Kontinentalni buldog

Kontinentalni buldog je zagotovo ena najmlajših pasem v Evropi in svetu, ki je začela nastajati v Švici, leta 2004 pa jo je kot prva priznala tamkajšnja kinološka zveza.

Do danes so to storile še Nemčija, Francija, Češka in Estonija, na uradno priznanje pri Mednarodni kinološki zvezi pa še čaka. Kljub temu smo v Sloveniji dobili že dve rodovniški legli kontinentalnih buldogov, ustanovljen pa je tudi že Klub kontinentalnih buldogov.

foto: Petra Javornik

Kontinentalnega buldoga je začela ustvarjati švicarska vzrediteljica angleških buldogov Imelda Angehrn. Z angleškimi buldogi, ki jih je vzrejala od leta 1966, je imela namreč veliko zdravstvenih težav, zato se je odločila, da naredi novo pasmo buldoga. Spoznala je, mora križati angleškega buldoga z drugo pasmo, če želi zdravega buldoga. Odločila se je za staroangleškega buldoga, ki ima v primerjavi z angleškim buldogom bolj športno in lažjo telesno zgradbo, daljši gobček z manj gubami in manjšim predugrizom ter dolg rep. S križanjem teh dveh pasem je nastala nova – kontinentalni buldog. Konec lanskega leta so drugo slovensko leglo rodovniških kontinentalnih buldogov pozdravili na Štajerskem, zato smo za nekaj informacij o tej mladi, redki in pri nas zelo slabo poznani pasmi zaprosili vzrediteljico Petro Javornik.

foto: Petra Javornik

Močan, a okreten in vzdržljiv

»Kontinentalni buldog je kratkodlak, atletsko grajen, srednje velik pes. Kljub svoji močni telesni zgradbi je okreten in vzdržljiv. Njegova plečna višina se giblje med 40 in 46 centimetri, tehta pa med 22 in 30 kilogrami. Njegova dlaka je kratka, zato je negovanje zelo preprosto. Dovoljene so vse barve, obvezen je le črn smrček. Glava je močna, gube niso pretirano izražene. Dovoljen je predugriz do 10 milimetrov, zaželen pa je čim manjši. Rep je močan in raven,« je pasmo na kratko predstavila sogovornica. Značaj kontinentalnega buldoga opisuje kot ljubeč, sicer pa je ta pes inteligenten in samozavesten. »Doma je miren, zunaj razigran in živahen. Obožuje otroke in igro z njimi,« ugotavlja vzrediteljica.

foto: Petra Javornik (osebni arhiv)

In zakaj se je odločila prav za to pasmo? »Z možem sva od nekdaj pasjeljubca in vedno sva imela psa. Najina prva psička je bila bordojska doga, ki je kljub mnogim zdravstvenim težavam dočakala 12 let. In ker si življenja brez psa v družini enostavno ne znamo predstavljati, smo iskali pasmo, ki bi bila bolj priročna in s čim manj zdravstvenimi težavami. Vedno so nam bili všeč buldogi – tako po videzu kot po značaju. Iskali smo kar nekaj časa in izbira prave pasme je bila velik projekt. Potem pa sem videla oddajo, v kateri je svojo psičko Roxy predstavil Robert Pečnik – Pečo. In to je bila tista pika na i. Naša prva psička je Mecklen-Bulls Juma. Z možem sva jo šla iskat za valentinovo leta 2015. Peljala sva se skoraj 1400 kilometrov v eno smer. Ker je imela Juma zelo dober potencial za vzrejo, naju je Jumin vzreditelj že takrat vprašal, ali bi imeli mladičke. Hitro smo spoznali, da je to prava pasma za našo družino. Juma je imela odličen občutek za otroke, bila je igriva, ljubeča, učljiva in včasih ljubko trmasta,« pove Petra Javornik.

foto: Petra Javornik

Ko en pes ni več dovolj …

Spomladi 2016 so odšli z Jumo na vzrejni pregled v Švico, ki je bil zelo zahteven in podroben. »Preverjajo tako videz kot poslušnost in socializacijo psa. Juma je opravila vse z odliko. Tam sva spoznala tudi gospo Imeldo Angehrn, ki je vodila vzrejni pregled. Nad Jumo je bila navdušena in ponudila nama je vso svojo pomoč in informacije ter pomoč švicarskega kluba. Tam sva spoznala tudi vzrediteljico naše druge psičke Myilusion Beverly. Maja 2016 smo bili v Švici na klubski razstavi kontinentalnih buldogov CBCS, kjer je Juma dobila oceno odlično in navdušila sodnika, domov pa smo pripeljali še drugo psičko,« razloži Javornikova. Istega leta, okoli božiča, so svojo pasjo družino okrepili še s samčkom Noxom (Quambam Bulli vom Kellergeist). »Prvo leglo smo imeli oktobra 2017 z Jumo. Oče mladičkov je bil Pickwick Illos, čigar lastnica je gospa Angehrn. Drugo leglo smo imeli novembra lani z Beverly in Noxom. Naslednje leglo načrtujemo letos spomladi. Torej je psov iz naših legel v Sloveniji deset, saj je en samček odšel na Hrvaško. Tej številki je treba dodati tri naše pse in še tri druge predstavnike te pasme v Sloveniji,« na naše vprašanje, koliko kontinentalnih buldogov bi lahko našteli pri nas, odgovori vzrediteljica.

Ob slabem vremenu lenarijo na kavču

Po njenem mnenju je pasma primerna tako za začetnike kot za izkušene lastnike. »Psi so zelo učljivi in inteligentni. Je pa pomembno, da se z njimi vse dela s pozitivno motivacijo. Na silo ne bomo dosegli ničesar; znajo pokazati tudi svojo trmo. Potrebujejo redne sprehode in gibanje na prostem. Ob slabem vremenu so raje doma na kavču in lenarijo,« še pove. Dodaja, da se kontinentalni buldogi načeloma dobro razumejo z drugimi psi, je pa to odvisno tudi od vzgoje. So odlični družinski psi, ki obožujejo otroke. »Obiskov se veselijo in so zelo odprti psi,« poudarja sogovornica. In za katere kinološke športe je ta pasma najbolj primerna? »Kontinentalni buldogi so zelo učljivi. Naša Juma je brez težav naredila izpit iz poslušnosti. V Nemčiji jih uporabljajo kot terapevtske pse, šolske pse – psi so namreč med poukom v razredih, otroci pa jih hranijo in skrbijo zanje – ter v domovih za ostarele. Lahko jih treniramo za razne oblike poslušnosti, učijo jih celo trike za filmske oddaje in reklame. So pa zaradi svoje teže manj primerni za agility ali tek ob kolesu,« nam še pove Petra Javornik.

