”Zame je idealni vodnik ptičarja lovec, ki se aktivno ukvarja z lovom”

Tokrat smo k pogovoru povabili Vilka Turka, predsednika Društva ljubiteljev ptičarjev, kjer nadaljujejo tradicijo in delo prve slovenske kinološke organizacije.

Obenem pa dajejo veljavo lovski ptičarski kinologiji in si prizadevajo, da bi ohranili značaj in prirojene naravne zasnove lovskih pasem psov.

Letošnje leto je za slovensko kinologijo zagotovo jubilejno, saj praznujemo sto let od ustanovitve prve kinološke organizacije pri nas. Z ustanovitvijo Kluba ptičarjev Slovenije – lovski psi so bili pred drugo svetovno vojno v Sloveniji in v tedanji Jugoslaviji nadvse priljubljeni – se je namreč na Slovenskem začela razvijati tudi organizirana kinologija.

Kaj je pred stoletjem botrovalo nastanku Kluba ptičarjev Slovenije? 

Ptičarji so bili v predvojni Jugoslaviji zagotovo najbolj zastopani in priljubljeni lovski psi, k čemur je v veliki meri pripomogla ne samo njihova vsestranska uporabnost pri različnih oblikah lova, ampak tudi obilica male divjadi v naših loviščih. Ob tem ne smemo pozabiti tudi velikega vpliva avstrijske in nemške ptičarske kinologije na razmere pri nas. Lovci smo se vedno znali organizirati in dati pravo mesto in veljavo lovski ptičarski kinologiji.

Kako priljubljeni pa so ptičarji danes in kako številčno so zastopani med pasmami psov v naši državi v tem trenutku? Katerih pasem ptičarjev je v Sloveniji največ in katerih najmanj?

Ptičarji so danes zagotovo zelo priljubljeni predvsem v lovskih vrstah. Z gotovostjo lahko trdim, da je v Sloveniji največ nemških kratkodlakih ptičarjev in nemških žimavcev. V letu 2020 je bilo v Slovensko rodovno knjigo vpisanih 166 mladičev ptičarjev, od tega kar 81 nemških kratkodlakih ptičarjev, kar priča o priljubljenosti teh psov. Najmanj zastopani (tudi med lovci) so pri nas bretonski ptičar, poenter in irski rdeče beli seter.

Ptičarje danes marsikdo povezuje z lovci, pa vendar so nekateri pasme, ki ptičarjem pripadajo – na primer weimarski ptičar in vižla – čedalje bolj priljubljene tudi kot družinski psi in med ljudmi, ki se z lovom sploh ne ukvarjajo. Te pasme vseeno najbrž niso primerne prav za vsakega lastnika. Kakšen je po vašem mnenju idealni lastnik ptičarjev?

Zame je idealni vodnik ptičarja lovec, ki se aktivno ukvarja z lovom in veliko časa preživi v lovišču. Imeti mora dovolj znanja o lovu in divjadi, še posebej pa o lovskih psih. Splošno znano je namreč, da ptičarji niso primerni ravno za vsakega lovca, saj je treba s ptičarjem v času vzgoje, šolanja in kasnejšega postopnega uvajanja v lov veliko delati. Ob tem pa so tudi preizkušnje, ki jih mora ptičar opraviti, kar precej zahtevne. Sistem preizkušanja ptičarjev pri nas je v veliki meri podoben nemškemu, ki pa je, kar zadeva kontinentalne pasme ptičarjev, vodilni v svetu. V društvu se zavzemamo za to, da je čim večje število ptičarjev v lovskih rokah, da jim lahko nudimo vse potrebno, kar se tiče lova, in da jim ne spreminjamo značaja.

V nekaterih državah, kot sta Avstrija in Nemčija, so določene pasme ptičarjev, v mislih imam weimarance, dostopni izključno lovcem. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Zaradi njihove lepote in priljubljenosti se čedalje več ne-lovcev odloča za te pasme. Pri weimerancih in madžarskih vižlah je precej lastnikov in vzrediteljev ne-lovcev. Njihovi psi se v večini primerov ne uporabljajo za lov in tudi njihovi lastniki temu ne posvečajo skoraj nobene pozornosti. Na srečo je še nekaj vzrediteljev omenjenih pasem, ki se ukvarjajo z lovom in ki svoje pse vzrejajo in uporabljajo za lovske namene. Takšno stanje, ki smo mu priča pri določenih pasmah, je velika škoda, saj se postopoma spreminjajo njihov značaj in naravne zasnove ter izgubljajo svoj pomen kot lovske pasme. Ko začne pri vzreji lovskih pasem psov prevladovati zaslužek, se začnejo zadeve hitro slabšati. Trenutna cena mladičev tistih pasem ptičarjev, ki so pri nas najbolj priljubljene med lovci (nemški kratkodlaki ptičar in nemški žimavec) je pri nas zmerna, tako da si mladiča lahko privoščijo tudi običajni lovci, ki mogoče niso ravno premožni. Takšno usmeritev imajo tudi matične pasemske organizacije. Glede ne-lovcev, ki imajo ptičarje, pa si v društvu želimo, da bi jih čim več stopilo v lovske vrste. S tem bi svojim psom lahko nudili tisto, kar jim zdaj kot ne-lovci ne morejo. Tudi pri nas poznamo kar nekaj primerov, ko so vodniki, predvsem zaradi svojih psov ptičarjev, postali lovci. Idealno je, da je vodnik ptičarja lovec. Le takrat lahko da tej pasmi vse potrebno, kar zadeva njihov značaj in nagon po lovu. Matične pasemske organizacije za nemške pasme ptičarjev imajo v večini tako urejeno, da je večina psov v lovskih rokah. Le tako lahko ohranjajo njihovo namembnost, to je lov. Že od vzreje naprej je pri njih pogosto zahtevana lovska izkaznica, ki izkazuje, da ima vzreditelj vse pogoje za vzrejo ptičarjev. Tu in tam se jim pojavi kakšen spodrsljaj, da se pojavi nekaj psov v športnih rokah, ampak tega je malo. Tudi v Sloveniji smo za preizkušnje sprejeli sklep, da če hoče nekdo na preizkušnjah voditi ptičarja, mora biti lovec in imeti lovsko izkaznico. Ne nazadnje se na teh preizkušnjah tudi strelja, tega pa ne sme početi vsakdo.

Ali po vašem mnenju ptičarjem naredimo krivico, če jih ne izšolamo za lov, oziroma če ne razvijamo njihovih prirojenih zasnov?

Ne bi rekel, da se tistim ptičarjem, ki jih ne izšolamo za lov, dela krivica. Vendar pa pasme na ta način dolgoročno izgubljajo svoj namen in značaj ter tisto, kar jim je bilo namenjeno od vsega začetka, to je lov. Najbolj nevarno je, da se izgubljajo njihove prirojene zasnove.

S čim pa vas osebno predstavniki ptičarjev navdušujejo vsak dan?

Psi ptičarji nas vsak dan navdušujejo s svojo lepoto, plemenitostjo in zvestobo. Na lovu se lahko nanje zanesemo kot na zanesljive pomočnike. Ob tem mora biti seveda prisotno obojestransko spoštovanje. Žal je pasje življenje prekratko in prehitro mine, s tem pa tudi prijateljstvo. Če je to pristno z obeh strani, tukaj ni prisotnih nikakršnih zamer. Naj živi ptičarska kinologija.

Pogovarjala se je Katja Željan, celoten pogovor si lahko preberete v aktualni števili revije Moj pes

 

 

Miha Jerot, vodnik reševalnega psa: »Z vztrajnim in doslednim delom ima vsak lahko vzgojenega psa«

Miha Jerot je vodnik pred nedavnim upokojene reševalne psičke Rube, nemške kratkodlake ptičarke, s katero sta osvojila mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi.

Na svetu je za to kvalificiranih zgolj okoli 20 parov. Naučeno Miha prenaša v vsakdanje metode vzgoje in šolanja psov, oboje obožuje in prepričan je, da ima z vztrajnim in doslednim delom vsakdo lahko vzgojenega psa.

Kako se je začela vaša zgodba dela z reševalnim psom?

Čisto po spletu okoliščin sem prišel v Kranj v družbo vodnikov reševalnih psov. Takrat niti psa še nisem imel, sem se pa popolnoma navdušil, ko sem opazoval vodnike reševalnih psov pri delu. Takrat sem si rekel, da bom to počel tudi sam. Šel sem v akcijo: najprej seveda poiskati primernega psa. Ruba, nemški kratkodlaki ptičar, je bila namensko kupljena za to, da postane reševalni pes. Nisem vedel, kako daleč bo vse skupaj pripeljalo, a na koncu je peljalo zelo daleč.

