Tibetanski terier

Več kot tri desetletja že poznamo v Sloveniji tibetanske terierje, že leta 1984 so jih k nam prvi pripeljali Selanovi (zdaj znani iz zgodbe o »300 kosmatih«), pa so ti bistri in za družine primerni psički v Sloveniji še vedno razmeroma redki.

Glede na prijeten in dokaj stabilen značaj bi si gotovo zaslužili več pozornosti. Primerni so skoraj za vsakogar, ki ima rad pse, ki si vzame čas zanje in se je pripravljen s svojim pasjim prijateljem vsaj malo ukvarjati, ga vzgojiti in negovati.

V matični domovini, na tibetski planoti, imajo ti psi precej različne usode. Eni pripadajo tako rekoč privilegiranim bitjem, lepo ravnajo z njimi in jih negujejo. Tako srečnih tibetančkov je seveda bolj malo. Več jih živi pri podeželanih, po naše bi rekli na kmetih, kjer čuvajo imetje svojih ljudi, pa vendar njimi lepo ravnajo. Vsaj toliko pa se jih potepa naokrog kar tako.

Pasemski klub za tibetanske pasme sodi med najbolj dejavne klube, tudi pasja šola, ki se ji reče Švrk, sodi v njihov krog. Zelo resno delajo tudi za razvoj pasme. V Tibet hodijo, na streho sveta, s kužki iz pradomovine, ki jih pripeljejo v Evropo, skrbijo za sprotno osvežitev pasme in za njeno zdravje.

Alice Van Kempen/Animal Photography (http://www.vetstreet.com)

Pes, ki ni terier, postane tibetanski terier

Po »osamosvojitvi«, torej ločitvi od pasme lhasa apsa, je prišlo še ime nove pasme. Glasilo se je tibetanski terier. Nič značajsko terierskega ni na pasmi, ki nosi teriersko ime, pa tudi stas tega tibetančka ni nič podoben terierskemu. Tibetanski terierji spominjajo na terierje samo po velikosti.

Tibetanski terier predvsem ni lovski pes, komaj kateri ima ohranjenega kaj lovskega nagona, velika večina se za divjad v gozdu sploh ne zmeni. Tudi agresivnost do ljudi je za to pasmo povsem netipična, opozarja Primož Peer. Oblika glave tibetanskega terierja z opaznim čelnim kolencem, dokaj narazen vsajenimi očmi in s pogosto kleščastim ali pa predgrizavim zobovjem prav nič ne spominja na terierja. Tudi nizko nastavljena skočna sklepa zadnjih nog ter precej velike in ploščate šape so tipične le za tibetanske terierje in za nobeno drugo pasmo terierjev.

Tone Hočevar

Škotski seter

Najtežjega in največjega izmed setrov imenujemo tudi Gordonov seter, saj za očeta pasme velja vojvoda Alexander Gordon (1743–1827), četrti vojvoda Gordonski.

Tako kot njegova bližnja sorodnika, angleški in irski seter, tudi škotski seter izvira iz starih pasem španjelov, ki so jih verjetno križali z drugimi lovskimi psi (goniči in pointerji). Prvotno so bili namenjeni lovu na pernato divjad, v Združenem kraljestvu so to bile predvsem  jerebice, divje kure, snežni jerebi in fazani. Za njihov način lova je bistveno, da lovijo perjad, ki se ob znaku nevarnosti pritaji namesto vzleti. Pes skrito ptico zazna in jo nakaže z značilno stojo.

