Category: Pogovor

Če so pri človeku srčno žilne bolezni vzrok smrti številka ena in je rak na drugem mestu, je sledni pri psih in mačkah najpogostejši vzrok za smrt.

Tokrat smo se pogovarjali s prof. dr. Janošem Butinarjem, dr. vet. med., ki je ustanovitelj Bolnice in strokovni vodja ekipe zdravnikov za živali in sodelavcev onkološke Bolnice za živali v Postojni.

Povedal nam je, katere storitve vse opravljajo v Bolnici za živali, zakaj je toliko rakavih obolenj pri hišnih ljubljenčkih, kako poteka diagnostika in zdravljenje raka pri živalih in še mnogo več.

Ste si že kot otrok želeli postati veterinar in voditi bolnico za živali?

Da bom postal veterinar, sem se odločil pri petih, šestih letih. Moj pokojni nono, Janez Jelačin, je že leta 1914 obiskoval Živinozdravniški tečaj v tedanji Kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu in je to delo opravljal med služenjem cesarju v 1. svetovni vojni in vse do 50. let 20. stoletja. Očitno sem to podedoval, saj sem vso mladost, osnovno šolo, gimnazijo imel pred seboj le to misel, ki se je izpolnila z vpisom na Veterinarsko fakulteto, podiplomskim študijem in specializacijo, residencijem v Veliki Britaniji. Z veliko vnemo sem ustvarjal na Univerzi in se šele pri 50-ih letih odločil za samostojno pot, saj sem želel bolnico za živali po meri, ki sem se je navzel v tujini, želel sem svojo onkološko bolnico za živali.

Katere storitve vse opravljate v Bolnici za živali Postojna?

V Bolnici za živali Postojna se ukvarjamo predvsem z onkologijo, kar 80 % vseh naših pacientov ima tumorske bolezni. Smo eni izmed samo 15 ustanov v Evropi, ki lahko pod eno streho ponudijo vse možnosti diagnostike in zdravljenja raka pri živalih. Imamo napredno slikovno diagnostiko, 128 rezinski CT, MR, seveda RTG in ultrazvok, laboratoriji v tujini opravljajo za nas cito in histopatološko diagnostiko, opravljamo kompleksne onkološke operacije. Najbolj smo znani po radioteapiji, obsevanju z najbolj moderno aparaturo, linearnim pospeševalnikom Elekta Infinity in ekipo, ki jo sestavljajo vodja Dr. Jerome Benoit, Dipl ACVR (Rad Onc), ameriški specialist za veterinarsko radioterapijo, radioterapevt in medicinski fizik iz Onkološkega inštituta iz Ljubljane in 3 člani naše ekipe. Imamo tudi evropsko specialistko za veterinarsko stomatologijo, dr. Ano Rejec Jenček, dr. vet. med., Dipl EVDC, ameriškega specialista za urgentno medicino Marka Pipana, dr. vet. med., DACVECC, in mene kot kirurga.

Katere živali so najpogostejši pacienti vaše bolnice?

Psi in mačke.

Kako pogost je danes rak pri psih in mačkah?

Rak je vzrok smrti številka 1 pri psih in mačkah, kar 50 % vseh psov in 40 % vseh mačk na svetu umre zaradi raka, za primerjavo, pri človeku so srčno žilne bolezni vzrok smrti številka 1 in je rak na drugem mestu.

Kje vi vidite razloge za večjo pojavnost raka pri živalih (hišnih ljubljenčkih)?

Doseganje višje starosti zaradi boljše oskrbe pri lastnikih in seveda zaradi vedno boljše veterinarske oskrbe, enako je pri ljudeh, ljudje umirajo vedno starejši zaradi enakih vzrokov in seveda jih pri višji starosti doletijo letom značilne bolezni.

Katere vrste raka so pri psih najpogostejše?

Psi in mačke imajo več kot 500 različnih vrst tumorskih bolezni, nekateri so pogostejši, npr. Limfom pri mačkah, mastocitomi pri psih, kostni rak pri velikih pasmah, nosni tumorji pri psih z normalno dolgo glavo, nekateri so redki.

