Natalija Verboten: »Ko smo prinesli Dona domov, je bila to ljubezen na prvi pogled«

Natalijo Verboten in njeno družino je pred štirimi meseci razveselil in jim življenje popestril beagle Don.

Kužek je zapolnil praznino, ki je nastala ob slovesu višavskega terierja Rockyja. Poleg Dona jim danes doma dela družbo še mačka Biba – oba sta njihova družinska člana. Natalija si življenja brez živali ne zna več predstavljati.

Natalija, vas psi spremljajo že od nekdaj?

Seveda, s starši smo mojih prvih nekaj let živeli na kmetiji pri moji babici in dedku. To so bila prelepa leta, preživeta v naravi, v vsakodnevnem stiku s številnimi živalmi in tu sem vzljubila tako naravo kot živali nasploh.

Kdo je bil vaš prvi kuža?

V osnovni šoli smo imeli kodra Ara.

Kdo pa vam dela družbo danes?

Že štiri mesece je pri nas spet veselje v hiši, saj imamo novega družinskega člana – pol leta starega beagla Dona. Ko nam je v začetku februarja po dolgotrajni bolezni poginil skoraj 13-letni višavski terier Rocky, je ostala praznina tako v naši hiši kot tudi v naših srcih. Nikoli ga ne bomo pozabili in tudi on je imel lepo življenje pri nas. Ampak – tako je v življenju, vse ima svoj konec. Ker smo navajeni, da našo hišo polni tudi pasji lajež, smo si želeli novega psa. Kar nekaj časa smo raziskovali, katera pasma bi bila glede na značaj, potrebe in način našega življenja primerna za nas – potem nam je družinski prijatelj Kristijan omenil beagle in ugotovili smo, da bi bil po vsej verjetnosti super izbira za našo družino. Beagle je srednje velik živahen pes, ki mu nikoli ne zmanjka ‘baterij’. Je zabaven, vesel in zelo družaben. Čeprav je krdelni pes, je zaradi prijetnega značaja zelo prijeten družabnik na fotelju. Primeren lastnik zanj je vsak, ki ima rad sprehode v naravi. Je stabilen, prijazen in neagresiven pes. Rad se igra z otroki, do katerih je zelo pazljiv in pokroviteljski. Tudi z drugimi psi se običajno dobro razume in igra, nikoli ne sili v pretep. Tudi naš Don je točno takšen, kot je opisano zgoraj. Je zelo prijazen, zabaven, aktiven, družinski pes, ki obožuje moja sinova. Je pa tudi precej navihan in svojeglav, zdaj tudi nenehno nekaj grize in žveči, tako da imamo z njim ogromno dela. Zelo smo bili presenečeni, ker se je v trenutku, ko smo ga prinesli domov, privadil na naš dom. To je bila obojestranska ljubezen na prvi pogled; pri naši hiši je toliko dogajanja, da ni jokal niti prvo noč. Seveda smo z vzgojnimi prijemi – primernimi za to starost – začeli že takoj. V kratkem z njim začnemo obiskovati tudi pasjo šolo. Le privajanje na našo mačko Bibo je trajalo kar nekaj časa, saj sta se sprejemala le po malih korakih.

Kaj vam in vaši družini pomeni družba psov, živali?

Mačka in pes sta naša družinska člana.

Kako se vaša sinova razumeta z Donom?

Don in sinova, ki sta stara 5 in 9 let, se obožujejo. Seveda pa ju skozi način našega življenja učiva tudi njunih obveznosti v povezavi s hišnimi ljubljenčki – od hranjenja, nege, sprehodov, vzgoje, šolanja … Tako vidita, da je žival veliko veselje, ki s sabo prinese tudi veliko odgovornost in skrb.

Kaj vse počnete skupaj?

Mi vse počnemo skupaj. Ravno pretekli konec tedna smo bili na dvodnevnem izletu na Kopah, kar je bil svojevrsten izziv, ker se z Donom pravzaprav še vedno spoznavamo. Ko sem že mislila, da nekaj vem o psih, zdaj vidim, da se moram spet veliko naučiti, saj se beagle značajsko precej razlikuje od terierja. Komaj čakam, da začneva obiskovati pasjo šolo, saj moram veliko znanja o vzgoji obnoviti in se marsičesa spet naučiti. Tako bom to prenesla na Dona in seveda ostale družinske člane, da bo naše sobivanje z Donom čim bolj kakovostno za vse.

Mu kdaj tudi kaj zapojete?

Moje petje doma Dona sploh ne gane, niti ni navdušen, niti mu ne gre na živce (smeh).

Veliko pasjih skrbnikov pravi, da je pes najboljši prijatelj, pa tudi učitelj. Bi se strinjali? Česa vas je naučil vaš kuža?

Doslednosti, discipline, izražanja – komuniciranja z govorico telesa in tonom glasu. Se mi zdi, da je pes naše ogledalo – če smo samozavestni, je takšen naš pes, če smo zmedeni, pa se seveda to takoj vidi tudi pri njem.

Je kakšen spomin nanj ali na katerega drugega psa v vašem življenju prav poseben?

Imela sem kar nekaj hišnih ljubljenčkov in čisto vsak ima še vedno svoj prostor v mojem srcu; pravzaprav ga bodo imeli vedno. Na vsakega me vežejo določeni spomini, saj so si bili tako mačke kot kužki med sabo značajsko zelo različni. Z vsakim sem doživela svojevrstne dogodivščine in vsak je pustil svoj pečat v mojem življenju.

Pes napolni dom z energijo. Si še predstavljate življenje brez hišnega ljubljenčka?

Ne, mi si ga ne znamo.

 

Ovčarski psi in njihovo delo z ovcami: ”Drug drugega znajo odlično prebrati”.

Ovčarski psi lahko učinkovito pomagajo svojim lastnikom pri usmerjanju in premeščanju drobnice ter pri zganjanju črede živali.

Neža Bric iz Goriških brd, sicer univerzitetna diplomirana inženirka zootehnike, je nad ovčarskimi psi in njihovim delom z ovcami že dolgo navdušena: za zganjanje ovc oziroma pašo z ovčarskimi psi se je začela zanimati že med študijem, saj so imeli takrat doma trop 50 ovc.

»Ko sem v sosednji Italiji spoznala trenerko border collijev in videla, kako ti psi obvladajo ovce s svojimi sposobnostmi, sem se odločila, da bom tudi sama imela takšnega sodelavca,« se spominja.

K hiši je tako najprej prišel border collie Fly, ki se mu je čez nekaj let pridružil še Shake. Družina Bric ima danes doma že dva tropa ovc po 60 glav, ki so zaradi milega podnebja vse leto na paši, Neža pa je v tem času ustanovila tudi Šolo psov za zganjanje ovc, kjer nudi inštrukcije pasjim lastnikom, ki jih tovrstno delo s svojimi štirinožci zanima oziroma veseli. V pogovoru nam je o zganjanju ovc povedala še marsikaj zanimivega, tudi kako poteka komunikacija na štiri oči med psom in ovcami.

Živali imate radi že od nekdaj, za zganjanje ovc oziroma pašo z ovčarskimi psi pa ste se začeli zanimati med študijem zootehnike in to tematiko vključili celo v svoje diplomsko delo. Predvidevam, da smo o obvladovanju ovc s pomočjo ovčarskih psov takrat vedeli bistveno manj kot danes…

Točno tako. V četrtem letniku zootehnike sem dobila psa Flyja, ki ima zdaj že dvanajst let, in za katerega smo se doma odločili, ker smo imeli ovce in bili vedno pred izzivom, ko jih je bilo treba na pašniku uloviti, saj hleva nismo imeli. Brez Flyja se vse skupaj sploh ne bi začelo. Preko njega sem začela spoznavati zanimivi svet sheepdoga ali zganjanja ovc. S Flyjem sva dobri dve leti hodila na treninge v bližnjo Italijo, saj se pri nas praktično takrat še ni nihče resno ukvarjal s treniranjem ovčarskih psov. Takrat sva oba redno hodila na treninge enkrat do dvakrat na teden. Ni bilo enostavno, čeprav sem imela ovce doma in vedela, kako se obnašajo in premikajo. Ko je Fly krožil okrog njih, se mi je namreč vse skupaj zdelo zelo kaotično. Toda s treningi sva vztrajala in ko je bil star tri leta, sem si počasi začela dovolj zaupati, da sem poskušala prestavljati ovce tudi doma. Še vedno sem se sicer spraševala, kaj se bo zgodilo, če bo Fly ovce razgnal po pašniku in bodo zbežale… Prav tako kot tudi, ali jih bo znal uloviti in mi jih pripeljati nazaj ali pa se bo skupaj z ovcami izgubil med vinogradi. Takrat tudi nisem imela pašnika, ki bi bil primerno ograjen za treniranje, saj sem imela samo premične elektromreže, v katerih so se ovce pasle. Če jih pes preveč preganja, lahko takšno mrežo brez težav podrejo in zbežijo. Izzivov je bilo torej veliko več kot zdaj. Tudi moje znanje o pravilnem pristopu do psa je bilo bistveno manjše kot danes. Še zdaj se z vsakim novim psom lahko kaj naučim, saj je treba k vsakemu psu pristopiti drugače. Prav vsak pes ima namreč svoj karakter.

Ker imate doma ovce, ste pridobljeno znanje lahko dnevno testirali. Koliko vaj in treningom je bilo potrebnih, da ste bili s končnim rezultatom zadovoljni?

Vaj in treningov, ki sem jih naredila z obema psoma – pred šestimi leti sem se namreč odločila še za enega psa, Shakea – se ne da prešteti. Mislim, da jih je bilo nešteto. Najprej treningi v Italji s Flyjem, potem še lastni treningi doma. Fly mi je tako ali drugače pri ovcah pomagal skoraj vsak dan. Ko je dopolnil šest let, sem se odločila vzeti še psa Shakea, s katerem sem naredila verjetno desetkrat toliko treningov kot s Flyjem. Ker je Shake popolnoma delovna linija border collijev in enostavno nisem bila pripravljena, da dobim ferrarija med borderji, sem morala vanj vložiti še več časa. Vsaka dva meseca sem bila z njim na seminarju z izkušenimi trenerji iz Italije, Nizozemske, Velike Britanije in Avstrije. Po vsakem seminarju sem v praksi udejanjala to, kar sem se naučila. Pa vendar se mi je vsakič zdelo, da potrebujem še več novega znanja, saj rezultati na treningu niso bili takšni, kot bi si jih želela. Shake je začel delati z glavo šele pri štirih letih, do takrat pa sem imela z njim treninge skoraj vsak dan. Ali pa tudi dvakrat dnevno.

