Češkoslovaški volčjak

Še vedno si nismo povsem edini v mnenju, ali pes v resnici izvira iz volka oziroma ali je pes udomačena različica volka, saj evolucijski preskok le ni bil tako kratek, da se ne bi v »prehodnem obdobju« pes dovolj oddaljil od svojega prednika. Pri pasmi, ki jo predstavljamo tokrat, pa tega dvoma ni.

Češkoslovaški volčjak je nastal z neposrednim križanjem nemškega ovčarja in (karpatskega) volka. Na Češkem so želeli izboljšati delovne sposobnosti tamkajšnjih delovnih (vojaških in policijskih) nemških ovčarjev in po nekaj neuspešnih poskusih se je prvo leglo skotilo 26. maja 1958. Starša sta bila volkulja Brita in nemški ovčar Cezar.

www.akc.org

Češkoslovaški volčjak (ČSV) je zelo pameten, telesno sposoben in vzdržljiv, z dobro izraženimi nagoni, pozoren in načeloma zdrav. Do otrok se ti psi po navadi obnašajo zgledno – do njih so potrpežljivi in uvidevni. Svojo družino dojemajo kot krdelo, v katerem ima vsak svoje mesto. Pomembno je, da smo do njih dosledni in jim jasno pokažemo, kje je njihovo mesto v družini, sicer se lahko zgodi, da katerega od družinskih članov nadvladajo.

www.akc.org
www.akc.org

Do tujih ljudi so sprva zelo previdni, a ko jih sprejmejo, si jih tudi zapomnijo. Strah do ljudi je v tej pasmi dobro zakoreninjen, zato je nezaupljivost do tujcev tipična, po navadi jo izražajo z umikanjem, izogibanjem stika ter tudi laježem.

Češkoslovaški volčjak rad dominira nad drugimi psi in živalmi, vendar lahko s pravilno socializacijo ter vzgojo te težnje nadziramo. Vseeno mora biti njegov lastnik vedno korak pred psom ter dobro nadzorovati celotno situacijo.

BESEDA POZNAVALCA: Manca Kemperl, skrbnica češkoslovaškega volčjaka

Zakaj odločitev za češkoslovaškega ovčarja?

Odločili smo se na podlagi izgleda psa in ker smo si želeli psa, ki je samostojen. To smo vsekakor dobili, saj je pasma zelo samostojna, ne čaka na ukaz vodnika, ampak razmišlja samostojno in ti da vedeti, da te pravzaprav ne potrebuje. Ni mi žal, da smo se odločili za to pasmo, saj je po eni strani to zelo krasen pes, komunikacija poteka na drugem nivoju, po drugi strani pa zelo naporen, ker težko greš kam z njim. Seveda je drugače ali ima nekdo enega ali dva ali celo tri pse. Doma imamo dve psici te pasme, ki sta si popolnoma različni.

Karakter?

Karakter je zelo različen med samimi posameznimi psi. Nekaj psov je dokaj socializiranih in stabilnih, med njimi pa so lahko tudi plašnih. Nekateri jih zelo pohvalijo, a po drugi strani jih imajo na električnih ovratnicah, kar pa zopet ni tisto, kar si želimo in je odraz neznanja lastnika, ki ni kos zahtevnosti psa.

Potrebno je gledati iz volčjega stališča. V leglu se skotijo različni značaji, potem pa je odvisno od tega, kaj dobimo. Moji dve psici sta si povsem različni. Edina stvar, ki jim je vedno skupna je to, da sta v gozdu doma. Karakter je naporen, saj ima v sebi tudi težnjo po lovu in ubijanju plena, kar s seboj prinese na primer težave s sosedovimi mačkami, drugimi psi … Eden v leglu ali eden na 10 psov pa ima mogoče ovčarske lastnosti in je zelo učljiv in rad dela.

Pri ostalih pa je tako, da jim je takoj jasno, kaj je potrebno, a se bo pes vprašal “zakaj že?” Pri snemanju filmov ali reklam je psica zelo hitro ugotovila, kako bo imela mir pred režiserjem in je, če ne drugega, pa začela šepati, samo da ne bi bilo potrebno dejanja ponavljati v nedogled.

To je pasma, ki zelo razmišlja in čuva energijo, toda ko se psu zdi, da je treba, pa ima noro vztrajnost in vzdržljivost. Pravi karakter se sicer razvije šele po tretjem letu, takrat šele vidiš, kaj si v resnici uspel narediti. Do leta in pol pa je lahko pravi cukček. Tisti, ki si želijo malo več vedeti o tej pasmi, naj spremljajo pse, starejše od dveh let.

Je pes primeren tudi za družine z manjšimi otroci ali se vseeno kaže pri njem ‘stran volka’ in kako?