Osvojila sta mednarodni izpit najvišje stopnje za iskanje pogrešanih v naravi (MRT). Gre še višje?

Primerljivi so še uspehi na svetovnih prvenstvih, kjer pa po spletu okoliščin nikoli nisva bila na stopničkah, čeprav sva tam kar trikrat zastopala Slovenijo. Kljub temu sem z najinim delom zelo zadovoljen. Sva eden redkih reševalnih parov na svetu, ki imajo mednarodno licenco MRT. To je licenca za mednarodno pomoč, če se kjer koli kaj zgodi. Mislim, da je v svetovnem merilu trenutno certificiranih okoli 20 parov; vsako leto so morda štirje novi, licenco pa je treba obnoviti vsaki dve leti.

Kaj pa to pomeni v praksi? Sta se udeleževala reševanj po svetu?

Ta licenca omogoča reševanje v ekstremnih situacijah po svetu. Žal pa je bila v času, ko sva bila z Rubo aktivna, prisotna diskrepanca med krovno organizacijo in državami, zato nisva bila poklicana nikamor. Bili smo kot enota za okras in še dobro, da se v zadnjem času stvari spreminjajo na bolje. Dejstvo namreč je, da smo Slovenci med najbolj uspešnimi vodniki reševalnih psov na svetu in bi lahko uspešno pomagali v marsikateri nesreči.

Sta se z Rubo udeleževala reševanj po Sloveniji?

Da, to pa. V Sloveniji k sreči nimamo rušilnih potresov, tako da je največ iskanj v času sezone gob in borovnic, ko se ljudje izgubijo po gozdovih.

Ruba se je pred kratkim upokojila. Zaradi starosti?

Ruba je stara 11 let, vendar je to še najmanj. Pred kratkim je imela operirani obe koleni, zato smo jo morali prisilno odmakniti. Zdaj je upokojena in ne bo več delala, na takem nivoju zagotovo ne, saj ta raven zahteva ogromno vaj in dela, pa tudi visoko psihofizično pripravo.

Koliko truda je treba vložiti v to, da reševalni par postane vrhunski?

Če želiš stvari pripeljati na učinkovito raven, so s stališča učnega procesa najbolj naporna prva 2 ali 3 leta. Iskanje se dela dva- do trikrat na teden, poslušnost pa vsak dan. Kasneje delovni pes postane zelo stabilen in takrat si lahko privoščiš manj treniranja. Pes takrat že prevzame določene vzorce, pridobi izkušnje, dobro se zaveda svoje naloge. Če s psom delaš pravilno, pes pri tem tako uživa, da je to res veselje gledati. In potem tudi uspeh ne izostane. Midva sva se prvič certificirala pri Rubijinih šestih letih – toliko časa sva potrebovala, da sva prišla na raven, ki je primerna za kakšno licenco. Seveda pa to ne pomeni, da so tega sposobni vsi vodniki in vsi psi. Ni vsak pes primeren, da poseže po zmagovalnih stopničkah, ne glede na to, kako dober vodnik je.

Kakšen človek in kakšen pes pa lahko postaneta reševalni par? So kakšne omejitve?

Vodnik reševalnega psa pomeni način življenja. Mora biti resen in predan svojemu cilju. Pri psu pa je optimalno, da je mladiček, in sicer zato, da se vse dela od začetka. Pri starejših psih je treba včasih najprej rešiti kakšne stare vzorce, ki izvirajo iz preteklosti. Starost pa sama po sebi ne vpliva na učinkovitost. Vsak vodnik, ki ima željo, lahko to postane, in vsak pes, ki ima približno željo po nekem delu, sodelovanju z lastnikom, tudi.

Kaj pa pasemske omejitve?

Morda so malo manj primerne težje in zelo velike pasme, kot je denimo nemška doga, saj težko ohranjajo kondicijo. Kondicija in delovna kondicija pa sta dva glavna segmenta pri delu reševalnega psa. Pri reševalnih akcijah se pregledujejo ogromni tereni. Manj primerni so tudi psi, ki imajo napačno ukotenost v kolkih (npr. stafordi ali bokserji), saj pri delu na ruševini prihaja do nenaravnih položajev in posledično hitro pride do poškodbe. Kot tretje pa bi omenil kratkogobčne pasme, ki se zelo hitro pregrejejo, saj se ne zmorejo dovolj hitro ohlajati. A kljub vsemu se tudi predstavniki teh pasem pojavljajo med reševalnimi psi in uspešno sodelujejo. Če se tega lotiš ljubiteljsko, to lahko počneš s čisto vsakim psom.

Imate vi še željo po delu v reševalnem paru?

Vsekakor! Takoj ko nam bo situacija dopuščala, se nameravam vrniti. Doma imamo trenutno tri pse in z našo posvojenko Lalo že delam malo v tej smeri. Načrt je, da se v naslednjem letu vrnem z novim psom, upam, da na vrhunsko raven in tudi na kakšne reševalne akcije po svetu. Čeprav moram poudariti, da prav tako uživam v samem procesu učenja, priprav, ko vidim, na kakšno raven lahko spravim psa in kako on pri tem uživa.

Zagotovo se je v zadnjih desetih letih, odkar ste aktivni na tem področju, zgodilo veliko zanimivih zgodb. Bi kakšno delili z nami?

Seveda, v spominu so ostale tako lepe kot malo manj lepe stvari. Malo manj z veseljem se spominjam ene vaje v Ljubljani, kamor sva z Rubo prišla kot par, od katerega se je ogromno pričakovalo, na koncu pa Ruba ni dala od sebe absolutno nič. Z veseljem pa se spominjam, kako je bilo, ko sva naredila mednarodno licenco. To je bila ena najboljših izkušenj. Razmere so bile res grozne, na vseh deloviščih nevihte z nalivi in vetrom. Potem pa si predstavljajte, da pes išče določen vonj v takih razmerah. Kateri koli pes, ki je bil takrat uspešen, je pravi mali čudež.

Kaj pa je tisto, kar vas motivira pri delu z reševalnim psom?

Motivira me iskanje novih tehnik, s katerimi psa spravim na višjo raven, s katerimi stvari dosežeš hitreje, prek katerih je pes bolj natančen, fokusiran. Ta napredek me pri reševalnem delu najbolj motivira. Uživam v samem tekmovanju, motivirajo me seveda tudi rezultati. A to je drugotnega pomena. V prvi vrsti si želim zaposlitev za svojega psa, v kateri uživa. Želim narediti korak naprej v šolanju psov. Vse te tehnike, ki se jih naučim pri reševalnem delu, uporabljam tudi pri vzgoji in prevzgoji.

Pogovarjala se je: Špela Šimenc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tinkara Fortuna: »To, da smo se odločili za posvojitev, me navdaja z velikim ponosom«

Tinkara Fortuna je večini gotovo najbolj znana kot del zasedbe Bepop. Tinkara pa je tudi podjetnica, žena in mama trem deklicam.

Družini Fortuna se je januarja pridružil rešenček mešanček Jinx, ki šteje približno eno leto. Tinkara Fortuna nam je povedala, kako zelo se je s Jinxom spremenilo njihovo življenje in kaj vse je kosmatinec prinesel v njihovo hišo.

Je Jinx vaš prvi družinski kuža?

Ja, res je, Jinx je naš prvi družinski kuža. Posvojili smo ga januarja, star je približno eno leto. Prej je živel na cesti in nato v zavetišču, sedaj pa je postal del naše družine. Jinxa smo dobili preko Zavoda PIT, z njimi sem se povezala, ker me je prepričala neverjetna prijaznost, srčnost in predanost ljudi, ki rešujejo življenja. Ko smo videli fotografijo tega kužka, smo kar nekako vedeli, da nam je namenjen. In prav smo imeli. Ne znam si več predstavljati, da ne bi imeli Jinxa. Sva pa sicer oba z možem v otroštvu že imela pasje prijatelje. Pri možu so imeli nemške ovčarje, jaz pa sem pri 11 letih dobila črnega pudeljčka z imenom Ogy, ki smo ga imeli 13 let.

 

Kakšen pa je Jinx, kako bi ga opisali?

Zelo smo hvaležni, da smo dobili in izbrali prav njega. Je zelo prijazen, potrpežljiv, hvaležen in nežen do otrok, a hkrati zelo živahen. Zelo je priden in čeprav je velika dodatna odgovornost in obveznost, je v naše zivljenje prinesel veliko veselja in sonca. Super kuža je. Pričeli smo obiskovali pasjo malo šolo, kjer pravijo, da je zelo učljiv. Seveda pa vaje pridno delamo tudi doma.

Kdo je bil največji ‘pobudnik’ za novega družinskega člana?