Kje in kako poiskati dobrega ovčarskega psa? Lahko vsak predstavnik ovčarskih pasem postane dober ovčarski pes ali imajo nekateri psi vseeno boljši ‘pašniški nagon’, če lahko temu tako rečemo? Ali sami že takoj vidite, kateri pes bo postal dober ovčarski pes in kateri ne?

Zdaj imamo tudi že v Sloveniji nekaj dobrih vzrediteljev ovčarskih psov, od katerih je vredno vzeti psa. Najboljše je vprašati nekoga, ki je psa pasme, ki jo želimo, že vzel od uradnega vzreditelja. Vsekakor moramo najprej vedeti, za kaj psa rabimo: ali želimo, da nam dela družbo, ali bi radi z njim delali kakšno kinološko disciplino oziroma ali ga potrebujemo z delo. Na podlagi odgovora na ta vprašanja se potem velja obrniti na nekoga, ki psa že uporablja v takšen namen. Na spletu lahko ogromno preberemo o značilnostih posamezne pasme ovčarskih psov in se tako temeljito pozanimamo, preden si določeno pasmo omislimo. To je dobro zaradi tega, da potem nimamo vedenjskih težav s psi in se ne sprašujemo, zakaj je do njih prišlo. Načeloma lahko sicer vsak predstavnik ovčarskih psov, ki ima pašni nagon, dela z živalmi. Seveda pa med temi ločimo pse, pri katerih že takoj vidimo, da se postavijo na pravo mesto, da nam pripeljejo živali, da se postavijo v »pašni položaj«, da takoj uporabljajo glavo in razmišljajo, kaj morajo narediti in kam se postaviti, ter se ne samo igrajo. Vsekakor je treba med vsemi ovčarskimi pasmami psov izpostaviti border collije, ki so zagotovo nekaj posebnega pri delu z ovcami. Ko vidim na delu pravega delovnega border collija, je to nekaj najlepšega na svetu. Njegova eleganca, zbranost in pogled, ko premika ovce, so kot ples. Njegovo premikanje je dovršeno do popolnosti.

 

Mogoče bi morali na tej točki povedati še nekaj o razlikah med ovčarskimi in pastirskimi pasmami.

Pogosto vidim, da ljudje mešajo, kaj so to ovčarski in kaj pastirski psi ter ovčarske in pastirske pse enačijo. Treba je vedeti, da so ovčarski psi narejeni za to, da nam živali pripeljejo, pomagajo pri premikanju iz pašnika na pašnik, lovljenju določene živali. Skratka, obnašajo se kot plenilci in tako jih tudi ovce in ostale živali vidijo. Ti psi so stalno z lastnikom in pridejo v stik z živalmi le takrat, ko to potrebujemo. So manjše ali srednje rasti, hitri in izjemno poslušni. Pastirski psi pa so del tropa ali črede in varujejo domače živali s svojim lastnim življenjem. Te pasme psov živijo z ovcami, so del tropa, ovce pa jih sprejemajo kot njim enakovredne člane. Pastirski psi so stalno prisotni v tropu ovc in ga nikoli ne zapustijo. So veliki, saj so selekcionirani za boj proti zverem, in izjemno samostojni.

In katere ovčarske pasme psov veljajo kot najbolj primerne za zganjanje ovc?

Najprimernejša pasma ovčarskih psov za zganjanje ovc so zagotovo border colliji, saj jih v ta namen uporabljajo že stoletja. So izjemno hitro učljivi, hitri in enostavno rojeni za premikanje ovc. Primerljivi z border colliji so kelpiji, vendar jih je pri nas malo, sploh takšnih, ki bi izhajali iz delovnih linij. Avstralskih ovčarji in govedarji pa so primernejši za premikanje goveda. Seveda lahko za zganjanje ovc uporabljamo tudi vse ostale ovčarske pasme, odvisno pač od tega, kaj potrebujemo od psa.

Kako pa poteka komunikacija na štiri oči med psi in ovcami? Kaj je v tej komunikaciji ključnega pomena? Ali morajo tudi živali v tej komunikaciji zgraditi nekakšen sistem zaupanja, da je njihova interakcija uspešna?

Ovce se odzovejo na psa, glede na to, kje se pes nahaja in kolikšen »pritisk« izvaja na ovce. Ovce lahko takoj, ko pride pes bliže, ugotovijo, kako močan je karakterno in se potem temu primerno vedejo. Če vidijo, da je pes šibkejšega karakterja, se mu začnejo postavljati in se nočejo več premikati, saj ugotovijo, da se jih pes boji. Odlično znajo prebrati pse in tudi psi ovce. Če je pes karakterno močan in se ovc ne ustraši kljub temu, da tolčejo ob tla z nogami, se bodo ovce obrnile stran od psa in se ne bodo ustavljale, saj vedo, da bo pes hodil naprej proti njim. V tem primeru se ovce psa bojijo, saj v njem vidijo plenilca, in se zato premikajo.

V Sloveniji ste bili med prvimi, ki so imeli pašnik, namenjen izobraževanju ovčarskih psov. Koliko takšnih pašnikov imamo danes? Se zanimanje za tovrstno izobraževanje povečuje? Kako poteka izobraževanje v vaši šoli za zganjanje ovc in koliko tečajnikov jo je doslej že uspešno zaključilo?

Danes imamo še vsaj dva takšna pašnika v Sloveniji. Zanimanje za izobraževanje se povečuje, saj lahko pašni nagon s treningi zganjanja ovc spravimo v pravo smer ter tako odpravimo ali preprečimo marsikatero vedenjsko motnjo pri ovčarskih psih. Treningi pri meni so individualni, se pravi, da gre vsak tečajnik posebej k ovcam, potem pa dela lastnik skupaj s psom z ovcami. Včasih organiziram tudi treninge s trenerji iz tujine, da lahko tečajniki pridobijo tudi novo znanje.

Imate v vaši šoli za zganjanje ovc več dela s psi, ki jih izobražujete za zganjanje ovc, ali z njihovimi lastniki, da osvojijo potrebno znanje in veščine?

Na začetku je zagotovo več dela z ljudmi, saj ne vedo, kam bi se obrnili in kaj bi delali, ker se sočasno premikajo tako ovce kot pes in lahko vse skupaj izgleda precej kaotično. Hitreje ko lastnik psa nauči brati premikanja ovc, hitreje napreduje s treningi. Seveda pa mora po drugi strani tudi zelo dobro poznati telesno govorico psa. Takšno energijo, kot jo da psu, takšno energijo bo pes prenesel na ovce.

Kakšni pa so vaši prihodnji načrti na tem področju?

Počasi razmišljam, da bi vzela še enega psa, saj ima Shake že šest let. Preden izučim novega psa, bom porabila vsaj štiri leta. Zdaj že realno ocenjujem vse skupaj in vem, da psa zganjanja ovc ne bom izučila v dveh letih, kot sem mislila za Shakea. Šolo bom imela še vedno in seveda bom vesela vsakega novega lastnika in njegovega psa, ki bosta prišla k meni na trening. Na tekmovanja pa zaenkrat ne mislim hoditi, saj imam dovolj dela z mojima otrokoma, dvema psoma in 120 ovcami. Poleg treningov sem začela še ustvarjati iz ovčje volne igrače za pse Sheepdog Toys in druge dekorativne izdelke Cute & Woolly, saj me ustvarjanje izjemno veseli. Iz volne se da narediti marsikateri čudovit izdelek in tako sem tudi tukaj vpletla moje ovce, saj nekaj volne sama predelam in pobarvam.

Se kdaj vprašate, kako bi izgledal vaš vsakdan brez psov, ovc in vseh ostalih živali, ki jih imate doma na kmetiji?

Ne vem, kako bi izgledal moj vsakdan brez ovc in psov, saj to sedaj počnem že več kot dvanajst let in si enostavno ne predstavljam več življenja brez teh živali na kmetiji. Izjemno uživam, ko grem na pašnik in naredim en mini trening z mojim psom, ter potem v miru opazujem ovce, kako se pasejo. Če vseh živali ne bi imela, verjetno ne bi vedela kam s časom, saj bi ga imela na pretek.

Katja Željan

Maja Ferme: »Če smo mi spoštljivi do psov, so tudi oni do nas«

Modna oblikovalka Maja Ferme je že od malega velika ljubiteljica psov, brez katerih pravi, da ne more živeti. Danes ji družbo delata dve dolgodlaki čivavi.

To sta 11-letni Om in 8-letni Shanti. Še posebej ljub ji je spomin, kako lepo sta kužka sprejela njeno hčer, ko so jo prinesli iz porodnišnice.

Maja, od kdaj že traja vaša vez s pasjimi prijatelji?

V osnovni šoli sem dobila svojega prvega psa Erota, ki nas je prehitro zapustil. In naslednjega kmalu zatem, ki je bil z nami dobrih 18 let. Aris je bil družinski pes in vsak po malem je skrbel zanj. Ko je umrl, nam je bilo vsem izredno težko in rekli smo, da psov ne bomo imeli več. Vendar tako kot vsak pasjeljubec, ko imaš enkrat psa, ne moreš več brez njega. Zato sva se čez čas z možem odločila za prvega skupnega psa, dolgodlako čivavo; samčka, ki sva ga poimenovala Om, kmalu za tem pa še za Shantija.

Danes vam, kot pravite, delata družbo Om in Shanti, dolgodlaki čivavi. Kako ste se odločili za to pasmo?