Aktivni norček

Gordoni so psi, prežeti z energijo, živahnega temperamenta in z veliko pripadnostjo svojemu človeku. Ljubijo gibanje in nujno potrebujejo zaposlitev. So dinamični, čustveni in komunikativni psi, vedno pripravljeni za akcijo. V hiši ali stanovanju so umirjeni  in nezahtevni, če so le v družbi svojih najdražjih. Za bivanje na vrtu ali v pesjaku niso primerni, saj je njihova potreba po človeški bližini prevelika. So dobri in zanesljivi čuvaji, ki hitro opozorijo na tujce na svojem ozemlju. Tujci jih ne zanimajo, zato ne silijo v ljudi in tudi drugi psi jih po navadi pretirano ne zanimajo. Zaradi lovskega nagona pa so pozorni na druge  živali, predvsem na ptice.

 

 

Keeshond – nasmejani Nizozemec

Največji predstavnik nemških špicev je tipični član širše družine špicev.

O tem se lahko prepričamo na prvi pogled, saj si s svojimi sorodniki (med katere sodijo drugi nemški špici, samojed, finski špic, italijanski špic, norveški losovec …) deli robustno, kvadratasto telo, pokončna, majhna uhlja, čez hrbet zavit rep, dolgo dvojno dlako in pozoren značaj.

Nemški volčji špic, imenovan tudi keeshond (izg. »kejzhond«), izvira z Nizozemske in je bil imenovan po nizozemskem patriotu v 18. stoletju, Cornelisu (Kees) de Gijselaarju, ki je vodil upor proti rodbini Orange, vladajoči kraljevi rodbini na Nizozemskem.

Pasma je postala simbol upornikov (in po porazu upornikov izgubila marsikaterega predstavnika, saj so se jih lastniki odkrižali, da jih ne bi povezovali s poraženimi uporniki). Beseda »keeshond« je skovanka besed »kees«, ljubkovalno ime za Cornelisa, ter besede »hond«, nizozemske besede za psa. Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice, od največjega, torej volčjega špica, do najmanjšega, pomeranca. Edina razlika med nemškimi špici je v njihovi velikosti in obarvanosti.

Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice.

Prvi standard za nemškega špica je bil objavljen v Berlinu leta 1880, klub za nemške špice pa je bil ustanovljen 1899, veliko pred nizozemskim klubom, ki je nastal leta 1924. Kljub intenzivnim prizadevanjem navdušencev, da bi keeshond postal samostojna pasma,  FCI (Mednarodna kinološka zveza) pasme ni priznala; zaradi skupnega nastanka in začetkov na Nizozemskem in v Nemčiji ter enakih telesnih in značajskih značilnosti sta tako keeshond in nemški volčji špic uradno ista pasma.

Kar nekaj je keeshondov, ki sodelujejo v različnih pasjih disciplinah, kot so agility, reševanje, poslušnost ali rally obedience, v tujini jih imajo tudi za terapevtske pse, saj so radi v središču dogajanja in za primerno motivacijo tudi pokažejo naučene trike, radi pa se tudi crkljajo. Pri delu z njimi pa moramo biti potrpežljivi, dosledni in zbrani, saj našo negotovost ali nedoslednost s svojim bistrim umom in občasno trmo hitro izkoristijo v svoj prid.

Izsek prispevka avtorice Urške Medvedšek, ki je bil objavljen v reviji Moj pes

Kokerpu, najstarejša dizajnerska pasma

V zadnjem času lahko v medijih in na svetovnem spletu zasledimo ogromno tako imenovanih ‘dizajnerskih pasem’, kjer pride do načrtnega križanja dveh poznanih pasjih pasem.

Ljubitelji psov smo prav gotovo že slišali za ‘labradudla’ (labradoodle, torej križanec med labradorcem in pudljem), ‘goldendudla’ (križanca med zlatim prinašalcem, v originalu Golden Retriever, ter pudlja), v zadnjem času pa tudi o tako imenovanem ‘puggle’ (Pug je v angleščini ime za mopsa, zadnji del skovanke pa ne pripada običajnemu ‘krivcu’, pudlju, pač pa biglu!).

