Category: Pogovor

Velika  ljubiteljica psov, zlasti pasme chow chow, ki jo tudi vzreja, in izjemna poznavalka tako slovenske kot tudi svetovne kinologije, poleg tega pa nadarjena umetnica … Vse to je Gordana Zupanc, za prijatelje Goga. Oseba, ki naredi vtis. Vedno urejena, odločna, brez dlake na jeziku.

»Naš prvi pes je bil mešanček, podoben tibetanskemu terierju. Imeli smo tudi mačke, ptice … Pri hiši je bila vedno kakšna žival, da smo z njo ‘gor rasli’«, se svojega otroštva spominja Goga. »V letih 1956 do 1958 se namreč o rodovniških psih ni govorilo. Pozneje so bili vsi moji psi rodovniški. Pravi naslov do takih psov pa je KZS.«

Prvo srečanje s chow chowom

Ob prvem srečanju s chow chowom,ki so ji pozneje tako prirasli k srcu, v otroških letih ni vedela, da je to pes, deloval ji je kot lev. “Prvi chow chow, ki sem ga kupila, psička, ni bil primeren ne za vzrejo ne za hišnega ljubljenčka. Menim, da mi je vzreditelj iz Slovenije, edini, čigar naslov so mi lahko dali na kinološki zvezi, podtaknil hudo bolno psičko. Ker se vzreditelj ni odzval, je psičko imela pri sebi več kot pol leta in jo potem nekomu podarila.” Pozneje so pse kupovali na Češkem, Norveškem, v Belgiji, Italiji in Rusiji.

Enajst legel in 62 mladičev psarne Tin Pan Alley

Psarno Tin Pan Alley je registrirala 1997., prvo leglo je dalo štiri mladiče, potem pa so vzrejo nadaljevali z enajstimi legli, v katerih so vzredili kar 62 mladičkov, med njimi številne razstavno zelo uspešne!

Psi kot navdih v slikarstvu in keramiki

Vzreja chow-chowov ni Gogina edina ljubezen. Je namreč tudi zelo nadarjena umetnica. Pot jo je peljala od slikarstva h keramiki, vso vašo umetnost pa navdihujejo psi, poleg chow chowov tudi druge pasme. »Rišem ali ustvarjam keramiko takrat, ko imam navdih. Drugače ne gre, moraš biti povsem pri stvari,« pravi. Tekmovala je na ex temporih, kamor se lahko vsak prijavlja., težje je za keramiko. Njeno delo je tudi naslovnica knjige o chow chowih, Chow Chow Champions 1987 – 2001 avtorice Jan Linzy. »Uspeh me je spodbudil, da sem leto pozneje pripravila predstavitev svojih risb v Amsterdamu. Leta 2011 sem za kanadski klub chow chowov narisala logotip, ki ga uporabljajo še danes, na kar sem prav tako ponosna,« pove.

»Tisti, ki nima dobre vzreje, tudi z vzrejnim dovoljenjem ne bo odkril Amerike!«

Brez dlake na jeziku Goga komentira tudi napovedano obdavčitev vzreje psov: »Proti vzrejnemu dovoljenju nimam nič, če pa ga ne bi imeli, bi imeli vsi manj problemov in bi bili psi lažje sledljivi. V 25-ih letih sem imela več kot 58 mladičev, ne vem, zakaj naj državi plačam davek. Vedno se moramo držati pravilnikov KZS. Ne vem, zakaj ne plačamo davka kar KZS in naj ga potem ona odvaja. Ni prav, da plačamo davek vsi, saj imamo nekateri eno leglo na leto, ni nujno vsako, drugi ima več psic in bo paril tri po vrsti, pa mu ne moreš prepovedati. Mislim, da ne bi naredili nobene škode, če vzrejnih pregledov ne bi imeli, kajti tisti, ki nimajo dovolj dobre vzreje, tudi z vzrejnim dovoljenjem ne bodo odkrili Amerike.«

Nevoščljivost je naša največja nevarnost

Sogovornica ob koncu izpostavi prislovično slovensko nevoščljivost, ki je, kot pravi, naš največji sovražnik. »Žal ne najdemo skupnega jezika glede vzreje. Pes je za vse življenje, ni za rojstni dan ali kak drug praznik, potrebuje vzgojo, socializacijo in veterinarja, tudi če je zdrav. Pes ne more biti gospodar, ti moraš biti gospodar.«

 

 

 

Špela Briški Cirman skupaj z možem vzrejata pomerance, male špice in sokole. To je njuna služba, ki nima delavnika oz. ta nima ne začetka ne konca.

