Pogovor: Zdenka Peloz, ki je posvojila psičko iz Bosne

Zdenka Peloz je po stroki socialna pedagoginja in psihoterapevtka, sicer pa velika ljubiteljica živali. Doma ji družbo delajo šest mačk, nemška bokserka Gorka in turška kangalka Kendall, ki ima za seboj prav posebno zgodbo.

Prihaja iz Bosne, s ceste. Najdena je bila v izjemno slabem stanju, pri približno dveh letih, na nekem gradbišču. Nekajkrat je za las ušla smrti, preden sta se z Zdenko našli. Danes je Kendall med drugim tudi terapevtska psička.

Kakšno zgodbo za seboj nosi Kendall?
Na nekem gradbišču v Sarajevu jo je zares ubogo našel mladi moški Edin. Ker jo je njegov sodelavec hotel ubiti, je Edin poklical tamkajšnji azil. Psičko je skoraj pol leta obiskoval, in ker ni mogel gledati groznih razmer v azilu, jo je vzel k sebi domov, kjer je že bilo nekaj psov. Sosedje so ga prijavili policiji in imel je 24 ur časa, da jim poišče dom. Takrat sem na Facebooku zasledila njegov obupani klic na pomoč in mu finančno pomagala. Nisem pa imela nobenega namena imeti še enega psa. Doma imamo nemško bokserko Gorko; od nekdaj smo zaljubljeni v to pasmo. Skratka, stekla je akcija in Kendall je prišla v Slovenijo. Nekega dne sem zasledila njene fotografije. Ni in ni našla doma, saj je bilo mnogo oteževalnih okoliščin za njeno posvojitev. Nekaj v meni se je premaknilo, da sem jo šla samo pogledat. Povem vam, pri meni se nikoli ne konča dobro, če grem nekaj samo pogledat (smeh).

Ste jo pripeljali domov?
To pa ne. Tega ne bi nikoli naredila. Posvojitev se mi zdi izjemno odgovorno dejanje. Sem pa zares začela razmišljati v tej smeri, ko sem jo zagledala. Bila je ljubezen na prvi pogled. Toda doma smo imeli Gorko in pogoj za posvojitev je bil, da bosta lepo sobivali. Skrajno resno sem pristopila k stvari, najela pasjega strokovnjaka, ki je imel izkušnje s to pasmo. Ko sem mu ob prvem srečanju povedala, za katero pasmo gre, je bil zelo skeptičen, saj velja za napadalno in agresivno. Ko pa je spoznal Kendall, je rekel, da še ni srečal tako prijaznega turškega kangala. Skupaj smo, največ prek sprehodov, spoznavali Gorko in Kendall, ki je bila ves ta čas v začasnem domu. Počasi smo Kendall spustili na svoje dvorišče in Gorka jo je sprejela. Kendall pa je bila očitno že prej vajena živeti v tropu, saj nima težav z drugimi psi in z mački. Po enem mesecu sem se odločila za uradno posvojitev.

Poudarjate, da je Kendall prišla čez mejo z vsemi potrebnimi dokumenti. Slišite kdaj kakšen očitek glede posvojitve psa z Balkana?
Nekateri so izjemno kritični, zato rada poudarim, da se strinjam s tem, da se uvaža samo pse z vsemi potrebnimi dokumenti. Zdi se mi tudi prav, da so uvoženi psi kastrirani in sterilizirani. Kar se pa tiče samih mej – meje so ustvarili ljudje, ne živali. Osebno mi je povsem vseeno. Kendall je psica, ki sem ji nudila pomoč in jo vzljubila, pa bi lahko bila iz Romunije, Kitajske ali Indonezije. Meni je vseeno, od kod kdo prihaja. Podobno je z begunci. Med njimi so izjemni ljudje, ki jim kritiki ne sežejo do kolen. Jaz po svojih močeh pomagam vsem. Ne razumem pa, zakaj je v splošnem prepričanju povsem sprejemljivo uvoziti psa iz Anglije, iz Bosne pa toliko manj. Seveda se pogosto postavlja vprašanje o tem, zakaj pa ne pomagati slovenskim psom, zakaj ne dajem denarja za otroke … Ljudje smo različni in mislim, da imamo pravico izbirati, kje in na katerem področju se bomo bolj angažirali.
Pravite, da je bilo pri posvojitvi Kendall mnogo oteževalnih okoliščin.

Kakšnih?
Prvič, to je velik pes, ki veliko poje. Ko jo je Edin našel, je imela 18 kilogramov, danes jih ima 52. Imela je tudi težave s kolki – v Bosni so ji slikali kolke in ugotovili hudo displazijo, slabo prognozo sta ji potrdila tudi dva slovenska veterinarja. Poleg tega pa je imela še hudo alergijo na čisto vse, ves čas se je praskala. In vneta ušesa. Za prihodnjega posvojitelja precej klavna napoved.

Kakšno pa je njeno zdravstveno stanje danes?
Ko sem se odločila za posvojitev, sem Kendall najprej peljala k veterinarju glede kolkov, da bi vedela, kaj lahko pričakujem. Pravi čudež, slika je pokazala zgolj minimalno displazijo na eni strani! Pomislite, da so pred tem trije veterinarji, eden v Bosni in dva v Sloveniji, predlagali, da je najboljša rešitev, da bi jo uspavali. Alergij sva se z veterinarko skrbno lotili in počasi se je zmanjševal odmerek zdravil, od lanske pomladi pa je brez zdravil in tudi brez alergij. Danes je popolnoma zdrava psička.

»Slaba zdravstvena prognoza, pes s ceste, pa še nevarna pasma,« pravite da so vam govorili. Vi pa ste sledili svojemu občutku, se odločili in se izšolali celo za terapevtski par …
Res je. Moram reči, da me definicija nevarnih pasem zelo zmoti. Niso vsi predstavniki teh pasem takšni. Moja Kendall je izjemno strpna in miroljubna psička, ki v sebi nosi pomirjevalno milino. Samo enkrat se je v dveh letih odzvala z laježem, ko je nekdo skočil nanjo. Ima posebno energijo, ki deluje zares prijetno. Vedno rečem, da je ona moja terapija. Ni pes, ki bi zabaval, delal trikce, prekipeval od energije ali izrazito kazal čustva. Ona enostavno samo je. Zaradi mirne nravi sem se tudi odločila, da se bova izšolali za terapevtski par pri Ambasadorjih nasmeha. V prvi vrsti z namenom, da bo mene spremljala na delo – imam zasebno ordinacijo v zdravstvenem domu v Postojni, kamor me spremlja enkrat na teden.

Pa imate občutek, da so Kendall ostale kakšne travme od njenih prvih dveh let?
V prvih dveh letih Kendall zagotovo ni bilo lahko. Prvo leto se mi je na nekem križišču strgala z ovratnice. Ko sem prišla za njo, da bi ji nadela ovratnico, se je dobesedno sploščila s tlemi, kar nakazuje na to, da je bila zagotovo tepena. Če sem doma nepričakovano dvignila roko, je začela mežikati in se umikati stran. Počen ima tudi en od spodnjih zob in kot pravi zobozdravnica, je to posledica močnega udarca od strani. V prvem letu je bila zelo občutljiva tudi na grmenje, se je prepirala nazaj. Zdaj, po dveh letih pa se je vse to umirilo; pridobila je zaupanje.

Doma imate nemško bokserko, ki prekipeva od energije in Kendall, ki je povsem umirjena psička. Kako to deluje?
Pogosto v šali pravim, da ima Kendall zelo dobre živce, saj jih, če živiš z bokserjem, moraš imeti. Če Gorka izkazuje čustva v razponu od -30 do +30, je pri Kendall ta razpon od -3 do +3. Sta pa ena drugi protiutež. Gorka pogosto Kendall zvabi k igri, obratno pa Kendall zna Gorko zelo dobro umiriti. Sprehode pa izvajamo ločeno. Mož in Gorka sta bolj aktivne sorte in hitita na sprehod navsezgodaj zjutraj. Jaz in Kendall pa sva bolj umirjeni, počasni.

Zelo dobro ste premislili, preden ste posvojili Kendall. Bi še enkrat sprejeli enako odločitev?
Vsekakor. Ne meni in ne možu niti za trenutek ni bilo žal odločitve. Pa čeprav se prej nikoli nisva pogovarjala o še enem psu v hiši. Lep občutek je, ko poskušaš nekomu omogočiti življenje, kot si ga vsak izmed nas zasluži. Kendall bi lahko umrla v azilu in nihče ne bi vedel zanjo. Pač samo še en anonimen pes več, itak jih je povsod preveč. Ne, vsak je osebnost. Tako kot pravi Edin: »Kendo moja, nekad si ti trebala pomoč, sad je ti pružaš drugima. Tako i treba.«

Pogovor: Blaž Vehovar, predsednik Kluba za kraške ovčarje

Blaž Vehovar je predsednik Kluba za kraške ovčarje, kinološki sodnik in avtor slovensko-angleške monografije z naslovom ‘Kraški ovčarji – Sinovi burje’, ki je izšla lani.

S kraškimi ovčarji sobiva že več kot dve desetletji, in kot priznava, mu je še posebej ljub vedno nekoliko kljubovalen značaj te pasme psov, kar gradi med človekom in živaljo zanimiv in dinamičen odnos.

Blaž Vehovar

Zakaj ste se odločili prav za to pasmo?

Kraškega ovčarja imam že od svojega trinajstega leta. Po smrti sive dolgodlake nemške ovčarke smo iskali nekaj vizualno podobnega. Oče je dobil namig v službi, da je leglo kraških ovčarjev na Dobu, v Psarni izpod Debenca. Tam sem se zasvojil s temi psi. Še danes se živo spominjam čudovitih psov, ki so nas sprejeli z glasnim laježem. Takrat so se mi predvsem samci zdeli neverjetno mogočni in prav takšnega sem želel imeti. Kupili smo Panča, ki nam je družbo delal trinajst let. Potem smo v ZOO Ljubljana, kjer so bili kraški ovčarji prisotni vse od leta 1972, kupili krasnega samca Elvisa, ki mu rečemo Mak in ima že dvanajst let, nato pa pri Viktorju Krenu še psičko Tačko Lumivikovo. Letos načrtujemo tudi leglo z njo. Najverjetneje jo bom paril z Elvisovim vnukom – Neronom Srednjedravskim. Gre za zares vrhunskega samca marogastega tipa. Glede na to, da si pri vzreji prizadevamo za ohranitev tega vse redkejšega tipa kraškega ovčarja, upam, da bo to doprinos za vso pasmo in da bo čim več marogastih mladičkov.

Je to lahka ali zahtevna pasma?

To je nadvse zanimiva pasma. Malce v šali bi lahko rekel, da ima tisto, čemur v kulinariki pravijo ‘umami’ (neopisljivo slasten okus). Drugače pa velja ta pasma za razmeroma nezahtevno. Seveda ne gre pozabiti, da govorimo o pastirskem psu, kar pomeni tudi, da je odličen čuvaj. Tako kot varuje drobnico pred zvermi, bo varoval tudi svojega gospodarja, svojo družino in ne nazadnje dvorišče. Je pa kraški ovčar, še zlasti samec, tudi nekoliko svojeglav in naših ukazov ni pripravljen ubogati brezpogojno in večkrat zapored, razen, če ga čaka nagrada v obliki priboljška. Vedeti moramo tudi, da je kraški človek svoje živali vzrejal in kalil na trdi, z burjo prebičani prsti in jim je znal privzgojiti do človeka in njegovih živali lep odnos, vendar pa jih nikdar ni povsem pokoril, saj so se morali psi na pašnikih v odsotnosti kmeta ali pastirja večkrat znajti tudi sami. Je pa za nekoliko robustno in robato lepoto tega psa skrite toliko neizmerne ljubeznivosti in nežnosti, da ju bomo kje drugje težko našli.

Kaj svetujete bodočim skrbnikom? Za koga je kraški ovčar primeren in za koga ne?