Glede na najine predhodne izkušnje – oba sva imela namreč v mladosti psa – sva se odločila za pasmo dolgodlaka čivava, ki nama je najbolj ustrezala glede na najin pestri življenjski stil in mnoga potovanja. Čivava je namreč kompaktna, a najmanjša pasma psov na svetu, po teži se gibljejo nekje med 1,5 do 3 kilograme in skoraj povsod jo lahko vzameš s seboj. Obenem je dolgodlaka čivava kljub čudoviti dlaki zelo nezahtevna za nego, prav tako ne potrebuje ogromno gibanja in z njo je enostavno potovati. Ustrezal pa nama je tudi značaj čivav. Načeloma so to zelo samozavestni, dostojanstveni, pogumni in ljubeči psi, ki se zelo navežejo na lastnika in ki se zelo radi crkljajo. Seveda pa je značaj odvisen tudi od vzgoje in legla.

Koliko let štejeta Om in Shanti in kako bi ju opisali?

Om ima 11 let, Shanti pa 8 let. Oba sta čudovita kužka, izredno inteligentna, čuječa, zvesta, pogumna, samozavestna … Lahko bi naštevala še in še. Vsakdo, ki ju spozna, se zaljubi vanju. Om je tudi odličen tekmovalni pes. Ko pride v ring, pravimo, da je vrhunski maneken. Poleg tega, da ima vse predispozicije za vrhunskega psa, tudi uživa v ringu, kar opazijo na koncu tudi sodniki. Z možem nisva profesionalna ‘hendlerja’; če bi vzel Oma v roke kdo od takšnih ljudi, verjamem, da bi bil svetovni prvak. Kljub temu je postal državni prvak v lepoti med čivavami in je morda nekoliko bolj umirjen in dostojanstven pes, medtem ko je Shanti bolj razigran pes, ki rad zganja vragolije in nasmeje vse okoli sebe.

Kaj vam v življenju pomeni pasja družba? Kako vpliva na vas?

Pes te je vedno vesel, ne glede na to, ali si dobre ali slabe volje. Tudi kadar si v stresu, te zna pomiriti. Predvsem pa vpliva na socialne stike, odtrga te od monitorjev in od dela, ne glede na vremenske razmere; hočeš nočeš moraš na sprehod, kar ti zbistri glavo in te napolni z novo energijo. Je pa včasih tudi naporno. Imeti psa je odgovornost. Ko ga dobiš, to zahteva precej časa in dobro vzgojo. Ni vse samo luštno in romantično. Treba je pomisliti tudi na bolezni, obiske veterinarjev, včasih operacije, kam z njimi, ko greš na daljša potovanja itd.

Imate morda kakšen prav posebno ljub spomin na kakšnega kužka v svojem življenju?

Ko smo prvič prinesli našo dojenčico domov, smo jo položili na odejico na tla in jo pokazali Omu in Shantiju. Oba sta jo prevohala in se stisnila poleg nje. Ko smo jo odnesli v njeno zibko, sta se Om in Shanti ulegla poleg zibke in tako ostala poleg nje vso noč. Zdaj, ko je hčerka Paris Noa stara tri leta, ju s ponosom pelje na sprehod, naučila pa se je tudi ravnati z njima. Ve, kje ima kateri svojo mejo. Če smo mi spoštljivi do psov, so tudi oni do nas. Vsak pa potrebuje svoj prostor, ki ga tudi moramo spoštovati.

Potem so Om, Shanti in Paris Noa veliki prijatelji in zavezniki?

Z Omom imata bolj sproščen odnos in ji dovoli več, medtem ko Shanti ne mara pretiranega stiskanja in divjanja okoli sebe in to jasno pokaže, kar Zdaj ve tudi Paris Noa. Mislim, da otroku ne smemo dovoliti vsega, le zato, ker je otrok, in da mora razumeti, da sta tudi psa družinska člana, ki imata svoje potrebe. Le tako lahko razvijejo ljubeč in spoštljiv odnos drug do drugega. Ker smo v bližini vrtca, zelo dobro vidim, koliko prednosti je prineslo odraščanje naše hčerke s psi. Pri treh letih jima sama nasuje hrano in jima da za piti ter ju pelje na sprehod; v najini družbi seveda. Ostalim otrokom in staršem pa nadvse odraslo razlaga o svojih kužkih, jih uči, kako jih je treba najprej spoznati in nato pravilno pobožati, kaj smejo jesti in česa ne … Vesela sem, da se tudi z njima uči odgovornosti, ki je nujna za samostojnost in neodvisnost človeka.

Špela Šimenc

Martin Močnik: »Odkar imam Bibo, sem svoboden«

Martin Močnik in njegov pes vodnik, 11-letna labradorka Biba, sta tisti ‘nori’ par, ki je pred dvema letoma sam brez spremljevalca prehodil slavni El Camino.

Biba (stara dama, kot jo ljubkovalno kliče Martin) je trenutno pri nas tudi najstarejši delovni pes. Tako Martinu kot njegovi štirinožni partnerki še vedno ne zmanjka idej, izzivov in energije.

Martin, vi niste slepi od rojstva. Kakšna je vaša zgodba?

Pred dvanajstimi leti sem oslepel zaradi prepozno odkrite sladkorne bolezni. Ko so jo ugotovili, so bile moje oči že tako uničene, da je bilo vse skupaj nepovratno. V 18 mesecih sem imel 27 operacij in v tem času sem tudi skoraj popolnoma oslepel. Ostala sta mi le 2 % vida; toliko da registriram svetlobo in obrise.

Kdaj po vseh teh dogodkih je v vaše življenje prišla Biba?

Trajalo je kar tri leta, da smo se dogovorili. Psi me sicer že dolgo spremljajo, vedno smo imeli kakšnega štirinožnega družinskega člana, vedno nemške ovčarje. Ko sem oslepel, je bila težava v tem, da moram vedno nekoga prositi za pomoč, zaletaval sem se v drevesa, stebričke, se vseskozi opravičeval … Po naravi sem poskočen in aktiven, ob sebi sem želel nekoga, ki bi mi bil pripravljen pomagati, ki me ne bo ničesar vprašal in ki ne bo lajal name (smeh). Potem pa smo prišli do tega, da bi bilo najbolje, da dobim psa. Zdaj mi Biba že devet let dela družbo in kljub zrelim letom svoje delo še vedno opravlja v nulo. Velikokrat slišim, ko mi kdo reče, naj jo zamenjam, naj izberem mlajšega psa, da mi bo lahko sledil pri aktivnostih. Toda, kako se lahko odpoveš družinskemu članu? Jaz ljudi, ki se odpovedo svojemu psu, resnično ne razumem. Kako se lahko odpoveš otroku? Ona bo z mano do konca, o tem se sploh ne razpravlja.

Pravite, da svoje delo opravlja v nulo. Je leta niso nič upočasnila?

Biba je vedno pripravljena na akcijo. Četudi je utrujena, bo vedno hodila toliko časa, da se ustavim. Zdi se skoraj neuničljiva. Psihično je zelo močna, pa tudi fizično. Živiva v Domžalah, kjer je čudovito urejena pešpot ob Bistrici. Ni avtomobilov, ni prehodov, pot je sproščujoča za oba. Ona hodi pred mano in cinglja z zvončkom, da imam smer. Vsako jutro prehodiva 21 kilometrov, vsak popoldan pa še polovico te razdalje, tako da morda je tudi zaradi najinega aktivnega življenja Biba še tako pri močeh.

Se spomnite vajinega prvega srečanja?

Dobro se ga spominjam. Ko jo je Marko Bručan, ki je treniral Bibo, pripeljal, in odprl prtljažnik, mi je Biba skočila naravnost v naročje. Od takrat sva nerazdružljiva, skupaj sva 24 ur na dan, le v kopalnico ne gre z menoj. Od prvega dne je med nama prava energija. Biba točno ve, kaj želim, ne da bi ji moral kar koli reči.

Kakšen značaj ima Biba?

Zelo umirjena je. V vseh teh letih sem jo le enkrat slišal zalajati. In življenje bi dala za hrano. Labradorka, pač. Toda hrane ne vzame od nikogar drugega kot od mene. Tudi scrkljana je (smeh). Pa neustrašna. Bere moje misli. In 100-odstotno predana je. Njej zaupam, edino njej. Vem, da se bo vedno prav odločila, marsikdaj mi je že rešila življenje in verjamem, da naju čaka še veliko lepega.

Pred dvema letoma sta prehodila slavni El Camino – 841 kilometrov v 22 dneh. Tudi tam vam je rešila življenje, kajne?

Res je. Zgodilo se je že prvi dan, ko sva hodila čez Pireneje, iz Francije v Španijo. Gor sem šel še v kratkih hlačah, potem pa je v trenutku začelo snežiti in v dveh urah je zapadlo meter snega! Tako je bilo, da sem naredil tri korake naprej in dva nazaj. Dobil sem ozebline in sončarico, toda po sedemnajstih urah naju je Biba srečno pripeljala v Španijo. Tam so naju malo čudno gledali, kajti prehod je bil zaradi vremena zaprt. Midva tega nisva vedela, ker sva bila takrat že previsoko. Lahko bi se tragično končalo …

Meter snega? Kako je Biba vedela, kje je pot?

Tu jo imate, pa jo vprašajte (smeh). Resda imajo stebre, ki so zelo visoki, ki štrlijo ven iz snega, ampak kako je Biba to vedela, ne vem.

Ste takrat verjeli, da boste srečno prispeli na cilj?

V resnici ne, ampak si nisem upal ustaviti, ker bi skoraj zagotovo zmrznil.

Je bila Jakobova pot vaša želja že od nekdaj?