Stran volka se vsekakor kaže. Pes ni ravno nežen in je zelo zahteven pri vzgoji. Že pri sami igri je robusten pes in že mene vsako jutro malo uščipne zgolj iz veselja in radosti, pa čeprav nič slabega noče. Poznam družine z otroki, ki imajo takšnega psa, a pes zna biti tudi zelo zaščitniški do otrok, kar postavlja pod vprašaj igro z drugimi otroki ipd. Načeloma bi rekla, da pasma kot taka ni najbolj primerna za družine z majhnimi otroki in je vsekakor primerna za poznavalca in izkušenega odgovornega človeka, ki ve kaj dela in zakaj si je izbral takšno pasmo psa. Otrok se vsekakor s tem kužkom ne bo igral kar tako.

Kako zahtevna je vzgoja, socializacija, bivanje s to pasmo?

Socializacija je izredno pomembna. To je pes, ki te ne bo čakal cel dan v pesjaku, da boš prišel iz službe. Najbolje se razumejo z ljudmi, kateri z njimi hodijo naokrog in večino časa preživljajo skupaj. Ta pes ne bo srečen sam za ograjo, ampak potrebuje krdelo, družino, človeka, delo… Ne bo dovolj samo sprehod zjutraj in zvečer. Vsekakor mora človek spoštovati njega in potem bo on spoštoval tebe. Nikakor to ni igrača, da bi z njim delal, kar bi hotel. Težko je tudi ljudem razložiti razliko med recimo ovčarjem in volčjakom, ker dejansko je velika razlika. Pasma je super za ljudi, ki so mogoče bolj samotarji itd., a spet tvegamo, da bo takšen pes tudi zaradi načina življenja in vodnika potem še bolj nesocializiran, saj se zelo ravna po človeku. Kadar človek denimo ne mara ljudi, bo to še bolj potencirano pri psu.

Imate občutek, da se je stabilnost v pasmi tekom let vzreje izboljšala?

Niti ne. Po mojem mnenju je pasma ostala bolj ko ne takšna, kot je bila. Še vedno se volčja genetika ni izkoreninila, je pa zelo odvisno od tega, kakšnega mladiča dobiš iz legla, a osnova pasme ostaja enaka. Ni bistvenega izboljšanja v smislu večje stabilnosti karakterja pri pasmi in tega tudi zelo dobra socializacija psa ne more izkoreniniti kar tako. Genetika gre svojo pot in še tako dobra socializacja posameznega psa ne more nadomestiti ali prikriti naravnih danosti pasme.

Pogovarjala se je: Urška Krivec

Ameriški buldog

Ameriški buldog, močan, velik, aktiven, samozavesten pes, izjemno zvest svojemu lastniku, z veselim značajem. Lahko bi ga poimenovali kar »srečen pes«.

Rad ima družbo drugih psov in ljudi. Ker ima nekoliko prisrčno »klovenski« karakter, človeka prav velikokrat spravi v dobro voljo in smeh. Z otroci je potrpežljiv, saj je po naravi tudi zelo igriva pasma tako, da je primeren tudi za družine z otroki. Vsekakor je kot tudi pri ostalih psih, zelo pomembna socializacija psa in priporočljiv je za nekoliko bolj izkušene lastnike torej za ljudi, ki imajo predhodne izkušnje s psi in nikakor ne za začetnike.

Vsekakor je, kot tudi pri ostalih psih, zelo pomembna socializacija.

Za tiste manj izkušene, sogovornica Lea Salmič, vzrediteljica in predsednica Slovenskega kluba za ameriške buldoge predlaga, da si izberejo samico. »Te so načeloma bolj predane, manjše in s tem lažje fizično obvladljive, ter manj svojeglave. No, ne glede na spol, pa je potrebna vztrajnost in doslednost, ker so včasih zelo trmasti in hočejo uveljaviti svoj prav, temu bi lahko tudi rekli »jeklena« volja buldogov», dodaja Lea.

Lea Salmič, predsednica Slovenskega kluba za ameriške buldoge

Slovenski klub za ameriške buldoge

Slovenski klub za ameriške buldoge je bil ustanovljen 2007, ustanovitelja sta bila Marjana in Enriko Skokić, ki sta pasmo leta 2003 pripeljala v Slovenijo in z vzrejo vrhunskih psov začela zgodovino ameriškega buldoga v Sloveniji. Njegov prednik je starodavni buldog iz 17. stoletja. Takrat so pasmo uporabljali za pasje borbe, borbe z biki in kasneje za čuvanje posestev, kmetij, živine ter tudi za lov na medvede. Po 2. svetovni vojni je bila pasma na robu izumrtja, nato sta v 70. letih prejšnjega stoletja, Američana John D.Johnson in Alan Scott začela z selektivno vzrejo dveh različnih tipov pasme in s tem vzredila modernega ameriškega buldoga.

Prva linija se imenuje po gospodu Johnsonu, tudi klasičen ali “bully” tip mu pravimo. Psi te linije so večji, močnejši, z bolj okroglo glavo in krajšim gobcem. Linija Scott, drugo ime je tudi standardni ali “perfomance” tip, pa je manjša, bolj atletske postave in ima daljši gobec. Največ ameriških buldogov na svetu pa je hibridov, se pravi mešanih iz teh dveh linij. »Sicer obstaja še nekaj linij, vendar v zelo majhnem številu, « dodaja Lea. Ravno zaradi velikega razpona pasemskega standarda, FCI pasme ne priznava. S klubom pa bi radi dosegli čim manjšo raznolikost med pasmo, kvalitetne pse v Sloveniji in jo obširneje predstavili tistim, ki jo še ne poznajo.