Po poklicu inženirka gozdarstva in lovstva se je namreč pred dvema desetletjema skupaj z možem odločila zapustiti prestolnico in se preseliti v Planino pri Postojni.

Špela Briški Cirman je tudi ugledna mednarodna kinološka sodnica, članica vzrejne komisije za 5. FCI skupino in vzrejno tetovirni referent ter zaprisežena lovka. Ljubezen do živali ji je bila tako rekoč položena v zibelko, saj je njen oče lovec in je imel nekaj legel koker španjelov. Tudi svojega moža je spoznala na lovskem tečaju, »Čedalje več nas je med lovci žensk, v naši lovski družini smo tri,« odgovarja na vprašanje, ali ni lovstvo za ženske nekoliko nenavaden hobi.

Sokolarstvo: ko iz hobija nastane poklic

Ko sta z možem po rojstvu hčerke imela tudi prvo leglo sokolov, je iz hobija nastal poklic, pove Špela, ki je zato pustila službo na veterinarski fakulteti, kjer je bila zaposlena polnih 15 let. Njuni sokoli živijo v voljerah, kjer se lahko preletavajo, so v parih ali sami. »Poleg hranjenja in  čiščenja je to tudi in predvsem opazovanje. Poznati moraš  njihovo obnašanje,«  poudarja sogovornica.

Od čivav k pomerancem

Pred leti sta z možem vzrejala čivave in japonske čine, trenutno pa imata poleg pomerancev, ki jih vzrejata, tudi srednjeazijskega ovčarja, ki čuva sokole in to svojo naloga opravlja zelo resno in zavzeto.

Špela pravi, da njen delavnik ne pozna začetka in konca, saj se z živalmi ukvarjajo ves dan. »Od jutra, ko vstanem,  do večera, ko grem spat, je delo, povezano z živalmi. Seveda si utrujen, še zlasti v vzrejni sezoni ptic, a nikoli ne čutim, da bi bila utrujena zaradi živali.«

Zdravje pasme je na prvem mestu

Špela Briški Cirman: »Uživam v sojenju, ko vidim lepe predstavnike pasme. Lepo je, ko ugotavljam, da ljudje vlagajo čas, denar v razvoj pasme. Predvsem mi je pomembno, da je pasma zdrava, prav pa bi bilo, da bi se kdaj ozrli nazaj k izvoru, ne da se pasmo spreminja v nekaj, kar ne bi smela biti, gledano zdravstveno. Kadar sodim, želim videti zdrave predstavnike pasme, ki imajo zdravo psiho. Predvsem pa so razstave druženje, izmenjava izkušenj, pogovori s kolegi sodniki.«

Slovenska kinologija je primerljiva z evropsko in svetovno

Po besedah sogovornice se slovenska kinologija lahko primerja z evropsko in svetovno. Leta 2024 bomo imeli evropsko razstavo, kar je izjemno pomembno in velik dosežek. »Sicer pa Slovenci zelo radi stokamo, tudi po nepotrebnem,« hudomušno pristavi.

S prepovedjo vzreje nekaterih pasem se Briški Cirmanova ne strinja. »Izbira kombinacije je moja odločitev. Ko nastane težava, je to delo veterinarja. Mislim, da bi zadevo lahko rešili tudi drugače kot s prepovedjo vzreje. Sodniki moramo na razstavi gledati, kam se pasma razvija, kaj izločati in kaj obdržati.«

 

 

 

Kot mnogi drugi poklici imajo svojo zbornico tudi veterinarji. Veterinarska zbornica Slovenije (VZbSI) zastopa njihove interese, obenem pa jih tudi nadzira in v skrajnem primeru celo odvzame licenco.

VZbSi trenutno združuje nekaj več kot tisoč članov v dveh sekcijah – Sekciji veterinarjev praktikov in Sekciji veterinarjev v izobraževanju, raziskovanju, diagnostiki in industriji. Članstvo v zbornici je obvezno za doktorje veterinarske medicine, ki na območju Republike Slovenije izvajajo veterinarsko dejavnost in za svoje delo potrebujejo licenco.

Kot je za revijo Moj pes povedala direktorica VZbSi Anita Kermavnar, dr. vet. med., je za doktorje veterinarske medicine, ki delo opravljajo v Sloveniji, članstvo v zbornici obvezno. Zbornica trenutno združuje nekaj več kot tisoč članov.