Če se prvič odločate za to pasmo, bi svetoval, da izberete psičko. Te niso tako dominantne, so manj svojeglave in zatorej bolj učljive. To vsekakor ni pes za v stolpnice. Potrebuje velik ograjen vrt in vsaj enkrat dnevno sprehod. Lastnik pa bi moral biti (kot pri vseh živih bitjih) uravnovešen, pri vzgoji zelo dosleden in nepopustljiv pri svojih zahtevah, saj bo kraški ovčar vedno znova preizkušal, kako resno misli s svojimi povelji. To so zelo inteligentni psi, ki vas bodo znali vedno znova izzvati. Vsekakor tudi niso psi za tiste, ki imajo radi brezpogojno, robotizirano ubogljivost. To je pes za ljudi s kreativnim umom, ki znajo uživati v primarni, esencialni lepoti narave in so pripravljeni na vsakodnevna mala presenečenja in nagajivosti.

Kaj vam je pri kraškem ovčarju najljubše? Ima ta pasma psov tudi kakšno manj želeno lastnost oz. hibo?

Prav gotovo me je že na začetku prevzela njegova naravna, neizumetničena lepota. Dolga dlaka in skladnost v vseh ozirih. Nikoli tudi ne bi imel psa, ki ni čuvaj. Imam hišo z vrtom in pes mi zagotavlja tudi varnost. Tisto, česar pa nikakor ne gre prezreti, pa je dejstvo, da je ta pes zares čisto naš! Tega se moramo zavedati prav vsi. Tudi to je naša dediščina, ki jo moramo znati ohraniti za svoje zanamce in se zavedati, da imamo v tem psu vse in še veliko več, kot si lahko želimo in ne nazadnje velikokrat tudi zaslužimo. Gotovo ima kraški ovčar tudi kakšno lastnost, ki nekomu ne bi bila tako ljuba. Psi imajo izoblikovane značajske poteze glede na to, za katere namene so bili vzrejeni. To, kar je za nekoga neželena lastnost, bo za drugega točno tisto, kar išče. Zato moramo pred nakupom psa razmisliti predvsem o njegovih potrebah in značaju, šele nato o svojih lepotnih idealih.

Katja Željan

Pogovor: Tilen Mlakar, pasji behaviorist

Tilen Mlakar je pasji behaviorist. Ukvarja se s tem, da poskuša odpravljati neželena pasja vedenja. Učiti se je začel na svojem psu, nadaljeval na psih iz okolice, znanje nadgrajeval prek tujih dopisnih študijev. Do danes je pomagal mnogim psom in lastnikom, in kot pravi, je včasih ena majhna sprememba dovolj za mnogo bolj kakovostno sobivanje psa in človeka.

Po poklicu ste mladinski delavec. Kaj vas je vodilo, da ste se intenzivno usmerili tudi v delo s psi?

To delo me je navdušilo, ko sem odkril Cesarja Millana in sem njegove metode začel poskušati najprej na svojem Maxiju. Hitro sem opazil, da se je zelo spremenil, bolj me je spoštoval in upošteval ukaze. Potem sem to poskušal še pri drugih psih v svoji okolici in tudi oni so se res zelo odzivali na moje spremenjeno vedenje do njih. Takrat sem dobil veselje in občutek, da verjetno lahko še marsikomu pomagam. Tako sem se začel izobraževati in počasi so prišle prve stranke …

Pravite, da ste pasji behaviorist, ne pasji psiholog. V čem je razlika?

Če rečem, da sem pasji psiholog, bi si ljudje lahko predstavljali, da psa posedim na kavč in se z njim pogovarjam. Bližji mi je izraz pasji behaviorist. Ukvarjam se s tem, da poskušam odpravljati neželena pasja vedenja. Pri tem se je v resnici največ treba ukvarjati z lastniki. Četudi bi s psom nekaj dosegel, pa lastnik ne spremeni svojega obnašanja do psa, se dolgoročno ne bo čisto nič spremenilo.

Kako bi na kratko opisal svoje delo?

Lastnike poskušam učiti, kako se bolj pravilno obnašati do psov, da bodo odpravili neželena vedenja. Vedno obstaja nekakšen razlog, da pride do neželenega vedenja. Lahko so to stresni dogodki, travma, največkrat pa neželeno vedenje povzroči nepravilen odnos lastnika.

Zaradi česa vas stranke najbolj pogosto pokličejo?

Največkrat me pokličejo zaradi vedenj, ki izhajajo iz pasjega strahu. Zaradi strahu je pes lahko tudi agresiven. Strah recimo pred drugimi psi se zna reprezentirati v agresivnosti. Lahko je to neka fobija pred avtomobili, na sprehodih, pred smetnjaki … Velikokrat me ljudje pokličejo tudi, ker prihaja do ločitvene tesnobe.

Pa razvajenost – je to sodobna težava tudi v pasjem svetu?

Seveda, čeprav sta pri nas prisotni obe skrajnosti: zanemarjeni psi na verigah na vaseh in ogromno razvajenih psov, sploh manjših pasem, v mestih. Manjše pse imajo namreč lastniki vse prevečkrat za igračke. Navadno se zavedajo, da jih razvajajo, a po mojih izkušnjah je tako, da če se razvajanje ne razvije v neka res problematična vedenja, potem lastnik nima volje in želje česar koli spreminjati.

Ali je psu to pretirano razvajanje všeč?

Kratkoročno da, dolgoročno pa ne. Če psa razvajamo, pomeni, da mu ne postavljamo meja, kar pomeni da nismo njegov vodja krdela. Potemtakem pes čuti, da mora to vlogo prevzeti on. Bolj, kot je pes boječ, ali je kako drugače neuravnovešen, manj mu to ugaja in več težav to prinaša s seboj. Vodja krdela je namreč tisti, ki presoja, kaj je nevarno in kaj ne – boječemu psu se pa zdi nevarno čisto vse. Potem pa prihaja do stalnega lajanja, grizenja in drugačnih neželenih situacij. Pes se najboljše počuti, ko je njegov vodnik močni vodja krdela. Pes se počuti bolj varnega in je bolj psihično uravnotežen.

Nam lahko poveste kakšen konkreten primer iz svoje praske?

Imel sem stranko, družino, ki jo je pes zbujal z lajanjem in skakanjem na posteljo vsako noč. Sredi noči je zaslišal neke zvoke, ki se jih je bal in je začel zbujati domače. Pri njem smo težave res hitro rešili, treba je bilo postaviti nekaj meja in po enem tednu se je čisto umiril. Začel se je počutiti bolj varnega, ker je začutil, da so njegovi skrbniki vodje in je začel svojemu lastniku prepuščati presojanje o tem, kaj je nevarno in kaj ne. Boječ pes bo svojega vodja vedno poslušal, pa ne le z ušesi; predvsem bo spremljal lastnikovo telesno govorico, ali se lastnik v določenih situacijah umiri, ali je nervozen. Če je lastnik, vodja krdela, umirjen, se bo umiril tudi pes. Če pa tega vodje ni, če pes sebe doživlja kot vodjo krdela, potem ni nikogar, na kogar bi se lahko zanesel. In če gre za psa, ki ga je vsega strah, potem to hitro postane stresno ne le zanj, ampak tudi za vse okrog njega.

Težave pri omenjenem psu ste rešili v enem tednu. Kako dolgo pa običajno traja odpravljanje neželenih vedenj?

To je zelo odvisno od posamezne situacije. Večja, kot je travma, bolj je naporno in dolgotrajno, saj pes potrebuje toliko več pozitivnih izkušenj, da se mu v možganih začnejo tvoriti nove nevronske povezave. Cilj rehabilitacije v takšnih okoliščinah je, da mi poskušamo ob enaki situaciji tolikokrat in tolikokrat ponoviti drugačno izkušnjo. V določenih primerih, ko ni travme, je dovolj že en sam obisk, da spremeni vedenje lastnik, temu pa sledi pes. Seveda pa je vse to odvisno od lastnikove volje – ali je pripravljen dolgoročno upoštevati nasvete ali ne. Marsikomu, ki me pokliče in ko vidimo, da bo šlo za dolgotrajno rehabilitacijo, zmanjka energije in volje. Spremembo lahko naredimo le, če vedenje spremenimo in se tega držimo. Doslednost je bistvena!

Je doslednost vaše prvo zlato pravilo?

Več je pomembnih zlatih pravil; doslednost je gotovo med njimi. Brez doslednosti ne gre, ker bo pes sicer samo poskušal, kdaj bo šlo skozi tisto, kar si je on zaželel. Poleg tega je izjemnega pomena ne toliko, kaj rečemo, temveč – kako rečemo. Psu je beseda samo zvok, ki ga sliši. Velika razlika je med tem, ali nekaj rečem voditeljsko, na način, ki zahteva spoštovanje, ali pa rečem na način, da še sam ne verjamem, da me bo pes upošteval. Tretje zlato pravilo, pa so tri stvari, ki so osnova, da je pes psihično uravnovešen. Prva je psihična in fizična aktivnost: pes mora dati ven psihično in fizično energijo. Ne moremo pričakovati od psa, ki ima veliko energije, da bo cel dan zaprt v stanovanju in ne bo ničesar uničil. Druga stvar so red in jasna pravila krdela. Tretja pa je čustvena bližina, odnos, božanje, crkljanje. Pes potrebuje vse omenjeno, večina lastnikov razvajenih psov pa skrbno izpolnjuje zgolj to zadnjo točko. Pa še to – za čim hitrejšo prevzgojo naj pes nikoli ne narekuje, kaj bomo skupaj počeli.

Torej ko pes nekaj želi, bi ga morali zavrniti? Povejte nam kakšen primer …

Na primer crkljanje. Pogosto se dogaja, da pes pride, se malo obregne ob nas, mi ga začnemo crkljati, nato se naveliča in gre stran. Pes je torej povedal, da se bomo crkljali in povedal je tudi, da se bomo nehali. To je le en droben dogodek, ki sam po sebi ni nič, ampak, če se to nenehno ponavlja pri crkljanju, pri hrani, na sprehodih in pri igri, potem psu sporočamo, da bomo delali tako, kot on želi. S tem mu predajamo vodstvo krdela. Kako bi morali ravnati denimo pri crkljanju? Pes pride do nas, da bi se crkljal in ga zavrnemo. Čez minutko, ko pes zavrnitev sprejme, ga pokličemo in pocrkljamo. Ko vidimo, da bo imel počasi dovolj, ga pa mi prehitimo in dejavnost ustavimo.

Povedano se bo gotovo veliko pasjim lastnikom zdelo precej kruto – zavrniti psa, ko se pride malo pocrkljat …

Če so ostale stvari v odnosu pes – človek urejene in je pes uravnovešen, to ni pravilo, ki bi se ga morali 100 % držati. Toda če ta odnos ni urejen in če bi ga radi čim prej popravili, ga je dobro vsaj na začetku strogo upoštevati. Če dobro opazujemo svoje pse, vidimo, da jim samo koristi, da imajo pravila in omejitve. Če želimo psu pomagati, mu postavimo meje, ker to potrebuje! Sicer jih bo stalno preizkušal, ampak če bomo mi dosledni, mu dajemo s tem tudi občutek varnosti in mu sporočamo: »V našem krdelu so pravila taka in vodja krdela je tako močan, da jih vzdržuje.« Če ima vodja krdela, lastnik, težavo že z vzdrževanjem notranjih pravil, kako bo potem zunaj, ko pride mimo neki tuj pes? Kako nam bo pes lahko zaupal, da bomo postavili pravila zunaj, ko pride mimo nevarnost? To je prva stvar, ki jo moramo urediti. Sicer lastnik v pasjih očeh nima pristojnosti, da bi mu kar koli dopovedal. In na tem je treba delati od začetka.

Pravite tudi, da ljubosumje ne obstaja in da do znakov, ki spominjajo na ljubosumje, ne prihaja, če je človek vodja krdela …

Tako je. Vzemimo za primer, da vodnik začne božati drugega psa. Če se pes čuti za vodjo krdela, se bo zlahka zgodilo, da bo javno pokazal, da se njegov podanik lahko ukvarja le z njim. Če pa je vodja krdela vodnik, pes ne bo protestiral proti takšnim dejanjem, saj je v njegovih očeh jasno, da se ima vodja vso pravico odločiti, kje in kdaj in s kom se bo ukvarjal …

Kaj je za vas največja zmaga, ko delate s psi in lastniki? Kdaj ste najbolj ponosni?

