Ameriški koker španjel

Ko govorimo o koker španjelih, večina najprej pomisli na angleškega koker španjela, medtem ko je ameriški koker španjel občutno manj poznan.

Obe pasmi sta sicer zelo povezani, očitne razlike med njima pa so se začele pojavljati v 20. stoletju zaradi različnih standardov v Angliji in Ameriki. Tako je v Ameriki pasma poznana pod imenom koker španjel, drugje po svetu pa predstavnike te pasme imenujejo ameriški koker španjel. Nam jih je predstavila vzrediteljica Urška Longar.

 

Aristokratski, a hkrati športni

»Za pasmo ameriški koker španjel sem se odločila zaradi njihovega videza in značaja. Prvič sem to pasmo verjetno opazila v liku Lady iz risanke Lady and The Tramp. Ker sem pred nakupom ameriškega koker španjela že več let obiskovala pasje razstave, sem bila vedno zaljubljena v aristokratski, a hkrati športen videz te pasme,« poudarja Urška Longer. Poleg videza in zvestobe ji je pri pasmi najbolj všeč značaj. »Lahko rečem, da je to pasma, ki nikoli ne bo ušla stran od lastnika. Še ena lastnost pasme je, da si pes vedno izbere le eno osebo, ki ji 100-odstotno zaupa, in to osebo tudi bolj uboga. Pasma je zelo inteligentna, tudi mladički se zelo hitro naučijo biti čisti, tako da jih novim lastnikom oddam že popolnoma sobno čiste«.

Primerni tudi za začetnike

Ameriški koker španjel je po besedah sogovornice zagotovo pasma, ki je primerna tudi za začetnike. So namreč izredno inteligentni in hitro učljivi ter zelo prilagodljivi. Poleg tega ni treba, da so potencialni lastniki zelo aktivni, vseeno pa predstavniki te pasme obožujejo sprehode z lastnikom. Seveda pa kakšen dan tudi radi malce lenarijo.

»Zanimiva značilnost ameriških koker španjelov je tudi, da ne puščajo dlake, kljub njeni dolžini. Nekateri lastniki se prav na podlagi te značilnosti odločijo za nakup. Pasmo bi priporočila vsakemu, ki si želi psa manjše rasti, ki ne pušča dlak in je odličen družinski pes, vseeno pa zelo športen, hitro učljiv in zvest,« pravi Longarjeva.

Seveda je dobra socializacija tudi pri tej pasmi izredno pomembna; če mladički niso dobro socializirani, namreč postanejo plašni in nezaupljivi, kar pa je s kasnejšo vzgojo težko spremeniti. »Največ poudarka je treba nameniti stiku z ljudmi in glasno okolico. Sama mladičke oddajam šele po četrtem mesecu starosti, zato, da so dobro socializirani. Po prvem cepljenju jih naučim hoditi na povodcu in jih vozim na sprehode v center mesta, kjer je veliko ljudi in avtomobilov. S strpnim privajanjem na glasno okolico in stikom z ljudmi je to pasma s čudovitim značajem. Kasnejša vzgoja je tako zelo enostavna, saj je pasma izredno inteligentna in jih lahko vzgajajo tudi začetniki,« je prepričana vzrediteljica.

Ljubeči, nežni in nikoli agresivni

Ameriški koker španjeli, ki v povprečju živijo med 12 in 15 let, so izredno prijazni in igrivi. »Do otrok in drugih živali so zelo ljubeči in nežni; tudi sama imam dve pasemski mački, ki ne predstavljata nikakršne ovire. Ob neprimerni socializaciji bi lahko bili plašni oziroma bolj zadržani do drugih ljudi, ampak nikoli agresivni,« meni Urška Longar. In kakšna je nega teh psov? »Če želimo psa te pasme obdržati v razstavni dlaki, je nega precej zahtevna. Psi, ki obiskujejo razstave, potrebujejo vsakotedensko kopanje in razreševanje ter mesečno striženje. Lastnikom, ki bi želeli imeti pasmo samo kot ljubljenčka, pa priporočam, da ga ob dokončani rasti dlake peljejo k frizerju in ostrižejo na ‘puppy cut’, saj je tako nega povsem enostavna in nezahtevna,« izpostavlja. Pri negi je treba biti pozoren na čiščenje ušes. Pasma je podvržena vnetjem ušes, displaziji kolkov, luksaciji patele, težavam s kožo in več očesnim boleznim, seveda pa se boleznim lahko v veliki večini izognemo z nakupom psa iz rodovniškega legla, kjer imajo starši opravljene vse zdravstvene teste.

Kot manj želeno karakteristiko pasme sogovornica omenja, da se slabše socializirani psi lahko ob obisku nepoznane osebe polulajo od strahu. Zgodi pa se tudi, da to naredijo od navdušenja, na primer, ko vidijo lastnika po daljšem času.

Katja Željan

Čovčov: kdor ga enkrat spozna, ga ne zamenja

Čovčov je zelo poseben pes. Tako je veljalo od nekdaj, še iz časov, ko je bilo kitajskih psov v zahodnem svetu še zelo malo. Še dandanes jih spremlja navdih skrivnostnega.

Zgodbe o čovčovu so dolgo pripovedovale o psu, ki naj bi bil v svoji domovini resnično ”deklica za vse”. Vlečni pes, zvest in spreten lovec na visoko in nizko divjad, izjemen in oster čuvaj, bojni pes, zraven pa še vse drugo. Take trditve so širili prvi uvozniki in vzreditelji. Znano pa je, da je čovčov zgolj družabnik svojega gospodarja, vsaj od tedaj, ko ga je spoznala Evropa.

Čovčovi so danes razširjeni, a ne množično in de po vsem svetu. Pravijo, da jih ljudje, ko jih enkrat spoznajo, nikoli ne zamenjajo za drugo pasmo.

V preteklosti je pasma pogosto trpela gensko pogojene bolezni. Na seznamu so bile: displazija kolkov in komolcev, kožne bolezni, entropija, težave s kolenskimi vezmi … S selektivno vzrejo priznanih, odgovornih vzrediteljev, so te bolezni skoraj izginile. Veliko je k temu prispevalo slikanje kolčnih in komolčnih sklepov, vse pse z displazijo so izločili iz vzreje.

V Sloveniji so se prvi čovčovi pojavili konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, potem pa bolj množično še enkrat, pol stoletja pozneje. Pri nas poznamo predvsem dolgodlake čovčove. Košati, podobni levu, so menda postali šele na zahodu, prej so bili precej bolj podobni današnjim kratkodlakih čovčovom, bolj znanim v Ameriki kot v Evropi.

Temeljne značilnost pasme čovčov so moder jezik, prav po kitajsko skrivnostne oči, izgubljene med kožnimi gubami, gosta dlaka, zelo strmo okotene, povsem ravne zadnje noge.

Vedenjska slika

”Čovčov se nikoli in nikomur ne podreja! Z drugimi psi po navadi ne prijateljuje, a je do njih obziren. Običajno ne izzive prepira, če je le mogoče, se bo takšnemu dogodku izognil. Primeren je tako za starejše ljudi, kot za družine z otroki, poglavitno je, da je pes del družine in da živi s svojimi ljudmi. Potrebuje veliko pozornosti in naklonjenosti. Ob pravilni socializaciji se razvije v izredno prijetnega, nežnega in vdanega življenjskega prijatelja. Za stvari, v katerih vidi svoj interes, je izredno učljiv. Do gostov je zadržan, nikoli pa agresiven ali popadljiv. Čovčovi so ljubitelji hladnejšega vremena in vročino zelo težko prenašajo,” pravita Tanja Kožuh in Peter Bavdek iz psarne Tanya’y Fairyland.