Zaščita in zastopanje interesov veterinarjev

Zbornica svojim članom pomaga na več načinov, bodisi s pravno ali strokovno  pomočjo. Eden glavnih namenov VZbSi je zaščita in zastopanje interesov veterinarjev, zato vodstvo zbornice vedno stremi k izpolnitvi tega cilja.  »Veterinarjem pomagamo pri izvensodnem reševanju sporov in nesoglasij, saj verjamemo, da se marsikatera zagata lahko reši že s pogovorom in razjasnitvijo okoliščin,« pravi sogovornica in dodaja: »Preko VZbSi je več kot 400 veterinarjev zavarovanih za odškodninsko odgovornost v primeru strokovnih napak, prav tako pa so ti veterinarji vključeni v nezgodno kolektivno zavarovanje.«

Veterinarji pod lupo strokovnega nadzora

Zbornici je med drugim dodeljeno javno pooblastilo za izdajo in odvzem veterinarske licence in izvajanje strokovnega nadzora veterinarskih organizacijah.

Obstajata dve obliki strokovnih nadzorov – redni in izredni. Redni strokovni nadzor se v veterinarski organizaciji izvede približno vsakih deset let, izredni nadzori pa se izvajajo na podlagi prijav uporabnikov veterinarskih storitev ali ob sumu nepravilnosti pri izvajanju veterinarske dejavnosti.

»Pri izrednih strokovnih nadzorih se osredotočamo na posamezne primere veterinarske obravnave živali, vodenja protokolov in evidenc zdravljenja živali in strokovno uporabo zdravil za uporabo v veterinarski medicini,« pojasnjuje sogovornica.

Dva ukrepa za začasen odvzem licence

Kot pravi, sta bila v času, odkar je zaposlena na veterinarski zbornici, dvakrat izrečena ukrepa za začasen odvzem licence, in sicer zaradi nevestnega opravljanja veterinarskega poklica.

Ob tem pa Kermavnarjeva poudarja, da se lastniki živali premalo zavedajo dodatnih stroškov, ki jih bo prinesel nakup živali. »Poleg osnovnih stroškov za prehrano in nego živali odgovorno lastništvo pomeni tudi zagotavljanje ustrezne veterinarske oskrbe živali, preventivne in kurativne.«

 

 

 

Povzeto po reviji Moj pes

 

 

 

 

 

 

 

Si predstavljate, da se s svojim desetletnim pasjim prijateljem odpravite na pot, ki traja kar 84 dni, vmes pa prehodite 1340 kilometrov in opravite s 55.000 višinskih metrov?

Zdi se na meji verjetnega, a absolventki magistrskega študija andragogike Maruši Orel iz Šmarij na Vipavskem je uspelo prav to. Družbo ji je na zahtevni poti Via Dinarica, ki po razmeroma neznanih gorskih poteh povezuje Slovenijo in Albanijo, ves čas delal borderski ovčar Piki, s katerim sta že prehodila Slovensko planinsko pot. Najrazličnejšim izzivom – med njimi je bilo tudi bližanje srečanje z medvedom, ki jo je na srečo popihal – sta bila ves čas kos, njuna zgodba pa je naravnost neverjetna in hkrati navdušujoča.

Ste se na dolgo pot s Pikijem podali zato, ker je pes najboljša družba, ali zato, ker nihče drug ni upal na tako zahteven podvig?

Oče in brat, ki imata doma kmetijo, s Pikijem preživita veliko časa; pes je praktično ves čas zunaj. Ker sem sama študentka in zato nisem vedno doma, nadvse uživam, ko lahko s Pikijem kakovostno preživljam čas. Tako se seveda tudi bolj povežeš in zelo dobro spoznaš. Piki ima že deset let, zato je bil najin tokratni podvig najbrž zadnja tako dolga pot, ki sva jo naredila skupaj. Hotela sem kar najbolje izkoristiti skupni čas, dokler še lahko.

Piki je očitno v odlični telesni formi.

Ker imamo doma kmetijo, je Piki v gibanju že od malega in ima zato odlično kondicijo. Ko sem šla kam hodit, sem ga vzela s sabo, kakšnih drugih predpriprav pa na najine dolge skupne poti nisva imela. Preprosto sva poskusila, kako nama bo šlo, in je šlo. Sproti sem spoznavala, koliko Piki zmore, večjih težav nisva imela. Le pri enem delu poti med Samarskimi in Bijelimi stenami so mi na srečo na pomoč priskočili pohodniki, ki sem jih srečala, saj je bilo treba Pikija na določenih mestih prenesti; pot je bila namreč opremljena s klini, zajlami in lestvami. Drugače je Piki zelo dober plezalec in odlično premaguje različne skalnate ovire, po navadi povsem brez pomoči, včasih pa mu malce pomagam na kakšnem delu. Nekajkrat pa sem Pikija pustila na začetku plezalnega dela na kateri od gora in se na vrh odpravila sama. Čakanje mu ni bilo najbolj všeč, ampak je bilo pa potem toliko bolj veselo, ko sem prišla nazaj. Med čakanjem ga skoraj nikoli nisem privezala, saj mu zaupam in vem, da me bo vedno počakal tam, kjer mu ukažem, da mora biti.

