Katerih naj bi bilo 10 najbolj pametnih pasem

Vsak pes je po svoje pameten, toda nekateri zasedajo lestvico višje kot drugi. Katerih naj bi bilo 10 najbolj pametnih pasem?

Seznam najbolj pametnih pasem so naredili na podlagi dveh kriterijev: kako hitro se predstavniki določenih pasem naučijo novih stvari in kako poslušni so. Da pridejo med najbolj inteligentne pasme, morajo psi izvesti kar 95 % ukazov.

  1. Škotski mejni ovčar (Border Collie)

Odlikujejo jih samostojno razmišljanje, zmožnost reševanja problemov, delavnost, mirnost in še bi lahko naštevali. Najbolj znan predstavnik njihove pasme je kuža Chaser, ki je po imenu poznal kar 1022 igrač.

2. Pudelj

Znani in (pri)ljubljeni zaradi svoje ljubeče narave, inteligence in smisla za humor. Pudlji so mnogo več kot prikupna pričeska.

3. Nemški ovčar

Inteligenten, drzen, zanesljiv, pogumen, odličen čuvaj, pa še bi lahko naštevali. Zato je tudi tako cenjen v vrstah delovnih psov.

4. Zlati prinašalec

So ljubeči in inteligentni, obnesejo se kot psi pomočniki, prav tako v pasjih športih, a najbolje se počutijo ob svoji družini.

5. Doberman

Zvest, poslušen, energičen, inteligenten, ljubeč, nepodkupljiv, plemenit in temperamenten. Vse prej kot napadalen, kar mu neopravičeno velikokrat pripisujejo.

6. Shetlandski ovčar

Igriv, energičen, učljiv, ljubeč in miren, prekrasen spremljevalec, ki uživa v družbi ljudi.

7. Labradorec

Predstavniki ene najbolj priljubljenih pasem na svetu so odlični terapevtski psi in psi pomočniki, imajo veliko energije, skoraj nikoli niso agresivni in imajo izjemen občutek za ljudi.

8. Kontinentalni pritlikavi španjel (papillon/metuljček)

Metuljčki so aktivni, prijazni in izredno uspešni pri treningu.

9. Rotvajler

Prijazen, nežen in ljubeč do svoje družine in prijateljev, ter močan in pogumen, ko je njegovo ‘krdelo’ potrebno braniti.

10. Avstralski govedar

Predstavniki te pasme slovijo kot zaščitniški, nezaupljivi, trmasti, inteligentni, aktivni in neustrašni.

Kavkaški ovčar

Čeprav gre za staro pasmo, so kavkaški ovčarji v Sloveniji resnično redki. Zato je bilo konec letošnjega januarja v psarni Caucasian Soul iz Istre veselje še toliko večje, ko se je skotilo vrhunsko leglo treh samčkov in ene samičke.

Njihova starša sta Destiny in Sabur, prva kavkaška ovčarja, vpisana v slovensko rodovno knjigo, ki sta osvojila naslov veleprvakov Slovenije, mati Destiny pa tudi naslov mednarodne prvakinje. Kavkaške ovčarje smo spoznavali s pomočjo vzrediteljice Klavdije Benčič.

Začetke pasme je po njenih besedah težko določiti, nekateri pa predpostavljajo, da kavkaški ovčarji izhajajo še iz antičnih psov, ki so bili naseljeni od Kavkaškega gorovja do stepskega dela na jugu Rusije. »Razvoj pasme se je prilagajal potrebam lokalnih prebivalcev, zato poznamo več tipov kavkaških ovčarjev, ki so se razvili glede na potrebe in geografske raznolikosti področja. Pasmo so uporabljali za pazenje čred na pašnikih ter domov in imetja njihovih lastnikov pred različnimi plenilci. Močan pečat novodobni selekciji pa je ostal od uporabe pasme v vojaške namene po letu 1920 v tedanji Sovjetski zvezi. Glavni poudarek so takrat dajali fizični moči, neustrašnosti, suverenosti, dobremu vidu, prefinjenemu sluhu in nepremočljivemu kožuhu,« razloži Klavdija Benčič.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Neustrašen in uravnotežen borec

Kot pravi sogovornica, je kavkaški ovčar neustrašen in uravnotežen borec, ki je nezaupljiv do tujcev. »Prav te lastnosti so mu omogočile, da ga čez stoletja priznavajo kot enega najbolj učinkovitih psov čuvajev. Po drugi strani pasma ni najbolj primerna za kinološke športe, saj preprosto nima fizičnih lastnosti, ki so za ta namen zaželene,« priznava. Za pasmo je po njenih besedah poleg stabilnega značaja, uravnoteženega temperamenta in izjemnih čuvajskih lastnosti značilna še racionalna izraba energije, zato potrebuje srednje veliko gibanja, hkrati pa njegova nega ni zahtevna. Kožuh kavkaškega ovčarja je namreč z rednim tedenskim krtačenjem vedno urejen. Pasma načeloma nima veliko zdravstvenih težav, še najbolj pogosta je displazija kolkov. Povprečna življenjska doba kavkaškega ovčarja je od 9 do 12 let.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Kavkaški ovčar vedno ohrani določen odstotek samostojnosti