Katja Željan

Angleški seter

Angleški seter sodi med najstarejše pasme, čeprav ji ni lahko določiti vseh zgodovinskih razvojih faz. Med aristokratske pasme sodi po izvoru, tudi med najboljše ptičarje v svojem lovskem obdobju, dandanes pa je predvsem družinski pes.

Pasmo so leta 2012 zaradi upada zanimanja za pasmo uvrstili med ogrožene, v Veliki Britaniji so našteli samo še 234 mladičev. Podobna usoda se je godila tudi v ZDA, vendar jim je tam pasmo uspelo dvigniti in uvrstiti med sto najbolj priljubljenih.

Angleški seter je danes najbolj priljubljen v Italiji, kjer ga še vedno znajo uporabljati lovci, pa tudi na športnih lovskih preizkušnjah je zelo uspešen. Je pa tudi v Italiji opazen upad.

Povprečno predstavniki te pasme živijo so 11 – 12 let, prav nič redki pa niso primerki, ki dočakajo 13 ali celo 15 let. ”Angleški seter je tako lep in prijeten družinski pes, da trenutka kriza gotovo ne pomeni tudi usodnega padca,” je v naši reviji zapisal poznavalec Tone Hočevar.

Foto: michellegraber /Pixabay

Mnenje poznavalke: Marjetka Schneider (psarna Joy of Rob Roy)

Zakaj angleški seter?

S svojo svileno dlako in čudovitim značajem so setri že od nekdaj moja velika ljubezen. Imela sem že irsko seterko Bibo, nato gordonko Zono, sedaj pa angleško seterko Poppy.

Odlike in slabosti?

Angleški seter obožuje svoje ljudi, zna se celo nasmehniti in svojemu človeku celo v spanju prijazno pomahati z repkom. Kot vrlino štejem tudi to, da ne laja veliko, kar hkrati pomeni, da pač ni rojen za čuvaja. Ni kdove kako navdušen jedec in, ko je sit, ne prosjači pri mizi. Rad pa ob večerih s svojim človekom deli kavč. Kakšnih posebnih slabosti pa po mojih izkušnjah nima.

Značaj?

Je prisrčen, privržen, živahen, vse življenje igriv, predvsem dozori šele okoli tretjega leta starosti. Navezan je na svoje ljudi, ki jih po navadi razlikuje tudi po imenu. Do otrok in tujcev je ljubezniv, a ne vsiljiv. Če začuti, da je naletel na človeka, ki psov ne mara ali se jih boji, to začuti in obstane ob skrbniku. Med psi ima svoje prijatelje, do neznancev pa je previden in nikoli napadalen. Ima razvit lovski nagon. Naučiti ga moramo, da ne bo preganjal rac ali kokoši, saj jih ne razlikuje od divjadi.

Za kakšne ljudi je primeren?

Primeren je za ljudi z ljubeznijo do narave, ki imajo radi dolge sprehode. Seveda je najbolje, da imamo hišo z ograjenim vrtom, povsem srečen pa bo tudi v blokovskem stanovanju, če si bomo vzeli dovolj časa za sprehode. Ni primeren za športna tekmovanja, odlično pa se obnese kot terapevtski pes.

Nega kožuha?

Angleški seter nima podlanke in tudi ne kakšnega neprijetnega vonja. Moramo ga redno česati.

Dedne hibe in bolezni?

Zaradi skrbne selekcije je kolčna displazija redka težava. Pri psih s pomanjkanjem pigmenta se lahko pojavi gluhost.

Povzeto po članku Toneta Hočevarja, Moj pes, avgust/september 2017

Rodezijski grebenar

Afričani so od nekdaj imeli svoje pse, tako kot Evropejci in Azijci. Prilagojeni so bili tamkajšnji naravi, tamkajšnjim ljudem in njihovim navadam.

Na jugu afriške celine, v krajih, kamor turist ne zaide, je v oddaljenem grmičastem svetu še dandanes mogoče najti pse, ki imajo na hrbtu greben, dolgo črto iz dlak, ki so obrnjene v nasprotno smer. Eni so veliki in močni, drugi majhni in zanikrni, eni pisani, drugi rjavi ali rumeni. Niso pasemski psi, pač pa predniki ali daljni sorodniki pasme, ki ji kinološki svet pravi rodezijski grebenar.

Rodezijski grebenar, ki so ga v resnici v sedanjo pasmo izoblikovali Angleži, je edina priznana pasma psov z juga Afrike. O njej smo povprašali Ino Rogošić Blagojević in Tomislava Trninića iz psarne Ayaba Kennel.

Zakaj rodezijski grebenar?

Je pes, v katerega se človek zaljubi na prvi pogled. Pri tem ne gre zgolj za njegov zunanji videz, ampak predvsem za njegov značaj. Je pes, ki se mu moramo posvetiti z vsem srcem, kar nam vrača s svojo globoko vdanostjo in navezanostjo. V šali pravijo, da nimamo grebenarja mi, ampak on nas.

Odlike in slabosti pasme?

Rodezijski grebenar vzbuja pozornosti zaradi svoje lepote, fizične moči in svojega posebnega značaja. Ima precej razvit lovski nagon, ki ga lahko s primerno vzgojo brez večjih težav nadziramo – precej lažje kot pri drugih goničih. Za pasmo je značilna izrazita kombinacija inteligence, ostrega čutila za vid in sluh ter nenavadne hitrosti tega razmeroma velikega psa. Njegovo gibanje je elegantno z vtisom neizčrpne moči, hkrati pa je njegov ritmični tek podoben lahkotnemu gibanju mačke ali elegantnemu teku konja. Ohranil je lastnosti goniča, hkrati pa je čudovit človekov spremljevalec in zaščitnik vseh drugih družinskih članov. Zaradi svoje velikosti in moči, ter dejstva, da živi z ljudmi kot član družine, mora imeti stabilno nrav z visoko stopnjo samonadzora, kar je v precejšnji meri odvisno od njegovega skrbnika.

Pravilno vzgojen grebenar bo na sprehodu druge pse le pogledal, ne bo jih izzival, če je le mogoče, se bo sporom izognil, nikoli ne bo napadel prvi. Ne laja brez potrebe, oglasi se le, da opozori na nevarnost. Večino dneva preživi iztegnjen na pragu, še raje v kakšnem fotelju, pripravljen, da bo ukrepal, če bo treba. Do otrok kaže različno stopnjo strpnosti, od ravnodušnosti do velike ljubezni. Rad sodeluje s svojim človekom, a ne prenese prisile in grobega ravnanja. Ob pravilnem ravnanju se zelo hitro uči. Z njim moramo delati dosledno, sicer kaj hitro najde naše šibke točke in dela po svoje. To počne zelo prikrito in premeteno.