Nam lahko na kratko predstavite, kako poteka diagnostika in zdravljenje raka pri psih?

Najpogosteje k nam paciente z že ugotovljeno tumorsko boleznijo ali sumom napotijo veterinarji iz Slovenije in tujine, neredko pridejo po pomoč lastniki sami. Najprej se z lastniki temeljito pogovorimo in poslušamo njihove ugotovitve in skrbno preberemo napotnice veterinarjev, nato sledi predlog diagnostike. Če se lastniki s predlogom strinjajo, običajno sledi napredno slikanje, najpogosteje CT celega telesa, nato v skladu z ugotovitvami pogosto opravimo biopsije, za vodenje biopsij redno uporabljamo CT ali ultrazvok, nato vzorce pošljemo v laboratorije, vse rezultate združimo, predstavimo lastniku in skupaj poiščemo najboljšo rešitev za pacienta. To je lahko operacija, obsevanje, kemoterapija, imunoterapija in najpogosteje kombinacija teh metod zdravljenja, kar imenujemo multimodalni pristop k zdravljenju onkološkega pacienta.

Vsakodnevno ste v stiku z živalmi, imate tudi sami psa?

S soprogo imava več kot 30 let pse, 4 dobermane, vsi so že pokojni, sedaj z nami živi nemški pinč Lotti, ki je največje in prvo veselje v naši hiši.

»Ko pregledujem, božam in tipam žival, mi pred očmi letijo sličice, podobnega počutja pri tisoče drugih, ki sem jih pregledal in to mi signalizira usmeritev v pravo smer za postavitev pravilne diagnoze.«

Tokrat smo se pogovarjali z Milanom Matkom, dr. vet. med., ustanoviteljem, lastnikom in vodjo Veterinarske bolnišnice Toplica – Centra za zdravljenje živali v Topolšici.

Povedal nam je, katere storitve vse opravljajo v bolnišnici, katere so najpogostejše ortopedske težave pri psih in mačkah, kako vzpostavi stik s pacientom in še mnogo več.

Ste si že kot otrok želeli postati veterinar in voditi bolnišnico za živali?

Vpis na Veterinarsko fakulteto je bil precej naključen. Po maturi sem se vpisal na fakulteto za biologijo. V dolgih počitnicah do začetka predavanj sem odšel v sosednjo Avstrijo in po kmetijah z veterinarjem obiskoval bolne živali in opazoval njegova zdravljenja, predvsem krav in prašičev pa tudi drobnice ter bolj redko psov in mačk. Predstavitev njegovega dela je bila očitno tako dobra, da ko sem se vrnil, sem v kratkem odšel na kvesturo in se prepisal na Veterinarsko fakulteto.

Po zaključku študija sem se zaposlil v manjši veterinarski postaji, kot so se takrat imenovale veterinarske ordinacije. Odnosi s kolegi so bili odlični in dopuščali so mi možnost izobraževanja in tudi daljših odsotnosti za odhode v tujino na različne prakse in klinike v Evropi ter Kanadi in Združenih državah Amerike. Leta 1999 sem sestavil vse delčke v mozaiku veterinarske medicine in začel z delom v lastni ordinaciji, ki smo jo kasneje preimenovali v veterinarsko bolnišnico Toplica s sedežem v Topolšici.

Katere storitve vse opravljate v bolnišnici za živali?

Veliko ambicij za dobro delo v stroki smo usmerili v diagnostiko. Ta je osnova od nje vse izvira: pravilna diagnoza, možnosti zdravljenja in zelo pomembno prava prognoza. Delamo večino hematoloških in biokemijskih preiskav krvi ter različne citološke preiskave. Od specialistične slikovne uporabljamo poleg rentgenske in ultrazvočne še CT ter endoskopsko diagnostiko in do konca leta bo na voljo še magnetno resonančna preiskava. Prioriteta dela v bolnišnici so zdravljenja internih bolezni in kirurška zdravljenja, oboje pa je podprto z omenjeno vrhunsko diagnostiko in sodobno anestezijsko ter kirurško opremo.