Prvo mesto med tovrstnimi križanci pa vsekakor pripada – kokerpuju. Kokerpu, izvorno cockapoo, je poznan v Ameriki že od leta 1950 in velja za najstarejšo hibridno oziroma dizajnersko še ne priznano  pasmo v tem času. Kokerpu je običajno križanec med ameriškim ali angleškim kokeršpanjelom in pritlikavim ali toy pudljem.

K njihovi priljubljenosti je pripomogel njihov ljubeč, živahen značaj ter dlaka, ki običajno ne izpada kaj dosti, kar vsekakor lahko pripišemo kot prispevek pudlju. So zelo družabni, velikokrat se izredno navežejo na svoje ljudi, predvsem na enega družinskega člana, in ne prenašajo dobro samote, kar lahko pripelje do ločitvene tesnobe.

Kokerpu je poznan že od leta 1950 in velja za najstarejšo dizajnersko pasmo (takrat še ne priznano)

Videz in dlaka

Dlaka se med posameznimi psi razlikuje, saj so nekateri po španjelu podedovali ravnejšo, bolj svilnato dlako, drugi pa bolj volnasto, kodrasto po pudlju. Ne glede na različico se običajno minimalno golijo, je pa njihovo gosto dlako treba redno negovati, saj tudi hitro raste. Poskrbeti je treba torej za redno nego, pregled ušes, dlake med blazinicami na tačkah ter iz dlake izčesati morebitne vejice, listje in drugo, kar poberejo po tleh.

Barvna paleta je po zaslugi pestrih prednikov izredno velika. Velika večina kokerpujev je črne, bele, krem, rdeče, čokoladne barve, z belimi oznakami ali brez, poznamo pa tudi dvobarvne, tribarvne, serce (kot pri angleških kokrih, denimo).

Nemški ovčar

Čeravno se je slovenska kinologija čisto v začetkih kinologije v srednji Evropi polegla pri lovcih, s ptičarji in goniči, jo je v prvem obdobju in tudi še dolgo potem, vse do danes, najbolj zaznamoval nemški ovčar.

Dolga desetletja mu ni mogla konkurirati nobena druga pasma, pa tudi še danes je na vrhu vseh lestvic, čeprav se je že marsikaj spremenilo in na svetu skoraj ni pasme, ki ne bi bila zastopana tudi na pri nas. Bolj realen postaja pogled na nemškega ovčarja kot nekoč, ko je marsikje veljal za statusni simbol. Zlasti delovna linija je v rokah pravih ljubiteljev in poznavalcev pasme, razstavna pa tudi še vedno koraka z visoko dvignjeno zastavo.

Bolj realen postaja pogled na nemškega ovčarja kot nekoč, ko je marsikje veljal za statusni simbol.

Zlasti razstavni različici, ki jo je ta čas že mogoče tako rekoč na daleč ločiti od manj številne delovne, se je zgodilo, da se je število legel in mladičev skoraj prepolovilo. To je podatek, ki kaže, da je pasma na dobri poti »ozdravljenja«, nove krepitve, manj je komercialna kot svojčas.

Z delovno linijo pa se nemški ovčar spet uspešno kosa s sorodnimi pasmami, predvsem z belgijskimi in nizozemskim ovčarjem. Te pasme so ga prehitele pri oboroženih silah in policijah številnih držav v obdobju, ko je razstavni lepotec postajal pretežak in premalo okreten za vse bolj zahtevno delo pri vojskah in policijah. Ker gre za izrazito delovno pasmo, je bil nemški ovčar vedno zelo odvisen od policij in vojsk, ki pa jih razstavna prihodnost pasme res ni prav nič zanimala.

”Pomiritev”. Nemški ovčar. Avtor: Dean Mortimer.

Po drugi vojni vse na novo

Precej let je minilo, da so v državah, ki so bile zmagovalke v drugi svetovni vojni, sprejeli nemškega ovčarja za »svojega psa«. Ko se je proti koncu petdesetih let to vendarle zgodilo, je nemški pes na mah postal najbolj priljubljena pasma na svetu. Največ jih je v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Franciji, Južni Afriki in Avstraliji, veliko pa v vseh evropskih državah. Ni je celine, kjer ne bi cenili nemškega ovčarja.