Benčičeva se je s pasmo srečala pred tridesetimi leti na razstavi psov v Ljubljani. »Ob tej priložnosti me je očaral samec, ki je bil v očeh trinajstletnice ogromen, poleg njegove fizične moči in impozantnosti pa me je očaral odnos, ki ga je imel z lastnikom. Dobila sem občutek, da ju veže nevidna sila in da za sporazumevanje nista potrebovala ničesar več od bežnega pogleda. Slika njunega pogleda je ostala zapisana globoko v mojem spominu, zato sem začela preučevati pasmo, dokler se pred nekaj več kot petimi leti nisem odločila za nakup svoje prve samice,« pravi. Pasma jo je očarala najbolj zaradi svojih prvinskih lastnosti. »Pes vsakodnevno sodeluje z lastnikom, ki ga ne nadvlada s surovo močjo, temveč le s svojim duhom, umom in odnosom, ki ga vzpostavita. Vsak, ki se odloča za to pasmo, se mora zavedati, da je bil kavkaški ovčar vzrejen za samostojno delovanje, ki je neodvisno od človeka, in da vedno ohrani določen odstotek samostojnosti. To predstavlja v današnjem času in urbanem okolju zelo veliko odgovornost, prav zato kavkaški ovčarji niso ravno pogosta pasma v Sloveniji,« meni sogovornica.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Lastnik mora postati vodja krdela

»Lastnik te pasme bi moral imeti kinološko predznanje oziroma izostren čut za delo in razumevanje psov. Pomembno je, da je oseba načelna in odločna, saj mora postati vodja krdela. V nasprotnem primeru kaj hitro zabrede v težave, saj naravno pameten kavkaški ovčar hitro ugotovi, da lahko prevzame vlogo vodje, v tem primeru pa postane sobivanje zelo težko oziroma nemogoče. Z vzgojo oziroma gradnjo odnosa je treba začeti že z mladičkom,« opozarja Klavdija Benčič. Prav tako pasme ne priporoča ljudem, ki niso v dovolj dobri psihofizični kondiciji. Sicer pa je kavkaški ovčar po njenem mnenju velikan z dušo, zato pazi vse, kar mu je zaupano. »Je izjemno inteligenten pes, ki ima rad otroke, bi pa vseeno opozorila, da je pri igri in pri sprehodih otroka s psom potrebna previdnost. Psi so močne in grobe konstitucije, zato se včasih ne zavedajo svoje moči in v igri lahko pretiravajo (predvsem samci). Zato je nujno, da ima psa vedno pod nadzorom odrasla oseba«. Ker kavkaški ovčar svoje poslanstvo jemlje zelo resno, pa je po besedah vzrediteljice za svojega lastnika in tisto, kar mu je zaupano, pripravljen žrtvovati tudi lastno življenje.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Doslednost, delo in znanje za osrečujoč odnos

Karakteristike kavkaškega ovčarja, ki jih potrebuje za učinkovito opravljanje svoje naloge čuvaja, se kažejo v nezaupljivosti do tujcev, neustrašnost in borbenost pa sta lahko v urbanem okolju včasih moteči. »Zato bi na srce bodočim lastnikom te pasme položila, naj dobro razmislijo, zakaj psa potrebujejo, ali imajo prostorske pogoje, ki bodo psu omogočili normalno življenje in razvoj, in naj ne podcenjujejo lastnosti pasme. Mladički resnično spominjajo na plišaste medvedke, ki pa zelo hitro zrastejo in skušajo pridobiti svoj prostor na hierarhični lestvici. Samo z doslednostjo, delom, znanjem in pravilnim pristopom je mogoče vzpostavili odnos, ki bo osrečeval psa in lastnika,« poudarja Benčičeva.

Piše: Katja Željan

9 majhnih pasem za ljudi, ki imajo radi velike pse

Mnogo ljudi obožuje večje pse zaradi njihove energije, atletske konstrukcije in vsestranskosti. Toda velike pasme niso za vsakogar.

Za tiste denimo, ki živijo v izjemno majhnem stanovanju ali ki fizično ne morejo shajati s težkim psom, morda bolj pridejo v poštev manjše pasme. Če je majhen, to ne pomeni, da ne more početi vsega, kar počnejo veliki. Obstajajo manjše pasme, ki imajo vse karakteristike večjih – so aktivni, atletski in ”velikega” duha.

1. Jazbečar

Naj vas kratke noge in dolgo telo ne zavedejo. Jazbečarji imajo ogromno osebnost in v svojih mislih so mnogo večji, kot v resnici. So brez strahu in so izjemno predani, pri samem treningu pa znajo biti malce bolj ”naporni”.

2. Jack Russel Terier

Čeprav se zdi  kot ustvarjen za crkljanje, ne pričakujte kakšnega dolgega ležanja v naročju. Ima neverjetno veliko energije, potrebuje stalno zaposlitev (sicer si jo hitro najde po hiši, po svojem okusu seveda). Kopanje (lukenj) je njegova domena.

3. Shetlanski ovčar

Ste ljubitelji hoje, trekinga, teka? Potem je shetlanski ovčar pravi pes za vas. Blesti tudi v agilityju in ostalih pasjih športih. Sposoben se je naučiti mnogo pasjih trikcev, za učenje pa je ta pasma precej neproblematična.

4. Miniaturni pinč

Miniaturni pinč je drobceno bitje, toda naj vas to ne zavede. Obnaša se, kot da bi imel velikost dinozavra. Aktivna pasma, ki potrebuje redno telovadbo in mentalno stimulacijo – v nasprotnem bo zaposlitev našel v lajanju, kopanju in preganjanju divjih živali.

5. Beagle

Kompaktni pes, ki je odlična izbira za družine z otroki. Kljub svoji majhni konstituciji je v svojem bitu lovec. Ima močno razvit občutek za voh, ključ do lažjega treniranja pa je v tem, da trening naredimo zabaven.

6. Koker španjel

Je ljubeč, nežen in odličen družinski pes, ki potrebuje redno dnevno telovadbo, običajno predstavniki te pasme najbolj obožujejo razne igre.

