Mirko Flere: Pred 40 leti smo šolali pse z verige, danes je večina »kavč psov«

Mirko Flere je z dušo in telesom kinolog že od zgodnje mladosti. Nikoli ne odstopa od svojih načel šolanja psa, pogreša pa sisteme šolanja in boljše znanje inštruktorjev.

Različni načini šolanja, a brez sistemov

V 80-ih letih je Flere z dobermanom stopil v resnejše tekmovalne vrste v Kinološkem društvu Ljubljana in kmalu postal inštruktor. Dokaj hitro se je okoli njega nabrala skupina vodnikov, ki so, tako kot on sam, imeli tekmovalne ambicije. »Sledilo je kvalitetno skupinsko delo, ki je tudi z rezultati na tekmovanjih pokazalo, da nekaj znanja  le imam. Vedno sem iskal novega znanja, ki sem ga s pridom pridobival v tujini in doma na raznih strokovnih seminarjih,« pove sogovornik.

V vseh letih inštruktorskega dela je Flere ugotovil, da v šolanju psov ni sistemov, ampak so le različni načini učenja, prilagojeni pasmi psa in njegovemu vodniku. Pasme psov so bile pač v vseh letih razvoja družbe načrtno vzrejene za potrebe ljudi.

»Internetni strokovnjaki« in nesrečni psi

»Ko danes opazujem delo mlajših kolegov in v njihovih rokah vidim kliker, hrano, igračo in še povodec, zraven pa nesrečnega psa, ki ne ve, kaj naj dela in posluša, mi je kar težko pri srcu. Oprostite izrazu, to so zame ‘internetni strokovnjaki’, ki so nekaj videli in prebrali, v praksi pa teh stvari ne znajo uporabiti.

Preizkusi znanja inštruktorjev niso dovolj zahtevni

Ob preizkusu znanja se po sogovornikovem mnenju takoj vidi kvaliteta šole. »Na žalost ugotavljam, da strokovnost inštruktorjev v državi pada, kar je posledica premalo izobraževanja in prenizkih zahtev pri preizkusih njihovega znanja.«

Kinologija nekoč in danes

Med kinologijo pred štiridesetimi leti in danes je velika razlika, poudarja Mirko Flere. »Takrat smo dobili v šolo pse z verige, danes je tri četrtine ‘kavč psov’ in jim je res treba skrbno prilagoditi način šolanja. V evropskem kinološkem prostranstvu ni dosti drugače, saj mi prijatelji povedo, da se tudi drugod po stari celini ukvarjajo s podobnimi problemi.

Mirko Flere pravi, da bo letos s preostalimi in nekdanjimi člani praznoval 100-letnico KD Ljubljana. V društvu sicer Flere še vedno skrbi za izvedbo vsakoletne mednarodne tekme v spomin g. Dreniga in poskuša mladim kinologijo prikazati kot zdrav šport.

 

 

Pogovor s Špelo Briški Cirman, vzrediteljico pomerancev, malih špicev in sokolov

Špela Briški Cirman skupaj z možem vzrejata pomerance, male špice in sokole. To je njuna služba, ki nima delavnika oz. ta nima ne začetka ne konca.

Po poklicu inženirka gozdarstva in lovstva se je namreč pred dvema desetletjema skupaj z možem odločila zapustiti prestolnico in se preseliti v Planino pri Postojni.

Špela Briški Cirman je tudi ugledna mednarodna kinološka sodnica, članica vzrejne komisije za 5. FCI skupino in vzrejno tetovirni referent ter zaprisežena lovka. Ljubezen do živali ji je bila tako rekoč položena v zibelko, saj je njen oče lovec in je imel nekaj legel koker španjelov. Tudi svojega moža je spoznala na lovskem tečaju, »Čedalje več nas je med lovci žensk, v naši lovski družini smo tri,« odgovarja na vprašanje, ali ni lovstvo za ženske nekoliko nenavaden hobi.

Sokolarstvo: ko iz hobija nastane poklic

Ko sta z možem po rojstvu hčerke imela tudi prvo leglo sokolov, je iz hobija nastal poklic, pove Špela, ki je zato pustila službo na veterinarski fakulteti, kjer je bila zaposlena polnih 15 let. Njuni sokoli živijo v voljerah, kjer se lahko preletavajo, so v parih ali sami. »Poleg hranjenja in  čiščenja je to tudi in predvsem opazovanje. Poznati moraš  njihovo obnašanje,«  poudarja sogovornica.

Od čivav k pomerancem

Pred leti sta z možem vzrejala čivave in japonske čine, trenutno pa imata poleg pomerancev, ki jih vzrejata, tudi srednjeazijskega ovčarja, ki čuva sokole in to svojo naloga opravlja zelo resno in zavzeto.

Špela pravi, da njen delavnik ne pozna začetka in konca, saj se z živalmi ukvarjajo ves dan. »Od jutra, ko vstanem,  do večera, ko grem spat, je delo, povezano z živalmi. Seveda si utrujen, še zlasti v vzrejni sezoni ptic, a nikoli ne čutim, da bi bila utrujena zaradi živali.«

Foto: Minka Dežela

Zdravje pasme je na prvem mestu

Špela Briški Cirman: »Uživam v sojenju, ko vidim lepe predstavnike pasme. Lepo je, ko ugotavljam, da ljudje vlagajo čas, denar v razvoj pasme. Predvsem mi je pomembno, da je pasma zdrava, prav pa bi bilo, da bi se kdaj ozrli nazaj k izvoru, ne da se pasmo spreminja v nekaj, kar ne bi smela biti, gledano zdravstveno. Kadar sodim, želim videti zdrave predstavnike pasme, ki imajo zdravo psiho. Predvsem pa so razstave druženje, izmenjava izkušenj, pogovori s kolegi sodniki.«

Slovenska kinologija je primerljiva z evropsko in svetovno

Po besedah sogovornice se slovenska kinologija lahko primerja z evropsko in svetovno. Leta 2024 bomo imeli evropsko razstavo, kar je izjemno pomembno in velik dosežek. »Sicer pa Slovenci zelo radi stokamo, tudi po nepotrebnem,« hudomušno pristavi.

S prepovedjo vzreje nekaterih pasem se Briški Cirmanova ne strinja. »Izbira kombinacije je moja odločitev. Ko nastane težava, je to delo veterinarja. Mislim, da bi zadevo lahko rešili tudi drugače kot s prepovedjo vzreje. Sodniki moramo na razstavi gledati, kam se pasma razvija, kaj izločati in kaj obdržati.«

 

 

 

Direktorica Veterinarske zbornice: Lastniki živali se premalo zavedajo stroškov

Kot mnogi drugi poklici imajo svojo zbornico tudi veterinarji. Veterinarska zbornica Slovenije (VZbSI) zastopa njihove interese, obenem pa jih tudi nadzira in v skrajnem primeru celo odvzame licenco.

VZbSi trenutno združuje nekaj več kot tisoč članov v dveh sekcijah – Sekciji veterinarjev praktikov in Sekciji veterinarjev v izobraževanju, raziskovanju, diagnostiki in industriji. Članstvo v zbornici je obvezno za doktorje veterinarske medicine, ki na območju Republike Slovenije izvajajo veterinarsko dejavnost in za svoje delo potrebujejo licenco.

Kot je za revijo Moj pes povedala direktorica VZbSi Anita Kermavnar, dr. vet. med., je za doktorje veterinarske medicine, ki delo opravljajo v Sloveniji, članstvo v zbornici obvezno. Zbornica trenutno združuje nekaj več kot tisoč članov.

Zaščita in zastopanje interesov veterinarjev

Zbornica svojim članom pomaga na več načinov, bodisi s pravno ali strokovno  pomočjo. Eden glavnih namenov VZbSi je zaščita in zastopanje interesov veterinarjev, zato vodstvo zbornice vedno stremi k izpolnitvi tega cilja.  »Veterinarjem pomagamo pri izvensodnem reševanju sporov in nesoglasij, saj verjamemo, da se marsikatera zagata lahko reši že s pogovorom in razjasnitvijo okoliščin,« pravi sogovornica in dodaja: »Preko VZbSi je več kot 400 veterinarjev zavarovanih za odškodninsko odgovornost v primeru strokovnih napak, prav tako pa so ti veterinarji vključeni v nezgodno kolektivno zavarovanje.«

Veterinarji pod lupo strokovnega nadzora

Zbornici je med drugim dodeljeno javno pooblastilo za izdajo in odvzem veterinarske licence in izvajanje strokovnega nadzora veterinarskih organizacijah.

Obstajata dve obliki strokovnih nadzorov – redni in izredni. Redni strokovni nadzor se v veterinarski organizaciji izvede približno vsakih deset let, izredni nadzori pa se izvajajo na podlagi prijav uporabnikov veterinarskih storitev ali ob sumu nepravilnosti pri izvajanju veterinarske dejavnosti.

