Martin Močnik: »Odkar imam Bibo, sem svoboden«

Martin Močnik in njegov pes vodnik, 11-letna labradorka Biba, sta tisti ‘nori’ par, ki je pred dvema letoma sam brez spremljevalca prehodil slavni El Camino.

Biba (stara dama, kot jo ljubkovalno kliče Martin) je trenutno pri nas tudi najstarejši delovni pes. Tako Martinu kot njegovi štirinožni partnerki še vedno ne zmanjka idej, izzivov in energije.

Martin, vi niste slepi od rojstva. Kakšna je vaša zgodba?

Pred dvanajstimi leti sem oslepel zaradi prepozno odkrite sladkorne bolezni. Ko so jo ugotovili, so bile moje oči že tako uničene, da je bilo vse skupaj nepovratno. V 18 mesecih sem imel 27 operacij in v tem času sem tudi skoraj popolnoma oslepel. Ostala sta mi le 2 % vida; toliko da registriram svetlobo in obrise.

Kdaj po vseh teh dogodkih je v vaše življenje prišla Biba?

Trajalo je kar tri leta, da smo se dogovorili. Psi me sicer že dolgo spremljajo, vedno smo imeli kakšnega štirinožnega družinskega člana, vedno nemške ovčarje. Ko sem oslepel, je bila težava v tem, da moram vedno nekoga prositi za pomoč, zaletaval sem se v drevesa, stebričke, se vseskozi opravičeval … Po naravi sem poskočen in aktiven, ob sebi sem želel nekoga, ki bi mi bil pripravljen pomagati, ki me ne bo ničesar vprašal in ki ne bo lajal name (smeh). Potem pa smo prišli do tega, da bi bilo najbolje, da dobim psa. Zdaj mi Biba že devet let dela družbo in kljub zrelim letom svoje delo še vedno opravlja v nulo. Velikokrat slišim, ko mi kdo reče, naj jo zamenjam, naj izberem mlajšega psa, da mi bo lahko sledil pri aktivnostih. Toda, kako se lahko odpoveš družinskemu članu? Jaz ljudi, ki se odpovedo svojemu psu, resnično ne razumem. Kako se lahko odpoveš otroku? Ona bo z mano do konca, o tem se sploh ne razpravlja.

Pravite, da svoje delo opravlja v nulo. Je leta niso nič upočasnila?

Biba je vedno pripravljena na akcijo. Četudi je utrujena, bo vedno hodila toliko časa, da se ustavim. Zdi se skoraj neuničljiva. Psihično je zelo močna, pa tudi fizično. Živiva v Domžalah, kjer je čudovito urejena pešpot ob Bistrici. Ni avtomobilov, ni prehodov, pot je sproščujoča za oba. Ona hodi pred mano in cinglja z zvončkom, da imam smer. Vsako jutro prehodiva 21 kilometrov, vsak popoldan pa še polovico te razdalje, tako da morda je tudi zaradi najinega aktivnega življenja Biba še tako pri močeh.

Se spomnite vajinega prvega srečanja?

Dobro se ga spominjam. Ko jo je Marko Bručan, ki je treniral Bibo, pripeljal, in odprl prtljažnik, mi je Biba skočila naravnost v naročje. Od takrat sva nerazdružljiva, skupaj sva 24 ur na dan, le v kopalnico ne gre z menoj. Od prvega dne je med nama prava energija. Biba točno ve, kaj želim, ne da bi ji moral kar koli reči.

Kakšen značaj ima Biba?

Zelo umirjena je. V vseh teh letih sem jo le enkrat slišal zalajati. In življenje bi dala za hrano. Labradorka, pač. Toda hrane ne vzame od nikogar drugega kot od mene. Tudi scrkljana je (smeh). Pa neustrašna. Bere moje misli. In 100-odstotno predana je. Njej zaupam, edino njej. Vem, da se bo vedno prav odločila, marsikdaj mi je že rešila življenje in verjamem, da naju čaka še veliko lepega.

Pred dvema letoma sta prehodila slavni El Camino – 841 kilometrov v 22 dneh. Tudi tam vam je rešila življenje, kajne?

Res je. Zgodilo se je že prvi dan, ko sva hodila čez Pireneje, iz Francije v Španijo. Gor sem šel še v kratkih hlačah, potem pa je v trenutku začelo snežiti in v dveh urah je zapadlo meter snega! Tako je bilo, da sem naredil tri korake naprej in dva nazaj. Dobil sem ozebline in sončarico, toda po sedemnajstih urah naju je Biba srečno pripeljala v Španijo. Tam so naju malo čudno gledali, kajti prehod je bil zaradi vremena zaprt. Midva tega nisva vedela, ker sva bila takrat že previsoko. Lahko bi se tragično končalo …

Meter snega? Kako je Biba vedela, kje je pot?

Tu jo imate, pa jo vprašajte (smeh). Resda imajo stebre, ki so zelo visoki, ki štrlijo ven iz snega, ampak kako je Biba to vedela, ne vem.

Ste takrat verjeli, da boste srečno prispeli na cilj?

V resnici ne, ampak si nisem upal ustaviti, ker bi skoraj zagotovo zmrznil.

Je bila Jakobova pot vaša želja že od nekdaj?

Sploh ne. Je pa bila to želja nekaterih mengeških pohodnikov, s katerimi se potepam po hribih. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov je niso izvedli in sem rekel – bom šel pa jaz hodit za vse skupaj! Tri leta sem načrtoval pot, se pripravljal in treniral. Mišljeno je bilo, da z nama z Bibo na pot odrine tudi videči spremljevalec. Toda zadnji večer pred odhodom se je izziva tako ustrašil, da je odpovedal. Malo sem kolebal, kaj zdaj, pa sem se kar odločil, da greva sama. Kljub temu da ne govorim tujih jezikov, sem se še vedno znašel. »Pa se bom tudi tukaj,« sem si rekel. V zvežček sem si tisti večer zapisal nekaj fraz v petih različnih jezikih. Ustvaril sem tudi esperanto, ‘martinščino’, s katero sem se sporazumeval (smeh). Med potjo sem jo dodeloval. Za vsak primer pa sem se z Bibinim inštruktorjem Markom dogovoril, da ga lahko pokličem, če bom potreboval pomoč pri prevajanju. Še najbolj me je bilo strah, kako priti do izhodišča in potem domov.

Je vse dobro potekalo ali so bili strahovi upravičeni?

Vse skupaj, razen prvega dne, je bila zelo lepa izkušnja. V resnici se mi zdijo slovenske Jakobove poti mnogo težje kot španska. Sicer pa ima Biba eno sposobnost – točno ve, kaj jaz hočem. Ona se je enostavno priklopila kakšni skupini in hodila za njo. Družbe nama tako nikoli ni manjkalo. Če sva kdaj krenila s poti, se je vedno našel kakšen domačin, ki naju je pravilno usmeril, velikokrat tudi pospremil. Le s prenočišči sva imela nekaj težav. Nune naju niso hotele sprejeti, ker naj pes ne bi bil božje bitje in da nimava tam kaj početi. Frančiškani na drugi strani pa so naju nosili po rokah. Nekaj težav sva imela še v večjih mestih, kjer Biba ni vedela, kateri skupini naj se priključi – ali tisti, ki gre v šolo, službo, vrtec …

Sicer ogromno hodita naokoli, tudi po hribih. Bibo ste sami natrenirali za takšno vodenje, ki se razlikuje od hoje po mestu. Kje vse sta že bila?

Mislim, da skupaj samo še Triglava nisva osvojila. To imam pa v načrtu za letos. Sicer pa hodiva vsepovsod po hribih, gorah, na morje, tudi na križarjenju sva bila. Prej sem delal kot gostinec in nikoli nisem imel časa za hojo v hribe in podobno. Zdaj pa lahko izživim tisto, česar takrat nisem mogel.

Kateri pa je vaš naslednji cilj, izziv?

Trenutno imam v mislih Slovensko planinsko pot. Slovenska planinska zveza je ustanovila sekcijo in začela slepe ljudi voziti po tej poti. Zdaj je stvar malo zastala zaradi koronavirusa. Junija je predviden Nanos, potem pa celoten hrbet Pohorja. Do Mariborske koče smo že prišli, zdaj pa naprej.

Kot ste na začetku povedali, imate sladkorno bolezen. Ali Biba čuti, kdaj se ne počutite najbolje?

Zelo. Biba ima sicer svojo posteljo, toda kadar se slabo počutim, se vrže na mojo in mi glavo položi na primer na prsi. Kot da čuti, da nisem v redu. Kako naj se ji potem odpovem?

Martin, kaj vam je dala Biba?

Avtomobila ne bom več vozil, letala tudi ne, vse ostalo pa lahko počnem – prav zaradi moje Bibe. Svoboden sem.

Špela Šimenc

Robert Pečnik Pečo: Samo pogledam našo Roxy in dan je lepši

Znan ‘radijec’, voditelj na Radiu 2, Robert Pečnik Pečo, je velik ljubitelj psov. Je ponosni lastnik psičke Roxy, pasme kontinentalni buldog.

Pečo, koliko časa vam družbo že dela Roxy?

Ko smo še živeli v stanovanju, sem imel nemškega bokserja, ki se je pri 12 letih poslovil. Nato kar nekaj časa nismo imeli psa. Žena je vztrajala, da bomo psa imeli spet, ko se bomo preselili v hišo. In res – ko smo pred šestimi leti zamenjali bivališče, smo kupili Roxy. Otroka sta mamico takoj spomnila na naš dogovor in ni bilo več bilo izhoda.

Zakaj ste se z družino odločili za to pasmo?

Za kontinentalnega buldoga mi je pred mnogimi leti povedal kinolog Jože Vidic. Ker sem imel bokserja in so mi všeč angleški buldogi, mi je kot odličen kompromis predlagal to pasmo. Pasma je relativno nova; prvo uradno leglo je bilo skoteno leta 2004 v Švici. Tudi zdaj je mnogi še ne poznajo. Kolikor vem, je bila Roxy prva kontinentalna buldoginja v Sloveniji. Zdaj pa ni več osamljena (smeh). V Mariboru je tudi vzrediteljica Petra Javornik, ki jo je za to pasmo navdušila prav naša Roxy.

Od kod ste jo pripeljali?