7. Shiba Inu

Shiba Inu, nacionalni zaklad Japonske je majhen pes z duhovno naravo, ki ima rad prijetne sprehode s svojo družino. Toda če niso pravilno vzgojeni, hitro mislijo, da se svet vrti okrog njih. Imajo pa tudi prav poseben način, da dobijo, kar želijo (z jodlanjem).

8. Bostonski terier

Če hočete pasjega atleta ali nekoga, ki rad poležava na kavču – bostonski terier je pripravljen na oboje – vse dokler je lahko ob svojem skrbniku. Je majhen in zna biti trmast, a zdi se, da ima rad prav vse ljudi.

9. Valižanski ovčar

Ta pasma je znana kot zelo prilagodljiva, lahko se navadi življenja skorajda v vseh okoliščinah, predpogoj pa je dovolj telovadbe. Prijazen nasmeh naj vas ne zavede, občasno ga prevzame simpatična ‘direktorska’ drža.

www.vetstreet.com

Nizozemski ovčar

Nizozemski ovčar je med ljubitelji pasjih športov sicer dokaj poznana pasma, a je vseeno zelo redka, tako v svetu kot v Sloveniji, kjer živi le nekaj predstavnikov te pasme.

Vedno aktiven in pozoren ter inteligenten ovčar je lahko zelo dober ovčarski in pastirski pes, obenem pa je zaradi svoje velikosti, hitrosti in okretnosti odličen tudi pri zelo različnih pasjih športnih.

Pripaden in vedno pozoren

Nizozemski ovčar je zelo pripaden in vedno pozoren, aktiven, samostojen in vztrajen. Ima odličen karakter pastirskega psa in je vedno pripravljen poslušati navodila.


Odlično sodeluje s svojim človekom, a je obenem samostojen, ko se to od njega pričakuje.


Pasmo poznamo v treh različicah dlake. Najbolj pogosti so kratkodlaki nizozemski ovčarji s tigrasto obarvanim kožuhom. Samci so veliki od 57 do 62 centimetrov, samice pa od 55 do 60 centimetrov.

Nizozemski ovčar v Sloveniji

Nizozemski ovčar je zelo redka pasma; tako v Sloveniji kot tudi v svetu. Marsikdo jih zamenja za belgijskega ovčarja, saj sta si po konstituciji zelo podobna. Pogovarjali smo se z Anjo Brumec in Borisom Šefom, ki imata psičko Rino te pasme. Kot pravita, sta v Sloveniji našla samo peščico čistokrvnih nizozemskih ovčarjev in nekaj od njih ni niti iz slovenske vzreje. Pogosto ju ljudje ustavljajo na cesti in sprašujejo, katere pasme je njuna Rina.

Zgodba Anje, Borisa in Nizozemske ovčarke Rine

Odločitev za to pasmo je pri Anji in Borisu padla na podlagi zastavljenega cilja – ta je bil podrejen namenu, da pes v prihodnosti nadomesti Anjino psičko Janis, ki je bila pes pomočnik. Pes je moral imeti vse kvalitete in presegati vse normalne normative, če pogledamo samo tisti strog delovni nagon in naravno inteligenco.

Ob tem je pes moral imeti zdrav značaj, stabilen temperament, občutek za ljudi in družino. Želela sta, da je dovzeten za spremembe okolja in da ima v sebi dovolj obrambnega nagona, da bi lahko obvaroval Anjo v primeru nevarnosti. Vlogo sta igrala tudi primerna velikost in dlaka, da lahko pes potuje v vseh prevoznih sredstvih.


Anja je tudi zelo aktivna in veliko časa preživi v naravi, zato je potrebovala psa atletske postave, ki bi jo lahko spremljal na dolgih sprehodih, kolesu …


»V najini Nizozemski ovčarki Rini, ki je sedaj stara 21 mescev, sva dobila vse to in še več. Poleg izrednega nagona po plenu, ljubezni do dela, hitremu učenju, dovzetnosti za vse novosti, je psička pravi klovn, ki naju razveseljuje vsak dan znova,« pravita Anja in Boris. Posebej poudarita njeno voljo in željo po delu. »Rina potrebuje stimulacijo, igranje, načrtne treninge vseh treh disciplin (midva trenirava po programu IPO – sled, poslušnost, obramba) vsak dan. Kar se tiče same stimulacije, ima ogromno kapaciteto, kar pa se tiče fizične kondicije, pa še več.«

Sogovornika izpostavita še to, da je pasma, ker je tako redka, še vedno zelo zdrava. Njihova dlaka je voskana, zato je zelo odporna na vremenske vplive, in ker je kratka, tudi izpadanja ni veliko. Kopanje se odsvetuje, razen če je to nujno potrebno, česanje pa ni potrebno.

Nizozemski ovčar ni za vsakogar

Boris in Anja nikakor ne bi priporočala te pasme psa samo kot družinskega psa ali za nekoga, ki je v službi 8–10 ur dnevno in se nima časa ukvarjati z njim. »Ni težava v tem, da se pes naveže samo na enega človeka ali kaj podobnega. Nizozemski ovčarji so s pravo socializacijo v prvih mesecih življenja zelo ljubeznivi do vseh ljudi, otrok in živali, vendar, če niso dovolj stimulirani in utrujeni, znajo biti precej naporni. Dajo ti jasno vedeti, da so tam in da potrebujejo pozornost. Ker so zelo socialni, pogrešajo človeško družbo, če so predolgo sami,« pravita.

avtor: Urška Krivec

Francoski buldog

Ljubezniv, prilagodljiv, igriv pes, ki ne laja pretirano in po nepotrebnem, je odličen družinski kužek, saj je zaradi svoje velikosti primeren za potovanja s svojo družino oziroma lastnikom kamorkoli. Odlikuje ga tudi pogumen značaj, hkrati pa ne potrebuje veliko gibanja in nima izrazitega vonja.