»Pri izrednih strokovnih nadzorih se osredotočamo na posamezne primere veterinarske obravnave živali, vodenja protokolov in evidenc zdravljenja živali in strokovno uporabo zdravil za uporabo v veterinarski medicini,« pojasnjuje sogovornica.

Dva ukrepa za začasen odvzem licence

Kot pravi, sta bila v času, odkar je zaposlena na veterinarski zbornici, dvakrat izrečena ukrepa za začasen odvzem licence, in sicer zaradi nevestnega opravljanja veterinarskega poklica.

Ob tem pa Kermavnarjeva poudarja, da se lastniki živali premalo zavedajo dodatnih stroškov, ki jih bo prinesel nakup živali. »Poleg osnovnih stroškov za prehrano in nego živali odgovorno lastništvo pomeni tudi zagotavljanje ustrezne veterinarske oskrbe živali, preventivne in kurativne.«

 

 

 

Povzeto po reviji Moj pes

 

 

 

 

 

 

 

Pogovor z Matjažem Šerkezijem: S psom v hribe – da ali ne?

Matjaž Šerkezi, gorski reševalec in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, je pred dobrim mesecem iz gora rešil psa – pravzaprav psičko, izpod Brane nad Kamniškim sedlom. Že takrat smo vedeli, da ga moramo pred novo hribovsko sezono povprašati kaj več o hoji v hribe s psi, saj se čedalje več ljudi odloča za hribolazenje v družbi svojih štirinožnih prijateljev – nenazadnje pa se v gore s svojo psičko rad poda tudi sam.

S psom v hribe – da ali ne? Oz. kdaj da in kdaj ne? Od česa vse je odvisno, ali je pametno psa vzeti na turo, kakšne razmere in kakšne poti (tudi višine?) so primerne za obisk gora s psom?

Pes je žival, ki je del narave in mu bistveno bolj pristoji odkrivanje skritih gorskih kotičkov kot pa sprehodi v urbanem okolju v plaščku in »mufkom« okrog vratu. Vsekakor pa je obisk gora s psom odvisen od številnih dejavnikov, ki vplivajo tako na zahtevnost izleta in časovno komponento. V mislih imam pasmo psa; manjši / večji, potem dlako; krajšo, daljšo, in pa samo fizična pripravljenost psa … Vsekakor pa je ključno, da je lastnik vešč gibanja v gorah in da je pes primerno naučen; od poslušnosti do odpoklica. Izbiramo izlete, ki jih bo naš kosmatinec z lahkoto prehodil. Se pravi, da niso predolgi in tehnično zahtevni. V poštev pridejo lahke planinske poti v kopnih razmerah, poti v sredogorju. Najbolje je izbrati domači hrib v svojem okolju, ki ga dobro poznamo. Glede obiskovanja gora pozimi pa vsekakor velja previdnost in obisk zasneženih gora v prvi vrsti zahteva izkušenega lastnika, ki zelo dobro pozna svojega štirinožnega prijatelja.

V poštev pridejo lahke planinske poti v kopnih razmerah, poti v sredogorju. Najbolje je izbrati domači hrib v svojem okolju, ki ga dobro poznamo.

Tudi vi imate psičko …

Imam štiri leta staro psičko Chilly, pasme Parson Russel. Veliko dela je vloženega vanjo, predvsem v smislu vzgoje, in to celotne družine. Ko smo jo dobili, smo se odločili, da ne obiščemo pasje šole, ker smo mnenja, da je ta v prvi vrsti za lastnike. Tako lahko rečem, da kljub vsemu prebranem o zahtevnosti vzgoje te pasme je Chilly dober pes. Je pa res vanjo vloženih veliko ur dela, vztrajnosti, ponovitev … Enako kot pri otrocih! Doslednost, vztrajnost in postavljanje meja. Najini trije so kot majhni vedno spali in niso nič posebnega kot ostali otroci, ki niso  »mogli« spati. In enako je pri psu. Tako je Chilly stalna spremljevalka naših skupnih poti po gorah.

Katere vrhove sta že obiskala skupaj? 

Največkrat obiščemo Veliko planino v vseh letnih časih. Bila je že na Kredarici, pa Planjavi. Je pa res, ko vidim, da je utrujena, jo udobno namestim v nahrbtnik in ona uživa v razgledih. Vsak dan z njo naredimo kar nekaj kilometrov in je v dobri kondiciji, kar je ključno tudi za kakšen daljši izlet ob vikendih. Se pa držimo načela, ki je enak obiskovanju gora z otroki, da kadar je z nami Chilly, je izlet prilagojen njej in ne našim željam in potrebam. Skratka, Chilly uživa polno življenje na svežem zraku našega alpskega sveta.

Vse več mesreč je v gorah zaradi nespametnih odločitev, premalo znanja, premalo pripravljenosti, opreme .. Kako je s tem v primeru, da nas spremlja pes?

Veljajo vsi nasveti, ki jih ves čas posredujemo obiskovalcem gora za varnejše obiskovanje gora. V prvi vrsti so potrebne izkušnje lastnika. Enako kot gremo v gore z otroki. Nasvete pa najdete na spletni strani Planinske zveze Slovenije.

Kaj pa pasji bonton v gorskem svetu? Mora biti pes pripet? 

Treba se je zavedati, da nekaterim ljudem ni všeč, če pes skače vanje. Navsezadnje tudi meni ni všeč. Kako bi pa bilo videti, če bi sam »naskočil« neko mimoidočo žensko in jo začel ovohavati in lizati?

Sam imam Chilly na vrvici, ne na fleksiju. In imam pravilo, da je na vrvici, če je na poti več obiskovalcev, sploh če so med njimi otroci.

Kar se tiče pripetosti psa, bom rekel DA, pes naj bo pripet. Ljudje imajo namreč različna merila in nekateri resnično pretiravajo s svojo čuječnostjo do psov. Pa saj je enako kot pri otrocih. Treba je znati postaviti meje. Sam imam Chilly na vrvici, ne na fleksiju. In imam pravilo, da je na vrvici, če je na poti več obiskovalcev, sploh če so med njimi otroci. Enako velja za pašnike, kjer se pase živina. Če je spuščena, je vedno za mano. Tudi z vidika moje varnosti. Sploh na ožjih planinskih poteh in kadar tečeva. Seveda pa je tudi Chilly kosmata za ušesi in občasno jo zvabi k sebi kakšna veverica. Takrat jih pošteno sliši.

Imate za naše bralce kakšen poseben nasvet, izkušnjo, predlog glede pasje hribovske opreme… ?

Obiskovanje gora s psom je odgovorna aktivnost in zahteva dobro pripravo na planinskih izlet. Treba je poskrbeti, da imamo s sabo hladno vodo, prvo pomoč za psa, hrano. Psu je treba primerno zaščititi tačke, sploh pozimi in če je krajše dlake, ne bo odveč kvalitetno ogrinjalo in podloga, na kateri lahko počiva ob času počitka. Svetujem tudi rabo GPS oddajnika. Sam uporabljam model Tractive, ki mi sporoča lokacijo na telefon.

Maruša Orel in njen Piki, ki sta skupaj prehodila 1340 kilometrov dolgo pot Via Dinarica

Si predstavljate, da se s svojim desetletnim pasjim prijateljem odpravite na pot, ki traja kar 84 dni, vmes pa prehodite 1340 kilometrov in opravite s 55.000 višinskih metrov?

Zdi se na meji verjetnega, a absolventki magistrskega študija andragogike Maruši Orel iz Šmarij na Vipavskem je uspelo prav to. Družbo ji je na zahtevni poti Via Dinarica, ki po razmeroma neznanih gorskih poteh povezuje Slovenijo in Albanijo, ves čas delal borderski ovčar Piki, s katerim sta že prehodila Slovensko planinsko pot. Najrazličnejšim izzivom – med njimi je bilo tudi bližanje srečanje z medvedom, ki jo je na srečo popihal – sta bila ves čas kos, njuna zgodba pa je naravnost neverjetna in hkrati navdušujoča.

Ste se na dolgo pot s Pikijem podali zato, ker je pes najboljša družba, ali zato, ker nihče drug ni upal na tako zahteven podvig?

Oče in brat, ki imata doma kmetijo, s Pikijem preživita veliko časa; pes je praktično ves čas zunaj. Ker sem sama študentka in zato nisem vedno doma, nadvse uživam, ko lahko s Pikijem kakovostno preživljam čas. Tako se seveda tudi bolj povežeš in zelo dobro spoznaš. Piki ima že deset let, zato je bil najin tokratni podvig najbrž zadnja tako dolga pot, ki sva jo naredila skupaj. Hotela sem kar najbolje izkoristiti skupni čas, dokler še lahko.

Piki je očitno v odlični telesni formi.