Šolanje in socializacija

Pri tej pasmi, kot pa tudi pri večini ostalih, je socializacija ključna za uspešno sobivanje s človekom in z drugimi psi. Lea Salmič zato priporoča obisk pasje šole, četudi se skrbnikom zdi, da imajo dovolj znanja, da sami izšolajo psa. Poleg tega je z njimi prijetno delati, saj radi sodelujejo, sploh v zameno za kakšen priboljšek. So zelo učljivi, zato s pravo voljo in zadostnim znanjem, ameriškega buldoga brez težav lepo vzgojimo. Tudi sam temperament se z zgodnjim šolanjem lahko pravilno izoblikuje, v kolikor dobite mladiča nagnjenega k dominantnemu vedenju. Je pa vse skupaj veliko lažje, če ima skrbnika, ki je enako, ali še bolj samozavesten in dosleden.

So zelo učljivi, zato s pravo voljo in zadostnim znanjem, ameriškega buldoga brez težav lepo vzgojimo.

Videz

Ameriški buldog je močne, mišičaste konstitucije, širokih ramen in prsi, s 30 – 40% bele barve, kombinirane s svetlo rjavo, rdečo, temno rjavo in tigrasto. Čista črna barva ni dovoljena.

Nega

Nega je preprosta in nezahtevna. Dlaka je kratka in mehka, da ostane lepa in bleščeča je potrebno krtačenje enkrat tedensko, v obdobju menjave dlake pa lahko tudi vsakodnevno. Malo več skrbnosti zahtevajo gube, ki jih je potrebno pri nekaterih posameznikih čistiti oz. obrisati vsak dan, odvisno koliko so izrazite. Kopanje in čiščenje ušes samo po potrebi, kremplje pa si večinoma zbrusijo sami, s hojo po trdih površinah, saj so to zelo veliki in težki psi. Zaradi »požrešnosti«, so lahko nagnjeni k debelosti, zato jim je nujno potrebno odmerjati količino hrane in nikakor ne pustiti, da pojedo, kolikor želijo.

Zdravje

Pasma ameriški buldog naj ne bi imela veliko dispozicij, saj je to relativno mlada pasma. Drži pa, da so vedno bolj »popularni« zato je pomembno izbrati preverjene vzreditelje, saj je tako manj možnosti za kakšne genetsko pogojene zdravstvene težave. Ker je to velika in dokaj težka pasma, je možnost težav s sklepi, displazije kolkov ali komolcev, možne so tudi težave s hrbtenico. Zaradi velikih oči je možna uvihanost vek, navznoter ali navzven, dominanca bele barve dlake pa lahko povzroči težave s kožo ali alergije, tudi gluhost. »Po mojih izkušnjah, so takšne težave res redke« pravi Lea in poudari: »to je brahiocefalična oz. kratkogobčna pasma, zato je potrebna večja pazljivost v toplejših dneh, saj se lahko hitreje pregrejejo«.

Življenjska doba ameriškega buldoga je nekje od 10 do 12 let, nekateri živijo tudi dlje.

Avtorica: Suzana Moro

Irski volčji hrt skozi 20 fotografij

Irski volčji hrt je v prvi vrsti velik in mogočen, pravzaprav poleg nemške doge najvišji pes na svetu.

Gre za izjemno staro irsko pasmo. Za velikim, močnim in skladno grajenim telesom se skriva nežna, prijazna in zvesta duša.

vir: boredpanda

Hovawart

Hovawart, čuvaj domačine, dvoriščni čuvaj je lep, postaven, privlačen, ob dobri vzgoji tudi priljuden pes. Krasi ga sila staro ime, pasma pa je vendarle razmeroma mlada.

V Sloveniji smo jo spoznali šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, drugod po Evropi komaj malce prej. Takrat se je v Nemčiji že nekako »prijela«, zadnja križanja so opravili leta 1969. Vztrajni in dosledni nemški vzreditelji so po besedah in po podobi Albrechta Dürerja obnovili staro kmečko vrsto psov, ki je že zelo dolgo ni bilo več. Tako nekako je bilo kakor nekaj prej v Veliki Britaniji, kjer so skoraj iz nič obnovili irskega volčjega hrta in škotskega jelenarja, ki sta izginila, ker so lovci pobili vse jelene in volkove.

Ko so hovawarti, ljubkovalno jim rečejo »hoviji«, v devetdesetih letih prišli v naše kraje, so imeli njihovi skrbniki kar nekaj dela, preden so drugim ljubiteljem psov dopovedali, da ob sebi ne vodijo velikega mešanca z bernskim planšarjem (če je bil pes črn z ožigi), ali povečanega zlatega prinašalca (če je bil rumene barve), ali pa povečanega gladkodlakega prinašalca oziroma malce bolj suhega novofundlandca (če je bil kuža povsem črn). Celo na razstavah jih obiskovalci niso zlahka prepoznali. Zadnja leta je že veliko bolje. Za to so poskrbeli vzreditelji in skrbniki, ki povečini sodijo med prave, zagnane ljubitelje pasme, ki vedo, da je njihov pes čuvaj, družinski kuža, vsestransko uporaben družabnik. Hovawart na srečo ni komercialna pasma, ki bi ji prihodnost krojili trgovci z novci.