Povesta še, da predstavniki niso ljubitelji pohodništva in njegov telesni ustroj ni primeren za intenzivne telesne dejavnosti. Glede nege kožuha pa takole: ”Kot vsak dolgodlaki pes tudi čovčov potrebuje redno nego bujne dlake. Smiselno je, da ga skrtačimo vsaj dvakrat na teden, kopamo ga le po potrebi. V osnovi je zelo čist in če je le mogoče, se bo izognil mokroti in umazaniji.”

Celoten članek o pasmi čovčov, avtorja Toneta Hočevarja, je bil objavljen v reviji Moj pes

Kavalir kralja Karla: »To je pasma, ki je primerna za vse generacije«

Prvi kavalir kralja Karla je k Barbari in Urošu Rojc prišel že pred več kot desetletjem, ko je bila ta pasma še precej redka. Za kavalirja sta se odločila po tehtnem premisleku, saj sta želela, da bi se brez težav vključil v njuno tedanjo družino.

»Bila sva dolgoletna vzreditelja rotvajlerjev, jaz pa sem si močno želela spet majhnega kužka, ki bo z menoj v stanovanju, mi sledil kot senca in me grel v postelji. Pred prvim rotvajlerjem sem imela že od otroštva majhne pse, ki so bivali z mano, kar sem močno pogrešala. Pri odločitvi nama je bilo pomembno, da bo kuža zmožen daljših pohodov, da bo manjše rasti in prilagodljiv,« pravi Barbara. Odločitev? Kavalir kralja Karla! Odločitve v psarni Rotti Kingdom do danes niso obžalovali.

Koliko časa imate pri vas doma že predstavnike kavalirjev kralja Karla psov in koliko časa se ukvarjate z njihovo vzrejo?

Svojo prvo predstavnico te pasme sva dobila leta 2008, nanjo pa sva kar dolgo čakala, saj je bila takrat to dokaj redka pasma. Popolnoma naju je prevzel njen značaj, hitra učljivost, prijaznost. Povsem je ustrezala opisu kavalirjev iz knjig in bila je točno to, kar sem si želela. Ker sva bila v vzreji že povsem domača, sva se odločila, da poskusimo imeti tudi leglo ‘kavalirčkov’. Naš prvi podmladek ima zdaj že osem let. Takrat smo se še lahko odpovedali vsem mladičkom, a že čez leto in pol, ko smo imeli spet leglo, je eden od mladičkov ostal doma. Takrat se je začelo naše potovanje v svet razstavljanja in vzreje kavalirjev kralja Karla.

Kaj vam je pri tej pasmi najbolj všeč in s čim vas je najbolj očarala?

Poleg zunanjega videza, ki me je prvi prepričal, da sem sploh začela raziskovati to pasmo, mi je zelo všeč tudi njihova prilagodljivost. Precej se navežejo na vse družinske člane, a nimajo težav, kadar morajo v varstvo drugam.

Je to pasma, ki je primerna za začetnike ali izkušene lastnike? Kako aktivni morajo biti potencialni lastniki in komu bi to pasmo priporočili?

Pasma je povsem nezahtevna in je primerna tudi za tiste, ki se bodo prvič srečali z lastništvom kužka. Pri nas je tako, da so v hiši precej umirjeni in najraje poležavajo na kavču ali nekje na sončku. Kadar pa gremo ven, dajo vse od sebe in so precej aktivni. ‘Kavalirji’ sicer ne zahtevajo ogromno gibanja, a so presrečni, če jim to ponudimo. ‘Kavalirji’ so namreč pasma, ki je primerna za vse generacije. Povsem se prilagodijo stilu življenja svojih lastnikov. Z otroki so neverjetno potrpežljivi in obožujejo igro z igračami, aktivnim lastnikom se z veseljem pridružijo na daljših sprehodih po hribovju, medtem ko s starejšo generacijo obožujejo sedenje pred televizorjem ali na terasi.

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Menim, da je treba mladička katerekoli pasme čim prej voditi v urbano okolje, da se privadi ropotu, večjemu številu ljudi, avtomobilom in podobno. ‘Kavalirji’ sicer niso problematični, redko so plašni, še manj verjetno je, da bi bili popadljivi ali da bi se iz strahu odzvali z ugrizom. Kot največji poudarek pri vzgoji bi izpostavila odpoklic. ‘Kavalirji’ namreč zelo radi lovijo ptiče in metulje, zato je še kako pomembno, da se takoj odzovejo na naš klic, še preden odtavajo ali zaidejo v težave.

Za katere kinološke športe je ta pasma kavalir kralja Karla primerna in koliko gibanja potrebuje vsak dan?

‘Kavalirji’ niso pretirano zahtevni glede gibanja, so pa zelo veseli, kadar so zunaj in v pogonu. V kinoloških športih so najbolj primerni za agility, kjer zares uživajo.

»Imajo prečudovit videz, primerni so za vse generacije, so zelo prilagodljivi in hitro učljivi, obenem pa niso ‘bevskači’, kar je super za bivanje v bloku.«

Kakšen je odnos te pasme do drugih živali in otrok?

‘Kavalirji’ so zelo nekonfliktni in se razumejo z drugimi živalmi. Nadvse potrpežljivi so tudi z otroki. Iz izkušenj lahko povem, da so ‘kavalirji’ prenašali tudi cukanje in vlečenje mojih otrok, ne da bi se kakorkoli odzvali. Seveda smo to preprečevali, a pri majhnih otrocih tega ne moreš vedno pravočasno preprečiti. Morda so ‘kavalirji’ malo vsiljivi, saj mislijo, da je vsak obisk namenjen njim, in okupirajo vsakega, ki pride naokoli, in pričakujejo božanje.

Pasma kavalir kralja Karla je tako v Evropi kot tudi v Sloveniji v zadnjih letih nadvse priljubljena. Zakaj je po vašem mnenju tako?

Ne čudim se, da je pasma priljubljena. Zagotovo je tudi pri drugih tako, kot je bilo pri meni: prvi faktor je njihov prečudoviti videz, primerni so za vse generacije, so zelo prilagodljivi in hitro učljivi, obenem pa niso ‘bevskači’, kar je super za bivanje v bloku. Pridružijo se nam lahko skoraj povsod, saj glede aktivnosti skoraj nimajo omejitve.

Še več o pasmi si lahko preberete tukaj.

Katja Željan

Veterinar Emil Senčar: ”V to pasmo sem naravnost zaljubljen”

Dr. Emil Senčar je veterinar ter velik poznavalec in ljubitelj pasme francoski buldog. Z njimi živi že celih 30 let, trenutno ima njegova družina kar tri primerke te pasme.

Kot pravi, je nesporna ‘šefica’ njegove pasje druščine temna predstavnica pasme francoski buldog, Lena, ki jo upošteva in spoštuje celo njegov bulmastif, ki ima sicer 70 kilogramov.

