Čuk Miha Novak: »Psička Gina nam je prinesla mnogo veselja in sreče«

Miha Novak je član skupine Čuki in tudi novopečeni lastnik psa, šeltija, ki sliši na ime Gina. V družini so si ga dolgo želeli in septembra se jim je ta želja uresničila.

Gina je v njihov dom prinesla mnogo veselja in sreče. Toliko, da bodo v kratkem svojo družino povečali še za enega štirinožca. Ker so nad pasmo navdušeni, bo tudi ta šetlandski ovčar.

Miha, vaši družini dneve od nedavnega lepša psička Gina. Kdaj ste jo dobili? Jen ali je to vaš prvi pes?

Res je. 8. septembra se je naša družina povečala za štirinožnega prijatelja. Zelo smo srečni in veseli, da jo imamo. V naši družini je to prvi pes. Sicer sva jih oba z Mino že imela v mladih letih, za Leilo pa je Gina prva psička in posledično je prinesla neverjetno veselje.

Nekje sem prebrala, da ste se težko odločili za pasmo. Med čim ste izbirali in kako ste na koncu sprejeli odločitev?

Vsi smo si zelo želeli psa. Vendar vsak izmed nas bi imel drugo pasmo. Dodatna težava so tudi moje alergije, ki jih imam na določeno dlako. Skratka, jaz sem bil najbolj navdušen nad velikim psom, kot je avstralski ovčar, Mina si je želela akito inu in Leila pomeranca. Potem pa izberi, če moreš (smeh). Naši prijatelji pa so imeli šeltija, nad katerim smo bili navdušeni. Nekako je bil to kuža, ki nam je bil vsem všeč in je mešanica vseh treh. Ko smo raziskali njegove karakteristike in potrebe ter našli prekrasno in zlata vredno vzrediteljico Natalijo na Jesenicah, smo se takoj zaljubili v to pasmo. Zdaj, ko pogledam nazaj, ne bi imel več druge pasme. Samo še kakšnega takšnega zraven. Mislim, da se bo to tudi kmalu zgodilo.

Ste si psa že dolgo želeli?

Da, zelo dolgo. Mislim, da je bila to vsakodnevna tema pogovora. Tako, da lahko res brez dvoma trdim, da smo izbrali pametno, in to po temeljitem razmisleku, da res vemo in smo se prepričali, da je Gina to, kar smo si želeli.

Ste sicer velik ljubitelj živali? Nekje sem prebrala, da si ponovno želite tudi konje in ranč. So konji že bili v vašem življenju?

Tudi to drži. Včasih, ko sem bil še najstnik, smo doma imeli svoj ranč in svoje konje. Moja največja ljubezen so bili ti moji štirinožni prijatelji. Res upam, da bo še enkrat prišel dan, ko bom lahko ponovno imel svoje konje. Zelo veliko sem prejahal v svojih mladih letih in to izredno pogrešam.

Kako je Gina spremenila vaše življenje? Kaj prinaša vanj?

To pa je vprašanje, na katerega bi lahko zelo na široko odgovoril. Naše življenje je čisto drugačno, cel svet se vrti okrog našega kužka. Res smo vsi trije zelo odgovorni do nje in lepo skrbimo zanjo. Nikoli se ne skregamo, kdo jo bo npr. peljal na sprehod, počistil kakce ali jo počesal. Sicer je Mina tista, ki skrbi za hrano. Za vse ostalo smo vsi trije. Daje nam neizmerno veliko ljubezni, nas zabava, uči in napolni vsak dan. Še takrat, ko mogoče kdo iz med nas vstane z levo nogo, je, ko pogledamo to našo lepotičko, vse lepše. Res smo srečni, da jo imamo.

Kaj najraje počnete skupaj?

Praktično vse. Ne vem, ali je prav ali ne, ampak naša Gina nikoli ni sama doma, vsepovsod (dobesedno) je z nami. Takrat, ko se spravljamo od doma in nekdo prinese boks za psa, se ona zelo hitro namesti vanj in že čaka, da se odpravimo. Četudi je do našega odhoda še pol ure, bo vseeno čakala v boksu, samo, da je ne bi pozabili doma. Naša rutina so tudi dnevni sprehodi, igranje na dvorišču, spanje na kavču; skratka vse, kar smo prej počeli trije, zdaj počnemo skupaj.

Ali so vam trenutne razmere (karantena) kaj prekrižale načrte glede šolanja, pasje šole? Kako to rešujete? Se veliko ukvarjate z Gino?

Da, tudi na nas vpliva karantena. Bi že morali začeti šolanje, ampak trenutno ni mogoče. Ravno zato se sami trudimo in jo vzgajamo po najboljših močeh. Zelo veliko časa se ukvarjamo z njo. Praktično zna že ogromno, vse osnove, kot so ‘sedi’, ‘prostor’, ‘poleg’, ‘čakaj’ … Nikoli tudi nismo imeli težav z lulanjem v hiši ali kaj podobnega, že prvi dan ji je bilo vse jasno. Neverjetna je in zelo hitro učljiva.

Z Leilo veliko pojeta skupaj, vedno pa ima na posnetkih osrednjo vlogo tudi Gina. Ima psička rada glasbo?

Naš kuža je prišel v glasbeno družino in mislim, da ji ni preostalo drugega, kot da se navadi. Nikoli je ni motila. Sicer je res, da smo jo na jakost glasbe navajali počasi, da se je res navadila in zdaj imamo lahko res zelo na glas in je nič ne moti. Tudi spi zraven, če je treba. Mislim, da je bolj kot nad glasbo, navdušena nad kamero. Vedno, ko začnemo snemanje, kar sama pride v kader in se namesti. Zelo rada se fotografira in nastavi pred objektiv. Ko vadim, je vedno prisotna; usede se usede mene in me opazuje.

Si še predstavljate življenje brez psa? Česa vas je Gina naučila?

Nikakor ne. Prej bomo imeli še enega, kot da bi bili brez. Smo že odločeni, da bo v naš dom prišel še en šelti in komaj čakamo. Gina nas je naučila, kako zelo pomembno je, da se več gibamo, da smo bolj odgovorni in predvsem, kako je lahko vsak dan zanimiv, poln ljubezni in smeha. Mislim, da smo veliko lažje preživeli to karanteno, odkar imamo psa. Prej, kot bi lahko rekel, da je življenje naporno, ker imamo psa, lahko rečem, da se mi skregamo glede tega, zraven koga bo spala. Zato nujno potrebujemo še enega (smeh).

Špela Šimenc

Anja Rupel: »Žival je velika ljubezen, pa tudi velika odgovornost«

Pevka Anja Rupel je velika ljubiteljica živali, v prvi vrsti pa, kot si sama v šali reče – pasja mati. Že deset let jim doma družbo dela mešanček Bučko.

Ljubezen do živali je Anja prenesla tudi na hčer Luno, in če bi bilo po njuno, bi si dom delili s še več pasjimi prijatelji. A hkrati Anja nikoli ni sledila prvim vzgibom in željam po novem kužku. Vedno razmisli o odgovornosti in vsem drugim, kar za seboj prinaša skrbništvo psa.

Anja, imate od nekdaj radi živali? Kakšen je prvi spomin na pse?

Na splošno sem velika ljubiteljica živali, rada imam vse živali. Ko sem bila majhna, sem imela kanarčka, z Alešem sva imela morskega prašička. Ampak če sem čisto iskrena, sem v glavnem bolj pasja mati. Ko sem bila še čisto majhna, smo imeli psičko, mešanko Boni, ampak se je ne spomnim zelo dobro. Vem, da smo jo dobili na neki kmetiji. Ko smo šli na morje, ni mogla z nami in smo jo peljali na to kmetijo v varstvo in tam je žalostno končala, saj je pojedla podganji strup. Potem nismo imeli novega psa, vse dokler ni moja sestra tako navijala zanj in privarčevala denar, da smo šli v Kranj po enega koker španjela. Moja mama ni bila najbolj navdušena, saj se je pol življenja bala psov. Tako je prišel v hišo Car in tudi mama se je znebila strahu in danes ima pse strašno rada. Komaj čaka, da pride k meni na obisk. Predvsem zato, da vidi psa in vnukinjo (smeh).

Danes pa vam dela družbo Bučko?

Ja, tega pa smo dobili, ko je bila hči Luna stara osem let. Tako da nam Bučko družbo dela že deset let. Da ga imamo, je predvsem Lunina zasluga. Zelo sem vesela, da ima tudi ona zelo rada živali; izjemno je sočutna. Od malega je vedno, ko je zagledala kakšnega kužka, kar ponorela. Nikoli se ni bala psov, k vsakemu je kar šla, tako da sem ji morala nenehno razlagati, da je treba vedno vprašati lastnika za dovoljenje, da daš psu najprej roko povohati in podobno. Pri sosedih so imeli psičko Ajšo in mislim, da je bila to tudi prva Lunina beseda. In seveda je nenehno spraševala, kdaj bo lahko dobila kužka. Jaz sem malo odlagala s privolitvijo, saj sem dobro vedela, kaj to potegne za seboj. Žival pač ni igrača, žival je velika ljubezen, ampak tudi velika odgovornost. Zelo dolgo sva se z Alešem upirala, potem sem pa enkrat na spletu našla posnetek malih kužkov, mešančkov, v Črni vasi. Zmenili smo se, da jih gremo pogledat. Seveda smo domov prišli s psom, Bučkom. Je majhen kužek, ima 12 kilogramov, je ves bel in kosmat.

Kako pa je Bučko dobil tako prisrčno ime?