Ponosen sem prav vsakič, ko mi lastnik sporoči, da sem mu pomagal, ali ko me lastniki psov priporočajo eden drugemu. To so seveda lepi občutki. Večkrat povem primer že omenjenega boječega kužka, ko so me lastniki klicali en teden po mojem posredovanju in so rekli, da ne vedo, kaj se je zgodilo, ampak pri njih je zdaj vse v najlepšem redu. Res ni bilo potrebno veliko. Zato to delam, ker vem, da lahko velikokrat majhna sprememba popolnoma spremeni in olajša življenju tako psu kot lastniku.

Pravite, da nas psi lahko veliko naučijo. Kaj bi izpostavili?

Ena izmed stvari je gotovo to, da se ob njih učimo voditeljske drže. Tudi sam se ob njih stalno učim stvari povedati voditeljsko, torej brez jeze in frustracije, pa hkrati odločno, mirno, asertivno. Tega se ni lahko naučiti, a v življenju na splošno pride še kako prav in pri psu se to lahko odlično trenira. Na splošno pa bi izpostavil še komunikacijo na primarni ravni. Torej ne besede in glas, temveč energija in čustva, ki jih oddajamo, pa telesna govorica. Svoje čutenje lahko drugemu sporočamo tudi brez besed in brez premikanja. Verjetno gre isto za dinamiko, ki jo nevroznanost danes imenuje zrcalni nevroni. Psi imajo branje teh znakov zelo dobro razvito. Tudi ljudje imamo to sposobnost, vendar je ne uporabljamo in razvijamo veliko, saj se trudimo komunicirati predvsem z besedami. Pes pa nas kaj hitro ‘pogrunta’, če naše besede govorijo eno, naše telo in čustva pa drugo. In zato nam je pes lahko zrcalo in nam pomaga spoznavati in začutiti samega sebe – če mu to seveda pustimo in se za to trudimo.

Špela Šimenc

Pogovor: Borut Modic, vodnik reševalnega psa

Borut Modic je v prvi vrsti velik ljubitelj psov, doma mu delajo družbo trije zlati prinašalci, četrti je na poti.

Dva med njimi, Isha in Ray, imata opravljene vse izpite na področjih reševanja pogrešanih v naravi, iskanja pogrešanih v ruševinah in snežnih plazovih. Zadnjih deset let se njegovo življenje vrti okoli dela z reševalnimi psi. Z Rayem, enem izmed njegovih psov, sta nerazdružljiva reševalna ekipa, Isha pa že uživa v zasluženem pokoju.

Za začetek osnovno vprašanje: kaj zajema delo reševalnega psa?

Vloga reševalnega psa je, da najde pogrešano osebo. Preprosto, to je njegovo osnovno poslanstvo. Pes reševalec je naučen, da najde pogrešano osebo.

Sliši se preprosto, a v ozadju so verjetno ure in ure dela?

Šolati reševalnega psa ne pomeni trikrat na teden po dve uri dela. Veliko ljudi ne razume, da imeti reševalnega psa pomeni temu prilagoditi življenje. V praksi to pomeni, da imam pri mojih psih vzpostavljen neki red, ki se ga držim, pa četudi določeno stvar ponovim tisočkrat in več. Starih metod šolanja, uporabe sile ne priznavam, s psi se ne prepiram in večinoma sem do njih zelo prijazen. Živim v stanovanju, lahko pridejo k meni na kavč in tam ležijo, toda ko nekaj rečem, to upoštevajo, brez prepira in ‘vprašanj’. Slabosti, ki jih psi kažejo, ignoriram, pohvale pa potenciram. Vse svoje pse naučim, da znajo dobro prenašati pritisk. Le z disciplino in striktnostjo v vsakdanjem življenju lahko pričakujem optimalno vedenje psa takrat, ko sva na terenu, ko je čas za reševanje.

 

Koliko časa traja samo šolanje – da je pes pripravljen na izpite in kdaj gre lahko na reševalno akcijo?

Da svojega psa pripravim, da je usposobljen za vse preizkuse, naše in mednarodne, potrebujem tri in pol do štiri leta. Pes mora namreč tudi mentalno dozoreti, da postane dovolj stabilen, tega pa se ne da prehiteti. Pri nas gre reševalni par lahko na akcijo, ko opravi preizkus na eni izmed zvez (na Zvezi vodnikov reševalnih psov Slovenije ali na Kinološki zvezi Slovenije). Te preizkuse je treba osveževati na dve leti.

Ste pri Ishi in Rayu od prvega dne naprej vedeli, da bosta reševalca in jih vzgajali v tej smeri?

Pri Ishi sem začel delati v tej smeri pri enem letu, pri Rayu pa pri devetih tednih. Seveda je na začetku pri takšnem mladičku to delo na način igre, heca, zabave. Če primerjam enega in drugega psa, lahko rečem, da je razlika ogromna in med njima ni primerjave. Ray je popolnoma drugačen v komunikaciji in želji po delu. Mladiček je nepopisan list, in če imaš znanje in mladost psa, potem imaš največ možnosti za res dobro šolanje. Tudi enoletnega psa, na primer iz zavetišča, se lahko pripravi, da bo reševalni pes. Je pa pri tem tveganje, saj ne vemo, kakšne travme in izkušnje ima za seboj. Pes te slabosti začne običajno kazati takrat, ko je v stresu in lahko se šele po nekaj letih zgodi, da ugotoviš, da pes nečesa ne bo zmogel. Zato vsakemu, ki bi se rad lotil reševanja, priporočam, naj se ga loti z mladičem.

Lahko reševalni pes postane prav vsak pes?

Pravil ali omejitev ni, načeloma res lahko reševalni postane vsak pes. Je pa težava, če gre za velikega in težkega psa, saj je lahko otežen sam transport. Na drugi strani pa tudi premajhen pes ni najbolj optimalna izbira, sploh pri reševanju v ruševinah. Ko na primer pridemo na metrsko ruševino, bo majhen pes težko skočil nanjo. S srednje velikimi psi izključimo večino teh ovir. Najbolj pogosto so med reševalci zastopani borderski in avstralski ovčarji, prinašalci, labradorci, nemški in belgijski ovčarji.

Je pomemben tudi značaj psa?

Seveda je značaj pomemben. Moji psi so absolutno nekonfliktni, že od mladičkov naprej nisem toleriral ničesar agresivnega, niti igre, ki je malo ušla nadzoru. Moram pa priznati, da sem tukaj včasih malo razočaran. Principi šolanja se razlikujejo in določeni psi reševalci so agresivni – na druge pse in na človeka. Pravilnik je sicer tak, da če pes ugrizne, dobi eno leto prepoved opravljanja izpita. Če ugrizne še enkrat, dobi prepoved dela. V praksi pa včasih kakšen malo ‘uščipne’ in se mu pogleda skozi prste. Na to sem izjemno alergičen, a žal nimam moči tega spremeniti. Kaj bo, ko ta pes najde otroka in ga bo pogrizel? Tak pes ni nič kriv, vso krivdo nosi vodnik. Poleg tega bi sam osebno preverjal še združljivost psov, česar se zdaj ne počne. Toda na akcijo gre tudi po dvajset psov, in ko so skupaj, lahko nastane težava.

Kako poteka sama akcija in kako pogosto se jih z Rayem udeležujeta?

V Sloveniji imamo izredno dobro razvit sistem proženja akcije. Ko se ugotovi, da je oseba pogrešana, potem policija obvesti center za obveščanje, ta center pa ima spisek vseh reševalnih psov v tej regiji. Pokličejo vodjo, ta prek SMS sporočila obvesti vse možne reševalne pare, ki so prosti. Ker smo prostovoljci, se jih na popoldanske akcije običajno odzove več kot pa na dopoldanske, ko je večina reševalcev v službi. V Sloveniji se v povprečju zgodi petdeset reševalnih akcij na leto. Udeležujemo se jih po regijah; midva z Rayem se jih udeleživa približno deset. Ker pri nas ni veliko potresov, največkrat delamo iskanje pogrešanih v naravi. Vsaka akcija mi je enako pomembna. Konkretno o samih akcijah ne bom govoril, se pa vidi marsikaj, človek mora biti na vse pripravljen. Včasih vidim grozne stvari.

Pes ve, kdaj dela?

Absolutno, to pa mora vedeti. Imamo posebno povelje, jaz ga dam med noge in rečem ‘išči’. Poleg tega mu dam, ko dela, posebno ovratnico, malo večjo, da jo čuti, kar pes povezuje z delom.

Kako pa je z njegovo upokojitvijo?

V Sloveniji ni pravila, kdaj bi moral pes reševalec v pokoj. V mednarodni organizaciji IRA pa je tako, da gre pes lahko na zadnji preizkus pri devetih letih. Če preizkus naredi, mu licenca velja dve leti, torej lahko dela najkasneje do enajstega leta.

So za reševalnega vodnika potrebne kakšne predispozicije?

Dobro je, če je vsaj malo aktiven. Glede tistega, da naletimo tudi na grozne in manj lepe prizore, pa je tako, da praksa pokaže, koliko človeka to sesuje. Na to se človek ne more vnaprej pripraviti, imamo pa v tej smeri organizirano določeno psihološko podporo. Sicer pa je za reševalnega psa treba imeti občutek. Tisti, ki ima nasploh občutek za živali, je pri tem delu v veliki prednosti.

Kaj vam osebno pomeni to delo?

Največja nagrada je, če pes najde pogrešano osebo. Na tem mestu moram poudariti, da res ni pomembno, kateri pes dejansko najde osebo. Za srečen konec so zaslužni prav vsi psi, ki so na akciji sodelovali, nihče ni več ali manj vreden. Na akciji je 50 psov, eden izmed njih slučajno naleti na osebo, ampak heroji so vsi! Če najdemo človeka, grem domov v dobrim občutkom, saj vendarle v to vložim ogromno dela. Kaj je lepšega kot to, da otroci po dveh dneh dobijo zvečer nazaj svojo mamo? To je to, nobenega denarja ne potrebujem, ta občutek je neprecenljiv.

Špela Šimenc

Pogovor: Mia Zahariaš, profesionalna trenerka psov za snemanja

Mia Zahariaš je v Sloveniji prva in edina profesionalna trenerka psov in mačk za nastope v filmih, reklamah, pa tudi v gledališču. V kinologiji deluje je že več kot dvajset let, pasje in mačje igralce pa je začela trenirati povsem po naključju. Danes je to njena služba, v kateri čuti veliko odgovornost, saj je njeno prvo pravilo, da se pes zabava in da ga delo ne bremeni.

Kakšno naključje se je zgodilo, da ste začeli trenirati pse in mačke za nastope pred kamero?

Včasih se stvari enostavno poklopijo. Več kot dvajset let nazaj sem imela v Kinološkem društvu Krim tečaj. Moja prijateljica pa je imela ‘custom’ agencijo, kjer je iskala igralce. Ko so jo prosili, če bi lahko poiskala še pasjega igralca, se je spomnila name in tako smo začeli s prvim projektom. Danes jih naredim med trideset in štirideset na leto.

Kako poteka vaše delo?

Naročnik me pokliče in pove, kakšnega psa si je zamislil za določeno vlogo. To v prvi vrsti pomeni, kako naj je pes videti in seveda, kaj mora pes narediti. Pričakovanja naročnikov so skoraj vedno nerealna, zato temu sledi iskanje neke skupne poti. Naročnik ve, kaj bi rad posnel, jaz pa vem, kaj pes zmore in česa ne ter koliko časa potrebujem, da psa pripravim na vlogo. Nato sledi iskanje primernega igralca, kar v praksi pomeni ogromno telefonov, elektronske pošte in osebnih srečanj. Imam bazo psov, s katerimi sem že delala, a velikokrat je treba najti nove igralce. Trenutno iščem dve črni dogi. Poleg videza mora biti pes še karakterno primeren in včasih je kar izziv najti prave igralce.

Kakšno osebnost pa mora imeti pasji igralec?