Zakaj ste se odločili prav za pasmo francoski buldog?

Že od nekdaj mi je pasma všeč, svojega prvega ‘frenčija’ sem imel že pred 28 leti. Pripeljal sem ga iz tujine, kjer sem to pasmo občudoval na razstavah. Takrat je bila to še večinoma neznana pasma, pri nas zelo redka, ki me je pritegnila. Kratek gobček, netopirska ušesa, mišičasto telo, kratka dlaka, velikost in seveda tudi značaj.

Katere so največje odlike tega psa in na drugi strani, slabosti?

Med odlikami bi navedel primerno težo, ki znaša med 10 in 15 kilogrami, kar pomeni, da je francoski buldog primeren za življenje v stanovanjih in ne potrebuje pretirano gibanja. Poleg tega nima vonja, ima kratko dlako, je preprost za nego. Karakterno je čudovit kužek, ljubezniv, prilagodljiv, rad ima otroke, igriv, ne laja pretirano in za vsako figo. Odlikuje ga tudi pogumen značaj in zna biti tudi odličen čuvaj. Slabosti, če temu lahko tako rečemo, so trma, čeprav je zelo bistroumen. Prav zaradi trme ni najbolj primeren za treniranje. Pogosto je dominanten do drugih živali in se rad zaplete v konflikte z njimi. Francoski buldog, ki ni vzgojen ali slabo socializiran, je lahko hudo naporen za svojo družino, saj zelo rad uveljavlja svojo voljo. Pri tem izstopajo dominantni samci, ki so pa na srečo redki.

Je to lahka ali zahtevna pasma?

Kot pasma je francoski buldog precej nezahteven, važno je le, da je v tesnem stiku s svojim lastnikom. Nikakor ni primeren za življenje na prostem oziroma za zapiranje v boks, pa naj bo še tako vzorno vzgojen. Potrebuje pravilno socializacijo in vzgojo predvsem v času odraščanja. Ker so izredno navezani na svoje lastnike, tudi zelo težko prenašajo njihovo odsotnost. Pri psih, ki so sami večino dneva, se lahko pojavi odtujitvena tesnoba, ki se manifestira v grizenju in lizanju tačk, nervozi, poškodovanju in uničevanju opreme doma in podobno.

Kaj pa vam je kot lastniku francoskega buldoga pri njem v njegovem značaju najljubše?

Pri ‘frenčijih’ mi je najljubši njihov značaj, vdanost lastniku in družini, saj dobesedno obožujejo svoje lastnike. So tudi zelo prikupni in znajo ogromno povedati z mimiko obraza. Z lastnikom lahko poležavajo ves dan, po drugi strani pa so v trenutku pripravljeni za akcijo. Večina jih ima tudi neustrašen značaj. Mene spremljajo že 28 let in zaljubljen sem v to pasmo. So del družine in ne predstavljam si življenja brez njih. Zaradi ljubezni do te pasme že vrsto let živijo v naši družini trije francoski buldogi. Kot veterinar sem v vseh teh letih dodobra spoznal in preučil zdravstveno problematiko pasme in te izkušnje s koristjo uporabljam tudi v praksi.

Več o pasmi si lahko preberete tukaj.

Piše: Katja Željan

Bernski planšarski pes

Veliko pasem se je zvrstilo pri naši hiši, bernci (bernski planšarski pes) pa imajo prav posebno mesto; ker so prijazni in mehki kot medvedki, če jih znaš prav vzgojiti, ker so privrženi domu in tudi zato, ker so izjemno talentirani za marsikaj, tudi za terapevtsko delo.

O bernskem planšarskem psu je bilo sicer veliko napisanega, trdnih dokazov o koreninah pasme pa ni zaslediti nikjer. Veliko ugibanj, trditev, iskanja zapiskov in podob je bilo, pa prav malo najdb, ki bi karkoli dokazovale. Bernski planšarski pes, pa ob njem druge tri švicarske planšarske pasme (veliki švicarski planšarski pes, appenzeller in entlebucher) so bili doma pri kmetih. Kvečjem k lastnikom večjih kravjih čred so sodili ti psi takrat še nedoločenih pasemskih lastnosti v času, ko se je začelo mlekarstvo in sirarstvo. Bernca so imeli za ‘siromakovega konjička’, ker je znal voziti mleko tistemu kmetu, ki ni premogel konja, ali pa je pridelal premalo mleka, da bi ga bilo vredno voziti na večjem vozu.

Zgodovina bernskega planšarskega psa je pravzaprav precej podobna zgodovinski poti našega kraševca. Za vsako rabo je bil bernski planšarski pes, a ga razen kmeta ni nihče cenil. Ko je bilo planšarske kariere v Švici z modernimi časi konec, turistične vloge pa še ni imel, je berncu grozilo, da se bo izgubil, kot se je že skoraj izgubil naš kraški ovčar, ki ga samo zagnani ljubitelji še ohranjajo kot slovenski zaklad kot del narodove zgodovine.

Da je bernski planšarski pes veliko bolj množično od kraševca zastopan po vsem svetu, je najbrž največ naredila njihova neprekosljiva zunanjost, tribarvni kožuhovinasti okras z Andrejevim križem na glavi.

So tudi bernci Veneti kot mi?

Dolgo je veljalo, da so prednike današnjega bernca v švicarske gore in doline pripeljali Rimljani, ko so prodirali v srednjo in zahodno Evropo. K Rimljanom, v tedanji antični svet, naj bi predniki vseh velikih in težkih psov prišli iz Azije. Skupni praoče naj bi bil težki pes s Tibeta, katerega potomci so danes znani kot tibetanski mastifi ali tibetanske doge.

V švicarskem okrožju Windisch zahodno od Züricha so arheologi v nekdanjem rimskem taborišču Vindonissa našli glinasto svetilko, na kateri je upodobljen dolgodlak pes, ki je na prvi pogled nadvse podoben današnjemu bernskemu planšarju. Zapis o svetilki je vsekakor posebej zanimiv in vabljiv tudi za nas, Slovence. Še posebej za zagovornike teorije o našem venetskem izvoru se zdi bistven. Kot vemo, v nemško govorečih krajih severno od naših meja Slovencem še danes rečejo Windisch. Kraju zahodno od Züricha pa naj bi rekli Windisch zato, ker naj bi tam živeli Vindi ali Veneti. Windisch v nemščini v marsikaterem slovarju še dandanes pomeni Slovenec ali slovenski – tako trditev je mogoče najti zapisano na spletnih straneh, ki zagovarjajo naš venetski izvor.

Tezo, da je svetilka iz Vindonisse dokaz o vsaj dveh tisočletjih zgodovine dolgodlakega psa iz osrednje Švice, so Švicarji zavrgli, ko so leta 1924 blizu Züricha arheologi odkrili več pasjih lobanj iz predrimskega obdobja. Lobanje so dolge od 180 do 205 milimetrov. Po prepričanju zagovornikov ekskluzivno švicarske teorije o nastanku pasme so dovolj trden dokaz, da bernčevi predniki v Švico niso prišli z rimskimi legijami, ampak so Rimljane že pričakali in pozdravili, tudi oblajali, ko so prišli v doline okrog Berna in Züricha. Psi, ki so bili tam od nekdaj, naj bi prispevali tudi k dokončnemu oblikovanju psov, ki so jih imele s seboj vojske z juga in s severa. Prispevali so tudi k nastanku rotvajlca, ki je doma malo bolj na severu, na Švabskem, kar pravzaprav ni tako zelo daleč stran.