Ime je izbrala Luna. V tistem času sem ji prebirala zelo veliko otroških knjig in obstaja serija knjig z naslovom Umazani Berti. Umazani Beri je imel kužka, ki mu je bilo ime Bučko. Zato je tudi naš moral biti Bučko.

Kakšen je Bučko po značaju?

Vizualno deluje zelo simpatičen, toda v sebi mora imeti nekaj terierske krvi, ker zna biti kar ošter. Strašno pazi naš atrij in laja na vsakogar, ki gre mimo. S kužki z ulice, ki jih pozna, se dobro razume. S tistimi, ki jih ne pozna, pa ne preveč dobro. Mogoče se skuša malo bolj postaviti zase zato, ker je majhen. Drugače je pa zelo scrkljan in, kot pravi moj oče, nevzgojen (smeh). Nihče od nas si ne zna več predstavljati življenja brez njega. Ena taka velika ljubezen je. Je naš polnovredni družinski član. Celo Aleš, ki je bil najmanj navdušen, da imamo psa, hodi z njim na sprehod in ga zelo skrbi, če je z Bučkom kaj narobe. Ko pride Aleš domov s kakšnega koncerta ob petih zjutraj in z Luno spiva, je Bučko edini, ki ga pozdravi. Potem imata pa tak obred, da se vedno še malo žogata v atriju.

Ima doma kakšne posebne omejitve?

Seveda je bilo na začetku rečeno, da pes ne bo na postelji, ne na kavču … In seveda je danes vse to njegovo (smeh). Saj načeloma kar uboga, z izjemo tega, da na naš atrij zares pazi zelo, zelo na glas.

Kaj najraje počnete skupaj?

Najbolj luštno je, ko se igramo, ko se uleže na hrbet in se pusti čohati. To tudi mene zelo pomirja. Zdi se mi, da pes začuti slabo voljo ali nervozo, in potem ko se stisne k tebi in prosi, da ga čohaš, se s tem tudi sam sproščaš, slabe misli gredo stran in pride pozitivna energija … Sicer pa Bučko strašno obožuje žogice vseh vrst, je pravi nogometaš. Cel dan bi si lahko podajal žogico. Se mu tudi pozna, da je že malo starejši kuža; malo se je umiril. Najraje se crkljata z Luno, kar lahko počneta ure in ure in ljubezen kar puhti od njiju. Zdaj, ko smo več doma, je Bučko strašno zadovoljen in navdušen nad stalno družbo.

Ste kdaj razmišljali, da bi imeli še kakšnega psa?

Jaz bi takoj imela še kakšne tri pse, ampak mislim, da bi naju z Luno Aleš deložiral (smeh). Prav težko gledam vse to objave kužkov, ki iščejo dom. Na tem področju sem res mehka, vse me tako prizadene. Včasih sem veliko hodila po nekdanji Jugoslaviji. Recimo v Srbiji vidiš ogromno zapuščenih, uličnih psov. Meni se trga srce, ko to vidim, vse bi odnesla domov. Kjer koli se ustaviš, že pridejo te ‘lutalice’ in jaz jim vse razdam, kar imam v tistem trenutku primernega in užitnega zanje pri sebi. Mi je Aleš enkrat rekel, da me bolj skrbijo psi kakor ljudje. Mislim, da si odrasli ljudje lahko pomagajo in poiščejo pomoč. Žival si pa sama ne more pomagati. Mi smo tako naredili, da so povsem odvisni od človeka in da se grdo dela z njimi, kar me strašno prizadene.

Sočutje do živali v vaši družini z vami najbolj deli hči Luna. Kaj ji je po vašem mnenju dalo odraščanje s psom?

Otrok absolutno ob psu postane odgovornejši. Pes je odgovornost in del te odgovornosti je prevzela tudi Luna; starosti primerno, seveda. Danes včasih malo pojamra, ko je treba Bučka peljati na jutranji sprehod, a hkrati ve, da to sodi zraven. Pa tudi sočutja se otrok nauči s psom. Ne samo do živali, do vseh živih bitij. Pomembno se mi zdi tudi, da ima otrok na tem področju ravnanja z živalmi dober vzgled v starših. Pes da ogromno otroku. Edina slaba stran je, da živijo manj časa kot mi. Ti trenutki, ko se žival poslavlja, so pa zelo težki.

Za konec pa nam povejte še, česa so vas osebno naučili psi?

Da sem veliko potrpežljivejša, kot sem bila. In brezpogojne ljubezni. Tako kot te teh dveh vrlin nauči otrok, te tega zna naučiti tudi žival.

Špela Šimenc

Urška Petek iz društva Hrtji svet: ”Ti psi v življenju nimajo sreče”

Urška Petek je veterinarka, predstavnica društva Hrtji svet in ponosna posvojiteljica greyhounda Suirja, ki prihaja iz zgodbe, na kakršne opozarja društvo.

Ti psi v življenju nimajo sreče, Urška in deset aktivnih prostovoljcev društva pa opozarjajo na problematiko izkoriščanja hrtov v Evropi in po svetu ter iščejo zanje odgovorne vzreditelje.

Za začetek – Urška, kdo ste vi, kako bi se predstavili?

Sem prostovoljka v društvu Hrtji svet Slovenije in ponosna posvojiteljica greyhounda Suirja. Delam kot veterinarka, svoj prosti čas in dopust pogosto namenjam prostovoljnim odpravam v države, kjer psi in mačke potrebujejo veterinarsko oskrbo (Španija, Bosna, Srbija, Kosovo, Ciper, Palestina), saj sem prostovoljka tudi pri Zavodu SVSP. Prostovoljno občasno pomagam tudi v Zavetišču Horjul, saj se zavedam, da je problematika neodgovornih skrbnikov živali na žalost doma tudi pri nas. V prostem času uživam v naravi, v hribih, v druženju s prijatelji in domačimi. Vedno se trudim, da bi bil svet z mojo pomočjo vsaj malce lepši.

Kdaj so v vaše življenje prišli hrti?

S hrti sem se prvič v živo spoznala na prostovoljni odpravi v zavetišče Scooby v Španiji, jeseni leta 2012. Pred tem se sploh ne spomnim, če sem jih kdaj božala ali se z njimi družila, sem pa zgodbo izkoriščanja hrtov spoznavala in se odločila, da jim pomagam. Po tem obisku zavetišča v Španiji pa je bilo očitno, da sem se s hrti ‘okužila’ – nisem se pa zavedala, kako velik del mojega življenja bodo sčasoma postali. Slabo leto kasneje smo v naš dom sprejeli začasnika, greyhounda Wallyja. V življenju res ni imel sreče, saj je bil dobro leto po posvojitvi vrnjen v društvo, prišel k meni, odšel od mene v nov dom, kjer pa se tudi ni izšlo. No, potem pa smo se doma skupno odločili – Wally ostane. In to je bila verjetno najboljša odločitev, saj je bil res neverjeten pes. Žal smo se morali letos spomladi od njega posloviti.

Kakšno je poslanstvo društva Hrtji svet?

Naše poslanstvo je v prvi vrsti opozarjanje na problematiko izkoriščanja hrtov v Evropi in po svetu ter iskanje odgovornih posvojiteljev zanje. Če pa se še malo poglobimo, se trudimo delovati celostno – gremo v zavetišče prostovoljno pomagat (čistimo ograde, pripravljamo hrano za pse, pse spoznavamo – zelo pomembno se nam zdi, da psa spoznamo in imamo več informacij za posvojitelja ter nudimo tudi veterinarsko oskrbo živalim v zavetišču Scooby). Letošnje leto je zaradi koronavirusa zelo specifično in tako od marca naprej v španskem zavetišču ni bilo večjih ekip tujih prostovoljcev. Ko smo se mi letos na začetku avgusta odpravili tja, smo žalostno opazili, da se to pozna tudi na psih – večina jih je bila zadržanih, saj niso imeli dosti stika s prostovoljci v zavetišču. Potem sledi osveščanje javnosti pri nas – velikokrat napišemo kakšen prispevek za časopis ali revijo, se odzovemo povabilu v kakšno televizijsko oddajo, predstavimo naše delovanje na šolah, stojnicah, organiziramo promocijske sprehode in druženja. Vse to z namenom, da bi predstavili, kako krasni psi so hrti in kakšne stvari se jim dogajajo v njihovih izvornih državah. Potem pa še seveda to, da jim najdemo prave domove in odgovorne posvojitelje – pri nas vedno opravimo predposvojitveni obisk, s katerim se prepričamo, da so posvojitelji pravi za hrta oz. da je hrt pravi zanje. Ker ni dovolj, da se jim le najdemo dom, dom mora biti tudi pravi. S posvojitelji ostanemo v stiku tudi po posvojitvi, organiziramo piknik, druženja, sprehode, da se srečamo in spremljamo, kakšne srečne zgodbe pišejo. Zavedamo pa se, da smo brez spremembe v matičnih državah mi le kapljica v morju. Počasi se stvari tudi v Španiji in na Irskem spreminjajo, vendar res počasi in verjetno bo moralo priti do menjave generacije, da se bo izkoriščanje hrtov počasi izkoreninilo. Lani smo se recimo odpravili na mednarodno konferenco Greyhounds around the globe v Dublin, kjer smo dobili podrobnejši vpogled v to, kako deluje tekaška industrija in kaj vse delajo organizacije v tujini, da bi se to res končalo. Na žalost se vse začne in konča pri denarju …

O tem, kakšne stvari se dogajajo hrtom v Španiji, na Irskem in drugje, si lahko preberete tukaj. 

Kako njihova preteklost in izkoriščanje vpliva na pse? Pridejo v novo družino, k posvojiteljem zelo travmatizirani psi?