V povezavi s tem vprašanjem je kar hecna zgodba. Takoj, ko je žena pristala, sem na spletu iskal legla. Nekaj sem jih našel v Švici, se mi je pa zdelo, da je Nemčija vseeno bolj pri roki. Najstarejša psarna Bulldogman-Pack leader je imela ravno leglo in bil sem prvi, ki sem jih kontaktiral in se hitro dogovoril za psičko. Mogoče se sliši neverjetno, a res nisem bil pozoren na to, kje so. Ko se je približeval datum, ko jo gremo iskat, me je skoraj kap, saj sem ugotovil, da je psarna 1150 km daleč; še malce višje od Berlina. Najprej sem iskal možnost letalskega prevoza, a ker mi rejec ni mogel zagotoviti, da bo Roxy ob prevzemu lažja od 9 kilogramov, se za to nisem odločil. Po odhodu domov je namreč nisem hotel izpostaviti še stresu potovanja med prtljago. Tako sva na določen datum z ženo odšla na 14-urno pot vzhodno od Berlina. Je bila pa Roxy super sopotnica, očitno smo se eden v drugega zaljubili na prvi pogled.

Kakšna psička je Roxy?

Kontinentalni buldog je zelo živahen pes, ki je za razliko od angleškega buldoga zelo aktiven. Je velik ljubitelj otrok, skratka zelo primeren za družinskega psa. Je zelo učljiv, ima pa tako kot vsi buldogi svoj značaj, kar pomeni, da zna biti nekoliko trmasta oziroma samosvoja. Roxy je s tega vidika kar tipična predstavnica pasme.

Kakšnim ljudem bi priporočili to pasmo?

Pasmo kontinentalni buldog bi lahko svetoval vsem, razen tistim, ki nimajo potrpljenja in bi imeli psa zunaj. Ali pa jih moti smrčanje (smeh). Kot sem že omenil, so po buldogovsko nekoliko trmoglavi, ob pravilni in dosledni vzgoji pa so vseeno dobro učljivi psi. So tudi izrazito družinski psi, ki imajo zelo radi otroke, primerni za bivanje v družinskem domu.

Kaj vse počneta skupaj?

Oba imava najraje skupne sprehode. Morali bi videti to veselje, ko pograbim povodec. Sploh, če zavijeva v gozd, nekam, kjer sva sama in jo spustim z vrvice. Je neutrudna prinašalka palic in komaj čaka, da jo vržem. Sicer pa rada tudi skupaj smrčiva (smeh). Zelo rada se crklja.

Se z Roxy veliko ukvarjate, potrebuje veliko pozornosti?

Menim, da vsak pes potrebuje veliko pozornosti. Zdi se mi, da, kdor se odloči za psa, se mora zavedati, da je pes obveza in družinski član. Priznam, da smo z leti postali nekoliko manj dosledni, kar se pozna tako, da je začela zahajati na kavč, čeprav ženi to ni všeč.

Vas Roxy spremlja tudi na dopuste?

Če se le da, jo vzamemo s seboj. Na morju sicer malce trpi zaradi vročine, pa tudi v vodo gre le do trebuha. Nad plavanjem ni navdušena, čeprav vidim, da mnogi kontinentalni buldogi z veseljem skočijo v vodo. Skratka, ni to pravilo. Doma je ostala le, ko smo šli na dopust z letalom. Vročina ji kot vsem psom s krajšim gobčkom oteži dihanje, zato ima raje hladnejše dni. Letos je prvič dobila zimski plašček, v katerega se je naravnost zaljubila. Zdaj ne vem, ali zato, ker jo je prej res zeblo, ali ker ga povezuje s sprehodom.

Pogosto slišimo, da je pes lahko tudi človek najboljši učitelj. Česa vas je naučila Roxy?

Težko bi rekel, da me je naučila ljubezni, ker sem ženo spoznal precej pred njo (smeh). Že prej sem imel nemškega bokserja in že od prej vem, da ob psu res spoznaš, kaj je pravo prijateljstvo, ki nikoli, ampak res nikoli, ne zataji. Roxy pa me je naučila še, da moraš biti pri psu dosleden. Če na to pozabiš, zna to dobro izkoristiti. Hitro ugotoviš, da je podobno kot pri mojih dveh najstnikih (smeh).

Je kakšna zgodba, povezana z Roxy, še prav posebna?

Uh, tega je res veliko. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin zgodba, ki se je sicer nerad spominjam. Hči je bila z njo na sprehodu, ko jo je na prehodu za pešce zbil avtomobil. Pred tem nam je Roxy dvakrat ali trikrat pobegnila in niti slučajno ni brez pomoči našla poti domov. Ob nesreči pa je sama pridrvela domov, kot da je prišla po pomoč. Še danes mi gredo ob tem kocine pokonci.

Si še predstavljate življenje brez hišnega ljubljenčka?

Moram reči, da si sploh ne predstavljam, da doma ne bi imeli Roxy. Pozitivno vpliva na celotno družino. Hecno, da to opaziš šele, ko je ni doma. Hči jo je vzela s seboj na dopust in tiste dni sem se večkrat zalotil, da nezavedno pogledujem na njeno ležišče. Še ženi sem rekel, kako prazen je dom, ko je ni. Najmlajši najstnik se ves čas crklja z njo, ta starejša najstnica jo pridno vozi na sprehode in vprašanje, če se kdaj tudi ne pogovarjata. Za ženo je Roxy otrok, zame pa vir neizmernega veselja. Samo pogledam jo in dan je lepši.

 

 

Tone Hočevar: »Kužki vzpostavljajo stike kjerkoli na svetu«

Tone Hočevar – novinar, urednik, poročevalec, dopisnik, tv voditelj in velik ljubitelj ter poznavalec psov. Prav njegova zasluga je, da slovenski ljubitelji psov že skoraj 30 let lahko listamo revijo Moj pes.

Pot ga je vodila po vsem svetu in vedno so z njegovo družino potovali tudi pasji prijatelji. Več kot 25 se jih je do danes zvrstilo v njegovem domu. Ob izbranih pasmah, kot pravi Tone Hočevar, vedno še eden, dva, največkrat pa trije iz zavetišča.

Psi vas spremljajo že od rojstva, pogosto omenjate svojega deda in njegovega črnega nemškega špica Miška …

Ljubezen do psov je najbrž genetska. Moj ded je imel za tiste čase izredne pse. Recimo južnoruskega belega ovčarja. Vedno je bil pri hiši več kot en pes in nikoli niso bili na verigi, kar je bilo za tiste čase neobičajno. Tudi moj oče je imel čut za živali. Spomnim se, da smo imeli leglo in je oče odkril, da je enega izmed psov, ki smo ga oddali, lastnik privezal za kozolec. Oče je lastnika opozoril, pa se ni menil zanj. In je šel nekega poznega večera z avtom tja in pripeljal psa domov. Je rekel, da tega pa ne bomo dovolili. In je bil spet en več pri hiši. Tudi pri moji družini je vedno več psov, nikoli samo eden ali dva.

Kdo vam trenutno dela družbo?

Trenutno imamo, potem ko nas je pred kratkim zapustila Čopka, samo dve – finsko laponko Pupi in bernko Hero.

Že razmišljate o še kakšnem več?

Ne razmišljamo, nas pa dobra znanka prepričuje, naj vzamemo njeno psičko, za katero zaradi bolezni vedno težje skrbi.

Torej vas kar psi poiščejo?

Res je. Na tak zanimivi način smo pred leti dobili tudi prvega dobermana. Prijatelj v Mehiki nas je prosil, če vzamemo za nekaj dni njihovo psičko. No, čez pol leta so prišli vprašat, če bi jo kar imeli …

Je spomin na kakšnega psa prav posebej poseben?

Čisto na vse imamo lep spomin, vsak ima svojo zgodbo. Najbolj je morda izstopal Chiquis, pritlikavi šnavcer. Kar trikrat je z nami potoval čez lužo. Doma je bil iz Mehike, potem smo ga pripeljali v Slovenijo, vzeli s seboj na Kubo, potem spet nazaj v Slovenijo. V Havani smo imeli zaradi njega tudi malo cirkusa. Moja otroka sta pripotovala sama, stara enajst in devet let, s seboj sta pripeljala Chiquisa. Tamkajšnja veterinarka na letališču nas je vprašala, kje imata njegove dokumente. Te je imel seveda pilot, ne pa otroci. Se mu je pa tako mudilo v hotel, da jih je pozabil izročiti. Ker ni bilo dokumentov, je veterinarka rekla, da ga bo uspavala. Takrat smo ob šestih zjutraj zbudili ministra – to je tako, kot če bi ga v Sloveniji klicali ob treh ponoči. Vse se je uredilo. In ko sem čez čas zgodbo omenil predsedniku tamkajšnje kinološke zveze in dobermanskega pasemskega kluba, kmalu te veterinarke ni bilo več na tem delovnem mestu; vzeli so ji licenco. No, kaj takega bi bilo treba še kje drugje narediti.

So psi vedno potovali in se selili z vami?

Vedno. Po navadi smo nazaj pripeljali še kakšnega več. Iz Havane dobermane, iz Mehike na primer šnavcerja in bassethoundko. Z njo je povezana tudi zanimiva zgodba. Ko sva jo z ženo dobila, nama je vzrediteljica trikrat poudarila ‘veste, to je ameriška vzreja, ne angleška’. Takrat nama ni bilo jasno, kaj misli s tem. Kmalu pa sva videla, da v Angliji ti psi ležijo kot preproge, v Ameriki pa so lovili v tropu. Doma nam je skočila čez balkon, dobili smo jo dve uri stran, na Katarini, ko je ‘jagala. Ni šlo drugače, kot da jo dobi pravi lovec. Čez dolga leta smo jo v Bohinju srečali in nismo mogli verjeti, da je še živa. Dočakala je skoraj 20 let!