Vodljivost in učljivost?

Običajno ga uvrščajo med zahtevnejše pasme. Res je, da moramo k šolanju pristopiti malce drugače kot pri drugih pasmah. Če nečesa ne bo hotel narediti, ga k temu ne bomo mogli prisiliti ne s hrano, ne s kakšno drugo obliko ”podkupovanja”. Je zelo vztrajen in z grobostjo pri njem ne bomo dosegli pokorščine. Marsikdaj pa je dovolj že sprememba intonacije glasu, da bo naredil želeno. Pri delu bomo najuspešnejši, če bo učenje dojemal kot neke vrste igro.

Za kakšne ljudi je primeren?

V njegovi naravi je, da zelo rad poležava na svojem prostoru in porabi le toliko energije, kot je zares nujno. Tudi na razstavah je lahko otopel in se dolgočasi, zelo rad pa živahno teka v naravi. Primeren je za ljudi, ki bodo z njim pripravljeni oditi vsak dan na poldrugo uro dolg sprehod in še na dva krajša sprehoda. Njegov skrbnik mora biti psihično trden in stabilen. Ni pes, ki bi lahko živel v pesjaku, na vrtu ali kjerkoli stran od svojih ljudi. Svojega človeka potrebuje kot zrak, hrano in vodo. Upoštevati moramo tudi, da ima kratko dlako brez podlanke in zato slabo prenaša mraz.

Pasji športi?

Grebenar je razmeroma vsestranski pes – spremljevalec, družabnik, zaščitnik in čuvaj. Uporabljajo ga tudi v policiji. V Kanadi ga uporabljajo kot vodiča slepih. Razmeroma uspešen je v agilityju, obedienceu, nekateri med njimi so tudi odlični sledarski psi. Sicer pa so njegove športne sposobnosti odvisne od individualnih lastnosti posameznega psa in seveda njegovega lastnika.

Negovanje?

Je pes, ki nima neprijetnega vonja, celo takrat ne, ko je njegova dlaka mokra. Dlako si neguje podobno kot mačka – z lizanjem kožuha. Sicer pa je dovolj, da njegovo dlako redno češemo z gumijasto krtačo. Če ni kakšnega posebnega razloga, ne potrebuje kopanja.

Morebitne hibe in bolezni?

Ena od prirojenih hib je tako imenovani dermoidni sinus. Gre za hibo, ki je značilna za to pasmo. Hiba nastane med razvojem zarodka, odkrijemo pa jo lahko takoj po rojstvu. Obstaja več tipov bolezni, hibo pa lahko odpravi veterinar z razmeroma preprostim kirurškim posegom. To ponavadi opravi že vzreditelj. Kot vse pasme z globokim prsnim košem je tudi grebenar nagnjen k zasuku želodca. V zadnjem času vzrejne živali testirajo na degenerativno mielopatijo (obolenje hrbtenjače) in na hemofilijo.

5 najbolj priljubljenih pasem na svetu

Nekatere pasme so iz takšnih ali drugačnih razlogov bolj priljubljene od drugih. Bi znali uganiti, katerih 5 pasem pa je najbolj priljubljenih na svetu?

5. mesto: Beagle

Prikupna pojava in prijazna osebnost sta tisto, kar pri beaglih prepriča največ skrbnikov.

4. mesto: Pudelj

rover.com

Več kot 20 let je držal prvo mesto na lestvicah priljubljenosti v Združenih državah Amerike, pa tudi drugje je pudelj zelo pogosto zastopana pasma. Veljajo za izjemno vdane, prijazne in inteligentne.

3. mesto: Nemški ovčar

vetstreet.com

Dober, če ne najboljši čuvaj, z izjemnimi delovnimi sposobnosti, slovi kot zvest in inteligenten pasji spremljevalec.

2. mesto: Buldog

akc.org

Buldogi z edinstveno pojavo veljajo za prijazne in lenobne – kot taki so ustvarjeni za določene posameznike, ki so v njih našli zveste prijatelje.

  1. mesto: Labradorec
akc.org

Prijazni, zvesti, družinski, nežni, igrivi, cartljivi … kdor je že kdaj bil v stiku s to pasmo, bo vedel, zakaj je labradorec najbolj priljubljen pes na svetu.

Pomeranec (pritlikavi nemški špic)

Špici, ki veljajo v naših evropskih krajih za najstareše med vsemi psi, se vračajo med slovensko pasjo populacije. Spet lajajo, kakor so nekoč …

… le da tokrat ne več s kupa gnoja ali z velikega kmečkega dvorišča, pač pa zdaj lahko tudi iz majhnega mestnega stanovanja.

V sam vrh glede priljubljenosti se med špici v zadnjem času uvršča pomeranec, igračasti špic, ki je bil že desetletja med najbolj priljubljenimi pasmami pri Američanih, pa tudi pri Angležih. Pomeranec je špic kot vsi špici, toda še manjši od najmanjših.

Pasemski klub za pomerance, ki je zapisal in objavil tudi prvi standard, so v Angliji ustanovili leta 1891, kar pomeni, da je pomeranec sodil med najstarejše v Veliki Britaniji priznane pasme. V ZDA so prve pomerance pripeljali leta 1898, pasmo so priznali dve leti kasneje. Ducat let pozneje, leta 1912, sta bila dva pomeranca med preživelimi na Titaniku!

Od trenutka, ko je stara pasma pritlikavih špicev, izoblikovana pri Angležih, dobila mednarodno priznanje, se je razširila, tako rekoč razbohotila po Evropi. V Slovenijo je prva psička prišla iz ZDA. Dandanes pomeranci sodijo med pet najbolj zastopanih pasem v Sloveniji.

Mnenje poznavalke: Tatjana Tutan

Zakaj pomeranec?

Že kar nekaj let pred končno odločitvijo sem jih opazovala, všeč mi je bila predvsem njihova zunanjost. Prej smo imeli dobermana, želela sem imeti majhnega kužka, ki bo šel lahko povsod z mano.

Odlike in slabosti?

Pasmo najbolj odlikuje njen čudoviti videz. Težko ostaneš ravnodušen, ko zagledaš to bogato odlakano, majhnemu medvedku podobno bitje. K temu je treba dodati še njegov prijazen značaj. Slabost je predvsem v tem, da je zaradi majhnosti precej krhek in občutljiv. Povedati moram še, da pomeranci zelo radi lajajo, zato jim nekateri pravijo kar ‘alarmni’ psi. Ker pa so tako majhni, lajež ni pretirano moteč. Sicer pa je vedenje psa odvisno predvsem od vzgoje in seveda od individualnih lastnosti. Pri nas imamo samčka in dve psički in z njimi nimamo nobenih težav.