Večina psov ima za seboj neko preteklost, toda ni res, da so vsi plašni in travmatizirani – v zavetiščih so psi, ki ti ob prvem obisku skočijo v naročje, se crkljajo in zelo uživajo v človeški bližini. Nekateri so takšni, da so malce previdni, a se hitro sprostijo, tretji pa takšni, ki jih je človeka na smrt strah – pogosto imajo slabe izkušnje ali pa jih sploh nimajo, saj nekateri sploh niso socializirani. Še vedno se zgodi, da so ljudje skeptični, kadar jim kdo omeni posvojitev hrta kot odraslega psa. Res je, da je pri psu, posvojenem iz zavetišča z neznano preteklostjo, vedno treba biti potrpežljiv in pazljiv na začetku, da ga spoznamo in da vidimo, kako se navaja na naše življenje – to je zanje vedno velik šok, saj res niso navajeni takšnega sveta. Niso navajeni stopnic, balkonov, številni niso navajeni zaprtih prostorov, prometa … Ampak hrti so zelo prilagodljivi in se domačega okolja in ljudi lepo privadijo. Je pa dejstvo, da vsak hrt ni primeren za vsakega posvojitelja, zato posebno pozornost namenjamo izbiri pravega psa. V družino z malimi otroki in brez izkušenj tako recimo nikoli ne svetujemo posvojitve plašnega psa, saj bi takšna kombinacija povzročala stres tako posvojencu kot posvojiteljem.

Vam je kakšna zgodba še posebej segla v srce, ki bi jo izpostavili?

Teh zgodb je mnogo … Skoraj toliko, kot je psov v zavetiščih. Kar je meni na prostovoljnih odpravah najhuje, je to, ko vidiš, koliko psov čaka na svojo priložnost. Koliko jih je zapuščenih samo zaradi človeškega pohlepa in neodgovornosti. Ko vidiš psa, ki je v zavetišču mesece in leta … Ostaja spregledan, ker mogoče ni prave barve, ker je plašen. Mislim, da če bi imelo več ljudi možnost spoznati te pse v zavetišču, jih videti, bi se lažje odločili za posvojitev – predvsem jim ne bi bilo važno, kako je videti, ampak značaj. Ker na koncu je vsakemu posvojitelju njegov pes najlepši, kajne?

Galgi in greyhoundi so, kljub svojemu krhkemu videzu, res pravi borci. Ko vidiš pse, shirane do kosti, z odrezanimi ušesi, s poškodbo na vratu, ker so jih obesili, s poškodovanimi nogami … Ampak kar vztrajajo naprej in ob primerni oskrbi res lepo okrevajo. In so vedno, ne glede na preteklost, pripravljeni zaupati človeku. Ne vsem, ampak tistemu svojemu pa … Za vedno.

Koliko psom ste že uspeli najti tople domove?

Do tega trenutka več kot 330 galgom, greyhoundom, lurcherjem in podencem. Mi smo na to številko zelo ponosni, sploh zaradi tega, ker je naše vodilo – kakovost pred količino.

Vam tudi doma danes dela družbo kakšen hrt?

Od marca naprej mi dela družbo veliki angleški hrt. oz. greyhound Suir. Njegova zgodba je na žalost krut prikaz irske tekaške industrije – julija 2019 si je na treningu ali tekmi zlomil nogo (petnico) in kljub temu ga je lastnik poslal še na eno dirko. Nato pa so ga po dveh mesecih, ko niso s poškodbo naredili čisto nič, predali v oskrbo organizacije GHIN. Tam so mu takoj uredili obisk ortopeda in prestal je zahtevno ortopedsko operacijo, čakalo ga je več mesecev okrevanja. Jaz sem ga poznala lani decembra, ko sem bila na prostovoljnem obisku na Irskem, vendar takrat še nisem razmišljala o novem psu. Ko je prišel ta čas, sem se obrnila na vodjo zavetišča, rekla, da bi posvojila Suirja (v pol leta, kar je bil v zavetišču, ni imela niti ena organizacija interesa za njegovo posvojitev), in tako je marca, tik pred začetkom karantene, prišel v svoj dom.

Na žalost je tukaj moral še enkrat na operacijo, odstraniti je bilo treba material, ki je bil uporabljen za fiksacijo sklepa, ampak njega ta noga čisto nič ne moti – veselo teka na varno ograjenih poligonih, poda se tudi na kakšen hrib z mano in uživa v zasluženi penziji.

Špela Šimenc

”Posvojena psička Maya nam je odprla čisto nov, še neznan svet”

Marko Magajna je svoje življenje sprejel dve posvojeni psički, brez katerih si življenja več ne zna predstavljati. Čeprav ni nikoli iskal ali si želel psa, se zdi, da sta kar sami našli pot do njega.

Najprej je, povsem nepričakovano, v Markovo življenje vstopila posvojena psička Maya.

Kdaj ste v svoje življenje sprejeli svojega prvega posvojenega hrta in kako je prišlo do tega?

Realno gledano, nikoli nismo želeli ali iskali psa. V trenutku, ko smo “naleteli ” na Mayo, sva bila z Evo (partnerica op.a.) podganarja – imela sva podgane (najdene, posvojene, odpadne..) in psi so predstavljali prej nevarnost kot “dodano vrednost” za nas. Potem se je pa na e-mailu pojavil njen opis in pripis, kako to da ona še nima končnega doma (bila je namreč v začasnem domu v Sloveniji). In pogled na njen portret (bila je samo slika glave z njenimi posebnimi, rumenimi očmi), ter njen opis je v meni vzbudil zanimanje, enostavno je nisem več spravil iz misli.

Kaj pa sama pot do posvojitve, ste psičko pred tem v živo spoznali?

Sodelavka je imela posvojenega hrta, marsikaj sva se pogovarjala, prebral sem prispevke na forumih in nekako zbral pogum, da izpolnim in pošljem informativni vprašalnik za posvojitev. Odgovor je hitro prišel, sledil je predposvojitveni obisk, na katerem smo obdelali hrtje posebnosti in potrebe, njihovo zgodbo in usodo. Prvi obisk je bil uspešen, a to ni bil konec – potrebno je bilo tudi spoznati gospodično in videti, ali sploh “kliknemo”. Tudi ta je bil uspešen, “kliknili” smo, da bolj ne bi mogli, a vendar je bilo tukaj še vedno vprašanje, kako bo ona reagirala na podgane. Razlog? V zavetišču Scooby v Španiji, od koder prihajajo galgi, imajo namreč tudi podganjo populacijo in podgane predstavljajo “igračko” za galge, ki jih ujamejo, se igrajo z njimi, marsikatero pa tudi snedejo – hrane ni v izobilju. Mayo so podgane zanimale, a je reagirala na “ne” in ni kazala neke izredne agresije. Dobili smo potrdilo – Maya pride k nam! Navajali smo se drug na drugega, uživali drug ob drugem, se učili drug od drugega.

Kakšna je pa vaša Maya karakterno in ali veste kaj o njeni preteklosti?

Maya je posebna in posebna je tudi njena zgodba. Je nekoliko resasta po hrbtu, tako kot so resasti “pragalgi” in ima neverjetno posebne rumene oči. Karakterno je posrečena kombinacija umirjenega lenuha in španskega temperamenta. Pri srečanju z novimi psi se lahko pojavijo ‘ostanki zavetišča’, kjer je vsak pes konkurent – zna se postaviti zase in koga tudi narenčati. Najprej je bila planirana za odhod v Francijo, a se je nekaj zalomilo. Ker so jo medtem sterilizirali in bi lahko bila vrnitev v staro ogrado problematična, so se v društvu odločili, da se ji ponudi začasen dom v Sloveniji. In tako je prišla v Slovenijo. Njene preteklosti ne poznamo, najdena je bila v decembru 2012.

Kako dolgo si že delite življenje z Mayo? So bile kdaj kakšne težave?

Letos je minilo sedmo leto, odkar je prišla k nam. V tem času smo doživeli kar nekaj, predvsem lepega, nekaj je bilo tudi problemov (zdravje). A niti za trenutek se ni pojavil dvom v to, da je bila odločitev pravilna. Vpeljala nas je v svet prostovoljstva, opravljamo predposvojitvene obiske, predstavljamo Društvo na stojnicah in dogodkih – odprla nam je čisto nov, neznan svet. Dotaknila se je nas in verjamem, da še marsikoga, ki jo je srečal.

Pred kratkim ste posvojili še eno psičko. Kakšna je pa njena zgodba?

Spomladi 2020 je Paul, vodja zavetišča Great Hounds In Need, objavil sliko Sharky. Še ne 2 leti stara greyhoundica, brindle oranžna, ki je prišla v njihovo zavetišče na Irskem. Kaj je bilo narobe z njo? Klasična zgodba – na treningu si je zlomila skočno kost, pripeljali so jo k veterinarju na evtanazijo. Tako kot njenih 7 bratcev in sestric pred njo. Veterinar je poklical Paul-a, če ima kaj prostora, na Sharkyino in našo srečo – ga je imel. Njena posebnost – zelo izrazit predugriz – spodnja čeljust je kar nekaj krajša in je sprednje zgornje zobe potisnila precej naprej. Posledično se ves čas smeji in to jo naredi še bolj posebno in prikupno, na njeno življenje pa nima negativnega vpliva. Zaljubil sem se, odločitev je padla, postopek je stekel in 14. marca 2020 je prišla v Slovenijo, tri mesece kasneje je praznovala svoj 2. rojstni dan.

Opažate kakšne bistvene razlike med greyhoundom in galgom, ki bi jih posebej izpostavili?