Vse tri hčerke, Taja, Vita in Flora, so že več let ‘pritiskale’, da bi imeli kužka. Sedaj, ko so vse tri stare nad 6 let, smo se odločili, da enemu rešimo življenje. Prvi pogoj moža je bil, da pes ni za v torbico in da hodi z nami tudi na daljše izlete. Drugi pogoj pa, da ga posvojimo.

Kako ste si porazdelili obveznosti, ki jih prinaša nov štirinožni družinski član?

Večinski del obveznosti je seveda na meni, punce pa poskrbijo za kakšen sprehod in igro z njim. Največ energije in časa posvečamo njegovi socializaciji. Trenutno Jinx namreč vsakega (sicer prijazno) oblaja in na ta način pozdravlja okolico, pa tudi skakati hoče. Vse to, kot sem že omenila, rešujemo tudi v pasji šoli.

Imate doma zelo stroga in striktna pravila, kaj Jinx sme in česa ne?

Jinx je zelo nemoteč in nezahteven, zato mu je dovoljeno iti na kavč in na posteljo. Edina omejitev, ki jo ima, je ta, da ne sme prosjačiti za hrano, ko mi jemo za mizo. Zna tudi sam že malo počakati, čeprav se to zaenkrat zgodi zelo redko. Kljub temu, da nima veliko omejitev pa ne morem reči, da ga zelo razvajamo.

Česa vse vas je naučil Jinx?

Mislim, da nas kuža nauči brezpogojne ljubezni in zvestobe, otrokom pa vedno na obrazu nariše nasmeh. Izredno radi ga imamo.

Si še predstavljate življenje brez njega?

Ne, to pa nikakor ne. Res je prava popestritev, predvsem pa je prišel k nam ravno ob pravem času. To, da smo rešili življenje in se odločili za posvojitev pa me navdaja z velikim ponosom, hkrati sem se bolj poglobila v problematiko zapuščenih psov, tako da sem postala velika zagovornica posvajanja. Zato tudi apeliram na vse: ne kupujte, ampak posvajajte, saj je ogromno kužkov z žalostnimi zgodbami, ki jih lahko rešite, oni pa vam bodo to plemenitost povrnili z veliko hvaležnostjo in predanostjo.

Špela Šimenc

»Je mogoče prevzgojiti prav vsakega psa? Ne, ni«.

Lea Leskošek je prevzgojiteljica psov, ki imajo vedenjske težave ali so agresivni. Pravi, da je število psov z vedenjskimi težavami vedno več.

Njena pot vzgoje in prevzgoje psov se je začela, ko je postala lastnica svoje prve argentinske doge, ki je imela ogromno vedenjskih težav, zato dobro ve, kako je biti nemočen in obupan, ko ni nikogar, ki bi lastnika psa usmeril na pravo pot in mu pomagal prevzgojiti štirinožca.

Sama je znanje s tega področja, podobno kot tudi s področja rehabilitacije agresivnih psov, pridobivala pri številnih svetovno znanih trenerjih za socializacijo težavnih psov. Ustanovila je šolo Lepo vzgojen pes, ki jo vodi skupaj s trenerji Nino Pogač, Juretom Žnidaršičem, Matejko Lebar in Majo Štumberger. V njej se ukvarjajo z vzgojo mladičkov in pasjih pubertetnikov ter prevzgojo psov. Kot pravi, njeno izobraževanje še zdaleč ni končano, saj jo vsak človek, pa naj bo to stranka ali naključna oseba, ki stopi v njeno življenje, nauči ogromno.

Včasih ima človek vtis, da je psov z vedenjskimi težavami čedalje več. Pa je res tako ali smo bili v preteklosti le manj pozorni na tovrstne težave?

Psov z vedenjskimi težavami je dejansko vedno več. Po eni strani se število psov povečuje, po drugi pa ti psi v veliko večji meri živijo v našem intimnem prostoru, kot so v preteklosti, ko so bili več zunaj. Poleg tega je treba omeniti še, da so imeli psi včasih določen namen – na primer čuvanje, pašnjo, lov, danes pa so predvsem naši ljubljenčki, ki jih zelo radi počlovečimo in tako nehote naredimo nestabilne pse. Veliko je tudi ljudi, ki s psom zapolnijo praznino ali psa kupijo, ker imajo trenutno čas ali ker si ga njihov otrok želi, ne da bi vnaprej dobro premislili, kakšno odgovornost nakup ali posvojitev psa potegne za seboj. In še to: danes je ljudem na voljo nešteto pasem psov, ljudje pa največkrat kupujejo psa glede na njegov videz, ne da bi se pozanimali, s kakšnim namenom je pasma nastala. In ko se pokaže pasji nagon določene pasme, z njim ne znajo delati. Tudi slabe lastnosti določene pasme, ki jih najdemo v njenih opisih, namreč velikokrat ignorirajo.

Definicija, kaj pomeni problematičen pes, je najbrž precej subjektivna. Kaj je za vas problematičen pes? In kdaj je treba ukrepati oziroma poskrbeti za njegovo prevzgojo?

Problematičen pes je zame pes, ki lastniku greni življenje. Prav tako je problematičen pes tisti, ki je nevaren lastniku, okolici ali sebi. Nekateri lastniki hitro spregledajo, da je njihov pes problematičen, ogromno pa je tudi takih, ki me pokličejo in pravijo: »Moj pes je pravi cukrček, a zvečer, ko grem mimo njegove postelje, me ugrizne …« Ali: »Ko ima kost, se mu zmeša.« Zame je pes problematičen takrat, ko ni sposoben brez agresije ali panike obstajati v okolju, v katerem živi.

Ali poznamo različne stopnje problematičnosti psa? In katera je najhujša?

To je popolnoma subjektivno. Za nekoga je en pes problematičen, za drugega pa sploh ne in bi se ob njegovem vedenju le nasmehnil in zamahnil z roko oziroma bi mu bilo takšno vedenje psa celo všeč. Vsak lastnik psa zase ve, s kakšnim vedenjem psa se je pripravljen spopasti. Nekaterim je problematično to, da pes uniči kakšno stvar, ko jih ni doma, drugi se zdrznejo šele pri prvem ugrizu psa v sosedovo roko. Zame osebno je najhuje, ko je pes agresiven do domačih otrok.

Prevzgojitelji psov večkrat poudarjajo, da se prevzgoja psa začne s spremembo vzorca obnašanja lastnika do svojega psa in da se bo pes lahko spremenil šele takrat, ko bo videl, da pri lastniku ne more več doseči tistega, kar je lahko dosegel prej. Pa vendar: je za vedenjske težave psa in njegovo problematično obnašanje vedno kriv le človek?

Absolutno ne vedno, je pa res, da je človek tisti, ki velikokrat pripomore k razvoju neželenih vedenj pri psu. V angleščini ta pojav opredeljujejo kot ‘nature vs. nurture’. To pomeni, da ima genetika ravno tako velik vpliv na vedenje psa kot okolje, v katerem pes biva (v tega pa seveda spada tudi njegov človek). Žal pa zanemarjanje oziroma ignoriranje genetike v veliko primerih pripelje do neželenih vedenj. Če pes ni zadovoljen, če se mu človek ne posveča dovolj ali na pravi način, potem pride do frustracij, ki jih psi izražajo na različne načine. Nekateri so reaktivni, drugi destruktivni.

Kako ste se pravzaprav podali na profesionalno pot prevzgojiteljice
psov? Ste imeli tudi sami psa z vedenjskimi težavami?

Da, z ekstremnimi težavami. Tega mi ni težko priznati. Iskala sem pomoč vsepovsod. Nekateri me niso jemali resno, niti moje psice ne, saj je bila večino časa zelo prijetna, ko pa je ‘počilo’, ni bilo videti lepo. Tisti, ki so videli njene reakcije, so vsi po vrsti predlagali uspavanje oziroma, da psico izoliram in da ves čas (tudi v hiši) nosi nagobčnik. To je bilo takrat zame popolnoma nesprejemljivo. Želela sem, da moja psica doseže svoj potencial. In vedela sem, da ona zmore, če se le sama potrudim dovolj.

Bi po vaših dolgoletnih izkušnjah lahko rekli, da je mogoče prevzgojiti prav vsakega problematičnega psa?

Ne, ni. Četudi damo takšnega psa v drugo okolje, ne. Je pa mogoče vsakega psa spraviti pod nadzor do te mere, da ni nevaren okolici. Vendar v tem primeru ne moremo govoriti o prevzgoji, ampak o t. i. managementu. In veliko ekstremno agresivnih psov živi celo življenje v managementu. Kapo dol tistim lastnikom, ki so na to pripravljeni. Tovrstni management namreč zahteva veliko prilagajanja in je meni osebno psihično zelo naporen. V začetnih fazah moraš resno preračunati prav vsak korak in vsako dejanje. Vedeti je treba, da je to za psa enako težko kot za nas.