Švicarska poznavalka in raziskovalka zgodovine bernskega planšarskega psa Margret Bärtschi je zapisala, da so lobanje edini resni dokaz, da so ti psi obstajali na švicarskem ozemlju že 4000 let pred našim štetjem. Že v prvem tisočletju pred Kristusom (od leta 1000 do 600 pred našim štetjem) so imeli na tem območju živeči psi velikost današnjega bernskega planšarja.

Ali so lobanje, ki jih je opisala Margret Bärtschi, res pravi dokaz o začetkih današnje pasme bernski planšarski pes, še ni jasno, o tej teoriji pa se postavljajo vedno nova vprašanja. Med drugim tudi to, zakaj se po tistih skrivnostnih lobanjah več tisoč let ni pojavil noben drug dokaz o nastanku in razvoju psov, ki so veliko pozneje postali bernski planšarji.

Neraziskana obdobja do 19. stoletja

Ugibajo, da je bilo na ozemlju današnje Švice v vmesnem času veliko pasjih križanj, ki so se dogajala hote in še večkrat nehote. Vojske so se podile s severa proti jugu, drugič z juga proti severu, lastniki zemlje so se menjavali, navade tudi. Ker ni šlo za pse, ki bi jih imela grajska gospoda za lov, se nikomur ni zdelo vredno podeželskih psov spremljati, jih opisovati ali upodabljati. Bili so pač tam, kakršni koli so že bili. Niso ležali grajskim gospem pri nogah, niso so jih hodili upodabljat slavni slikarji.

Šele v srednjem veku je mogoče zaslediti listine o življenju in običajih v današnji Švici. Takrat je bogatejša, bolj plodna zemlja v najlepših krajih, podobno kot drugje v Evropi tistega časa, pripadala rimskokatoliški cerkvi in aristokraciji, ki je bila povezana s cerkvijo.

Območja Schwarzenburga, Emmenthala, Berna in Burgdorfa, kjer so se pozneje pojavili bernci v bolj ali manj današnji podobi, so pretežno sodila med cerkvena posestva. V obdobju osamosvajanja od Svetega rimskega cesarstva in od Habsburžanov v 14. stoletju je cerkev izgubila prej absolutno oblast, pa tudi največja posestva.

Ljudje, ki so živeli na prej cerkvenih ozemljih, so podedovali boljšo, bolje obdelano in bogatejšo zemljo, skupaj z zemljo pa tudi pse, ki so jih imeli gospodarji na nekdaj cerkvenih posestvih. Reformacija je pozneje, v šestnajstem stoletju, sprožila dolgo in krvavo državljansko vojno, ki se je končala s pogajanji in neodvisnostjo kantonov. Evropa je priznala neodvisnost Švice od Svetega rimskega cesarstva šele sredi 17. stoletja.

Ker ni bilo več vojske, ki bi jih branila, kot je prej cerkvene gospodarje, so kmetje domnevno začeli z bolj resno selekcijo podedovanih psov, ki so jih branili pred potujočimi reveži in predvsem pred nekoč dobro plačanimi vojaki. Ti niso imeli več dela, strehe nad glavo in kruha, zato so se klatili naokrog in ropali. Prejšnji delavci na posestvih in pri čredah cerkvene in posvetne gospode so med tektonskimi spremembami postajali skrbniki, naposled tudi lastniki. Pes jim je služil za marsikaj – od čuvaja do prevoznika mleka namesto konja.

Dürrbachler se predstavi na razstavi

Pes, ki danes nosi ime bernski planšarski pes, je doživel razcvet skupaj z mlekarstvom, sirarstvom in predvsem z razdelitvijo zemlje med kmete. Takoj po največjem razcvetu pa je doživel trd padec na realna tla, industrializacija je odrinila vse. Še nekaj časa pa je moralo miniti, da se je za pse, ki so delali pri kmetih, začela zanimati mestna gospoda. Tudi švicarska kinologija se je začela z meščanstvom, podobno kot drugje po svetu in najprej v Angliji, ki je zibelka kinologije.

Pri vzgoji in šolanju ta pes ne prenese grobosti. Vse, kar z njim počnemo, bo naredil z veseljem, če ga bomo primerno motivirali in spregledali njegove napake. Velika pasma precej pozno odraste – pri dveh letih in pol – zato je ves ta čas namenjen vzgoji. Mala šola je zelo priporočljiva!

Avtohtonega prednika bernskega kmečkega psa so po začetkih industrializacije odrinili na stran. Premožnejši ljudje so se odločali za bolj stasite bernardince, ki jih je spremljala zgodba o prelazu in reševanju ljudi izpod plazov, zraven pa še podobice s sodčkom pod brado. Takih sodčkov pravi bernardinci pri menihih na Svetem Bernardu v resnici nikoli niso imeli.

Prednike berncev so v tistih časih po nekaterih podatkih tudi prevečkrat križali z novo skovano nemško pasmo leonberžan. Še zdaj znanega, vendar ne zelo razširjenega velikana so Nemci tako rekoč alkimistično ustvarili s križanji. Že takrat so se v Švici menda pojavila tudi prva križanja berncev z novofundlandci. Taka križanja so bila bolj načrtna šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba pasmo še enkrat reševati pred pozabo. Berncev je bilo v času po drugi vojni vedno manj, bili so pred izginotjem. Novofundlandec je priskočil na pomoč, da so pasmo rešili izginotja.

Kdo ve, ali bi bernci sploh dočakali prvo in drugo svetovno vojno, če leta 1899 ne bi ustanovili prvega švicarskega kinološkega združenja, ki so mu dali ime Berna. Tri leta pozneje so organizirali prvo veliko razstavo, kamor so pripeljali 320 psov vseh vrst in pasem. Takrat so iz Dürrbacha, vasi v bernskem kantonu, prvič pripeljali pokazat svoje kmečke pse. Kot so zapisali v lokalnem časniku, je bil pes, imenovan dürrbachler, v svojem okrožju prav tako pomemben, kakor je bil appenzeller v kantonu Appenzell. Dve leti pozneje je gostilničar Fritz Probst razstavil že šest skrbno izbranih dürrbahlerjev.

Profesor Albert Heim je rešil švicarske pasme

V kritičnem času za pasmo, ki je takrat še ni bilo, je stopil na oder profesor Albert Heim iz züriškega inštituta za geologijo. Vzrejal je novofundlandce, bil je velik poznavalec psov. Kmečkih psov iz bernskega okrožja pa sploh ni poznal, saj v mestih takih psov ni bilo. Navdušil se je zanje in poskrbel, da so postali pasma. Še preden je spodbudil ustvarjanje pasme in izpeljal resno in strogo selekcijo, je prepričal vzreditelje, da njihovi psi ne smejo imeti topih gobcev, kar je takrat postajalo moda. Kriva so bila verjetno namerna, vendar ne zabeležena križanja.