Delo v bolnišnici imamo organizirano po posameznih področjih veterinarske medicine, tako si tudi lažje razporedimo paciente in vsak s svojim poglobljenim znanjem s posameznega segmenta stroke dopolnjuje uspešno zdravljenje pacientov, predvsem tistih, ki zahtevajo kompleksen pristop.

Na razpolago imamo tudi bolnišnično zdravljenje, kar prav tako prispeva k boljšemu zdravljenju pacientov, ki potrebujejo intenzivno nego zaradi internističnih obolenj in za oskrbo pacientov po zahtevnih kirurških posegih. Od vsega pa pri našem delu prevladuje kirurško zdravljenje ortopedskih in nevroloških pacientov.

Katere živali so najpogostejši pacienti vaše bolnišnice?

Naši najpogostejši pacienti so psi in na drugem mestu mačke. Prihajajo tudi hišni glodavci in nekateri eksotični hišni ljubljenci.

Znani ste kot vrhunski ortoped za pse in mačke. S katerimi ortopedskimi težavami se pri psih in mačkah najpogosteje srečujete? In zakaj pride do teh težav?

Ortopedska in nevrološka obolenja so lahko posledica poškodb, primarnih internističnih bolezni ali pa so dedna, genetska, pomeni, da se prenašajo od staršev na potomce.

Pri genetskih napakah se lahko žival rodi z neko napako ali pa se bolezenska napaka razvije v rasti in razvoju, ker je genetsko pogojena. Od genetsko pogojenih ortopedskih obolenj se srečujemo z displazijami (odmiki od normalnega) kolkov in komolcev, izpahi pogačic ter deformacijami dolgih cevastih kosti.

Pri nevroloških pacientih pa imamo pogosto opravka z dednimi obolenji hrbtenice. Na primer pri tako imenovanih hondrodistrofičnih pasmah so odbirali osebke, ki so v rasti ostali manjši, in to zaradi hitreje zaključene rasti na rastnih črtah dolgih cevastih kosti, žal se je hkrati s to selekcijo nehote pojavil tudi gen za nepravilen razvoj medvretenčnih ploščic, diskusov, kar je posledica, da pri teh pasmah pogosteje pokajo obroči diskusov in lahko pride do pritiskov na hrbtenjačo z notranjo vsebino diskusov, to je tako imenovana hernija diskusa, odvisno od intenzitete pritiska pa posledično pride do bolečine, različnih stopenj šepanj, pareze in najtežje oblike nezmožnosti za hojo paralize.

Kaj pa zlomi?

Zlomi so pri psih in mačkah po različnih statistikah najpogosteje posledice prometnih nesreč, ugrizov, nesrečnih padcev ali pa pri intenzivnih športih. Večina zlomov kosti in poškodb sklepov, kit, vezi ter mišic se danes uspešno rešuje s kirurškim zdravljenjem.

Ker živali ne govorijo in vam ne morejo povedati, kaj in kje jih boli – kako vzpostavite stik z njimi, da lahko postavite diagnozo?

Živali, ko pridejo v ordinacijo pogosto, ne pokažejo vseh znakov bolezni, predvsem zaradi veliko motečih faktorjev v okolju in strahu, če ta obstoja pri živalih. Zato so zelo pomembni opisi lastnikov, kako se živali obnašajo doma, verjetno drugače kot običajno, ker so bolne, to je tako imenovana heteroanamneza. Ta nam poleg opazovanja bolne živali in kliničnega pregleda pomaga pri postavljanju diagnoze. Kot dopolnila nam velikokrat lahko služijo tudi domači videi, ki jih lastniki naredijo, ko pri živalih opazijo spremembe. Pri pregledu živali sem nekako profesionalno deformiran, ko jih pregledujem, božam in tipam, mi pred očmi letijo sličice, podobnega počutja pri tisoče drugih, ki sem jih pregledal in to mi signalizira usmeritev v pravo smer za postavitev pravilne diagnoze.

Vsakodnevno ste v stiku z živalmi, imate tudi sami psa, mačko ali katero drugo žival?