Ker imamo doma kmetijo, je Piki v gibanju že od malega in ima zato odlično kondicijo. Ko sem šla kam hodit, sem ga vzela s sabo, kakšnih drugih predpriprav pa na najine dolge skupne poti nisva imela. Preprosto sva poskusila, kako nama bo šlo, in je šlo. Sproti sem spoznavala, koliko Piki zmore, večjih težav nisva imela. Le pri enem delu poti med Samarskimi in Bijelimi stenami so mi na srečo na pomoč priskočili pohodniki, ki sem jih srečala, saj je bilo treba Pikija na določenih mestih prenesti; pot je bila namreč opremljena s klini, zajlami in lestvami. Drugače je Piki zelo dober plezalec in odlično premaguje različne skalnate ovire, po navadi povsem brez pomoči, včasih pa mu malce pomagam na kakšnem delu. Nekajkrat pa sem Pikija pustila na začetku plezalnega dela na kateri od gora in se na vrh odpravila sama. Čakanje mu ni bilo najbolj všeč, ampak je bilo pa potem toliko bolj veselo, ko sem prišla nazaj. Med čakanjem ga skoraj nikoli nisem privezala, saj mu zaupam in vem, da me bo vedno počakal tam, kjer mu ukažem, da mora biti.

Kako ste Pikija pripravili na skupno sobivanje na Vii Dinarici? Kje in kako ste mu priskrbeli hrano in vodo in kako ste ga navadili na spanje v šotoru?

Prebrala sem kar nekaj člankov o tem, kako pripraviti psa na tako dolge razdalje. V nekaterih je pisalo, da takšne priprave vzamejo tudi nekaj mesecev, a pri nama ni bilo tako. Ko sem mu rekla, naj gre v šotor, je šel brez težav. Pa tudi nogavičke sem mu nadela, ko je spal v šotoru z mano, da ne bi s kremplji raztrgal šotora, spalne vreče ali podloge. Takšna oprema je namreč precej draga, saj mora biti čim lažja in kakovostna, saj je ne nazadnje vse, kar imaš na poti s sabo. Piki si je sicer na začetku poskušal nogavičke sneti, a sem mu rekla, da tega ne sme in da morajo nogavičke ostati na njegovih tacah. Pogledal me je in se očitno strinjal (smeh). Ni mu bilo ravno všeč, a je vedel, da mora biti tako in me je ubogal. Če mu odločno povem, da nekaj ne sme, me vedno uboga. Prav neverjetno je, kako razume vse, kar mu povem. Se pa seveda zavedam, da so psi različni in da nekateri potrebujejo več časa, da se naučijo spanja v šotoru ali česa drugega. A Piki je resnično super pes. Zato kakšnih posebnih priprav na to najino zadnjo dogodivščino nisem imela. Včasih si mislim, da ljudje pri nekaterih stvareh, tudi ko gre za sobivanje s psom, mogoče malce preveč kompliciramo. Piki na poti ni imel ravno najbolj kakovostne hrane – kupovala sem mu brikete v supermarketih, kjer je bilo to mogoče, a je nisem imela niti sama, čeprav kakovostni pridelani hrani namenjam precej poudarka. A tako je pač na takšnih planinskih poteh. Glede hrane naj povem še, da so jo ponekod imeli le v velikih žakljih, tako da sem pač kupila celega. Razmišljala sem sicer, da bi domačine, ki so imeli pse, prosila za malo pasje hrane, ampak marsikje na Balkanu pse še vedno hranijo le z ostanki hrane. Včasih sva se morala zato malce znajti, a je kar šlo. Zgodilo se nama je celo, da so nama enkrat pasjo hrano pojedle vrane. Kupila sem namreč dva kilograma briketov in ju pustila ob koči v vrečki, medtem ko sva šla s Pikijem na eno od bližjih gora. Ko sva se vrnila, je ostalo le še kakšnih 30 briketov (smeh). Zdaj se lahko temu smejim, takrat pa ni bilo tako. Res sem se morala potruditi, da sem dobila hrano zanj. Prvi dan sem dobila nekaj hrane v bivaku in mu skuhala, nato sem ga hranila s salamami in konzervami, ki sem jih dobila v trgovini. Čez nekaj dni sem na srečo prišla do pasje hrane, ki mi jo je prinesel Čeh, ki sem ga spoznala na poti. Hrano si je Piki nosil sam, vodo pa sem seveda morala nositi še zanj. Na srečo ni bilo dneva, da ne bi dobila zadostne količine vode za oba.

Vajino potovanje se je začelo 15. maja in končalo 84 dni pozneje, torej na vrhuncu poletja. Kako je Piki prenašal vročino?

Vročina ga je precej zdelala, predvsem na južnem delu Hrvaške in na začetku Bosne. Ko je zagledal kakšno jezero, je vanj kar skočil, čeprav gre običajno v vodo bolj počasi in nato malo zaplava. Piki ne mara vročine že od malih nog in videla sem, da se je včasih obotavljal in poti ni želel nadaljevati. Na trenutke sem se že začela spraševati, ali sem mogoče šla čez mejo in ali Piki na poti še uživa ali ne. Še preden sva se podala na pot, sem si namreč obljubila, da se brez obotavljanja vrnem domov, če Piki poti ne bo zmogel ali bo imel kakršne koli težave. Na srečo sva se zatem dvignila in bila večino časa na 1500 in 2000 metrov nadmorske višine, kjer je bil zrak hladnejši in težav zanj ni bilo več. Sem se pa ves čas trudila, da sva najbolj vroč del dneva preživela v senci.

Ali takšna naporna izkušnja, kot je bila za vaju Via Dinarica, še bolj poveže človeka in psa?

Rekla bi, da se na takšnih preizkušnjah s psom povežeš na prav poseben način. Ko ljudje vidijo, kako se obnašam s Pikijem, si nekateri mislijo, da sem malo čudna, a zame je nekaj najlepšega, če se lahko s psom resnično povežeš. Imam dva psa in oba imam močno rada, a imam s Pikijem popolnoma drugačno vez kot z Džino, čeprav sta oba borderska ovčarja, torej pripadnika iste pasme. S Pikijem sem preživela več časa, prav tako sem z njim prehodila dve dolgi pohodniški poti; najbrž pa mi tudi Pikijev značaj bolj ustreza kot Džinin. Rekla bi, da mi je Piki bolj podoben, zato se z njim lažje povežem. Piki je pohodniški duh. Uživa na kotičkih, ki nudijo lep razgled, saj tam kar obstoji in se razgleduje naokrog. Zelo rad tudi odkriva nove poti, kjer še ni bil. Druga stvar, ki mi pri njem bolj ustreza, je njegova navezanost na človeka. Saj je tudi Džina navezana na nas, a obstajajo med njima razlike. Če se vrnem po treh mesecih domov, bo Piki prišel najprej pozdravit mene, šele nato bo poskrbel za ovce in kokoši, ki jih imamo na kmetiji. Pri Džini bo ravno obratno. Piki v večji meri izraža navezanost in čustva kot Džina.

Takšne poti, kot jo je prehodil na Via Dinarici v vaši družbi Piki, ne bi zmogel vsak pes, kajne?

Zagotovo ne. Pes mora biti za tako pot v res dobri kondiciji. Piki si je v svojem nahrbtniku nosil celo svojo hrano. Ne predstavljam si, da bi šla na pot s psom, ki bi ga imela ves čas na povodcu. Piki ni bil nikoli privezan. Privežem ga le, ko greva v mesto, saj postane zmeden, če je ljudi in avtomobilov preveč. Poleg tega mora biti pes za tako pot ustrezno socializiran, sploh v odnosu do drugih živali. Na tako dolgi poti, kot je Via Dinarica, vidiš ogromno živali, zato mora biti pes umirjen in se na druge živali ne sme odzivati. Pomembno je tudi, da zna hoditi za tabo, še zlasti, če gre za območje medvedov in kač. To sva trenirala že med hojo po Slovenski planinski poti, tako da s tem ni bilo težav.

Kako je bilo, ko sta se s Pikijem vrnila domov?

Ko sva se vrnila domov, so nam domačini pripravili veliko presenečenje in nadvse lep sprejem. Mislim, da je Piki prav čutil veselje: sama sem dobila šopek, on pa venec okrog vratu. Nisem vedela, ali ga bo hotel nositi, ampak bil je resnično ponosen in je veselo tekal naokrog. Za darilo je dobil več kosti, z mano je pojedel tudi košček torte. Veste, velikokrat si resnično želim, da bi mi znal povedati, kaj si misli? Mogoče bi mi ob prihodu domov rekel: »Ojej, a sva že doma? A ne bi šla še malo pohajat?« Ali pa: »Hvala bogu, da smo doma, saj se mi ne ljubi več hoditi«. Marsikdaj si mislim, da zelo dobro vem, kaj mi hoče povedati in da ga resnično razumem, tako kot ga nihče drug ne. Tisto, kar si misli, pa je zame velikokrat uganka … (smeh).