Leta 1907 so ustanovili prvi pasemski klub. Profesor Heim je kot sodnik predstavil 22 izbranih primerkov, ki so pomenili osnovo za razvoj pasme. Še poldrugo desetletje se je potem oče švicarske kinologije trudil poenotiti bernske pse. Težave je imel zlasti z opaznimi razlikami v velikosti psov. V različnih delih Švice so si bili ti psi med seboj sicer podobni na prvi pogled, vendar so bili eni precej majhni, drugi pa ogromni.

Heimu je leta 1913 tudi uspelo prepričati vzreditelje, da so sprejeli ime bernski planšarski pes, saj kraja Dürrbach niti v Švici niso poznali. Ko se je standard ustalil, je bernski planšarski pes dokaj hitro zavzel Švico in svet. Precej dolgo je veljalo, da več velja, če sta pes in psica na zgornji meji standarda (pes: 70 cm, psica: 66 cm). Zadnje čase se Švicarji vračajo k prvotnim psom, idealna spet postaja spodnja meja (pes: 64–66 cm pes, psica: 58–60 cm).

V Sloveniji bernce poznamo že tri desetletja

Dandanes se nam morda zdi, da so naši bernski planšarji pri nas in po vsem svetu razširjeni že stoletja, pa ni tako. Iz domačih krajev so se po svetu razširili po svetu šele po drugi svetovni vojni.

V času preboja v svet bernski planšarski pes v resnici ni bil več čuvaj posestev in vlečni pes na kmečkih posestvih v hribih in dolinah nad Bernom. Z velikimi koraki so postajali družinski psi, kar so še danes. Stara kmečka dela, vožnja vozička in podobno, ob katerih so se njihovi predniki razvijali stoletja, zdaj sodijo predvsem med folklorne naloge in so pomembni za popularizacijo pasme, pa tudi turistična vaba so v tistih krajih.

V Nemčiji so sicer poznali starega, pravega kmečkega bernca že prav v prvih letih razvoja pasme, na začetku dvajsetega stoletja. Leta 1911 so imeli Nemci tudi prvo svojo vzrediteljico. Modernega, povojnega bernca, kot ga poznamo dandanes, so tudi Nemci dobili približno takrat kot v Franciji, ki je tudi bližnja soseda Švice. Bilo je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Šele takrat se je začel preboj pasme po vsem svetu.

Pasji športi so za bernca razmeroma velik zalogaj: vse je odvisno od njegove konstitucije. Lažji in tisti nežnejše konstitucije bodo morda uspešni pri agilityju, celo pri reševalcih, vendar je dolgoročno gledano bolje, da se odločimo za manj težavne športne discipline. Če smo naklonjeni tekmovanju, potem morda pride v poštev rally obedience (RO). To je športna disciplina, kjer vodniki in psi na progi, ki jo vnaprej pripravi sodnik, opravljajo predpisane, med seboj povezane naloge. Bernci pa so se odlično izkazali kot terapevtski psi. Navsezadnje je bil prvi šolani terapevtski pes pri nas bernski planšarski pes; tudi zdaj jih deluje več v različnih društvih za terapijo s pomočjo živali.

Prve tri bernske planšarske psičke je v Slovenijo leta 1987 pripeljal vzreditelj Blaž Supej iz Maribora in s tem začel pohod te čudovite pasme pri nas. Bilo je samo tri desetletja po začetku širitve pasme v Evropo in drugam!

O berncih zna veliko povedati Mojca Sajovic, dolgoletna predsednica kluba za bernske planšarje, pogovor z njo si lahko preberete tukaj.

Piše: Tone Hočevar

Bernardinec skozi izkušnje lastnikov: nenadomestljiv

Ko se odločamo, katera pasma bo prava za nas, so izkušnje lastnikov neprecenljive. Tokrat smo o pasmi povprašali lastnike, ki jim družbo dela bernardinec.

Magda Čuk:

»Bernandinka Beruška od Stražcu Hor je bila naš drugi pes in hkrati naš prvi čistokrvni bernardinec. Z nami je bila od leta 2007 do avgusta 2019. Za pasmo sta se navdušila sinova zaradi filmov Beethoven. Ko nam je poginila mešanka Liza, smo takoj začeli iskati novega psa, ker življenje brez psa ni bilo več mogoče. Stopili smo v kontakt z vzrediteljico Jano Krek, ki nam je pomagala, da smo dobili Beruško v zelo kratkem času. Prav vsi v družini smo jo vzljubili že ob prvem srečanju. Bivala je z nami in postala družinski član. Z njo smo hodili tudi v pasjo šolo in na presenečenje vseh je bila med najboljšimi. Letos avgusta je v starosti 12 let in pol umrla. Težko smo prenesli izgubo in seveda takoj vzpostavili stik z vzrediteljem na Češkem, kjer spomladi dobimo novega psa – bernardinca, dolgodlakega, punčko – kako pa. Bernardinec je namreč pes, ki nam ga ne more nadomestiti nobena druga pasma. Dobrovoljnost, prijaznost, vračanje ljubezni in ne nazadnje lepota in mogočnost psa … To so stvari, ki so nas najbolj navdušile. Res je, da je z vsakim psom delo, a stvari, ki nam jih je vsem dala Beruška, se ne dajo ovrednotiti«.

Vinko Kopač:

»Pri nas doma smo vedno imeli psa, želel pa sem si velikega čuvaja, ki bi bil hkrati primeren za družino. Bernardinci so me naravnost očarali s svojim nežnim pogledom, na drugi strani pa z velikostjo in mogočnostjo. Spoznali smo se z vzrediteljico Jano Krek in nestrpno pričakovali, kateri kuža bo prišel k nam. Takoj se nam je usidrala v srce s svojo prikupnostjo. Njen značaj popolnoma ustreza naši družini. Rina je pri nas že štiri leta. Je zelo prijazna, zaupljiva, tudi z drugimi psi se razume zelo dobro. Obožuje krajše sprehode, saj ni ravno pes z neomejeno količino energije. Prinašanja palic ima hitro dovolj in ni ravno najbolj vztrajna, kar pa je značilno za to pasmo. Naredila sva tudi pasjo šolo, da sva se bolje povezala. Otroke naravnost obožuje, a zaradi njene velikosti previdnost ni odveč. Je nepogrešljiv družinski član in je zelo zvesta družini. Ne bi si mogel želeti boljšega psa, kot je naša Rina«.

Iris Westenburger:

»Že kot otroku so mi bili vedno všeč veliki psi. Moji starši so imeli pirenejskega ovčarja, zato mi je bilo od nekdaj popolnoma jasno, da mora biti v mojem življenju prostor za velikega psa. Ta priložnost se je pokazala leta 1999, ko smo kupili svojo hišo; in tako je spomladi leta 2001 k nam prišel prvi bernardinec. To je čudovita pasma. Nadvse ljubeča in zvesta, a hkrati tudi pozorna; predvsem pa vedno išče bližino svoje družine. To je naravnost odličen družinski pes, ki je samozavesten, miren, hkrati pa tudi ponosen. Mislim, da mi nobena druga pasma psov nikoli ne bo prirasla k srcu tako kot prav bernardinec. To je tako poseben pes! Do zdaj je pri nas doma živelo že sedem bernardincev, zato si življenja brez njih sploh ne morem več predstavljati. Moja Tyronica Sreča na vrvici, ki prihaja iz Slovenije, od vzrediteljice Jane Krek, ima zdaj osem let in pol, je zdrava in v odlični formi, saj nikoli doslej ni imela težav z zdravjem. Pravijo, da imajo tisti ljudje, ki se odločijo za bernardinca, vedno bernardinca; v tem je zagotovo veliko resnice.«

Katja Željan (celoten prispevek o pasmi je bil objavljen v reviji Moj pes, december 2019)

Bernardinec

Ste že slišali za Barryja, psa reševalca, ki je živel na začetku 19. stoletja in v gorah rešil več kot 40 človeških življenj, čigar ostanke še danes hranijo v muzeju v Bernu? Barry je bil bernardinec.