Kako ste Pikija pripravili na skupno sobivanje na Vii Dinarici? Kje in kako ste mu priskrbeli hrano in vodo in kako ste ga navadili na spanje v šotoru?

Prebrala sem kar nekaj člankov o tem, kako pripraviti psa na tako dolge razdalje. V nekaterih je pisalo, da takšne priprave vzamejo tudi nekaj mesecev, a pri nama ni bilo tako. Ko sem mu rekla, naj gre v šotor, je šel brez težav. Pa tudi nogavičke sem mu nadela, ko je spal v šotoru z mano, da ne bi s kremplji raztrgal šotora, spalne vreče ali podloge. Takšna oprema je namreč precej draga, saj mora biti čim lažja in kakovostna, saj je ne nazadnje vse, kar imaš na poti s sabo. Piki si je sicer na začetku poskušal nogavičke sneti, a sem mu rekla, da tega ne sme in da morajo nogavičke ostati na njegovih tacah. Pogledal me je in se očitno strinjal (smeh). Ni mu bilo ravno všeč, a je vedel, da mora biti tako in me je ubogal. Če mu odločno povem, da nekaj ne sme, me vedno uboga. Prav neverjetno je, kako razume vse, kar mu povem. Se pa seveda zavedam, da so psi različni in da nekateri potrebujejo več časa, da se naučijo spanja v šotoru ali česa drugega. A Piki je resnično super pes. Zato kakšnih posebnih priprav na to najino zadnjo dogodivščino nisem imela. Včasih si mislim, da ljudje pri nekaterih stvareh, tudi ko gre za sobivanje s psom, mogoče malce preveč kompliciramo. Piki na poti ni imel ravno najbolj kakovostne hrane – kupovala sem mu brikete v supermarketih, kjer je bilo to mogoče, a je nisem imela niti sama, čeprav kakovostni pridelani hrani namenjam precej poudarka. A tako je pač na takšnih planinskih poteh. Glede hrane naj povem še, da so jo ponekod imeli le v velikih žakljih, tako da sem pač kupila celega. Razmišljala sem sicer, da bi domačine, ki so imeli pse, prosila za malo pasje hrane, ampak marsikje na Balkanu pse še vedno hranijo le z ostanki hrane. Včasih sva se morala zato malce znajti, a je kar šlo. Zgodilo se nama je celo, da so nama enkrat pasjo hrano pojedle vrane. Kupila sem namreč dva kilograma briketov in ju pustila ob koči v vrečki, medtem ko sva šla s Pikijem na eno od bližjih gora. Ko sva se vrnila, je ostalo le še kakšnih 30 briketov (smeh). Zdaj se lahko temu smejim, takrat pa ni bilo tako. Res sem se morala potruditi, da sem dobila hrano zanj. Prvi dan sem dobila nekaj hrane v bivaku in mu skuhala, nato sem ga hranila s salamami in konzervami, ki sem jih dobila v trgovini. Čez nekaj dni sem na srečo prišla do pasje hrane, ki mi jo je prinesel Čeh, ki sem ga spoznala na poti. Hrano si je Piki nosil sam, vodo pa sem seveda morala nositi še zanj. Na srečo ni bilo dneva, da ne bi dobila zadostne količine vode za oba.

Vajino potovanje se je začelo 15. maja in končalo 84 dni pozneje, torej na vrhuncu poletja. Kako je Piki prenašal vročino?

Vročina ga je precej zdelala, predvsem na južnem delu Hrvaške in na začetku Bosne. Ko je zagledal kakšno jezero, je vanj kar skočil, čeprav gre običajno v vodo bolj počasi in nato malo zaplava. Piki ne mara vročine že od malih nog in videla sem, da se je včasih obotavljal in poti ni želel nadaljevati. Na trenutke sem se že začela spraševati, ali sem mogoče šla čez mejo in ali Piki na poti še uživa ali ne. Še preden sva se podala na pot, sem si namreč obljubila, da se brez obotavljanja vrnem domov, če Piki poti ne bo zmogel ali bo imel kakršne koli težave. Na srečo sva se zatem dvignila in bila večino časa na 1500 in 2000 metrov nadmorske višine, kjer je bil zrak hladnejši in težav zanj ni bilo več. Sem se pa ves čas trudila, da sva najbolj vroč del dneva preživela v senci.

Ali takšna naporna izkušnja, kot je bila za vaju Via Dinarica, še bolj poveže človeka in psa?