Za boljši stik in razumevanje s pacienti so mi zelo pomagale vse moje živali ter vse živali v naravi, ki so me in me še vedno spremljajo v prostem času in njihova prisotnost je moja učna ura. Veliko spoznanj in izkušenj sem dobil ob stikih z živalmi. Sedaj imam doma psičko jazbečarko, mačko in golobe.

 

Reševalni psi so nenadomestljivi pomočniki v iskalnih in reševalnih akcijah tako doma kot v tujini. Tokrat smo se pogovarjali z Jako Zamernikom, vodnikom in inštruktorjem za delo reševalnih psov, ki je sodeloval tudi pri iskanju preživelih po potresu v Turčiji.

Pogovarjali smo se o tem, koliko let traja šolanje psa in vodnika za iskanje in reševanje, kdo se sploh lahko udeleži iskalnih akcij v tujini, kako poteka priprava na odhod in seveda, kako je potekalo iskanje preživelih v Turčiji.

Koliko let traja šolanje psa in njegovega vodnika, da lahko sodelujeta v reševalnih in iskalnih akcijah?

Šolanje reševalnega psa traja celo njegovo življenje. Začne se takoj, ko mladiča pripeljemo iz legla domov in traja, dokler je pes fizično sposoben za delo. Redni treningi v večini društev potekajo dvakrat tedensko, enkrat treniramo vaje poslušnosti in premagovanja ovir, enkrat iskanje v naravi ali pa na ruševinah. Prav tako v organizaciji Komisije za reševalne pse pri Kinološki zvezi Slovenije preko vikendov potekajo usposabljanja in treningi, ki se jih vodniki, če nam to le dopušča čas, z veseljem udeležimo.

Koliko šolanja je potrebnega, da je reševalni par pripravljen za delo?

Reševalni par je za iskalne akcije pogrešanih oseb v naravi pripravljen nekje pri dveh letih starosti psa, ko vodnik s psom opravi potrebne izpite in preizkušnjo za uvrstitev v enoto SIP (skupina za iskanje pogrešanih), v enotah za iskanje v ruševinah pa lahko sodelujeta, ko opravita drugo stopnjo izpita za iskanje v ruševinah in uspešno prestaneta preizkušnjo za iskanje pogrešanih izpod ruševin.

Kateri psi in vodniki se lahko udeležijo iskalnih akcij v tujini?

Iskalnih akcij v tujini se lahko udeležijo vodniki, ki imajo s svojimi psi opravljen izpit druge stopnje iskanja pogrešanih izpod ruševin, ki opravijo preizkušnjo za uvrstitev v enoto SI USAR ali pa opravijo mednarodni preizkus MRT Rubble (Mission readiness test Rubble), ki ga vsako leto organizira mednarodna organizacija za reševalne pse IRO. Licenca uspešnemu reševalnemu paru velja dve leti, potem pa jo morata obnoviti.

Kako poteka priprava (psa in vodnika) pred odhodom na reševalno akcijo v tujini?

Psi so po vseh treningih, izpitih in preizkušnjah pripravljeni, da lahko, kadar koli priskočijo na pomoč in za nagrado, ki jo dobijo ob najdbi, vedno dajo svoj maksimum, da najdejo pogrešano osebo. Malo drugače je z vodniki. Vajeni smo iskalnih akcij doma in imamo večinoma opremo, ki jo potrebujemo na terenu ves čas pripravljeno. Ko se zgodi, da nas Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje pošlje reševat v tujino, je situacija povsem druga. Treba je pomisliti na ogromno stvari. Sam sem si najprej pripravil dokumente, tako za psa kot zase, osnovno zalogo zdravil, oblek in opreme za delo na terenu. Moramo se zavedati, da je pri odpravi na bolj oddaljene destinacije težava teža opreme, ki jo moramo zaradi omejitve letalskih prevoznikov spraviti na minimum. Po dvojnem ali trojnem preverjanju, če je spakirano vse potrebno, smo pripravljeni za odhod.

Koliko časa imate običajno za pripravo na odhod?

Praviloma imamo pripadniki sestavov Civilne zaščite 12 ur časa od poziva do prihoda na zborno mesto z vso opremo, pripravljeni na odhod na misijo. V konkretnem primeru smo zaradi časovnice letalskih prevoznikov in nujnosti situacije ta čas zmanjšali na štiri ure.