Velika je razlika med greyhoudom in galgom – greyi so še bolj leni in umirjeni kot vseeno dokaj temperamentni Španci. Sharky je otrok, ki ga je bilo potrebno naučiti hoditi po stopnicah, navaditi na sobno čistočo, na to, da počaka sama (ima Mayo in je lažje). Sharky je posebna – igriva, zelo navezana na svojega človeka, “velcro” pes – neprestano sledi, in želi biti s človekom. Osebni prostor je nekaj, česar ne priznava, in se brez problema namesti na roko, na nogo, v naročje. Skupaj smo bili na dopustu, sprehodi so potekali brez problemov, je priden jedec, Mayo spoštuje in Maya jo prenaša … Skratka, življenja brez njiju si ne morem več predstavljati.

Pogovarjala se je: Anja Kosi

Pogovor, Anja Kosi: »Svet brez živali bi bil pust in temačen«

Anja Kosi je srčna prostovoljka, aktivna zagovornica pravic živali in izjemna fotografinja živali. Šteje šele 24 let, a od otroštva ji je kristalno jasno, da se bo njen svet vrtel okoli živali, prav posebno mesto pa imajo v njenem srcu psi.

Na pse, ki so ji prekrižali pot v življenju, ima tako lepe kot izjemno žalostne spomine. Ko človek gleda njene fotografije, se zdi, da se z njimi pogovarja v svojem jeziku.

Anja – prostovoljka, fotografinja, aktivistka … Kdo si?

Sem dekle, ki od malih nog obožuje živali in od tedaj se moj svet vrti okrog njih. Živali dajejo pomen mojemu življenju, zato vedno rada poudarjam, da bi bil svet brez njih pust in temačen. Moj največji hobi in življenje pa predstavljajo prav psi. V mnogih pogledih me živali izpolnjujejo. Z živalmi sem preprosto to, kar sem, brez obsojanj iz njihove strani. Sprejmejo me takšno, kot sem. In jaz sprejemam njih, saj so resnično čudovita bitja. Sem tudi velika ljubiteljica in zagovornica volkov – menim, da so nam nadvse podobni in v marsičem celo nam ljudem za zgled. Ljudje v njih vidijo zgolj zveri. Jaz pa v njih vidim svojo sorodno dušo, bojevnike, zveste zaščitnike svoje družine in neverjetno inteligentne živali, ki s svojim partnerjem ostanejo do svoje smrti in tudi žalujejo po njihovi izgubi. Skratka, vse to sem, kar ste našteli, v svojem bistvu pa pač dekle, ki ima rada živali.

Kot si povedala, si bila vpisana na Veterinarsko šolo, pa nisi zdržala pritiskov.

Od otroštva me spremlja čut za živali, od otroških dni tudi ne jem mesa. Kot triletna deklica sem videla prizor na kolinah, ki ga ne morem pozabiti in od takrat ne jem mesa. Tako logično se mi je zdelo, da se izobrazim za veterinarskega tehnika. Toda šolanje sem na polovici pustila, saj resnično nisem zdržala pritiskov. Globoko me je prizadel odnos do rejnih živali. Obiskali smo veliko farm, kmetij, pa tudi klavnico. Ko so nam profesorji na eni izmed praks kazali, kako se prašičke kastrira na živo in trdili, da anestetik mladega prašička ubije, sem se počutila kot del proizvodnje. V eni izmed mlekarn smo bili priča podhranjenim kravam, lahko si preštel vsa vretenca. Drugje so živali ležale v lastnih iztrebkih, bolne in priklenjene na verige. Vse to me je hudo prizadelo, sčasoma enostavno ni šlo več.

Kakšen je tvoj prvi spomin na pse, živali?

Pri nas doma smo od nekdaj imeli živali, starši in stari starši so me pogosto vozili tudi na kmetijo in v naravo, od koder me niso mogli spraviti domov. Že od otroštva sem si nadvse želela svojega psa, zato sem ustavila vsakega skrbnika psa, ki mi je prekrižal pot. Svojo prvo psičko mi je uspelo dobiti pri svojih 11 letih. Nala je bila pasme samojed, s starši smo jo vzeli iz slabih razmer, zaradi katerih je imela grozne zdravstvene in psihične posledice, ki sva jih s trdim delom in voljo z leti rešili. Zaradi nje sem danes to, kar sem. Kot vedno povem, je ravno ona razlog, da sem se začela ukvarjati s psi in jim posvetila svoje življenje. Zdaj pa si življenje delim s sibirskim haskijem, švicarsko ovčarko in mačkom. Oni so moji zvesti spremljevalci in sopotniki.

V resnici pa so vsaj malo tvoje tudi vse tiste živali, ki si jim in jim še pomagaš …

Res je, vsaka ostane v mojem srcu. Prostovoljno pomagam, kjer in kadar lahko. Kar nekaj časa sem na sprehode peljala iz zavetišč, jih hodila fotografirat in jim s tem pomagala do novega doma. Nekaj časa sem bila tudi administratorka za družbena omrežja v društvu Volčje srce, ki se še zdaj bori za zaščito volka v naravi in so ambasadorji za volčje pasme psov. Zdaj, ko mi čas tega več ne dopušča, pa pomagam živalim priložnostno. Vsako leto poberem s ceste kakšno brezdomno mačko in ji najdem nov dom. Nekaj psov sem tudi rešila bednega življenja na verigi in pomagala pri ozaveščanju njihovih skrbnikov. Trenutno se ravno borim za prostoživeče mačke v okolici Mariborske tržnice. Po svojih močeh tudi ozaveščam ljudi do boljšega odnosa do živali.

Se je zgodba kakšne živali prav posebej zasidrala v tvoje srce?

Pri delu z živalmi so tako lepi kot tudi grenki spomini. V zelo lepem spominu mi bodo ostali vsi tisti psi, ki so v našem zavetišču dobili nov dom. Ne bom pozabila nemškega ovčarja Đina, ki je po letih bivanja v zavetišču kljub svojim starostnim in zdravstvenim težavam dobil čudovit dom. Takrat sem se od sreče zjokala. Prav tako ne bom pozabila mačkona, ki sem ga leto dni nazaj rešila zanesljive smrti, njegov novi skrbnik mi še zdaj pošilja fotografije in mi s tem pogreje srce. Po drugi strani pa mi je hudo vsakokrat, ko pomislim na živali, ki jim nisem mogla pomagati. Don je bil eden izmed teh psov. Bil je šarplaninec, ki je životaril pred podjetjem svojim skrbnikov v kletki. Zanj sem dve leti skrbela kot za svojega psa. Z različnimi društvi sem mu skušala pomagati do novega doma, vendar mi brez privolitve njegovih lastnikov nihče ni mogel pomagati. Nekega dne pa je izginil. Še zdaj ne vem, kaj so skrbniki z njim storili. S pomočjo veterinarjev in prijateljev smo ga dolgo iskali. Za njim se je izgubila vsaka sled.

Iz tvojih fotografij se zdi, da se z živalmi pogovarjaš. Se ti zdi, da je za dobrega fotografa živali nujen izjemen čut do živali?

Verjamem, da je pri fotografiji živali še kako pomemben odnos, ki ga imaš z živaljo. Zato si za fotografiranje vedno vzamem čas in sprva skušam vzpostaviti z živaljo neki pristen odnos. Psov nikoli ne silim v fotografiranje, če vidim, da jim ni več do tega. Vedno pa jih skušam zmotivirati s hrano ali igračo. Svoja psa in mačko sem od majhnega učila sedenja in čakanja na različnih podlagah in lokacijah. Zdaj vsi trije z veseljem pozirajo za fotografije.

Anja, kakšni pa so tvoji cilji v življenju?

Moje največje sanje so, da bi nekoč delala z volkovi in jih fotografirala. Drugače pa si želim še naprej biti obkrožena z živalmi, početi to, kar me veseli, se ukvarjati s fotografijo, potovati.

Špela Šimenc

Natalija Verboten: »Ko smo prinesli Dona domov, je bila to ljubezen na prvi pogled«

Natalijo Verboten in njeno družino je pred štirimi meseci razveselil in jim življenje popestril beagle Don.

Kužek je zapolnil praznino, ki je nastala ob slovesu višavskega terierja Rockyja. Poleg Dona jim danes doma dela družbo še mačka Biba – oba sta njihova družinska člana. Natalija si življenja brez živali ne zna več predstavljati.

Natalija, vas psi spremljajo že od nekdaj?

Seveda, s starši smo mojih prvih nekaj let živeli na kmetiji pri moji babici in dedku. To so bila prelepa leta, preživeta v naravi, v vsakodnevnem stiku s številnimi živalmi in tu sem vzljubila tako naravo kot živali nasploh.

Kdo je bil vaš prvi kuža?

V osnovni šoli smo imeli kodra Ara.

Kdo pa vam dela družbo danes?