Značaj?

Je živahen, prijazen, samozavesten, radoveden, zelo se naveže na enega človeka v hiši in temu je vdan. Je rahločuten in bister, zelo rad se uči. Rad ima tudi druge družinske člane, prijazen je do otrok. Do tujcev je ljubezniv, včasih tudi malce plašen in nezaupljiv. Do drugih psov in živali je ponavadi prijazen. Nima razvitega lovskega nagona, je pa izvrsten čuvaj.

Za kakšne ljudi je primeren?

Za vsakogar, tudi za začetnike. Seveda pa to ni psiček, ki bi lahko tekel ob kolesu ali ob kakšnem zelo navdušenem tekaču. Lahko ga imamo tudi v majhnem stanovanju. Čeprav ima dolgo in gosto dlako, ni kuža, ki bi lahko živel na prostem. Rad je v naročju. Odsvetujem ga družinam, ki imajo otroke, mlajše od 10 let. Ker je videti kot plišasta igrača, otroci marsikdaj nimajo pravega občutka in so do njih preveč grobi. Je razmeroma krhek psiček, zaradi grobega ravnanja lahko pride do zlomov kosti ali celo do smrti.

Dedne hibe in bolezni?

Najbolj razširjena bolezen pri pomerancih je takoimenovani BSD (Black Skin Disease). Gre za izpadanje dlake po vsem telesu, vzrok za nastanek bolezni pa ni znan. Pomeranci so pač majhni in malce bolj občutljivi. Pogoste so tudi težave z zobovjem, s srcem, pojavlja se izpah pogačice …

Španski alano (Alano Español, španski buldog)

Te velike in močne pse preprostega videza in s fiziologijo, ki ji ustreza dolgotrajnejši hitri tek ter zadrževanje divjih živali in domače živine, menda nikoli niso vzgajali zaradi videza.

To so bili namreč od nekdaj delovni kmečki psi, ki imajo naravnost izjemno sposobnost okrevanja, tudi ko so poškodovani ali bolni. Poleg tega veljajo za zelo ubogljive pse, saj se gospodarju uklonijo in podredijo, do družine in ljudi, ki jih poznajo, pa so nadvse ljubeči. So zelo zanesljivi, stabilni in zelo malo lajajo, med molosi pa so ena redkih pasem, ki se ne slini in ne smrči.

Po načinu hoje ga primerjajo s panterjem

Španskega alana med hojo velikokrat primerjajo s panterjem: oboji imajo navado držati glavo nizko, rahlo in počasi jo nagibajo na vsako stran, zaradi česar njihova močna pleča še bolj opazimo. Obenem lahko ta pasma psov dlje časa ohrani stanoviten, eleganten in okreten tek. Pri galopiranju so hitri, telo v celoti raztegnejo in skrčijo pri vsakem koraku, oviram pa se izmikajo z neverjetno spretnostjo, zaradi česar dajejo videz, kot da se nikoli ne utrudijo. Barva dlake pri tej pasmi psov, kjer samci v višino dosegajo med 58 in 63 centimetri, samice pa med 55 in 60 centimetri, sicer vključuje rumeno in volčjo sivo, rumenkastorjavo in rdečo (v svetlih ali temnih odtenkih), in sicer z ali brez tigrastih vzorcev (lise) in/ali črno masko. Pri črni in rumenorjavi barvi so tigrasti vzorci vedno prisotni, medtem ko so beli vzorci lahko prisotni le na gobcu, vratu in prsnem košu, spodnjem delu nog, trebuhu in na konici repa; bela barva nikoli ne prevlada. Zanimivo je, da kratka dlaka španskega alana nima vonja in je na dotik kot pliš, zaradi česar nega tega psa resnično ni zahtevna. Odrasel pes sicer tehta med 35 in 40 kilogrami, njegova življenjska doba znaša tudi 14 let in več.

V Sloveniji le enajst predstavnikov te pasme

V naši državi imamo po podatkih vzrediteljice Urške Kladnik iz Brezove Rebri pri Dvoru trenutno le enajst predstavnikov te zelo stare pasme. »S pasmo sem se srečala leta 2011 na konjskem sejmu na Poljskem. Ko sem prišla domov, sem premetala cele kupe knjig in internetnih strani, a sem o tej pasmi našla izjemno malo informacij in še te so bile napisane v španskem jeziku. Po letu dni sem navezala stik z rejcem španskih alanov in se po večurnih pogovorih z njim odločila za nakup svoje prve psice. Po dobrem letu me je obvestil, da je paril eno od svojih psic, od katere lahko pričakujem svojo prvo psičko. Ta se je skotila 9. septembra 2013, rejec pa mi jo je priporočil glede na značaj in na moj stil življenja. Zaupala sem njegovi presoji in priznati moram, da je imel prav,« priznava Urška Kladnik. Novembra 2013 je v njeno življenje tako vstopila psička z imenom Vengo Irana Zattara.

»Od takrat z vsakim dnevom spoznavam čudovite lastnosti te pasme. Januarja 2014 sem se dogovorila še za nakup samca iz Španije, ki sem ga dobila pri zelo znanem rejcu Carlosu del Villarju, in tako je naš moški potomec te pasme z imenom Baracus de Villar del Monte priletel z letalom iz Madrida v Slovenijo,« dodaja sogovornica. Po opravljenih vseh testih, vzrejnih pregledih in registraciji psarne, so 13. marca 2016 dobili prvo leglo teh psov na slovenskih tleh, in sicer dve psički in tri samce. »Zelo vesela sem, da je vseh pet našlo lastnike v Sloveniji,« poudarja Urška Kladnik. V lanskem septembru so dobili še leglo štirih samcev, kar z drugimi besedami pomeni, da imamo v naši državi trenutno tri psice in osem samcev španskega alana.

Obožujejo delo in veliko svobode

»Ta pasma je bila ljubezen na prvi pogled in kot ugotavljam tudi pravilna odločitev. Pes ima samo dobre lastnosti: je izredno ubogljiv, hitro učljiv, prijazen do ljudi in vseh drugih živali. Obenem je resnično zelo potrpežljiv do otrok, ki jim je zvesti spremljevalec na vsakem koraku in se do njih velikokrat obnaša kot varuška,« pravi Urška Kladnik. Po njenem mnenju je ta pasma primerna za vsakogar, tudi za začetnike. »To so delovni psi, ki obožujejo delo in veliko svobode. Lastniki se morajo zavedati, da ta pes potrebuje veliko gibanja in da ima zelo rad človeško družbo, predvsem otroke. Španskega alana bi priporočila aktivnim ljudem, ki se radi gibajo v naravi, ljudem na kmetiji pa so ti psi pri zganjanju goveda nepogrešljivi. Prav tako bi to pasmo psov priporočila družinam z otroki, saj lahko v tem psu najdejo resničnega zaveznika in brezpogojno ljubezen z veliko mero potrpežljivosti«.