Kar nekaj let ste živeli po svetu kot dopisnik. Pravite, da so vam psi pomagali vzpostavljati stik s prebivalci in ste prek njih tudi hitreje prišli do kakšne informacije …

Kužki vzpostavljajo stike kjerkoli na svetu. Spomnim se – trideset let je že od tega – starega prijatelja, televizijskega urednika, ki tiste čase ni imel nobene družbe, samo delal je po cele dneve. Pomagal sem mu priti do pravšnjega psa, šlo je celo za prvega francoskega buldoga v Sloveniji. Čez 14 dni pride ta kolega do mene in mi reče, da sedaj pa tudi on pozna vse sosede, z njimi hodi na kavo, vsi se pozdravljajo med seboj. Psi povezujejo. Jaz sem imel pa tako službo, da so mi psi še malo bolj koristili. V Mehiki ne vem, koliko ljudi bi spoznali, če ne bi imeli psov. Tam nihče ne hodi k drugemu domov, v hišo, s psi pa vzpostaviš stik. Tudi na Kubi ne bi nič vedel, če ne bi imel psov. Pa da ne bo pomote – nikoli nismo imeli psov iz tega razloga.

Ste kdaj tudi vzrejali?

Prav resno se nismo nikoli ukvarjali s tem. V Sloveniji sem imel dve legli dobermanov, v Havani še enega in tudi leglo pritlikavih šnavcerjev.

Z dobermani ste se ukvarjali tudi terapevtsko, kar v našem prostoru ni nekaj običajnega. Doberman kot terapevtski pes?

Zakaj pa ne? Marsikatera pasma je primerna za terapevtskega psa, pa tudi marsikateri križanec ali mešanec. Naš prostor je bil dolgo malo bolj zadaj. Na začetku smo v tejle deželi imeli samo nemške ovčarje. Pri našem tedanjem odnosu in psih, ki so bili privezani za kozolec, je težko pričakovati kaj več. Dobermani so čudoviti, dandanes jih je vse manj. Imeli smo Negro, ki je prva znala odkriti ‘hipo’ pri sladkorni bolezni. Nikoli nam ni bil čisto jasen mehanizem, kako to naredi, toda ona je to znala. Moja tašča ni imela več resne ‘hipe’, odkar je bila Negra zraven. Ko je psička nekaj začutila, je pričela taščo butati. Bila je šolana klasično, toda takrat v tej smeri še nismo znali šolati. Spomnim se tudi, kako se je izkazala, ko smo jo peljali s seboj kot spremljevalnega, »motilnega« psa pri šolanju in treningu psa pomočnika slepih, ki so ga pripravljali za olimpijado slepih. Slepo žensko smo peljali po ‘ta strmi’ poti na šmarnogorsko Grmado. Tisti drugi, v resnici glavni in za to delo šolani pes je se je podil po svoje, Negra pa je šla zraven in žensko pripeljala do vrha. Pri vsakem kamnu jo je ustavila, imela je res neverjeten talent.

Imate pasmo, ki vam je najbolj pisana na kožo?

Kar nekaj je takih. Najprej smo imeli nemške ovčarje, potem dobermane in šnavcerje. Zadnjih 25 let imamo bernce, že spet smo nazaj pri špicu – pri finskem laponskem psu, ki je tak, kot je bil dedov Miško. V Mehiki smo imeli tibetanske španjele. Takrat smo jih v Sloveniji poznali samo iz literature. Vedno pa je v naši sredi tudi kakšen mešanček iz zavetišča, po dva ali trije hkrati.

Ste prava kinološka enciklopedija. Katere države so vam s tega vidika dale največ znanja in izkušenj?

Povsod smo se česa naučili. Vedno je tako, da bolj, ko si na jugu, slabši je odnos do psov. V Italiji južno od Rima je odnos zares katastrofalen, severneje pa je krasno. Mi smo tam hodili s psi celo v mesnico, v gostilno pa vedno. Na Kubi so imeli agility kot obvezen del na koncu treninga delovnih psov že v tistih časih, ko v Sloveniji za agility še slišali nismo. Prav Chiquis je bil prvi administrator agilityja pri nas; žena Bojana ga je vodila, jaz pa sem razlagal. Spomnim se tudi dogodka v francoskem Lyonu, tja smo peljali slovensko reprezentanco na prvo evropsko prvenstvo. Deževalo je, psi so bili mokri in malo so »dišali«, pa smo jih pustili pod prav primernim napuščem nasproti in šli v gostilno. Gostilničar nam je rekel, če se zavedamo, kakšen cirkus bo imel, ko bodo drugi videli, da ne spusti psov v gostilno. Rotil nas je, naj jih pripeljemo notri. Mehika in Amerika pa sta tako veliki, da je vsega dosti. Na slavni razstavi v New Yorku je vse skrajno imenitno, psi z mednarodnimi prvaštvi pa pravzaprav nič posebej zanimivega, vse je predelano, poštirkano in prirejeno za razstavo. Na drugi strani pa najdeš v kakšni majhni vasici sredi Teksasa vaško ljubiteljsko razstavo, ki je vrhunska po kvaliteti psov in po odnosu do njih. Tudi Mehika je izjemno kinološko razvita, vsaj v tistih časih mnogo bolj kot mi. Mehikanci imajo prirojen občutek za živali.

Kaj pa Slovenija – zakaj nimamo več svojih pasem?

Odgovor je povsem jasen. Mi nismo imeli svojega plemstva. Lovske pse, ki so kaj veljali, so imeli v Evropi lahko samo plemiči. Naš edini pes, kraševec, je kmečki pes, nastal je iz psov, ki so prišli iz Azije in ni imel pri gospodi nobene veljave. Šele industrijska doba in pojav meščanstva sta pse približala tudi drugim ljudem. Takrat se je pričela vzreja psov, ki niso bili samo za bogate. Ko se je meščanstvo začelo ukvarjati s psi, so prišli ptičarji, jamarji, pozneje tudi družni psi … Za reveže pa so nastale druge pasme. Na primer yorkshirskega terierja so imeli v Angliji rudarji v žepih, da jih je opozarjal na podgane. V naših krajih so šli med ljudstvo takrat nemški ovčarji, imenovani volčjaki. Seveda smo imeli tudi pri nas v prejšnjem stoletju več pasem, toda pri kinološki razdelitvi nismo bili uspešni in ne dovolj udarni. Naš je bil posavski gonič, pa istrski gonič, pa koroški žigec. Avstrijci so zase vzeli koroškega žigca, Hrvati so si pripisali posavca in istrijana, planinski gonič ima srbski potni list …

Kaj pa pravite na vsa križanja, ki se dogajajo in rojevajo včasih prave pasje reveže?

Križanja se dogajajo od nekdaj, toda včasih so to delali zato, ker so hoteli narediti nekaj uporabnega. Kam pelje to, kar se dogaja danes? V glavnem v prepad. Veliko pasem je že izginilo. Samo poglejte, kakšni so bili psi nekaterih pasem nekoč in kakšni so danes. Buldog je bil krasen pes, pa so naredili reveža, ki dihati ne more več. Ali pa nemški ovčar – jaz sem imel v šestdesetih letih še zadnjega, ki je bil čudovit. Potem so prišli v modo lepi, kot kozolec ‘podrti’, danes pa so taki, da skoraj ne morejo več teči. Nemškega ovčarja so kot obnovljeno delovno pasmo sedaj spet križali z belgijcem in še katerim ovčarjem, da lahko teče. Križanj zaenkrat ne priznajo, samo strogo selekcijo poudarjajo. Ta novi nemški ovčar je spet malo manjši, malo bolj kvadratičen, hiter ter spet oster in seveda spet ni ravno za vsakogar. Tako kot tudi tisti prvi nemški ovčarji niso bili za vsakogar.

Tudi vaš čisto prvi pes je bil nemški ovčar, kajne?

Imeli smo kar nekaj nemških ovčarjev pri hiši in vse smo klicali Runo. Spomnim se enega, ki je rešil sosede, ko jim je strela udarila v hišo in je zagorelo. Na zunaj se ni še nič videlo, notri pa je tlelo. Šel je tja in norel po vratih. Moj oče je tekel za njim, vdrl v stanovanje in jih našel še žive. Čisto moj prvi pes pa je bil tudi nemški ovčar. Tudi Runo. Moj prvi učitelj, ki mi ga je pomagal šolati pa je bil Janez Klemenčič, šef policijske šole in tedaj prvi mojster za šolanje pri nas. Že takrat je poskusno šolal psa brez ovratnice, moj Arso je bil njegov učenec. Klemenčičev službeni pes me je leta prej malo povaljal v potonikah, Janez je imel zaradi tega slabo vest, zato se je še toliko bolj trudil z mano (takrat sem imel 8 let) in me učil.

Že nekaj let ste v pokoju, kar pa za vas ne pomeni, da počivate. Še delate s terapevtskimi psi pri Ambasadorjih nasmeha?

Nič več, enkrat je treba malo ustaviti konje. Greva pa z ženo enkrat na teden s psičkama v vrtec v Črnuče, kamor hodi najina vnukinja Julija. Ta dan je Julija ‘ta glavna’ in pride v razred z našo bernko ob strani. Namen teh obiskov je pse približati otrokom, da ni strahu. Učiva jih osnov, tudi kako pobirati kakce. Sicer pa ostajam aktiven. Tudi tako, da vsak dan s psi začnemo z vzponom na Rašico. Pred kratkim sem izdal knjigo ‘Skušnjave’, pa še kakšno bom.

Toliko let ste že aktivni v kinologiji, da se je zamenjalo že mnogo pogledov na odnos med človekom in psom. Kakšen je vaš pogled?

Vse se je že stokrat spremenilo. In se gotovo še stokrat bo. Tudi pasjo starost se šteje vedno na nov način … Včasih je bilo najbolj grozno, če si psu dal krompir. Danes je to celo priporočljivo. Pred leti pes ni smel nič vzeti od nikogar, takrat je pela elektrika. Včasih so vse pse šolali kot nemške ovčarje, tudi kodre … Danes je vse drugače, pa tudi to se bo v prihodnje še velikokrat spremenilo. Seveda sem se skozi vsa ta leta stalno učil in vedno sem se naučil kaj novega. Toda zvest moraš biti predvsem sam sebi.

Špela Šimenc

Ditka: »Včasih se pošalim, da je kuža Bowie moj glavni, vsekakor pa prvi kritik«

Ditka je kantavtorica, pevka in skladateljica. Glasba jo spremlja od nekdaj, kot tudi štirinožni prijatelji, brez katerih si življenja ne predstavlja.

Tokrat se nismo pogovarjali o glasbi, pač pa o tem, kako pomembna je zadnjo pasja družba.