Nam lahko opišete potek dneva, kako je potekalo iskanje preživelih v Turčiji po potresu?

Vsako jutro smo z vodjo naredili načrt dela, poskrbeli za osnovne potrebe vodnikov in psov, potem pa smo se s kombijem z voznikom in prevajalcem, ki nam ju je priskrbela turška Jamarska zveza ,odpravili na lokacije, ki so nam bile dodeljene.

In potem, na lokaciji?

Ob prihodu na delovišče smo najprej ocenili varnostno situacijo, določili taktiko iskanja in začeli delo. Čas, ki smo ga porabili na posameznem objektu, je bil odvisen od velikosti, načina porušitve, informacij o številu pogrešanih, ki smo jih pridobili od domačinov in od tega, koliko interesa so psi pokazali na posameznem objektu. Psi zelo lepo pokažejo, če zaznavajo vonj živega človeka in na objektih, kjer so psi pokazali več interesa, smo vztrajali dlje. V enem dnevu smo preiskali med 10 in 15 objektov in se ob mraku vračali v bazo. Za iskanje ponoči se zaradi slabe varnostne situacije nismo odločili. Ob vrnitvi v bazo smo opravili analizo dela, se pogovorili o težavah, s katerimi smo se srečevali preko dneva, poskrbeli za pse in naredili okviren plan za naslednji dan.

Psi v reševalnih in iskalnih akcijah opravijo kar 70 % dela

Koliko časa lahko pes išče preživele v ruševinah?

Psi so bili z nami na terenu od osmih zjutraj do teme, nekje do šestih zvečer. V tem času so efektivno delali štiri do pet ur, seveda pa ne neprestano. V situacijah, v kakršni smo se znašli, je bilo najbolj pomembno, da psov ne forsiramo in jih ne utrudimo preveč, da so lahko delali celoten čas misije.

Kako pa je s počitkom?

Vsak pes je iskal dvajset minut do pol ure, za tem je, če je bilo mogoče, imel pol ure počitka in tako čez celoten dan. V primeru najdb, ko je pes nakazal pogrešano osebo, smo lokacijo najdbe potrdili z vsemi razpoložljivimi psi, kar je pomenilo, da je bil počitek večkrat prekinjen za nekaj minut. Zvečer, ko smo se vrnili v bazo, smo pse pregledali, oskrbeli morebitne poškodbe potem pa so počivali do naslednjega jutra, čeprav so nas domačini preko celotne noči hodili prosit za pomoč.

Kaj vam bo ostalo najbolj v spominu z reševalne akcije v Turčiji?

Ko smo se pripravljali na odhod in so se nam po glavah vrteli različni scenariji in pričakovanja, si nismo mogli predstavljati razsežnosti katastrofe, ki je prizadela območje, na katerem smo delovali. Iz kilometra v kilometer, ko smo se vozili proti mestu Antakya, je bilo več porušenega, ko pa smo prišli v center mesta, pa tam praktično ni bilo nepoškodovanega objekta.

Celotna izkušnja je za vodnike reševalnih psov neprecenljiva. Veseli smo, da smo lahko prizadetim vsaj malo pomagali. Bili smo prva ekipa z reševalnimi psi v tem delu mesta in ne morem vam opisati hvaležnosti ljudi, ki smo jim s prihodom v njihovo okrožje vrnili upanje, da bodo še kdaj videli svoje najdražje, ki so, žal, med potresom ostali v ruševinah. Bili smo uspešni. Naši psi so nakazali veliko mest, kjer so pod ruševinami bili živi ljudje. Naša naloga je bila najti preživele in mesta označiti, za izkopavanje pa nismo imeli resursov in smo lokacije predali tehničnim enotam, zato žal nimamo podatka, koliko ljudi je bilo dejansko rešenih.

Urban Košak s Fakultete za farmacijo v Ljubljani je z ekipo prejel nagrado za novo zdravilo, ki lajša simptome pasje demence, na prestižnem dogodku Biofit.