To živahno, bistroumno in družabno pasmo psov, ki mora obvezno živeti skupaj z družino v stanovanju ali hiši, velikokrat označujejo kot nadvse primerno za prvega psa, družine z otroki in manj aktivne posameznike. A v resnici so za lastnike francoski buldogi še veliko več: nekateri izpostavljajo komično osebnost tega psa in ga opisujejo kot radovednega, pa vendar nadvse poslušnega psa, ki rad ugaja lastniku, druge očara njihova igrivost, potrpežljivost ter dobro razumevanje z otroki in drugimi živalmi, tretji uživajo v crkljanju in poležavanju z njim, čeprav sočasno priznavajo, da so francoski buldogi praktično že v naslednjem trenutku pripravljeni na akcijo.

Kaj se je zgodilo z repkom?

Ta močni, kratkonogi pes z majhnim telesom ima med 30 in 35 centimetrov plečne višine in tehta med 10 in 15 kilogrami, njegovo življenjsko dobo pa običajno ocenjujejo na 10 do 12 let. Tipičen zanj je top obrazni del lobanje in visoko nošena uhlja. Glava je široka in kratka, na obraznem delu ima gube. Jezik in zobje se ne smejo videti iz zaprtega gobca. Oči so temne, okrogle in rahlo izbočene. Hrbet je širok in mišičast, križec blago padajoč. Dlaka je kratka, mehka in sijoča, njene barve so lahko črna, progasta, jelenje rjava, bela s črnimi lisami, krem, lahko je celo tribarvna.


Resnična posebnost francoskih buldogov je njihov rep, ki je sicer kratek, vendar deluje, kot da bi bil večkrat zlomljen.


Neodvisen mislec, ki ni rad sam doma

Francoski buldog je družaben, prikupen in bistroumen spremljevalec za nešportne ljudi. Zelo rad je del družine, močno se naveže na lastnika. Ti psi niso samo zelo občutljivi na ton vašega glasu, zelo hitro ugotovijo tudi slabo razpoloženje v vaši hiši. Pa vendar ima vsak francoski buldog svojo lastno in edinstveno osebnost: največkrat so neodvisni misleci, inteligentni, z malce nagajivo platjo. Čeprav imajo občasne napade izjemne energije, bodo večino časa raje spali in poležavali. Je zelo pameten pes, ki ga je treba vzgajati z ljubeznijo.


Ni posebno podredljiv, njegov izraz obraza pa naj bi bil še posebej zgovoren.


Nega in prehrana

Kot pasma je precej nezahteven, važno je le, da je v tesnem stiku s svojim lastnikom oziroma svojo družino, da živi z njimi v stanovanju ali hiši. Za vzdrževanje dlake zadostuje redno krtačenje z gumijasto rokavico za ščetkanje in kopel največ enkrat na mesec, še bolje na dva meseca. Paziti je treba, da redno očistimo tudi kožo pod gubami, kjer se nabere in zadrži največ nečistoče, da ne bi prišlo do nepotrebnega kožnega vnetja. Priporočljivo je tudi redno krajšanje krempljev.

Dedne hibe in bolezni

Francoski buldog spada med t. i. brachiocefalične pasme. To povzroča veliko težav pri dihanju, saj njihov dihalni trakt ne omogoča prostega pretoka zraka v in iz pljuč. «Brahicefalni respiratorni sindrom prizadene različna področja dihalne poti. Takšni psi imajo zelo ozke nosnice, podolgovato mehko nebo, zožen sapnik in ohlapne grlne mišice. Dihanje skozi usta in manj skozi nos povzroča hrupno dihanje ali smrčanje. Pri večjih naporih lahko privede do večjega respiratornega stresa ali celo srčnega zastoja, saj se takšni psi težje ohlajajo,« pove veterinarka dr. Jana Zavrtanik.


Zaradi kratkih smrčkov moramo biti pri francoskih buldogih zelo pozorni, da se ne pregrejejo, v vročih poletnih dneh se najbolj priporoča zadrževanje psa v klimatiziranih prostorih.


Prav tako ta pasma psov ne prenaša najbolje mraza. Čeprav francoski buldog rad hodi in obožuje sprehode, mu telesni napori ne ustrezajo najbolj, tek ali jogging pa mu celo škodujeta. Nagnjeni so tudi k težavam s hrbtenico, saj se pogosto rodijo z deformiranimi vretenci.

Med težavami velja omeniti še pogoste alergije, srčne napake in težave z očmi, popaziti pa velja tudi na njihov želodec. Pogost pojav je čezmerna telesna teža, saj pasma ni dovolj fizično aktivna, zato priporočajo dva do tri manjše obroke dnevno.

Odnos do družine in okolice

Francoski buldog ima zelo nespremenljiv, umirjen temperament. Po naravi je prilagodljiv, pozoren in ljubezniv. Rad ima ljudi in ni pretirano glasen, zato je zares odličen spremljevalec, tudi za življenje v stanovanjskem bloku. Je učljiv, vendar včasih trmast, zato mora biti vzgoja odločna, nikakor pa ne groba. Ni pretirano aktiven, uživa v crkljanju in sproščenem dremežu ob svojem. Z otroki se bo odlično razumel, saj je izredno potrpežljiv in igriv. Najbolje se razumejo s starejšimi otroci, ki znajo upoštevati tudi njihovo potrebo po počitku in lenobnem poležavanju. Sicer pa se francoski buldog dobro razume tudi z večino domačih živali. Večina teh psov sploh ne laja na vsiljivce, zato so idealni hišni ljubljenci za družine v urbanih naseljih, blokih in manjših stanovanjih, če spregledamo dejstvo, da se zelo slinijo, smrčijo in spuščajo vetrove.

avtor: Katja Željan; fotografije: Anja Kosi/ Annix Wolf Photography

Najbolj priljubljene pasme v Sloveniji

Ali veste, katere so najbolj priljubljene pasme v Sloveniji? Nemški ovčar še vedno nima konkurence, mesta za njim pa se v zadnjih letih spreminjajo.