Že štiri mesece je pri nas spet veselje v hiši, saj imamo novega družinskega člana – pol leta starega beagla Dona. Ko nam je v začetku februarja po dolgotrajni bolezni poginil skoraj 13-letni višavski terier Rocky, je ostala praznina tako v naši hiši kot tudi v naših srcih. Nikoli ga ne bomo pozabili in tudi on je imel lepo življenje pri nas. Ampak – tako je v življenju, vse ima svoj konec. Ker smo navajeni, da našo hišo polni tudi pasji lajež, smo si želeli novega psa. Kar nekaj časa smo raziskovali, katera pasma bi bila glede na značaj, potrebe in način našega življenja primerna za nas – potem nam je družinski prijatelj Kristijan omenil beagle in ugotovili smo, da bi bil po vsej verjetnosti super izbira za našo družino. Beagle je srednje velik živahen pes, ki mu nikoli ne zmanjka ‘baterij’. Je zabaven, vesel in zelo družaben. Čeprav je krdelni pes, je zaradi prijetnega značaja zelo prijeten družabnik na fotelju. Primeren lastnik zanj je vsak, ki ima rad sprehode v naravi. Je stabilen, prijazen in neagresiven pes. Rad se igra z otroki, do katerih je zelo pazljiv in pokroviteljski. Tudi z drugimi psi se običajno dobro razume in igra, nikoli ne sili v pretep. Tudi naš Don je točno takšen, kot je opisano zgoraj. Je zelo prijazen, zabaven, aktiven, družinski pes, ki obožuje moja sinova. Je pa tudi precej navihan in svojeglav, zdaj tudi nenehno nekaj grize in žveči, tako da imamo z njim ogromno dela. Zelo smo bili presenečeni, ker se je v trenutku, ko smo ga prinesli domov, privadil na naš dom. To je bila obojestranska ljubezen na prvi pogled; pri naši hiši je toliko dogajanja, da ni jokal niti prvo noč. Seveda smo z vzgojnimi prijemi – primernimi za to starost – začeli že takoj. V kratkem z njim začnemo obiskovati tudi pasjo šolo. Le privajanje na našo mačko Bibo je trajalo kar nekaj časa, saj sta se sprejemala le po malih korakih.

Kaj vam in vaši družini pomeni družba psov, živali?

Mačka in pes sta naša družinska člana.

Kako se vaša sinova razumeta z Donom?

Don in sinova, ki sta stara 5 in 9 let, se obožujejo. Seveda pa ju skozi način našega življenja učiva tudi njunih obveznosti v povezavi s hišnimi ljubljenčki – od hranjenja, nege, sprehodov, vzgoje, šolanja … Tako vidita, da je žival veliko veselje, ki s sabo prinese tudi veliko odgovornost in skrb.

Kaj vse počnete skupaj?

Mi vse počnemo skupaj. Ravno pretekli konec tedna smo bili na dvodnevnem izletu na Kopah, kar je bil svojevrsten izziv, ker se z Donom pravzaprav še vedno spoznavamo. Ko sem že mislila, da nekaj vem o psih, zdaj vidim, da se moram spet veliko naučiti, saj se beagle značajsko precej razlikuje od terierja. Komaj čakam, da začneva obiskovati pasjo šolo, saj moram veliko znanja o vzgoji obnoviti in se marsičesa spet naučiti. Tako bom to prenesla na Dona in seveda ostale družinske člane, da bo naše sobivanje z Donom čim bolj kakovostno za vse.

Mu kdaj tudi kaj zapojete?

Moje petje doma Dona sploh ne gane, niti ni navdušen, niti mu ne gre na živce (smeh).

Veliko pasjih skrbnikov pravi, da je pes najboljši prijatelj, pa tudi učitelj. Bi se strinjali? Česa vas je naučil vaš kuža?

Doslednosti, discipline, izražanja – komuniciranja z govorico telesa in tonom glasu. Se mi zdi, da je pes naše ogledalo – če smo samozavestni, je takšen naš pes, če smo zmedeni, pa se seveda to takoj vidi tudi pri njem.

Je kakšen spomin nanj ali na katerega drugega psa v vašem življenju prav poseben?

Imela sem kar nekaj hišnih ljubljenčkov in čisto vsak ima še vedno svoj prostor v mojem srcu; pravzaprav ga bodo imeli vedno. Na vsakega me vežejo določeni spomini, saj so si bili tako mačke kot kužki med sabo značajsko zelo različni. Z vsakim sem doživela svojevrstne dogodivščine in vsak je pustil svoj pečat v mojem življenju.

Pes napolni dom z energijo. Si še predstavljate življenje brez hišnega ljubljenčka?

Ne, mi si ga ne znamo.

 

Ovčarski psi in njihovo delo z ovcami: ”Drug drugega znajo odlično prebrati”.

Ovčarski psi lahko učinkovito pomagajo svojim lastnikom pri usmerjanju in premeščanju drobnice ter pri zganjanju črede živali.

Neža Bric iz Goriških brd, sicer univerzitetna diplomirana inženirka zootehnike, je nad ovčarskimi psi in njihovim delom z ovcami že dolgo navdušena: za zganjanje ovc oziroma pašo z ovčarskimi psi se je začela zanimati že med študijem, saj so imeli takrat doma trop 50 ovc.

»Ko sem v sosednji Italiji spoznala trenerko border collijev in videla, kako ti psi obvladajo ovce s svojimi sposobnostmi, sem se odločila, da bom tudi sama imela takšnega sodelavca,« se spominja.

K hiši je tako najprej prišel border collie Fly, ki se mu je čez nekaj let pridružil še Shake. Družina Bric ima danes doma že dva tropa ovc po 60 glav, ki so zaradi milega podnebja vse leto na paši, Neža pa je v tem času ustanovila tudi Šolo psov za zganjanje ovc, kjer nudi inštrukcije pasjim lastnikom, ki jih tovrstno delo s svojimi štirinožci zanima oziroma veseli. V pogovoru nam je o zganjanju ovc povedala še marsikaj zanimivega, tudi kako poteka komunikacija na štiri oči med psom in ovcami.

Živali imate radi že od nekdaj, za zganjanje ovc oziroma pašo z ovčarskimi psi pa ste se začeli zanimati med študijem zootehnike in to tematiko vključili celo v svoje diplomsko delo. Predvidevam, da smo o obvladovanju ovc s pomočjo ovčarskih psov takrat vedeli bistveno manj kot danes…

Točno tako. V četrtem letniku zootehnike sem dobila psa Flyja, ki ima zdaj že dvanajst let, in za katerega smo se doma odločili, ker smo imeli ovce in bili vedno pred izzivom, ko jih je bilo treba na pašniku uloviti, saj hleva nismo imeli. Brez Flyja se vse skupaj sploh ne bi začelo. Preko njega sem začela spoznavati zanimivi svet sheepdoga ali zganjanja ovc. S Flyjem sva dobri dve leti hodila na treninge v bližnjo Italijo, saj se pri nas praktično takrat še ni nihče resno ukvarjal s treniranjem ovčarskih psov. Takrat sva oba redno hodila na treninge enkrat do dvakrat na teden. Ni bilo enostavno, čeprav sem imela ovce doma in vedela, kako se obnašajo in premikajo. Ko je Fly krožil okrog njih, se mi je namreč vse skupaj zdelo zelo kaotično. Toda s treningi sva vztrajala in ko je bil star tri leta, sem si počasi začela dovolj zaupati, da sem poskušala prestavljati ovce tudi doma. Še vedno sem se sicer spraševala, kaj se bo zgodilo, če bo Fly ovce razgnal po pašniku in bodo zbežale… Prav tako kot tudi, ali jih bo znal uloviti in mi jih pripeljati nazaj ali pa se bo skupaj z ovcami izgubil med vinogradi. Takrat tudi nisem imela pašnika, ki bi bil primerno ograjen za treniranje, saj sem imela samo premične elektromreže, v katerih so se ovce pasle. Če jih pes preveč preganja, lahko takšno mrežo brez težav podrejo in zbežijo. Izzivov je bilo torej veliko več kot zdaj. Tudi moje znanje o pravilnem pristopu do psa je bilo bistveno manjše kot danes. Še zdaj se z vsakim novim psom lahko kaj naučim, saj je treba k vsakemu psu pristopiti drugače. Prav vsak pes ima namreč svoj karakter.

Ker imate doma ovce, ste pridobljeno znanje lahko dnevno testirali. Koliko vaj in treningom je bilo potrebnih, da ste bili s končnim rezultatom zadovoljni?

Vaj in treningov, ki sem jih naredila z obema psoma – pred šestimi leti sem se namreč odločila še za enega psa, Shakea – se ne da prešteti. Mislim, da jih je bilo nešteto. Najprej treningi v Italji s Flyjem, potem še lastni treningi doma. Fly mi je tako ali drugače pri ovcah pomagal skoraj vsak dan. Ko je dopolnil šest let, sem se odločila vzeti še psa Shakea, s katerem sem naredila verjetno desetkrat toliko treningov kot s Flyjem. Ker je Shake popolnoma delovna linija border collijev in enostavno nisem bila pripravljena, da dobim ferrarija med borderji, sem morala vanj vložiti še več časa. Vsaka dva meseca sem bila z njim na seminarju z izkušenimi trenerji iz Italije, Nizozemske, Velike Britanije in Avstrije. Po vsakem seminarju sem v praksi udejanjala to, kar sem se naučila. Pa vendar se mi je vsakič zdelo, da potrebujem še več novega znanja, saj rezultati na treningu niso bili takšni, kot bi si jih želela. Shake je začel delati z glavo šele pri štirih letih, do takrat pa sem imela z njim treninge skoraj vsak dan. Ali pa tudi dvakrat dnevno.

Kje in kako poiskati dobrega ovčarskega psa? Lahko vsak predstavnik ovčarskih pasem postane dober ovčarski pes ali imajo nekateri psi vseeno boljši ‘pašniški nagon’, če lahko temu tako rečemo? Ali sami že takoj vidite, kateri pes bo postal dober ovčarski pes in kateri ne?