Ditka, kdo vam dela družbo?

Družbo mi dela moj bernski planšar Bowie. Je prvi kuža, ki je zares samo moj. Star je tri leta, dobila pa sem ga pri moji sestri Evi, ki se ukvarja z vzrejo teh psov. Je resnično moj najboljši prijatelj in zares čudovit kuža. Včasih se pošalim, da je pravi glasbeni pes. Vse od majhnega me spremlja v studiu, na vajah z bendom ,… pa še glasbeno ime ima- Bowie (David Bowie). Pazi, da ne delam preveč, ko me opomni, da greva na sprehod. Zaradi njega sem veliko več časa na svežem zraku in zares vedno imam doma nekoga, ki se me iz srca razveseli, ne glede na vreme, moje počutje, uro v dnevu …

Vsak pes je za njegovega človeka poseben. V čem je poseben Bowie?

Bowie je velik kuža s še večjim srcem. Podobna sva si v tem, da v svoj svet ne spustiva kar vsakega človeka. Tako je vedno previden pri ljudeh, ne gre k vsakemu in tudi vsak ga ne more pobožati. To ne pomeni, da je hud, le-to, da, ko človeka ne začuti, se umakne.
Rad ima sprehode, posebej v zimskem času. Rad se igra in tudi vedno pridno sodeluje pri miselnih treningih. Mi je predan in zvest ter mi vsak dan znova pokaže, da me ima rad.

Vas Bowie spremlja tudi na vajah?

Večkrat. Včasih se pošalim, da je Bowie moj glavni, vsekakor pa prvi kritik. Vedno, ko ustvarjam glasbo je namreč ob meni. Zvesto in umirjeno posluša. Tudi kadar vadimo z bandom, je vedno z nami. Včasih se celo uleže pred bas boben, ker mu paše močan »beat«.

So psi v vašem življenju prisotni že od nekdaj?

Ko sva bili s sestro stari 7 in 10 let (ona je starejša) sva dobili prvo bernsko planšarko z imenom Melly Melisa. Vse od takrat nas spremlja ta pasma. Nad živalmi in posebej nad psi me je navdušila moja sestra Eva, ki je zares velika ljubiteljica živali že od majhnega, danes pa tudi veterinarka, specialistka za rehabilitacijo in fizioterapijo psov, vzrediteljica in trenerka psov. Za Melly je prišla Ruby in nato Miley, ki je mama mojega Bowieja. Ker me psi spremljajo vse od otroštva, si življenja brez njih ne predstavljam. Čeprav je zaradi mojega pestrega urnika včasih naporno in mi je hudo, ko Bowieju ne morem posvetiti toliko časa, kot bi si ga zaslužil, so tisti dnevi, ko sva skupaj neprecenljivi. Na srečo imam družino, ki mi vedno priskoči na pomoč, ko potrebujem varstvo zanj. Naši psi so bili vedno družinski člani in zato je ta navezanost in ljubezen do njih še toliko večja. Življenja brez psa si ne predstavljam. Pes mi pomeni prijatelja, ki vedno prisluhne in nikoli ne obsoja. Prijetno družbo in sopotnika za sprehode in izlete v naravo.

Kateri pa je prav poseben spomin na odraščanje s pasjim prijateljem?

Zelo lepe spomine imam na skupne družinske sprehode z našo prvo psičko Melly. Ne glede na letni čas in vreme, smo jo vsak večer vsi skupaj peljali na sprehod in takrat smo si res vzeli čas drug za drugega, se pogovarjali, včasih tudi skregali, večinoma pa veliko smejali. Lahko rečem, da nas je Melly še bolj povezala kot družino.

Špela Šimenc

Veterinar Emil Senčar: ”V to pasmo sem naravnost zaljubljen”

Dr. Emil Senčar je veterinar ter velik poznavalec in ljubitelj pasme francoski buldog. Z njimi živi že celih 30 let, trenutno ima njegova družina kar tri primerke te pasme.

Kot pravi, je nesporna ‘šefica’ njegove pasje druščine temna predstavnica pasme francoski buldog, Lena, ki jo upošteva in spoštuje celo njegov bulmastif, ki ima sicer 70 kilogramov.

Zakaj ste se odločili prav za pasmo francoski buldog?

Že od nekdaj mi je pasma všeč, svojega prvega ‘frenčija’ sem imel že pred 28 leti. Pripeljal sem ga iz tujine, kjer sem to pasmo občudoval na razstavah. Takrat je bila to še večinoma neznana pasma, pri nas zelo redka, ki me je pritegnila. Kratek gobček, netopirska ušesa, mišičasto telo, kratka dlaka, velikost in seveda tudi značaj.

Katere so največje odlike tega psa in na drugi strani, slabosti?

Med odlikami bi navedel primerno težo, ki znaša med 10 in 15 kilogrami, kar pomeni, da je francoski buldog primeren za življenje v stanovanjih in ne potrebuje pretirano gibanja. Poleg tega nima vonja, ima kratko dlako, je preprost za nego. Karakterno je čudovit kužek, ljubezniv, prilagodljiv, rad ima otroke, igriv, ne laja pretirano in za vsako figo. Odlikuje ga tudi pogumen značaj in zna biti tudi odličen čuvaj. Slabosti, če temu lahko tako rečemo, so trma, čeprav je zelo bistroumen. Prav zaradi trme ni najbolj primeren za treniranje. Pogosto je dominanten do drugih živali in se rad zaplete v konflikte z njimi. Francoski buldog, ki ni vzgojen ali slabo socializiran, je lahko hudo naporen za svojo družino, saj zelo rad uveljavlja svojo voljo. Pri tem izstopajo dominantni samci, ki so pa na srečo redki.

Je to lahka ali zahtevna pasma?

Kot pasma je francoski buldog precej nezahteven, važno je le, da je v tesnem stiku s svojim lastnikom. Nikakor ni primeren za življenje na prostem oziroma za zapiranje v boks, pa naj bo še tako vzorno vzgojen. Potrebuje pravilno socializacijo in vzgojo predvsem v času odraščanja. Ker so izredno navezani na svoje lastnike, tudi zelo težko prenašajo njihovo odsotnost. Pri psih, ki so sami večino dneva, se lahko pojavi odtujitvena tesnoba, ki se manifestira v grizenju in lizanju tačk, nervozi, poškodovanju in uničevanju opreme doma in podobno.

Kaj pa vam je kot lastniku francoskega buldoga pri njem v njegovem značaju najljubše?

Pri ‘frenčijih’ mi je najljubši njihov značaj, vdanost lastniku in družini, saj dobesedno obožujejo svoje lastnike. So tudi zelo prikupni in znajo ogromno povedati z mimiko obraza. Z lastnikom lahko poležavajo ves dan, po drugi strani pa so v trenutku pripravljeni za akcijo. Večina jih ima tudi neustrašen značaj. Mene spremljajo že 28 let in zaljubljen sem v to pasmo. So del družine in ne predstavljam si življenja brez njih. Zaradi ljubezni do te pasme že vrsto let živijo v naši družini trije francoski buldogi. Kot veterinar sem v vseh teh letih dodobra spoznal in preučil zdravstveno problematiko pasme in te izkušnje s koristjo uporabljam tudi v praksi.

Več o pasmi si lahko preberete tukaj.

Piše: Katja Željan

Pogovor: Katjuša Rajovec, Zavod Muri, sanja o domu za starejše pse

Katjuša Rajovec je tista, ki je pred skoraj dvema letoma ustanovila Zavod Muri, katerega poslanstvo je ozaveščanje, pomoč lastniškim psom in posredovanje pri posvajanju živali iz zavetišč.

Po kar nekaj letih prostovoljstva v dveh društvih ste se odločili ustanoviti svoj Zavod Muri, ki je praznoval dve leti. Kaj je bistvo vašega zavoda?

Poslanstvo Zavoda Muri je ozaveščanje o odgovornem skrbništvu nad živalmi, pomoč živalim, katerih lastniki zaradi utemeljenih razlogov (zdravstveni, socialni) težko zagotavljajo kakovostno oskrbo svojim živalim in živalim iz zavetišča.

Za svojo pot sem se odločila, ker sem imela svojo vizijo. Na začetku sem bila prepričana, da bi morali spreminjati svet v Bosni, posvajati tamkajšnje pse, pomagati rešiti situacijo. Potem pa sem doumela, da lahko aktiviram 100 prostovoljcev, pa bomo težko kaj premaknili. Tja se vozi ogromno hrane, veliko psov se posvaja v tujino, tudi v Slovenijo, kastracij in sterilizacij, ki so bistvene, pa je še vedno premalo.

Odločila sem se, da se osredotočim na lokalno okolje in zdaj se tega držim. Tudi tukaj pri nas dela na področju zapuščenih živali ni malo.

Najpomembneje se mi zdi ozaveščanje in v prihodnjem letu upamo na program ozaveščanja, kjer bi se osredotočili predvsem na najmlajšo populacijo. Težava je trenutno premajhno število prostovoljcev. Želeli bi namreč tudi, da to počne nekdo s pedagoškim ozadjem.

Poleg tega se osredotočamo na pomoč lastniškim psom – pomagamo skrbnikom, ki so se znašli v socialnih stiskah ali imajo denimo težave z zdravjem. Po potrebi jim krijemo veterinarske storitve, zagotavljamo hrano, peljemo pse na sprehod … Prav tako vozimo na sprehode pse iz zavetišč in jim v njihovo po navadi precej bedno prejšnje življenje prinesemo nekaj veselja. Pa seveda aktivno posredujemo, da jih čim več dobi topel dom.

Ko pomagate lastniškim psom – ali vas lastniki sami prosijo za pomoč?

To se še nikoli ni zgodilo. Običajno je tako, da vidimo tak primer, ali pa nas denimo nekdo obvesti o določenem psu na verigi, mačkah, ki niso sterilizirane oz. kastrirane, psu, ki nima zavetja … Nato se odpravimo na lokacijo, kjer skupaj z lastniki poskušamo rešiti situacijo v korist psa oz. mačke.