To je 10 najbolj priljubljenih pasem v Sloveniji.

1. Nemški ovčar

 

2. Španjel Cavalier King Charles

 

3. Labradorec

 

4. Coton de Tulear

 

5. Veliki švicarski planšarski pes

6. Whippet

7. Borderski ovčar

 

8. Nemški kratkodlaki ptičar

 

9. Nemški lovski terier

10. Nemški bokser

 

Pirenejski planinski pes

Pirenejski planinski pes, vzreditelji ga radi ljubkovalno imenujejo Patou, je velik, močno grajen pes, ki kljub svoji velikosti, izžareva veliko mero elegance in nežnosti. Izvira iz Pirenejev, kjer so ga uporabljali kot pastirskega psa.

Pogovarjali smo se z Enejo Brenčič, lastnico psarne Le Patou, ki je leta 2014 v Slovenijo iz Reke pripeljala prvo psičko pasme pirenejski planinski pes, Balmette.

Videz in dlaka

Po obliki je pirenejski planinski pes velik in močno grajen pes. Samec doseže velikost od 70 do 82 cm, samice pa od 65 do 74 cm. Teža samca je od 50 do 54 kilogramov, samice pa od 36 do 41 kilogramov. Dlaka je dvojna, zelo gosta, dolga do srednje dolga in mehka. Okoli vratu in na repu je daljša in rahlo valovita. Barva dlake je bela z dovoljenimi lisami na korenu repa in na glavi. Nega ni zahtevna in obsega tedensko česanje in dvakrat na leto temeljito česanje. Značilnost te pasme je, da je dlaka samočistilna, zato kopanje ni priporočljivo in ga izvajamo le v posebnih primerih. Prav tako ni priporočljivo krajšanje dlake, saj jih varuje tudi pred vročino.


Značilnost te pasme sta tudi dva dodatna prsta na zadnjih tačkah.


Izredno samosvoj in odločen

Po značaju je pirenejski planinski pes izredno samosvoj in odločen, saj se nikoli v popolnosti ne podredi lastniku in se ga ne da podkupiti praktično z ničemer. Do lastnika je vdan, zaščitniški in ljubeč, do tujcev pa zadržan in nezaupljiv. Primeren lastnik je nekdo z močnim značajem in primernimi izkušnjami, saj pri vzgoji ne sme popuščati, fizična aktivnost je poglavitna in imeti mora veliko prostega časa. Druge živali načeloma sprejema, vendar vsakič prevzame vodstveno vlogo. Možne negativne lastnosti: ob nepravilni vzgoji lahko ta pes postane neposlušen, težko obvladljiv in celo agresiven. Ker se tudi hitro naveliča, mora biti šolanje zabavno in z veliko pozitivne motivacije, saj je to pasmo nekoliko težje šolati od ostalih. Ker ne prenese omejevanja, je priporočljivo veliko gibanja na prostem brez povodca.


Življenjska doba je med 9 in 12 let, večjih težav z zdravjem pa pri tej pasmi sicer ni.


Pirenejski planinski pes v Sloveniji

Eneja Brenčič, velika ljubiteljica živali in prva lastnica legla pirenejskega planinskega psa v Sloveniji, se je po smrti svoje psičke Tare pasme papillon (metuljček) in posledično praznini, ki je nastala v njenem srcu, čez nekaj časa odločila za posvojitev tega mogočnega samozavestnega velikana. Sprva se je dodobra seznanila s karakteristikami pasme in nato poiskala vzreditelja, kjer je dobila še več informacij in pse videla tudi v živo.


Enejina želja po pirenejskem planinskem psu je nastala že v otroštvu, ko si je ogledala risanko Belle et Sebastien (Bela in Sebastijan), zgodbo o mogočnem velikanu z nežnim srcem.


Psičko Ballmete, pasme pirenejski planinski pes je pripeljala v Slovenijo, ko sta se s partnerjem preselila na kmetijo in ustvarila dobre pogoje tako za psičko kot tudi za druge živali: konje, kunce in činčile. Danes jima poleg štiriletne Balmette družbo delata še 2 mladička, stara šest mesecev.

Eneja nam je potrdila, da je pasma izredno samosvoja in trmasta in se nikoli zares ne podredijo gospodarju, temveč delujejo z njim kot partner. Razni triki pri vzgoji niso efektivni, zato mora biti gospodar dosleden in vztrajen. Svojo potrebo po božanju pa jasno izrazijo in so zelo nežni in ljubeči psi kljub svoji velikosti in trmi. Kot zanimivost nam je zaupala neverjetno sodelovanje med psi; ko eni počivajo, drugi stražijo in obratno; torej imajo izjemno sposobnost sodelovanja.