Zdaj imamo tudi že v Sloveniji nekaj dobrih vzrediteljev ovčarskih psov, od katerih je vredno vzeti psa. Najboljše je vprašati nekoga, ki je psa pasme, ki jo želimo, že vzel od uradnega vzreditelja. Vsekakor moramo najprej vedeti, za kaj psa rabimo: ali želimo, da nam dela družbo, ali bi radi z njim delali kakšno kinološko disciplino oziroma ali ga potrebujemo z delo. Na podlagi odgovora na ta vprašanja se potem velja obrniti na nekoga, ki psa že uporablja v takšen namen. Na spletu lahko ogromno preberemo o značilnostih posamezne pasme ovčarskih psov in se tako temeljito pozanimamo, preden si določeno pasmo omislimo. To je dobro zaradi tega, da potem nimamo vedenjskih težav s psi in se ne sprašujemo, zakaj je do njih prišlo. Načeloma lahko sicer vsak predstavnik ovčarskih psov, ki ima pašni nagon, dela z živalmi. Seveda pa med temi ločimo pse, pri katerih že takoj vidimo, da se postavijo na pravo mesto, da nam pripeljejo živali, da se postavijo v »pašni položaj«, da takoj uporabljajo glavo in razmišljajo, kaj morajo narediti in kam se postaviti, ter se ne samo igrajo. Vsekakor je treba med vsemi ovčarskimi pasmami psov izpostaviti border collije, ki so zagotovo nekaj posebnega pri delu z ovcami. Ko vidim na delu pravega delovnega border collija, je to nekaj najlepšega na svetu. Njegova eleganca, zbranost in pogled, ko premika ovce, so kot ples. Njegovo premikanje je dovršeno do popolnosti.

 

Mogoče bi morali na tej točki povedati še nekaj o razlikah med ovčarskimi in pastirskimi pasmami.

Pogosto vidim, da ljudje mešajo, kaj so to ovčarski in kaj pastirski psi ter ovčarske in pastirske pse enačijo. Treba je vedeti, da so ovčarski psi narejeni za to, da nam živali pripeljejo, pomagajo pri premikanju iz pašnika na pašnik, lovljenju določene živali. Skratka, obnašajo se kot plenilci in tako jih tudi ovce in ostale živali vidijo. Ti psi so stalno z lastnikom in pridejo v stik z živalmi le takrat, ko to potrebujemo. So manjše ali srednje rasti, hitri in izjemno poslušni. Pastirski psi pa so del tropa ali črede in varujejo domače živali s svojim lastnim življenjem. Te pasme psov živijo z ovcami, so del tropa, ovce pa jih sprejemajo kot njim enakovredne člane. Pastirski psi so stalno prisotni v tropu ovc in ga nikoli ne zapustijo. So veliki, saj so selekcionirani za boj proti zverem, in izjemno samostojni.

In katere ovčarske pasme psov veljajo kot najbolj primerne za zganjanje ovc?

Najprimernejša pasma ovčarskih psov za zganjanje ovc so zagotovo border colliji, saj jih v ta namen uporabljajo že stoletja. So izjemno hitro učljivi, hitri in enostavno rojeni za premikanje ovc. Primerljivi z border colliji so kelpiji, vendar jih je pri nas malo, sploh takšnih, ki bi izhajali iz delovnih linij. Avstralskih ovčarji in govedarji pa so primernejši za premikanje goveda. Seveda lahko za zganjanje ovc uporabljamo tudi vse ostale ovčarske pasme, odvisno pač od tega, kaj potrebujemo od psa.

Kako pa poteka komunikacija na štiri oči med psi in ovcami? Kaj je v tej komunikaciji ključnega pomena? Ali morajo tudi živali v tej komunikaciji zgraditi nekakšen sistem zaupanja, da je njihova interakcija uspešna?

Ovce se odzovejo na psa, glede na to, kje se pes nahaja in kolikšen »pritisk« izvaja na ovce. Ovce lahko takoj, ko pride pes bliže, ugotovijo, kako močan je karakterno in se potem temu primerno vedejo. Če vidijo, da je pes šibkejšega karakterja, se mu začnejo postavljati in se nočejo več premikati, saj ugotovijo, da se jih pes boji. Odlično znajo prebrati pse in tudi psi ovce. Če je pes karakterno močan in se ovc ne ustraši kljub temu, da tolčejo ob tla z nogami, se bodo ovce obrnile stran od psa in se ne bodo ustavljale, saj vedo, da bo pes hodil naprej proti njim. V tem primeru se ovce psa bojijo, saj v njem vidijo plenilca, in se zato premikajo.

V Sloveniji ste bili med prvimi, ki so imeli pašnik, namenjen izobraževanju ovčarskih psov. Koliko takšnih pašnikov imamo danes? Se zanimanje za tovrstno izobraževanje povečuje? Kako poteka izobraževanje v vaši šoli za zganjanje ovc in koliko tečajnikov jo je doslej že uspešno zaključilo?

Danes imamo še vsaj dva takšna pašnika v Sloveniji. Zanimanje za izobraževanje se povečuje, saj lahko pašni nagon s treningi zganjanja ovc spravimo v pravo smer ter tako odpravimo ali preprečimo marsikatero vedenjsko motnjo pri ovčarskih psih. Treningi pri meni so individualni, se pravi, da gre vsak tečajnik posebej k ovcam, potem pa dela lastnik skupaj s psom z ovcami. Včasih organiziram tudi treninge s trenerji iz tujine, da lahko tečajniki pridobijo tudi novo znanje.

Imate v vaši šoli za zganjanje ovc več dela s psi, ki jih izobražujete za zganjanje ovc, ali z njihovimi lastniki, da osvojijo potrebno znanje in veščine?

Na začetku je zagotovo več dela z ljudmi, saj ne vedo, kam bi se obrnili in kaj bi delali, ker se sočasno premikajo tako ovce kot pes in lahko vse skupaj izgleda precej kaotično. Hitreje ko lastnik psa nauči brati premikanja ovc, hitreje napreduje s treningi. Seveda pa mora po drugi strani tudi zelo dobro poznati telesno govorico psa. Takšno energijo, kot jo da psu, takšno energijo bo pes prenesel na ovce.

Kakšni pa so vaši prihodnji načrti na tem področju?

Počasi razmišljam, da bi vzela še enega psa, saj ima Shake že šest let. Preden izučim novega psa, bom porabila vsaj štiri leta. Zdaj že realno ocenjujem vse skupaj in vem, da psa zganjanja ovc ne bom izučila v dveh letih, kot sem mislila za Shakea. Šolo bom imela še vedno in seveda bom vesela vsakega novega lastnika in njegovega psa, ki bosta prišla k meni na trening. Na tekmovanja pa zaenkrat ne mislim hoditi, saj imam dovolj dela z mojima otrokoma, dvema psoma in 120 ovcami. Poleg treningov sem začela še ustvarjati iz ovčje volne igrače za pse Sheepdog Toys in druge dekorativne izdelke Cute & Woolly, saj me ustvarjanje izjemno veseli. Iz volne se da narediti marsikateri čudovit izdelek in tako sem tudi tukaj vpletla moje ovce, saj nekaj volne sama predelam in pobarvam.

Se kdaj vprašate, kako bi izgledal vaš vsakdan brez psov, ovc in vseh ostalih živali, ki jih imate doma na kmetiji?

Ne vem, kako bi izgledal moj vsakdan brez ovc in psov, saj to sedaj počnem že več kot dvanajst let in si enostavno ne predstavljam več življenja brez teh živali na kmetiji. Izjemno uživam, ko grem na pašnik in naredim en mini trening z mojim psom, ter potem v miru opazujem ovce, kako se pasejo. Če vseh živali ne bi imela, verjetno ne bi vedela kam s časom, saj bi ga imela na pretek.

Katja Željan

Maja Ferme: »Če smo mi spoštljivi do psov, so tudi oni do nas«

Modna oblikovalka Maja Ferme je že od malega velika ljubiteljica psov, brez katerih pravi, da ne more živeti. Danes ji družbo delata dve dolgodlaki čivavi.

To sta 11-letni Om in 8-letni Shanti. Še posebej ljub ji je spomin, kako lepo sta kužka sprejela njeno hčer, ko so jo prinesli iz porodnišnice.

Maja, od kdaj že traja vaša vez s pasjimi prijatelji?

V osnovni šoli sem dobila svojega prvega psa Erota, ki nas je prehitro zapustil. In naslednjega kmalu zatem, ki je bil z nami dobrih 18 let. Aris je bil družinski pes in vsak po malem je skrbel zanj. Ko je umrl, nam je bilo vsem izredno težko in rekli smo, da psov ne bomo imeli več. Vendar tako kot vsak pasjeljubec, ko imaš enkrat psa, ne moreš več brez njega. Zato sva se čez čas z možem odločila za prvega skupnega psa, dolgodlako čivavo; samčka, ki sva ga poimenovala Om, kmalu za tem pa še za Shantija.

Danes vam, kot pravite, delata družbo Om in Shanti, dolgodlaki čivavi. Kako ste se odločili za to pasmo?

Glede na najine predhodne izkušnje – oba sva imela namreč v mladosti psa – sva se odločila za pasmo dolgodlaka čivava, ki nama je najbolj ustrezala glede na najin pestri življenjski stil in mnoga potovanja. Čivava je namreč kompaktna, a najmanjša pasma psov na svetu, po teži se gibljejo nekje med 1,5 do 3 kilograme in skoraj povsod jo lahko vzameš s seboj. Obenem je dolgodlaka čivava kljub čudoviti dlaki zelo nezahtevna za nego, prav tako ne potrebuje ogromno gibanja in z njo je enostavno potovati. Ustrezal pa nama je tudi značaj čivav. Načeloma so to zelo samozavestni, dostojanstveni, pogumni in ljubeči psi, ki se zelo navežejo na lastnika in ki se zelo radi crkljajo. Seveda pa je značaj odvisen tudi od vzgoje in legla.

Koliko let štejeta Om in Shanti in kako bi ju opisali?