Mnenje poznavalke: Dušica Bučer (psarna Grofje Celjski)

Zakaj hovawart?

Veliko let je že od tedaj, ko me je očaral dolgodlak, velik pes, opisan kot družabnik in čuvaj, športnik in lepotec – hovawart! Je čuječ, a v mejah normalnega. Ima sposobnost prepoznati situacijo in se odzvati v skladu z njo. Zaznamuje ga velika želja, da živi tesno ob svoji družini in se nanjo naveže. Ponavadi je zunaj domačega vrta radoveden, igriv in prijazen do okolja. Doma je zanesljiv čuvaj, ki svojega gospodarja vedno glasno opozori, da je nekdo prišel. Zelo rad je voden in uživa v občutku pripadnosti svojim ljudem, gospodarju še posebej. V opisanih okoliščinah je vdan služabnik. Vendar tam, kjer pogreša občutek, da nekomu pripada, lahko postane on tisti, ki ”narekuje” pravila. Ne bi mogla trditi, da za začetnike ni primeren – sama sem bila namreč ob svojem prvem hovawartu popolni začetnik v pasjem svetu. Ni pa nujno, da je primeren pes prav za vsakogar, ki bi si ga zaželel.

Odlike in slabosti?

Pasma je zdrava in za velike pse zelo vitalna. Kolčne displazije zaradi zelo stroge selekcije pri hovawartih ni. Ima daljšo, rahlo valovito, svilnato dlako, ki je ponavadi brez podlanke in zato nima ”značilnega vonja po psu”. Nima pasemske nagnjenosti h kakšni določeni bolezni. To pa seveda ne pomeni, da hovawart ne more zboleti.

Značaj?

Po mojih izkušnjah pasma nima slabih značajnih lastnosti. Lahko se seveda zgodi, da bo v nepravih rokah postal nezaupljiv namesto sproščen in radoveden. Pretirana zadržanost in ignoriranje stvari/ljudi ni njegova tipična lastnost, ki pa se, žal, pojavlja. Vsi dražljaji, ki mlademu hovawartu povzročijo neprijetno izkušnjo, se zelo vtisnejo v spomin! Naj omenim dve skrajnosti: so osebki, ki venomer radovedno ovohavajo in vzpostavljajo kontakt z vsem, kar jih obdaja in pri tem navdušeno mahajo z repom ter se brez zadržkov prodajo za priboljšek ali za kratko seanso ljubkovanja. In takšni, ki priboljšek izpljunejo in se obnašajo, kot da okolja ne opazijo in do njega ne kažejo nobenih čustev.

”Lahka” ali bolj zahtevna pasma?

Vsekakor ga ne moremo šteti med ”lahke” pasme. Psihično dozori šele pri približno treh letih starosti. V obdobju odraščanja – predvsem v dobi spolnega dozorevanja in pozneje, do približno poldrugega leta starosti, so hovawarti psihično zelo občutljivi. Iz svojih izkušenj priporočam, da moramo v tem obdobju kot vodniki kakšno neprimerno vedenje preprosto prezreti ali pa mu vsaj ne namenjati prevelike pozornosti …

Za kakšne ljudi je primeren?

Za ljudi, ki na svet gledajo pozitivno in so samozavestni ter neobremenjeni z okoljem. Ob takšnem lastniku se hovawart zagotovo počuti bolj sproščenega in to iz njegovega vedenja lahko tudi zaznamo. Ker rad živi v tesnem stiku s svojimi ljudmi, je idealno, da mu omogočimo bivanje v hiši. Je zelo prilagodljiv in ko odraste, je v stanovanju zelo miren.

Negovanje kožuha?

Ne potrebuje kopanja, kožuh le enkrat do dvakrat na teden skrtačimo.

Dedne hibe in bolezni?

Seveda tudi hovawart ni imun na različne bolezni. Vendar v matičnem nemškem klubu, ki skrbi za pasmo, ne navajajo bolezni, ki bi bila značilno pasemska. V zadnjem času je med skrbniki veliko govora o degenerativni mieleopatiji (bolezen kostnega mozga). Čeprav se mnogi vzreditelji že vztrajno trudijo pri paritvah upoštevati rezultate splošnega testa na to bolezen, ki je na voljo v komercialnih laboratorijih, žal ne obstaja pasemski genski test, ki bi potrdil ali ovrgel obolelost testiranega psa. Matični pasemski klub se zato s podrobnejšimi raziskavami zelo trudi, da bi v prihodnosti razvil pasemski genetski test za DM za lažje usmerjanje vzreje.

Tone Hočevar

Tibetanski terier

Več kot tri desetletja že poznamo v Sloveniji tibetanske terierje, že leta 1984 so jih k nam prvi pripeljali Selanovi (zdaj znani iz zgodbe o »300 kosmatih«), pa so ti bistri in za družine primerni psički v Sloveniji še vedno razmeroma redki.