Odsvetuje se urbano okolje

Primerno bivalno okolje je velik ograjen prostor, da pes lahko opravlja svojo nalogo čuvaja. »Priporočljivo je veliko gibanja na prostem ali vsaj daljši sprehod,« svetuje Eneja. Odsvetuje pa bivanje te pasme v stanovanjih ali zaprtih prostorih, saj se pirenejski planinski pes ne mara zadrževati v zaprtih prostorih. Ker se ljudje odločajo za to pasmo predvsem zaradi posebnega videza in značaja, nam Eneja toplo svetuje, da se sprva dobro seznanimo z značajem pirenejskega planinskega psa, saj ga bomo tako lažje vzgajali in razumeli. »Ker rad opozarja nase, na vsako dogajanje ali nenavaden zvok, večkrat zalaja, kar zna biti moteče za nekatere ljudi in zato ta pes ni primeren za urbano okolje,« pravi.

avtor: Suzana Moro / fotografije: Anja Kosi, Annix Wolf Photography

 

Luisianski leopardji pes – Lousianska Catahoula

Luisianski leopardji pes je zanimiva mešanica lovskega in družinskega psa. Kljub temu da pasma ni številčna, je pri nas (in tudi drugje) zelo priljubljena. Pogovarjali smo se s prvo vzrediteljico Catahoule v Sloveniji, Uršo Stare – lastnico psarne De Amica Mea.

Pasma Catahoula je stara, saj sega v prazgodovino. Njegova domovina so ZDA. Izvor prvotne pasme ni natančno znan; po eni izmed teorij naj bi nastal iz različnih vrst hrtov, molosov in indijanskih domačih psov. Druga teorija pravi, da naj bi prvotna pasma prišla s francoskimi naseljenci in se kasneje križala z indijanskimi domačimi psi. Catahoulo so uporabljali za lov na divjad. Na področje Louisiane naj bi se razširili v 16. stoletju. Kasneje je izumrla, ponovno pa so jo oživili na začetku 21. stoletja.

Videz in dlaka

Po obliki je luisianski leopardji pes skladno grajen, mišičast, močan, srednje velikosti. Vsekakor pa so posebnost te pasme oči, ki delujejo, kot da bi bile steklene. Očesi sta lahko tudi različnih barv, večinoma pa so oči modre, modro-bele, zeleno-modre, ledeno-modre, sive, rjave in oranžne. Barva dlake je v različnih odtenkih rjave, modra, progasta, bela, krem, črna, v različnih odtenkih sive, lahko pa tudi v tribarvni kombinaciji. Po teksturi je dlaka lahko različna: srednje dolga, kratka, gosta, trda, vodoodporna, volnata. Dlaka jih dobro ščiti pred vlago in vremenskimi razmerami (vlaga, mraz), zato je dobro prilagojen bivanju na zahtevnem terenu (močvirje, gozdovi). Po obrazu, prsih in nogah so lahko prisotne posamezne bele lise.


Za to pasmo je značilno, da imajo psi med prsti plavalno kožico, kar jim olajša plavanje in hojo po močvirju. Samice dosežejo velikost od 51 do 61, samci pa od 55 do 65 centimetrov, teža je med 16 do 37 kilogrami.


Izredno inteligentni in učljivi

Pasma Catahoula spada med izredno inteligentne in učljive pse. So tudi zelo živahni, energični, zvesti, družabni, vzdržljivi, vztrajni, odločni, neutrudni, prijazni, ljubeči, pogumni, zaščitniški, dobri čuvaji, teritorialni, željni pozornosti, aktivni, in zato potrebujejo veliko gibanja na prostem. Polno zrelost doseže okoli starosti dveh let.


Ta pes ima zelo rad otroke in se čuti dolžan jih ščititi, vendar se priporoča nadzor odrasle osebe pri igri otroka z njim, saj lahko zaradi njegove živahnosti nehote pride do poškodb.


Na družinske člane je zelo navezan, do tujcev pa nezaupljiv in opozori na njihovo prisotnost. Pasma dobro sprejema druge živali ob pravočasni socializaciji, razen prostoživečih živali, ki mu predstavljajo plen. Možne negativne lastnosti so destruktivno vedenje – pogojeno z značajem – dominantnost, osamljenost, premalo aktivnosti in nepravilna vzgoja. Slabo prenaša daljšo ločenost od družine. Ob prisotnosti lastnika in z veliko gibanja, druženja ter drugih fizičnih in umskih dejavnosti gre za izjemno simpatičnega pasjega prijatelja.

Catahoula v Sloveniji

Urša Stare je pred štirimi leti iz Slovaške pripeljala prvo psičko Kano, pasme luisianski leopardji pes. Pred tem je raziskovala in se za pasmo pozanimala tudi pri vzrediteljih v Kanadi in po Evropi.


Zaupala nam je, da so jo sprva nekateri prestrašili, saj naj bi bil pes dominanten in neposlušen.


Ker je prevladala njena želja po nevsakdanji in redki pasmi, ki ji je predstavljala tudi velik izziv, se je po nekajmesečnem premisleku vseeno odločila, da psičko pripelje v Slovenijo. Urša je ugotovila in nam potrdila, da je pasma Catahoula izredno učljiva in prijazna.

Ta pes potrebuje veliko pozornosti in je zato priporočljivo, da je lastnik izkušen z močnim karakterjem. Torej odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, potrpežljiv, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje in druge aktivnost. Seveda se kljub temu priporoča šolanje psa, saj se zna zgoditi, da prevlada njegova dominanca in si začne podrejati druge ljudi in pse. S šolanjem se take težave uspešno odpravijo.

Značilnost te pasme je tudi, da imajo zelo malo zdravstvenih težav in dolgo življenjsko dobo (od 11–13 let). Težave se znajo pojaviti pri napačnem parjenju, katerih posledica so: gluhost predvsem pri belih psih (dvojni MM-merle), težave z očmi, displazija kolkov (težave so predvsem gensko pogojene). Če nas zanima luisianski leopardji pes, je zelo pomembno, da poiščemo odgovornega vzreditelja, ki mu ni mar le za številčno proizvodnjo te redke pasme.