Rekla bi, da se na takšnih preizkušnjah s psom povežeš na prav poseben način. Ko ljudje vidijo, kako se obnašam s Pikijem, si nekateri mislijo, da sem malo čudna, a zame je nekaj najlepšega, če se lahko s psom resnično povežeš. Imam dva psa in oba imam močno rada, a imam s Pikijem popolnoma drugačno vez kot z Džino, čeprav sta oba borderska ovčarja, torej pripadnika iste pasme. S Pikijem sem preživela več časa, prav tako sem z njim prehodila dve dolgi pohodniški poti; najbrž pa mi tudi Pikijev značaj bolj ustreza kot Džinin. Rekla bi, da mi je Piki bolj podoben, zato se z njim lažje povežem. Piki je pohodniški duh. Uživa na kotičkih, ki nudijo lep razgled, saj tam kar obstoji in se razgleduje naokrog. Zelo rad tudi odkriva nove poti, kjer še ni bil. Druga stvar, ki mi pri njem bolj ustreza, je njegova navezanost na človeka. Saj je tudi Džina navezana na nas, a obstajajo med njima razlike. Če se vrnem po treh mesecih domov, bo Piki prišel najprej pozdravit mene, šele nato bo poskrbel za ovce in kokoši, ki jih imamo na kmetiji. Pri Džini bo ravno obratno. Piki v večji meri izraža navezanost in čustva kot Džina.

Takšne poti, kot jo je prehodil na Via Dinarici v vaši družbi Piki, ne bi zmogel vsak pes, kajne?

Zagotovo ne. Pes mora biti za tako pot v res dobri kondiciji. Piki si je v svojem nahrbtniku nosil celo svojo hrano. Ne predstavljam si, da bi šla na pot s psom, ki bi ga imela ves čas na povodcu. Piki ni bil nikoli privezan. Privežem ga le, ko greva v mesto, saj postane zmeden, če je ljudi in avtomobilov preveč. Poleg tega mora biti pes za tako pot ustrezno socializiran, sploh v odnosu do drugih živali. Na tako dolgi poti, kot je Via Dinarica, vidiš ogromno živali, zato mora biti pes umirjen in se na druge živali ne sme odzivati. Pomembno je tudi, da zna hoditi za tabo, še zlasti, če gre za območje medvedov in kač. To sva trenirala že med hojo po Slovenski planinski poti, tako da s tem ni bilo težav.

Kako je bilo, ko sta se s Pikijem vrnila domov?

Ko sva se vrnila domov, so nam domačini pripravili veliko presenečenje in nadvse lep sprejem. Mislim, da je Piki prav čutil veselje: sama sem dobila šopek, on pa venec okrog vratu. Nisem vedela, ali ga bo hotel nositi, ampak bil je resnično ponosen in je veselo tekal naokrog. Za darilo je dobil več kosti, z mano je pojedel tudi košček torte. Veste, velikokrat si resnično želim, da bi mi znal povedati, kaj si misli? Mogoče bi mi ob prihodu domov rekel: »Ojej, a sva že doma? A ne bi šla še malo pohajat?« Ali pa: »Hvala bogu, da smo doma, saj se mi ne ljubi več hoditi«. Marsikdaj si mislim, da zelo dobro vem, kaj mi hoče povedati in da ga resnično razumem, tako kot ga nihče drug ne. Tisto, kar si misli, pa je zame velikokrat uganka … (smeh).

Piše: Katja Željan / Foto: Osebni arhiv Maruše Orel

Tokrat smo k pogovoru povabili Vilka Turka, predsednika Društva ljubiteljev ptičarjev, kjer nadaljujejo tradicijo in delo prve slovenske kinološke organizacije.

Obenem pa dajejo veljavo lovski ptičarski kinologiji in si prizadevajo, da bi ohranili značaj in prirojene naravne zasnove lovskih pasem psov.

Letošnje leto je za slovensko kinologijo zagotovo jubilejno, saj praznujemo sto let od ustanovitve prve kinološke organizacije pri nas. Z ustanovitvijo Kluba ptičarjev Slovenije – lovski psi so bili pred drugo svetovno vojno v Sloveniji in v tedanji Jugoslaviji nadvse priljubljeni – se je namreč na Slovenskem začela razvijati tudi organizirana kinologija.

Kaj je pred stoletjem botrovalo nastanku Kluba ptičarjev Slovenije? 

Ptičarji so bili v predvojni Jugoslaviji zagotovo najbolj zastopani in priljubljeni lovski psi, k čemur je v veliki meri pripomogla ne samo njihova vsestranska uporabnost pri različnih oblikah lova, ampak tudi obilica male divjadi v naših loviščih. Ob tem ne smemo pozabiti tudi velikega vpliva avstrijske in nemške ptičarske kinologije na razmere pri nas. Lovci smo se vedno znali organizirati in dati pravo mesto in veljavo lovski ptičarski kinologiji.