Z Urbanom Košakom smo se pogovarjali o zdravilu, kdaj ga lahko pričakujemo v uporabi in ali bi lahko z njim lajšali simptome demence tudi pri ljudeh.

Nam za začetek na kratko opišete zdravilo za lajšanje simptomov demence pri psih?

Znaki demence pri ljudeh in pri psih so motnje spomina, učenja in drugih kognitivnih funkcij. Za normalno delovanje teh možganskih funkcij je izjemno pomemben živčni prenašalec acetilholin. Pri bolnikih, ki trpijo za demenco, je v določenih predelih možganov znižana koncentracija tega prenašalca. Če jo povrnemo na normalno raven, lahko lajšamo simptome te bolezni. Učinkovina v našem zdravilu je selektivni zaviralec encima butirilholin esteraze in deluje tako, da prepreči razgradnjo acetilholina v možganih in tako poviša njegovo koncentracijo.

Tudi psi lahko zbolijo za demenco – kako prepoznati znake?

Kakšni so rezultati raziskave na psih?

Pred raziskavo na psih smo našo učinkovino preizkusili na mišjem modelu demence. Izkazalo se je, da naša učinkovina izboljša njihov okvarjeni spomin in učne sposobnosti. Zaradi pozitivnih rezultatov te raziskave smo v sodelovanju s prof. Majdičem in njegovo ekipo z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani izvedli raziskavo na psih s kognitivno motnjo. Ti ne prepoznajo lastnikov, ne marajo božanja, so agresivni ali plahi, lajajo ponoči in brez vzroka, delujejo zmedeno, hodijo brezciljno, so manj aktivni in imajo »nesreče« v stanovanju. Pri bolnih psih, ki so šest mesecev dvakrat na dan prejemali naše zdravilo, so njihovi lastniki in veterinarji opazili občutno izboljšanje simptomov in kvalitete življenja v primerjavi z bolnimi psi, ki zdravila niso prejemali.

Kdaj lahko pričakujemo, da bo zdravilo na voljo (vsem) psom z demenco?

Ko bo neko farmacevtsko podjetje dobilo dovoljenje za promet z zdravilom in ga začelo prodajati lastnikom psov z demenco. Zdravilo smo patentirali in zdaj iščemo farmacevtsko podjetje, ki ga bo kupilo. Prišli smo do točke, kjer sami ne moremo storiti več nič. Za nadaljnje korake (druga in tretja faza kliničnega preskušanja, registracija zdravila) potrebujemo zelo veliko sredstev. Zdaj je žogica na strani farmacevtskih podjetij, ki morajo v našemu zdravilu prepoznati priložnost za zaslužek. Dokler se to ne zgodi, bo naše zdravilo (zgolj) eksperimentalno zdravljenje.

Bi se omenjeno zdravilo lahko uporabljalo za lajšanje simptomov demence tudi pri ljudeh?

Predvidevam, da bi se lahko, saj sta si demenca pri ljudeh in psih relativno podobni. Da pa bi to dokazali, bi moralo neko farmacevtsko podjetje kupiti naš patent in izvesti nadaljnje korake. Najprej bi bilo potrebno dokončati predklinične raziskave, ki so nujne pred začetkom 1. faze kliničnega preskušanja na zdravih ljudeh. Če bi se izkazalo da je zdravilo varno, bi sledili druga in tretja faza kliničnega preskušanja učinkovitosti na manjšem, in nato še večjem številu bolnikov, zatem pa registracija, pridobitev dovoljenja za promet in prodaja zdravila ljudem z demenco.

Mirko Flere je z dušo in telesom kinolog že od zgodnje mladosti. Nikoli ne odstopa od svojih načel šolanja psa, pogreša pa sisteme šolanja in boljše znanje inštruktorjev.

Različni načini šolanja, a brez sistemov

V 80-ih letih je Flere z dobermanom stopil v resnejše tekmovalne vrste v Kinološkem društvu Ljubljana in kmalu postal inštruktor. Dokaj hitro se je okoli njega nabrala skupina vodnikov, ki so, tako kot on sam, imeli tekmovalne ambicije. »Sledilo je kvalitetno skupinsko delo, ki je tudi z rezultati na tekmovanjih pokazalo, da nekaj znanja  le imam. Vedno sem iskal novega znanja, ki sem ga s pridom pridobival v tujini in doma na raznih strokovnih seminarjih,« pove sogovornik.