Om ima 11 let, Shanti pa 8 let. Oba sta čudovita kužka, izredno inteligentna, čuječa, zvesta, pogumna, samozavestna … Lahko bi naštevala še in še. Vsakdo, ki ju spozna, se zaljubi vanju. Om je tudi odličen tekmovalni pes. Ko pride v ring, pravimo, da je vrhunski maneken. Poleg tega, da ima vse predispozicije za vrhunskega psa, tudi uživa v ringu, kar opazijo na koncu tudi sodniki. Z možem nisva profesionalna ‘hendlerja’; če bi vzel Oma v roke kdo od takšnih ljudi, verjamem, da bi bil svetovni prvak. Kljub temu je postal državni prvak v lepoti med čivavami in je morda nekoliko bolj umirjen in dostojanstven pes, medtem ko je Shanti bolj razigran pes, ki rad zganja vragolije in nasmeje vse okoli sebe.

Kaj vam v življenju pomeni pasja družba? Kako vpliva na vas?

Pes te je vedno vesel, ne glede na to, ali si dobre ali slabe volje. Tudi kadar si v stresu, te zna pomiriti. Predvsem pa vpliva na socialne stike, odtrga te od monitorjev in od dela, ne glede na vremenske razmere; hočeš nočeš moraš na sprehod, kar ti zbistri glavo in te napolni z novo energijo. Je pa včasih tudi naporno. Imeti psa je odgovornost. Ko ga dobiš, to zahteva precej časa in dobro vzgojo. Ni vse samo luštno in romantično. Treba je pomisliti tudi na bolezni, obiske veterinarjev, včasih operacije, kam z njimi, ko greš na daljša potovanja itd.

Imate morda kakšen prav posebno ljub spomin na kakšnega kužka v svojem življenju?

Ko smo prvič prinesli našo dojenčico domov, smo jo položili na odejico na tla in jo pokazali Omu in Shantiju. Oba sta jo prevohala in se stisnila poleg nje. Ko smo jo odnesli v njeno zibko, sta se Om in Shanti ulegla poleg zibke in tako ostala poleg nje vso noč. Zdaj, ko je hčerka Paris Noa stara tri leta, ju s ponosom pelje na sprehod, naučila pa se je tudi ravnati z njima. Ve, kje ima kateri svojo mejo. Če smo mi spoštljivi do psov, so tudi oni do nas. Vsak pa potrebuje svoj prostor, ki ga tudi moramo spoštovati.

Potem so Om, Shanti in Paris Noa veliki prijatelji in zavezniki?

Z Omom imata bolj sproščen odnos in ji dovoli več, medtem ko Shanti ne mara pretiranega stiskanja in divjanja okoli sebe in to jasno pokaže, kar Zdaj ve tudi Paris Noa. Mislim, da otroku ne smemo dovoliti vsega, le zato, ker je otrok, in da mora razumeti, da sta tudi psa družinska člana, ki imata svoje potrebe. Le tako lahko razvijejo ljubeč in spoštljiv odnos drug do drugega. Ker smo v bližini vrtca, zelo dobro vidim, koliko prednosti je prineslo odraščanje naše hčerke s psi. Pri treh letih jima sama nasuje hrano in jima da za piti ter ju pelje na sprehod; v najini družbi seveda. Ostalim otrokom in staršem pa nadvse odraslo razlaga o svojih kužkih, jih uči, kako jih je treba najprej spoznati in nato pravilno pobožati, kaj smejo jesti in česa ne … Vesela sem, da se tudi z njima uči odgovornosti, ki je nujna za samostojnost in neodvisnost človeka.

Špela Šimenc

Martin Močnik: »Odkar imam Bibo, sem svoboden«

Martin Močnik in njegov pes vodnik, 11-letna labradorka Biba, sta tisti ‘nori’ par, ki je pred dvema letoma sam brez spremljevalca prehodil slavni El Camino.

Biba (stara dama, kot jo ljubkovalno kliče Martin) je trenutno pri nas tudi najstarejši delovni pes. Tako Martinu kot njegovi štirinožni partnerki še vedno ne zmanjka idej, izzivov in energije.

Martin, vi niste slepi od rojstva. Kakšna je vaša zgodba?

Pred dvanajstimi leti sem oslepel zaradi prepozno odkrite sladkorne bolezni. Ko so jo ugotovili, so bile moje oči že tako uničene, da je bilo vse skupaj nepovratno. V 18 mesecih sem imel 27 operacij in v tem času sem tudi skoraj popolnoma oslepel. Ostala sta mi le 2 % vida; toliko da registriram svetlobo in obrise.

Kdaj po vseh teh dogodkih je v vaše življenje prišla Biba?

Trajalo je kar tri leta, da smo se dogovorili. Psi me sicer že dolgo spremljajo, vedno smo imeli kakšnega štirinožnega družinskega člana, vedno nemške ovčarje. Ko sem oslepel, je bila težava v tem, da moram vedno nekoga prositi za pomoč, zaletaval sem se v drevesa, stebričke, se vseskozi opravičeval … Po naravi sem poskočen in aktiven, ob sebi sem želel nekoga, ki bi mi bil pripravljen pomagati, ki me ne bo ničesar vprašal in ki ne bo lajal name (smeh). Potem pa smo prišli do tega, da bi bilo najbolje, da dobim psa. Zdaj mi Biba že devet let dela družbo in kljub zrelim letom svoje delo še vedno opravlja v nulo. Velikokrat slišim, ko mi kdo reče, naj jo zamenjam, naj izberem mlajšega psa, da mi bo lahko sledil pri aktivnostih. Toda, kako se lahko odpoveš družinskemu članu? Jaz ljudi, ki se odpovedo svojemu psu, resnično ne razumem. Kako se lahko odpoveš otroku? Ona bo z mano do konca, o tem se sploh ne razpravlja.

Pravite, da svoje delo opravlja v nulo. Je leta niso nič upočasnila?

Biba je vedno pripravljena na akcijo. Četudi je utrujena, bo vedno hodila toliko časa, da se ustavim. Zdi se skoraj neuničljiva. Psihično je zelo močna, pa tudi fizično. Živiva v Domžalah, kjer je čudovito urejena pešpot ob Bistrici. Ni avtomobilov, ni prehodov, pot je sproščujoča za oba. Ona hodi pred mano in cinglja z zvončkom, da imam smer. Vsako jutro prehodiva 21 kilometrov, vsak popoldan pa še polovico te razdalje, tako da morda je tudi zaradi najinega aktivnega življenja Biba še tako pri močeh.

Se spomnite vajinega prvega srečanja?

Dobro se ga spominjam. Ko jo je Marko Bručan, ki je treniral Bibo, pripeljal, in odprl prtljažnik, mi je Biba skočila naravnost v naročje. Od takrat sva nerazdružljiva, skupaj sva 24 ur na dan, le v kopalnico ne gre z menoj. Od prvega dne je med nama prava energija. Biba točno ve, kaj želim, ne da bi ji moral kar koli reči.

Kakšen značaj ima Biba?

Zelo umirjena je. V vseh teh letih sem jo le enkrat slišal zalajati. In življenje bi dala za hrano. Labradorka, pač. Toda hrane ne vzame od nikogar drugega kot od mene. Tudi scrkljana je (smeh). Pa neustrašna. Bere moje misli. In 100-odstotno predana je. Njej zaupam, edino njej. Vem, da se bo vedno prav odločila, marsikdaj mi je že rešila življenje in verjamem, da naju čaka še veliko lepega.

Pred dvema letoma sta prehodila slavni El Camino – 841 kilometrov v 22 dneh. Tudi tam vam je rešila življenje, kajne?

Res je. Zgodilo se je že prvi dan, ko sva hodila čez Pireneje, iz Francije v Španijo. Gor sem šel še v kratkih hlačah, potem pa je v trenutku začelo snežiti in v dveh urah je zapadlo meter snega! Tako je bilo, da sem naredil tri korake naprej in dva nazaj. Dobil sem ozebline in sončarico, toda po sedemnajstih urah naju je Biba srečno pripeljala v Španijo. Tam so naju malo čudno gledali, kajti prehod je bil zaradi vremena zaprt. Midva tega nisva vedela, ker sva bila takrat že previsoko. Lahko bi se tragično končalo …

Meter snega? Kako je Biba vedela, kje je pot?

Tu jo imate, pa jo vprašajte (smeh). Resda imajo stebre, ki so zelo visoki, ki štrlijo ven iz snega, ampak kako je Biba to vedela, ne vem.

Ste takrat verjeli, da boste srečno prispeli na cilj?

V resnici ne, ampak si nisem upal ustaviti, ker bi skoraj zagotovo zmrznil.

Je bila Jakobova pot vaša želja že od nekdaj?

Sploh ne. Je pa bila to želja nekaterih mengeških pohodnikov, s katerimi se potepam po hribih. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov je niso izvedli in sem rekel – bom šel pa jaz hodit za vse skupaj! Tri leta sem načrtoval pot, se pripravljal in treniral. Mišljeno je bilo, da z nama z Bibo na pot odrine tudi videči spremljevalec. Toda zadnji večer pred odhodom se je izziva tako ustrašil, da je odpovedal. Malo sem kolebal, kaj zdaj, pa sem se kar odločil, da greva sama. Kljub temu da ne govorim tujih jezikov, sem se še vedno znašel. »Pa se bom tudi tukaj,« sem si rekel. V zvežček sem si tisti večer zapisal nekaj fraz v petih različnih jezikih. Ustvaril sem tudi esperanto, ‘martinščino’, s katero sem se sporazumeval (smeh). Med potjo sem jo dodeloval. Za vsak primer pa sem se z Bibinim inštruktorjem Markom dogovoril, da ga lahko pokličem, če bom potreboval pomoč pri prevajanju. Še najbolj me je bilo strah, kako priti do izhodišča in potem domov.