Kladnikova opozarja, da je pri socializaciji te pasme treba paziti na to, da ima ob sebi dovolj človeške družbe. »Poleg tega mu je treba jasno pokazati, kje so njegove meje, saj lahko v nasprotnem primeru postane dominanten celo do ljudi, čeprav naj bi se to zgodilo le redko,« izpostavlja.

Španski alano je po njenih besedah primeren za veliko kinoloških športov, saj je zelo učljiv in dober slednik. Ker je izredno hiter in okreten, pa ga bi bilo mogoče uporabiti tudi v agilityju in obrambi. »To so psi, ki za vsako ceno izpolnijo ukaz lastnika in pri tem ignorirajo tudi bolečino. Sicer pa pasma ni podvržena nobeni bolezni in dedni hibi. Tudi ko zbolijo, zelo hitro ozdravijo. Moj pes je pojedel strup za polže, po katerem večina psov pogine, a je ob pomoči veterinarja že isti dan zvečer veselo tekal okoli hiše,« zadovoljno pove lastnica, ki novo leglo te redke pasme – še največ njenih predstavnikov zasledimo v Španiji, okrog 600 – načrtuje spomladi leta 2020.

Katja Željan

Kavalir kralja Karla

Da so ‘kavalirji’ pri nas in tudi drugje v Evropi zadnja leta tako priljubljeni, ne preseneča: poleg ljubkega videza in ljubeče duše lastniki te pasme prisegajo še na njihovo vdanost, nežnost, družabnost, zaupljivost in inteligentnost. Ta majhen, proporcionalno lepo grajen pes s svilnato dlako je obenem nadvse primeren za prvega psa, družine z otroki in starejše ljudi.

Pasma je nastala že v 13. stoletju v Angliji. Ti majhni hišni psi, ki zrastejo od 30 do 35 centimetrov in tehtajo med 5 in 8 kilogrami, so dobili ime po kralju Karlu II., saj so bili njegovi stalni spremljevalci. Kavalirje kralja Karla so v zgodovini upodabljali tudi številni slikarji: če pozorno pogledate portrete evropskih kraljevih družin iz 16. in 17. stoletja, boste na to pasmo največkrat naleteli skupaj z večjimi skupinami otrok ali pa v damskih naročjih.

‘Odtis kraljevega palca’ in mahajoč rep

V kinologiji so priznane štiri barvne kombinacije kavalirjev kralja Karla, in sicer: tricolour – dlaka je bele barve z dobro vidnimi črnimi in manjšimi rjavimi lisami, na glavi in prsih pa ima široko belo črto; ruby – v tem primeru je pes enobarven, kostanjevo-rdeče barve z belo liso na prsih; bleinheim – gre za kombinacijo bele in rjave barve ter black&tan – tu boste našli črne barve z rjavimi prameni na gobcu, nogah, prsih, notranji strani ušes in pod repom, včasih tudi z majhnima belima pikama nad očesoma.

V 19. stoletju je takšne pse rdeče rjave barve vzrejal grof Marlborouški na svojem domu, v Blenheimski palači. Kmalu so postali najbolj priljubljeni psi evropskih dvornih dam. Zelo znana je zgodba o Sari Marlborouški, ki ji je, kadar je bil njen mož na vojnih pohodih, družbo delala psička. Kadar je njeno lastnico zelo skrbelo za moža, je imela navado, da je psički, ki ji je sedela v naročju, pritiskala svoj palec v vrh njene glave. Legenda pravi, da so imeli vsi mladički omenjene psice na glavi rjavo piko, ki jo danes imenujemo ‘odtis kraljevega palca’ in je zelo priljubljena in zaželena pri psih blenheim barve.

Kadar je njeno lastnico zelo skrbelo za moža, je imela navado, da je psički, ki ji je sedela v naročju, pritiskala svoj palec v vrh njene glave.

Sicer pa je k prepoznavnim znakom te pasme treba dodati še velike, okrogle in temne oči, visoko nastavljena povešena ušesa, rahlo zaobljeno glavo z nežnim in nadvse prikupnim izrazom, temen smrček, nadvse mehko dlako in elegantno, aristokratsko podobo.

Prijeten prijatelj, ki je vedno dobre volje

Številni lastniki teh psov pasmo opisujejo kot nadvse prijetnega in prilagodljivega prijatelja, ki je vedno dobre volje. Kavalirji niso skoraj nikoli nervozni in agresivni ter zelo uživajo v družbi majhnih otrok in drugih hišnih ljubljencev, kar je za majhne pasme psov prava redkost. Kljub svoji majhnosti in nežnemu videzu veljajo za izredno pogumne in radožive. So prilagodljivi, potrpežljivi, zelo inteligentni in tudi vodljivi.

Po naravi je ta pes vedno pripravljen ustreči lastniku, zaradi česar ga je izredno lahko šolati, če poznamo osnovne karakteristike pasme. Dobro se odziva na vaje poslušnosti ter ima močno razvita vid in voh, zato ga nekateri uporabljajo tudi kot pomočnika pri lovu na prostem in v različnih kinoloških športih. Je radoveden, zelo rad vohlja in raziskuje svojo okolico. Kot zanimivost velja omeniti, da so kavalirji včasih kot mačke. Radi posedajo po razglednih mestih, se sami očistijo, nekateri celo ulovijo metulje ali ptiče v nizkem letu. O vsem tem priča njegova daljna preteklost, ko so ga uporabljali še kot lovskega psa.

Kavalirji niso skoraj nikoli nervozni in agresivni ter zelo uživajo v družbi majhnih otrok in drugih hišnih ljubljencev, kar je za majhne pasme psov prava redkost.

Nega in prehrana

Nega kavalirjev ni zahtevna, treba pa je poskrbeti za redno česanje, da se ne naredijo vozli. Že česanje trikrat na teden zadostuje, da preprečimo najhujše, medtem ko vsakodnevno česanje zmanjša možnost, da bi odmrla dlaka odpadala po stanovanju. Če se odločite za vsakodnevno česanje, vam bo to opravilo vzelo največ dve minuti. Za kopanje vzreditelji priporočajo kakovostne šampone, saj lahko v nasprotnem primeru hitro pride do reakcije na koži oziroma suhe dlake. Pozorno je treba spremljati tudi ušesa, saj so močno odlakana in se zaradi tega bolj slabo zračijo. Posledično lahko pride do vnetja.