V prvi vrsti ne sme imeti nobenega strahu pred tujci, ne sme biti bojazljiv, mora biti samozavesten, fizično in psihično zdrav pes. Seveda je dobro, da kaj zna in to ne pomeni samo ‘sedi’ in ‘prostor’. Vendar se tudi zgodi, da najdem psa s primernim videzom in značajem, ki pa ga moram vse sama naučiti, in to v dveh ali treh tednih! Časa običajno ni prav več. Takrat se z lastnikom poskušam dogovoriti, da je pes pri meni v času njegove službe, da res vsak dan aktivno delava in trenirava. In vedno je izziv, ali nam ga bo uspelo nečesa naučiti ali ne. Sploh če gre za vedenje, ki je za določenega psa zelo težko.

»Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.«

Kateri izziv vam je do zdaj ostal najbolj v spominu?

Spomnim se reklame za Opel, ki smo jo snemali pred tremi leti. Potrebovali so dva mladička, enega labradorca in enega španjela. Cel projekt je bilo najti mladičke labradorca, ker jih ni bilo in spomnim se, da sem prevozila celo Slovenijo in še Hrvaško, da sem jih našla. Ni namreč dovolj, da je samo mladič te pasme, jaz moram psa videti v živo, ali je primeren in se nato pogovoriti z lastniki, da mi ga dajo za čas snemanja. No, na koncu sem našla tri mladičke vsake pasme in imela nekaj dni – poleg svojih treh psov – doma šest mladičkov. Vsakega mladiča smo nekaj naučili in smo jih menjavali na snemanju, tako da so trije skupaj odigrali vlogo enega. To je en zanimiv spomin …

foto: Katja Vogrinec

Doma vam družbo delajo trije kosmatinci, ki so tudi pasji igralci. So bili že izbrani s tem namenom?

Imam katalonsko ovčarko Malo, parson terierko Kiki in borderskega ovčarja Georga – dva sem dobila kot mladiča, terierko pa staro leto dni. Izbrala pa sem jih z namenom, da bodo primerni tudi za igranje. Zato sem pri svojem izbiranju pasjih prijateljev gledala tudi na videz, sicer pa kot kinologinja vedno svetujem ljudem, naj se v prvi vrsti osredotočijo na značaj. Res je, da delam z ogromno drugimi psi, toda zdi se mi smiselno imeti doma pse, za katere se mi zdi, da bodo velikokrat uporabljeni, da bo velikokrat želja naročnika prav po takšnem psu. Tudi vzgajam jih v tem duhu. Ne znajo na primer hoditi ‘poleg’ (po šolsko), saj je to pri delu čisto neuporabno. Znajo hoditi, da ne vlečejo, da hodijo tik ob meni, znajo hoditi z drugimi ljudmi, tako da jih ne gledajo, pa tako, da jih gledajo, znajo hoditi sami, počasi, hitro … To jih učim od prvega dne in še danes se trudim, da treniramo vsaj nekajkrat na teden.

»Na predstavi si psi privoščijo kar malo improvizacije, malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh).«

Vaši trije psi na snemanju na primer ukradejo hrano z mize ali pa skočijo v človeka, ko stopi skozi vrata. Kako pa je doma – znajo ločiti med tem, kaj smejo in česa ne?

Ja, to pa je težava. Meje so porušene, ker nekaj ne velja vedno in povsod. Lahko je to izgovor z moje strani, ampak moji psi precej kradejo. Teoretično bi sicer psa lahko naučil, da vzame samo takrat, ko delaš in na dovoljenje, pa bi se moralo iziti. Toda meni se v praksi ni izšlo. Če doma pustim nekaj na mizi in grem ven, bodo psi to vzeli z mize. Jaz tudi svojih psov ne smem učiti, da ne smejo skakati po ljudeh, ker bodo imeli potem na snemanju zadržke. Ogromno sem delala v tej smeri, da nimajo nobenih zadržkov pred tujci. Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.

Pes nasploh ve, kdaj dela – kdaj gre zares in kdaj ne?

Ja, to pa psi prav dobro vedo. Prijateljica ima belgijsko ovčarko, s katero trenutno delam pri projektu. To je edini pes pri nas, ki zna renčati na povelje. Ta psička se zaveda, da je bistvo, da kaže zobe in renči v kamero. Ona se v tistem trenutku odzove name, ampak je pod nadzorom, stoji pri miru, čaka in dobro ve, kaj je njeno delo. Potem dobi nagrado, in ko je situacije konec, priteče do mene in sva spet najboljši prijateljici. Psi zelo dobro preklapljajo med stvarmi. Ko sem pred kratkim po dveh mesecih na snemanje peljala svojo katalonsko ovčarko, jo je bilo eno samo veselje. Prav umiriti sem jo morala, da sva lahko začeli z delom.

»Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.«

Snemanje določenega kadra se lahko velikokrat ponovi. Kaj pa, ko je pes utrujen? So na snemanju, kjer so prisotni psi, kakšna posebna pravila?

Na snemanju imam eno in edino, zelo preprosto pravilo: Vsi ignorirajte psa! Ne glejte ga, ne božajte ga, ne ogovarjajte ga. Jaz na snemanju čutim veliko odgovornost, da bo pes nekaj uspešno naredil in da bomo to posneli ter seveda, da se bo pes v teh pogojih, ki niso enostavni, dobro počutil. Zato je pomembno, da ga vsi pustijo pri miru, da ni motečih dejavnikov. Vendar sploh pri kakšnih mladičkih igralci hitro pozabijo na profesionalnost. Glede utrujenosti psa pa je tako, da nekako sama predvidim, kdaj bo pes potreboval počitek in se to skušam dogovoriti že vnaprej. Vedno zaključimo, še preden ima pes dovolj. Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.

foto: Katja Vogrinec

»Vedno zaključimo snemanje, še preden ima pes dovolj.«

Pravite, da ste svoje tri pse tudi vizualno izbirali glede na pogoste potrebe naročnikov. Torej so določeni profili psov bolj zaželeni?

Tukaj gre vedno za stereotipe, predvsem pri reklamah. Reklame so hitre in morajo v najkrajšem možnem času nekaj sporočiti. Ni časa za razmišljanje. Majhna čivava bo običajno kužek od starejše gospe. Moj terierček je običajno kuža od moškega v srednjih letih, borderski ovčar pa s svojim z nežnim videzom največkrat igra družinskega psa. V reklamah ne bomo videli črnega psa, ker na prvo žogo niso fotogenični, privlačni, zanimivi. Pri filmih in nadaljevankah je to malce drugače. Lahko se uporabi tudi črne pse, nasploh je več razpona glede izbire psa.

Raje sodelujete v filmih ali reklamah?

Meni je večji izziv sodelovati pri filmu. Reklame je na neki način lažje delati, ker gre za krajše akcije. Film pa zahteva psa, ki je na primer sposoben dve minuti sedeti ob igralcu in delati nič, samo biti zraven. In to je precej težje kot po sprednjih tačkah delati osmico. Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.

Kaj pa gledališče, kjer gre že prvič zares in ni ponovitev?

Uf, gledališče (smeh). Delala sem pri šestih predstavah in to je bil daleč največji izziv. Psi pa točno in dobro vedo, kdaj je trening in kdaj predstava. Na predstavi si tako privoščijo kar malo improvizacije, kar malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh). Enkrat smo delali v Novem mestu in je moral pes ležati dve minuti pri miru, gledati v gledalce, v ozadju pa se je vrtelo besedilo (kot bi pes nagovarjal občinstvo). Po dveh minutah je morala ta psička na desno in dol z odra. Ti dve minuti sta se mi vlekli kot pet ur. Jaz sem bila v občinstvu, rahlo osvetljena, da je gledala mene. Sicer je ves čas ležala, ampak se je vedno bolj premikala proti svoji izstopni točki, saj je vedela, da jo tam čaka nagrada. Pa nič ne moreš, samo upaš lahko, da nihče ne bo opazil.

»Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.«

Trenirate tudi mačje igralce. Predvidevam, da je z njimi delati težje … ?

Začela sem delati s psi, če je nujno, pa delam tudi z mačkami. (smeh) Malo v hecu rečeno. Delati z mačkami je mnogo težje kot s psi. Na drugi strani so pa blazno učljive, nekaterih stvari se naučijo hitreje od psov. Njihova težava je izvedba. Maček mora biti strašno motiviran, pa še to včasih ni dovolj. On se pač sam odloči, kaj mu je v tistem trenutku všeč, in ali je nagrada, priboljšek, dovolj mamljiv, da si tega res želi.

Špela Šimenc

Pogovor: Življenje s slepo psičko

Luna je štiriletna psička, mešanka med zlato prinašalko in samojedom, ki se je rodila brez oči in s komaj 110 grami. Veterinarji so napovedovali, da ne bo preživela.

A Luna je borka, prav tako kot njena skrbnica Janja Merela Krasnič, ki je prve tedne bdela nad njo podnevi in ponoči. Janja nam pove, da je danes Luna zdrava, živahna, inteligentna, radovedna in izjemno čuječa psička, ki ji slepota ne predstavlja nobene ovire.

Kako je Luna prišla v vaše življenje?

Luna je čisto domača kužika; je od moje prejšnje psičke, zlate prinašalke Emite. Ta je imela dve legli in potem se kar naenkrat pri šestih letih ni več hotela spariti. Tako so minila štiri leta. Nekega dne pa je k nam prišel sosedov samojed, ki nam je raztrgal ograjo. In to je bilo to! Med četrtim in petim tednom, ko so se povečali seski, sem ugotovila, da je psica breja. Tri dni kasneje je skotila, štiri mrtve mladiče, ki so tehtali okoli 300 gramov, in živo psičko, našo Luno, ki je imela samo 110 gramov. Mama jo je od prvega trenutka zavračala, nikakor je ni hotela sprejeti. Čez dva dni je Emita padla v sladkorno komo in žal smo jo izgubili. Za njo pa je ostala majhna kepica, velika za dlan, za katero se je kasneje izkazalo, da je slepa, oz. da sploh nima oči. Toda v prvih tednih to sploh ni bilo bistveno; najprej smo se borili za njeno preživetje.

Veterinarji ji sprva niso napovedovali lepe usode?

Vsi veterinarji so mi govorili, da ne bo preživela. Pa poglejte jo danes, prvega decembra bo stara že 4 leta!

Kaj se je dogajalo v prvih tednih?

V prvih tednih smo se res trudili z Luno. Najprej smo jo hranili s kapalko, nato po steklenički. Ležala je v škatli za čevlje, velika kot mačji mladič, ko se skoti. Prve tedne je nisem spustila izpred oči. Vsaki dve uri sem jo hranila in ji zmasirala trebušček. Spala je v moji postelji, v škatli za čevlje je hodila z menoj na delo, v trgovino, tudi v kino sva jo z možem vzela s seboj. Spomnim se, da sva šla gledat film in vmes je Luna ravno jedla po steklenički, v filmu pa je za trenutek nastala tišina, tako da se je slišalo samo cmokanje. Kar naenkrat so vsi strmeli v našo Luno, nihče več na platno. (smeh).

Pa ste že od začetka vedeli, da nekaj ni v redu z njenimi očmi?

Na začetku se mi je zdelo čudno, ker je bila na očeh samo dlaka. Malo so se videle režice. Po nekaj tednih sem jo peljala k veterinarju, kjer so ji hoteli odpirati oči, pa je tako jokala, da sem zahtevala, naj nehajo. Rekli so mi, naj jo pripeljem čez nekaj mesecev. Raje sem našla strokovnjaka, oftamologa. Ta mi je povedal, da Luna sploh nima oči in da je pravi čudež. Luna je bila drugi tovrstni ‘pacient’ v njegovem življenju, ki je preživel. Po navadi takoj poginejo, ali pa se lastniki sami odločijo, da bodo dali takega psička stran.

Vam je bilo takoj jasno, da boste Luno obdržali, ali vas je morda oviral strah pred neznanim?

Absolutno logično je bilo, da jo obdržim! Saj sem slišala komentarje, v smislu: »Kaj boš s takim psom?« Kaj pa počnemo s takimi ljudmi? Jih imamo radi, z njimi skupaj sobivamo, osrečujemo eden drugega. Nisem pa v tem videla kakšnega izziva, niti je nisem obdržala zato, da bi se sama bolje počutila – to je bilo enostavno treba narediti. Tako jaz gledam na to in za vsako žival bi naredila enako. Kdo pa sem jaz, da bi se odločala, kdo lahko ostane pri življenju in kdo ne? Luna mi je bila namenjena.