Nemškemu ovčarju so kasneje našli še druge zaposlitve. Postal je pomočnik invalidom, imajo ga za enega izmed najbolj zanesljivih lavincev, dela kot reševalec izpod ruševin, filmski producenti pa ga hvalijo kot najbolj hvaležnega sodelavca na štirih nogah. Športniki iz kinoloških vrst so prav v nemškem ovčarju našli doslej še vedno daleč najbolj uspešnega partnerja za svoje uveljavljanje v policijsko-vojaških kinoloških disciplinah (sledenje, poslušnost, obramba), pa tudi v agilityju se je zelo izkazal.

Mnenje poznavalke: Nina Štefan (psarna Howiland)

 

  • Zakaj nemški ovčar?

Nemškega ovčarja sem si želela, odkar pomnim. Že v zgodnjih otroških letih se mi je ob omembi besede ”pes” v glavi vedno naslikala podoba nemškega vočarja. Ko je prišel čas za to, sem dobila svojo prvo psičko in ni mi žal. Pravzaprav bi se težko odločila za kakšno drugo pasmo. Nemški ovčar je ena od najbolj pametnih in vsestransko uporabnih pasem. Uporabljajo jih v policiji, v vojski, kot psa vodnika, pastirskega psa, z njimi tekmujejo v različnih pasjih športih. Ob pravilni vzgoji pa je to tudi čudovit družinski pes, ki se odlično razume z otroki in drugimi živalmi.

  • Odlike in slabosti?

Njegova največja odlika je po mojem mnenju njegova vsestranskost in potrpežljivost. Takoj za tem pa značaj, predvsem navezanost na človeka. Ponavadi si izbere enega vodjo, za katerega bi naredil vse. Je zelo zvest in morda tudi malce ljubosumen, kadar se ”njegov človek” ukvarja z drugim psom. Nesrečen je tudi, če mu ne posvečamo dovolj pozornosit.

  • Vedenjske lastnosti?

Na njegove vedenjske značilnosti vpliva veliko dejavnikov, kot je na primer genetska zasnova, kasneje pa vpliv človeka. Najprej vzreditelja in kasneje okolja, v katerem živi. Ob pravilni vzgoji je pes, ki se odlično razume z otroki. Svojo družino bo želel zaščititi v vsaki situaciji. Je odličen čuvaj. Ko nekoga dovolj spozna, ga ne bo pozabil in mu bo zaupal, če si bo seveda to zaslužil. Med igro z drugim psom rad pokaže, da je ‘glavni’ in priporočam, da ga že kot mladiča naučimo odnosa do drugih psov. Če imamo doma tudi druge živali, jih bo sprejel kot del svoje družine.

  • ”Lahka” ali zahtevna pasma?

S pravilnim pristopom in z dovolj discipline lahko nemškega ovčarja štejemo med nezahtevne pasme, saj zelo rad ugaja svojemu lastniku. Predvsem pa bo za dobro nagrado hitro razumel, kaj želimo od njega. Moramo pa vsekakor pravilno pristopiti, si vzeti dovolj časa, da ga bomo spoznali in razumeli. Le tako bo vzgoja (in šolanje) v zabavo tako nam kot psu.

  • Kakšne potrebe ima?

Je delovna pasma, ni pes, ki bi cele dneve poležaval in gledal v zrak. Še kadar se nam zdi, da spi, je v stalni preži in pripravljenosti, če bo morda treba na kaj reagirati. Mora biti psihično in fizično zaposlen, zato je vsaj en daljši sprehod na dan nekaj samoumevnega. Načeloma lahko živijo kjerkoli – na vrtu, v pesjaku, hiši, stanovanju. Dokler mu bomo nudili dovolj fizičnih in psihičnih aktivnosti, se bo dobro počutil v vsakem okolju.