Piše: Katja Željan / Foto: Osebni arhiv Maruše Orel

”Zame je idealni vodnik ptičarja lovec, ki se aktivno ukvarja z lovom”

Tokrat smo k pogovoru povabili Vilka Turka, predsednika Društva ljubiteljev ptičarjev, kjer nadaljujejo tradicijo in delo prve slovenske kinološke organizacije.

Obenem pa dajejo veljavo lovski ptičarski kinologiji in si prizadevajo, da bi ohranili značaj in prirojene naravne zasnove lovskih pasem psov.

Letošnje leto je za slovensko kinologijo zagotovo jubilejno, saj praznujemo sto let od ustanovitve prve kinološke organizacije pri nas. Z ustanovitvijo Kluba ptičarjev Slovenije – lovski psi so bili pred drugo svetovno vojno v Sloveniji in v tedanji Jugoslaviji nadvse priljubljeni – se je namreč na Slovenskem začela razvijati tudi organizirana kinologija.

Kaj je pred stoletjem botrovalo nastanku Kluba ptičarjev Slovenije? 

Ptičarji so bili v predvojni Jugoslaviji zagotovo najbolj zastopani in priljubljeni lovski psi, k čemur je v veliki meri pripomogla ne samo njihova vsestranska uporabnost pri različnih oblikah lova, ampak tudi obilica male divjadi v naših loviščih. Ob tem ne smemo pozabiti tudi velikega vpliva avstrijske in nemške ptičarske kinologije na razmere pri nas. Lovci smo se vedno znali organizirati in dati pravo mesto in veljavo lovski ptičarski kinologiji.

Kako priljubljeni pa so ptičarji danes in kako številčno so zastopani med pasmami psov v naši državi v tem trenutku? Katerih pasem ptičarjev je v Sloveniji največ in katerih najmanj?

Ptičarji so danes zagotovo zelo priljubljeni predvsem v lovskih vrstah. Z gotovostjo lahko trdim, da je v Sloveniji največ nemških kratkodlakih ptičarjev in nemških žimavcev. V letu 2020 je bilo v Slovensko rodovno knjigo vpisanih 166 mladičev ptičarjev, od tega kar 81 nemških kratkodlakih ptičarjev, kar priča o priljubljenosti teh psov. Najmanj zastopani (tudi med lovci) so pri nas bretonski ptičar, poenter in irski rdeče beli seter.

Ptičarje danes marsikdo povezuje z lovci, pa vendar so nekateri pasme, ki ptičarjem pripadajo – na primer weimarski ptičar in vižla – čedalje bolj priljubljene tudi kot družinski psi in med ljudmi, ki se z lovom sploh ne ukvarjajo. Te pasme vseeno najbrž niso primerne prav za vsakega lastnika. Kakšen je po vašem mnenju idealni lastnik ptičarjev?

Zame je idealni vodnik ptičarja lovec, ki se aktivno ukvarja z lovom in veliko časa preživi v lovišču. Imeti mora dovolj znanja o lovu in divjadi, še posebej pa o lovskih psih. Splošno znano je namreč, da ptičarji niso primerni ravno za vsakega lovca, saj je treba s ptičarjem v času vzgoje, šolanja in kasnejšega postopnega uvajanja v lov veliko delati. Ob tem pa so tudi preizkušnje, ki jih mora ptičar opraviti, kar precej zahtevne. Sistem preizkušanja ptičarjev pri nas je v veliki meri podoben nemškemu, ki pa je, kar zadeva kontinentalne pasme ptičarjev, vodilni v svetu. V društvu se zavzemamo za to, da je čim večje število ptičarjev v lovskih rokah, da jim lahko nudimo vse potrebno, kar se tiče lova, in da jim ne spreminjamo značaja.

V nekaterih državah, kot sta Avstrija in Nemčija, so določene pasme ptičarjev, v mislih imam weimarance, dostopni izključno lovcem. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Zaradi njihove lepote in priljubljenosti se čedalje več ne-lovcev odloča za te pasme. Pri weimerancih in madžarskih vižlah je precej lastnikov in vzrediteljev ne-lovcev. Njihovi psi se v večini primerov ne uporabljajo za lov in tudi njihovi lastniki temu ne posvečajo skoraj nobene pozornosti. Na srečo je še nekaj vzrediteljev omenjenih pasem, ki se ukvarjajo z lovom in ki svoje pse vzrejajo in uporabljajo za lovske namene. Takšno stanje, ki smo mu priča pri določenih pasmah, je velika škoda, saj se postopoma spreminjajo njihov značaj in naravne zasnove ter izgubljajo svoj pomen kot lovske pasme. Ko začne pri vzreji lovskih pasem psov prevladovati zaslužek, se začnejo zadeve hitro slabšati. Trenutna cena mladičev tistih pasem ptičarjev, ki so pri nas najbolj priljubljene med lovci (nemški kratkodlaki ptičar in nemški žimavec) je pri nas zmerna, tako da si mladiča lahko privoščijo tudi običajni lovci, ki mogoče niso ravno premožni. Takšno usmeritev imajo tudi matične pasemske organizacije. Glede ne-lovcev, ki imajo ptičarje, pa si v društvu želimo, da bi jih čim več stopilo v lovske vrste. S tem bi svojim psom lahko nudili tisto, kar jim zdaj kot ne-lovci ne morejo. Tudi pri nas poznamo kar nekaj primerov, ko so vodniki, predvsem zaradi svojih psov ptičarjev, postali lovci. Idealno je, da je vodnik ptičarja lovec. Le takrat lahko da tej pasmi vse potrebno, kar zadeva njihov značaj in nagon po lovu. Matične pasemske organizacije za nemške pasme ptičarjev imajo v večini tako urejeno, da je večina psov v lovskih rokah. Le tako lahko ohranjajo njihovo namembnost, to je lov. Že od vzreje naprej je pri njih pogosto zahtevana lovska izkaznica, ki izkazuje, da ima vzreditelj vse pogoje za vzrejo ptičarjev. Tu in tam se jim pojavi kakšen spodrsljaj, da se pojavi nekaj psov v športnih rokah, ampak tega je malo. Tudi v Sloveniji smo za preizkušnje sprejeli sklep, da če hoče nekdo na preizkušnjah voditi ptičarja, mora biti lovec in imeti lovsko izkaznico. Ne nazadnje se na teh preizkušnjah tudi strelja, tega pa ne sme početi vsakdo.

Ali po vašem mnenju ptičarjem naredimo krivico, če jih ne izšolamo za lov, oziroma če ne razvijamo njihovih prirojenih zasnov?

Ne bi rekel, da se tistim ptičarjem, ki jih ne izšolamo za lov, dela krivica. Vendar pa pasme na ta način dolgoročno izgubljajo svoj namen in značaj ter tisto, kar jim je bilo namenjeno od vsega začetka, to je lov. Najbolj nevarno je, da se izgubljajo njihove prirojene zasnove.

S čim pa vas osebno predstavniki ptičarjev navdušujejo vsak dan?

Psi ptičarji nas vsak dan navdušujejo s svojo lepoto, plemenitostjo in zvestobo. Na lovu se lahko nanje zanesemo kot na zanesljive pomočnike. Ob tem mora biti seveda prisotno obojestransko spoštovanje. Žal je pasje življenje prekratko in prehitro mine, s tem pa tudi prijateljstvo. Če je to pristno z obeh strani, tukaj ni prisotnih nikakršnih zamer. Naj živi ptičarska kinologija.

Pogovarjala se je Katja Željan, celoten pogovor si lahko preberete v aktualni števili revije Moj pes

 

 

Miha Jerot, vodnik reševalnega psa: »Z vztrajnim in doslednim delom ima vsak lahko vzgojenega psa«

Miha Jerot je vodnik pred nedavnim upokojene reševalne psičke Rube, nemške kratkodlake ptičarke, s katero sta osvojila mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi.

Na svetu je za to kvalificiranih zgolj okoli 20 parov. Naučeno Miha prenaša v vsakdanje metode vzgoje in šolanja psov, oboje obožuje in prepričan je, da ima z vztrajnim in doslednim delom vsakdo lahko vzgojenega psa.

Kako se je začela vaša zgodba dela z reševalnim psom?

Čisto po spletu okoliščin sem prišel v Kranj v družbo vodnikov reševalnih psov. Takrat niti psa še nisem imel, sem se pa popolnoma navdušil, ko sem opazoval vodnike reševalnih psov pri delu. Takrat sem si rekel, da bom to počel tudi sam. Šel sem v akcijo: najprej seveda poiskati primernega psa. Ruba, nemški kratkodlaki ptičar, je bila namensko kupljena za to, da postane reševalni pes. Nisem vedel, kako daleč bo vse skupaj pripeljalo, a na koncu je peljalo zelo daleč.