Glede na prijeten in dokaj stabilen značaj bi si gotovo zaslužili več pozornosti. Primerni so skoraj za vsakogar, ki ima rad pse, ki si vzame čas zanje in se je pripravljen s svojim pasjim prijateljem vsaj malo ukvarjati, ga vzgojiti in negovati.

V matični domovini, na tibetski planoti, imajo ti psi precej različne usode. Eni pripadajo tako rekoč privilegiranim bitjem, lepo ravnajo z njimi in jih negujejo. Tako srečnih tibetančkov je seveda bolj malo. Več jih živi pri podeželanih, po naše bi rekli na kmetih, kjer čuvajo imetje svojih ljudi, pa vendar njimi lepo ravnajo. Vsaj toliko pa se jih potepa naokrog kar tako.

Pasemski klub za tibetanske pasme sodi med najbolj dejavne klube, tudi pasja šola, ki se ji reče Švrk, sodi v njihov krog. Zelo resno delajo tudi za razvoj pasme. V Tibet hodijo, na streho sveta, s kužki iz pradomovine, ki jih pripeljejo v Evropo, skrbijo za sprotno osvežitev pasme in za njeno zdravje.

Alice Van Kempen/Animal Photography (http://www.vetstreet.com)

Pes, ki ni terier, postane tibetanski terier

Po »osamosvojitvi«, torej ločitvi od pasme lhasa apsa, je prišlo še ime nove pasme. Glasilo se je tibetanski terier. Nič značajsko terierskega ni na pasmi, ki nosi teriersko ime, pa tudi stas tega tibetančka ni nič podoben terierskemu. Tibetanski terierji spominjajo na terierje samo po velikosti.

Tibetanski terier predvsem ni lovski pes, komaj kateri ima ohranjenega kaj lovskega nagona, velika večina se za divjad v gozdu sploh ne zmeni. Tudi agresivnost do ljudi je za to pasmo povsem netipična, opozarja Primož Peer. Oblika glave tibetanskega terierja z opaznim čelnim kolencem, dokaj narazen vsajenimi očmi in s pogosto kleščastim ali pa predgrizavim zobovjem prav nič ne spominja na terierja. Tudi nizko nastavljena skočna sklepa zadnjih nog ter precej velike in ploščate šape so tipične le za tibetanske terierje in za nobeno drugo pasmo terierjev.

Tone Hočevar

Škotski seter

Najtežjega in največjega izmed setrov imenujemo tudi Gordonov seter, saj za očeta pasme velja vojvoda Alexander Gordon (1743–1827), četrti vojvoda Gordonski.

Tako kot njegova bližnja sorodnika, angleški in irski seter, tudi škotski seter izvira iz starih pasem španjelov, ki so jih verjetno križali z drugimi lovskimi psi (goniči in pointerji). Prvotno so bili namenjeni lovu na pernato divjad, v Združenem kraljestvu so to bile predvsem  jerebice, divje kure, snežni jerebi in fazani. Za njihov način lova je bistveno, da lovijo perjad, ki se ob znaku nevarnosti pritaji namesto vzleti. Pes skrito ptico zazna in jo nakaže z značilno stojo.

Aktivni norček

Gordoni so psi, prežeti z energijo, živahnega temperamenta in z veliko pripadnostjo svojemu človeku. Ljubijo gibanje in nujno potrebujejo zaposlitev. So dinamični, čustveni in komunikativni psi, vedno pripravljeni za akcijo. V hiši ali stanovanju so umirjeni  in nezahtevni, če so le v družbi svojih najdražjih. Za bivanje na vrtu ali v pesjaku niso primerni, saj je njihova potreba po človeški bližini prevelika. So dobri in zanesljivi čuvaji, ki hitro opozorijo na tujce na svojem ozemlju. Tujci jih ne zanimajo, zato ne silijo v ljudi in tudi drugi psi jih po navadi pretirano ne zanimajo. Zaradi lovskega nagona pa so pozorni na druge  živali, predvsem na ptice.

 

 

Keeshond – nasmejani Nizozemec

Največji predstavnik nemških špicev je tipični član širše družine špicev.

O tem se lahko prepričamo na prvi pogled, saj si s svojimi sorodniki (med katere sodijo drugi nemški špici, samojed, finski špic, italijanski špic, norveški losovec …) deli robustno, kvadratasto telo, pokončna, majhna uhlja, čez hrbet zavit rep, dolgo dvojno dlako in pozoren značaj.

Nemški volčji špic, imenovan tudi keeshond (izg. »kejzhond«), izvira z Nizozemske in je bil imenovan po nizozemskem patriotu v 18. stoletju, Cornelisu (Kees) de Gijselaarju, ki je vodil upor proti rodbini Orange, vladajoči kraljevi rodbini na Nizozemskem.