Vedno seveda tudi ne gre. Največkrat nas ne sprejmejo lepo, saj so ljudje prepričani, da sami najbolje vedo, kaj je najboljše za njihovega psa. Odkar imam zavod, primere, kjer bivalni ali drugi pogoji ne zagotavljajo minimalnih standardov glede na pravilnik, prijavim pristojnim službam, žal pa se pogosto zgodi, da se tudi po prijavi nič kaj bistvenega ne spremeni. Naš Pravilnik o zaščiti hišnih živali je namreč zelo dvoumno zapisan.

V Zagorju pa imamo primer dobre prakse, kjer z lastniki psa, ki je celo svoje življenje preživljal na prekratki verigi, brez zavetja, že več kot leto dni lepo sodelujemo. Po pogovoru smo ugotovili, da gre za socialno šibkejšo družino. Gospa je sama skrbela za invalidnega moža in za otroka s posebnimi potrebami. V takih primerih razumeš, da enostavno ne zmore še eno uro na dan sprehajati psa.

Kdo pa je bil Muri, po katerem zavod nosi ime?

Ko sva s partnerjem kupila hišo na Vranskem, sva spoznala tudi takrat 16-letnega psa Murija. Starejša gospa, ki je hišo prodajala, se je selila v večstanovanjsko stavbo k nečakinji in prepričana je bila, da bo za takrat precej slabotnega 16-letnega Murija najbolje, da ga pelje uspavat. Ko sem to slišala, nisem mogla tega dopustiti. Da bi spodili Murija od hiše za to, da bi mi lahko živeli v miru?

S partnerjem sva se odločila, da Muri ostane in skupaj smo srečno živeli še nekaj let. Zgodba našega Murija ni osamljen primer; veliko takih zgodb poznam, na tedenski ravni sem jim priča. Lastnik umre, svojci dobijo hišo, psa ne nameravajo imeti in ne vidijo drugega izhoda, kot da ga peljejo v zavetišče. To so po navadi psi, ki jih je težje posvojiti; so starejši, veliki in (ali) povrhu vsega še črni.

Kakšna pa je vaša zgodba? Imate od nekdaj poseben odnos z živalmi?

Že od malega sem imela rada živali, mislim da precej bolj kot pa povprečen otrok, ki si želi hišnega ljubljenčka. Že kot majhna deklica sem sama s kolesom svojega hrčka vozila k veterinarju, plačala operacijo in mu na vsak način želela pomagati. Živali so mi zares pomembne.

Zdaj počasi s partnerjem razmišljava o nakupu večje kmetije, kjer bi lahko uresničili dolgoročne cilje Zavoda Muri. Zaenkrat pravega načrta še ni, je pa vizija, ki nekako stremi k temu, da omogočimo kakovostno bivanje in oskrbo tistim, ki so najranljivejši, ko je govora o posvajanju psov; to so starejši psi. Od tod ideja o ‘Domu upokojencev za seniorčke’, sprejemali pa bi seveda le pse, katerih lastniki oz. njihovi svojci zaradi utemeljenih razlogov ne morejo več skrbeti zanje.

So se vam – takoj, ko ste lahko sami odločali– pridružili pasji in mačji člani družine?

V resnici je bil Muri moj prvi pes, ki je spet zelo obudil moj čut za živali. Hkrati z Murijem smo imeli psičko mešanko z rotvajlerjem, ki je bila stara okoli sedem let. Hitro po vselitvi nas je zapustila zaradi zasuka želodca, kjer ji kljub operaciji ni bilo pomoči.

Kmalu potem pa je moj partner pod viaduktom Trojane za cesto našel polletno psičko. Nekdo jo je tam kar odložil skupaj z ležiščem, ki je bila blazina za stol. Ime ji je Rena in na začetku smo jo zelo oglaševali, ji skušali na vse načine najti lastnika, pa se ni nihče javil. Psička je bila precej suha, zelo čudno ostrižena (doma, ‘na škarje’), s precejšnjimi vedenjskimi težavami. Takrat sem se tudi prvič v življenju srečala z reaktivnim psom. O najdbi sem seveda obvestila pristojno zavetišče, a se na koncu za oddajo nisem mogla odločiti. Pa je postala naša.

Veliko psom ste že pomagali. Je kakšen, katerega zgodba se vam je prav posebej usedla v srce?

Lepih in manj lepih zgodb se je čez leta zapisalo ogromno. Če pa že, naj izpostavim Sultana. Bil je odvzet od lastnikov. Nikoli ne bom pozabila, ko sem ga prvič videla v zavetišču. Kar ležal je tam v boksu, sama kost in koža sta ga bila, komaj je lahko dvignil glavo. Ko sem ga videla, sem se odločila, da ga naš zavod posvoji. Sicer je že zavetišče poskrbelo za osnovno veterinarsko oskrbo. Mi pa smo kasneje s podrobnimi preiskavami ugotovili, da ima artritis. Hudo napredovan, življenje v mrazu in na verigi pa je stanje še poslabševalo.

V roku pol leta smo ga nekako spravili k sebi. Potem je bil začasno kar nekaj časa nameščen pri meni in kazalo je, da nikoli ne bo dobil doma. Ampak na koncu se kar najdejo ljudje, ki vidijo v prav tem psu svojega sopotnika. Pa naj bo star 12 let, z artirisom, slep ali slaboviden.

Jaz ne vem, zakaj sem vedno znova presenečena, ko se to zgodi, saj tega v resnici ni tako malo. In to je tisto, kar nam daje upanje, da se splača truditi in vztrajati. Nekaj najlepšega je, ko vidiš, da bo pes lahko imel priložnost spoznati tudi drugo, tisto pravo plat življenja.

Lepe zgodbe … Na drugi strani pa se ljudje še vedno kar malo bojijo posvajati pse iz zavetišča. Bi se strinjali?

Strinjam se, da je preveč strahov. Ljudje se sprašujejo, kako bodo krili veterinarske stroške, če bo pes imel zdravstvene težave, kako se bodo soočali z morebitnimi vedenjskimi težavami … Podpiram odgovoren pristop, toda kam pridemo, če bi se stalno spraševali: »Kaj pa če …?«.

Pomembno se mi zdi, da ljudje vedo, da imajo potem, ko domov vzamejo določenega psa, pri nas vedno podporo, nikoli ne ostanejo sami. Vedno smo na voljo z nasveti, svetujemo glede prehrane, izbire igrač, opreme, ob pojavu kakršnih koli vedenjskih težav …

Žal je pri nas še vedno največja težava ob posvojitvi ali nakupu psa, ki jo ljudje storijo ta, da gredo psa iskati preko različnih oglasnikov, kjer se med drugim prodajajo hladilniki, pohištvo in ostala oprema. Premalo truda vložijo v iskanje, po navadi se tudi prehitro odločijo za določenega psa. Bistveno bolje bi bilo, da je posvojitev ali nakup psa zelo dobro premišljena in da se odločajo za izbiro tam, kjer je vse v skladu z zakonom.

Kje vidite rešitev za to?

Res si želim, da pridemo na raven, da se ustvari portal vseh psov, ki iščejo dom – vseslovenski ali za začetek lokalni. Tam gor bi bodoči posvojitelji našli lepe fotografije in konkretne opise psov iz naših zavetišč, vse na enem mestu. Kontaktna oseba bi bila ena in bi potem lažje ljudem priporočili izbiro glede na njihov življenjski slog. Toda za to spet potrebuješ veliko število prostovoljcev … In aktivna zavetišča, ki bi nas obveščala o oddajah.

Še malo bo trajalo, da spremenimo miselnost nekaterih zavetišč, kot tudi potencialnih posvojiteljev, vsekakor pa v tem vidim veliko priložnost. Za konec pa naj omenim bralcem, da so različne oblike prostovoljstva vedno dobrodošle. Smo v pomanjkanju sprehajalcev, ilustratorjev, pedagogov za izobraževalne programe in ne nazadnje ljudi, ki bi bili pripravljeni iti na teren. Delo ni lahko in enostavno, a hvaležen pasji pogled je najlepše plačilo, kar si ga lahko zamisliš.

Špela Šimenc

Pogovor: Tanja Tolar, ki potuje po vsem svetu varuje pse in mačke

Tanja Tolar je pred več kot desetimi leti našla svoj dom v Veliki Britaniji. Tja je odšla na študij in ostala. Pri pisanju doktorata je iskala košček miru, ki ga je v stanovanju z več cimri pogrešala.

Prijateljica ji je ponudila, da se za določen čas preseli k njej in varuje njeno mačko. Mački so se pridružili še psi in danes Tanja potuje po vsem svetu ter varuje pse in mačke. Ujeli smo jo v Južni Koreji, družbo pa ji trenutno dela Nabi, psička mešanka z avtohtono korejsko pasmo jindo.

Za začetek, je varovanje domačih živali po vsem svetu postalo vaša služba, gre za hobi ali nekaj vmes?

Po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka, po duši pa navdušena raziskovalka sveta, popotnica, profesorica, rada imam hribe in kulinarične dobrote. Trenutno varujem živali ves čas, in to je del moje potovalne navade (zaradi raziskovanja veliko potujem), ki mi tudi omogoča dokončati projekte, ki sem jih začela pred leti, pa jih zaradi obilo dela nisem nikoli dokončala. V akademskem poklicu je namreč ogromno samotnega dela, pisanja, branja, priprave projektov, iskanja projektov in finančnega sponzorstva. Ko imaš dve službi s polnim delovnikom, ni časa za vse to. Tako sem pred šestimi leti začela varstvo živali. Hkrati potujem, bivam pri domačinih, delam in se še družim z mačkami in psi. Te imam rada od nekdaj, z mačkami pa nisem imela preveč lepih odnosov. No, to se je tudi zdaj spremenilo.

Kako dobite stranke? Ali vam kar takoj zaupajo dom in žival ali imate testna obdobja?

Nove stranke dobim prek spletne strani, ki deluje na podlagi članstva in kjer so objavljene tudi ocene vseh prejšnjih lastnikov. Navadno imam kratek intervju po Skypu in se zgodi, da lastnikov niti ne spoznam osebno, ker pridem in odidem, še preden se lahko srečamo. So pa razlike v zaupanju med narodi očitne. V Južni Koreji na primer mi Korejci ne bodo zaupali svojih psov, ker niso vajeni takšnega sodelovanja. Tudi v Slovenji je povpraševanja zelo malo, ker ljudje raje prosijo soseda ali sorodnika za tovrstno uslugo. V tujini pa zaradi intenzivnega življenja ne želijo obremenjevati prijateljev, sosedov ali sorodnikov, raje zaupajo nekomu, ki se s tem ukvarja ves čas. Tako vedo, da bo vse v redu.