Kako priljubljeni pa so ptičarji danes in kako številčno so zastopani med pasmami psov v naši državi v tem trenutku? Katerih pasem ptičarjev je v Sloveniji največ in katerih najmanj?

Ptičarji so danes zagotovo zelo priljubljeni predvsem v lovskih vrstah. Z gotovostjo lahko trdim, da je v Sloveniji največ nemških kratkodlakih ptičarjev in nemških žimavcev. V letu 2020 je bilo v Slovensko rodovno knjigo vpisanih 166 mladičev ptičarjev, od tega kar 81 nemških kratkodlakih ptičarjev, kar priča o priljubljenosti teh psov. Najmanj zastopani (tudi med lovci) so pri nas bretonski ptičar, poenter in irski rdeče beli seter.

Ptičarje danes marsikdo povezuje z lovci, pa vendar so nekateri pasme, ki ptičarjem pripadajo – na primer weimarski ptičar in vižla – čedalje bolj priljubljene tudi kot družinski psi in med ljudmi, ki se z lovom sploh ne ukvarjajo. Te pasme vseeno najbrž niso primerne prav za vsakega lastnika. Kakšen je po vašem mnenju idealni lastnik ptičarjev?

Zame je idealni vodnik ptičarja lovec, ki se aktivno ukvarja z lovom in veliko časa preživi v lovišču. Imeti mora dovolj znanja o lovu in divjadi, še posebej pa o lovskih psih. Splošno znano je namreč, da ptičarji niso primerni ravno za vsakega lovca, saj je treba s ptičarjem v času vzgoje, šolanja in kasnejšega postopnega uvajanja v lov veliko delati. Ob tem pa so tudi preizkušnje, ki jih mora ptičar opraviti, kar precej zahtevne. Sistem preizkušanja ptičarjev pri nas je v veliki meri podoben nemškemu, ki pa je, kar zadeva kontinentalne pasme ptičarjev, vodilni v svetu. V društvu se zavzemamo za to, da je čim večje število ptičarjev v lovskih rokah, da jim lahko nudimo vse potrebno, kar se tiče lova, in da jim ne spreminjamo značaja.

V nekaterih državah, kot sta Avstrija in Nemčija, so določene pasme ptičarjev, v mislih imam weimarance, dostopni izključno lovcem. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Zaradi njihove lepote in priljubljenosti se čedalje več ne-lovcev odloča za te pasme. Pri weimerancih in madžarskih vižlah je precej lastnikov in vzrediteljev ne-lovcev. Njihovi psi se v večini primerov ne uporabljajo za lov in tudi njihovi lastniki temu ne posvečajo skoraj nobene pozornosti. Na srečo je še nekaj vzrediteljev omenjenih pasem, ki se ukvarjajo z lovom in ki svoje pse vzrejajo in uporabljajo za lovske namene. Takšno stanje, ki smo mu priča pri določenih pasmah, je velika škoda, saj se postopoma spreminjajo njihov značaj in naravne zasnove ter izgubljajo svoj pomen kot lovske pasme. Ko začne pri vzreji lovskih pasem psov prevladovati zaslužek, se začnejo zadeve hitro slabšati. Trenutna cena mladičev tistih pasem ptičarjev, ki so pri nas najbolj priljubljene med lovci (nemški kratkodlaki ptičar in nemški žimavec) je pri nas zmerna, tako da si mladiča lahko privoščijo tudi običajni lovci, ki mogoče niso ravno premožni. Takšno usmeritev imajo tudi matične pasemske organizacije. Glede ne-lovcev, ki imajo ptičarje, pa si v društvu želimo, da bi jih čim več stopilo v lovske vrste. S tem bi svojim psom lahko nudili tisto, kar jim zdaj kot ne-lovci ne morejo. Tudi pri nas poznamo kar nekaj primerov, ko so vodniki, predvsem zaradi svojih psov ptičarjev, postali lovci. Idealno je, da je vodnik ptičarja lovec. Le takrat lahko da tej pasmi vse potrebno, kar zadeva njihov značaj in nagon po lovu. Matične pasemske organizacije za nemške pasme ptičarjev imajo v večini tako urejeno, da je večina psov v lovskih rokah. Le tako lahko ohranjajo njihovo namembnost, to je lov. Že od vzreje naprej je pri njih pogosto zahtevana lovska izkaznica, ki izkazuje, da ima vzreditelj vse pogoje za vzrejo ptičarjev. Tu in tam se jim pojavi kakšen spodrsljaj, da se pojavi nekaj psov v športnih rokah, ampak tega je malo. Tudi v Sloveniji smo za preizkušnje sprejeli sklep, da če hoče nekdo na preizkušnjah voditi ptičarja, mora biti lovec in imeti lovsko izkaznico. Ne nazadnje se na teh preizkušnjah tudi strelja, tega pa ne sme početi vsakdo.