Katero obdobje psa je ključno, da do vedenjskih težav ne pride? Na kaj moramo biti pozorni že pri mladičkih?

Takšnih ključnih obdobij je več. Psiček se razvija že v maternici in počutje mame ima pomembno vlogo pri razvoju mladiča. Prav tako je pomembno, koliko časa vzreditelj posveti socializaciji mladiča: ali ga navaja na zvoke, vonjave, podlage, nove ljudi, pse in živali, ali ga navadi na ovratnico in povodec ter biti nekaj minut sam … Prihod v nov dom je spet nova ločnica, ko mladič zamenja celotno družino, ostane sam, brez mame, bratcev in sestric, dobi pa nove ljudi in novo okolje. Pomemben je seveda tudi prehod v spolno zrelost, ko nastopi obdobje pubertete in ko se s psom začnejo poigravati hormoni. Ali smo s psom dovolj delali in ga pravilno usmerjali, se pokaže, ko pes preide v odraslo dobo, sploh pri starosti približno treh let. Takrat se namreč psi popolnoma spremenijo. Dobim veliko klicev lastnikov, ki mi potarnajo, da je bil njihov pes do starosti dveh let in pol super, kar naenkrat pa ni več tako super, saj se zaganja v pse ali renči na sosedovega otroka.

Kaj pa naj naredijo tisti lastniki psov, ki so dobili že odraslega psa (npr. iz zavetišča ali kje drugje), za katerega se je izkazalo, da ima vedenjske težave?

Vsem, ki psa posvojijo, povem, da so lahko prve dneve, tedne, celo mesece ti psi drugačni, kot so v resnici. Gre za t. i. ‘honeymoon fazo’, ko pes spoznava in preverja nov teren in novega lastnika. Ko se sprosti, pa vedenjske težave pridejo na plano. Najboljši nasvet, ki ga lahko dam, je, da lastniki pustijo pasjo preteklost za sabo in da s psom začnejo delati že s prvim dnem. Naj bodo dobri vodniki, ki psa usmerijo in zaščitijo. Postavijo naj pravila, omejitve, delijo ljubezen s psom, ko je ta miren in sproščen. Nekateri lastniki menijo, da bodo s svojo ljubeznijo psa rešili. To drži le takrat, ko se zavedamo, da je ljubezen najprej zadovoljevanje pasjih potreb in šele nato naših. Če pa ljubezen pomeni, da psu pustimo, da počne, kar koli hoče in mu ne postavimo smernic, bomo zelo hitro razočarani in iskali pomoč.

Se procesa prevzgoje psa lahko lotimo sami ali je bolje poiskati pomoč?

Nekateri ljudje imajo naravno energijo, ki jo pes spoštuje, ji rad sledi, torej se je drži. Takšni ljudje lahko tudi zelo hitro vzpostavijo potrebno ravnovesje. Če pa pes razvije neželena vedenja v naši družbi, je bolje poiskati pomoč, sploh če so ta vedenja nevarna za nas, psa in okolico.

Sami imate doma veliko psov; sklepam, da ne problematičnih.

Ja, moji so kar sončki. V življenju sem imela ogromno psov, kupljenih in posvojenih, takšnih, ki so bili stabilni, in takšnih, ki so prišli k meni s hudimi vedenjskimi težavami. Prevladovale so argentinske doge. Žal ta pasma ni več, kar je bila. Slaba vzreja je naredila svoje. Pa ne le pri njih, ampak pri vseh pasmah, kjer je želja človeka po zaslužku večja, kot je njegova ljubezen do pasme.

Piše: Katja Željan/Foto: Osebni arhiv Lee Leskošek

Sabina Stariha Pipan: ”Prijazna vzgoja ne pomeni popuščanja in tega, da pes nima omejitev.”

Mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med., spec. za medicino psov in mačk je pri nas ena prvih, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja.

Že leta 1990 je imela Sabina Stariha Pipan brezplačne nasvete o pasjem vedenju, dve leti kasneje na samih začetkih pa v reviji Moj pes rubriko Pri psihologu za pse. V našem okolju dr. Stariha Pipan tudi danes velja za pionirko na področju razumevanja pasjega vedenja, vedenjskih težav in njihovega reševanja. Osnova njenega delovanja je prijazen pristop do živali.

Pri nas ste ena prvih, če ne kar prva veterinarka, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja. Kako to, da ste izbrali to smer? Kaj vas je pritegnilo?

Že kot otrok sem imela zelo rada živali. Stari starši po očetovi in po mamini strani so imeli na kmetiji tudi pse in rada sem preživljala čas tam. Šolanje psov me zanima že zelo dolgo. V gimnaziji sem dobila svojo prvo psičko, jazbečarko, ki smo jo rešili potem, ko so njeni lastniki umrli. In tako sem se začela ukvarjati z njenim šolanjem. Že preden sem dobila psa, sem ogromno prebrala. Takrat smo živeli v Avstriji, kjer je bilo dostopne veliko literature. Potem so prišli seminarji, tečaji in številni simpoziji v tujini, kjer sem nabirala znanje.

Za začetek – je epidemija koronavirusa prinesla več ali manj vedenjskih težav pri psih?

Iskreno ne opažam kakšne razlike. Mogoče so se kakšne stranke malo pritoževale, da je težava socializacija mladiča. Verjetno je bila tudi težava, ker nekaj časa ni bilo tečajev.

Zaradi katerih vedenjskih težav vas najpogosteje obiščejo pasji skrbniki?

Zelo različno. Veliko je takih, ki pridejo z mladičem, ki začne kazati kakšne vedenjske težave in bi skrbniki radi to pravočasno odpravili. Precej jih pride zaradi napadalnosti psa do skrbnikov, drugih psov ali do drugih ljudi. Nekateri pridejo, ker imajo težave s sobno čistočo. Veliko je tudi strahov, ko se psi bojijo ljudi, zvokov … Pa zaradi lajanja, neubogljivosti, ločitvene tesnobe in še bi lahko naštevala.

Omenili ste, da nekateri pridejo že z mladičkom. Se težave odpravijo hitreje, če psa res pripeljemo takoj, ko jih opazimo?

Mislim, da ja. Z vedenjem je tako, da dlje časa, kot traja, bolj se usidra. Če se ga napačno lotimo, lahko povzročimo še več težav. Prav pri napadalnosti ljudje velikokrat vse skupaj narobe razumejo. Na primer: imamo mladička, ki je sproščen in z njim je vse v redu. Potem pa kar nepričakovano na nekem sprehodu ob mraku pes začne lajati na nekega človeka. Vsakdo najprej pomisli, da je pes dominanten in zato ga začne kaznovati za to vedenje, ga vleči z vrvico. Nihče pa pri tem ne pomisli, da pes to naredi zaradi neke negotovosti, ker se nečesa boji. Vsak pes se odzove drugače. Eden se potuhne, drugi hoče pobegniti, ko se ustraši, tretji začne migati z repom, kot da je zelo dobre volje, v resnici pa je v stresu, četrti napade. Pri tem je treba dejansko poskrbeti za to, da se pes takih stvari ne boji več, ne pa, da ga kaznujemo. Ko pes nekaj vidi in ga je tega strah, potem pa ga mi sunkovito potegnemo, pes tisto poveže še z neprijetnim cukanjem in vse skupaj je še slabše.

Omenili ste dominanco. Se ne strinjate s tem, da pes želi dominirati človeka?

Dominanca je preveč napihnjena in pravi strokovnjaki se že desetletja borijo s tem, da bi to famo odpravili. Psom v resnici ne gre zato, da bi nas zrušili s položaja in bi potem dominirali, ampak si vedno želijo v življenju določene stvari – hrano, sprehode, udobno ležišče, našo pozornost idr. Po drugi strani pa obstajajo psi, ki imajo neke vrste motnjo z neko dedno zasnovo in dejansko pride do tega, da nenadoma začnejo kazati napadalnost, ki ni normalna. To je pa že bolezenska komponenta. V splošnem pa so to, da bi nam pes želel dominirati, bajke.

Čez leta vašega delovanja se je gotovo zamenjalo veliko pristopov, prihajajo vedno nova dognanja, znanstvene študije. Kar je bilo včasih pravilo, je danes nesprejemljivo. Se je tudi vaš pristop spreminjal?