Dedne hibe in bolezni

Povprečna življenjska doba kavalirjev je od 9 do 14 let. Najbolj pogosti bolezni, ki pestita to pasmo psov, sta okvara mitralne zaklopke in siringomielija. Obe bolezni veljata kot progresivni, kar pomeni, da se s časom napredujeta. Diagnozo »okvara mitralne zaklopke« postavi veterinar kardiolog s poslušanjem in ultrazvokom srca, kjer lahko natančno pregleda zaklopke in oceni morebitno puščanje. Ko bolezen napreduje, veterinar kardiolog prepiše terapijo, ki pa bolezni ne pozdravi, ampak le lajša simptome. Zadnje študije kažejo, da uvajanje terapije pred pojavom prvih vidnih znakov lahko pomakne začetek bolezni za dve do tri leta.

Najbolj pogosti bolezni, ki pestita to pasmo psov, sta okvara mitralne zaklopke in siringomielija.

Druga bolezen je Mihorkova siringomielija. Gre za povečan pritisk v hrbtenjači v centralnem kanalu, ki povzroči nastanek votlinic (siringov), kjer se nabira tekočina, ki pritiska na živce. Prvi simptomi se pri približno polovici kavalirjev opazijo v prvem letu starosti, pri ostalih pa do četrtega leta starosti. Najbolj pomemben kliničen znak je bolečina, lahko se pojavijo tudi vedenjske motnje. Po postavitvi diagnoze kuža celo življenje prejema terapijo. Z redkimi izjemami bolezen ni smrtna, zahteva pa stalno spremljanje kliničnih znakov in prilagajanje terapije.

Odnos do družine in okolice

Ti psi so zelo radi v družbi ljudi in živali ter so vedno veseli, kar tudi pokažejo. Kavalirji so idealni psi za otroke, kljub vsemu pa morajo otroci vedeti, kakšen je pravilen odnos do živali. Pasma se dobro razume tudi z drugimi živalmi, le paziti je treba, da ga njegova zaupljiva narava ne pripelje do kakšnega nesporazuma z drugim agresivnim psom, saj potem utegne postati boječ. Prijazni so tudi to tujcev in se jim želijo prikupiti enako kot članom družine, a vseeno njihov prihod najavijo z lajanjem. Ti psi živijo zato, da bi jih imeli ljudje okoli sebe radi in da bi se jim čim bolj prikupili. Zelo so nesrečni, če morajo dalj časa ostati sami.

psarna: Rotti Kingdom

Ker ima pasma kar nekaj bolezni, previdno pri nakupu

Če se odločate za nakup tega simpatičnega in prijetnega psa, velja še posebej opozoriti, da ima pasma kar nekaj bolezni, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Najbolj pogosti sta okvara mitralne zaklopke in siringomielija. Zaradi obeh omenjenih bolezni mednarodno veljavna priporočila vzreje odsvetujejo prvo paritev kavalirjev pred starostjo dveh let in pol. Priporoča se tudi letni pregled pri kardiologu.

avtorica: Katja Željan

Norfolški terier

Vse do leta 1964 je za norfolškega terierja (norfolk terrier) in norviškega terierja (norwich terrier) veljal le en pasemski standard, v okviru katerega sta bili dve različici psov: ena s povešenimi, druga pa s pokončnimi uhlji.

Sodniki so na razstavah po navadi dajali prednost različici z dvignjenimi uhlji in to je bil bržkone poglavitni razlog, da sta nastali dve pasmi.

Norfolški terier je postal različica s povešenimi uhlji, sicer pa sta po telesni zgradbi obe pasmi, vsaj za laike, povsem enaki. Razlikujejo ju je strokovnjaki, ki menijo, da je norviški terier malce bolj kompaktne gradnje in da ima nekoliko krajše noge. Norfolški terier ima daljši hrbtni del telesa in nekoliko manj masivno telo. Manjša razlika je tudi v barvi dlake: norfolški terier ima večinoma rdečkasto obarvan kožuh, norviški pa ima tudi ”black-tan” (črno-čreslovo) in pšenično barvo kožuha.

Norviški terier (vir fotografije: www.akc.org)
Norfolški terier (vir fotografije: www.akc.org)

Poznavalci pasmi razlikujejo še po vedenjskih lastnostih: norviški terier naj bi bil bolj živahen od norfolškega, ki naj bi bil do okolja malce bolj ravnodušen, umirjen in bolj miroljuben.

Iz prve roke: Skrbnica Breda Lednik o norfolškem terierju

Breda Lednik nam je povedala, da je norfolškega terierja spoznala po srečnem naključju. Ko so se preselili v lastno stanovanjsko hišo in so se njihove maltežani postarali, je bil čas, ko so se odločali za novo pasmo. Želeli so imeti manjšega, bolj robusnega psička, primernega tudi za daljše sprehode. Na razstavi psov je Breda zagledala norfolškega terierja in čeprav ji pasma ni bila poznana, je takoj vedela, da bo to njihov novi pes. V roku treh tednov je od nekdanjega vzreditelja iz Avstrije kupila triletno psičko, nato pa še samčka.

Na videz spominja na prisrčnega mešančka

Norfolški terier je psiček prijetne zunanjosti, ki po videzu spominja na prisrčnega, navihanega mešančka. Prevladujejo psi lisičje barve, nekaj pa jih je tudi črnih po hrbtu. So močne telesne konstitucije, robustni, pa vendar majhne rasti, tehtajo od 6 do 7 kilogramov. Njihova dlaka je trda, odporna proti vsem vremenskim nevšečnostim in se zlahka očisti s krtačo in glavnikom. Ne zahteva posebne nege, ne izpada in nima neprijetnega vonja. Na tri do štiri mesece mora dlako urediti frizer za pse, malce bolj spretni pa se tega lotijo tudi sami.

So močne telesne konstitucije, robustni, pa vendar majhne rasti, tehtajo od 6 do 7 kilogramov.

Vedno vesel

Norfolški terier je vedno vesel, rep nosi pokonci in z njim maha tako močno, da mu zadnji del telesa kar zanaša. Uživa v daljših sprehodih, brez težav preteče tudi deset kilometrov, rad hodi v hribe, plava, se igra z otroki in se sploh odlično počuti, ko se v hiši kaj dogaja. Po drugi strani pa ima zelo rad ljubkovanje, zvečer je prijeten družabnik na kavču.

V Angliji, kjer je ta pasma najbolj razširjena, pravijo, da je od vseh terierjev najmanj trmast in najbolj vodljiv. Lahko ga naučimo različnih trikcev, primeren je za agility. Za priboljške in za hrano je pripravljen narediti vse. Ni pes, ki bi brez potrebe bevskal, zalaja le na tujce, a njegovega oglašanja ni težko umiriti. Rad se druži z drugimi psi, vendar ga moramo že od začetka navajati na primeren odnos z njimi. Je pogumen in če meni, da ga drug pes ogroža, se z njim spopade. Samičke so bolj miroljubne.