Skoraj zagotovo pa poznate prikupnega filmskega junaka Beethovna, ki nas je nasmejal kar v petih istoimenskih komedijah. Tudi Beethoven je bil bernardinec. Gre za eno največjih pasem psov, ki za impozantno zunanjostjo skrivajo zvest, dobrodušen, miren in preudaren značaj.

Bernardinec ima zelo staro poreklo; njegove prednike so namreč pred dvema tisočletjema Rimljani pripeljali v Švico. Nekoč je bila to kratkodlaka napadalna pasma, potomec alpskih mastifov. Stoletja zatem so bernardince že uporabljali za iskanje pogrešanih v snegu. Leta 1049 je namreč sveti Bernard Menthonski na prelazu med Švico in Italijo, na 2469 nadmorskih metrih, ustanovil hospice oziroma zavetišča za potnike. Bernardinci, ki so bili v tistih časih približno tako veliki, kot so danes nemški ovčarji, so poleg iskanja pogrešanih v snegu poskrbeli še za teptanje in prečkanje globokega snega.

Energičen mladiček postane miren odrasel pes

Bernardinec je ena največjih pasem psov: samci v višino zrastejo najmanj 70 in največ 90 centimetrov, samice pa najmanj 65 in največ 80 centimetrov. Samci tehtajo najmanj 80, samice pa najmanj 65 kilogramov. Znani so celo primerki, ki so tehtali več kot 100 kilogramov.

Opravka imamo torej s pravimi pasjimi velikani, ki so izredno močni, a je kljub velikosti njihovo gibanje zelo harmonično. Glede na dolžino dlake ločimo kratkodlakega in dolgodlakega bernardinca. Dlaka je lahko gladka ali rahlo valovita, vendar nikoli skodrana. Osnovna barva dlake je bela, z manjšimi ali večjimi rdečimi polji ali povsem rdeče-rjavim plaščem po hrbtu, lahko pa je tudi rdeče rjav – tigrast. Sprejemljivi sta tudi rjavo rumena in črna barva po telesu. Obvezna je temna in simetrična maska, nujne so bele lise na prsih, šapah, vrhu repa in gobcu. Lise ali madeži na zatilju morajo biti beli.

V mladosti so to živahni mladički, ki se radi igrajo in znajo biti kar temperamentni. Kasneje se umirijo in postanejo mirni psi s stabilnim značajem. Kadar je lastnik poln energije, bodo tudi oni pripravljeni na akcijo. Ko pa se lastnik odloči za počitek, se bodo takoj in brez negodovanja pridružili.

V odraslosti so kar nekoliko lenobni, vseeno pa jim dnevno privoščimo daljši sprehod, na katerem bodo zagotovo uživali. Tako bomo tudi poskrbeli, da ne bodo pretežki, saj lahko še dodatna teža močno obremenjuje njihove kosti in sklepe. Le pri mladičkih pazimo, da omejimo gibanje, saj lahko čezmerna aktivnost poškoduje njihove še rastoče kosti in sklepe.

Pri bernardincu je izjemnega pomena zgodnja socializacija. Psa tako odvadimo skakanja po ljudeh in vlečenja na vrvici, dokler je še obvladljive velikosti. Kasneje bo to velik in močan pes, in če v mladosti ne vzpostavimo spoštljivega odnosa, bomo imeli veliko težav. Bernardinci so inteligentni psi in jih je mogoče naučiti raznolikih povelj. A vedeti moramo, da hitro izgubijo zanimanje in koncentracijo. Zato vzreditelji in lastniki priporočajo pozitivno spodbudo in šolanje skozi več krajših treningov. Večkrat je treba tudi ponoviti ukaze, pa bomo dobili ubogljivega in poslušnega psa.

Najbolj srečni so s svojo družino

Kot pravi vzrediteljica Jana Krek, so bernardinci primerni tudi za zunanje bivanje, saj imajo poddlako, vseeno pa so najbolj srečni, ko so lahko s svojo družino. V stanovanju ali hiši so mirni, večinoma spijo ali ležijo in dejansko ne potrebujejo veliko prostora.

»V tujini ni redkost, da so bernardinci notri in tudi pri nas vedno bolj pogosto vidimo bernardince v hiši. Primerni so tudi za bivanje v mestih, vendar tam težje prenašajo vročino,« meni sogovornica. Kot ugotavlja, se bernardinci zelo lepo prilagodijo svoji družini. »Če je družina aktivna, tudi bernardinec rad pohaja naravi. Odrasli zdravi psi brez težav prehodijo več kot 10 kilometrov, vendar jim tak sprehod prav vsak dan ne bo všeč. Pridružijo se nam tudi v hribih, kjer pa je v poletnih mesecih potrebna previdnost zaradi nevarnosti pregretja. Radi tečejo, nas spremljajo ob kolesu ali rolerjih, lovijo palice, žoge, ali pa samo vohajo naokoli. Če kakšen dan ali teden nimamo časa za daljše sprehode, se zadovoljijo s krajšim sprehodom, pa doma ne bodo zaradi tega nič uničevali. Če jih pustimo pri miru, bodo prespali 23 ur na dan,« je prepričana.

»Bernardinec je primeren za ljudi, ki od psa ne pričakujejo hude poslušnosti, ki ne pričakujejo 24 ur na dan pripravljenosti za delo, ki se ne menijo za kakšno dlako na oblekah ali stanovanju in ki jih ne moti občasna slina na oblekah. Ljudje morajo biti tudi sposobni psa fizično zadržati,« še poudarja. V vročih dneh jih moramo obvezno peljati na sprehod zgodaj zjutraj in pozno zvečer, podnevi pa jim moramo zagotoviti senco, dovolj vode in počitek. Obožujejo zimo, sneg in hladnejši del leta.

Pripravite dovolj prostora in hrane

Bodoči lastniki se morajo po besedah Jane Krek zavedati, da je to velik in težak pes. »V stanovanju je bernardinec miren, saj potrebuje samo prostor za svoje ležišče in bo nadvse srečen. Pri vožnji z običajnim avtomobilom zasede celoten prtljažnik, sploh če ga vozimo v boksu in kar naenkrat zmanjka prostora za vso našo prtljago. Vedeti moramo tudi, da imamo velike težave, če se nam bernardinec poškoduje nekje na sprehodu ali v hribih, saj ga ne moremo nositi,« dodaja. Ker ti psi veliko pojedo, ne preseneča, da so jih včasih lahko imeli samo mesarji in gostilničarji. »Odkar so na trgu briketi, njihova prehrana niti ni tako draga, sploh če jo primerjam s hrano za kakšne srednje velike delovne pasme. Psica ima dovolj 12 do 15 kilogramov kakovostnih briketov na mesec, samec jih potrebuje do 20,« še razloži Krekova.