Ali po vašem mnenju ptičarjem naredimo krivico, če jih ne izšolamo za lov, oziroma če ne razvijamo njihovih prirojenih zasnov?

Ne bi rekel, da se tistim ptičarjem, ki jih ne izšolamo za lov, dela krivica. Vendar pa pasme na ta način dolgoročno izgubljajo svoj namen in značaj ter tisto, kar jim je bilo namenjeno od vsega začetka, to je lov. Najbolj nevarno je, da se izgubljajo njihove prirojene zasnove.

S čim pa vas osebno predstavniki ptičarjev navdušujejo vsak dan?

Psi ptičarji nas vsak dan navdušujejo s svojo lepoto, plemenitostjo in zvestobo. Na lovu se lahko nanje zanesemo kot na zanesljive pomočnike. Ob tem mora biti seveda prisotno obojestransko spoštovanje. Žal je pasje življenje prekratko in prehitro mine, s tem pa tudi prijateljstvo. Če je to pristno z obeh strani, tukaj ni prisotnih nikakršnih zamer. Naj živi ptičarska kinologija.

Pogovarjala se je Katja Željan, celoten pogovor si lahko preberete v aktualni števili revije Moj pes

 

 

Miha Jerot je vodnik pred nedavnim upokojene reševalne psičke Rube, nemške kratkodlake ptičarke, s katero sta osvojila mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi.

Na svetu je za to kvalificiranih zgolj okoli 20 parov. Naučeno Miha prenaša v vsakdanje metode vzgoje in šolanja psov, oboje obožuje in prepričan je, da ima z vztrajnim in doslednim delom vsakdo lahko vzgojenega psa.

Kako se je začela vaša zgodba dela z reševalnim psom?

Čisto po spletu okoliščin sem prišel v Kranj v družbo vodnikov reševalnih psov. Takrat niti psa še nisem imel, sem se pa popolnoma navdušil, ko sem opazoval vodnike reševalnih psov pri delu. Takrat sem si rekel, da bom to počel tudi sam. Šel sem v akcijo: najprej seveda poiskati primernega psa. Ruba, nemški kratkodlaki ptičar, je bila namensko kupljena za to, da postane reševalni pes. Nisem vedel, kako daleč bo vse skupaj pripeljalo, a na koncu je peljalo zelo daleč.

Osvojila sta mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi (MRT). Gre še višje?

Primerljivi so še uspehi na svetovnih prvenstvih, kjer pa po spletu okoliščin nikoli nisva bila na stopničkah, čeprav sva tam kar trikrat zastopala Slovenijo. Kljub temu sem z najinim delom zelo zadovoljen. Sva eden redkih reševalnih parov na svetu, ki imajo mednarodno licenco MRT. To je licenca za mednarodno pomoč, če se kjer koli kaj zgodi. Mislim, da je v svetovnem merilu trenutno certificiranih okoli 20 parov; vsako leto so morda štirje novi, licenco pa je treba obnoviti vsaki dve leti.

Kaj pa to pomeni v praksi? Sta se udeleževala reševanj po svetu?

Ta licenca omogoča reševanje v ekstremnih situacijah po svetu. Žal pa je bila v času, ko sva bila z Rubo aktivna, prisotna diskrepanca med krovno organizacijo in državami, zato nisva bila poklicana nikamor. Bili smo kot enota za okras in še dobro, da se v zadnjem času stvari spreminjajo na bolje. Dejstvo namreč je, da smo Slovenci med najbolj uspešnimi vodniki reševalnih psov na svetu in bi lahko uspešno pomagali v marsikateri nesreči.

Sta se z Rubo udeleževala reševanj po Sloveniji?

Da, to pa. V Sloveniji k sreči nimamo rušilnih potresov, tako da je največ iskanj v času sezone gob in borovnic, ko se ljudje izgubijo po gozdovih.

Ruba se je pred kratkim upokojila. Zaradi starosti?

Ruba je stara 11 let, vendar je to še najmanj. Pred kratkim je imela operirani obe koleni, zato smo jo morali prisilno odmakniti. Zdaj je upokojena in ne bo več delala, na takem nivoju zagotovo ne, saj ta raven zahteva ogromno vaj in dela, pa tudi visoko psihofizično pripravo.

Koliko truda je treba vložiti v to, da reševalni par postane vrhunski?