Oglašate se s korejskega otoka Jeju. Potujete in varujete po vsem svetu?

Največ varujem po Veliki Britaniji, po celem otoku. Pogosto me pokličejo nazaj in tako pazim iste živali in na istih lokacijah. Ker zaradi raziskovanja pogosto potujem, vedno preverim, ali je možno vključiti varovanje hišnega ljubljenčka, saj tako lahko v novem kraju ostanem dalj časa in živim bolj blizu lokalnim prebivalcem. Pravzaprav nisem toliko turistka, kot če bi obiskala mesto za tri dni in bivala v hotelu. Izkušnja je bolj pristna, potovanje pa cenejše. Za varovanje živali nisem plačana, imam pa brezplačno bivanje.

Kdo vam trenutno dela družbo?

To je Nabi, za katero bom skrbela šest tednov. Njeno ime v korejščini pomeni metulj in del značaja popolnoma ustreza njenemu imenu. Rada namreč leta od enega človeka k drugemu, od enega drevesa do drugega. Včasih je sprehod dolg eno uro, pa vsega skupaj prehodiva komaj kilometer, ker se Nabi vsake tri sekunde zadrži pri ovohavanju vseh kotov. Dala sem ji vzdevek ‘lokalna opravljivka’. Mora biti namreč na tekočem z vsem, kar se dogaja v bližnji okolici. Nabi je stara približno tri leta, je rešena s ceste in zelo žilava, trmoglava psička. Sicer uboga, ampak vse do neke mere. Ni psička, ki bi brezglavo sledila vodniku, rada sama prevzame vodstvo.

Kako pa poteka vaše delo, živite pri ‘varovancih’ doma, kajne?

Živim pri varovancih doma in se poskušam čim bolj udomačiti, ker tako žival začuti, da sem sproščena in da ni nobene nevarnosti. Prav to, da se počutim doma, kamorkoli grem, je verjetno najboljša lastnost, ki sem jo pridobila z opravljanjem tega dela. Skrbim tudi za hišo, vrt, rastline in podobno. Včasih se kaj polomi in je treba za to poskrbeti, to moram organizirati sama in potem sodelovati z lastniki. Nekoč so se polomila vhodna vrata in sem bila eno noč brez vrat. Trenutno je psička, ki jo pazim, zbolela in tudi za to moram poskrbeti sama.

Že veste, kam in h komu vas bo pot vodila iz Južne Koreje?

Ko se vrnem v Anglijo, imam že rezerviran teden dni z muco, ki jo pazim vsaj dvakrat na leto. Trenutno pa se dogovarjam za božične praznike v Dubaju z dvema navihanima mladima muckama.

Bi nam za konec zaupali še kakšno anekdoto, povezano s svojim zanimivim delom?

Oh, zgodb je veliko, najbolj pa mi ostaja v spominu, ko sem prvič pazila sicer zdaj stalno mačjo prijateljico v Walesu. Lastnica mi je predala vse podatke po elektronski pošti in bila zelo natančna o tem, kaj lahko in česa muca ne sme. Imela sem že odobren dopust za odhod v Wales, spakiran nahrbtnik in vozovnico za vlak, ko me je lastnica poklicala in rekla, da ji je mož omenil, da bi mi morda pa vseeno morala nekaj sporočiti. In sicer to, da v hiši ni samo muca, ampak še en živalski prijatelj, za katerega pa ne bo treba veliko skrbeti. Imajo namreč dva metra dolgega pitona, ki ga nahranijo z miško ali dvema, preden odidejo na dopust, sama pa naj mu menjam samo vodo. Za to pa je treba odpreti terarij in z roko seči vanj! Dobro, da so to omenili prej. Sicer se kač ne bojim, ampak verjamem, da je veliko ljudi, ki bi zbežali iz hiše takoj, ko bi jo zagledali, in skrb za muco bi bila ogrožena. Lahko pa povem, da sem prve dve noči večkrat preverila, ali je terarij res zaklenjen in kača še vedno v njem. (smeh)

Razmišljate tudi o čisto svojem pasjem ali mačjem prijatelju?

Od otroških let si želim psa in takoj, ko se ustalim, bom imela psa in muco. Oba bi rada posvojila, me pa zdaj, ko sem spoznala Nabi, zelo mika, da bi posvojila prav psa pasme jindo.

Špela Šimenc (celoten pogovor si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Pogovor: Zdenka Peloz, ki je posvojila psičko iz Bosne

Zdenka Peloz je po stroki socialna pedagoginja in psihoterapevtka, sicer pa velika ljubiteljica živali. Doma ji družbo delajo šest mačk, nemška bokserka Gorka in turška kangalka Kendall, ki ima za seboj prav posebno zgodbo.

Prihaja iz Bosne, s ceste. Najdena je bila v izjemno slabem stanju, pri približno dveh letih, na nekem gradbišču. Nekajkrat je za las ušla smrti, preden sta se z Zdenko našli. Danes je Kendall med drugim tudi terapevtska psička.

Kakšno zgodbo za seboj nosi Kendall?
Na nekem gradbišču v Sarajevu jo je zares ubogo našel mladi moški Edin. Ker jo je njegov sodelavec hotel ubiti, je Edin poklical tamkajšnji azil. Psičko je skoraj pol leta obiskoval, in ker ni mogel gledati groznih razmer v azilu, jo je vzel k sebi domov, kjer je že bilo nekaj psov. Sosedje so ga prijavili policiji in imel je 24 ur časa, da jim poišče dom. Takrat sem na Facebooku zasledila njegov obupani klic na pomoč in mu finančno pomagala. Nisem pa imela nobenega namena imeti še enega psa. Doma imamo nemško bokserko Gorko; od nekdaj smo zaljubljeni v to pasmo. Skratka, stekla je akcija in Kendall je prišla v Slovenijo. Nekega dne sem zasledila njene fotografije. Ni in ni našla doma, saj je bilo mnogo oteževalnih okoliščin za njeno posvojitev. Nekaj v meni se je premaknilo, da sem jo šla samo pogledat. Povem vam, pri meni se nikoli ne konča dobro, če grem nekaj samo pogledat (smeh).

Ste jo pripeljali domov?
To pa ne. Tega ne bi nikoli naredila. Posvojitev se mi zdi izjemno odgovorno dejanje. Sem pa zares začela razmišljati v tej smeri, ko sem jo zagledala. Bila je ljubezen na prvi pogled. Toda doma smo imeli Gorko in pogoj za posvojitev je bil, da bosta lepo sobivali. Skrajno resno sem pristopila k stvari, najela pasjega strokovnjaka, ki je imel izkušnje s to pasmo. Ko sem mu ob prvem srečanju povedala, za katero pasmo gre, je bil zelo skeptičen, saj velja za napadalno in agresivno. Ko pa je spoznal Kendall, je rekel, da še ni srečal tako prijaznega turškega kangala. Skupaj smo, največ prek sprehodov, spoznavali Gorko in Kendall, ki je bila ves ta čas v začasnem domu. Počasi smo Kendall spustili na svoje dvorišče in Gorka jo je sprejela. Kendall pa je bila očitno že prej vajena živeti v tropu, saj nima težav z drugimi psi in z mački. Po enem mesecu sem se odločila za uradno posvojitev.

Poudarjate, da je Kendall prišla čez mejo z vsemi potrebnimi dokumenti. Slišite kdaj kakšen očitek glede posvojitve psa z Balkana?
Nekateri so izjemno kritični, zato rada poudarim, da se strinjam s tem, da se uvaža samo pse z vsemi potrebnimi dokumenti. Zdi se mi tudi prav, da so uvoženi psi kastrirani in sterilizirani. Kar se pa tiče samih mej – meje so ustvarili ljudje, ne živali. Osebno mi je povsem vseeno. Kendall je psica, ki sem ji nudila pomoč in jo vzljubila, pa bi lahko bila iz Romunije, Kitajske ali Indonezije. Meni je vseeno, od kod kdo prihaja. Podobno je z begunci. Med njimi so izjemni ljudje, ki jim kritiki ne sežejo do kolen. Jaz po svojih močeh pomagam vsem. Ne razumem pa, zakaj je v splošnem prepričanju povsem sprejemljivo uvoziti psa iz Anglije, iz Bosne pa toliko manj. Seveda se pogosto postavlja vprašanje o tem, zakaj pa ne pomagati slovenskim psom, zakaj ne dajem denarja za otroke … Ljudje smo različni in mislim, da imamo pravico izbirati, kje in na katerem področju se bomo bolj angažirali.
Pravite, da je bilo pri posvojitvi Kendall mnogo oteževalnih okoliščin.

Kakšnih?
Prvič, to je velik pes, ki veliko poje. Ko jo je Edin našel, je imela 18 kilogramov, danes jih ima 52. Imela je tudi težave s kolki – v Bosni so ji slikali kolke in ugotovili hudo displazijo, slabo prognozo sta ji potrdila tudi dva slovenska veterinarja. Poleg tega pa je imela še hudo alergijo na čisto vse, ves čas se je praskala. In vneta ušesa. Za prihodnjega posvojitelja precej klavna napoved.

Kakšno pa je njeno zdravstveno stanje danes?
Ko sem se odločila za posvojitev, sem Kendall najprej peljala k veterinarju glede kolkov, da bi vedela, kaj lahko pričakujem. Pravi čudež, slika je pokazala zgolj minimalno displazijo na eni strani! Pomislite, da so pred tem trije veterinarji, eden v Bosni in dva v Sloveniji, predlagali, da je najboljša rešitev, da bi jo uspavali. Alergij sva se z veterinarko skrbno lotili in počasi se je zmanjševal odmerek zdravil, od lanske pomladi pa je brez zdravil in tudi brez alergij. Danes je popolnoma zdrava psička.