Katja Željan

Chesapeake bay prinašalec

»Chesapeake bay prinašalec je zdrav, robusten, pameten, hitro učljivi delovni pes, ki ima rad svojo družino in aktivnosti z njo. Takšni psi mi zelo ustrezajo,« pravi Barbara Horvat.

Ta prinašalec je izjemno redka pasmo tako pri nas, kot v Evropi. Zato so se pri Horvatovih maja letos toliko bolj razveselili prvega legla chesapeake bay prinašalcev. Gre za edino ameriško pasmo prinašalca, ki bi lahko bil križanec med novofundlandcem, ameriškimi lovskimi psi, vodnima španjeloma in kodrastim prinašalcem.

Za lastnike z jasnimi cilji in željami

Chessiji, kot chesapeake bay prinašalcem radi pravijo njihovi lastniki, so zelo dobri plavalci in prinašalci iz vode in izredno dobro prenašajo ekstremno nizke temperature vode.

V preteklosti so veljali za dobre lovce na race in gosi ter čuvaje, v zadnjih nekaj desetletjih pa so predvsem zvesti in ljubeznivi družinski ljubljenci. Gre namreč za zelo predano, zvesto, inteligentno in samostojno pasmo. Doma so mirni in ljubeznivi, posebno radi so obkroženi z družino, vendar dobro prenašajo tudi samoto in po naravi niso destruktivni. Zunaj doma so živahni, a nikoli hiperaktivni.

So teritorialni in zelo zaščitniški, previdni, ob neprimerni socializaciji pa lahko celo agresivni, tako do tujcev kot do neznanih psov. »Za začetnike je ta pasma zato primerna le, če imajo dobro izdelane cilje in želje, kaj bodo s psom počeli, zakaj iščejo takega psa in so potem z njim aktivni. Aktiven ne pomeni prehoditi več kilometrov na dan, temveč ustrezno zaposliti pasje možgane. Pasma ni primerna za ostarele, pri katerih že rahel padec povzroča nevarnost, in ne za družine, kjer starši nimajo vzgojenih otrok,« pravi sogovornica.

Osebni arhiv Barbare Horvat

Odlični v vsem, česar se z njimi loti lastnik

Na vprašanje, čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka, odgovarja, da je pri tej pasmi izjemno pomembna zgodnja socializacija, sploh s tujci in malimi živalmi, in samonadzor ob igračkah in hrani. Sicer pa je pasma, kot pravi Horvatova, odlična v vsem, česar se lastnik loti s psom, saj za chesapeake bay prinašalce velja, da, kar ima rad lastnik, imajo tudi oni.

»Seveda s predpogojem, da delamo z njim na psu prijazen način ter ga šolamo s pozitivno motivacijo in brez fizične prisile,« izpostavlja. Dodaja še, da pasma potrebuje več mentalne zaposlitve kot gibanja. »Dnevno zadostujeta že eden do dva prehojena kilometra, potem pa je treba že zaposliti njihove možgane in čez vikend opraviti še kakšen trening za telesno vzdržljivost in mišice, denimo s plavanjem ali tekom,« poudarja Barbara Horvat.

Katja Željan

Dalmatinec skozi izkušnje lastnikov

Ko se odločamo, katera pasma nas bo spremljala skozi življenje, veliko pomenijo izkušnje iz prve roke. Tokrat o dalmatincu …

Andreja Kastelic Hrček (na fotografiji s partnerjem Matejem), veterinarka in lastnica dalmatincev Disca in Zoje:

vir: osebni arhiv Andreje Kastelic Hrček

»Ko sem si izbirala svojega prvega psa, sem imela precej aktivno življenje, zato sem želela bolj športno pasmo. Priznam, tudi pikice so mi bile zelo simpatične. Dalmatinci so kot živo srebro in potrebujejo veliko aktivnosti in igre, kratek sprehod le na vrvici ne pride v poštev. So zelo inteligentni kužki in jih pogosto opisujejo kot trmaste. Ampak preprosto niso psi, ki bi slepo sledili ukazom, temveč ubogajo, če se jim to splača. Po njihovih žilah se pretaka lovska kri, tako da je pobeg v gozd za vonjem srne navadno zelo mamljiv. Dalmatinci potrebujejo svojega človeka ves čas ob sebi, to je pes za v stanovanje in nikakor za v pesjak, vendar so njihove bele ščetinaste dlake, ki izpadajo v ogromnih količinah in se povsod zapičijo, precej nadležne. Mi smo temu prilagodili pohištvo in garderobo. Zgodba 101 Dalmatinec je v ljudeh naredila napačno predstavo o pasmi. To ni otroški kužek, ki bi ga kupili za družbo otrokom, temveč je atletska pasma za ljudi z aktivnim življenjskim slogom v naravi.«

Špela Žibert, lastnica dalmatinca Agent Moon Spirit of Magic:

vir: osebni arhiv Špele Žibert

»Že od malih nog sem ljubiteljica psov. Ko sem dobila svojo prvo dalmatinko, sem se zaljubila v to pasmo, ker mi je pomagala skozi težke čase. Z mano je bila 13 let. Zdaj imam samčka Dooma, ki je zelo poseben dalmatinček. Rad gre povsod z mano. Je zelo poslušen, priden, aktiven in ljubeč, zato mi je ta pasma tako zelo pri srcu. Vse življenje me bo spremljal dalmatinček. So zelo posebni psi in niso za vsakega, ker potrebujejo veliko gibanja in družbe. Midva z Doomom hodiva v hribe, s kolesom, rolerji in uživava v zelo dolgih sprehodih.«

Marta Ajdišek, lastnica dalmatinca Atos Musketeer Spirit of Magic:

vir: osebni arhiv Marte Ajdišek

»Dalmatinca sem si želela že zelo dolgo, saj so me njegove pike naravnost zasvojile. V veliki želji po njem sem dan za dnem brskala in iskala vsepovsod ter tako našla Hano Lozej, ki mi je prodala dalmatinca. Ta kuža je v naš dom prinesel polno energije in nagajivosti. Je zelo aktiven in vedno pripravljen na akcijo. Z Atosom sva se udeležila tudi nekaj razstav in dosegla nekaj lepih rezultatov z odličnimi ocenami. Tako je pred kratkim postal slovenski prvak. Njegova sreča in ljubezen, ki mi jo izkazuje vsak dan ob prihodu domov, sta neprecenljivi. Atos je naš nepogrešljivi družinski član.«

Katja Željan

Korejski jindo (džindo)

Ko sem se odpravljala v Južno Korejo, da bom pazila psičko mešanko s korejsko pasmo jindo, o njej nisem vedela ničesar.

Pravzaprav sem sprejela varovanje prav zato, ker sem hotela spoznati novo pasmo in njene značilnosti. Prvo kar me je zanimalo, je bilo, od kod prihaja ta pasma in koliko časa je že prisotna v južni Koreji.