Osvojila sta mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi (MRT). Gre še višje?

Primerljivi so še uspehi na svetovnih prvenstvih, kjer pa po spletu okoliščin nikoli nisva bila na stopničkah, čeprav sva tam kar trikrat zastopala Slovenijo. Kljub temu sem z najinim delom zelo zadovoljen. Sva eden redkih reševalnih parov na svetu, ki imajo mednarodno licenco MRT. To je licenca za mednarodno pomoč, če se kjer koli kaj zgodi. Mislim, da je v svetovnem merilu trenutno certificiranih okoli 20 parov; vsako leto so morda štirje novi, licenco pa je treba obnoviti vsaki dve leti.

Kaj pa to pomeni v praksi? Sta se udeleževala reševanj po svetu?

Ta licenca omogoča reševanje v ekstremnih situacijah po svetu. Žal pa je bila v času, ko sva bila z Rubo aktivna, prisotna diskrepanca med krovno organizacijo in državami, zato nisva bila poklicana nikamor. Bili smo kot enota za okras in še dobro, da se v zadnjem času stvari spreminjajo na bolje. Dejstvo namreč je, da smo Slovenci med najbolj uspešnimi vodniki reševalnih psov na svetu in bi lahko uspešno pomagali v marsikateri nesreči.

Sta se z Rubo udeleževala reševanj po Sloveniji?

Da, to pa. V Sloveniji k sreči nimamo rušilnih potresov, tako da je največ iskanj v času sezone gob in borovnic, ko se ljudje izgubijo po gozdovih.

Ruba se je pred kratkim upokojila. Zaradi starosti?

Ruba je stara 11 let, vendar je to še najmanj. Pred kratkim je imela operirani obe koleni, zato smo jo morali prisilno odmakniti. Zdaj je upokojena in ne bo več delala, na takem nivoju zagotovo ne, saj ta raven zahteva ogromno vaj in dela, pa tudi visoko psihofizično pripravo.

Koliko truda je treba vložiti v to, da reševalni par postane vrhunski?

Če želiš stvari pripeljati na učinkovito raven, so s stališča učnega procesa najbolj naporna prva 2 ali 3 leta. Iskanje se dela dva- do trikrat na teden, poslušnost pa vsak dan. Kasneje delovni pes postane zelo stabilen in takrat si lahko privoščiš manj treniranja. Pes takrat že prevzame določene vzorce, pridobi izkušnje, dobro se zaveda svoje naloge. Če s psom delaš pravilno, pes pri tem tako uživa, da je to res veselje gledati. In potem tudi uspeh ne izostane. Midva sva se prvič certificirala pri Rubijinih šestih letih – toliko časa sva potrebovala, da sva prišla na raven, ki je primerna za kakšno licenco. Seveda pa to ne pomeni, da so tega sposobni vsi vodniki in vsi psi. Ni vsak pes primeren, da poseže po zmagovalnih stopničkah, ne glede na to, kako dober vodnik je.

Kakšen človek in kakšen pes pa lahko postaneta reševalni par? So kakšne omejitve?

Vodnik reševalnega psa pomeni način življenja. Mora biti resen in predan svojemu cilju. Pri psu pa je optimalno, da je mladiček, in sicer zato, da se vse dela od začetka. Pri starejših psih je treba včasih najprej rešiti kakšne stare vzorce, ki izvirajo iz preteklosti. Starost pa sama po sebi ne vpliva na učinkovitost. Vsak vodnik, ki ima željo, lahko to postane, in vsak pes, ki ima približno željo po nekem delu, sodelovanju z lastnikom, tudi.

Kaj pa pasemske omejitve?

Morda so malo manj primerne težje in zelo velike pasme, kot je denimo nemška doga, saj težko ohranjajo kondicijo. Kondicija in delovna kondicija pa sta dva glavna segmenta pri delu reševalnega psa. Pri reševalnih akcijah se pregledujejo ogromni tereni. Manj primerni so tudi psi, ki imajo napačno ukotenost v kolkih (npr. stafordi ali bokserji), saj pri delu na ruševini prihaja do nenaravnih položajev in posledično hitro pride do poškodbe. Kot tretje pa bi omenil kratkogobčne pasme, ki se zelo hitro pregrejejo, saj se ne zmorejo dovolj hitro ohlajati. A kljub vsemu se tudi predstavniki teh pasem pojavljajo med reševalnimi psi in uspešno sodelujejo. Če se tega lotiš ljubiteljsko, to lahko počneš s čisto vsakim psom.

Imate vi še željo po delu v reševalnem paru?

Vsekakor! Takoj ko nam bo situacija dopuščala, se nameravam vrniti. Doma imamo trenutno tri pse in z našo posvojenko Lalo že delam malo v tej smeri. Načrt je, da se v naslednjem letu vrnem z novim psom, upam, da na vrhunsko raven in tudi na kakšne reševalne akcije po svetu. Čeprav moram poudariti, da prav tako uživam v samem procesu učenja, priprav, ko vidim, na kakšno raven lahko spravim psa in kako on pri tem uživa.

Zagotovo se je v zadnjih desetih letih, odkar ste aktivni na tem področju, zgodilo veliko zanimivih zgodb. Bi kakšno delili z nami?

Seveda, v spominu so ostale tako lepe kot malo manj lepe stvari. Malo manj z veseljem se spominjam ene vaje v Ljubljani, kamor sva z Rubo prišla kot par, od katerega se je ogromno pričakovalo, na koncu pa Ruba ni dala od sebe absolutno nič. Z veseljem pa se spominjam, kako je bilo, ko sva naredila mednarodno licenco. To je bila ena najboljših izkušenj. Razmere so bile res grozne, na vseh deloviščih nevihte z nalivi in vetrom. Potem pa si predstavljajte, da pes išče določen vonj v takih razmerah. Kateri koli pes, ki je bil takrat uspešen, je pravi mali čudež.

Kaj pa je tisto, kar vas motivira pri delu z reševalnim psom?

Motivira me iskanje novih tehnik, s katerimi psa spravim na višjo raven, s katerimi stvari dosežeš hitreje, prek katerih je pes bolj natančen, fokusiran. Ta napredek me pri reševalnem delu najbolj motivira. Uživam v samem tekmovanju, motivirajo me seveda tudi rezultati. A to je drugotnega pomena. V prvi vrsti si želim zaposlitev za svojega psa, v kateri uživa. Želim narediti korak naprej v šolanju psov. Vse te tehnike, ki se jih naučim pri reševalnem delu, uporabljam tudi pri vzgoji in prevzgoji.

Pogovarjala se je: Špela Šimenc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tinkara Fortuna: »To, da smo se odločili za posvojitev, me navdaja z velikim ponosom«

Tinkara Fortuna je večini gotovo najbolj znana kot del zasedbe Bepop. Tinkara pa je tudi podjetnica, žena in mama trem deklicam.

Družini Fortuna se je januarja pridružil rešenček mešanček Jinx, ki šteje približno eno leto. Tinkara Fortuna nam je povedala, kako zelo se je s Jinxom spremenilo njihovo življenje in kaj vse je kosmatinec prinesel v njihovo hišo.

Je Jinx vaš prvi družinski kuža?

Ja, res je, Jinx je naš prvi družinski kuža. Posvojili smo ga januarja, star je približno eno leto. Prej je živel na cesti in nato v zavetišču, sedaj pa je postal del naše družine. Jinxa smo dobili preko Zavoda PIT, z njimi sem se povezala, ker me je prepričala neverjetna prijaznost, srčnost in predanost ljudi, ki rešujejo življenja. Ko smo videli fotografijo tega kužka, smo kar nekako vedeli, da nam je namenjen. In prav smo imeli. Ne znam si več predstavljati, da ne bi imeli Jinxa. Sva pa sicer oba z možem v otroštvu že imela pasje prijatelje. Pri možu so imeli nemške ovčarje, jaz pa sem pri 11 letih dobila črnega pudeljčka z imenom Ogy, ki smo ga imeli 13 let.

 

Kakšen pa je Jinx, kako bi ga opisali?

Zelo smo hvaležni, da smo dobili in izbrali prav njega. Je zelo prijazen, potrpežljiv, hvaležen in nežen do otrok, a hkrati zelo živahen. Zelo je priden in čeprav je velika dodatna odgovornost in obveznost, je v naše zivljenje prinesel veliko veselja in sonca. Super kuža je. Pričeli smo obiskovali pasjo malo šolo, kjer pravijo, da je zelo učljiv. Seveda pa vaje pridno delamo tudi doma.

Kdo je bil največji ‘pobudnik’ za novega družinskega člana?