Avtor: Suzana Moro

Francoski ovčar – Beauceron

Izredno inteligenten, poslušen, odporen, potrpežljiv, buden z zelo dobrim spominom in visokim pragom bolečine. Odličen čuvaj in nepogrešljiv član družine v vsaki situaciji. Ima rdeče nogavičke, je iskren, zvest in samozavesten. Kdo je to?

Beauceron – francoski ovčar je izjemen pes, ki so ga Francozi krstili kar za rdečo nogavico ali ‘bas rouge’. Beauceron, Berger de Beauce in Bas Rouge so imena, ki vsa predstavljajo isto pasmo. Beauceron je atletski pes, ki daje vtis moči. Je zelo vsestranska pasma z močno muskulaturo, toda z lahkotnim gibanjem in živahnostjo brez okornosti. Z njihovimi psihičnimi in fizičnimi (delovnimi) sposobnostmi so sposobni za opravljanje mnogih nalog. Njegova močna volja in želja ugajati svojemu človeku ga naredi za pravega in zvestega prijatelja družine.

Vsestranskost izjemne duše in velikega srca

Beauceron se odlično obnese v vlogi zvestega psa čuvaja ali kot član družine, je sposoben delavec v klasičnih kinoloških disciplinah in pravi atlet v kinoloških športih, kot sta frizbi in agility. Ta delovni pes je sposoben opravljati vsa dela: od ovčarskega psa, športnega psa, vodnika slepih, reševalca, vojaškega in policijskega psa do odličnega čuvaja domačega dvorišča. Njegov značaj je močan, v svojih odločitvah je suveren, njegovi odzivi pa so hitri in premišljeni.


Je okreten pes z močno izraženimi nagoni in ob sebi si zasluži enakovrednega vodnika, ki mu bo nudil vse za aktivno in srečno življenje.


Odnos do družine in okolice

Osnovne vrline beaucerona so predvsem poslušnost, pogum, potrpežljivost, odpornost in odzivnost. Če bi ga morali opisati z bolj človeškimi lastnostmi, bi lahko rekli, da nikoli ne laže. Ni pokvarjen, zahrbten, zvit ali pretkan. Vedno pokaže to, kar čuti. Vse te vrline ga v sodobni družbi oblikujejo v odličnega družinskega psa in psa čuvaja, ki je zvest in izredno ljubeč do svojih ljudi. Ponosen čuvaj dvorišča in tudi odličen spremljevalec. Ima izreden občutek do otrok in starejših ljudi, do katerih je precej bolj nežen in potrpežljiv. Do tujih ljudi je praviloma zadržan.


Pri srečanjih z drugimi psi je dominanten, a nikoli popadljiv. Ima močan in stabilen značaj in zato potrebuje ob sebi sposobnega vodnika. Beauceron ni pes, ki bi ustvarjal konflikte, a se odzove, kadar je izzvan.


Je pes, ki ima izredno željo ugajati svojemu človeku, a zaradi svojega značaja obenem potrebuje odločnega in poštenega vodnika.

Odraste dokaj pozno

Beauceron odraste dokaj pozno, in sicer nekje pri treh do štirih letih starosti. Do takrat je lahko zelo aktiven in potrebuje primerno zaposlitev. Beaucerona naj si zato omislijo ljudje, ki ga bodo vključili v svojo družino ali delo. Zaradi svoje prilagodljivosti se brez težav privadi tudi na življenje v stanovanju. Bivanje na prostem mu sicer ne predstavlja nikakršnih težav, niti v vročih poletnih dneh ali v mrzlih zimskih dneh, v katerih nadvse uživa. Priporočamo temeljito zgodnjo socializacijo mladega psa in vsaj osnovno šolanje, skozi katero boste lahko zgradili trden in kakovosten odnos, ki bo olajšal marsikatero oviro na poti skupnega življenja.

Nega in prehrana

Dlaka ne zahteva posebne nege. Kljub kratki dlaki je zelo neobčutljiv na vremenske razmere, saj ima pozimi zelo močno poddlako. Spomladi ta odpade, zato je v času menjave dlake potrebno bolj pogosto krtačenje, dokler se dlaka ne zamenja. Dlaka je ostra, kratka, po hrbtu malce daljša in naravno svetleča. Beauceron je tudi zelo nezahteven, kar se tiče same prehrane. Pomembno je le, da izberemo pravo prehrano predvsem v času intenzivne rasti.

avtor: Urška Krivec; fotografije: Katja Vogrinec

Sibirski haski

Za mnoge so sibirski haskiji eni najlepših psov na svetu. A njihov severnjaški značaj, neodvisnost, tudi svojeglavost ter sposobnost delovanja in razmišljanja brez človeka spravijo marsikaterega novopečenega skrbnika te pasme ob živce.

Če se boste odločili za sibirskega haskija, morate vedeti, da je to ena od zahtevnejših pasem za vzgojo, zato temeljit premislek, ali ste vanjo pripravljeni vložiti veliko dela in časa, zagotovo ne bo odveč. Trud se, kot pravijo lastniki teh psov, obrestuje: življenje s haskijem bo v tem primeru nepozabna pustolovščina, v kateri vam nikoli ne bo dolgčas.

Beseda poznavalcev: Ivan PiIdek in Vesna Feguš, psarna Bluweinner Siberians: »Ti psi ne ugajajo za vsako ceno«

Anja Kosi – Annix Wolf Photography

Prva predstavnica pasme sibirski haski, psička Bella, je k Ivanu Pildeku in Vesni Feguš prišla pred petimi leti. Ponjo sta odšla na Poljsko, saj pri nas ponudbe rodovniških sibirskih haskijev takrat ni bilo. Pri sibirskem haskiju ju je najbolj prevzel značaj in videz, ki je po drugi strani tudi prekletstvo te pasme.