Sploh ne. Je pa bila to želja nekaterih mengeških pohodnikov, s katerimi se potepam po hribih. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov je niso izvedli in sem rekel – bom šel pa jaz hodit za vse skupaj! Tri leta sem načrtoval pot, se pripravljal in treniral. Mišljeno je bilo, da z nama z Bibo na pot odrine tudi videči spremljevalec. Toda zadnji večer pred odhodom se je izziva tako ustrašil, da je odpovedal. Malo sem kolebal, kaj zdaj, pa sem se kar odločil, da greva sama. Kljub temu da ne govorim tujih jezikov, sem se še vedno znašel. »Pa se bom tudi tukaj,« sem si rekel. V zvežček sem si tisti večer zapisal nekaj fraz v petih različnih jezikih. Ustvaril sem tudi esperanto, ‘martinščino’, s katero sem se sporazumeval (smeh). Med potjo sem jo dodeloval. Za vsak primer pa sem se z Bibinim inštruktorjem Markom dogovoril, da ga lahko pokličem, če bom potreboval pomoč pri prevajanju. Še najbolj me je bilo strah, kako priti do izhodišča in potem domov.

Je vse dobro potekalo ali so bili strahovi upravičeni?

Vse skupaj, razen prvega dne, je bila zelo lepa izkušnja. V resnici se mi zdijo slovenske Jakobove poti mnogo težje kot španska. Sicer pa ima Biba eno sposobnost – točno ve, kaj jaz hočem. Ona se je enostavno priklopila kakšni skupini in hodila za njo. Družbe nama tako nikoli ni manjkalo. Če sva kdaj krenila s poti, se je vedno našel kakšen domačin, ki naju je pravilno usmeril, velikokrat tudi pospremil. Le s prenočišči sva imela nekaj težav. Nune naju niso hotele sprejeti, ker naj pes ne bi bil božje bitje in da nimava tam kaj početi. Frančiškani na drugi strani pa so naju nosili po rokah. Nekaj težav sva imela še v večjih mestih, kjer Biba ni vedela, kateri skupini naj se priključi – ali tisti, ki gre v šolo, službo, vrtec …

Sicer ogromno hodita naokoli, tudi po hribih. Bibo ste sami natrenirali za takšno vodenje, ki se razlikuje od hoje po mestu. Kje vse sta že bila?

Mislim, da skupaj samo še Triglava nisva osvojila. To imam pa v načrtu za letos. Sicer pa hodiva vsepovsod po hribih, gorah, na morje, tudi na križarjenju sva bila. Prej sem delal kot gostinec in nikoli nisem imel časa za hojo v hribe in podobno. Zdaj pa lahko izživim tisto, česar takrat nisem mogel.

Kateri pa je vaš naslednji cilj, izziv?

Trenutno imam v mislih Slovensko planinsko pot. Slovenska planinska zveza je ustanovila sekcijo in začela slepe ljudi voziti po tej poti. Zdaj je stvar malo zastala zaradi koronavirusa. Junija je predviden Nanos, potem pa celoten hrbet Pohorja. Do Mariborske koče smo že prišli, zdaj pa naprej.

Kot ste na začetku povedali, imate sladkorno bolezen. Ali Biba čuti, kdaj se ne počutite najbolje?

Zelo. Biba ima sicer svojo posteljo, toda kadar se slabo počutim, se vrže na mojo in mi glavo položi na primer na prsi. Kot da čuti, da nisem v redu. Kako naj se ji potem odpovem?

Martin, kaj vam je dala Biba?

Avtomobila ne bom več vozil, letala tudi ne, vse ostalo pa lahko počnem – prav zaradi moje Bibe. Svoboden sem.

Špela Šimenc

Robert Pečnik Pečo: Samo pogledam našo Roxy in dan je lepši

Znan ‘radijec’, voditelj na Radiu 2, Robert Pečnik Pečo, je velik ljubitelj psov. Je ponosni lastnik psičke Roxy, pasme kontinentalni buldog.

Pečo, koliko časa vam družbo že dela Roxy?

Ko smo še živeli v stanovanju, sem imel nemškega bokserja, ki se je pri 12 letih poslovil. Nato kar nekaj časa nismo imeli psa. Žena je vztrajala, da bomo psa imeli spet, ko se bomo preselili v hišo. In res – ko smo pred šestimi leti zamenjali bivališče, smo kupili Roxy. Otroka sta mamico takoj spomnila na naš dogovor in ni bilo več bilo izhoda.

Zakaj ste se z družino odločili za to pasmo?

Za kontinentalnega buldoga mi je pred mnogimi leti povedal kinolog Jože Vidic. Ker sem imel bokserja in so mi všeč angleški buldogi, mi je kot odličen kompromis predlagal to pasmo. Pasma je relativno nova; prvo uradno leglo je bilo skoteno leta 2004 v Švici. Tudi zdaj je mnogi še ne poznajo. Kolikor vem, je bila Roxy prva kontinentalna buldoginja v Sloveniji. Zdaj pa ni več osamljena (smeh). V Mariboru je tudi vzrediteljica Petra Javornik, ki jo je za to pasmo navdušila prav naša Roxy.

Od kod ste jo pripeljali?

V povezavi s tem vprašanjem je kar hecna zgodba. Takoj, ko je žena pristala, sem na spletu iskal legla. Nekaj sem jih našel v Švici, se mi je pa zdelo, da je Nemčija vseeno bolj pri roki. Najstarejša psarna Bulldogman-Pack leader je imela ravno leglo in bil sem prvi, ki sem jih kontaktiral in se hitro dogovoril za psičko. Mogoče se sliši neverjetno, a res nisem bil pozoren na to, kje so. Ko se je približeval datum, ko jo gremo iskat, me je skoraj kap, saj sem ugotovil, da je psarna 1150 km daleč; še malce višje od Berlina. Najprej sem iskal možnost letalskega prevoza, a ker mi rejec ni mogel zagotoviti, da bo Roxy ob prevzemu lažja od 9 kilogramov, se za to nisem odločil. Po odhodu domov je namreč nisem hotel izpostaviti še stresu potovanja med prtljago. Tako sva na določen datum z ženo odšla na 14-urno pot vzhodno od Berlina. Je bila pa Roxy super sopotnica, očitno smo se eden v drugega zaljubili na prvi pogled.

Kakšna psička je Roxy?

Kontinentalni buldog je zelo živahen pes, ki je za razliko od angleškega buldoga zelo aktiven. Je velik ljubitelj otrok, skratka zelo primeren za družinskega psa. Je zelo učljiv, ima pa tako kot vsi buldogi svoj značaj, kar pomeni, da zna biti nekoliko trmasta oziroma samosvoja. Roxy je s tega vidika kar tipična predstavnica pasme.

Kakšnim ljudem bi priporočili to pasmo?

Pasmo kontinentalni buldog bi lahko svetoval vsem, razen tistim, ki nimajo potrpljenja in bi imeli psa zunaj. Ali pa jih moti smrčanje (smeh). Kot sem že omenil, so po buldogovsko nekoliko trmoglavi, ob pravilni in dosledni vzgoji pa so vseeno dobro učljivi psi. So tudi izrazito družinski psi, ki imajo zelo radi otroke, primerni za bivanje v družinskem domu.

Kaj vse počneta skupaj?

Oba imava najraje skupne sprehode. Morali bi videti to veselje, ko pograbim povodec. Sploh, če zavijeva v gozd, nekam, kjer sva sama in jo spustim z vrvice. Je neutrudna prinašalka palic in komaj čaka, da jo vržem. Sicer pa rada tudi skupaj smrčiva (smeh). Zelo rada se crklja.

Se z Roxy veliko ukvarjate, potrebuje veliko pozornosti?

Menim, da vsak pes potrebuje veliko pozornosti. Zdi se mi, da, kdor se odloči za psa, se mora zavedati, da je pes obveza in družinski član. Priznam, da smo z leti postali nekoliko manj dosledni, kar se pozna tako, da je začela zahajati na kavč, čeprav ženi to ni všeč.

Vas Roxy spremlja tudi na dopuste?

Če se le da, jo vzamemo s seboj. Na morju sicer malce trpi zaradi vročine, pa tudi v vodo gre le do trebuha. Nad plavanjem ni navdušena, čeprav vidim, da mnogi kontinentalni buldogi z veseljem skočijo v vodo. Skratka, ni to pravilo. Doma je ostala le, ko smo šli na dopust z letalom. Vročina ji kot vsem psom s krajšim gobčkom oteži dihanje, zato ima raje hladnejše dni. Letos je prvič dobila zimski plašček, v katerega se je naravnost zaljubila. Zdaj ne vem, ali zato, ker jo je prej res zeblo, ali ker ga povezuje s sprehodom.

Pogosto slišimo, da je pes lahko tudi človek najboljši učitelj. Česa vas je naučila Roxy?

Težko bi rekel, da me je naučila ljubezni, ker sem ženo spoznal precej pred njo (smeh). Že prej sem imel nemškega bokserja in že od prej vem, da ob psu res spoznaš, kaj je pravo prijateljstvo, ki nikoli, ampak res nikoli, ne zataji. Roxy pa me je naučila še, da moraš biti pri psu dosleden. Če na to pozabiš, zna to dobro izkoristiti. Hitro ugotoviš, da je podobno kot pri mojih dveh najstnikih (smeh).

Je kakšna zgodba, povezana z Roxy, še prav posebna?

Uh, tega je res veliko. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin zgodba, ki se je sicer nerad spominjam. Hči je bila z njo na sprehodu, ko jo je na prehodu za pešce zbil avtomobil. Pred tem nam je Roxy dvakrat ali trikrat pobegnila in niti slučajno ni brez pomoči našla poti domov. Ob nesreči pa je sama pridrvela domov, kot da je prišla po pomoč. Še danes mi gredo ob tem kocine pokonci.

Si še predstavljate življenje brez hišnega ljubljenčka?

Moram reči, da si sploh ne predstavljam, da doma ne bi imeli Roxy. Pozitivno vpliva na celotno družino. Hecno, da to opaziš šele, ko je ni doma. Hči jo je vzela s seboj na dopust in tiste dni sem se večkrat zalotil, da nezavedno pogledujem na njeno ležišče. Še ženi sem rekel, kako prazen je dom, ko je ni. Najmlajši najstnik se ves čas crklja z njo, ta starejša najstnica jo pridno vozi na sprehode in vprašanje, če se kdaj tudi ne pogovarjata. Za ženo je Roxy otrok, zame pa vir neizmernega veselja. Samo pogledam jo in dan je lepši.