  • Negovanje kožuha?

Nega kožuha je preprosta, dokler ne pride do obdobja, ko menjava dlako. Takrat ga je treba česati vsak dan, saj izpada res veliko dlake. Kopanja skoraj ne potrebuje.

  • Dedne hibe in bolezni?

Nemškemu ovčarju ponavadi pripisujejo nagnjenost h kolčni in komolčni displaziji. Ni pa pri njih nič bolj pogosta kot pri drugih večjih pasmah. Pomembna informacija pa je, da je za pridobitev vzrejnega dovoljenja obvezno slikanje kolčnih in komolčnih sklepov. Psi z displazijo so izločeni iz vzreje. Zato je še toliko bolj pomembno, da si omislimo nemškega ovčarja iz nadzorovane vzreje.

Tone Hočevar

Avstralski ovčar, ki je v resnici ameriški

Avstralski ovčar, o katerem je na kinološkem nebu najprej veljalo, da je avstralska pasma, šele potem so mu priznali, da je doma na jugozahodu Združenih držav Amerike, kjer so ga ustvarili in izoblikovali, dandanes sodi med svetovne uspešnice.

Priljubil se je mladim in starim, občudovanje vzbuja na pasjih razstavah, videti ga je na tekmovanjih v agilityju in podobnih novodobnih kinoloških športih, posebej ga cenijo reševalci, srečati ga je tudi med terapevtskimi psi.

Preskok iz anonimnosti do središča pozornosti je bil za aussija izjemno hiter, to pa seveda lahko terja posledice. Ovčar je samo še  v svoji ameriški domovini, pa še tam bolj poredko. V Evropi pase ovce, konje ali govedo kvečjemu pri ljubiteljih, ki za zadovoljstvo svojih psov in sebi v zabavo nabavijo tudi ovce ali konje.

Ovčar je samo še  v svoji ameriški domovini, pa še tam bolj poredko.

Ameriški vzreditelji, povečini doma iz Kalifornije in Arizone ob mehiški meji, so si z vsemi močmi prizadevali za priznanje svoje pasme. K sodelovanju so privabili mehiške kolege, ki so že leta 1974 izposlovali  priznanje pasme pri Mehiški kinološki zvezi  in ji zagotovili uradno pojavljanje na mehiških razstavah. Nam po psih bolj malo znana Mehika je bila že takrat kinološko razvita in bogata. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je gostila tudi svetovno razstavo, eno prvih zunaj tudi kinološko  vase zaverovane Evrope.

K tekmovanjem so jih spustili šele leta 2007

V Združenih državah, v pravi in edini domovini avstralskega ovčarja, so v Arizoni ustanovili prvi pasemski klub že leta 1957. Ameriški uradni kinologi iz kinološke zveze (American Kennel Club, AKC) so jim na pol prisluhnili šele dve desetletji pozneje, pasmo pa so med ameriško kinološko elito priznali šele v devetdesetih letih (1. septembra 1991). Med ovčarske pse so jih uvrstili 1. januarja leta 1993, standard so registrirali leta 1996. Svetovna kinološka zveza je avstralskega ovčarja pripustila k lepotnim in delovnim tekmovanjem šele pred desetletjem, leta 2007.

akc.org

Tri veje zgodovine

Avstralski ovčarji imajo – površno gledano – vsaj tri veje zgodovine. Najprej tisto staro, baskovsko, v hribih med Španijo in Francijo. Potem tisto v Avstraliji, kamor so šli baskovski pastirji s trebuhom za kruhom, skupaj s svojimi psi, brez katerih ne bi mogli delati in prehranjevati svojih družin. Naposled tisto v Združenih državah Amerike, kamor so Baski prišli konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, ko so Američani uvažali iz Avstralije velikanske črede ovac vrste merino, ki so dale več volne in je bilo z njimi ob kratkih nogah manj dela.