Vse tri hčerke, Taja, Vita in Flora, so že več let ‘pritiskale’, da bi imeli kužka. Sedaj, ko so vse tri stare nad 6 let, smo se odločili, da enemu rešimo življenje. Prvi pogoj moža je bil, da pes ni za v torbico in da hodi z nami tudi na daljše izlete. Drugi pogoj pa, da ga posvojimo.

Kako ste si porazdelili obveznosti, ki jih prinaša nov štirinožni družinski član?

Večinski del obveznosti je seveda na meni, punce pa poskrbijo za kakšen sprehod in igro z njim. Največ energije in časa posvečamo njegovi socializaciji. Trenutno Jinx namreč vsakega (sicer prijazno) oblaja in na ta način pozdravlja okolico, pa tudi skakati hoče. Vse to, kot sem že omenila, rešujemo tudi v pasji šoli.

Imate doma zelo stroga in striktna pravila, kaj Jinx sme in česa ne?

Jinx je zelo nemoteč in nezahteven, zato mu je dovoljeno iti na kavč in na posteljo. Edina omejitev, ki jo ima, je ta, da ne sme prosjačiti za hrano, ko mi jemo za mizo. Zna tudi sam že malo počakati, čeprav se to zaenkrat zgodi zelo redko. Kljub temu, da nima veliko omejitev pa ne morem reči, da ga zelo razvajamo.

Česa vse vas je naučil Jinx?

Mislim, da nas kuža nauči brezpogojne ljubezni in zvestobe, otrokom pa vedno na obrazu nariše nasmeh. Izredno radi ga imamo.

Si še predstavljate življenje brez njega?

Ne, to pa nikakor ne. Res je prava popestritev, predvsem pa je prišel k nam ravno ob pravem času. To, da smo rešili življenje in se odločili za posvojitev pa me navdaja z velikim ponosom, hkrati sem se bolj poglobila v problematiko zapuščenih psov, tako da sem postala velika zagovornica posvajanja. Zato tudi apeliram na vse: ne kupujte, ampak posvajajte, saj je ogromno kužkov z žalostnimi zgodbami, ki jih lahko rešite, oni pa vam bodo to plemenitost povrnili z veliko hvaležnostjo in predanostjo.

Špela Šimenc

»Je mogoče prevzgojiti prav vsakega psa? Ne, ni«.

Lea Leskošek je prevzgojiteljica psov, ki imajo vedenjske težave ali so agresivni. Pravi, da je število psov z vedenjskimi težavami vedno več.

Njena pot vzgoje in prevzgoje psov se je začela, ko je postala lastnica svoje prve argentinske doge, ki je imela ogromno vedenjskih težav, zato dobro ve, kako je biti nemočen in obupan, ko ni nikogar, ki bi lastnika psa usmeril na pravo pot in mu pomagal prevzgojiti štirinožca.

Sama je znanje s tega področja, podobno kot tudi s področja rehabilitacije agresivnih psov, pridobivala pri številnih svetovno znanih trenerjih za socializacijo težavnih psov. Ustanovila je šolo Lepo vzgojen pes, ki jo vodi skupaj s trenerji Nino Pogač, Juretom Žnidaršičem, Matejko Lebar in Majo Štumberger. V njej se ukvarjajo z vzgojo mladičkov in pasjih pubertetnikov ter prevzgojo psov. Kot pravi, njeno izobraževanje še zdaleč ni končano, saj jo vsak človek, pa naj bo to stranka ali naključna oseba, ki stopi v njeno življenje, nauči ogromno.

Včasih ima človek vtis, da je psov z vedenjskimi težavami čedalje več. Pa je res tako ali smo bili v preteklosti le manj pozorni na tovrstne težave?

Psov z vedenjskimi težavami je dejansko vedno več. Po eni strani se število psov povečuje, po drugi pa ti psi v veliko večji meri živijo v našem intimnem prostoru, kot so v preteklosti, ko so bili več zunaj. Poleg tega je treba omeniti še, da so imeli psi včasih določen namen – na primer čuvanje, pašnjo, lov, danes pa so predvsem naši ljubljenčki, ki jih zelo radi počlovečimo in tako nehote naredimo nestabilne pse. Veliko je tudi ljudi, ki s psom zapolnijo praznino ali psa kupijo, ker imajo trenutno čas ali ker si ga njihov otrok želi, ne da bi vnaprej dobro premislili, kakšno odgovornost nakup ali posvojitev psa potegne za seboj. In še to: danes je ljudem na voljo nešteto pasem psov, ljudje pa največkrat kupujejo psa glede na njegov videz, ne da bi se pozanimali, s kakšnim namenom je pasma nastala. In ko se pokaže pasji nagon določene pasme, z njim ne znajo delati. Tudi slabe lastnosti določene pasme, ki jih najdemo v njenih opisih, namreč velikokrat ignorirajo.

Definicija, kaj pomeni problematičen pes, je najbrž precej subjektivna. Kaj je za vas problematičen pes? In kdaj je treba ukrepati oziroma poskrbeti za njegovo prevzgojo?

Problematičen pes je zame pes, ki lastniku greni življenje. Prav tako je problematičen pes tisti, ki je nevaren lastniku, okolici ali sebi. Nekateri lastniki hitro spregledajo, da je njihov pes problematičen, ogromno pa je tudi takih, ki me pokličejo in pravijo: »Moj pes je pravi cukrček, a zvečer, ko grem mimo njegove postelje, me ugrizne …« Ali: »Ko ima kost, se mu zmeša.« Zame je pes problematičen takrat, ko ni sposoben brez agresije ali panike obstajati v okolju, v katerem živi.

Ali poznamo različne stopnje problematičnosti psa? In katera je najhujša?

To je popolnoma subjektivno. Za nekoga je en pes problematičen, za drugega pa sploh ne in bi se ob njegovem vedenju le nasmehnil in zamahnil z roko oziroma bi mu bilo takšno vedenje psa celo všeč. Vsak lastnik psa zase ve, s kakšnim vedenjem psa se je pripravljen spopasti. Nekaterim je problematično to, da pes uniči kakšno stvar, ko jih ni doma, drugi se zdrznejo šele pri prvem ugrizu psa v sosedovo roko. Zame osebno je najhuje, ko je pes agresiven do domačih otrok.

Prevzgojitelji psov večkrat poudarjajo, da se prevzgoja psa začne s spremembo vzorca obnašanja lastnika do svojega psa in da se bo pes lahko spremenil šele takrat, ko bo videl, da pri lastniku ne more več doseči tistega, kar je lahko dosegel prej. Pa vendar: je za vedenjske težave psa in njegovo problematično obnašanje vedno kriv le človek?

Absolutno ne vedno, je pa res, da je človek tisti, ki velikokrat pripomore k razvoju neželenih vedenj pri psu. V angleščini ta pojav opredeljujejo kot ‘nature vs. nurture’. To pomeni, da ima genetika ravno tako velik vpliv na vedenje psa kot okolje, v katerem pes biva (v tega pa seveda spada tudi njegov človek). Žal pa zanemarjanje oziroma ignoriranje genetike v veliko primerih pripelje do neželenih vedenj. Če pes ni zadovoljen, če se mu človek ne posveča dovolj ali na pravi način, potem pride do frustracij, ki jih psi izražajo na različne načine. Nekateri so reaktivni, drugi destruktivni.

Kako ste se pravzaprav podali na profesionalno pot prevzgojiteljice
psov? Ste imeli tudi sami psa z vedenjskimi težavami?

Da, z ekstremnimi težavami. Tega mi ni težko priznati. Iskala sem pomoč vsepovsod. Nekateri me niso jemali resno, niti moje psice ne, saj je bila večino časa zelo prijetna, ko pa je ‘počilo’, ni bilo videti lepo. Tisti, ki so videli njene reakcije, so vsi po vrsti predlagali uspavanje oziroma, da psico izoliram in da ves čas (tudi v hiši) nosi nagobčnik. To je bilo takrat zame popolnoma nesprejemljivo. Želela sem, da moja psica doseže svoj potencial. In vedela sem, da ona zmore, če se le sama potrudim dovolj.

Bi po vaših dolgoletnih izkušnjah lahko rekli, da je mogoče prevzgojiti prav vsakega problematičnega psa?

Ne, ni. Četudi damo takšnega psa v drugo okolje, ne. Je pa mogoče vsakega psa spraviti pod nadzor do te mere, da ni nevaren okolici. Vendar v tem primeru ne moremo govoriti o prevzgoji, ampak o t. i. managementu. In veliko ekstremno agresivnih psov živi celo življenje v managementu. Kapo dol tistim lastnikom, ki so na to pripravljeni. Tovrstni management namreč zahteva veliko prilagajanja in je meni osebno psihično zelo naporen. V začetnih fazah moraš resno preračunati prav vsak korak in vsako dejanje. Vedeti je treba, da je to za psa enako težko kot za nas.