 

 

Tone Hočevar: »Kužki vzpostavljajo stike kjerkoli na svetu«

Tone Hočevar – novinar, urednik, poročevalec, dopisnik, tv voditelj in velik ljubitelj ter poznavalec psov. Prav njegova zasluga je, da slovenski ljubitelji psov že skoraj 30 let lahko listamo revijo Moj pes.

Pot ga je vodila po vsem svetu in vedno so z njegovo družino potovali tudi pasji prijatelji. Več kot 25 se jih je do danes zvrstilo v njegovem domu. Ob izbranih pasmah, kot pravi Tone Hočevar, vedno še eden, dva, največkrat pa trije iz zavetišča.

Psi vas spremljajo že od rojstva, pogosto omenjate svojega deda in njegovega črnega nemškega špica Miška …

Ljubezen do psov je najbrž genetska. Moj ded je imel za tiste čase izredne pse. Recimo južnoruskega belega ovčarja. Vedno je bil pri hiši več kot en pes in nikoli niso bili na verigi, kar je bilo za tiste čase neobičajno. Tudi moj oče je imel čut za živali. Spomnim se, da smo imeli leglo in je oče odkril, da je enega izmed psov, ki smo ga oddali, lastnik privezal za kozolec. Oče je lastnika opozoril, pa se ni menil zanj. In je šel nekega poznega večera z avtom tja in pripeljal psa domov. Je rekel, da tega pa ne bomo dovolili. In je bil spet en več pri hiši. Tudi pri moji družini je vedno več psov, nikoli samo eden ali dva.

Kdo vam trenutno dela družbo?

Trenutno imamo, potem ko nas je pred kratkim zapustila Čopka, samo dve – finsko laponko Pupi in bernko Hero.

Že razmišljate o še kakšnem več?

Ne razmišljamo, nas pa dobra znanka prepričuje, naj vzamemo njeno psičko, za katero zaradi bolezni vedno težje skrbi.

Torej vas kar psi poiščejo?

Res je. Na tak zanimivi način smo pred leti dobili tudi prvega dobermana. Prijatelj v Mehiki nas je prosil, če vzamemo za nekaj dni njihovo psičko. No, čez pol leta so prišli vprašat, če bi jo kar imeli …

Je spomin na kakšnega psa prav posebej poseben?

Čisto na vse imamo lep spomin, vsak ima svojo zgodbo. Najbolj je morda izstopal Chiquis, pritlikavi šnavcer. Kar trikrat je z nami potoval čez lužo. Doma je bil iz Mehike, potem smo ga pripeljali v Slovenijo, vzeli s seboj na Kubo, potem spet nazaj v Slovenijo. V Havani smo imeli zaradi njega tudi malo cirkusa. Moja otroka sta pripotovala sama, stara enajst in devet let, s seboj sta pripeljala Chiquisa. Tamkajšnja veterinarka na letališču nas je vprašala, kje imata njegove dokumente. Te je imel seveda pilot, ne pa otroci. Se mu je pa tako mudilo v hotel, da jih je pozabil izročiti. Ker ni bilo dokumentov, je veterinarka rekla, da ga bo uspavala. Takrat smo ob šestih zjutraj zbudili ministra – to je tako, kot če bi ga v Sloveniji klicali ob treh ponoči. Vse se je uredilo. In ko sem čez čas zgodbo omenil predsedniku tamkajšnje kinološke zveze in dobermanskega pasemskega kluba, kmalu te veterinarke ni bilo več na tem delovnem mestu; vzeli so ji licenco. No, kaj takega bi bilo treba še kje drugje narediti.

So psi vedno potovali in se selili z vami?

Vedno. Po navadi smo nazaj pripeljali še kakšnega več. Iz Havane dobermane, iz Mehike na primer šnavcerja in bassethoundko. Z njo je povezana tudi zanimiva zgodba. Ko sva jo z ženo dobila, nama je vzrediteljica trikrat poudarila ‘veste, to je ameriška vzreja, ne angleška’. Takrat nama ni bilo jasno, kaj misli s tem. Kmalu pa sva videla, da v Angliji ti psi ležijo kot preproge, v Ameriki pa so lovili v tropu. Doma nam je skočila čez balkon, dobili smo jo dve uri stran, na Katarini, ko je ‘jagala. Ni šlo drugače, kot da jo dobi pravi lovec. Čez dolga leta smo jo v Bohinju srečali in nismo mogli verjeti, da je še živa. Dočakala je skoraj 20 let!

Kar nekaj let ste živeli po svetu kot dopisnik. Pravite, da so vam psi pomagali vzpostavljati stik s prebivalci in ste prek njih tudi hitreje prišli do kakšne informacije …

Kužki vzpostavljajo stike kjerkoli na svetu. Spomnim se – trideset let je že od tega – starega prijatelja, televizijskega urednika, ki tiste čase ni imel nobene družbe, samo delal je po cele dneve. Pomagal sem mu priti do pravšnjega psa, šlo je celo za prvega francoskega buldoga v Sloveniji. Čez 14 dni pride ta kolega do mene in mi reče, da sedaj pa tudi on pozna vse sosede, z njimi hodi na kavo, vsi se pozdravljajo med seboj. Psi povezujejo. Jaz sem imel pa tako službo, da so mi psi še malo bolj koristili. V Mehiki ne vem, koliko ljudi bi spoznali, če ne bi imeli psov. Tam nihče ne hodi k drugemu domov, v hišo, s psi pa vzpostaviš stik. Tudi na Kubi ne bi nič vedel, če ne bi imel psov. Pa da ne bo pomote – nikoli nismo imeli psov iz tega razloga.

Ste kdaj tudi vzrejali?

Prav resno se nismo nikoli ukvarjali s tem. V Sloveniji sem imel dve legli dobermanov, v Havani še enega in tudi leglo pritlikavih šnavcerjev.

Z dobermani ste se ukvarjali tudi terapevtsko, kar v našem prostoru ni nekaj običajnega. Doberman kot terapevtski pes?

Zakaj pa ne? Marsikatera pasma je primerna za terapevtskega psa, pa tudi marsikateri križanec ali mešanec. Naš prostor je bil dolgo malo bolj zadaj. Na začetku smo v tejle deželi imeli samo nemške ovčarje. Pri našem tedanjem odnosu in psih, ki so bili privezani za kozolec, je težko pričakovati kaj več. Dobermani so čudoviti, dandanes jih je vse manj. Imeli smo Negro, ki je prva znala odkriti ‘hipo’ pri sladkorni bolezni. Nikoli nam ni bil čisto jasen mehanizem, kako to naredi, toda ona je to znala. Moja tašča ni imela več resne ‘hipe’, odkar je bila Negra zraven. Ko je psička nekaj začutila, je pričela taščo butati. Bila je šolana klasično, toda takrat v tej smeri še nismo znali šolati. Spomnim se tudi, kako se je izkazala, ko smo jo peljali s seboj kot spremljevalnega, »motilnega« psa pri šolanju in treningu psa pomočnika slepih, ki so ga pripravljali za olimpijado slepih. Slepo žensko smo peljali po ‘ta strmi’ poti na šmarnogorsko Grmado. Tisti drugi, v resnici glavni in za to delo šolani pes je se je podil po svoje, Negra pa je šla zraven in žensko pripeljala do vrha. Pri vsakem kamnu jo je ustavila, imela je res neverjeten talent.

Imate pasmo, ki vam je najbolj pisana na kožo?

Kar nekaj je takih. Najprej smo imeli nemške ovčarje, potem dobermane in šnavcerje. Zadnjih 25 let imamo bernce, že spet smo nazaj pri špicu – pri finskem laponskem psu, ki je tak, kot je bil dedov Miško. V Mehiki smo imeli tibetanske španjele. Takrat smo jih v Sloveniji poznali samo iz literature. Vedno pa je v naši sredi tudi kakšen mešanček iz zavetišča, po dva ali trije hkrati.

Ste prava kinološka enciklopedija. Katere države so vam s tega vidika dale največ znanja in izkušenj?

Povsod smo se česa naučili. Vedno je tako, da bolj, ko si na jugu, slabši je odnos do psov. V Italiji južno od Rima je odnos zares katastrofalen, severneje pa je krasno. Mi smo tam hodili s psi celo v mesnico, v gostilno pa vedno. Na Kubi so imeli agility kot obvezen del na koncu treninga delovnih psov že v tistih časih, ko v Sloveniji za agility še slišali nismo. Prav Chiquis je bil prvi administrator agilityja pri nas; žena Bojana ga je vodila, jaz pa sem razlagal. Spomnim se tudi dogodka v francoskem Lyonu, tja smo peljali slovensko reprezentanco na prvo evropsko prvenstvo. Deževalo je, psi so bili mokri in malo so »dišali«, pa smo jih pustili pod prav primernim napuščem nasproti in šli v gostilno. Gostilničar nam je rekel, če se zavedamo, kakšen cirkus bo imel, ko bodo drugi videli, da ne spusti psov v gostilno. Rotil nas je, naj jih pripeljemo notri. Mehika in Amerika pa sta tako veliki, da je vsega dosti. Na slavni razstavi v New Yorku je vse skrajno imenitno, psi z mednarodnimi prvaštvi pa pravzaprav nič posebej zanimivega, vse je predelano, poštirkano in prirejeno za razstavo. Na drugi strani pa najdeš v kakšni majhni vasici sredi Teksasa vaško ljubiteljsko razstavo, ki je vrhunska po kvaliteti psov in po odnosu do njih. Tudi Mehika je izjemno kinološko razvita, vsaj v tistih časih mnogo bolj kot mi. Mehikanci imajo prirojen občutek za živali.

Kaj pa Slovenija – zakaj nimamo več svojih pasem?