Pasma je postala simbol upornikov (in po porazu upornikov izgubila marsikaterega predstavnika, saj so se jih lastniki odkrižali, da jih ne bi povezovali s poraženimi uporniki). Beseda »keeshond« je skovanka besed »kees«, ljubkovalno ime za Cornelisa, ter besede »hond«, nizozemske besede za psa. Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice, od največjega, torej volčjega špica, do najmanjšega, pomeranca. Edina razlika med nemškimi špici je v njihovi velikosti in obarvanosti.

Na Nizozemskem z besedo »keeshond« imenujejo vse nemške špice.

Prvi standard za nemškega špica je bil objavljen v Berlinu leta 1880, klub za nemške špice pa je bil ustanovljen 1899, veliko pred nizozemskim klubom, ki je nastal leta 1924. Kljub intenzivnim prizadevanjem navdušencev, da bi keeshond postal samostojna pasma,  FCI (Mednarodna kinološka zveza) pasme ni priznala; zaradi skupnega nastanka in začetkov na Nizozemskem in v Nemčiji ter enakih telesnih in značajskih značilnosti sta tako keeshond in nemški volčji špic uradno ista pasma.

Kar nekaj je keeshondov, ki sodelujejo v različnih pasjih disciplinah, kot so agility, reševanje, poslušnost ali rally obedience, v tujini jih imajo tudi za terapevtske pse, saj so radi v središču dogajanja in za primerno motivacijo tudi pokažejo naučene trike, radi pa se tudi crkljajo. Pri delu z njimi pa moramo biti potrpežljivi, dosledni in zbrani, saj našo negotovost ali nedoslednost s svojim bistrim umom in občasno trmo hitro izkoristijo v svoj prid.

Izsek prispevka avtorice Urške Medvedšek, ki je bil objavljen v reviji Moj pes

Kokerpu, najstarejša dizajnerska pasma

V zadnjem času lahko v medijih in na svetovnem spletu zasledimo ogromno tako imenovanih ‘dizajnerskih pasem’, kjer pride do načrtnega križanja dveh poznanih pasjih pasem.

Ljubitelji psov smo prav gotovo že slišali za ‘labradudla’ (labradoodle, torej križanec med labradorcem in pudljem), ‘goldendudla’ (križanca med zlatim prinašalcem, v originalu Golden Retriever, ter pudlja), v zadnjem času pa tudi o tako imenovanem ‘puggle’ (Pug je v angleščini ime za mopsa, zadnji del skovanke pa ne pripada običajnemu ‘krivcu’, pudlju, pač pa biglu!).

Prvo mesto med tovrstnimi križanci pa vsekakor pripada – kokerpuju. Kokerpu, izvorno cockapoo, je poznan v Ameriki že od leta 1950 in velja za najstarejšo hibridno oziroma dizajnersko še ne priznano  pasmo v tem času. Kokerpu je običajno križanec med ameriškim ali angleškim kokeršpanjelom in pritlikavim ali toy pudljem.

K njihovi priljubljenosti je pripomogel njihov ljubeč, živahen značaj ter dlaka, ki običajno ne izpada kaj dosti, kar vsekakor lahko pripišemo kot prispevek pudlju. So zelo družabni, velikokrat se izredno navežejo na svoje ljudi, predvsem na enega družinskega člana, in ne prenašajo dobro samote, kar lahko pripelje do ločitvene tesnobe.

Kokerpu je poznan že od leta 1950 in velja za najstarejšo dizajnersko pasmo (takrat še ne priznano)

Videz in dlaka

Dlaka se med posameznimi psi razlikuje, saj so nekateri po španjelu podedovali ravnejšo, bolj svilnato dlako, drugi pa bolj volnasto, kodrasto po pudlju. Ne glede na različico se običajno minimalno golijo, je pa njihovo gosto dlako treba redno negovati, saj tudi hitro raste. Poskrbeti je treba torej za redno nego, pregled ušes, dlake med blazinicami na tačkah ter iz dlake izčesati morebitne vejice, listje in drugo, kar poberejo po tleh.

Barvna paleta je po zaslugi pestrih prednikov izredno velika. Velika večina kokerpujev je črne, bele, krem, rdeče, čokoladne barve, z belimi oznakami ali brez, poznamo pa tudi dvobarvne, tribarvne, serce (kot pri angleških kokrih, denimo).

Nemški ovčar

Čeravno se je slovenska kinologija čisto v začetkih kinologije v srednji Evropi polegla pri lovcih, s ptičarji in goniči, jo je v prvem obdobju in tudi še dolgo potem, vse do danes, najbolj zaznamoval nemški ovčar.

Dolga desetletja mu ni mogla konkurirati nobena druga pasma, pa tudi še danes je na vrhu vseh lestvic, čeprav se je že marsikaj spremenilo in na svetu skoraj ni pasme, ki ne bi bila zastopana tudi na pri nas. Bolj realen postaja pogled na nemškega ovčarja kot nekoč, ko je marsikje veljal za statusni simbol. Zlasti delovna linija je v rokah pravih ljubiteljev in poznavalcev pasme, razstavna pa tudi še vedno koraka z visoko dvignjeno zastavo.

Bolj realen postaja pogled na nemškega ovčarja kot nekoč, ko je marsikje veljal za statusni simbol.