V vseh letih inštruktorskega dela je Flere ugotovil, da v šolanju psov ni sistemov, ampak so le različni načini učenja, prilagojeni pasmi psa in njegovemu vodniku. Pasme psov so bile pač v vseh letih razvoja družbe načrtno vzrejene za potrebe ljudi.

»Internetni strokovnjaki« in nesrečni psi

»Ko danes opazujem delo mlajših kolegov in v njihovih rokah vidim kliker, hrano, igračo in še povodec, zraven pa nesrečnega psa, ki ne ve, kaj naj dela in posluša, mi je kar težko pri srcu. Oprostite izrazu, to so zame ‘internetni strokovnjaki’, ki so nekaj videli in prebrali, v praksi pa teh stvari ne znajo uporabiti.

Preizkusi znanja inštruktorjev niso dovolj zahtevni

Ob preizkusu znanja se po sogovornikovem mnenju takoj vidi kvaliteta šole. »Na žalost ugotavljam, da strokovnost inštruktorjev v državi pada, kar je posledica premalo izobraževanja in prenizkih zahtev pri preizkusih njihovega znanja.«

Kinologija nekoč in danes

Med kinologijo pred štiridesetimi leti in danes je velika razlika, poudarja Mirko Flere. »Takrat smo dobili v šolo pse z verige, danes je tri četrtine ‘kavč psov’ in jim je res treba skrbno prilagoditi način šolanja. V evropskem kinološkem prostranstvu ni dosti drugače, saj mi prijatelji povedo, da se tudi drugod po stari celini ukvarjajo s podobnimi problemi.

Mirko Flere pravi, da bo letos s preostalimi in nekdanjimi člani praznoval 100-letnico KD Ljubljana. V društvu sicer Flere še vedno skrbi za izvedbo vsakoletne mednarodne tekme v spomin g. Dreniga in poskuša mladim kinologijo prikazati kot zdrav šport.

 

 

Matjaž Šerkezi, gorski reševalec in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, je pred dobrim mesecem iz gora rešil psa – pravzaprav psičko, izpod Brane nad Kamniškim sedlom. Že takrat smo vedeli, da ga moramo pred novo hribovsko sezono povprašati kaj več o hoji v hribe s psi, saj se čedalje več ljudi odloča za hribolazenje v družbi svojih štirinožnih prijateljev – nenazadnje pa se v gore s svojo psičko rad poda tudi sam.

S psom v hribe – da ali ne? Oz. kdaj da in kdaj ne? Od česa vse je odvisno, ali je pametno psa vzeti na turo, kakšne razmere in kakšne poti (tudi višine?) so primerne za obisk gora s psom?

Pes je žival, ki je del narave in mu bistveno bolj pristoji odkrivanje skritih gorskih kotičkov kot pa sprehodi v urbanem okolju v plaščku in »mufkom« okrog vratu. Vsekakor pa je obisk gora s psom odvisen od številnih dejavnikov, ki vplivajo tako na zahtevnost izleta in časovno komponento. V mislih imam pasmo psa; manjši / večji, potem dlako; krajšo, daljšo, in pa samo fizična pripravljenost psa … Vsekakor pa je ključno, da je lastnik vešč gibanja v gorah in da je pes primerno naučen; od poslušnosti do odpoklica. Izbiramo izlete, ki jih bo naš kosmatinec z lahkoto prehodil. Se pravi, da niso predolgi in tehnično zahtevni. V poštev pridejo lahke planinske poti v kopnih razmerah, poti v sredogorju. Najbolje je izbrati domači hrib v svojem okolju, ki ga dobro poznamo. Glede obiskovanja gora pozimi pa vsekakor velja previdnost in obisk zasneženih gora v prvi vrsti zahteva izkušenega lastnika, ki zelo dobro pozna svojega štirinožnega prijatelja.