Odgovor je povsem jasen. Mi nismo imeli svojega plemstva. Lovske pse, ki so kaj veljali, so imeli v Evropi lahko samo plemiči. Naš edini pes, kraševec, je kmečki pes, nastal je iz psov, ki so prišli iz Azije in ni imel pri gospodi nobene veljave. Šele industrijska doba in pojav meščanstva sta pse približala tudi drugim ljudem. Takrat se je pričela vzreja psov, ki niso bili samo za bogate. Ko se je meščanstvo začelo ukvarjati s psi, so prišli ptičarji, jamarji, pozneje tudi družni psi … Za reveže pa so nastale druge pasme. Na primer yorkshirskega terierja so imeli v Angliji rudarji v žepih, da jih je opozarjal na podgane. V naših krajih so šli med ljudstvo takrat nemški ovčarji, imenovani volčjaki. Seveda smo imeli tudi pri nas v prejšnjem stoletju več pasem, toda pri kinološki razdelitvi nismo bili uspešni in ne dovolj udarni. Naš je bil posavski gonič, pa istrski gonič, pa koroški žigec. Avstrijci so zase vzeli koroškega žigca, Hrvati so si pripisali posavca in istrijana, planinski gonič ima srbski potni list …

Kaj pa pravite na vsa križanja, ki se dogajajo in rojevajo včasih prave pasje reveže?

Križanja se dogajajo od nekdaj, toda včasih so to delali zato, ker so hoteli narediti nekaj uporabnega. Kam pelje to, kar se dogaja danes? V glavnem v prepad. Veliko pasem je že izginilo. Samo poglejte, kakšni so bili psi nekaterih pasem nekoč in kakšni so danes. Buldog je bil krasen pes, pa so naredili reveža, ki dihati ne more več. Ali pa nemški ovčar – jaz sem imel v šestdesetih letih še zadnjega, ki je bil čudovit. Potem so prišli v modo lepi, kot kozolec ‘podrti’, danes pa so taki, da skoraj ne morejo več teči. Nemškega ovčarja so kot obnovljeno delovno pasmo sedaj spet križali z belgijcem in še katerim ovčarjem, da lahko teče. Križanj zaenkrat ne priznajo, samo strogo selekcijo poudarjajo. Ta novi nemški ovčar je spet malo manjši, malo bolj kvadratičen, hiter ter spet oster in seveda spet ni ravno za vsakogar. Tako kot tudi tisti prvi nemški ovčarji niso bili za vsakogar.

Tudi vaš čisto prvi pes je bil nemški ovčar, kajne?

Imeli smo kar nekaj nemških ovčarjev pri hiši in vse smo klicali Runo. Spomnim se enega, ki je rešil sosede, ko jim je strela udarila v hišo in je zagorelo. Na zunaj se ni še nič videlo, notri pa je tlelo. Šel je tja in norel po vratih. Moj oče je tekel za njim, vdrl v stanovanje in jih našel še žive. Čisto moj prvi pes pa je bil tudi nemški ovčar. Tudi Runo. Moj prvi učitelj, ki mi ga je pomagal šolati pa je bil Janez Klemenčič, šef policijske šole in tedaj prvi mojster za šolanje pri nas. Že takrat je poskusno šolal psa brez ovratnice, moj Arso je bil njegov učenec. Klemenčičev službeni pes me je leta prej malo povaljal v potonikah, Janez je imel zaradi tega slabo vest, zato se je še toliko bolj trudil z mano (takrat sem imel 8 let) in me učil.

Že nekaj let ste v pokoju, kar pa za vas ne pomeni, da počivate. Še delate s terapevtskimi psi pri Ambasadorjih nasmeha?

Nič več, enkrat je treba malo ustaviti konje. Greva pa z ženo enkrat na teden s psičkama v vrtec v Črnuče, kamor hodi najina vnukinja Julija. Ta dan je Julija ‘ta glavna’ in pride v razred z našo bernko ob strani. Namen teh obiskov je pse približati otrokom, da ni strahu. Učiva jih osnov, tudi kako pobirati kakce. Sicer pa ostajam aktiven. Tudi tako, da vsak dan s psi začnemo z vzponom na Rašico. Pred kratkim sem izdal knjigo ‘Skušnjave’, pa še kakšno bom.

Toliko let ste že aktivni v kinologiji, da se je zamenjalo že mnogo pogledov na odnos med človekom in psom. Kakšen je vaš pogled?

Vse se je že stokrat spremenilo. In se gotovo še stokrat bo. Tudi pasjo starost se šteje vedno na nov način … Včasih je bilo najbolj grozno, če si psu dal krompir. Danes je to celo priporočljivo. Pred leti pes ni smel nič vzeti od nikogar, takrat je pela elektrika. Včasih so vse pse šolali kot nemške ovčarje, tudi kodre … Danes je vse drugače, pa tudi to se bo v prihodnje še velikokrat spremenilo. Seveda sem se skozi vsa ta leta stalno učil in vedno sem se naučil kaj novega. Toda zvest moraš biti predvsem sam sebi.

Špela Šimenc

Ditka: »Včasih se pošalim, da je kuža Bowie moj glavni, vsekakor pa prvi kritik«

Ditka je kantavtorica, pevka in skladateljica. Glasba jo spremlja od nekdaj, kot tudi štirinožni prijatelji, brez katerih si življenja ne predstavlja.

Tokrat se nismo pogovarjali o glasbi, pač pa o tem, kako pomembna je zadnjo pasja družba.

Ditka, kdo vam dela družbo?

Družbo mi dela moj bernski planšar Bowie. Je prvi kuža, ki je zares samo moj. Star je tri leta, dobila pa sem ga pri moji sestri Evi, ki se ukvarja z vzrejo teh psov. Je resnično moj najboljši prijatelj in zares čudovit kuža. Včasih se pošalim, da je pravi glasbeni pes. Vse od majhnega me spremlja v studiu, na vajah z bendom ,… pa še glasbeno ime ima- Bowie (David Bowie). Pazi, da ne delam preveč, ko me opomni, da greva na sprehod. Zaradi njega sem veliko več časa na svežem zraku in zares vedno imam doma nekoga, ki se me iz srca razveseli, ne glede na vreme, moje počutje, uro v dnevu …

Vsak pes je za njegovega človeka poseben. V čem je poseben Bowie?

Bowie je velik kuža s še večjim srcem. Podobna sva si v tem, da v svoj svet ne spustiva kar vsakega človeka. Tako je vedno previden pri ljudeh, ne gre k vsakemu in tudi vsak ga ne more pobožati. To ne pomeni, da je hud, le-to, da, ko človeka ne začuti, se umakne.
Rad ima sprehode, posebej v zimskem času. Rad se igra in tudi vedno pridno sodeluje pri miselnih treningih. Mi je predan in zvest ter mi vsak dan znova pokaže, da me ima rad.

Vas Bowie spremlja tudi na vajah?

Večkrat. Včasih se pošalim, da je Bowie moj glavni, vsekakor pa prvi kritik. Vedno, ko ustvarjam glasbo je namreč ob meni. Zvesto in umirjeno posluša. Tudi kadar vadimo z bandom, je vedno z nami. Včasih se celo uleže pred bas boben, ker mu paše močan »beat«.

So psi v vašem življenju prisotni že od nekdaj?

Ko sva bili s sestro stari 7 in 10 let (ona je starejša) sva dobili prvo bernsko planšarko z imenom Melly Melisa. Vse od takrat nas spremlja ta pasma. Nad živalmi in posebej nad psi me je navdušila moja sestra Eva, ki je zares velika ljubiteljica živali že od majhnega, danes pa tudi veterinarka, specialistka za rehabilitacijo in fizioterapijo psov, vzrediteljica in trenerka psov. Za Melly je prišla Ruby in nato Miley, ki je mama mojega Bowieja. Ker me psi spremljajo vse od otroštva, si življenja brez njih ne predstavljam. Čeprav je zaradi mojega pestrega urnika včasih naporno in mi je hudo, ko Bowieju ne morem posvetiti toliko časa, kot bi si ga zaslužil, so tisti dnevi, ko sva skupaj neprecenljivi. Na srečo imam družino, ki mi vedno priskoči na pomoč, ko potrebujem varstvo zanj. Naši psi so bili vedno družinski člani in zato je ta navezanost in ljubezen do njih še toliko večja. Življenja brez psa si ne predstavljam. Pes mi pomeni prijatelja, ki vedno prisluhne in nikoli ne obsoja. Prijetno družbo in sopotnika za sprehode in izlete v naravo.

Kateri pa je prav poseben spomin na odraščanje s pasjim prijateljem?

Zelo lepe spomine imam na skupne družinske sprehode z našo prvo psičko Melly. Ne glede na letni čas in vreme, smo jo vsak večer vsi skupaj peljali na sprehod in takrat smo si res vzeli čas drug za drugega, se pogovarjali, včasih tudi skregali, večinoma pa veliko smejali. Lahko rečem, da nas je Melly še bolj povezala kot družino.

Špela Šimenc

Veterinar Emil Senčar: ”V to pasmo sem naravnost zaljubljen”

Dr. Emil Senčar je veterinar ter velik poznavalec in ljubitelj pasme francoski buldog. Z njimi živi že celih 30 let, trenutno ima njegova družina kar tri primerke te pasme.

Kot pravi, je nesporna ‘šefica’ njegove pasje druščine temna predstavnica pasme francoski buldog, Lena, ki jo upošteva in spoštuje celo njegov bulmastif, ki ima sicer 70 kilogramov.

Zakaj ste se odločili prav za pasmo francoski buldog?

Že od nekdaj mi je pasma všeč, svojega prvega ‘frenčija’ sem imel že pred 28 leti. Pripeljal sem ga iz tujine, kjer sem to pasmo občudoval na razstavah. Takrat je bila to še večinoma neznana pasma, pri nas zelo redka, ki me je pritegnila. Kratek gobček, netopirska ušesa, mišičasto telo, kratka dlaka, velikost in seveda tudi značaj.

Katere so največje odlike tega psa in na drugi strani, slabosti?