Kako ste se spopadli z njeno slepoto? Kaj je bil pri učenju največji izziv?

Zagotovo je bil največji izziv privajanje na globino. Naj gre za stopnice, vodo, tudi luže so bile težava. Osem ur sem sedela z Luno na stopnišču, da sva osvojili stopnice. Gor je šlo hitro, nikakor pa ne navzdol. Za začetku se je bala tudi kakšnega neznanega ropota, ko je na primer stopila na jašek in je zadonelo. Takih situacij smo se malo izogibali, potem pa smo jo začeli navajati na vse. Najprej sem jo vsak dan nesla do travnika in sva tam začeli s prvimi sprehodi, s tekom, spoznavanjem terenov. Pri vsem tem mi je bila v veliko pomoč naša druga psička Gala, zlata prinašalka, ki je le deset dni starejša od Lune. Da sprejmemo še eno psičko v svoj dom, sem se odločila takrat, ko sem izvedela za Lunino slepoto. Skupaj z Luno sva šli k vzreditelju in z Galo sta takoj vzpostavili kontakt.

Kako je Gala pomagala Luni pri privajanju na okolje?

Predvsem ji je pomagala pri privajanju na prostor; skupaj sta raziskovali. Sta nerazdružljivi, a kot dve pravi sestri, si tudi nagajata. Včasih, ko se je Gala Lune naveličala, jo je peljala na najbolj oddaljen kotiček na parceli, jo tam pustila in ji ušla. Prvi dve leti je bila Luna bolj vodljiva, potem pa je postala suverena in samostojna in danes se ne pusti več voditi za nos; je zelo zaščitniška do svojega okolja. Tudi v fizičnem smislu Luna prav nič ne zaostaja, celo bolj je pogumna. Gala si na primer še danes ne upa po stopnicah, Luna pa po njih teče. Tako je pogumna, da me je kar malo strah tega, da ne bi padla, da si ne bi poškodovala tačk. Večno bo prisoten tudi strah, da si ji ne bi vnel predel okrog oči, da ne bi kaj zašlo v režice. To je zelo nevarno, saj nima oči in so takoj za režami možgani, ki pri Luni nimajo prave zaščite.

Pa je kdaj prišlo do kakšne nesreče?

K sreči se ni zgodilo nič hujšega. Doma imamo odprt bazen, dvakrat je padla vanj, kar se mi pravzaprav zdi velik uspeh. Naša parcela je v terasah in dvakrat je tudi padla v globino. To si je dobro zapomnila, a radovednost ji ne da miru. Še vedno sili na ta mesta, morda le z malo večjo previdnostjo. V domačem okolju je sicer popolnoma sproščena, pozna vsak kotiček in se svobodno giblje, še prehitra je.

Potem slepota Lune prav nič ne ovira, da bi bila bolj boječa ali previdna?

Nikakor ne. Luna je neustavljiv vir energije, tudi ob enajstih zvečer mi podaja žogico na kavč, da bi se igrali. Rada teče, lovi miške, koplje, lovi frizbije in žogice – res je neustrašna. Je pa res, da jo tudi jaz obravnavam enakovredno v smislu, da bi jo zaradi njene slepote ‘nosili po rokah’. Za njo veljajo enaka pravila kot za Galo, enako je kaznovana za neumnosti. Moram pa priznati, da teh ni prav veliko, saj je Luna od samega začetka izjemno pridna.

Kako pa je v neznanem okolju?

Izven doma jo imam vedno na povodcu, spustim jo le na velikih površinah, travnikih. Nikoli se ne oddalji od mene več kot dva ali tri metre. Tudi če Gala teče naprej, se Luna vmes ustavi in priteče nazaj. Navadili sva se na ukaz ‘pazi’, ki je prilagojen posebej za Luno. Vedno, ko rečem ‘pazi’, se ona ustavi, da glavo naprej, povoha, ali pa enostavno obide tisto, kar je prišlo na pot. Če vidim, da se nam približuje drug pes, pa ji rečem ‘kuža je’, da jo opozorim vnaprej, da se ne ustraši.

Kakšen ima Luna odnos do drugih psov?

Boječa je do hitrih pasem; če nekdo hitro priteče do nje, se bo stisnila v kepico. Tudi do pasem s potlačenimi gobčki in glasnim dihanjem je bolj zadržana, nikoli pa ne bo nasilno odreagirala. Do ostalih psov pa po navadi pokaže veselje; posebno naklonjena sta si s sosedovim psom Baronom. Ko ji rečem, da se nama približuje, Luna dvigne glavo zelo pokončno kot kakšna damica in odkoraka k njemu.

Pa imate občutek, da drugi psi čutijo, da je Luna drugačna?

Mislim, da se Luna sama zaveda, da je malo posebna in vsekakor sem prepričana, da to čutijo tudi drugi psi. Vsakič, ko greva na sprehod, ni psa, ki ne bi šel najprej k Luni na obraz, na smrček in na oči. To me je zelo presenetilo.

Pravijo, da ima vsako bitje, ki mu je odvzeto kakšno čutilo, drugega bolj razvitega. Bo to držalo tudi pri Luni?

Bo zagotovo držalo. Luna izredno dobro sliši, njen sluh je neverjeten, odzove se dvajset sekund pred ostalimi psi. Mojega moža z avtom zasliši, ko je še na precej oddaljeni cesti, medtem ko se Gala odzove šele, ko je že skoraj na dvorišču. Po zvoku motorja Luna točno ve, kdo prihaja domov, koga se bolj razveseli. Je pa tudi izjemno pametna. Pet psov se je zvrstilo pri naši hiši in Luna je edina, ki ji je uspelo odpreti prav vse vrste vrat. Posebej pa bi izpostavila njeno nežnost in občutek za človeka; zelo je čuječa. Vsako jutro najprej zbudi mene, razen takrat, ko se ne počutim dobro. Ko sem na primer prehlajena, gre zbudit moža. Tašča je imela sladkorno bolezen, in če ni vstala iz postelje do določene ure, je šla Luna k njej, skočila na posteljo in čakala. Letos januarja, ko je tašča umrla, je Luna en teden ležala pred njenimi vrati. Res ima neverjeten občutek. In njena nežnost do vseh ljudi … Mislim, da ne bi bila takšna, če bi videla. Luna je prav zares naš sonček.

 

Pogovor: Sabina Dermota, uporabnica psa vodnika

Sabina Dermota je slepa od rojstva, toda če tega ob srečanju ne bi vedela, zlahka ne bi opazila. Sogovornika gleda v oči, iz nje pa kar puhti pozitivna energija. Srečava se na ARSO, kjer je zaposlena že skoraj trideset let.

Zraven nje v pisarni leži Baron, labradorec in pes vodnik, s katerim sta nerazdružljiva. Je mama, športnica, ljubiteljska radioamaterka in v zadnjih letih, kot poudari s posebnim veseljem, tudi pasja odvetnica.

Koliko časa imate Barona in kaj je bilo prelomno, da ste se odločili, da potrebujete psa vodnika?

Barona imam že sedem let in pol, v moje življenje pa je prišel povsem po naključju. V Sloveniji je tako, da pse vodnike šolajo za točno določeno osebo. Baron je bil izšolan za dekle, ki se je zaradi določenih razlogov psu odpovedala. Bil je pripravljen za slepega, kandidata pa ni bilo. Nekega dne dobim elektronsko sporočilo, ki ga imam še danes shranjenega, v katerem je pisalo, da je na voljo pes vodnik, če si ga kdo želi. Jaz to preberem in si rečem ”zbriši in pozabi, kot da se ni zgodilo.” Psa sem si vedno želela, ampak nikoli nisem imela poguma, da bi se odločila, ker sem vedela, kaj vse to potegne za seboj, nisem imela časa, imela sem dva majhna otroka … Vedela pa sem, da psa potrebujem, saj sem želela, da moja slepota mojih najdražjih ne obvezuje pretirane skrbi zame. Vseeno sem tisto sporočilo posredovala še možu, ki me je takoj poklical, če sem se že dogovorila, da greva pogledat psa. Je rekel, da če hočem kdaj imeti psa, je to edina priložnost.

»Vedela pa sem, da psa potrebujem, saj sem želela, da moja slepota mojih najdražjih ne obvezuje pretirane skrbi zame.«

Ste ga šli pogledat?

Da, šli smo ga pogledat. Prav spomnim se, da je Baron najprej prišel k meni in hčeri in se nama pustil božati. Potem si je ogledal še sina in moža. Tam smo bili pet ur, šli smo na testno hojo, šla sem z Baronom hodit po mestu, prvič sem ga držala za vodilo, vaditelj pa je hodil zraven in govoril ukaze. V nekem trenutku se je pes ustavil in me vpraša vaditelj, ali vem, zakaj se je ustavil in zavil. In mi pove, da so bila odprta avtomobilska vrata. Meni so se tisti trenutek kar solze ulile – pes me ne pozna, nič mu ne pomenim, pa me takole vodi. Tega občutka se ne da opisati. Ampak po petih urah tam in pogovarjanju o vsem mogočem, se še vedno nisem mogla odločiti. Ostali trije družinski člani so bili seveda takoj za. Domači so rekli, da mi bodo pomagali, jaz pa sem vedela, da tako ne bo šlo. Pes bo moj, jaz bom morala skrbeti zanj, vanj je bilo vloženih nešteto ur, ne moremo narediti iz njega družinskega cucka. Hči je bila tako jezna name, da je tisto noč spala kar na tleh (smeh). Končno odločitev sem sprejela, ko me je zelo dobra prijateljica vprašala, ali se bojim svobode. Takrat sem pa rekla: »Tega mi pa že ne boš govorila, da se bojim svobode, po kateri sem celo življenje hrepenela?« To je bilo prelomno in v naše življenje je prišel Baron.

In z njim svoboda?

Svoboda in samozavest! Vedno sem imela težave z belo palico, bila mi je odveč, počutila sem se drugorazredno, bilo me je sram, da vsi vidijo, da sem slepa. Sploh ne znam povedati, zakaj sem se je tako branila. Vedno pa sem vedela, da me s psom nikoli ne bo sram. In res je tako, belo palico moramo pri sicer ob psu še vedno uporabljati, ampak zdaj mi to ni več problem. Sem pa z Baronom postala res svobodna, kar naenkrat sem lahko šla sama v gledališče, v službo, ponoči domov, ni se mi bilo treba ukvarjati s tem, kdo me bo peljal, kdo bo prišel pome … Zdaj pri meni ni več tistih izgovorov v smislu, raje ne bom šla, ne morem, bom kar doma …

»Sem pa z Baronom postala res svobodna, kar naenkrat sem lahko šla sama v gledališče, v službo, ponoči domov, ni se mi bilo treba ukvarjati s tem, kdo me bo peljal, kdo bo prišel pome …«

Je dolgo trajalo, da ste Baronu popolnoma zaupali, da gleda namesto vas?

Podnevi sem še videla kakšno senco, ki pa je bila mogoče senca, mogoče luža, mogoče samo temna flika asfalta, mogoče nič. To me je zelo motilo in begalo. Tako da sem se morala odvaditi dopovedovati psu, kar jaz vidim. Ponoči pa čisto nič ne vidim in sem se na začetku zelo bala, kako bom to zmogla, kako mu bom zaupala, se mu prepustila. Ko pa sem šla prvič zjutraj, ko je bila še tema, z njim v službo, sem videla, kaj to pomeni. Da je mnogo bolj enostavno, da se prepustiš psu, saj imaš pol manj težav, komplikacij, stresa in zato, ker te res pelje tako, kot je treba.

Kam vse vas spremlja Baron?

Vsak dan greva skupaj v službo, od mojega doma iz vasi Nadgorica pri Črnučah na avtobus in nato peš do Vojkove ulice. Z mano gre v gledališče, na banko, v trgovino, v šolo in po vseh znanih poteh, pa tudi po neznanih, če se prej naučim poti. Se seveda zgodi, da se tudi izgubiva, pa sva zaenkrat še vedno našla pot nazaj. Edino v okolju in pri dejavnostih, ki zanj niso primerne, me ne spremlja. Na smučanju, kolesu, bazenu, drsališču, na koncertih … V mojem življenju je postal nepogrešljiv in tega sem se dobro zavedala pred kratkim, ko si je strgal križno vez. Sva bila oba kar malo hendikepirana. Brez njega skoraj ne znam več. Hkrati pa moram poudariti, da sem Barona navajena tudi pustiti doma. Zdi se mi prav, da zna biti brez mene. Kaj pa, če se kaj zgodi, da moraš na primer v bolnišnico? To je za psa, ki ni vajen biti sam, velik šok.