Veliko se je spremenilo. Na začetku smo bili čisto infiltrirani z metodami prisile, kovinskimi ovratnicami, cukanjem, s tem, da je treba psu pokazati, kdo je avtoriteta, kdo je dominanten. Potem pa se spomnim, da je asistent na naši fakulteti z izobraževanja v ZDA prinesel knjigo Williama E. Campbella, avtorja, ki je še danes dejaven. V tej knjigi sem prvič videla drugačen pristop in čisto me je prevzelo. Od takrat se je vse še večkrat spremenilo. Campbell npr. ni delal s hrano in tudi sama na začetku nisem, saj je hrana veljala kot neke vrste podkupovanje. Takrat je bilo glavno, da pes uboga, sčasoma pa vidiš, da je pes tudi živo bitje, ima svoje potrebe, želje in je čisto enakopraven partner pri šolanju. To pa ne pomeni, da psa pustiš in dela, kar hoče. To pomeni, da ga lahko učiš tako, da bo hotel sodelovati. Prej smo delali vse na silo. Izhajali smo iz tega, da mora pes človeka ubogati kot Boga in če ga ne, je kaznovan; če malo pretiravam.

Ste zagovornica prijazne vzgoje. Kaj pa je to prijazna vzgoja?

Prijazna vzgoja ne pomeni popuščanja in tega, da pes nima omejitev. Psu je treba od prve sekunde, ko pride v novi dom, na lep način pokazati, kaj želimo od njega. Če tega ne bomo storili, bo sam poiskal rešitev in velikokrat nam ne bo všeč. Tudi psu je lažje, če ima meje in če ve, kaj pričakovati. Podrobno je prijazna vzgoja opisana v moji knjigi. Moj način učenja psov se je popolnoma spremenil, ko sem spoznala kliker. Tako šolanje me je popolnoma prevzelo, saj ob njem uživata tako učitelj kot tudi učenec; oba sta enakopravna.

Zaradi katerih napak pasjih lastnikov prihaja do največ težav s psi?

Mislim, da imamo s psi ogromno težav zato, ker velikokrat nehote in nevede nagrajujemo njihovo neželeno vedenje. Tipičen primer: pripeljemo mladička domov, malo se razgleda naokoli, vidi, da ni njegovih bratcev in sestric, mame, nas gleda in začne cviliti in skakati po nas. Kaj mi naredimo? Mladička primemo in začnemo crkljati. Kaj smo sporočili psu? Bolj, ko skačem in cvilim, več pozornosti dobim. Čez nekaj dni pa nam to vedenje ni več všeč, ko na primer pridemo mimo v najlonkah in nam jih pes mimogrede strga, ker skače na nas. Takrat ga za isto vedenje, kot smo ga pred dnevi crkljali, naderemo. Moramo se zavedati, da se pes ves čas uči. Vsako vedenje, ki je nagrajeno, bo ponavljal. Tistega vedenja, za katerega ni bil nagrajen, pa ne bo ponavljal, če bomo vztrajni in ne bo kako drugače motiviran.

Druga stvar, ki bi jo omenila, pa je, da psa ne naučimo, kaj bi radi od njega. Ena avtorica je dobro rekla, da je to isto, kot če bi otrokom v razredu učiteljica razdelila papir in nič povedala, kaj naj naredijo z njim. Velikokrat mladiču ne povemo, kje naj lula, kaj naj gloda. Pustimo ga, naj se znajde sam. Ko začne uničevati stanovanje, pa pritečemo k njemu in dobi še dodatno pozornost.

Kakšno vedenje pa po vašem mnenju absolutno potrebuje obravnavo pri strokovnjaku?

Če gre za napadalnost, je vsekakor res dobro, da je prisoten strokovnjak. Vendar tak s pravim pristopom. Stranke mi povedo, da se na žalost še vedno precej dela in rešuje s silo. Pravijo, da se uporabljajo tudi še električne ovratnice. Veterinarji, specializirani za področje pasjega vedenja, te metode absolutno zavračajo.

Lotevanje reševanja vedenjskih težav je gotovo strukturiran proces. Kako poteka?

Prva stvar je preventiva. Na vsak način moramo preprečiti, da bi se določena težava ponavljala. Strokovnjaki pravijo: »What fires together, wires together,« kar pomeni, kar se vedno skupaj sproži, tvori med celicami povezavo in sčasoma to postane rutina. Če imamo npr. težavo s tem, da pes skače v druge kužke. Vsakokrat, ko dopustimo, da se to zgodi, se ta nevronska povezava dodatno utrdi. Zato za nekaj časa preprečimo taka srečanja.

Druga stvar je splošna umiritev psa. Za vsako stvar, ki jo kuža želi, se mora najprej umiriti in pogledati lastnika v oči. Če je zelo razburjen, čakamo, da zapre gobček in se umiri. Ko se to zgodi, ga spustimo s položaja in mu ustrežemo. Če to res redno delamo, ogromno pripomore k splošni umiritvi, sprostitvi psa. Tukaj je potrebna vztrajnost, saj je takih situacij čez dan ogromno.

Tretja stvar pa je konkretna terapija za vedenjsko težavo.

Koliko časa pa traja, da se v pasjih možganih vzpostavi neko novo vedenje in se vzpostavijo nove nevronske povezave?

Odvisno od težave. Če je povezano s čustvi, strokovnjaki pravijo, da bi se moralo – če delamo prav – že kaj pokazati v obdobju od 3 do 6 tednov. Drugače pa lahko tudi prej.

Je delo na pasjem vedenju delo za celo življenje?

Vsekakor. Najbolj pomembno in intenzivno je njegovo prvo leto. Mladič se uči prav vsako sekundo dneva. Pa ne samo doma; priporočam tečaje, da se skrbnik in pes čim bolj izobrazita. Prvo leto vzame največ časa in energije, potem pa začneta lastnik in pes malce bolj uživati. Čeprav seveda uživata že ob vzgoji, če je prijazna … Sicer pa velja, da kot se človek nenehno spreminja, se spreminja tudi pes in je zato delo na pasjem vedenju delo za celo življenje.

V vaši knjigi Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno, ste kar celo poglavje namenili sobivanju otroka in psa. Kaj bi izpostavili na tem področju?

Glede sobivanja otroka in psa je znanih vedno več zdravstvenih pozitivnih učinkov, kaj šele psiholoških. Pasja družba da otroku občutek odgovornosti, sočutje, otrok spozna, da je žival živo bitje, da ima svoje pravice … Ampak vse to samo v primeru, če otroka pravilno vzgajamo. Če pustimo, da otrok psa cel dan muči, od tega ne bo nobenih pozitivnih učinkov. Prva leta otrokovega življenja je nujno njegovo druženje s psom ves čas nadzorovati, včasih ju celo fizično ločiti. Če so psi socializirani na otroke, po navadi z njihove strani ni posebnih težav. Drugače pa je, če pes v življenju ni videl otroka. Je pa tako, da če je kaj narobe med otrokom in psom, se običajno okrivi psa. Večina staršev opazuje, kako krasni so njihovi otroci, tudi ko špikajo psa v oči, ga vlečejo za uhlje, rep, ga jahajo. En tak posnetek, kjer se otrok izživlja nad rotvajlerjem, sem vedno pokazala tudi na predavanjih. Če malo poenostavimo: otrok je mogoče za nekatere pse kot mladiček. V človeških krogih velja, da naj bi bil otrok vljuden in spoštljiv do starejših. Tako vzgajajo tudi psi svoje mladičke. Če otrok pleza po psu, bo pes zarenčal nanj in ga opozoril, kot zarenči tudi na svojega mladička. Mladiček se umakne, otrok pa velikokrat to počne naprej. Toda nikoli se ne bi smelo zgoditi, da pes zarenči na otroka, to je že rdeča luč. Preden pride do tega, ju je treba ločiti. Sicer pa je vse podrobno razloženo v moji knjigi.

Se vam zdi, da ljudje poznajo miritvene signale, govorico svojega psa?

Ni nujno. Če podam en primer: mi kričimo na psa, naj že enkrat pride k nam, on pa sedi in zeha. Hitro si človek, ki ne pozna teh signalov, misli: »Jaz te kličem, ti pa zehaš!«. V resnici pa je pes v stresu in si ne upa priti, kar kaže z miritvenimi signali. Dobro je, da poznamo to govorico. Sploh pa je to zelo nujno, ko so zraven še otroci.

Ali ste se kot strokovnjakinja tudi sami kdaj morda pri svojem psu soočali s kakšnimi vedenjskimi težavami?

Trenutno imamo doma staffordshirsko bullterierko, ki je že precej stara. Bila je pridna, ubogljiva, ogromno stvari zna, imela je le nekaj težav z drugimi kužki. Če je vzela nekega psa za prijatelja, ji je bil ljuba družba. Ni pa iskala pasje družbe, že od malega je bila bolj zadržana. V njenih mlajših letih sva delali precej vaj in hodili na socializacijo, da je postala malo bolj družabna. Danes je že stara, a še vedno vsak dan miselno dela, rešuje puzzle in podobno. Pomembno je, da se s psom dela prav vsa obdobja njegovega življenja, da mu ne propadejo možgani. Poskusimo čim več novih stvari, čim več različnih dražljajev, tudi v njegovi visoki starosti.

