnega videza, ki spominja na ovčko, so mi ti psi hitro padli v oči. Imela sem veliko srečo, da sem lahko nekaj časa preživela v družbi dveh kužkov, ki sta me popolnoma navdušila,« priznava Katja Sheikh in hkrati dodaja, da je pasma izpolnjevala vse kriterije, ki se ujemajo z njenim življenjskim stilom. »Zato sem se tudi odločila zanjo. Bedlingtonski terierji niso ne preveliki in ne premajhni, saj dosežejo med 10 in 13 kilogramov. Veljajo za hipoalergeno pasmo in ne spuščajo dlak. Dolžino dlake lahko prilagajamo, kar je velik plus, če zime preživljaš na kontinentu in vroča poletja ob morju. Čeprav se po njihovih žilah pretaka lovska kri, so zvesti in s primerno vzgojo in treningom zelo učljivi psi. So kondicijsko zelo sposobni in me tako lahko spremljajo na dolgih trekingih. Če bi jih morala opisati z eno besedo, bi to bila – naklonjeni. Pridobiti si njihovo naklonjenost je privilegij, saj so po naravi plahi in nezaupljivi. Ko pa si pridobiš njihovo naklonjenost, so zvesti, ljubeči in zelo predani,« izpostavlja sogovornica.

Zaradi redkosti te pasme v Evropi se je po skoraj treh letih čakanja odločila, da prvo psičko v modri barvi pripelje kar iz rodne Anglije. »Z nami je že tri leta. Po tem, ko sem imela psičko, je bilo lažje. Njen rodovnik sem poslala v vse evropske psarne v upanju, da dobim še primernega samca. Po dveh letih sem dobila ponudbo iz priznane italijanske psarne in tako je k nam prišel še samec v jetrni barvi,« pove Katja Sheikh. Po njenih besedah je redkosti pasme – pasma namreč ni redka le pri nas, temveč nasploh – botrovalo več dejavnikov. »Dodobra jo je zdesetkala dedna Wilsonova bolezen ali toksikoza (CT). Pasma si je občutno opomogla, odkar imamo na voljo genska testiranja, zato je zelo pomembno, da ob nakupu psa preverite, ali so starši testirani. Sicer pa je življenjska doba te pasme še vedno med daljšimi, saj ti psi običajno dosežejo med 14 in 16 let,« dodaja. Drug razlog je nega dlake. »Ta pasma spada med zahtevne, saj sta potrebna striženje in nega vsakih 4 do 6 tednov, če želimo ohraniti tipičen ‘ovčkasti’ videz,« izpostavlja Katja Sheikh.

Za aktivne lastnike, lahko tudi začetnike

Pasma je po njenih opažanjih primerna za začetnike, ki so pripravljeni vložiti čas v vzgojo, šolanje in socializacijo, saj so ti psi zelo inteligentni, psihično trdni, pogumni, skratka tipični lovci, ki hitro nadvladajo. »Primerni so za aktivne lastnike, saj potrebujejo vsaj eno uro rekreacije dnevno, sicer lahko občutek osamljenosti in nezadovoljstva hitro privede do uničevalnosti,« opozarja vzrediteljica. Potencialni lastniki po njenih navedbah lahko izbirajo med vrsto aktivnosti, s katerimi se bo vztrajen in učljiv bedlingtonski terier z veseljem ukvarjal. Všeč so mu namreč tako agility kot dogdancing, rally obedience in frizbi.
V odnosu do otrok je prijazen, kljub temu pa je priporočljiv nadzor pri igri, predvsem pri manjših otrocih. Bolje se ujame s starejšimi otroki, ki so mirnejši in mu pustijo, da se umakne, ko ima dovolj druženja. Z drugimi živalmi ima dober odnos, potrebna pa je primerna socializacija od vsega začetka, saj zaradi svojega lovskega nagona rad lovi manjše živali, kot so ptice in mačke. »Zato sta vzgoja oziroma šolanje pri tej pasmi bistvenega pomena. Lastniki s predhodnimi izkušnjami vsekakor ne bodo imeli težav, vendar je treba vseeno poudariti, da ta pasma psov potrebuje veliko stimulacije,« še poudarja Katja Sheikh.

Katja Željan

Valižanski corgi

COR v valižanščini pomeni škrat ali pritlikavec, GI pa pes. V prevodu torej: pritlikavi pes. Tokrat predstavljamo pasmo: valižanski corgi.

Poznamo dve pasmi, ki se jima reče corgi. Ena je po novodobnih razlagah doma v valižanski grofiji Cardigan, pravijo ji torej Cardigan corgi. Druga je iz grofije Pembroke, zato ji pravijo Pembroke corgi.