»Slaba zdravstvena prognoza, pes s ceste, pa še nevarna pasma,« pravite da so vam govorili. Vi pa ste sledili svojemu občutku, se odločili in se izšolali celo za terapevtski par …
Res je. Moram reči, da me definicija nevarnih pasem zelo zmoti. Niso vsi predstavniki teh pasem takšni. Moja Kendall je izjemno strpna in miroljubna psička, ki v sebi nosi pomirjevalno milino. Samo enkrat se je v dveh letih odzvala z laježem, ko je nekdo skočil nanjo. Ima posebno energijo, ki deluje zares prijetno. Vedno rečem, da je ona moja terapija. Ni pes, ki bi zabaval, delal trikce, prekipeval od energije ali izrazito kazal čustva. Ona enostavno samo je. Zaradi mirne nravi sem se tudi odločila, da se bova izšolali za terapevtski par pri Ambasadorjih nasmeha. V prvi vrsti z namenom, da bo mene spremljala na delo – imam zasebno ordinacijo v zdravstvenem domu v Postojni, kamor me spremlja enkrat na teden.

Pa imate občutek, da so Kendall ostale kakšne travme od njenih prvih dveh let?
V prvih dveh letih Kendall zagotovo ni bilo lahko. Prvo leto se mi je na nekem križišču strgala z ovratnice. Ko sem prišla za njo, da bi ji nadela ovratnico, se je dobesedno sploščila s tlemi, kar nakazuje na to, da je bila zagotovo tepena. Če sem doma nepričakovano dvignila roko, je začela mežikati in se umikati stran. Počen ima tudi en od spodnjih zob in kot pravi zobozdravnica, je to posledica močnega udarca od strani. V prvem letu je bila zelo občutljiva tudi na grmenje, se je prepirala nazaj. Zdaj, po dveh letih pa se je vse to umirilo; pridobila je zaupanje.

Doma imate nemško bokserko, ki prekipeva od energije in Kendall, ki je povsem umirjena psička. Kako to deluje?
Pogosto v šali pravim, da ima Kendall zelo dobre živce, saj jih, če živiš z bokserjem, moraš imeti. Če Gorka izkazuje čustva v razponu od -30 do +30, je pri Kendall ta razpon od -3 do +3. Sta pa ena drugi protiutež. Gorka pogosto Kendall zvabi k igri, obratno pa Kendall zna Gorko zelo dobro umiriti. Sprehode pa izvajamo ločeno. Mož in Gorka sta bolj aktivne sorte in hitita na sprehod navsezgodaj zjutraj. Jaz in Kendall pa sva bolj umirjeni, počasni.

Zelo dobro ste premislili, preden ste posvojili Kendall. Bi še enkrat sprejeli enako odločitev?
Vsekakor. Ne meni in ne možu niti za trenutek ni bilo žal odločitve. Pa čeprav se prej nikoli nisva pogovarjala o še enem psu v hiši. Lep občutek je, ko poskušaš nekomu omogočiti življenje, kot si ga vsak izmed nas zasluži. Kendall bi lahko umrla v azilu in nihče ne bi vedel zanjo. Pač samo še en anonimen pes več, itak jih je povsod preveč. Ne, vsak je osebnost. Tako kot pravi Edin: »Kendo moja, nekad si ti trebala pomoč, sad je ti pružaš drugima. Tako i treba.«

Pogovor: Blaž Vehovar, predsednik Kluba za kraške ovčarje

Blaž Vehovar je predsednik Kluba za kraške ovčarje, kinološki sodnik in avtor slovensko-angleške monografije z naslovom ‘Kraški ovčarji – Sinovi burje’, ki je izšla lani.

S kraškimi ovčarji sobiva že več kot dve desetletji, in kot priznava, mu je še posebej ljub vedno nekoliko kljubovalen značaj te pasme psov, kar gradi med človekom in živaljo zanimiv in dinamičen odnos.

Blaž Vehovar

Zakaj ste se odločili prav za to pasmo?

Kraškega ovčarja imam že od svojega trinajstega leta. Po smrti sive dolgodlake nemške ovčarke smo iskali nekaj vizualno podobnega. Oče je dobil namig v službi, da je leglo kraških ovčarjev na Dobu, v Psarni izpod Debenca. Tam sem se zasvojil s temi psi. Še danes se živo spominjam čudovitih psov, ki so nas sprejeli z glasnim laježem. Takrat so se mi predvsem samci zdeli neverjetno mogočni in prav takšnega sem želel imeti. Kupili smo Panča, ki nam je družbo delal trinajst let. Potem smo v ZOO Ljubljana, kjer so bili kraški ovčarji prisotni vse od leta 1972, kupili krasnega samca Elvisa, ki mu rečemo Mak in ima že dvanajst let, nato pa pri Viktorju Krenu še psičko Tačko Lumivikovo. Letos načrtujemo tudi leglo z njo. Najverjetneje jo bom paril z Elvisovim vnukom – Neronom Srednjedravskim. Gre za zares vrhunskega samca marogastega tipa. Glede na to, da si pri vzreji prizadevamo za ohranitev tega vse redkejšega tipa kraškega ovčarja, upam, da bo to doprinos za vso pasmo in da bo čim več marogastih mladičkov.

Je to lahka ali zahtevna pasma?

To je nadvse zanimiva pasma. Malce v šali bi lahko rekel, da ima tisto, čemur v kulinariki pravijo ‘umami’ (neopisljivo slasten okus). Drugače pa velja ta pasma za razmeroma nezahtevno. Seveda ne gre pozabiti, da govorimo o pastirskem psu, kar pomeni tudi, da je odličen čuvaj. Tako kot varuje drobnico pred zvermi, bo varoval tudi svojega gospodarja, svojo družino in ne nazadnje dvorišče. Je pa kraški ovčar, še zlasti samec, tudi nekoliko svojeglav in naših ukazov ni pripravljen ubogati brezpogojno in večkrat zapored, razen, če ga čaka nagrada v obliki priboljška. Vedeti moramo tudi, da je kraški človek svoje živali vzrejal in kalil na trdi, z burjo prebičani prsti in jim je znal privzgojiti do človeka in njegovih živali lep odnos, vendar pa jih nikdar ni povsem pokoril, saj so se morali psi na pašnikih v odsotnosti kmeta ali pastirja večkrat znajti tudi sami. Je pa za nekoliko robustno in robato lepoto tega psa skrite toliko neizmerne ljubeznivosti in nežnosti, da ju bomo kje drugje težko našli.

Kaj svetujete bodočim skrbnikom? Za koga je kraški ovčar primeren in za koga ne?

Če se prvič odločate za to pasmo, bi svetoval, da izberete psičko. Te niso tako dominantne, so manj svojeglave in zatorej bolj učljive. To vsekakor ni pes za v stolpnice. Potrebuje velik ograjen vrt in vsaj enkrat dnevno sprehod. Lastnik pa bi moral biti (kot pri vseh živih bitjih) uravnovešen, pri vzgoji zelo dosleden in nepopustljiv pri svojih zahtevah, saj bo kraški ovčar vedno znova preizkušal, kako resno misli s svojimi povelji. To so zelo inteligentni psi, ki vas bodo znali vedno znova izzvati. Vsekakor tudi niso psi za tiste, ki imajo radi brezpogojno, robotizirano ubogljivost. To je pes za ljudi s kreativnim umom, ki znajo uživati v primarni, esencialni lepoti narave in so pripravljeni na vsakodnevna mala presenečenja in nagajivosti.

Kaj vam je pri kraškem ovčarju najljubše? Ima ta pasma psov tudi kakšno manj želeno lastnost oz. hibo?

Prav gotovo me je že na začetku prevzela njegova naravna, neizumetničena lepota. Dolga dlaka in skladnost v vseh ozirih. Nikoli tudi ne bi imel psa, ki ni čuvaj. Imam hišo z vrtom in pes mi zagotavlja tudi varnost. Tisto, česar pa nikakor ne gre prezreti, pa je dejstvo, da je ta pes zares čisto naš! Tega se moramo zavedati prav vsi. Tudi to je naša dediščina, ki jo moramo znati ohraniti za svoje zanamce in se zavedati, da imamo v tem psu vse in še veliko več, kot si lahko želimo in ne nazadnje velikokrat tudi zaslužimo. Gotovo ima kraški ovčar tudi kakšno lastnost, ki nekomu ne bi bila tako ljuba. Psi imajo izoblikovane značajske poteze glede na to, za katere namene so bili vzrejeni. To, kar je za nekoga neželena lastnost, bo za drugega točno tisto, kar išče. Zato moramo pred nakupom psa razmisliti predvsem o njegovih potrebah in značaju, šele nato o svojih lepotnih idealih.

Katja Željan

Pogovor: Tilen Mlakar, pasji behaviorist

Tilen Mlakar je pasji behaviorist. Ukvarja se s tem, da poskuša odpravljati neželena pasja vedenja. Učiti se je začel na svojem psu, nadaljeval na psih iz okolice, znanje nadgrajeval prek tujih dopisnih študijev. Do danes je pomagal mnogim psom in lastnikom, in kot pravi, je včasih ena majhna sprememba dovolj za mnogo bolj kakovostno sobivanje psa in človeka.

Po poklicu ste mladinski delavec. Kaj vas je vodilo, da ste se intenzivno usmerili tudi v delo s psi?

To delo me je navdušilo, ko sem odkril Cesarja Millana in sem njegove metode začel poskušati najprej na svojem Maxiju. Hitro sem opazil, da se je zelo spremenil, bolj me je spoštoval in upošteval ukaze. Potem sem to poskušal še pri drugih psih v svoji okolici in tudi oni so se res zelo odzivali na moje spremenjeno vedenje do njih. Takrat sem dobil veselje in občutek, da verjetno lahko še marsikomu pomagam. Tako sem se začel izobraževati in počasi so prišle prve stranke …

Pravite, da ste pasji behaviorist, ne pasji psiholog. V čem je razlika?

Če rečem, da sem pasji psiholog, bi si ljudje lahko predstavljali, da psa posedim na kavč in se z njim pogovarjam. Bližji mi je izraz pasji behaviorist. Ukvarjam se s tem, da poskušam odpravljati neželena pasja vedenja. Pri tem se je v resnici največ treba ukvarjati z lastniki. Četudi bi s psom nekaj dosegel, pa lastnik ne spremeni svojega obnašanja do psa, se dolgoročno ne bo čisto nič spremenilo.

Kako bi na kratko opisal svoje delo?