Zlasti razstavni različici, ki jo je ta čas že mogoče tako rekoč na daleč ločiti od manj številne delovne, se je zgodilo, da se je število legel in mladičev skoraj prepolovilo. To je podatek, ki kaže, da je pasma na dobri poti »ozdravljenja«, nove krepitve, manj je komercialna kot svojčas.

Z delovno linijo pa se nemški ovčar spet uspešno kosa s sorodnimi pasmami, predvsem z belgijskimi in nizozemskim ovčarjem. Te pasme so ga prehitele pri oboroženih silah in policijah številnih držav v obdobju, ko je razstavni lepotec postajal pretežak in premalo okreten za vse bolj zahtevno delo pri vojskah in policijah. Ker gre za izrazito delovno pasmo, je bil nemški ovčar vedno zelo odvisen od policij in vojsk, ki pa jih razstavna prihodnost pasme res ni prav nič zanimala.

”Pomiritev”. Nemški ovčar. Avtor: Dean Mortimer.

Po drugi vojni vse na novo

Precej let je minilo, da so v državah, ki so bile zmagovalke v drugi svetovni vojni, sprejeli nemškega ovčarja za »svojega psa«. Ko se je proti koncu petdesetih let to vendarle zgodilo, je nemški pes na mah postal najbolj priljubljena pasma na svetu. Največ jih je v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Franciji, Južni Afriki in Avstraliji, veliko pa v vseh evropskih državah. Ni je celine, kjer ne bi cenili nemškega ovčarja.

Nemškemu ovčarju so kasneje našli še druge zaposlitve. Postal je pomočnik invalidom, imajo ga za enega izmed najbolj zanesljivih lavincev, dela kot reševalec izpod ruševin, filmski producenti pa ga hvalijo kot najbolj hvaležnega sodelavca na štirih nogah. Športniki iz kinoloških vrst so prav v nemškem ovčarju našli doslej še vedno daleč najbolj uspešnega partnerja za svoje uveljavljanje v policijsko-vojaških kinoloških disciplinah (sledenje, poslušnost, obramba), pa tudi v agilityju se je zelo izkazal.

Mnenje poznavalke: Nina Štefan (psarna Howiland)

 

  • Zakaj nemški ovčar?

Nemškega ovčarja sem si želela, odkar pomnim. Že v zgodnjih otroških letih se mi je ob omembi besede ”pes” v glavi vedno naslikala podoba nemškega vočarja. Ko je prišel čas za to, sem dobila svojo prvo psičko in ni mi žal. Pravzaprav bi se težko odločila za kakšno drugo pasmo. Nemški ovčar je ena od najbolj pametnih in vsestransko uporabnih pasem. Uporabljajo jih v policiji, v vojski, kot psa vodnika, pastirskega psa, z njimi tekmujejo v različnih pasjih športih. Ob pravilni vzgoji pa je to tudi čudovit družinski pes, ki se odlično razume z otroki in drugimi živalmi.

  • Odlike in slabosti?

Njegova največja odlika je po mojem mnenju njegova vsestranskost in potrpežljivost. Takoj za tem pa značaj, predvsem navezanost na človeka. Ponavadi si izbere enega vodjo, za katerega bi naredil vse. Je zelo zvest in morda tudi malce ljubosumen, kadar se ”njegov človek” ukvarja z drugim psom. Nesrečen je tudi, če mu ne posvečamo dovolj pozornosit.

  • Vedenjske lastnosti?

Na njegove vedenjske značilnosti vpliva veliko dejavnikov, kot je na primer genetska zasnova, kasneje pa vpliv človeka. Najprej vzreditelja in kasneje okolja, v katerem živi. Ob pravilni vzgoji je pes, ki se odlično razume z otroki. Svojo družino bo želel zaščititi v vsaki situaciji. Je odličen čuvaj. Ko nekoga dovolj spozna, ga ne bo pozabil in mu bo zaupal, če si bo seveda to zaslužil. Med igro z drugim psom rad pokaže, da je ‘glavni’ in priporočam, da ga že kot mladiča naučimo odnosa do drugih psov. Če imamo doma tudi druge živali, jih bo sprejel kot del svoje družine.

  • ”Lahka” ali zahtevna pasma?

S pravilnim pristopom in z dovolj discipline lahko nemškega ovčarja štejemo med nezahtevne pasme, saj zelo rad ugaja svojemu lastniku. Predvsem pa bo za dobro nagrado hitro razumel, kaj želimo od njega. Moramo pa vsekakor pravilno pristopiti, si vzeti dovolj časa, da ga bomo spoznali in razumeli. Le tako bo vzgoja (in šolanje) v zabavo tako nam kot psu.

  • Kakšne potrebe ima?

Je delovna pasma, ni pes, ki bi cele dneve poležaval in gledal v zrak. Še kadar se nam zdi, da spi, je v stalni preži in pripravljenosti, če bo morda treba na kaj reagirati. Mora biti psihično in fizično zaposlen, zato je vsaj en daljši sprehod na dan nekaj samoumevnega. Načeloma lahko živijo kjerkoli – na vrtu, v pesjaku, hiši, stanovanju. Dokler mu bomo nudili dovolj fizičnih in psihičnih aktivnosti, se bo dobro počutil v vsakem okolju.