Dočaka starost okoli 14 let. Na splošno pasma velja za precej zdravo. ”Moje izkušnje glede zdravja so dobre, naši psi nimajo dednih bolezni in tudi ne posebnih težav z zdravjem. Zelo zahtevna pa je vzreja te psov. Težave so že pri samem parjenju in pri porodu – imeli smo leglo, kjer sta od šestih mladičev preživela le dva,”nam še pove sogovornica.

Avtor: Jože Vidic, dr. vet. med

Mehkodlaki pšenični terier

Pri Ambasadorjih nasmeha, slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali, imajo kužka, katerega pasemsko pripadnost komaj kdo spozna, ko pride obiskat razposajene otroke v vrtec ali se božat s starejšimi stanovalci katerega izmed domov po Sloveniji.

Celo ljubitelji psov ga ne spoznajo prav na hitro. Ana, njegova skrbnica, partnerka v terapevtskem paru, vsakokrat posebej razloži, da je terier, pa ne kateri koli terier. Mehkodlaki pšenični terier je, doma iz Irske. Ni oster, kakor so povečini irski terierji, ne po dlaki in ne po duši. Terier mehke dlake je in blage duše, razloži Ana. Z otroki zna igrati nogomet, starejšim se mirno pusti božati, umirjen je, ko uvidi, da niso vsi razpoloženi za njegove vragolije, prilagodljivi njegovi živahnosti.

Ni oster, kakor so povečini irski terierji, ne po dlaki in ne po duši.

(vir fotografije: akc.org)

Soft coated wheaten terrier, po slovensko mehkodlaki pšenični terier, ki mu zaradi zapletenega dolgega imena ljubitelji in vzreditelji rečejo kar softy ali softi, kar so vzeli iz besede soft (mehko), nima zgodovine, ki bi natančno povedala, katere plemenjake in plemenke katerih pasem ali starih vrst psov so prvi zanesenjaki izbrali za ustvarjanje nove pasme. Pri bolj ali manj mladih pasmah, zlasti pri nemških, vemo tako rekoč vse. Kdo si jih je omislil, kdo je zamisli izpeljal, kako je bilo ime prvemu plemenjaku, zakaj so poudarili nekatere lastnosti in izločili druge, zakaj so prepovedali to ali ono barvo. Pri softiju so se oblikovalci pasme z imeni in priimki pojavili šele sredi dvajsetega stoletja.

Mnenje poznavalca: Lela Hafner

Zakaj mehkodlaki pšenični terier?

V eni od televizijskih oddaj o zapuščenih živalih sem nekoč videla zanemarjenega svetlodlakega psa srednje rasti, bil je mehkodlaki pšenični terier (v nadaljevanju: softi). Ko so ga v zavetišču skopali in uredili, je kuža dobil pravo podobo svoje pasme, ki jo je s svojo živahnostjo, igrivostjo in vztrajnostjo še dopolnil. Navdušil me je, zato sem navezala stik z znano slovensko vzrediteljico softijev Janjo Beg. Že ob prvem obisku v Novem mestu sem spoznala prikupni značaj pasme, izvedela, da jim dlaka skoraj ne izpada, tudi ko je mokra, nima neprijetnega vonja. Odločitev za pasmo je bila lahka. Zdaj imamo pri hiši Jušo in Teso.

Odlike in slabosti pasme?

Posebnost pasme je vsekakor mehka, svilnata dlaka, ki pa zahteva kar nekaj nege, če želimo, da ima naš pes podobo urejenega štirinožnega prijatelja. Ker softiju dlaka ne izpada, je zelo primeren za življenje v hiši. V nekaterih psarnah se pojavlja tudi volnata dlaka, ki ni zaželena in psu daje nekoliko drugačen videz, teže jo je tudi negovati. Poleg dlake pasmo odlikuje brezmejna pripadnost svojemu človeku, ki pa si mora zanj vzeti dovolj časa. Več ko mu daje, več mu kuža vrača. Je radoveden, zvedav, kot pravi terier se rad odziva na gibanja v svoji okolici. Seveda pa lahko dosežemo, da bo na nas pozoren in ga zunanji dražljaji ne bodo zanimali.

(vir fotografije: www.k9rl.com)

Vedenjska slika?

Ime softi ne opredeljuje pasme zgolj po zunanjem videzu in dlaki. Svileno ima tudi dušo, a je po svojem značaju vseeno pravi terier, ki se zna postaviti zase in tudi večjemu od sebe pokazati, kar mu gre. Ker ga lovski nagon rad spravi v tek za gibajočimi se predmeti in bitji, je priporočljivo, da ga imamo v urbanem okolju na povodcu. V osnovi ni napadalen, lahko pa to postane, če kdo preveč sili vanj. Na splošno je zelo poslušen in zelo navezan na vse člane družine, svojemu človeku pa je predan z dušo in srcem. Obožuje igro in veliko gibanja, rad nastavi svoj kožuh za božanje tistim, ki jim zaupa.

In še nekaj. Čudno se bo slišalo, a rad se pogovarja. Najde sto in en način, da opozori nase, da sporoča, kaj si želi. V odnosu do drugih je na začetku zadržan, nezaupljiv, ko pa jih sprejme skrbnik, jih sprejme tudi sam, a ostane ves čas pozoren, če bi bil njegov človek morda ogrožen. Če je bil kot mladič pravilno socializiran, bo njegov odnos tudi do drugih psov in živali pozitiven. Slaba izkušnja se lahko odrazi kot plahost in izzove nezaupljivost. A se najdejo posamezni psi, ki softija, iz meni neznanih vzrokov, preprosto razburijo in jih ne sprejme. Sicer pa je, enako kot pri ljudeh, vse odvisno od značaja posameznega psa. V obdobju odraščanja moramo biti pri vzgoji dosledni, sicer lahko postane svojeglav. Je zelo inteligenten, radoveden, neutruden, delo mu je v veselje, zato je zelo in lahko učljiv.

Pasji športi?

Zelo je primeren za rally obedience, agility in druge športe. Tudi učenje interaktivnih iger, različnih trikcev, iskanje in prinašanje različnih predmetov mu je v veselje.

Za kakšne ljudi je primeren?

Softi je zelo aktiven pes, zato mora imeti fizično in umsko aktivnega skrbnika. Potrebuje veliko gibanja, zato do daljši sprehodi zanj pravilo. Je zelo družaben pes, zelo navezan na svojo družino in primeren za življenje v hiši. Z leti postane ‘scrkljan’ in je zato primeren tudi za starejše ljudi.