Špela Šimenc

 

 

 

 

Ambasadorji nasmeha: »Ko kuža vstopi v prostor, se večini razvedri obraz«

Društvo Ambasadorji nasmeha, prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, je konec lanskega novembra praznovalo 15-letnico delovanja.

Ledino pri nastanku društva so orale Petra Štrus, Katarina Kafadar in Špela Drnovšek, ki so delo začele kot prostovoljke v Društvu za zaščito živali Ljubljana in po nekaj obiskih, ki so jih opravile v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kmalu ugotovile, da je to njihova prava pot.

Tako je padla ideja o ustanovitvi društva, ki ima čez vsa leta obstoja enotno srčno vodilo: da starejšim, osamljenim, bolnim in osebam s posebnimi potrebami nudi popestritev vsakdanjika oziroma rehabilitacije v različnih ustanovah ali doma. Ime društva najbolje predstavi njegovo poslanstvo – kamorkoli pridejo, želijo Ambasadorji nasmeha vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek. K tokratnemu pogovoru smo povabili Urško Ivanovič, ki se je društvu priključila v drugem letu delovanja in v njem skrbi za stike z javnostmi.

Foto: Arhiv Društva Ambasadorji nasmeha

Ustanoviteljice društva so svoje znanje na področju terapije s pomočjo živali pridobivale v Gradcu in ga prenesle na slovenska tla. Imajo torej druge evropske države daljšo in močnejšo tradicijo pri prakticiranju tovrstnih terapij v primerjavi s Slovenijo? Kako dolga je pravzaprav ta tradicija v Evropi in po svetu?

Terapija s pomočjo živali je v svetu znana že dolgo. Že stari Grki so verjeli, da so psi sposobni zdraviti bolezen. Plinij starejši je v prvem stoletju opisoval pozitivne učinke psov, ki jih pestujemo v naročju. Tudi prva medicinska sestra Florence Nightingale se je leta 1859 zavzemala za prisotnost majhnih živali zlasti pri dolgotrajno bolnih ljudeh, saj so jim predstavljale odlične družabnike. Razvoj znanstvene medicine je potisnil terapijo s pomočjo živali na stran, dokler ni v poznih šestdesetih letih 20. stoletja izšlo delo otroškega psihoterapevta dr. Borisa Levinsona, profesorja psihologije na Univerzi Yeshiva v New Yorku, ki je prvi objavil znanstveno delo o terapiji z živalmi. Leta 1961 je svojim sodelavcem na letni konferenci združenja psihologov v New Yorku predstavil tehniko, imenovano ‘Pet Therapy’ (kasneje jo je preimenoval v ‘Pet-oriented Child Psychotherapy’) s primeri uspešnega zdravljenja ob prisotnosti psa v terapiji. Dokazal je, da imajo živali sposobnost, da pospešijo razvoj odnosa med terapevtom in pacientom ter s tem povečujejo verjetnost izboljšanja pri pacientu. ZDA so na tem področju res že dolgo uspešne. V Evropi so na tem področju močni v Skandinaviji, Švici, Angliji in Nemčiji.

Da imajo živali terapevtski učinek, bo pritrdil vsak ljubitelj in lastnik živali. Pa vendar: ali obstajajo strokovne in znanstvene študije, ki to tudi dokazujejo?

Seveda. Obstajajo meritve, ki so jih naredili pri izvajanju terapij. Ena izmed meritev je merjenje razlike srčnega utripa in pritiska. Pred terapijo vsem udeležencem izmerijo srčni utrip in pritisk, enako storijo tudi po njej. Tako dobijo razliko, ki je rezultat delovanja terapije. Uporabnikom se po terapiji utrip umiri, pritisk pa zniža. Izvajali so tudi meritve vsebnosti kortizola v slini, ki je bil po terapiji nižji kot pred njo. Ko delamo z uporabniki s posebnimi potrebami, učinke terapije merimo z znaki, ki kažejo obrazno mimiko. Pri učencih se vpliv vidi v obnašanju in pri šolskem uspehu. Predvsem se to opazi pri podaljšanju časa koncentracije po terapiji ali aktivnosti. Metod merjenja je veliko, odvisne so od tipa uporabnikov in vpletenih v proces.

Foto: Arhiv Društva Ambasadorji nasmeha

Kako pa psi, ki delujejo v okviru vašega društva Ambasadorji nasmeha, rišejo nasmehe na obraz starejšim, osamljenim, bolnim in osebam s posebnimi potrebami? Nam lahko zaupate kakšno zanimivo izkušnjo, zgodbo?

Naši uporabniki, ki jih redno obiskujemo, nas vedno težko pričakujejo. Ko vstopi kuža v prostor, se večini razvedri obraz. Večina si želi stika s psom in to jim seveda omogočimo. Enkrat se nam je zgodilo, da je gospa, ki je prišla na druženje v domu upokojencev s hojco, odšla z druženja brez hojce. Tako se je razvedrila in imela lepo, da je enostavno pozabila nanjo. V drugem domu je starejša gospa, ki je prišla na druženje z berglami in res težko hodila, brez težav pokleknila h kužku, da ga počeše, čeprav si zjutraj sama ni mogla zavezati čevljev. Najlepša zgodba, ki se nam je v teh letih zgodila, pa je zgodba gospe, ki je po kapi delala z našo psičko Išo. Gospa je imela prizadeto desno roko in je sploh ni mogla uporabljati. Čez čas je gospa sama ročno napisala pismo o druženju z Išo. Z desno roko.

Spomnim se, kako sem s svojim psom Skyem obiskovala otroke v razvojnem oddelku vrtca. Med njimi je bil tudi avtist, ki ni komuniciral z nami. Nekega dne smo česali Skya. Po daljšem prigovarjanju je fantek le prišel do naju. Vzel je krtačo v roke in precej togo česal Skya. Rekla sem mu, naj počepne, in mu pokazala, kako bo lažje česal. Takrat je počepnil in usmeril pogled proti meni ter se mi nasmehnil. To je bilo prvič in nikoli več, da me je pogledal v oči. Tega trenutka ne bom nikoli pozabila. Domov sem šla pet centimetrov nad tlemi.

Je nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremljajo huda bolečina, žalost ali osamljenost, za Ambasadorje nasmeha največja nagrada?

Lahko bi rekla, da je. Dodala bom še iskrico v očeh uporabnika. Ko vidiš, kako malo je treba narediti, da nekomu polepšaš dan, da ga spodbudiš k drugačnemu razmišljanju na neinvaziven način, ko otroku dvigneš samozavest, ker je dal psu nalogo in jo je pes izvedel brez napake, ko prebere poved brez napake in tekoče obnovi snov, ko uspe otroku s težavami s fino motoriko vzeti pasji priboljšek in ga ponuditi psu – je kaj lepšega na svetu kot to, da lahko deliš dobro delo? Za nas so to malenkosti, na katere velikokrat nismo niti pozorni. Kaj pa je to, zavezati sam vezalke na čevljih? Nobena težava. No, zanje je bila težava. V svojem svetu niti pomislimo ne, da obstaja nekdo, ki tega ne zmore. Ampak so takšni ljudje. In ko si enkrat v njihovem svetu, začneš ceniti tiste male reči, začneš ceniti trenutke in svoje življenje, svoj dan. Zato so tisti mali nasmehi, iskrice v očeh, tako veliko vredni.

Kdo lahko postane Ambasador nasmeha oziroma kakšne karakteristike in značaj morata imeti pes in njegov vodnik, da se društvu lahko pridružita?

Ambasador nasmeha lahko postane vsak, ki si želi to poslanstvo izvajati. Seveda si želimo človeka, ki je odprt do drugačnosti, ki sprejema učenje, je samoiniciativen in se zaveda, da je to prostovoljstvo. V osnovi pa mora biti socializiran tudi pes, ki je pod nadzorom svojega vodnika. Seveda ne sme biti zapisan v registru nevarnih psov in cepljen po zakonu. Lahko je mešanec ali rodovniški, velik, majhen, gosto odlakan ali ne, bel ali črn, lahko je tudi pes s posebnimi potrebami. Imeli smo in imamo tudi takšne. Ti so še posebej odlični motivatorji! Pa še ena lastnost je pri psu in ostalih živalskih terapevtih pomembna – mora imeti rad tujce. Ker mi delamo s tujci v tujih okoljih. Ostalo naučimo oba mi. Je pa izobraževanje tako dolgotrajno kot zahtevno.

Kako potekata usposabljanje in šolanje za zahtevno nalogo Ambasadorja nasmeha?