  • Negovanje kožuha?

Nega kožuha je preprosta, dokler ne pride do obdobja, ko menjava dlako. Takrat ga je treba česati vsak dan, saj izpada res veliko dlake. Kopanja skoraj ne potrebuje.

  • Dedne hibe in bolezni?

Nemškemu ovčarju ponavadi pripisujejo nagnjenost h kolčni in komolčni displaziji. Ni pa pri njih nič bolj pogosta kot pri drugih večjih pasmah. Pomembna informacija pa je, da je za pridobitev vzrejnega dovoljenja obvezno slikanje kolčnih in komolčnih sklepov. Psi z displazijo so izločeni iz vzreje. Zato je še toliko bolj pomembno, da si omislimo nemškega ovčarja iz nadzorovane vzreje.

Tone Hočevar

Avstralski ovčar, ki je v resnici ameriški

Avstralski ovčar, o katerem je na kinološkem nebu najprej veljalo, da je avstralska pasma, šele potem so mu priznali, da je doma na jugozahodu Združenih držav Amerike, kjer so ga ustvarili in izoblikovali, dandanes sodi med svetovne uspešnice.

Priljubil se je mladim in starim, občudovanje vzbuja na pasjih razstavah, videti ga je na tekmovanjih v agilityju in podobnih novodobnih kinoloških športih, posebej ga cenijo reševalci, srečati ga je tudi med terapevtskimi psi.

Preskok iz anonimnosti do središča pozornosti je bil za aussija izjemno hiter, to pa seveda lahko terja posledice. Ovčar je samo še  v svoji ameriški domovini, pa še tam bolj poredko. V Evropi pase ovce, konje ali govedo kvečjemu pri ljubiteljih, ki za zadovoljstvo svojih psov in sebi v zabavo nabavijo tudi ovce ali konje.

Ovčar je samo še  v svoji ameriški domovini, pa še tam bolj poredko.

Ameriški vzreditelji, povečini doma iz Kalifornije in Arizone ob mehiški meji, so si z vsemi močmi prizadevali za priznanje svoje pasme. K sodelovanju so privabili mehiške kolege, ki so že leta 1974 izposlovali  priznanje pasme pri Mehiški kinološki zvezi  in ji zagotovili uradno pojavljanje na mehiških razstavah. Nam po psih bolj malo znana Mehika je bila že takrat kinološko razvita in bogata. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je gostila tudi svetovno razstavo, eno prvih zunaj tudi kinološko  vase zaverovane Evrope.

K tekmovanjem so jih spustili šele leta 2007

V Združenih državah, v pravi in edini domovini avstralskega ovčarja, so v Arizoni ustanovili prvi pasemski klub že leta 1957. Ameriški uradni kinologi iz kinološke zveze (American Kennel Club, AKC) so jim na pol prisluhnili šele dve desetletji pozneje, pasmo pa so med ameriško kinološko elito priznali šele v devetdesetih letih (1. septembra 1991). Med ovčarske pse so jih uvrstili 1. januarja leta 1993, standard so registrirali leta 1996. Svetovna kinološka zveza je avstralskega ovčarja pripustila k lepotnim in delovnim tekmovanjem šele pred desetletjem, leta 2007.

akc.org

Tri veje zgodovine

Avstralski ovčarji imajo – površno gledano – vsaj tri veje zgodovine. Najprej tisto staro, baskovsko, v hribih med Španijo in Francijo. Potem tisto v Avstraliji, kamor so šli baskovski pastirji s trebuhom za kruhom, skupaj s svojimi psi, brez katerih ne bi mogli delati in prehranjevati svojih družin. Naposled tisto v Združenih državah Amerike, kamor so Baski prišli konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, ko so Američani uvažali iz Avstralije velikanske črede ovac vrste merino, ki so dale več volne in je bilo z njimi ob kratkih nogah manj dela.

Avstralci so tedaj pri čredah za delo že uporabljali dve svoji delovni pasmi, ki jima zelo dolgo nihče ni iskal kinoloških priznanj.  Kelpie in avstralski govedar sta se – tako ugibajo, vendar za to ni nobenega trdnega dokaza – udeležila ustvarjanja kasnejše ameriške pasme avstralski ovčar. Nemci in švicarski Nemci, ki so se držali skupaj in se tudi trudili z zemljo in čredami, so sodeč po barvi ameriškega avstralskega ovčarja dodali svoj delež s psi, ki so bili verjetno bernskemu planšarskemu psu podobni predniki in sorodniki. Zelo mogoče je tudi, da so se vsa pomembna križanja zgodila šele v Združenih državah Amerike in ne v Avstraliji.

Dandanes je avstralski ovčar evropska in svetovna uspešnica. Ni pes čisto za vsakogar, vendar za vsakega pravega ljubitelja in poznavalca, ki mu ni žal časa za svojega psa in ima zanj tudi toliko spoštovanja, da se z njim resno ukvarja.

Tone Hočevar