Ali pride dan, ko se Baron ne počuti dobro in ne more opravljati svoje službe?

Jaz se bojim, da bi pes, če te ima rad, naredil vse zate, četudi napol mrtev. V vseh teh letih ni bilo dneva, ko ne bi bil pripravljen na vodenje. Edino v zadnji situaciji, ko si je strgal križno vez in res ni mogel. Ne rečejo zastonj ‘pasja ljubezen’ in tudi pregovor ‘Rad bi bil tak, kakršen moj pes verjame, da sem’ še kako drži.

Ne rečejo zastonj ‘pasja ljubezen’ in tudi pregovor ‘Rad bi bil tak, kakršen moj pes verjame, da sem’ še kako drži.

Kako pa so Barona sprejeli v vaši službi?

Ko sem dobila Barona, so mi vaditelji predlagali, naj organiziram srečanje v službi, kamor bi prišli malo povedat o tem, da bo zdaj Baron vsak dan v službi, da gre lahko povsod, kako naj se vedejo do njega … Dvorana, v kateri je okoli 70 sedežev, je pokala po šivih in vaditelji niso mogli verjeti, koliko ljudi to zanima. Sodelavci so spraševali, vse jih je zanimalo. V najinem uvajalnem obdobju je bila v odmoru za malico pri nama kar vrsta. Veliko sodelavcev je osebno želelo spoznati mojega novega spremljevalca. Še danes po sedmih letih ga sodelavci radi srečujejo in nikoli ne pozabijo vprašati, kako sva.

Kako poteka šolanje psov vodnikov?

Pes mora biti star vsaj eno leto, da je dovolj zrel za šolanje. Nato nadaljnje šolanje traja vsaj še 8 do 10 mesecev. Znanja, ki ga mora osvojiti, ni malo. Psa seznanjajo z različnimi okoliščinami, srečuje ljudi, rolkarje, druge pse, znati mora pokazati zebro, treba ga je navaditi na hrup iz okolice, ne smejo biti impulzivni, ne smejo se odzvati na mačke, pse, hrano. Že v to, da labradorca naučiš, da za mizo ne prosi za hrano, je vloženih ogromno ur. Uradna delovna doba psa vodiča je 6 let. Če pa je pes zdrav in v dobri fizični kondiciji, ni razloga, da svojega dela ne bi opravljal še naprej.

Ali je pes vodnik kdaj lahko tudi ‘samo’ pes, ali se teh pravil nenehno drži?

Vztrajam pri tem, da pes vodič ni samo pes vodič, ampak je v prvi vrsti pes, ne moreš iz njega narediti bele palice, ki jé in lula. Kljub temu da vodi, potrebuje tudi sprehode in vse, kar sodi zraven. Baron je moj prijatelj, družabnik, družinski član, šele na koncu vodič. Čeprav je seveda to zadnje zame zelo pomembno. Videla sem res žalostne primere, kjer so slepi svoje pse vodiče dobesedno ‘ubili’, da niso bili nič drugega kot – vodiči. Pes mora imeti pasje življenje in Baron se zelo dobro zaveda tega, kdaj je na dolžnosti. Ko ima oblečeno ovratnico (na kateri piše Pes vodnik, op. a.), je njegovo delo, da vodi, takrat ni vohanja in ni lulanja. No, če ga res tišči, me pač pripelje do trave, kjer gre lulat. Na sprehodu je samo s povodcem in je čisto običajen pes, ki si lahko privošči tudi sporazumevanja z drugimi psi in ‘branje pasjega Facebooka’.

»Vztrajam pri tem, da pes vodič ni samo pes vodič, ampak je v prvi vrsti pes, ne moreš iz njega narediti bele palice, ki jé in lula.«

Pa se zgodi, da se odzove kot pes takrat, ko vas vodi in kaj to v tistem trenutku pomeni za vas?

Načelno je pravilo, da če greš s psom vodičem po cesti, se psa pusti pri miru. To je osnovno pravilo. Zgodi se, da ga kdo poboža sredi prečkanja ceste in pes, misleč, da gre za prijatelja, bi šel kar za njim. Najhujši pa so tisti, ki imajo svojega psa. Vsak kulturni pasji skrbnik ob srečanju svojega psa umakne. Se pa zgodi, da kakšen pasji skrbnik še celo spusti ‘flexi’, ali pa ima spuščenega psa. Ta priteče do Barona in ga začne ovohavati. Baron se bo seveda obrnil, malo levo, malo desno in jaz nisem več prepričana, v katero smer sem obrnjena. To so nepotrebne in izjemno moteče ter zoprne situacije. Tisti, ki svojega psa spustijo v mojega, nimajo pojma, s koliko težavami se moram jaz ukvarjati. Pa tega ne govorim samo s svojega stališča, tudi na splošno. Spuščanje še tako vzgojenih in socializiranih psov s povodcev v urbanem okolju je zelo nezaželeno in celo kaznivo. Če mlad kuža dobi slabo izkušnjo, je to zelo težko izbrisati.

Večkrat se poudarja, da se ljudje do slepih in slabovidnih ter do psov vodnikov ne znamo vesti. Katere so še pogoste napake, ki bi jih izpostavili?

Poleg tistega, kar sem že omenila, še to, da veliko psov vodičev ne prenese očesnega stika. Tudi vaditelji na koncu nimajo očesnega stika s psom. Najbolje je, da se psa vodnika med vodenjem, ko ima oblečeno ovratnico, popolnoma pusti pri miru, da lahko opravlja svojo nalogo. Bi pa omenila še, da je pri nas okolje za slepe precej težavno. V tujini je pes vodnik dovolj, ker je manj arhitekturnih ovir, pri nas je obvezna še bela palica. V Angliji so vsi vogali pločnikov kockasti, ko greš naravnost, točno veš, da si na križišču, da se bo nekaj spremenilo. Pri nas pa samo padeš s pločnika. V tujini ni količkov, parkiranih avtomobilov, koles, panojev in reklam na pločnikih. Ko greš na primer po Čopovi, so bile dolgo časa po taktilnih oznakah za slepe mize in stoli iz lokalov.

»Najbolje je, da se psa vodnika med vodenjem, ko ima oblečeno ovratnico, popolnoma pusti pri miru, da lahko opravlja svojo nalogo.«

Pes vodič ima vstop kamorkoli. Smo sicer ljudje osveščeni? Prideta z Baronom brez težav vsepovsod?

Zgodi se, da ob vstopu na avtobus reče voznik, da pes ne sme gor. Ko povem, da gre za psa vodiča, se po navadi voznik opraviči. Prav tako tudi varnostniki v trgovinah. Malo težje je v taksijih, ker se vozniki bojijo pasje dlake. Se pa zgodi, da se negativne izkušnje spremenijo v kaj zares lepega. Ko mojega prijatelja s psom vodnikom Sintalovi varnostniki niso pustili v Mercator center, sem se pogovorila z njihovim predstavnikom za stike z javnostmi. Poleg iskrenega opravičila so želeli, da pridemo v Sintal zaposlenim predstavit delo psov vodičev. In še vsem podjetjem, s katerimi delajo, so poslali obvestilo o psih vodičih. To je pravi način osveščanja!

Pred časom je po medijih odmevala zgodba, ko sta z Baronom ostala pred vrati Harvey Normana, ker vaju niso spustili noter. Tudi ta zgodba je dobila lep epilog, kajne?

Izkušnja v Harvey Normanu je bila moja prva taka izkušnja, da nisva smela naprej. Opravičili so se in mi ponudili odkupnino, a moj namen ni služiti na ta račun. Sem jim pa predlagala, da lahko pomagajo pri izidu priročnika Psi vodniki, ki je bil moja dolgoletna želja. Ko sem dobila psa, namreč nisem vedela veliko stvari, o tem pa tudi nisem našla skoraj nič literature. Želela sem si ustvariti gradivo, ki bi bilo slepim v pomoč in ki bi hkrati tudi osveščalo. Priročnik Psi vodniki avtorice Alenke Sunčič Zanut je bil izdan letos aprila! Iz tega sem se še enkrat več v življenju naučila, da če si nekaj zares iskreno, brez slabe vesti želiš, ne da pri tem komu kaj škoduješ, potem se bo to tudi izpolnilo, pa ni hudič, da se bo.

Sabina, tudi v prostem času ste zelo aktivni. Kaj vse počnete?

Zelo rada imam šport. Skupaj z Baronom se sprehajava, tečeva, hodiva v hribe. Če Baron vidi, da pripravljam nahrbtnik, da gremo v hribe, se mu čisto zmeša. Povsod pa seveda ne gre zraven. Če se z možem samo pogovarjava, da Baron ne more z nama, gre sam od sebe na svoje ležišče in, malo užaljen seveda, počaka doma. Z mano ni šel smučat, drsati, leteti, na kajak. Počnem veliko, tudi malo bolj adrenalinskih stvari in včasih si rečem, da bog že ve, zakaj ne vidim (smeh). Poleg športnega udejstvovanja pa sem z velikim veseljem tudi pasja odvetnica. Zanimivo je, da kot mlada nisem imela veliko možnosti za izobraževanje. Želela sem postati fizioterapevtka, pa nisem imela te možnosti. Nato sem imela željo postati pravnica, pa tudi ni šlo. No, danes sem v komisiji, ki dodeljuje pse vodiče slepim in tako sem odvetnik za pse. Slep se bo že znal postaviti sam zase, pes pa se ne more in jaz skušam biti njegov glas ali zagovornik.

»Slep se bo že znal postaviti sam zase, pes pa se ne more in jaz skušam biti njegov glas ali zagovornik.«

Anja in Vesna, ‘za srečne tačke’ pripravljata dobrodelni koncert

Anja Pavlin je pevka pri skupinah Tretji kanu in Indigo in neizmerna ljubiteljica živali. Vesna Plavec je predsednica društva za zaščito živali Novo mesto. Dekleti sta v svoji ljubezni do živali združili moči in konec tedna v Novem mestu pripravljata dobrodelni koncert za zapuščene živali.

Anja in Vesna, so živali že od nekdaj pomemben del vajinega življenja?

Vesna: Že od malega sem se zelo rada družila z živalmi in vem, da mi je bilo zelo težko, ko kot otrok nisem mogla pomagati kakšni poškodovani živali. Ob filmih, ali knjigah, kjer so nastopale živali, sem vedno jokala, saj me je njihovo trpljenje prizadelo. Tako da že od nekdaj čutim povezanost z njimi, v zadnjih letih še toliko bolj. Z bolj aktivnim udejstvovanjem na področju zapuščenih živali, sem svoj odnos do njih spremenila v tej meri, da sem prenehala uživati meso in ostale živalske proizvode. Zame so živali prijateljice in čuteča bitja in ne razlikujem med hroščem, mačko, psom, muho. Če vidim, da žival potrebuje pomoč, ji pomagam.

Anja: Od nekdaj sem globoko povezana z naravo in živalmi. Doma smo vedno imeli mucke, kužke, hrčke, papagaje, morske prašičke … Od vedno sem tudi iskala dom zapuščenim živalim, jih reševala s ceste, reševala ptice, ki so se zaletele v steklo … Spomnim se, da sem enkrat na cesti na poti v šolo pobrala miško in jo nesla v šolo, ker je bila premražena in se je komaj premikala. No, pa si predstavljajte, kako je reagirala tovarišica. Moja psička Blu je moja prijateljica.

Zame so živali prijateljice in čuteča bitja in ne razlikujem med hroščem, mačko, psom, muho. Če vidim, da žival potrebuje pomoč, ji pomagam.

Kdo vama danes doma dela družbo?

Vesna: Trenutno imam doma enega nadvse imenitnega mačka. Z mano stanuje še cel kup pajkcev in ostalih žuželk, ki najdejo zavetje v hiši. Pri starših pa stanuje še 5 mačjih riti, vsi so “rešenčki”.