Izobraževanje običajno traja od novembra do junija. Razdeljeno je na tri module. Prvi modul so praktične vaje, ki potekajo v novembru in decembru v zaprtih prostorih, saj večino dela izvajamo v ustanovah. Pri praktičnih vajah učimo tečajnike vsega, kar je pomembno za njihovo delo: od prepoznavanja znakov stresa pri živalih do dela z različnimi tipi uporabnikov, ukrepanja v primeru nesreč … Prvi modul se zaključi z delnim praktičnim izpitom in izpitom iz teorije, v drugem modulu pa pridejo na vrsto obvezne hospitacije. Tečajniki brez svojih živali opazujejo naše člane pri delu in pišejo poročila. Tako v živo od januarja do konca marca vidijo vse tisto, kar smo delali v prvem modulu. Tretji, zadnji modul poteka od aprila do konca junija. To so obiski pod nadzorom (OPN) naših tečajnikov z njihovimi živalmi na dogovorjenih lokacijah. Na takšnih obiskih tečajnike vedno spremljajo inštruktorji, ki jih opazujejo pri delu ter jih vodijo in jim pomagajo, če se kje zaplete. Tečajnike vedno spodbujamo, da naj čas, ko imajo ob sebi inštruktorje, dobro izkoristijo, saj bodo ob uspešno končanem izobraževanju pot nadaljevali samostojno.

Reciva še kakšno besedo o različnih programih, ki jih Ambasadorji nasmeha izvajate.

Ambasadorji nasmeha smo čez leta razvili več programov. Prvi in nosilni je seveda terapija s pomočjo živali in aktivnosti s pomočjo živali. Naslednji program so kinološke urice, kjer učimo o odgovornem lastništvu živali in pravilnem pristopu do psa. Ta program izvajamo v vrtcih, šolah in na raznih dogodkih. Razvili smo tudi program ‘Beremo z nasmehom’. Program je namenjen učencem, ki imajo težave pri branju. Učenec bere psu, pes posluša, ne komentira, ne moti, ne kritizira – vse to pa vodi k povečanju samozavesti učenca. S svojo prisotnostjo ga pes tudi umirja in branje lažje steče. Podoben program je ‘Učenje s pomočjo živali’, kjer pes sodeluje pri katerem koli predmetu v šoli. Pes je motivator, v sodelovanju s psom pa učenec izboljša učne sposobnosti in znanje. Pred leti smo začeli unikaten program ‘Odprava strahu pred psom’. Ta program je individualen in ga izvajamo po korakih glede na to, kako velik je strah pred psom in kako je bil strah pridobljen. Program je izjemno uspešen, zato se čedalje več ljudi obrača na nas po pomoč. Naj omenim še kontinuirano individualno delo, ki ga s pomočjo živali izvajamo v društvu ali pri uporabniku.

Ambasadorji nasmeha: »Ko kuža vstopi v prostor, se večini razvedri obraz«
Foto: Arhiv Društva Ambasadorji nasmeha

En od ciljev vašega društva je tudi, da bi se terapija in aktivnosti s pomočjo živali ustalili in izvajali kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih, ki jih pokrivajo ustrezne ustanove v Sloveniji, kot tudi v obliki individualnih obiskov na domu v sodelovanju z za to usposobljenim osebjem in ustanovami. Kako daleč ste v teh prizadevanjih?

Terapije in aktivnosti s pomočjo živali lahko razumemo kot preventivno delovanje oziroma kot dodatek osnovnim programom ustanov. Že leta se borimo, da bi v edini zakon, ki se tiče živali, dodali nov termin, merila in pogoje za ‘terapevtsko žival’. Vemo, da v nekaterih zavodih za uporabnike s posebnimi potrebami uporabljajo za terapije različne živali. Vsi poznamo hipoterapijo (terapija s konjem), ki jo predpiše celo zdravnik specialist, pa konji niso v zakonu o zaščiti živali omenjeni kot terapevtske živali, čeprav se ta terapija izvaja že zelo dolgo. Ta del preprosto za državo ni dovolj zanimiv. Tako lahko rečemo, da uradno ne obstajamo. Zanimivo pa je, da so ljudje pripravljeni plačati za obisk, saj se zavedajo pomembnosti in predvsem odličnega učinka terapij. Ni pa vse tako črno. Zavod RS za šolstvo je prepoznal prednosti našega dela v šolah, in tako je nastala Mreža šolski pes, v katero so združene vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo redno vključujejo šolskega psa. Ker imamo v društvu tudi učitelje, vzgojitelje in druge vzgojno-izobraževalne delavce, so ti pripravili dokument ‘Koncept vključevanja šolskega psa v vzgojno izobraževalni proces’. Dokument je bil plod večletnega dela s terapevtskimi psi v vzgoji in izobraževanju, najprej kot inovacijski projekt Zavoda za šolstvo in v skladu s ‘Konceptom odprtega učnega okolja’.

Je zanimanje ustanov in posameznikov za terapijo in aktivnosti s pomočjo živali v tem trenutku večje od dejanskih možnosti?

Odkar obstajamo, je povpraševanje večje od naših zmožnosti in se iz leta v leto povečuje. Dobili smo tudi prošnjo po rednih obiskih v enem od ljubljanskih vrtcev na razvojnem oddelku, pa nismo imeli na voljo nobenega para. Tako so čakali na nas celo leto. Večina obiskov se izvaja v dopoldanskem času, saj je takrat pouk; v vrtcu so aktivnosti in tudi starostniki v domovih za upokojence so v tem času bolj aktivni. Naši člani pa so dopoldne v službah, zato smo zelo veseli članov, ki so aktivni upokojenci z živaljo ali pa podjetniki, ki lahko sami odločajo o svojem delovnem času. Včasih moramo kateri od ustanov tudi odreči redne obiske, saj so naši delovni pari polno zasedeni. Treba je razumeti, da pes ne sme delati več kot dvakrat tedensko.

Ambasadorji nasmeha: »Ko kuža vstopi v prostor, se večini razvedri obraz«

In še čisto za konec: so poleg psov lahko terapevti tudi druge živali?

Seveda! Naši živalski terapevti so trenutno tudi mačke in morski prašički. Včasih so bili naši člani tudi polž ahatnik, bradata agama, miniaturni ameriški konj, afriški beloprsi jež, prašiček … Načeloma je lahko vsaka žival terapevt. Važno je, da je zdrava, primerno šolana in da jo dobro poznamo. Tudi ljudje imajo različne preference, zato si želimo v svoje vrste privabiti več različnih živali.

Pogovarjala se je Katja Željan

Čuk Miha Novak: »Psička Gina nam je prinesla mnogo veselja in sreče«

Miha Novak je član skupine Čuki in tudi novopečeni lastnik psa, šeltija, ki sliši na ime Gina. V družini so si ga dolgo želeli in septembra se jim je ta želja uresničila.

Gina je v njihov dom prinesla mnogo veselja in sreče. Toliko, da bodo v kratkem svojo družino povečali še za enega štirinožca. Ker so nad pasmo navdušeni, bo tudi ta šetlandski ovčar.

Miha, vaši družini dneve od nedavnega lepša psička Gina. Kdaj ste jo dobili? Jen ali je to vaš prvi pes?

Res je. 8. septembra se je naša družina povečala za štirinožnega prijatelja. Zelo smo srečni in veseli, da jo imamo. V naši družini je to prvi pes. Sicer sva jih oba z Mino že imela v mladih letih, za Leilo pa je Gina prva psička in posledično je prinesla neverjetno veselje.

Nekje sem prebrala, da ste se težko odločili za pasmo. Med čim ste izbirali in kako ste na koncu sprejeli odločitev?

Vsi smo si zelo želeli psa. Vendar vsak izmed nas bi imel drugo pasmo. Dodatna težava so tudi moje alergije, ki jih imam na določeno dlako. Skratka, jaz sem bil najbolj navdušen nad velikim psom, kot je avstralski ovčar, Mina si je želela akito inu in Leila pomeranca. Potem pa izberi, če moreš (smeh). Naši prijatelji pa so imeli šeltija, nad katerim smo bili navdušeni. Nekako je bil to kuža, ki nam je bil vsem všeč in je mešanica vseh treh. Ko smo raziskali njegove karakteristike in potrebe ter našli prekrasno in zlata vredno vzrediteljico Natalijo na Jesenicah, smo se takoj zaljubili v to pasmo. Zdaj, ko pogledam nazaj, ne bi imel več druge pasme. Samo še kakšnega takšnega zraven. Mislim, da se bo to tudi kmalu zgodilo.

Ste si psa že dolgo želeli?