Avstralci so tedaj pri čredah za delo že uporabljali dve svoji delovni pasmi, ki jima zelo dolgo nihče ni iskal kinoloških priznanj.  Kelpie in avstralski govedar sta se – tako ugibajo, vendar za to ni nobenega trdnega dokaza – udeležila ustvarjanja kasnejše ameriške pasme avstralski ovčar. Nemci in švicarski Nemci, ki so se držali skupaj in se tudi trudili z zemljo in čredami, so sodeč po barvi ameriškega avstralskega ovčarja dodali svoj delež s psi, ki so bili verjetno bernskemu planšarskemu psu podobni predniki in sorodniki. Zelo mogoče je tudi, da so se vsa pomembna križanja zgodila šele v Združenih državah Amerike in ne v Avstraliji.

Dandanes je avstralski ovčar evropska in svetovna uspešnica. Ni pes čisto za vsakogar, vendar za vsakega pravega ljubitelja in poznavalca, ki mu ni žal časa za svojega psa in ima zanj tudi toliko spoštovanja, da se z njim resno ukvarja.

Tone Hočevar

Najboljši pasji sopotniki za tiste, ki bodo prvič imeli psa

Prvič postati pasji skrbnik je nekaj najbolj navdušujočega, hkrati pa tudi malce napornega. Kako izbrati pravega psa zame, za moj življenjski stil?

Najprej razmislimo, kakšen je naš življenjski stil – iščemo pasjo družbo, ki bo rada z nami poležavala na kavču, ali iščemo sopotnika pri zelo aktivnem načinu življenja?

Če smo se odločili za pasemskega mladička in ne za posvojitev iz zavetišča, potem je treba razmisliti o izbiri pasme. Na svetu jih je ogromno, pa še vedno nove nastajajo. Vse potrebujejo svojega človeka in njegovo ljubezen, je pa res, da so nekatere pasme psov bolj zahtevne od drugih. Veliko pa je seveda odvisno od posameznega psa, toda dejstvo je, da vse pasme niso primerne za tiste, ki bodo prvič postali pasji skrbniki.

Nekaj pasem, ki so primerne za prve pasje skrbnike:

Bokser

Če iščete srednje velikega psa z veliko energije, je igrivi bokser prava izbira. Je zvest pes, ki splete trdno vez s svojo družino. Zahteva precej aktiven življenjski slog, glede nege pa ni zahtevna pasma.

Yorkshirski terier

Idealen ‘začetni’ pes za vse, ki želite psa, ki se ga da ‘pospraviti’ v naročje. Yorkieji obožujejo sprehode, tekanje in igro. Čeprav so majhni, imajo lahko precej veliko energije. Znajo biti trmasti, sicer pa za to pasmo pravijo, da imajo predstavniki levje srce. Pripravljeni pa bodite na precej zahtevno nego ter pogosto krtačenje.

Kodrasti bišon

Odličen pasji sopotnik, pripravljen na učenje in prilagodljiv na različne življenjske stile. Je živahen, zahteva veliko pozornosti in ne laja veliko. Najbolj srečen je v krogu svoje družine, saj težko prenaša samoto. Nega je zahtevna, a redni obiski pasjega salona to hitro rešijo.

Labradorec

Eden najbolj priljubljenih srednje velikih psov se pogosto znajde kot prvi pes v družini. Zvestoba je njegova prva ‘kvaliteta’, splete tesno vez s svojo družino. Je aktiven, igriv in pameten, potrebuje pa družino, ki bo zadostila njegovim precejšnjim potrebam po aktivnosti in mentalni stimulaciji. Nega ni zahtevna.

Kontinentalni pritlikavi španjel (metuljček)

Metuljček je majhen in zdi se ranljiv, a je precej aktiven in neustrašen. Dobro se počuti v naročju, toda pred tem potrebuje pravšnjo mero aktivnosti. Velja za veselo, prijazno in prilagodljivo pasmo.