Če želiš stvari pripeljati na učinkovito raven, so s stališča učnega procesa najbolj naporna prva 2 ali 3 leta. Iskanje se dela dva- do trikrat na teden, poslušnost pa vsak dan. Kasneje delovni pes postane zelo stabilen in takrat si lahko privoščiš manj treniranja. Pes takrat že prevzame določene vzorce, pridobi izkušnje, dobro se zaveda svoje naloge. Če s psom delaš pravilno, pes pri tem tako uživa, da je to res veselje gledati. In potem tudi uspeh ne izostane. Midva sva se prvič certificirala pri Rubijinih šestih letih – toliko časa sva potrebovala, da sva prišla na raven, ki je primerna za kakšno licenco. Seveda pa to ne pomeni, da so tega sposobni vsi vodniki in vsi psi. Ni vsak pes primeren, da poseže po zmagovalnih stopničkah, ne glede na to, kako dober vodnik je.

Kakšen človek in kakšen pes pa lahko postaneta reševalni par? So kakšne omejitve?

Vodnik reševalnega psa pomeni način življenja. Mora biti resen in predan svojemu cilju. Pri psu pa je optimalno, da je mladiček, in sicer zato, da se vse dela od začetka. Pri starejših psih je treba včasih najprej rešiti kakšne stare vzorce, ki izvirajo iz preteklosti. Starost pa sama po sebi ne vpliva na učinkovitost. Vsak vodnik, ki ima željo, lahko to postane, in vsak pes, ki ima približno željo po nekem delu, sodelovanju z lastnikom, tudi.

Kaj pa pasemske omejitve?

Morda so malo manj primerne težje in zelo velike pasme, kot je denimo nemška doga, saj težko ohranjajo kondicijo. Kondicija in delovna kondicija pa sta dva glavna segmenta pri delu reševalnega psa. Pri reševalnih akcijah se pregledujejo ogromni tereni. Manj primerni so tudi psi, ki imajo napačno ukotenost v kolkih (npr. stafordi ali bokserji), saj pri delu na ruševini prihaja do nenaravnih položajev in posledično hitro pride do poškodbe. Kot tretje pa bi omenil kratkogobčne pasme, ki se zelo hitro pregrejejo, saj se ne zmorejo dovolj hitro ohlajati. A kljub vsemu se tudi predstavniki teh pasem pojavljajo med reševalnimi psi in uspešno sodelujejo. Če se tega lotiš ljubiteljsko, to lahko počneš s čisto vsakim psom.

Imate vi še željo po delu v reševalnem paru?

Vsekakor! Takoj ko nam bo situacija dopuščala, se nameravam vrniti. Doma imamo trenutno tri pse in z našo posvojenko Lalo že delam malo v tej smeri. Načrt je, da se v naslednjem letu vrnem z novim psom, upam, da na vrhunsko raven in tudi na kakšne reševalne akcije po svetu. Čeprav moram poudariti, da prav tako uživam v samem procesu učenja, priprav, ko vidim, na kakšno raven lahko spravim psa in kako on pri tem uživa.

Zagotovo se je v zadnjih desetih letih, odkar ste aktivni na tem področju, zgodilo veliko zanimivih zgodb. Bi kakšno delili z nami?

Seveda, v spominu so ostale tako lepe kot malo manj lepe stvari. Malo manj z veseljem se spominjam ene vaje v Ljubljani, kamor sva z Rubo prišla kot par, od katerega se je ogromno pričakovalo, na koncu pa Ruba ni dala od sebe absolutno nič. Z veseljem pa se spominjam, kako je bilo, ko sva naredila mednarodno licenco. To je bila ena najboljših izkušenj. Razmere so bile res grozne, na vseh deloviščih nevihte z nalivi in vetrom. Potem pa si predstavljajte, da pes išče določen vonj v takih razmerah. Kateri koli pes, ki je bil takrat uspešen, je pravi mali čudež.

Kaj pa je tisto, kar vas motivira pri delu z reševalnim psom?

Motivira me iskanje novih tehnik, s katerimi psa spravim na višjo raven, s katerimi stvari dosežeš hitreje, prek katerih je pes bolj natančen, fokusiran. Ta napredek me pri reševalnem delu najbolj motivira. Uživam v samem tekmovanju, motivirajo me seveda tudi rezultati. A to je drugotnega pomena. V prvi vrsti si želim zaposlitev za svojega psa, v kateri uživa. Želim narediti korak naprej v šolanju psov. Vse te tehnike, ki se jih naučim pri reševalnem delu, uporabljam tudi pri vzgoji in prevzgoji.

Pogovarjala se je: Špela Šimenc