Od kdaj vam delajo družbo sibirski haskiji?

Svojo prvo psičko Bello smo šli iskat na Poljsko, v psarno The Future Is Ours. Bil je marec leta 2014. Ponudbe rodovniških sibirskih haskijev ta čas v Sloveniji praktično ni bilo, zato smo bili primorani iskati malo širše. Moram priznati, da je bilo iskanje primerne psičke kar naporno. Ponudbe zunaj je veliko, a ko imaš visoka merila in iščeš kakovost, se tudi tam krog hitro zoži. Oba obožujeva pse, še posebej mladičke, ne glede na pasmo, zato tudi vzrejava. Kakršen koli mladiček je za naju očarljiv in vsak si zasluži, da mu nakloniš svojo pozornost.

S čim vas je pasma najbolj očarala?

Najprej lahko izpostavim značaj. So umirjeni, značajsko uravnovešeni, če se lahko tako izrazim. Pripadni so svojemu krdelu in hkrati samosvoji. Izžarevajo dostojanstvo. Niso pa pripravljeni vsakomur za vsako ceno ugajati. Hkrati so izjemno delovni. Kar najbolj cenim, je prav njihova delovna etika in neizmerna energija, ko gre za aktivnosti, za katere so bili tisočletja vzrejeni in selekcionirani. Moj oris njihovega značaja sloni na predpostavki, da so bili deležni pravilne vzgoje in socializacije ter jim je omogočeno, da svojo silno energijo porabijo za aktivnosti, ki so jim ljube. Če tega ni, lahko postanejo precej težavni in destruktivni.

Seveda je prav tako pomemben tudi videz. Njihova prvinskost je še vedno najboljši približek zamislim matere narave, ko je davno nazaj ustvarjala volka in psa. Poseben čar jim daje tudi unikatnost posameznega primerka. Žal njihova lepota terja tudi svoj davek in je po eni strani postala prekletstvo te pasme. Vse prepogosto se dogaja, da si ljudje izberejo to pasmo le zaradi videza, niso pa ji sposobni v celoti nuditi tega, kar zahteva. In potem se začnejo težave.

Anja Kosi – Annix Wolf Photography

Je pasma primerna za začetnike ali bolj izkušene lastnike?

Nisem pristaš mantre: »Pasma ni/je primerna za začetnike«. Primernost pasme je treba ugotoviti skozi neposreden stik z bodočim lastnikom, preverjanjem njegovih pričakovanj, zmožnosti, kinološkega znanja itd. Pogosto se izkaže, da imajo ‘izkušeni lastniki’ precej več težav pri vzgoji te pasme kot pa začetniki, ki dosledno upoštevajo vsa navodila in zavzeto sledijo usmeritvam, ki jim jih nudiva kot vzreditelja. Morda bi bilo bolj na mestu, če izpostaviva, komu pasme ne bi priporočala. Prav gotovo ne ljudem, ki sta jim šport in rekreacija tuja. Ti ne bodo mogli zadovoljiti primarnih potreb te pasme, kot so tek, vleka in nasploh veliko gibanja. Ljudje, ki imajo težave z doslednostjo, prav tako niso primerni lastniki. Nedoslednost pri lastnikih psov na splošno ni zaželena, naša pasma pa je potrebuje še nekaj več kot večina pasem. Seveda je še cel kup dejavnikov, ki pokažejo na primernost lastništva te pasme, vendar te presojamo v osebnem stiku s potencialnim lastnikom.

Anja Kosi – Annix Wolf Photography

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Socializacija je načeloma ista kot za vse pasme. Več kot vložiš v socializacijo in širše, kot jo zastaviš, bolj kakovostno bo sobivanje s psom. Socializacija mora biti načrtovana in usmerjana, s poudarkom na poznavanju senzibilnih obdobij v razvoju mladička, ki nam med drugim povedo, česa so mladički v določenem obdobju sposobni dojemati. Skladno s tem imamo izdelan načrt socializacije in vzgoje, ki ga izvajamo vse do odhoda mladičkov v nove domove. Vendar se takrat najpomembnejša obdobja šele začenjajo in najina naloga je, da nove lastnike vodiva in usmerjava tudi skozi ta obdobja.

Za katere kinološke športe je pasma primerna in koliko gibanja na dan potrebuje?

V osnovi so najsrečnejši, če lahko tečejo in vlečejo. Še bolje, če lahko izvajajo oboje hkrati. Paleta teh športov je v zadnjem obdobju pestra. Osnovna in zelo priljubljena aktivnost je canicross, kjer pes vleče tekača. Pri bikejoringu pes vleče kolesarja. V zadnjem času je vedno bolj priljubljena dogscootering, kjer pes vleče scooter. Potem je tu še vleka vozičkov, kjer sta potrebna za vleko vsaj dva psa. V zimskem času je popularen skijoring, kjer pes vleče tekača na smučeh. Vleka sank je prav tako izjemno atraktivna in je pravzaprav glavni razlog za nastanek pasme. Za hribolazce je primeren doghiking. To so športi, kjer lahko združimo obe njihovi primarni potrebi. Obstaja pa vrsta klasičnih kinoloških disciplin, kjer prav tako lahko uspešno sodelujejo, kot sta na primer agility in rally obidience. Veliko stvari se da početi z njimi.

avtorici: Katja Željan (uvodni del) in Anja Kosi (pogovor)