Pomeranec

 

Pameten in aktiven pes s puhastim kožuščkom, ki pa sploh ni tako zelo zahteven za negovanje, kot se zdi na prvi pogled. Potrebuje redne sprehode in obožuje igro. Brez pravilne vzgoje pride na plano njegova trma. Na pozitivno in konsistentno šolanje se dobro odzovejo, veljajo za izjemno inteligentno pasmo. Pomeranec najlažje splete vez z eno samo osebo, toda delujejo tudi v večji družini.

Pudelj (pritlikavi koder)

Pudelj velja za eno najbolj inteligentnih pasem. Je prilagodljiv in navezan na družino, s katero mora živeti skupaj v stanovanju. Je zelo učljiv in ob stabilnem vodniku lahko postane najboljši pasji sopotnik. Potrebuje veliko pozornosti in vsaj en daljši sprehod na dan. Njegova nega spada med bolj zahtevne.

Kavalir kralja Karla

Ljubeč, nežen, eleganten, pozoren in razmeroma tih pes s pogledom mladička velja za izjemno pogumnega. Je družaben, igriv in prilagodljiv, pa tudi občutljiv. Včasih pasmo primerjajo z mačkami, saj s posedanjem in nekaterimi drugimi obnašanji spominjajo na njih. Njegova dlaka precej odpada in nasploh potrebujejo kar nekaj nege.

Zlati prinašalec

Če bi med vsemi pasmami morali izbrati najbolj družinskega psa, bi to najverjetneje postal zlati prinašalec. Je vesel, družaben, zvest, pozoren, pameten, prilagodljiv in aktiven. Pa tudi dober čuvaj, ki vedno opozori, ko je nekdo pred vrati. Med osnovno nego spadata dnevno krtačenje in redno umivanje.

10 veselih pasjih pasem

Ali bo pes vesel in dobre volje, je v največji meri odvisno od tega, s kakšnim skrbnikom, v kakšnem odnosu, živi. Toda nekatere pasme že po naravi veljajo za bolj vesele, druge pa za malo manj.

Deset pasem, ki sodijo med bolj vesele že po naravi:

  1. Labradorec

2. Zlati prinašalec

3. Italijanski hrt

4. Bradati škotski ovčar

5. Kodrasti bišon

6. Beagle

7. Kavalir kralja Kinga

8. Bruseljski grifon

9. Kodrasti bišon

10. Bedlington terier

 

 

 

 

30 pasem, ki jim grozi izumrtje

Pri največji britanski organizaciji, ki skrbi za dobrobit psov, so razkrili seznam britanskih pasem, katerih populacija se vztrajno niža in so v nevarnosti, da izumrejo.

 

  1. Bradati škotski ovčar

  2. Pes Sv. Huberta (Bloodhound)

  3. Bull Terier (miniaturni)

  4. Kratkodlaki škotski ovčar

  5. Dandie Dinmont terier

  6. Škotski jelenar

  7. Angleški seter

  8. Angleški toy terier

  9. Kratkodlaki foksterier

  10. Terier Glen of Imaal

  11. Gordonski seter

  12. Irski rdeče beli seter

  13. Irski volčji hrt

  14. Kavalir kralja Karla (Cavalier King Charles)

  15. Jezerski terier

  16. Lancashirski priganjalec

  17. Kerijski modri terier

  18. Manchesterski terier

  19. Mastif

  20. Norwiški terier

  21. Vidrar

  22. Kodrasti prinašalec

  23. Sealyhamski terier

  24. Skye terier

  25. Clumberski španjel

  26. Poljski španjel

  27. Irski vodni španjel

  28. Sušeski španjel

  29. Valižanski špringer španjel

  30. Valižanski ovčar

Boerboel (južnoafriški mastif), prisrčen bojevnik

Boerboel je kljub svoji velikosti in mogočnosti izredno igriv in družinski pes. Izvira iz južne Afrike, kjer so ga uporabljali za varovanje pridelka in družine.