Uradna zgodovina jinda je predmet razprave, saj ni pisnega vira o začetku pasme. Večina strokovnjakov se strinja, da je bila pasma na otoku Jindo prisotna že več stoletij. Nekateri trdijo, da so njihovi predniki na otoku sobivali z volkovi in da so jindi njihovi potomci. Najbolj priljubljena razlaga o začetku pasme je, da gre za potomce mongolskih psov, ki so jih na korejski polotok prinesli Mongoli v času zavojevanj leta 1270. Danes se vsi prebivalci otoka Jindo ob južnozahodni obali korejskega polotoka ukvarjajo z vzrejo psov, ki so jih nekoč vzgajali za lov na miši, fazane in divjad. Jindo psi so registrirani kot avtohtona pasma korejskega polotoka. Njihova vzreja je strogo nadzorovana in vsak čistokrven mladič s poreklom ima mikročip, da se lahko sledi njegovemu pedigreju.

Značaj

Jindo je atletska pasma, ki potrebuje dolge sprehode, veliko intelektualne stimulacije, potrpljenje pri vzgoji in doslednost. Jindo bo z lastnikom vzpostavil odnos, ki bo temeljil na zaupanju in spoštovanju. Pasma je primerna za aktivne ljudi in družine, ki imajo dovolj časa, da se ukvarjajo s svojim novim članom, saj ne prenašajo samote in so zelo radi v središču družinskega življenja. Jindo je izredno zvest lastniku, učljiv in inteligenten pes. Ker so izredno inteligentni psi, zahtevajo spoštovanje, preden neomejeno zaupajo svojim lastnikom. V zgodnjem obdobju učenja bo jindo pogosto trmast in zato zahtevajo strpnost in vztrajnost. Učijo se zlahka in naučijo se tudi najbolj zapletenih trikov.

Jindo je zelo čist pes in se obnaša podobno kot mačka, očisti se namreč sam. Psička, na katero sem pazila, se je po vsakem sprehodu cela prelizala in me je spominjala prej na mačko kot na psa. Prav zaradi teh nagnjenj k čistosti je jindo pasma, primerna za notranje življenje. Ker pa je načeloma to pes, ki je nezaupljiv do novih ljudi, je jindo tudi zelo dober pes čuvaj in ne preseneča, da so redni sodelavci južnokorejske vojske. Jindo psi imajo vedno naostrena ušesa in radovedne oči, poštar pa ne bo varen pred njimi, saj imajo zelo močne zadnje tace in z lahkoto preskočijo ograje, ki so visoke 60 in več cm. Moja psička me je tako večkrat spravila v zadrego, ker je na povodcu preskočila ograjo in me pustila na drugi strani.
Obstaja legenda, da je trem jindom nekoč uspelo ubiti sibirskega tigra. Gre za izjemne lovske pse, ki imajo izrazit naravni lovski nagon, zato je sprehod v naravi lahko naporen. Če jindo ni pravilno šolan, bo na sprehodu v gozdu pobegnil takoj, ko bo zavohal plen in ne boste ga priklicali nazaj, dokler ne bo imel za vas darila. In lahko ste prepričani, da bo ujel zajca, fazana ali kaj večjega.

Zvestoba do groba

V Južni Koreji je poznana prikupna zgodba o jindu z imenom Baekgu, ki ga je lastnica zaradi ostarelosti leta 1991 prodala novim lastnikom v skoraj 200 km oddaljeno mesto. Sedem mesecev kasneje se je psička, sestradana in oslabela, vrnila k prvotni lastnici in ostala z njo do svoje smrti. Zgodba je v Južni Koreji tako priljubljena, da so po njej posneli risani film, dokumentarec in izdali strip, na otoku Jindo pa ima Baekgu tudi svoj spomenik.

Prav ta lastnost, da se tako zelo naveže na lastnika, je ena izmed najbolj karakterističnih lastnosti te pasme. Zato jinda ne bi smeli pogosto pustiti samega, saj je to družabna pasma, ki bo postala osamljena, zdolgočasena in celo depresivna, če ne bo imela stika z lastniki. Zgodnja izpostavljenost drugim hišnim ljubljenčkom, tujcem, otrokom in mačkam je ključnega pomena za družbeni razvoj jinda. Psi imajo namreč močan zaščitni nagon in lahko postanejo agresivni do neznancev in drugih živali, če se ne socializirajo pravilno.

Nacionalni simbol

Jindo je rad doma, v notranjih prostorih, zelo pogosto se ugnezdi na udobnem kavču ali postelji. Tako je tudi vedno v bližini ljudi, ki jih obožuje. Ni rad sam in bo postal destruktiven, zlasti kot mladič s preobilico energije. Tako je jindo pogosto napačno razumljen in mnogi pristanejo v zavetišču. V Južni Koreji je pasma sicer izredno čislana, razglašena za korejski nacionalni simbol #53 in raziskovanju te pasme je posvečena raziskovalna ustanova na otoku Jindo. Leta 1988 je skupina jindo psov sodelovala tudi pri otvoritveni slovesnosti Olimpijskih iger v Seulu. Kot državni zaklad so zaščiteni z Zakonom o varstvu kulturnih dobrin, ampak še vedno se najde precej jindov, zlasti tistih, ki ne ustrezajo strogim pogojem za čistokrvnost, zapuščenih na cestah in prepuščenih samem sebi.

Brez plavanja!

Jindi se bojijo vode, zato jih bo težko pripraviti k plavanju; še v deževnem vremenu so raje doma, kot da bi šli na sprehod. Tudi na obali bo jindo zelo nezaupljiv do morja in bo raje na plaži kot v vodi. Jindo bo lastniku, ki mu zaupa, dovolil, da ga umije, ampak z veliko muko. Tako Jinda ni treba pogosto kopati, je pa primerno, da se ga redno krtači, saj ima gosto spodnjo dlako, ki jo menja dvakrat leto. Jindu se priznava šest različnih barv dlake – rjava, rdeča, tigrasta, siva, črna in najbolj poznana bela barva dlake, ki je zelo gosta in izredno mehka.

Zakaj bi si izbrala psa pasme jindo?

Jindo pasma se mi je priljubila, ker gre za inteligentnega psa, zvestega lastniku in ker je zelo rad v bližini človeka. Nemalokrat se je zgodilo, da mi je psička sledila iz sobe v sobo, najbolj vesela pa je bila, ko sva bili zunaj na sprehodu, sami, brez drugih ljudi ali psov. Jindo je na splošno ljubeča in nežna pasma, ki pa je nezaupljiva do neznancev in izredno navezana na lastnika.
Ta inteligentni lovski pes je zelo primeren za agility in učenje vseh vrst trikov. Uči se rad in ukaze si zapomni zelo hitro. Domnevno jindo prepozna do 250 različnih ukazov, ampak se jih bo naučil le, če boste vztrajni in občasno bolj trmasti kot vaš pes. Jindo je namreč zelo trmast in učenje mora spremljati obilica pohvale in priboljškov. Mali jindo potrebuje izkušenega lastnika, ki ga bo znal motivirati in si bo prislužil njegovo spoštovanje. Jindo namreč presodi, komu bo zaupal in komu ne. Četudi si zapomni vse ukaze, se nemalokrat zgodi, da jih bo preslišal in se odločil po svoje. Najraje ima enega samega lastnika in ni najboljši pes za družine, ki imajo več kot enega psa, saj je po naravi zelo dominanten.
Čeprav gre za zahtevno pasmo, ki potrebuje spoštovanje, potrpežljivost pri učenju in obilico inteligentne in fizične stimulacije, so navezanost jinda na človeka, njegov ljubeč pogled in predanost vredni dodatnega truda.

Tanja Tolar