V poštev pridejo lahke planinske poti v kopnih razmerah, poti v sredogorju. Najbolje je izbrati domači hrib v svojem okolju, ki ga dobro poznamo.

Tudi vi imate psičko …

Imam štiri leta staro psičko Chilly, pasme Parson Russel. Veliko dela je vloženega vanjo, predvsem v smislu vzgoje, in to celotne družine. Ko smo jo dobili, smo se odločili, da ne obiščemo pasje šole, ker smo mnenja, da je ta v prvi vrsti za lastnike. Tako lahko rečem, da kljub vsemu prebranem o zahtevnosti vzgoje te pasme je Chilly dober pes. Je pa res vanjo vloženih veliko ur dela, vztrajnosti, ponovitev … Enako kot pri otrocih! Doslednost, vztrajnost in postavljanje meja. Najini trije so kot majhni vedno spali in niso nič posebnega kot ostali otroci, ki niso  »mogli« spati. In enako je pri psu. Tako je Chilly stalna spremljevalka naših skupnih poti po gorah.

Katere vrhove sta že obiskala skupaj? 

Največkrat obiščemo Veliko planino v vseh letnih časih. Bila je že na Kredarici, pa Planjavi. Je pa res, ko vidim, da je utrujena, jo udobno namestim v nahrbtnik in ona uživa v razgledih. Vsak dan z njo naredimo kar nekaj kilometrov in je v dobri kondiciji, kar je ključno tudi za kakšen daljši izlet ob vikendih. Se pa držimo načela, ki je enak obiskovanju gora z otroki, da kadar je z nami Chilly, je izlet prilagojen njej in ne našim željam in potrebam. Skratka, Chilly uživa polno življenje na svežem zraku našega alpskega sveta.

Vse več mesreč je v gorah zaradi nespametnih odločitev, premalo znanja, premalo pripravljenosti, opreme .. Kako je s tem v primeru, da nas spremlja pes?

Veljajo vsi nasveti, ki jih ves čas posredujemo obiskovalcem gora za varnejše obiskovanje gora. V prvi vrsti so potrebne izkušnje lastnika. Enako kot gremo v gore z otroki. Nasvete pa najdete na spletni strani Planinske zveze Slovenije.

Kaj pa pasji bonton v gorskem svetu? Mora biti pes pripet? 

Treba se je zavedati, da nekaterim ljudem ni všeč, če pes skače vanje. Navsezadnje tudi meni ni všeč. Kako bi pa bilo videti, če bi sam »naskočil« neko mimoidočo žensko in jo začel ovohavati in lizati?

Sam imam Chilly na vrvici, ne na fleksiju. In imam pravilo, da je na vrvici, če je na poti več obiskovalcev, sploh če so med njimi otroci.

Kar se tiče pripetosti psa, bom rekel DA, pes naj bo pripet. Ljudje imajo namreč različna merila in nekateri resnično pretiravajo s svojo čuječnostjo do psov. Pa saj je enako kot pri otrocih. Treba je znati postaviti meje. Sam imam Chilly na vrvici, ne na fleksiju. In imam pravilo, da je na vrvici, če je na poti več obiskovalcev, sploh če so med njimi otroci. Enako velja za pašnike, kjer se pase živina. Če je spuščena, je vedno za mano. Tudi z vidika moje varnosti. Sploh na ožjih planinskih poteh in kadar tečeva. Seveda pa je tudi Chilly kosmata za ušesi in občasno jo zvabi k sebi kakšna veverica. Takrat jih pošteno sliši.

Imate za naše bralce kakšen poseben nasvet, izkušnjo, predlog glede pasje hribovske opreme… ?

Obiskovanje gora s psom je odgovorna aktivnost in zahteva dobro pripravo na planinskih izlet. Treba je poskrbeti, da imamo s sabo hladno vodo, prvo pomoč za psa, hrano. Psu je treba primerno zaščititi tačke, sploh pozimi in če je krajše dlake, ne bo odveč kvalitetno ogrinjalo in podloga, na kateri lahko počiva ob času počitka. Svetujem tudi rabo GPS oddajnika. Sam uporabljam model Tractive, ki mi sporoča lokacijo na telefon.