Pogovarjali smo se s Patricijo, Mitjo in malo Zarjo – simpatično družino iz Logatca, ki je ponosna lastnica južnoafriškega mastifa, Bruna Verdija.

Boerboel ali južnoafriški mastif izvira iz južne Afrike. Ime pasme boerboel izvira iz besede ‘Boer’ kar v prevodu pomeni kmet, saj so nizozemski kmetje, ki so se naselili v južni Afriki, uporabljali pse tipa mastif za varovanje družin in pridelka. Načrtno vzrejo je začel vzreditelj Vab Ribeeck s križanjem bullenbijterja, ki je velik in močan mastif, z drugimi in lokalnimi psi. Pasma je bila ustvarjena za varovanje in zaščito. Danes je boerboel družinski pes in seveda dober čuvaj. Velja za edino pasmo na svetu, ki je bila razvita z namenom varovanja in straženja, pri čemer pes ni agresiven.

Videz in dlaka

Po videzu je boerboel velik, mišičast in skladno grajen pes. Samec doseže velikost od 66 do 72 cm, samica pa od 61 do 66 cm. Teža samca znaša od 65 do 90 kg, samice pa med 50 in 65 kg. Pri tej pasmi je glava močna in masivna, prepletena z mišicami. Obraz je lahko z ali brez črne maske. Mora biti simetričen glede na preostanek glave. Barva oči je lahko katerikoli ton rjave, vendar morajo biti temnejše barve kot barva dlake. Dlaka je kratka, gladka, sijoča in gosta. Lahko je v vseh odtenkih rdeče, rjave, rumene, črne, progaste, lahko je večbarvna. Nega obsega redno krtačenje in občasno kopanje.

 

Samozavesten in prisrčen

Pasma je inteligentna, lahko učljiva, uravnotežena, zelo zaščitniška, samozavestna, prisrčna, ljubeča, poslušna, zanesljiva, prilagodljiva, delavna in zvesta – seveda ob pravi vzgoji in socializaciji. Do družinskih članov so predstavniki te pasme pozorni in zaščitniški, veljajo pa tudi za izjemno čuteče. Možni negativni lastnosti sta agresija, ki je pogojena s prepozno socializacijo in nepravilno vzgojo, in trma. Na družinske člane je zelo navezan, z drugimi živalmi se dobro razume in sodeluje pri igri.

Bivalno okolje

Primerno bivalno okolje je ograjen vrt, da se pes prosto giblje, saj potrebuje veliko igre in gibanja. Bivanje v stanovanju ni primerno. Potrebuje veliko gibanja, druženja in različnih dejavnosti. Kot pri vseh pasmah je zelo vzgoja. Boerboel velja za eno od najbolj zdravih pasem. Moramo pa biti pozorni na kolke, saj je možna displazija kolkov in komolcev. Pričakovana življenjska doba je od 8 do 10 let.

Boerboel v Sloveniji

Simpatična družina iz Logatca je Bruna pasme boerboel pred dvema letoma pripeljala iz Italije v Slovenijo. Nanj so čakali eno leto, saj so sprva želeli pripeljati pasmo iz Madžarske, vendar so kmalu slišali, da imajo od tamkajšnje vzrediteljice ljudje slabe izkušnje. Patricija nam je potrdila, da je pes izredno zaščitniški, vendar tudi prijazen ter brez znakov agresije. »Na družinske člane je navezan in je kot senca lastnika«, pravi Patricija. In še, da mora biti lastnik samozavesten in trden, saj si ga v nasprotnem primeru boerboel kaj hitro podredi. Pa še to: njihov Bruno išče primerno samičko za parjenje; v roku enega leta naj bi bilo predvideno leglo pasme južnoafriški mastif.

Suzana Moro