Katero obdobje psa je ključno, da do vedenjskih težav ne pride? Na kaj moramo biti pozorni že pri mladičkih?

Takšnih ključnih obdobij je več. Psiček se razvija že v maternici in počutje mame ima pomembno vlogo pri razvoju mladiča. Prav tako je pomembno, koliko časa vzreditelj posveti socializaciji mladiča: ali ga navaja na zvoke, vonjave, podlage, nove ljudi, pse in živali, ali ga navadi na ovratnico in povodec ter biti nekaj minut sam … Prihod v nov dom je spet nova ločnica, ko mladič zamenja celotno družino, ostane sam, brez mame, bratcev in sestric, dobi pa nove ljudi in novo okolje. Pomemben je seveda tudi prehod v spolno zrelost, ko nastopi obdobje pubertete in ko se s psom začnejo poigravati hormoni. Ali smo s psom dovolj delali in ga pravilno usmerjali, se pokaže, ko pes preide v odraslo dobo, sploh pri starosti približno treh let. Takrat se namreč psi popolnoma spremenijo. Dobim veliko klicev lastnikov, ki mi potarnajo, da je bil njihov pes do starosti dveh let in pol super, kar naenkrat pa ni več tako super, saj se zaganja v pse ali renči na sosedovega otroka.

Kaj pa naj naredijo tisti lastniki psov, ki so dobili že odraslega psa (npr. iz zavetišča ali kje drugje), za katerega se je izkazalo, da ima vedenjske težave?

Vsem, ki psa posvojijo, povem, da so lahko prve dneve, tedne, celo mesece ti psi drugačni, kot so v resnici. Gre za t. i. ‘honeymoon fazo’, ko pes spoznava in preverja nov teren in novega lastnika. Ko se sprosti, pa vedenjske težave pridejo na plano. Najboljši nasvet, ki ga lahko dam, je, da lastniki pustijo pasjo preteklost za sabo in da s psom začnejo delati že s prvim dnem. Naj bodo dobri vodniki, ki psa usmerijo in zaščitijo. Postavijo naj pravila, omejitve, delijo ljubezen s psom, ko je ta miren in sproščen. Nekateri lastniki menijo, da bodo s svojo ljubeznijo psa rešili. To drži le takrat, ko se zavedamo, da je ljubezen najprej zadovoljevanje pasjih potreb in šele nato naših. Če pa ljubezen pomeni, da psu pustimo, da počne, kar koli hoče in mu ne postavimo smernic, bomo zelo hitro razočarani in iskali pomoč.

Se procesa prevzgoje psa lahko lotimo sami ali je bolje poiskati pomoč?

Nekateri ljudje imajo naravno energijo, ki jo pes spoštuje, ji rad sledi, torej se je drži. Takšni ljudje lahko tudi zelo hitro vzpostavijo potrebno ravnovesje. Če pa pes razvije neželena vedenja v naši družbi, je bolje poiskati pomoč, sploh če so ta vedenja nevarna za nas, psa in okolico.

Sami imate doma veliko psov; sklepam, da ne problematičnih.

Ja, moji so kar sončki. V življenju sem imela ogromno psov, kupljenih in posvojenih, takšnih, ki so bili stabilni, in takšnih, ki so prišli k meni s hudimi vedenjskimi težavami. Prevladovale so argentinske doge. Žal ta pasma ni več, kar je bila. Slaba vzreja je naredila svoje. Pa ne le pri njih, ampak pri vseh pasmah, kjer je želja človeka po zaslužku večja, kot je njegova ljubezen do pasme.

Piše: Katja Željan/Foto: Osebni arhiv Lee Leskošek

Sabina Stariha Pipan: ”Prijazna vzgoja ne pomeni popuščanja in tega, da pes nima omejitev.”

Mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med., spec. za medicino psov in mačk je pri nas ena prvih, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja.

Že leta 1990 je imela Sabina Stariha Pipan brezplačne nasvete o pasjem vedenju, dve leti kasneje na samih začetkih pa v reviji Moj pes rubriko Pri psihologu za pse. V našem okolju dr. Stariha Pipan tudi danes velja za pionirko na področju razumevanja pasjega vedenja, vedenjskih težav in njihovega reševanja. Osnova njenega delovanja je prijazen pristop do živali.

Pri nas ste ena prvih, če ne kar prva veterinarka, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja. Kako to, da ste izbrali to smer? Kaj vas je pritegnilo?

Že kot otrok sem imela zelo rada živali. Stari starši po očetovi in po mamini strani so imeli na kmetiji tudi pse in rada sem preživljala čas tam. Šolanje psov me zanima že zelo dolgo. V gimnaziji sem dobila svojo prvo psičko, jazbečarko, ki smo jo rešili potem, ko so njeni lastniki umrli. In tako sem se začela ukvarjati z njenim šolanjem. Že preden sem dobila psa, sem ogromno prebrala. Takrat smo živeli v Avstriji, kjer je bilo dostopne veliko literature. Potem so prišli seminarji, tečaji in številni simpoziji v tujini, kjer sem nabirala znanje.

Za začetek – je epidemija koronavirusa prinesla več ali manj vedenjskih težav pri psih?

Iskreno ne opažam kakšne razlike. Mogoče so se kakšne stranke malo pritoževale, da je težava socializacija mladiča. Verjetno je bila tudi težava, ker nekaj časa ni bilo tečajev.

Zaradi katerih vedenjskih težav vas najpogosteje obiščejo pasji skrbniki?

Zelo različno. Veliko je takih, ki pridejo z mladičem, ki začne kazati kakšne vedenjske težave in bi skrbniki radi to pravočasno odpravili. Precej jih pride zaradi napadalnosti psa do skrbnikov, drugih psov ali do drugih ljudi. Nekateri pridejo, ker imajo težave s sobno čistočo. Veliko je tudi strahov, ko se psi bojijo ljudi, zvokov … Pa zaradi lajanja, neubogljivosti, ločitvene tesnobe in še bi lahko naštevala.

Omenili ste, da nekateri pridejo že z mladičkom. Se težave odpravijo hitreje, če psa res pripeljemo takoj, ko jih opazimo?

Mislim, da ja. Z vedenjem je tako, da dlje časa, kot traja, bolj se usidra. Če se ga napačno lotimo, lahko povzročimo še več težav. Prav pri napadalnosti ljudje velikokrat vse skupaj narobe razumejo. Na primer: imamo mladička, ki je sproščen in z njim je vse v redu. Potem pa kar nepričakovano na nekem sprehodu ob mraku pes začne lajati na nekega človeka. Vsakdo najprej pomisli, da je pes dominanten in zato ga začne kaznovati za to vedenje, ga vleči z vrvico. Nihče pa pri tem ne pomisli, da pes to naredi zaradi neke negotovosti, ker se nečesa boji. Vsak pes se odzove drugače. Eden se potuhne, drugi hoče pobegniti, ko se ustraši, tretji začne migati z repom, kot da je zelo dobre volje, v resnici pa je v stresu, četrti napade. Pri tem je treba dejansko poskrbeti za to, da se pes takih stvari ne boji več, ne pa, da ga kaznujemo. Ko pes nekaj vidi in ga je tega strah, potem pa ga mi sunkovito potegnemo, pes tisto poveže še z neprijetnim cukanjem in vse skupaj je še slabše.

Omenili ste dominanco. Se ne strinjate s tem, da pes želi dominirati človeka?

Dominanca je preveč napihnjena in pravi strokovnjaki se že desetletja borijo s tem, da bi to famo odpravili. Psom v resnici ne gre zato, da bi nas zrušili s položaja in bi potem dominirali, ampak si vedno želijo v življenju določene stvari – hrano, sprehode, udobno ležišče, našo pozornost idr. Po drugi strani pa obstajajo psi, ki imajo neke vrste motnjo z neko dedno zasnovo in dejansko pride do tega, da nenadoma začnejo kazati napadalnost, ki ni normalna. To je pa že bolezenska komponenta. V splošnem pa so to, da bi nam pes želel dominirati, bajke.

Čez leta vašega delovanja se je gotovo zamenjalo veliko pristopov, prihajajo vedno nova dognanja, znanstvene študije. Kar je bilo včasih pravilo, je danes nesprejemljivo. Se je tudi vaš pristop spreminjal?