Med odlikami bi navedel primerno težo, ki znaša med 10 in 15 kilogrami, kar pomeni, da je francoski buldog primeren za življenje v stanovanjih in ne potrebuje pretirano gibanja. Poleg tega nima vonja, ima kratko dlako, je preprost za nego. Karakterno je čudovit kužek, ljubezniv, prilagodljiv, rad ima otroke, igriv, ne laja pretirano in za vsako figo. Odlikuje ga tudi pogumen značaj in zna biti tudi odličen čuvaj. Slabosti, če temu lahko tako rečemo, so trma, čeprav je zelo bistroumen. Prav zaradi trme ni najbolj primeren za treniranje. Pogosto je dominanten do drugih živali in se rad zaplete v konflikte z njimi. Francoski buldog, ki ni vzgojen ali slabo socializiran, je lahko hudo naporen za svojo družino, saj zelo rad uveljavlja svojo voljo. Pri tem izstopajo dominantni samci, ki so pa na srečo redki.

Je to lahka ali zahtevna pasma?

Kot pasma je francoski buldog precej nezahteven, važno je le, da je v tesnem stiku s svojim lastnikom. Nikakor ni primeren za življenje na prostem oziroma za zapiranje v boks, pa naj bo še tako vzorno vzgojen. Potrebuje pravilno socializacijo in vzgojo predvsem v času odraščanja. Ker so izredno navezani na svoje lastnike, tudi zelo težko prenašajo njihovo odsotnost. Pri psih, ki so sami večino dneva, se lahko pojavi odtujitvena tesnoba, ki se manifestira v grizenju in lizanju tačk, nervozi, poškodovanju in uničevanju opreme doma in podobno.

Kaj pa vam je kot lastniku francoskega buldoga pri njem v njegovem značaju najljubše?

Pri ‘frenčijih’ mi je najljubši njihov značaj, vdanost lastniku in družini, saj dobesedno obožujejo svoje lastnike. So tudi zelo prikupni in znajo ogromno povedati z mimiko obraza. Z lastnikom lahko poležavajo ves dan, po drugi strani pa so v trenutku pripravljeni za akcijo. Večina jih ima tudi neustrašen značaj. Mene spremljajo že 28 let in zaljubljen sem v to pasmo. So del družine in ne predstavljam si življenja brez njih. Zaradi ljubezni do te pasme že vrsto let živijo v naši družini trije francoski buldogi. Kot veterinar sem v vseh teh letih dodobra spoznal in preučil zdravstveno problematiko pasme in te izkušnje s koristjo uporabljam tudi v praksi.

Več o pasmi si lahko preberete tukaj.

Piše: Katja Željan

Pogovor: Katjuša Rajovec, Zavod Muri, sanja o domu za starejše pse

Katjuša Rajovec je tista, ki je pred skoraj dvema letoma ustanovila Zavod Muri, katerega poslanstvo je ozaveščanje, pomoč lastniškim psom in posredovanje pri posvajanju živali iz zavetišč.

Po kar nekaj letih prostovoljstva v dveh društvih ste se odločili ustanoviti svoj Zavod Muri, ki je praznoval dve leti. Kaj je bistvo vašega zavoda?

Poslanstvo Zavoda Muri je ozaveščanje o odgovornem skrbništvu nad živalmi, pomoč živalim, katerih lastniki zaradi utemeljenih razlogov (zdravstveni, socialni) težko zagotavljajo kakovostno oskrbo svojim živalim in živalim iz zavetišča.

Za svojo pot sem se odločila, ker sem imela svojo vizijo. Na začetku sem bila prepričana, da bi morali spreminjati svet v Bosni, posvajati tamkajšnje pse, pomagati rešiti situacijo. Potem pa sem doumela, da lahko aktiviram 100 prostovoljcev, pa bomo težko kaj premaknili. Tja se vozi ogromno hrane, veliko psov se posvaja v tujino, tudi v Slovenijo, kastracij in sterilizacij, ki so bistvene, pa je še vedno premalo.

Odločila sem se, da se osredotočim na lokalno okolje in zdaj se tega držim. Tudi tukaj pri nas dela na področju zapuščenih živali ni malo.

Najpomembneje se mi zdi ozaveščanje in v prihodnjem letu upamo na program ozaveščanja, kjer bi se osredotočili predvsem na najmlajšo populacijo. Težava je trenutno premajhno število prostovoljcev. Želeli bi namreč tudi, da to počne nekdo s pedagoškim ozadjem.

Poleg tega se osredotočamo na pomoč lastniškim psom – pomagamo skrbnikom, ki so se znašli v socialnih stiskah ali imajo denimo težave z zdravjem. Po potrebi jim krijemo veterinarske storitve, zagotavljamo hrano, peljemo pse na sprehod … Prav tako vozimo na sprehode pse iz zavetišč in jim v njihovo po navadi precej bedno prejšnje življenje prinesemo nekaj veselja. Pa seveda aktivno posredujemo, da jih čim več dobi topel dom.

Ko pomagate lastniškim psom – ali vas lastniki sami prosijo za pomoč?

To se še nikoli ni zgodilo. Običajno je tako, da vidimo tak primer, ali pa nas denimo nekdo obvesti o določenem psu na verigi, mačkah, ki niso sterilizirane oz. kastrirane, psu, ki nima zavetja … Nato se odpravimo na lokacijo, kjer skupaj z lastniki poskušamo rešiti situacijo v korist psa oz. mačke.

Vedno seveda tudi ne gre. Največkrat nas ne sprejmejo lepo, saj so ljudje prepričani, da sami najbolje vedo, kaj je najboljše za njihovega psa. Odkar imam zavod, primere, kjer bivalni ali drugi pogoji ne zagotavljajo minimalnih standardov glede na pravilnik, prijavim pristojnim službam, žal pa se pogosto zgodi, da se tudi po prijavi nič kaj bistvenega ne spremeni. Naš Pravilnik o zaščiti hišnih živali je namreč zelo dvoumno zapisan.

V Zagorju pa imamo primer dobre prakse, kjer z lastniki psa, ki je celo svoje življenje preživljal na prekratki verigi, brez zavetja, že več kot leto dni lepo sodelujemo. Po pogovoru smo ugotovili, da gre za socialno šibkejšo družino. Gospa je sama skrbela za invalidnega moža in za otroka s posebnimi potrebami. V takih primerih razumeš, da enostavno ne zmore še eno uro na dan sprehajati psa.

Kdo pa je bil Muri, po katerem zavod nosi ime?

Ko sva s partnerjem kupila hišo na Vranskem, sva spoznala tudi takrat 16-letnega psa Murija. Starejša gospa, ki je hišo prodajala, se je selila v večstanovanjsko stavbo k nečakinji in prepričana je bila, da bo za takrat precej slabotnega 16-letnega Murija najbolje, da ga pelje uspavat. Ko sem to slišala, nisem mogla tega dopustiti. Da bi spodili Murija od hiše za to, da bi mi lahko živeli v miru?

S partnerjem sva se odločila, da Muri ostane in skupaj smo srečno živeli še nekaj let. Zgodba našega Murija ni osamljen primer; veliko takih zgodb poznam, na tedenski ravni sem jim priča. Lastnik umre, svojci dobijo hišo, psa ne nameravajo imeti in ne vidijo drugega izhoda, kot da ga peljejo v zavetišče. To so po navadi psi, ki jih je težje posvojiti; so starejši, veliki in (ali) povrhu vsega še črni.

Kakšna pa je vaša zgodba? Imate od nekdaj poseben odnos z živalmi?

Že od malega sem imela rada živali, mislim da precej bolj kot pa povprečen otrok, ki si želi hišnega ljubljenčka. Že kot majhna deklica sem sama s kolesom svojega hrčka vozila k veterinarju, plačala operacijo in mu na vsak način želela pomagati. Živali so mi zares pomembne.

Zdaj počasi s partnerjem razmišljava o nakupu večje kmetije, kjer bi lahko uresničili dolgoročne cilje Zavoda Muri. Zaenkrat pravega načrta še ni, je pa vizija, ki nekako stremi k temu, da omogočimo kakovostno bivanje in oskrbo tistim, ki so najranljivejši, ko je govora o posvajanju psov; to so starejši psi. Od tod ideja o ‘Domu upokojencev za seniorčke’, sprejemali pa bi seveda le pse, katerih lastniki oz. njihovi svojci zaradi utemeljenih razlogov ne morejo več skrbeti zanje.

So se vam – takoj, ko ste lahko sami odločali– pridružili pasji in mačji člani družine?

V resnici je bil Muri moj prvi pes, ki je spet zelo obudil moj čut za živali. Hkrati z Murijem smo imeli psičko mešanko z rotvajlerjem, ki je bila stara okoli sedem let. Hitro po vselitvi nas je zapustila zaradi zasuka želodca, kjer ji kljub operaciji ni bilo pomoči.

Kmalu potem pa je moj partner pod viaduktom Trojane za cesto našel polletno psičko. Nekdo jo je tam kar odložil skupaj z ležiščem, ki je bila blazina za stol. Ime ji je Rena in na začetku smo jo zelo oglaševali, ji skušali na vse načine najti lastnika, pa se ni nihče javil. Psička je bila precej suha, zelo čudno ostrižena (doma, ‘na škarje’), s precejšnjimi vedenjskimi težavami. Takrat sem se tudi prvič v življenju srečala z reaktivnim psom. O najdbi sem seveda obvestila pristojno zavetišče, a se na koncu za oddajo nisem mogla odločiti. Pa je postala naša.

Veliko psom ste že pomagali. Je kakšen, katerega zgodba se vam je prav posebej usedla v srce?

Lepih in manj lepih zgodb se je čez leta zapisalo ogromno. Če pa že, naj izpostavim Sultana. Bil je odvzet od lastnikov. Nikoli ne bom pozabila, ko sem ga prvič videla v zavetišču. Kar ležal je tam v boksu, sama kost in koža sta ga bila, komaj je lahko dvignil glavo. Ko sem ga videla, sem se odločila, da ga naš zavod posvoji. Sicer je že zavetišče poskrbelo za osnovno veterinarsko oskrbo. Mi pa smo kasneje s podrobnimi preiskavami ugotovili, da ima artritis. Hudo napredovan, življenje v mrazu in na verigi pa je stanje še poslabševalo.