Anja: Doma mi družbo dela psička Blu, mešanka, ki sem jo kot mladičko našla zapuščeno v Beli krajini. Imamo tudi hišnega mucka, ki mu je ime Mali, pri babici pa živi tudi kar nekaj mačjih rešenčkov. Eden izmed njih je tudi črni muc Kanu, najdenček, ki sem ga k hiši pripeljala, ko je bil velik za eno pest. S primerno oskrbo in veliko ljubezni je postal pravi mali vražiček. Čeprav je bilo mišljeno, da pri nas ostane le dokler se ne pozdravi, ga babica na koncu ni želela oddati. Pa je bil eden več (smeh).

Vesna in Čeh Šolski, eden izmed njenih rešenih mačkov

V petek, 7.12., pripravljate v Novem mestu dobrodelni koncert za zapuščene živali. Kako sta prišli na idejo za ta dogodek?

Vesna: V bistvu je na idejo prišla Anja Pavlin, ki sem jo imela čast spoznati letošnje leto. Jaz sem klasično jamrala, kako v našem društvu nenehno prosimo za denar in potem kot naročena – Anja z idejo, da naredimo koncert. Namen dogodka je zbrati sredstva za oskrbo naših varovancev, osveščanje o problematiki zapuščenih živali in pa druženje vseh kosmatincev.

Anja: Že dlje časa spremljam neutrudno angažiranost Vesne in prostovoljcev društva za zaščito živali Novo mesto. Kot glasbenica in ljubiteljica živali sem se vprašala, kaj lahko storim jaz, kako lahko prispevam. Nekega večera sem pristopila do Vesne in ji predlagala, da priredimo dobrodelni koncert z lokalnimi glasbeniki. Seveda se je strinjala, povabilu pa so se prijazno odzvali tudi ostali glasbeniki iz Novega mesta in okolice. Pa tudi drugi umetniki, ustvarjalci in vsi, ki so prispevali za srečelov, ki ga tudi prirejamo. Veliko src premoremo v Novem mestu, sva sklenili z Vesno. Namen koncerta je, da z denarjem, ki ga bomo zbrali na koncertu, vsaj malo olajšamo delovanje društva, seveda pa se je problematike potrebno lotiti v osnovi – s kastracijami, sterilizacijami, odgovornim ravnanjem lastnikov, najditeljev. Zato je koncert tudi izobraževalne narave.

Kaj konkretno pa se bo dogajalo v petek v novomeški Situli?

Vesna: Imeli bomo koncert z novomeškimi glasbeniki in dobrodelni srečelov. Glasbeniki, ki jih bomo gostili, so: Tretji kanu, Bort Ross, Cveto Šali, Marijan Novina, Gregor Štrasbergar, Špela Cesar, Deadly Smile in Jernej Zoran. Seveda bo sledilo druženje in tudi pogostitev, saj se je odzvalo tudi nekaj lokalnih pekarnic, slaščičarn in gospodinj, ki bodo pripravili pogostitev. Prav vsak lahko prispeva po svoje, to je tudi namen in sporočilo za vse, ki nam želijo pomagati.

Roni, eden izmed rešenčkov in Vesnina kontrola, kako napreduje

Poudarjata, da je ključnega pomena osveščanje o problematiki živali. Kje vidita največji problem?

Vesna: Največji problem je veliko število zavrženih mačk, ker ljudje svojih živali ne kastrirajo in ne sterilizirajo. Mačke se hitro namnožijo, poveča se možnost prenosa bolezni, zajedavcev, kvaliteta življenja teh živali se bistveno zmanjša. Poleg tega ljudje ne ukrepajo, ko se pri njih pojavi ena zavržena mačka, ampak začnejo razmišljati o tem kot problemu šele takrat, ko iz te ene mačke nastane 10 mačk.

Anja: Pomembno je tudi, da vemo, na koga se lahko obrnemo, če najdemo zapuščeno žival in kako ob tem ukrepamo. Če se k vam zateče mačka in se odločite, da ji boste pomagali ni dovolj le, da jo hranite. Seveda je lepo, da ji nudite hrano, potrebuje pa tudi veterinarsko oskrbo, zavetje. Mačko je treba kastrirati. Če zaradi finančnih ali pa drugih razlogov tega ne zmorete, lahko vedno kontaktirate pristojne službe – zavetišče za živali ali pa v našem primeru tudi društvo, kjer vam bodo lahko pomagali z oskrbo, ali pa zapuščeni živali našli »za vedno dom«. V društvu razumejo stiske ljudi, ki si živali ne morejo privoščiti, tudi če si to želijo. Verjamem, da bi skupaj našli rešitev.

Bi za konec še kaj dodali?

Anja in Vesna: Radi bi poudarili, da žival ni kos pohištva, nov čevelj ali obleka. Ni primerno darilo v prazničnem času, če nismo prepričani, da bo obdarovani lahko prevzel polno odgovornost za tega kužka ali muco. Ne odločajmo se za posvojitev ali nakup brez zavedanja, da bo to naš družinski član, ki potrebuje naš čas, našo ljubezen in pozornost. Ravno tako naj se ne kupuje čistokrvnih pasem brez rodovnika, samo zaradi izgleda, ampak se je treba prej pozanimati o lastnostih določene živali, da ne boste potem čez 14 dni želeli žival oddati naprej. In pa seveda kastrirajte in sterilizirajte svoje živali. Mačk in psov je preveč, dobrih skrbnikov pa premalo. Pa seveda, lepo vabljeni na dobrodelni koncert v Novo mesto!

Pogovor: Rok Planovšek, ki zdravi s pijavkami

Rok Planovšek je priznan veterinar, ki je po šolanju na ljubljanski Veterinarski fakulteti opravil specializacijo iz veterinarske homeopatije po standardih IAVH, pred tremi leti pa je v Nemčiji opravil šolanje in, kot prvi in zaenkrat tudi edini veterinar pri nas, pridobil še certifikat za delo s pijavkami (hirudoterapija). Ta stara terapija predvsem v zahodni Evropi doživlja renesanso in postaja sestavni del vsakdanje veterinarske prakse.

V slovenskem prostoru ste znani predvsem kot veterinar, homeopat in odličen zobozdravnik konjev. Kaj vas je prineslo v vode terapije s pomočjo pijavk?

Z zdravljenjem s pijavkami ali strokovno s hirudoterapijo, sem se prvič srečal pred petimi leti na mednarodnem veterinarskem homeopatskem kongresu v Nemčiji, kjer je bilo o hirudoterapiji predavanje in tam sem si o tej terapiji kupil knjigo. V knjigi je opisan primer zdravljenja fistule zatilne burse pri konju; takšen primer pa sem ravno takrat zdravil. Lastnikom sem hirudoterapijo predstavil in predlagal in konja smo uspešno pozdravili. Tako se je začelo. Nato sem pred tremi leti v Nemčiji opravil šolanje in pridobil certifikat za delo s pijavkami.

Kaj je bistvo te terapije; kaj delajo pijavke v telesu psa?

Med samim aktom sesanja v obolelo področje pijavka vbrizgava zdravilne substance iz svojih prebavnih žlez, te pa delujejo protirevmatično, protibolečinsko, raztapljajo zlepljena tkiva in signifikantno zmanjšajo venozno in limfno stazo. Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.


»Če povem to bolj praktično – obolelo področje pijavka presesa, odstrani stare vnetne produkte in doda svoj koktajl zdravilnih substanc, področje se omehča, obnovi se krvožilje.«


Kakšne težave rešuje terapija s pijavkami?

V največji meri se tako v humani medicini kot v veterini pijavke uporablja za ortopedske težave. Pri vseh vrstah artritisov, artroz, komolčnih in kolčnih displazijah, pri težavah s hrbtenico, diskopatijah, pri zvinih, nategih, vnetjih tetiv, pri slabo celečih se ranah, pri vnetjih vseh vrst, abscesih, motnjah v koordinaciji, pri hematomih … Pijavke so se zelo izkazale pri zelo vnetih, gnojnih, starih ranah, pri septičnih artritisih, pri starih flegmonah, bursitisih – pri vseh teh težavah sem uporabljal antibiotike minimalno ali pa tudi nič.

Pijavke na delu pri vnetju blazinic.

Obstajajo pri uporabi pijavk v veterinarske namene kakšne posebne omejitve?

Ne uporabljamo jih v primerih tumorjev, slabokrvnosti, shiranosti in pri zastrupitvah z rodenticidi.

Kako pa poteka sama terapija?

Terapija poteka tako, da na obolelo mesto, naj bo to sklep, del hrbtenice, vneta rana namestimo eno ali več pijavk, ki se tam prisesajo, oz. zagrizejo in sesajo kri približno 20 minut do ene ure. Ko se do sitega napijejo, odpadejo, na mestu sesanja pa še izteka kri nekaj ur, saj pijavka vbrizga v ranico antikoagulant. Terapijo je treba ponavljati glede na obsežnost in starost bolezenskega procesa. Navadno že ena terapija privede do izrazitega izboljšanja, glavni učinek pa pride vedno nekako z deset do štirinajst-dnevnim zamikom. Največ se dela do tri terapije. Če ni očitnega izboljšanja, je za težavo potreben drug pristop.


»Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo.«


Kakšni so po vaših izkušnjah konkretni rezultati – kdaj so vidni?

V večini primerov so rezultati zdravljenja več kot dobri. Hirudoterapija izredno pospeši celjenje ran, zmanjšajo se edem, hematom, gnojenje. Vsak lastnik psa je že verjetno kdaj doživel medpasje napade. Ugrizne rane so zelo boleče in se slabo celijo. Imam izkušnjo, ko pes po ugrizu ni stopil na nogo, rane so bile takoj zagnojene, en dan po hirudoterapiji pa je pes skoraj normalno hodil in rane so se krasno zacelile. Tudi pri ortopedskih težavah je vedno prisotno izboljšanje. Če je pes prej šepal ali kazal bolečine v hrbtnem delu, je po terapiji vedno bolje gibljiv, bolečina je manjša ali celo izgine. Pri akutnem zvinu, distorziji, je učinek hiter, sanacija poškodbe je hitra, pri kroničnem artritisu ali celo artrozi pa govorimo o izboljšanju, težko o popolni sanaciji. Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla. Ali pa še en mačji primer: pri septičnem artritisu karpalnega sklepa pri mačku antibiotiki po petih dneh niso naredili kaj prida, tri dni po terapiji s pijavkami pa je maček normalno stopil.

Hirudoterapija vnetih ugriznih ran.

 

Je za psa terapija stresna? Ali boli in ima stranske učinke?

Na začetku psa pijavke nekoliko motijo. Ko se zagrizejo skozi kožo, narahlo zbadajo in si jih hoče odstraniti, po nekaj minutah pa jih pes ne čuti več. Zanimivo je, da se med terapijo živali dokaj pomirijo. Najbolj stresno za nekatere pse je to, da morajo tiste pol ure biti pri miru. Stranski učinek, ki je pravzaprav sestavni del terapije, je nekajurna krvavitev, pri ljudeh so znane alergične reakcije na beljakovine iz pijavkine sline, vendar pri živalih niso opisane. Najbolj nevarno bi bilo predoziranje; pes bi lahko zaradi preveč pijavk izkrvavel, vendar se to ne dogaja.


»Imel sem primer starejše bernske planšarke s kroničnim artritisom kolenskega sklepa, ki ni mogla več po stopnicah ali po mostičku iz avta, po terapiji pa je vse to zopet zmogla.«


So ljudje odprti do tovrstnega načina zdravljenja svojih psov?

Ljudje so ta način zdravljenja dobro sprejeli, marsikdaj sem bil presenečen nad odprtostjo in radovednostjo lastnikov. Gre za metodo, ki je v našem okolju že skoraj zamrla, čeprav se ve, da je nekoč obstajala. Vizualno je zanimiva in atraktivna, ko pa lastniku razložim princip terapije in ko je viden rezultat, ga pa še toliko bolj pritegne. Velika večina jih terapijo sprejme, kar nekaj pa je še takšnih, ki ne verjamejo, da je lahko uspešna ali še boljša od drugih, klasičnih, že uveljavljenih terapij, predvsem na področju ortopedije.