Veliko se je spremenilo. Na začetku smo bili čisto infiltrirani z metodami prisile, kovinskimi ovratnicami, cukanjem, s tem, da je treba psu pokazati, kdo je avtoriteta, kdo je dominanten. Potem pa se spomnim, da je asistent na naši fakulteti z izobraževanja v ZDA prinesel knjigo Williama E. Campbella, avtorja, ki je še danes dejaven. V tej knjigi sem prvič videla drugačen pristop in čisto me je prevzelo. Od takrat se je vse še večkrat spremenilo. Campbell npr. ni delal s hrano in tudi sama na začetku nisem, saj je hrana veljala kot neke vrste podkupovanje. Takrat je bilo glavno, da pes uboga, sčasoma pa vidiš, da je pes tudi živo bitje, ima svoje potrebe, želje in je čisto enakopraven partner pri šolanju. To pa ne pomeni, da psa pustiš in dela, kar hoče. To pomeni, da ga lahko učiš tako, da bo hotel sodelovati. Prej smo delali vse na silo. Izhajali smo iz tega, da mora pes človeka ubogati kot Boga in če ga ne, je kaznovan; če malo pretiravam.

Ste zagovornica prijazne vzgoje. Kaj pa je to prijazna vzgoja?

Prijazna vzgoja ne pomeni popuščanja in tega, da pes nima omejitev. Psu je treba od prve sekunde, ko pride v novi dom, na lep način pokazati, kaj želimo od njega. Če tega ne bomo storili, bo sam poiskal rešitev in velikokrat nam ne bo všeč. Tudi psu je lažje, če ima meje in če ve, kaj pričakovati. Podrobno je prijazna vzgoja opisana v moji knjigi. Moj način učenja psov se je popolnoma spremenil, ko sem spoznala kliker. Tako šolanje me je popolnoma prevzelo, saj ob njem uživata tako učitelj kot tudi učenec; oba sta enakopravna.

Zaradi katerih napak pasjih lastnikov prihaja do največ težav s psi?

Mislim, da imamo s psi ogromno težav zato, ker velikokrat nehote in nevede nagrajujemo njihovo neželeno vedenje. Tipičen primer: pripeljemo mladička domov, malo se razgleda naokoli, vidi, da ni njegovih bratcev in sestric, mame, nas gleda in začne cviliti in skakati po nas. Kaj mi naredimo? Mladička primemo in začnemo crkljati. Kaj smo sporočili psu? Bolj, ko skačem in cvilim, več pozornosti dobim. Čez nekaj dni pa nam to vedenje ni več všeč, ko na primer pridemo mimo v najlonkah in nam jih pes mimogrede strga, ker skače na nas. Takrat ga za isto vedenje, kot smo ga pred dnevi crkljali, naderemo. Moramo se zavedati, da se pes ves čas uči. Vsako vedenje, ki je nagrajeno, bo ponavljal. Tistega vedenja, za katerega ni bil nagrajen, pa ne bo ponavljal, če bomo vztrajni in ne bo kako drugače motiviran.

Druga stvar, ki bi jo omenila, pa je, da psa ne naučimo, kaj bi radi od njega. Ena avtorica je dobro rekla, da je to isto, kot če bi otrokom v razredu učiteljica razdelila papir in nič povedala, kaj naj naredijo z njim. Velikokrat mladiču ne povemo, kje naj lula, kaj naj gloda. Pustimo ga, naj se znajde sam. Ko začne uničevati stanovanje, pa pritečemo k njemu in dobi še dodatno pozornost.

Kakšno vedenje pa po vašem mnenju absolutno potrebuje obravnavo pri strokovnjaku?

Če gre za napadalnost, je vsekakor res dobro, da je prisoten strokovnjak. Vendar tak s pravim pristopom. Stranke mi povedo, da se na žalost še vedno precej dela in rešuje s silo. Pravijo, da se uporabljajo tudi še električne ovratnice. Veterinarji, specializirani za področje pasjega vedenja, te metode absolutno zavračajo.

Lotevanje reševanja vedenjskih težav je gotovo strukturiran proces. Kako poteka?

Prva stvar je preventiva. Na vsak način moramo preprečiti, da bi se določena težava ponavljala. Strokovnjaki pravijo: »What fires together, wires together,« kar pomeni, kar se vedno skupaj sproži, tvori med celicami povezavo in sčasoma to postane rutina. Če imamo npr. težavo s tem, da pes skače v druge kužke. Vsakokrat, ko dopustimo, da se to zgodi, se ta nevronska povezava dodatno utrdi. Zato za nekaj časa preprečimo taka srečanja.

Druga stvar je splošna umiritev psa. Za vsako stvar, ki jo kuža želi, se mora najprej umiriti in pogledati lastnika v oči. Če je zelo razburjen, čakamo, da zapre gobček in se umiri. Ko se to zgodi, ga spustimo s položaja in mu ustrežemo. Če to res redno delamo, ogromno pripomore k splošni umiritvi, sprostitvi psa. Tukaj je potrebna vztrajnost, saj je takih situacij čez dan ogromno.

Tretja stvar pa je konkretna terapija za vedenjsko težavo.

Koliko časa pa traja, da se v pasjih možganih vzpostavi neko novo vedenje in se vzpostavijo nove nevronske povezave?

Odvisno od težave. Če je povezano s čustvi, strokovnjaki pravijo, da bi se moralo – če delamo prav – že kaj pokazati v obdobju od 3 do 6 tednov. Drugače pa lahko tudi prej.

Je delo na pasjem vedenju delo za celo življenje?

Vsekakor. Najbolj pomembno in intenzivno je njegovo prvo leto. Mladič se uči prav vsako sekundo dneva. Pa ne samo doma; priporočam tečaje, da se skrbnik in pes čim bolj izobrazita. Prvo leto vzame največ časa in energije, potem pa začneta lastnik in pes malce bolj uživati. Čeprav seveda uživata že ob vzgoji, če je prijazna … Sicer pa velja, da kot se človek nenehno spreminja, se spreminja tudi pes in je zato delo na pasjem vedenju delo za celo življenje.

V vaši knjigi Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno, ste kar celo poglavje namenili sobivanju otroka in psa. Kaj bi izpostavili na tem področju?

Glede sobivanja otroka in psa je znanih vedno več zdravstvenih pozitivnih učinkov, kaj šele psiholoških. Pasja družba da otroku občutek odgovornosti, sočutje, otrok spozna, da je žival živo bitje, da ima svoje pravice … Ampak vse to samo v primeru, če otroka pravilno vzgajamo. Če pustimo, da otrok psa cel dan muči, od tega ne bo nobenih pozitivnih učinkov. Prva leta otrokovega življenja je nujno njegovo druženje s psom ves čas nadzorovati, včasih ju celo fizično ločiti. Če so psi socializirani na otroke, po navadi z njihove strani ni posebnih težav. Drugače pa je, če pes v življenju ni videl otroka. Je pa tako, da če je kaj narobe med otrokom in psom, se običajno okrivi psa. Večina staršev opazuje, kako krasni so njihovi otroci, tudi ko špikajo psa v oči, ga vlečejo za uhlje, rep, ga jahajo. En tak posnetek, kjer se otrok izživlja nad rotvajlerjem, sem vedno pokazala tudi na predavanjih. Če malo poenostavimo: otrok je mogoče za nekatere pse kot mladiček. V človeških krogih velja, da naj bi bil otrok vljuden in spoštljiv do starejših. Tako vzgajajo tudi psi svoje mladičke. Če otrok pleza po psu, bo pes zarenčal nanj in ga opozoril, kot zarenči tudi na svojega mladička. Mladiček se umakne, otrok pa velikokrat to počne naprej. Toda nikoli se ne bi smelo zgoditi, da pes zarenči na otroka, to je že rdeča luč. Preden pride do tega, ju je treba ločiti. Sicer pa je vse podrobno razloženo v moji knjigi.

Se vam zdi, da ljudje poznajo miritvene signale, govorico svojega psa?

Ni nujno. Če podam en primer: mi kričimo na psa, naj že enkrat pride k nam, on pa sedi in zeha. Hitro si človek, ki ne pozna teh signalov, misli: »Jaz te kličem, ti pa zehaš!«. V resnici pa je pes v stresu in si ne upa priti, kar kaže z miritvenimi signali. Dobro je, da poznamo to govorico. Sploh pa je to zelo nujno, ko so zraven še otroci.

Ali ste se kot strokovnjakinja tudi sami kdaj morda pri svojem psu soočali s kakšnimi vedenjskimi težavami?

Trenutno imamo doma staffordshirsko bullterierko, ki je že precej stara. Bila je pridna, ubogljiva, ogromno stvari zna, imela je le nekaj težav z drugimi kužki. Če je vzela nekega psa za prijatelja, ji je bil ljuba družba. Ni pa iskala pasje družbe, že od malega je bila bolj zadržana. V njenih mlajših letih sva delali precej vaj in hodili na socializacijo, da je postala malo bolj družabna. Danes je že stara, a še vedno vsak dan miselno dela, rešuje puzzle in podobno. Pomembno je, da se s psom dela prav vsa obdobja njegovega življenja, da mu ne propadejo možgani. Poskusimo čim več novih stvari, čim več različnih dražljajev, tudi v njegovi visoki starosti.

Špela Šimenc