Lastnike poskušam učiti, kako se bolj pravilno obnašati do psov, da bodo odpravili neželena vedenja. Vedno obstaja nekakšen razlog, da pride do neželenega vedenja. Lahko so to stresni dogodki, travma, največkrat pa neželeno vedenje povzroči nepravilen odnos lastnika.

Zaradi česa vas stranke najbolj pogosto pokličejo?

Največkrat me pokličejo zaradi vedenj, ki izhajajo iz pasjega strahu. Zaradi strahu je pes lahko tudi agresiven. Strah recimo pred drugimi psi se zna reprezentirati v agresivnosti. Lahko je to neka fobija pred avtomobili, na sprehodih, pred smetnjaki … Velikokrat me ljudje pokličejo tudi, ker prihaja do ločitvene tesnobe.

Pa razvajenost – je to sodobna težava tudi v pasjem svetu?

Seveda, čeprav sta pri nas prisotni obe skrajnosti: zanemarjeni psi na verigah na vaseh in ogromno razvajenih psov, sploh manjših pasem, v mestih. Manjše pse imajo namreč lastniki vse prevečkrat za igračke. Navadno se zavedajo, da jih razvajajo, a po mojih izkušnjah je tako, da če se razvajanje ne razvije v neka res problematična vedenja, potem lastnik nima volje in želje česar koli spreminjati.

Ali je psu to pretirano razvajanje všeč?

Kratkoročno da, dolgoročno pa ne. Če psa razvajamo, pomeni, da mu ne postavljamo meja, kar pomeni da nismo njegov vodja krdela. Potemtakem pes čuti, da mora to vlogo prevzeti on. Bolj, kot je pes boječ, ali je kako drugače neuravnovešen, manj mu to ugaja in več težav to prinaša s seboj. Vodja krdela je namreč tisti, ki presoja, kaj je nevarno in kaj ne – boječemu psu se pa zdi nevarno čisto vse. Potem pa prihaja do stalnega lajanja, grizenja in drugačnih neželenih situacij. Pes se najboljše počuti, ko je njegov vodnik močni vodja krdela. Pes se počuti bolj varnega in je bolj psihično uravnotežen.

Nam lahko poveste kakšen konkreten primer iz svoje praske?

Imel sem stranko, družino, ki jo je pes zbujal z lajanjem in skakanjem na posteljo vsako noč. Sredi noči je zaslišal neke zvoke, ki se jih je bal in je začel zbujati domače. Pri njem smo težave res hitro rešili, treba je bilo postaviti nekaj meja in po enem tednu se je čisto umiril. Začel se je počutiti bolj varnega, ker je začutil, da so njegovi skrbniki vodje in je začel svojemu lastniku prepuščati presojanje o tem, kaj je nevarno in kaj ne. Boječ pes bo svojega vodja vedno poslušal, pa ne le z ušesi; predvsem bo spremljal lastnikovo telesno govorico, ali se lastnik v določenih situacijah umiri, ali je nervozen. Če je lastnik, vodja krdela, umirjen, se bo umiril tudi pes. Če pa tega vodje ni, če pes sebe doživlja kot vodjo krdela, potem ni nikogar, na kogar bi se lahko zanesel. In če gre za psa, ki ga je vsega strah, potem to hitro postane stresno ne le zanj, ampak tudi za vse okrog njega.

Težave pri omenjenem psu ste rešili v enem tednu. Kako dolgo pa običajno traja odpravljanje neželenih vedenj?

To je zelo odvisno od posamezne situacije. Večja, kot je travma, bolj je naporno in dolgotrajno, saj pes potrebuje toliko več pozitivnih izkušenj, da se mu v možganih začnejo tvoriti nove nevronske povezave. Cilj rehabilitacije v takšnih okoliščinah je, da mi poskušamo ob enaki situaciji tolikokrat in tolikokrat ponoviti drugačno izkušnjo. V določenih primerih, ko ni travme, je dovolj že en sam obisk, da spremeni vedenje lastnik, temu pa sledi pes. Seveda pa je vse to odvisno od lastnikove volje – ali je pripravljen dolgoročno upoštevati nasvete ali ne. Marsikomu, ki me pokliče in ko vidimo, da bo šlo za dolgotrajno rehabilitacijo, zmanjka energije in volje. Spremembo lahko naredimo le, če vedenje spremenimo in se tega držimo. Doslednost je bistvena!

Je doslednost vaše prvo zlato pravilo?

Več je pomembnih zlatih pravil; doslednost je gotovo med njimi. Brez doslednosti ne gre, ker bo pes sicer samo poskušal, kdaj bo šlo skozi tisto, kar si je on zaželel. Poleg tega je izjemnega pomena ne toliko, kaj rečemo, temveč – kako rečemo. Psu je beseda samo zvok, ki ga sliši. Velika razlika je med tem, ali nekaj rečem voditeljsko, na način, ki zahteva spoštovanje, ali pa rečem na način, da še sam ne verjamem, da me bo pes upošteval. Tretje zlato pravilo, pa so tri stvari, ki so osnova, da je pes psihično uravnovešen. Prva je psihična in fizična aktivnost: pes mora dati ven psihično in fizično energijo. Ne moremo pričakovati od psa, ki ima veliko energije, da bo cel dan zaprt v stanovanju in ne bo ničesar uničil. Druga stvar so red in jasna pravila krdela. Tretja pa je čustvena bližina, odnos, božanje, crkljanje. Pes potrebuje vse omenjeno, večina lastnikov razvajenih psov pa skrbno izpolnjuje zgolj to zadnjo točko. Pa še to – za čim hitrejšo prevzgojo naj pes nikoli ne narekuje, kaj bomo skupaj počeli.

Torej ko pes nekaj želi, bi ga morali zavrniti? Povejte nam kakšen primer …

Na primer crkljanje. Pogosto se dogaja, da pes pride, se malo obregne ob nas, mi ga začnemo crkljati, nato se naveliča in gre stran. Pes je torej povedal, da se bomo crkljali in povedal je tudi, da se bomo nehali. To je le en droben dogodek, ki sam po sebi ni nič, ampak, če se to nenehno ponavlja pri crkljanju, pri hrani, na sprehodih in pri igri, potem psu sporočamo, da bomo delali tako, kot on želi. S tem mu predajamo vodstvo krdela. Kako bi morali ravnati denimo pri crkljanju? Pes pride do nas, da bi se crkljal in ga zavrnemo. Čez minutko, ko pes zavrnitev sprejme, ga pokličemo in pocrkljamo. Ko vidimo, da bo imel počasi dovolj, ga pa mi prehitimo in dejavnost ustavimo.

Povedano se bo gotovo veliko pasjim lastnikom zdelo precej kruto – zavrniti psa, ko se pride malo pocrkljat …

Če so ostale stvari v odnosu pes – človek urejene in je pes uravnovešen, to ni pravilo, ki bi se ga morali 100 % držati. Toda če ta odnos ni urejen in če bi ga radi čim prej popravili, ga je dobro vsaj na začetku strogo upoštevati. Če dobro opazujemo svoje pse, vidimo, da jim samo koristi, da imajo pravila in omejitve. Če želimo psu pomagati, mu postavimo meje, ker to potrebuje! Sicer jih bo stalno preizkušal, ampak če bomo mi dosledni, mu dajemo s tem tudi občutek varnosti in mu sporočamo: »V našem krdelu so pravila taka in vodja krdela je tako močan, da jih vzdržuje.« Če ima vodja krdela, lastnik, težavo že z vzdrževanjem notranjih pravil, kako bo potem zunaj, ko pride mimo neki tuj pes? Kako nam bo pes lahko zaupal, da bomo postavili pravila zunaj, ko pride mimo nevarnost? To je prva stvar, ki jo moramo urediti. Sicer lastnik v pasjih očeh nima pristojnosti, da bi mu kar koli dopovedal. In na tem je treba delati od začetka.

Pravite tudi, da ljubosumje ne obstaja in da do znakov, ki spominjajo na ljubosumje, ne prihaja, če je človek vodja krdela …

Tako je. Vzemimo za primer, da vodnik začne božati drugega psa. Če se pes čuti za vodjo krdela, se bo zlahka zgodilo, da bo javno pokazal, da se njegov podanik lahko ukvarja le z njim. Če pa je vodja krdela vodnik, pes ne bo protestiral proti takšnim dejanjem, saj je v njegovih očeh jasno, da se ima vodja vso pravico odločiti, kje in kdaj in s kom se bo ukvarjal …

Kaj je za vas največja zmaga, ko delate s psi in lastniki? Kdaj ste najbolj ponosni?

Ponosen sem prav vsakič, ko mi lastnik sporoči, da sem mu pomagal, ali ko me lastniki psov priporočajo eden drugemu. To so seveda lepi občutki. Večkrat povem primer že omenjenega boječega kužka, ko so me lastniki klicali en teden po mojem posredovanju in so rekli, da ne vedo, kaj se je zgodilo, ampak pri njih je zdaj vse v najlepšem redu. Res ni bilo potrebno veliko. Zato to delam, ker vem, da lahko velikokrat majhna sprememba popolnoma spremeni in olajša življenju tako psu kot lastniku.

Pravite, da nas psi lahko veliko naučijo. Kaj bi izpostavili?

Ena izmed stvari je gotovo to, da se ob njih učimo voditeljske drže. Tudi sam se ob njih stalno učim stvari povedati voditeljsko, torej brez jeze in frustracije, pa hkrati odločno, mirno, asertivno. Tega se ni lahko naučiti, a v življenju na splošno pride še kako prav in pri psu se to lahko odlično trenira. Na splošno pa bi izpostavil še komunikacijo na primarni ravni. Torej ne besede in glas, temveč energija in čustva, ki jih oddajamo, pa telesna govorica. Svoje čutenje lahko drugemu sporočamo tudi brez besed in brez premikanja. Verjetno gre isto za dinamiko, ki jo nevroznanost danes imenuje zrcalni nevroni. Psi imajo branje teh znakov zelo dobro razvito. Tudi ljudje imamo to sposobnost, vendar je ne uporabljamo in razvijamo veliko, saj se trudimo komunicirati predvsem z besedami. Pes pa nas kaj hitro ‘pogrunta’, če naše besede govorijo eno, naše telo in čustva pa drugo. In zato nam je pes lahko zrcalo in nam pomaga spoznavati in začutiti samega sebe – če mu to seveda pustimo in se za to trudimo.

Špela Šimenc