Posebno pozornost si obe pasmi zaslužita predvsem zaradi svojega imenitnega značaja, predstavniki obeh so ljubitelji otrok, so učljivi in vodljivi, primerni tudi za pasje športe, če od njih seveda ne zahtevamo posebne hitrosti in rokohitrskih spretnosti. Valižanski corgi je tudi ljubljenec britanskega dvora.

Takole je o valižanskem corgiju pred nekaj leti povedal poznavalec Petar Hitij:

  • Zakaj valižanski ovčar?

Ko smo se odločali za pasmo našega novega družinskega člana, je na to vplivalo dejstvo, da smo že načrtovali selitev iz mesta na podeželje. Želel sem imeti psa, ki se ne bo oddaljeval od hiše, ko bo prosto spuščen. Ne bi namreč želel, da bi imeli kakšnega vaškega potepuškega psa. Naš novi pes naj bi bil tudi manjše rasti in ne preveč zaščitniški, dobro naj bi se razumel z otroki in domačimi živalmi. Poleg tega naj bi bil učljiv in zdrav. Pri brskanju sem tako naletel na corgija, ki je ustrezal našim pogojem.

  • Odlike in slabosti?

Ena njegovih ‘slabosti’ je morda to, da zaradi specifične zgradbe telesa ne more sam skočiti na kavč, pri tem mu je treba malce pomagati. Odlikuje pa ga sposobnost, da te zna do tega pripraviti. Je zelo vztrajen in iznajdljiv, ko hoče kaj doseči. To lahko s pridom uporabimo pri šolanju oz. vadbi. Hkrati pa je to lahko tudi slabost, ko bo naš corgi nujno moral ven, mi pa bomo imeli, na primer, nujen telefonski klic – njegovo vsiljivo lajanje prepreči vsak pogovor. Ker je lahko trmast in zna manipulirati s svojimi ljudmi, mu moramo vztrajno in dosledno dopovedovati, da mislimo resno, ko nekaj zahtevamo od njega.

  • Priljubljenost pri nas in v svetu?

Corgi je razmeroma redka pasma, še zlasti v Sloveniji. Se pa zadnja leta število teh psov vztrajno povečuje.

  • Vedenjske značilnosti?

Corgi se zelo rad igra, je prijazen in nežen. Igro pa moramo nadzorovati, saj ima dedno nagnjenost k temu, da rad ‘uščipne’. To vedenje moramo odpraviti že v njegovi zgodnji mladosti. Zelo je navezan na svoje ljudi, želi biti v središču pozornosti in se trudi pomagati pri vseh opravilih. Ni rad sam. Zelo je vesel vsakega obiska, seveda pa na prihajajoče vedno opozori z glasnim laježem. Lahko pa je nadležen s svojim skakanjem po obiskovalcih in zahtevanjem pozornosti. Z drugimi psi se ponavadi dobro razume.

  • Ali sodi med lažje ali bolj zahtevne pasme?

To je zelo odvisno od vodnika. Corgi je delovni pes in od nas pričakuje, da bomo z njim delali. Popolne začetnike lahko preseneti njegova prebrisana vztrajnost. Sodi med srednje zahtevne pasme.

  • Kakšne potrebe ima?

Razmeroma hitro ga naučimo sobne čistoče, rad ima sprehode in potrebuje najmanj dva malce daljša sprehoda na dan. Prav je, da se malce upeha s tekanjem, lovljenjem žoge in igro z drugimi psi. Takšno razgibavanje potrebuje vsak dan.

  • Pasji športi?

Z našimi psi vadimo agility in rally obedience. Ker so zelo prijetnega videza in delujejo prijazno, so lahko odlični terapevtski psi. Zelo dobri so za sledenje, imajo namreč izvrsten nos.

  • Negovanje kožuha?

Ne potrebuje veliko nege. Ima razmeroma gost kožuh in dobro prenaša tudi slabše vremenske razmere. Ima gosto podlanko. Moramo pa ga redno česati in odstranjevati mrtvo dlako. Sicer se lahko dlaka navlaži in sprime, kar lahko povzroči vnetje kože.

  • Morebitna opozorila?

Corgi je velik pes na kratkih nogah. Za svojo postavo ima presenetljivo močan glas in obilo dlake. Preden si omislimo corgija, se prepričajmo, ali imamo dovolj prostora še za drugega. Zelo malo je namreč skrbnikov, ki imajo v hiši le enega.

  • Dedne hibe in bolezni?

Nimajo izrazitih hib oz. zelo pogostih dednih bolezni. Pomembno pa je, da si mladiča omislimo pri vzreditelju, ki ima zdrave vzrejne živali.

Izsek iz prispevka, objavljenega v reviji Moj pes, avtor: Tone Hočevar