(vir fotografije: akc.org)

Negovanje kožuha?

Zaradi daljše in svilene dlake ga je treba na negovanje dlake navajati že kot mladička. Krtačenje mladička je priporočljivo na dva do tri dni, odraslega psa pa vsaj enkrat na teden. Primerni kozmetični pripravki olajšajo česanje in dajo dlaki lesk, pravilno striženje pa poudari vse značilnosti in lepote pasme. Ker nima podlanke, mu dlaka ne izpada, njena struktura je podobna človeškim lasem.

Dedne hibe in bolezni?

Ker ne sodi med takoimenovane komercialne pasme, je softi gensko zelo zdrav. Posebno pozornost je treba nameniti le zobovju. Dednih bolezni je v primerjavi z drugimi priljubljenimi pasmami zanemarljivo malo, a je vseeno prav, da se za mladiča odločimo pri odgovornem vzreditelju.

Parson Russell terier

Malo je pasem, ki bi se skoraj iz nič, na prvi pogled ne čisto poenotenih, ostrih psov, doma v lovskih revirjih, preselile v beli svet in se povzpele med prave zvezde na kinološkem in filmskem nebu, si pridobile na tisoče ljubiteljev, hkrati pa se mimogrede uvrstile med skoraj ogrožene pasme zaradi prevelike priljubljenosti, prave modnosti.

To se je zgodilo kužkom, ki jih je v 19. stoletju ustvaril angleški protestantski duhovnik John Russel.

Stoletje in več pozneje – dolgo so jih imeli v rokah zgolj pravi lovci lovci na britanskem otočju – so se uveljavili v dveh pasmah. Prvi pravijo Parson Russell Terrier, drugi pa Jack Russel Terrier. Vsaka ima svoj pasemski standard, obe pa sta se hitro razširili po vseh celinah zaradi priljubljenosti v filmih, reklamah in nadaljevankah. Povečini sta vseeno ostali v rokah ljudi, ki vedo, kakšni so terierji, marsikdo pa se je vseeno uštel.

www.akc.org

Vsi terierji so po naravi vražički. Razmeroma lahko pa jih je vzgojiti, če so skrbniki dosledni od prvega dne, predvsem pa morajo biti dovolj živahni, da se jim ljubi na dolge, intenzivne sprehode. S terierjem se moramo ukvarjati, sicer je bolje, da si izberemo za družabnika drugo, mirnejšo pasmo. Za živahne ljudi, naj bodo mladi ali starejši, je lahko Russlov terier, pa naj bo Parson ali Jack, idealen družabnik.

V Sloveniji je Russlov, visokonogih parsonov in nizkonogih jackov, že kar precej, po Evropi pa so zelo razširjeni. Največ jih je v skandinavskih državah, veliko na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji in Italiji.

www.akc.org

Mnenje poznavalcev: Metka in Roland Kolenko (Psarna Amromeka)

Zakaj Parson Russell terier?

Želela sva psa, ki bo ustrezal našemu načinu življenja, da bi torej bil aktiven, športen, samozavesten, inteligenten, privržen družini, a tudi tak, ki zna misliti s svojo glavo in malce manjše rasti, da bo šel lahko povsod z nami. Tako smo ”odkrili” Parson Russell terierja (v nadaljevanju: PRT) in k nam je prišla Ammy, naš flegmatik, ki pa se lahko v hipu, ko dobi namig za akcijo, spremeni v pravo malo tempirano bombico. Kmalu se ji je pridružila še Kira, leta 2009 pa smo imeli prvo leglo.

Vedenjske značilnosti?

PRT je pes, ki ti že s pogledom privabi nasmeh na usta. Rad prosjači in nas skuša prelisičiti, rad kaj pospravi z mize, če nismo navzoči. Parsoni se zelo hitro učijo, če seveda v tem vidijo korist. So zelo inteligentni in poleg fizične dejavnosti, potrebujejo tudi dovolj mentalne zaposlitve. Opozoriti pa je treba, da imajo kar nekaj manj zaželenih lastnosti, kot so kopanje lukenj, iskanje vonjev, preganjanje mačk, fazanov in miši. S pravilnim pristopom seveda lahko neželene lastnosti odpravimo. Pri vzgoji moramo biti pazljivi, saj lahko sicer v odnosu do nas zavzamejo vodilni oz. alfa položaj. Pomembno je tudi, da Parsona dovolj zaposlimo. Sicer pa je PRT zelo navezan na svoje ljudi, tudi z odnosom do (nevsiljivih) otrok ni težav. Goste pa ponavadi glasno pozdravi.

www.akc.org

Za kakšne ljudi je primeren?

Ni pasma, ki je primerna za vse ljudi, saj se je z njimi treba izdatno ukvarjati. Potrebuje res veliko zaposlitve, sicer lahko postane svojeglav oz. si bo našel zaposlitev sam. Seveda takšno, ki nam bržkone ne bo všeč. Menim, da Parson ne potrebuje nujno hiše z vrtom oz. dvoriščem, povsem brez težav lahko živi tudi v hiši, moramo pa si seveda vzeti dovolj časa za redne sprehode in mentalno zaposlitev.

Pasji športi?

Primerni so za športno udejstvovanje v agilityju, frizbiju, rally obediencu, coursingu … Pri nas se ukvarjamo predvsem z agilityjem.

www.akc.org

Nega?

Pri parsonih poznamo tri tipe dlak: kratko, ščetinasto in ”broken” dlako, ki je nekako vmes med prvima dvema. Ščetinaste parsone je treba vsaj enkrat na mesec potrimati oz. jim moramo ‘pocufati’ krovno dlako. V knjigah sicer piše, da je treba parsona potrimati od dva do trikrat na leto, a ob tako redkem trimanju naš pes več ne bo podoben parsonu. Vsaj enkrat na teden mu moramo dlako tudi razčesati, pri odstranjevanju podlanke pa je zelo učinkovit poseben glavnik, takoimenovani furminator. Na splošno velja, da kratkodlaki parsoni puščajo več dlake kot ščetinasti.

Dedne hibe in bolezni?

Najpogostejše so bolezni oči (siva mrena, progresivna atrofija mrežnice in primarna luksacija leče), izpah pogačice in gluhost. Za večino dednih bolezni so na voljo testi, ki jih seveda dobri vzreditelji opravijo in za vzrejo uporabljajo le zdrave živali oz. takšne, ki niso nosilke dednih bolezni. V naši psarni so vsi psi gensko testirani. Če ugotovimo kakršnokoli hibo, ki bi škodila potomstvu, takšnega psa oz. psico izločimo iz vzreje.

Tone Hočevar