Je vse dobro potekalo ali so bili strahovi upravičeni?

Vse skupaj, razen prvega dne, je bila zelo lepa izkušnja. V resnici se mi zdijo slovenske Jakobove poti mnogo težje kot španska. Sicer pa ima Biba eno sposobnost – točno ve, kaj jaz hočem. Ona se je enostavno priklopila kakšni skupini in hodila za njo. Družbe nama tako nikoli ni manjkalo. Če sva kdaj krenila s poti, se je vedno našel kakšen domačin, ki naju je pravilno usmeril, velikokrat tudi pospremil. Le s prenočišči sva imela nekaj težav. Nune naju niso hotele sprejeti, ker naj pes ne bi bil božje bitje in da nimava tam kaj početi. Frančiškani na drugi strani pa so naju nosili po rokah. Nekaj težav sva imela še v večjih mestih, kjer Biba ni vedela, kateri skupini naj se priključi – ali tisti, ki gre v šolo, službo, vrtec …

Sicer ogromno hodita naokoli, tudi po hribih. Bibo ste sami natrenirali za takšno vodenje, ki se razlikuje od hoje po mestu. Kje vse sta že bila?

Mislim, da skupaj samo še Triglava nisva osvojila. To imam pa v načrtu za letos. Sicer pa hodiva vsepovsod po hribih, gorah, na morje, tudi na križarjenju sva bila. Prej sem delal kot gostinec in nikoli nisem imel časa za hojo v hribe in podobno. Zdaj pa lahko izživim tisto, česar takrat nisem mogel.

Kateri pa je vaš naslednji cilj, izziv?

Trenutno imam v mislih Slovensko planinsko pot. Slovenska planinska zveza je ustanovila sekcijo in začela slepe ljudi voziti po tej poti. Zdaj je stvar malo zastala zaradi koronavirusa. Junija je predviden Nanos, potem pa celoten hrbet Pohorja. Do Mariborske koče smo že prišli, zdaj pa naprej.

Kot ste na začetku povedali, imate sladkorno bolezen. Ali Biba čuti, kdaj se ne počutite najbolje?

Zelo. Biba ima sicer svojo posteljo, toda kadar se slabo počutim, se vrže na mojo in mi glavo položi na primer na prsi. Kot da čuti, da nisem v redu. Kako naj se ji potem odpovem?

Martin, kaj vam je dala Biba?

Avtomobila ne bom več vozil, letala tudi ne, vse ostalo pa lahko počnem – prav zaradi moje Bibe. Svoboden sem.

Špela Šimenc

Robert Pečnik Pečo: Samo pogledam našo Roxy in dan je lepši

Znan ‘radijec’, voditelj na Radiu 2, Robert Pečnik Pečo, je velik ljubitelj psov. Je ponosni lastnik psičke Roxy, pasme kontinentalni buldog.

Pečo, koliko časa vam družbo že dela Roxy?

Ko smo še živeli v stanovanju, sem imel nemškega bokserja, ki se je pri 12 letih poslovil. Nato kar nekaj časa nismo imeli psa. Žena je vztrajala, da bomo psa imeli spet, ko se bomo preselili v hišo. In res – ko smo pred šestimi leti zamenjali bivališče, smo kupili Roxy. Otroka sta mamico takoj spomnila na naš dogovor in ni bilo več bilo izhoda.

Zakaj ste se z družino odločili za to pasmo?

Za kontinentalnega buldoga mi je pred mnogimi leti povedal kinolog Jože Vidic. Ker sem imel bokserja in so mi všeč angleški buldogi, mi je kot odličen kompromis predlagal to pasmo. Pasma je relativno nova; prvo uradno leglo je bilo skoteno leta 2004 v Švici. Tudi zdaj je mnogi še ne poznajo. Kolikor vem, je bila Roxy prva kontinentalna buldoginja v Sloveniji. Zdaj pa ni več osamljena (smeh). V Mariboru je tudi vzrediteljica Petra Javornik, ki jo je za to pasmo navdušila prav naša Roxy.

Od kod ste jo pripeljali?

V povezavi s tem vprašanjem je kar hecna zgodba. Takoj, ko je žena pristala, sem na spletu iskal legla. Nekaj sem jih našel v Švici, se mi je pa zdelo, da je Nemčija vseeno bolj pri roki. Najstarejša psarna Bulldogman-Pack leader je imela ravno leglo in bil sem prvi, ki sem jih kontaktiral in se hitro dogovoril za psičko. Mogoče se sliši neverjetno, a res nisem bil pozoren na to, kje so. Ko se je približeval datum, ko jo gremo iskat, me je skoraj kap, saj sem ugotovil, da je psarna 1150 km daleč; še malce višje od Berlina. Najprej sem iskal možnost letalskega prevoza, a ker mi rejec ni mogel zagotoviti, da bo Roxy ob prevzemu lažja od 9 kilogramov, se za to nisem odločil. Po odhodu domov je namreč nisem hotel izpostaviti še stresu potovanja med prtljago. Tako sva na določen datum z ženo odšla na 14-urno pot vzhodno od Berlina. Je bila pa Roxy super sopotnica, očitno smo se eden v drugega zaljubili na prvi pogled.

Kakšna psička je Roxy?

Kontinentalni buldog je zelo živahen pes, ki je za razliko od angleškega buldoga zelo aktiven. Je velik ljubitelj otrok, skratka zelo primeren za družinskega psa. Je zelo učljiv, ima pa tako kot vsi buldogi svoj značaj, kar pomeni, da zna biti nekoliko trmasta oziroma samosvoja. Roxy je s tega vidika kar tipična predstavnica pasme.

Kakšnim ljudem bi priporočili to pasmo?

Pasmo kontinentalni buldog bi lahko svetoval vsem, razen tistim, ki nimajo potrpljenja in bi imeli psa zunaj. Ali pa jih moti smrčanje (smeh). Kot sem že omenil, so po buldogovsko nekoliko trmoglavi, ob pravilni in dosledni vzgoji pa so vseeno dobro učljivi psi. So tudi izrazito družinski psi, ki imajo zelo radi otroke, primerni za bivanje v družinskem domu.

Kaj vse počneta skupaj?

Oba imava najraje skupne sprehode. Morali bi videti to veselje, ko pograbim povodec. Sploh, če zavijeva v gozd, nekam, kjer sva sama in jo spustim z vrvice. Je neutrudna prinašalka palic in komaj čaka, da jo vržem. Sicer pa rada tudi skupaj smrčiva (smeh). Zelo rada se crklja.

Se z Roxy veliko ukvarjate, potrebuje veliko pozornosti?

Menim, da vsak pes potrebuje veliko pozornosti. Zdi se mi, da, kdor se odloči za psa, se mora zavedati, da je pes obveza in družinski član. Priznam, da smo z leti postali nekoliko manj dosledni, kar se pozna tako, da je začela zahajati na kavč, čeprav ženi to ni všeč.

Vas Roxy spremlja tudi na dopuste?

Če se le da, jo vzamemo s seboj. Na morju sicer malce trpi zaradi vročine, pa tudi v vodo gre le do trebuha. Nad plavanjem ni navdušena, čeprav vidim, da mnogi kontinentalni buldogi z veseljem skočijo v vodo. Skratka, ni to pravilo. Doma je ostala le, ko smo šli na dopust z letalom. Vročina ji kot vsem psom s krajšim gobčkom oteži dihanje, zato ima raje hladnejše dni. Letos je prvič dobila zimski plašček, v katerega se je naravnost zaljubila. Zdaj ne vem, ali zato, ker jo je prej res zeblo, ali ker ga povezuje s sprehodom.

Pogosto slišimo, da je pes lahko tudi človek najboljši učitelj. Česa vas je naučila Roxy?

Težko bi rekel, da me je naučila ljubezni, ker sem ženo spoznal precej pred njo (smeh). Že prej sem imel nemškega bokserja in že od prej vem, da ob psu res spoznaš, kaj je pravo prijateljstvo, ki nikoli, ampak res nikoli, ne zataji. Roxy pa me je naučila še, da moraš biti pri psu dosleden. Če na to pozabiš, zna to dobro izkoristiti. Hitro ugotoviš, da je podobno kot pri mojih dveh najstnikih (smeh).

Je kakšna zgodba, povezana z Roxy, še prav posebna?

Uh, tega je res veliko. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin zgodba, ki se je sicer nerad spominjam. Hči je bila z njo na sprehodu, ko jo je na prehodu za pešce zbil avtomobil. Pred tem nam je Roxy dvakrat ali trikrat pobegnila in niti slučajno ni brez pomoči našla poti domov. Ob nesreči pa je sama pridrvela domov, kot da je prišla po pomoč. Še danes mi gredo ob tem kocine pokonci.

Si še predstavljate življenje brez hišnega ljubljenčka?

Moram reči, da si sploh ne predstavljam, da doma ne bi imeli Roxy. Pozitivno vpliva na celotno družino. Hecno, da to opaziš šele, ko je ni doma. Hči jo je vzela s seboj na dopust in tiste dni sem se večkrat zalotil, da nezavedno pogledujem na njeno ležišče. Še ženi sem rekel, kako prazen je dom, ko je ni. Najmlajši najstnik se ves čas crklja z njo, ta starejša najstnica jo pridno vozi na sprehode in vprašanje, če se kdaj tudi ne pogovarjata. Za ženo je Roxy otrok, zame pa vir neizmernega veselja. Samo pogledam jo in dan je lepši.