V roku pol leta smo ga nekako spravili k sebi. Potem je bil začasno kar nekaj časa nameščen pri meni in kazalo je, da nikoli ne bo dobil doma. Ampak na koncu se kar najdejo ljudje, ki vidijo v prav tem psu svojega sopotnika. Pa naj bo star 12 let, z artirisom, slep ali slaboviden.

Jaz ne vem, zakaj sem vedno znova presenečena, ko se to zgodi, saj tega v resnici ni tako malo. In to je tisto, kar nam daje upanje, da se splača truditi in vztrajati. Nekaj najlepšega je, ko vidiš, da bo pes lahko imel priložnost spoznati tudi drugo, tisto pravo plat življenja.

Lepe zgodbe … Na drugi strani pa se ljudje še vedno kar malo bojijo posvajati pse iz zavetišča. Bi se strinjali?

Strinjam se, da je preveč strahov. Ljudje se sprašujejo, kako bodo krili veterinarske stroške, če bo pes imel zdravstvene težave, kako se bodo soočali z morebitnimi vedenjskimi težavami … Podpiram odgovoren pristop, toda kam pridemo, če bi se stalno spraševali: »Kaj pa če …?«.

Pomembno se mi zdi, da ljudje vedo, da imajo potem, ko domov vzamejo določenega psa, pri nas vedno podporo, nikoli ne ostanejo sami. Vedno smo na voljo z nasveti, svetujemo glede prehrane, izbire igrač, opreme, ob pojavu kakršnih koli vedenjskih težav …

Žal je pri nas še vedno največja težava ob posvojitvi ali nakupu psa, ki jo ljudje storijo ta, da gredo psa iskati preko različnih oglasnikov, kjer se med drugim prodajajo hladilniki, pohištvo in ostala oprema. Premalo truda vložijo v iskanje, po navadi se tudi prehitro odločijo za določenega psa. Bistveno bolje bi bilo, da je posvojitev ali nakup psa zelo dobro premišljena in da se odločajo za izbiro tam, kjer je vse v skladu z zakonom.

Kje vidite rešitev za to?

Res si želim, da pridemo na raven, da se ustvari portal vseh psov, ki iščejo dom – vseslovenski ali za začetek lokalni. Tam gor bi bodoči posvojitelji našli lepe fotografije in konkretne opise psov iz naših zavetišč, vse na enem mestu. Kontaktna oseba bi bila ena in bi potem lažje ljudem priporočili izbiro glede na njihov življenjski slog. Toda za to spet potrebuješ veliko število prostovoljcev … In aktivna zavetišča, ki bi nas obveščala o oddajah.

Še malo bo trajalo, da spremenimo miselnost nekaterih zavetišč, kot tudi potencialnih posvojiteljev, vsekakor pa v tem vidim veliko priložnost. Za konec pa naj omenim bralcem, da so različne oblike prostovoljstva vedno dobrodošle. Smo v pomanjkanju sprehajalcev, ilustratorjev, pedagogov za izobraževalne programe in ne nazadnje ljudi, ki bi bili pripravljeni iti na teren. Delo ni lahko in enostavno, a hvaležen pasji pogled je najlepše plačilo, kar si ga lahko zamisliš.

Špela Šimenc

Pogovor: Tanja Tolar, ki potuje po vsem svetu varuje pse in mačke

Tanja Tolar je pred več kot desetimi leti našla svoj dom v Veliki Britaniji. Tja je odšla na študij in ostala. Pri pisanju doktorata je iskala košček miru, ki ga je v stanovanju z več cimri pogrešala.

Prijateljica ji je ponudila, da se za določen čas preseli k njej in varuje njeno mačko. Mački so se pridružili še psi in danes Tanja potuje po vsem svetu ter varuje pse in mačke. Ujeli smo jo v Južni Koreji, družbo pa ji trenutno dela Nabi, psička mešanka z avtohtono korejsko pasmo jindo.

Za začetek, je varovanje domačih živali po vsem svetu postalo vaša služba, gre za hobi ali nekaj vmes?

Po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka, po duši pa navdušena raziskovalka sveta, popotnica, profesorica, rada imam hribe in kulinarične dobrote. Trenutno varujem živali ves čas, in to je del moje potovalne navade (zaradi raziskovanja veliko potujem), ki mi tudi omogoča dokončati projekte, ki sem jih začela pred leti, pa jih zaradi obilo dela nisem nikoli dokončala. V akademskem poklicu je namreč ogromno samotnega dela, pisanja, branja, priprave projektov, iskanja projektov in finančnega sponzorstva. Ko imaš dve službi s polnim delovnikom, ni časa za vse to. Tako sem pred šestimi leti začela varstvo živali. Hkrati potujem, bivam pri domačinih, delam in se še družim z mačkami in psi. Te imam rada od nekdaj, z mačkami pa nisem imela preveč lepih odnosov. No, to se je tudi zdaj spremenilo.

Kako dobite stranke? Ali vam kar takoj zaupajo dom in žival ali imate testna obdobja?

Nove stranke dobim prek spletne strani, ki deluje na podlagi članstva in kjer so objavljene tudi ocene vseh prejšnjih lastnikov. Navadno imam kratek intervju po Skypu in se zgodi, da lastnikov niti ne spoznam osebno, ker pridem in odidem, še preden se lahko srečamo. So pa razlike v zaupanju med narodi očitne. V Južni Koreji na primer mi Korejci ne bodo zaupali svojih psov, ker niso vajeni takšnega sodelovanja. Tudi v Slovenji je povpraševanja zelo malo, ker ljudje raje prosijo soseda ali sorodnika za tovrstno uslugo. V tujini pa zaradi intenzivnega življenja ne želijo obremenjevati prijateljev, sosedov ali sorodnikov, raje zaupajo nekomu, ki se s tem ukvarja ves čas. Tako vedo, da bo vse v redu.

Oglašate se s korejskega otoka Jeju. Potujete in varujete po vsem svetu?

Največ varujem po Veliki Britaniji, po celem otoku. Pogosto me pokličejo nazaj in tako pazim iste živali in na istih lokacijah. Ker zaradi raziskovanja pogosto potujem, vedno preverim, ali je možno vključiti varovanje hišnega ljubljenčka, saj tako lahko v novem kraju ostanem dalj časa in živim bolj blizu lokalnim prebivalcem. Pravzaprav nisem toliko turistka, kot če bi obiskala mesto za tri dni in bivala v hotelu. Izkušnja je bolj pristna, potovanje pa cenejše. Za varovanje živali nisem plačana, imam pa brezplačno bivanje.

Kdo vam trenutno dela družbo?

To je Nabi, za katero bom skrbela šest tednov. Njeno ime v korejščini pomeni metulj in del značaja popolnoma ustreza njenemu imenu. Rada namreč leta od enega človeka k drugemu, od enega drevesa do drugega. Včasih je sprehod dolg eno uro, pa vsega skupaj prehodiva komaj kilometer, ker se Nabi vsake tri sekunde zadrži pri ovohavanju vseh kotov. Dala sem ji vzdevek ‘lokalna opravljivka’. Mora biti namreč na tekočem z vsem, kar se dogaja v bližnji okolici. Nabi je stara približno tri leta, je rešena s ceste in zelo žilava, trmoglava psička. Sicer uboga, ampak vse do neke mere. Ni psička, ki bi brezglavo sledila vodniku, rada sama prevzame vodstvo.

Kako pa poteka vaše delo, živite pri ‘varovancih’ doma, kajne?

Živim pri varovancih doma in se poskušam čim bolj udomačiti, ker tako žival začuti, da sem sproščena in da ni nobene nevarnosti. Prav to, da se počutim doma, kamorkoli grem, je verjetno najboljša lastnost, ki sem jo pridobila z opravljanjem tega dela. Skrbim tudi za hišo, vrt, rastline in podobno. Včasih se kaj polomi in je treba za to poskrbeti, to moram organizirati sama in potem sodelovati z lastniki. Nekoč so se polomila vhodna vrata in sem bila eno noč brez vrat. Trenutno je psička, ki jo pazim, zbolela in tudi za to moram poskrbeti sama.

Že veste, kam in h komu vas bo pot vodila iz Južne Koreje?

Ko se vrnem v Anglijo, imam že rezerviran teden dni z muco, ki jo pazim vsaj dvakrat na leto. Trenutno pa se dogovarjam za božične praznike v Dubaju z dvema navihanima mladima muckama.

Bi nam za konec zaupali še kakšno anekdoto, povezano s svojim zanimivim delom?

Oh, zgodb je veliko, najbolj pa mi ostaja v spominu, ko sem prvič pazila sicer zdaj stalno mačjo prijateljico v Walesu. Lastnica mi je predala vse podatke po elektronski pošti in bila zelo natančna o tem, kaj lahko in česa muca ne sme. Imela sem že odobren dopust za odhod v Wales, spakiran nahrbtnik in vozovnico za vlak, ko me je lastnica poklicala in rekla, da ji je mož omenil, da bi mi morda pa vseeno morala nekaj sporočiti. In sicer to, da v hiši ni samo muca, ampak še en živalski prijatelj, za katerega pa ne bo treba veliko skrbeti. Imajo namreč dva metra dolgega pitona, ki ga nahranijo z miško ali dvema, preden odidejo na dopust, sama pa naj mu menjam samo vodo. Za to pa je treba odpreti terarij in z roko seči vanj! Dobro, da so to omenili prej. Sicer se kač ne bojim, ampak verjamem, da je veliko ljudi, ki bi zbežali iz hiše takoj, ko bi jo zagledali, in skrb za muco bi bila ogrožena. Lahko pa povem, da sem prve dve noči večkrat preverila, ali je terarij res zaklenjen in kača še vedno v njem. (smeh)

Razmišljate tudi o čisto svojem pasjem ali mačjem prijatelju?

Od otroških let si želim psa in takoj, ko se ustalim, bom imela psa in muco. Oba bi rada posvojila, me pa zdaj, ko sem spoznala Nabi, zelo mika, da bi posvojila prav psa pasme jindo.

Špela Šimenc (celoten pogovor si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)