Hirudoterapija artroze komolčnega sklepa

Vi ste tudi homeopat, vam osebno so naravne metode zdravljenja blizu. Kaj pa ostala veterinarska stroka pri nas – priznava hirudoterapijo?

Veterinarska zbornica je homeopatijo priznala takoj, ko smo posamezni veterinarji opravili izobraževanje in izpit po mednarodnih normah mednarodne veterinarske homeopatske zveze (IAVH). Sicer so bile težave, a neka metoda zdravljenja, ki je priznana skoraj v vseh drugih državah sveta, najde svojo uveljavitev tudi še med tako gorečimi nasprotniki. Menim, da bo podobno tudi s hirudoterapijo – ta je tudi bolj otipljiva, več se da fizično in kemično dokazati, na čemer šolska medicina večinoma temelji.

Urška Krivec

Nina in Avša, terapevtski par

Z Nino Mitrič in Avšo se srečamo v zelenem okolju parka na Kodeljevem. Avša že s prvim stikom pokaže, da ima rada ljudi, deluje umirjeno in prijazno. Prav tako Nina – terapevtski par namreč potrebuje dve trdni osebnosti. Poslanstvo opravljata že več kot deset let, Nina pa je tudi strokovna vodja Zavoda PET – zavod za posredovanje s pomočjo psov.

Našli sta se leta 2007 v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana. Kako se začne vajina zgodba?

Res je. Leta 2007 sem bila v zavetišču Ljubljana na Gmajnicah oskrbnica. Tam sem nekega dne zagledala Avšo in takoj se mi je zdela posebna. V karanteni, kjer so običajno psi pod stresom, ni bila nič plašna, nasprotno – bila je razigrana, vesela, da ima posteljo in odejico. Takoj mi je prirasla k srcu in kmalu sva postali nerazdružljivi. Vedno sem sicer govorila, da bom vzela starega ali poškodovanega psa, ki ga nihče drug ne mara. A sem sčasoma ugotovila, da četudi vzamem iz zavetišča enega takšnega, bo za njim vedno prišel naslednji. Želela sem si spremeniti miselnost ljudi, izobraževati, da do zapuščenih živali ne bi več prihajalo. In za to sem potrebovala mladega psa.


Z Avšo sedaj opravljava to poslanstvo že več kot deset let.


Na področju posredovanja s pomočjo psov ste orali ledino; sta eden prvih terapevtskih parov pri nas. Kakšni so bili začetki?

Če smo bile včasih ‘ene zmešane babe, ki hodimo s psi po bolnišnicah’, smo danes terapevtski pari zelo dobrodošli. Glede samega dela smo takrat, ko smo te stvari gledali samo po televiziji, res orali ledino, postavljali smo pravila in standarde in se sproti učili – na slabih in na dobrih izkušnjah. Ko je kinologinja prepoznala Avšo kot zelo primerno za delo terapevtskega psa, sva kar takoj začeli delati. Avša je bila še mlad pes, čemur danes nasprotujemo. To je tako, kot da bi otroka poslal na fakulteto.


Pes mora biti dozorel in stabilen; pri nas lahko začne pripravništvo opravljati pri enem letu. Da dobi licenco, pa mora biti star najmanj dve leti.


V nasprotnem primeru se lahko psu povzroči travme, saj se pri delu srečuješ z najrazličnejšimi situacijami. Ko greš na primer skozi dom za starejše, lahko prileti tudi kakšna plastenka ali copata in pes mora biti dovolj stabilen, da ga to ne spravi s tira in da takšne situacije prenese umirjeno.

Kakšen pes je primeren za terapevtsko delo?

V prvi vrsti tak, ki išče stik z ljudmi. Tak, ki se rad boža in crklja, ki ima rad dotike. Avša obožuje ljudi, sploh otroke. Pes mora biti stabilen, toleranten, potrpežljiv in pomembno je, da se razume z drugimi živalmi. Vse to se preverja na testiranjih, skozi katera gredo potencialni terapevtski pari. Testiranje opravlja kinologinja s svojimi pomočniki za različne situacije, na primer, kako se pes obnaša ob otroku, ob starostniku, ob hojici, stojici, berglah. Pa kako se odzove v določenih zrežiranih situacijah, ko denimo bergla pade na tla … Pozorni smo tudi na odnos vodnik-pes, v smislu, kako vodnik svojemu psu pomaga skozi stresno situacijo, v kateri se na teh testiranjih znajde.

Kaj pa druga polovica terapevtskega para; kakšen mora biti vodnik?

Vodnik mora imeti dobro razvit socialni čut. Tudi z vodniki opravimo razgovor. Vedno poudarimo, da gre za prostovoljstvo, ampak z dolžnostmi. Termini so dogovorjeni in četudi je delo prostovoljno, se je treba držati delovnega urnika. To je služba poleg službe. Mnogi mislijo, da gre pri tem delu samo za crkljanje. V resnici delo obsega ogromno priprave. Pred uro pripravim program, kaj bomo počeli in pripravim Avšo na posredovanje.


Po uri pa je treba psa (in sebe) znati sprostiti, saj gremo velikokrat skozi zelo težke zgodbe.


Izvajate različne programe. Kaj vse spada v vaše delo?

Izvajamo terapijo s pomočjo psa, aktivnost s pomočjo psa, izobraževanje s pomočjo psa, licenčni R.E.A.D. program, ki smo ga poimenovali ‘Berem za Pet’ in še en program ‘Poslušam za Pet’. Pri terapiji je vedno prisotna strokovna oseba, ki uporablja psa za dosego ciljev, ki si jih je zastavil. To je lahko učitelj, delovni terapevt, fizioterapevt, psihiater in se izvaja kontinuirano. Konkreten primer je delo na Soči, kjer na različnih oddelkih delovne terapevtke uporabijo psa za izvedbo različnih vaj. Pri tem programu je zelo pomembno, da strokovna oseba osmisli srečanje in beleži rezultate, vodnik pa le vodi psa. Na drugi strani gre pri aktivnostih za spontane obiske, kjer ni zraven strokovne osebe. To je na primer delo na Pediatrični kliniki, kjer otroci psa češejo, se z njim igrajo. Gre za to, da tem otrokom prinesemo nekaj zunanjega sveta, da vsaj za ta čas pozabijo, da so v bolnišnici, da jih razveselimo. Pri programu ‘R.E.A.D’ pa gre za to, da otroci berejo kužku – lahko gre za enkratne dogodke v knjižnici kot aktivnost ali pa v šoli, kjer strokovna oseba izbere otroke in se izvaja terapija s pomočjo psa celo šolsko leto.

Kje delata vidve z Avšo?

Že vsa ta leta obiskujeva otroke na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike, pa po različnih šolah in vrtcih. Najraje delava z otroki. Avša bo sicer letos dopolnila 12 let in počasi bo nehala delati, mislim, da si zasluži upokojitev.

Kako vaše delo sprejemajo in priznavajo strokovnjaki?

Na Pediatrični kliniki so nas od prvega dne zelo lepo sprejeli. Včasih nas kar sami pokličejo za pomoč pri kakšnem primeru. En fantek na primer ni in ni hotel iti na dializo, pa so nas prišle sestre (midve z Avšo sva bili na drugem oddelku) prositi, če bi še mi poskusili. In se je fantek dejansko pomiril. Priznavajo nas fizioterapevti in delovni terapevti, ker si s psom lahko zelo pomagajo pri delu. Pes ne more neke bolezni ozdraviti, lahko pa pripomore k okrevanju. Kuža je velik motivator, to je bistvo terapevtskih psov. Tudi učitelji priznavajo, koliko lahko pes pomaga pri učenju, da na koncu učenec kar pozabi, da se uči in računa. S psom je vse lažje.

Praviš, da se je nabralo mnogo lepih zgodb. Katera ti je najbolj ostala v spominu?

Trenutkov, ki ti vzamejo sapo, je veliko. Ne bom govorila o čudežih, saj terapevtski psi ne delajo čudežev in niso zdravniki. Vsekakor pa pomagajo. Ne bom pozabila enajstletnega fantka s Pediatrične klinike, ki so mu psihosomatsko odpovedale noge. Tako ga je bilo strah, da bo v šoli vprašan neki predmet, da enostavno ni čutil nog. Prišel je na invalidskem vozičku in se z Avšo celo uro igral. Ko sem na koncu rekla, da morava iti, in če naju bo pospremil, je vstal z vozička in shodil. Oče, babica in sestre, ki so bili zraven, so začeli jokati. Avša ga je tako zamotila in sprostila, da je pozabil na svoje težave.


Spomnim se tudi deklice po kapi, ki je imela prizadeto celo levo stran telesa. Ko sem ji vprašala, ali bo počesala Avšo, je po krtači segla z levo roko.


Druga punčka je imela nekajurni epileptični napad, bila je tako izmučena, da je samo ležala pri mamici v naročju. Oddelčna učiteljica me je prosila, če se z Avšo lahko oglasiva še v sobi pri tej punčki. V nekaj minutah, ko je bila v stiku s psom, se je deklica popolnoma sprostila, božala Avšo in čebljala.

Kakšne pa imata izkušnje iz posredovanja v šolah in vrtcih?

Odziv se zelo lepo vidi pri hiperaktivnih otrocih. Učiteljice so velikokrat presenečene, ko prvič vidijo kakšnega otroka, da je deset minut pri miru. Psu res uspe otroke pomiriti, ko denimo poslušajo njegov srček, ga božajo in se učijo pravilnega pristopa. Rezultati posredovanja s pomočjo psov se vidijo tudi pri otrocih z dodatno strokovno pomočjo, kjer učitelj preko psa pripravi različne vaje. Še ena lepa zgodba je z osnovne šole, kjer smo imeli deklico, ki je bila tako čustveno zaprta, da tudi svoje mame ni objela, nič ni govorila, zelo slabo je brala. Z Avšo sva imeli s to deklico celo leto socialne veščine in deklica je postala drug otrok.


Nekega dne je rekla, da bo kar ona brala in je začela izgovarjati sičnike in šumnike, ki jih prej ni.


Začela je kazati čustva, objemati Avšo. S profesorico sva se samo spogledali, ona je imela solzne oči. Tudi programi, kjer otrok bere kužku, so zelo uspešni. Pes je res idealni slušatelj. Imela sem deklico iz Albanije in dečka iz Bosne. Že tako jima je šla slovenščina težko, kaj šele branje. Izbrana sta bila za ta program, celo leto smo skupaj brali – jaz, Avša in otrok – učiteljica pa je beležila napredek. Ustvarili smo intimno vzdušje, sedeli na odeji in otrok je bral kužku. Napredek je bil neverjeten. Mama deklice je rekla, da ni mogla verjeti, ko je deklica sredi risanke vzela knjigo in šla v sobo brat, da bo Avši lahko lepše prebrala zgodbo.

Veliko lepih zgodb, pa tudi težkih situacij. Kako ti vse to filtriraš, da te čustveno ne izčrpa?

Včasih je tudi meni težko. Trudim se, da na otroke v bolnišnici ne gledam kot bolne otroke. Se zgodijo tudi žalostne stvari, da kakšen otrok umre. Meni največ pomeni, da se z ljudmi z zavoda veliko pogovarjamo, o stvareh, ki so se nam zgodile, ki so nas prizadele. Po uri na Pediatrični kliniki gremo vedno skupaj na kavico, da se sprostimo in družimo – vodniki in tudi psi. Avša sicer rada opravlja to delo, obožuje druženje z otroki. Se pa seveda lahko zgodijo nepredvidljive, stresne situacije. Takrat je naloga vodnika, da prepozna umiritvene signale psa in ga postavi v ozadje, preusmeri pozornost, ali celo prekine posredovanje.

Kaj te motivira, da vztrajaš?

Ne bom klišejska in ne bom rekla, da vztrajam zaradi nasmehov otrok. Pa vendarle vztrajam tudi zato! Pa zaradi ljudi v zavodu, kjer smo drug drugemu opora, se bodrimo, podpiramo, imamo isto mišljenje. Marsikdaj sem že pomislila, da bi odnehala, pa ne odneham prav zaradi teh ljudi. In zaradi dejstva, da ima nekdo nekaj od tega, ker smo mi takšni, kot smo. Največ pa mi pomeni, da lahko vsaj delček tega, kar Avša nudi meni, delim z drugimi.