Da, zelo dolgo. Mislim, da je bila to vsakodnevna tema pogovora. Tako, da lahko res brez dvoma trdim, da smo izbrali pametno, in to po temeljitem razmisleku, da res vemo in smo se prepričali, da je Gina to, kar smo si želeli.

Ste sicer velik ljubitelj živali? Nekje sem prebrala, da si ponovno želite tudi konje in ranč. So konji že bili v vašem življenju?

Tudi to drži. Včasih, ko sem bil še najstnik, smo doma imeli svoj ranč in svoje konje. Moja največja ljubezen so bili ti moji štirinožni prijatelji. Res upam, da bo še enkrat prišel dan, ko bom lahko ponovno imel svoje konje. Zelo veliko sem prejahal v svojih mladih letih in to izredno pogrešam.

Kako je Gina spremenila vaše življenje? Kaj prinaša vanj?

To pa je vprašanje, na katerega bi lahko zelo na široko odgovoril. Naše življenje je čisto drugačno, cel svet se vrti okrog našega kužka. Res smo vsi trije zelo odgovorni do nje in lepo skrbimo zanjo. Nikoli se ne skregamo, kdo jo bo npr. peljal na sprehod, počistil kakce ali jo počesal. Sicer je Mina tista, ki skrbi za hrano. Za vse ostalo smo vsi trije. Daje nam neizmerno veliko ljubezni, nas zabava, uči in napolni vsak dan. Še takrat, ko mogoče kdo iz med nas vstane z levo nogo, je, ko pogledamo to našo lepotičko, vse lepše. Res smo srečni, da jo imamo.

Kaj najraje počnete skupaj?

Praktično vse. Ne vem, ali je prav ali ne, ampak naša Gina nikoli ni sama doma, vsepovsod (dobesedno) je z nami. Takrat, ko se spravljamo od doma in nekdo prinese boks za psa, se ona zelo hitro namesti vanj in že čaka, da se odpravimo. Četudi je do našega odhoda še pol ure, bo vseeno čakala v boksu, samo, da je ne bi pozabili doma. Naša rutina so tudi dnevni sprehodi, igranje na dvorišču, spanje na kavču; skratka vse, kar smo prej počeli trije, zdaj počnemo skupaj.

Ali so vam trenutne razmere (karantena) kaj prekrižale načrte glede šolanja, pasje šole? Kako to rešujete? Se veliko ukvarjate z Gino?

Da, tudi na nas vpliva karantena. Bi že morali začeti šolanje, ampak trenutno ni mogoče. Ravno zato se sami trudimo in jo vzgajamo po najboljših močeh. Zelo veliko časa se ukvarjamo z njo. Praktično zna že ogromno, vse osnove, kot so ‘sedi’, ‘prostor’, ‘poleg’, ‘čakaj’ … Nikoli tudi nismo imeli težav z lulanjem v hiši ali kaj podobnega, že prvi dan ji je bilo vse jasno. Neverjetna je in zelo hitro učljiva.

Z Leilo veliko pojeta skupaj, vedno pa ima na posnetkih osrednjo vlogo tudi Gina. Ima psička rada glasbo?

Naš kuža je prišel v glasbeno družino in mislim, da ji ni preostalo drugega, kot da se navadi. Nikoli je ni motila. Sicer je res, da smo jo na jakost glasbe navajali počasi, da se je res navadila in zdaj imamo lahko res zelo na glas in je nič ne moti. Tudi spi zraven, če je treba. Mislim, da je bolj kot nad glasbo, navdušena nad kamero. Vedno, ko začnemo snemanje, kar sama pride v kader in se namesti. Zelo rada se fotografira in nastavi pred objektiv. Ko vadim, je vedno prisotna; usede se usede mene in me opazuje.

Si še predstavljate življenje brez psa? Česa vas je Gina naučila?

Nikakor ne. Prej bomo imeli še enega, kot da bi bili brez. Smo že odločeni, da bo v naš dom prišel še en šelti in komaj čakamo. Gina nas je naučila, kako zelo pomembno je, da se več gibamo, da smo bolj odgovorni in predvsem, kako je lahko vsak dan zanimiv, poln ljubezni in smeha. Mislim, da smo veliko lažje preživeli to karanteno, odkar imamo psa. Prej, kot bi lahko rekel, da je življenje naporno, ker imamo psa, lahko rečem, da se mi skregamo glede tega, zraven koga bo spala. Zato nujno potrebujemo še enega (smeh).

Špela Šimenc

Anja Rupel: »Žival je velika ljubezen, pa tudi velika odgovornost«

Pevka Anja Rupel je velika ljubiteljica živali, v prvi vrsti pa, kot si sama v šali reče – pasja mati. Že deset let jim doma družbo dela mešanček Bučko.

Ljubezen do živali je Anja prenesla tudi na hčer Luno, in če bi bilo po njuno, bi si dom delili s še več pasjimi prijatelji. A hkrati Anja nikoli ni sledila prvim vzgibom in željam po novem kužku. Vedno razmisli o odgovornosti in vsem drugim, kar za seboj prinaša skrbništvo psa.

Anja, imate od nekdaj radi živali? Kakšen je prvi spomin na pse?

Na splošno sem velika ljubiteljica živali, rada imam vse živali. Ko sem bila majhna, sem imela kanarčka, z Alešem sva imela morskega prašička. Ampak če sem čisto iskrena, sem v glavnem bolj pasja mati. Ko sem bila še čisto majhna, smo imeli psičko, mešanko Boni, ampak se je ne spomnim zelo dobro. Vem, da smo jo dobili na neki kmetiji. Ko smo šli na morje, ni mogla z nami in smo jo peljali na to kmetijo v varstvo in tam je žalostno končala, saj je pojedla podganji strup. Potem nismo imeli novega psa, vse dokler ni moja sestra tako navijala zanj in privarčevala denar, da smo šli v Kranj po enega koker španjela. Moja mama ni bila najbolj navdušena, saj se je pol življenja bala psov. Tako je prišel v hišo Car in tudi mama se je znebila strahu in danes ima pse strašno rada. Komaj čaka, da pride k meni na obisk. Predvsem zato, da vidi psa in vnukinjo (smeh).

Danes pa vam dela družbo Bučko?

Ja, tega pa smo dobili, ko je bila hči Luna stara osem let. Tako da nam Bučko družbo dela že deset let. Da ga imamo, je predvsem Lunina zasluga. Zelo sem vesela, da ima tudi ona zelo rada živali; izjemno je sočutna. Od malega je vedno, ko je zagledala kakšnega kužka, kar ponorela. Nikoli se ni bala psov, k vsakemu je kar šla, tako da sem ji morala nenehno razlagati, da je treba vedno vprašati lastnika za dovoljenje, da daš psu najprej roko povohati in podobno. Pri sosedih so imeli psičko Ajšo in mislim, da je bila to tudi prva Lunina beseda. In seveda je nenehno spraševala, kdaj bo lahko dobila kužka. Jaz sem malo odlagala s privolitvijo, saj sem dobro vedela, kaj to potegne za seboj. Žival pač ni igrača, žival je velika ljubezen, ampak tudi velika odgovornost. Zelo dolgo sva se z Alešem upirala, potem sem pa enkrat na spletu našla posnetek malih kužkov, mešančkov, v Črni vasi. Zmenili smo se, da jih gremo pogledat. Seveda smo domov prišli s psom, Bučkom. Je majhen kužek, ima 12 kilogramov, je ves bel in kosmat.

Kako pa je Bučko dobil tako prisrčno ime?

Ime je izbrala Luna. V tistem času sem ji prebirala zelo veliko otroških knjig in obstaja serija knjig z naslovom Umazani Berti. Umazani Beri je imel kužka, ki mu je bilo ime Bučko. Zato je tudi naš moral biti Bučko.

Kakšen je Bučko po značaju?

Vizualno deluje zelo simpatičen, toda v sebi mora imeti nekaj terierske krvi, ker zna biti kar ošter. Strašno pazi naš atrij in laja na vsakogar, ki gre mimo. S kužki z ulice, ki jih pozna, se dobro razume. S tistimi, ki jih ne pozna, pa ne preveč dobro. Mogoče se skuša malo bolj postaviti zase zato, ker je majhen. Drugače je pa zelo scrkljan in, kot pravi moj oče, nevzgojen (smeh). Nihče od nas si ne zna več predstavljati življenja brez njega. Ena taka velika ljubezen je. Je naš polnovredni družinski član. Celo Aleš, ki je bil najmanj navdušen, da imamo psa, hodi z njim na sprehod in ga zelo skrbi, če je z Bučkom kaj narobe. Ko pride Aleš domov s kakšnega koncerta ob petih zjutraj in z Luno spiva, je Bučko edini, ki ga pozdravi. Potem imata pa tak obred, da se vedno še malo žogata v atriju.

Ima doma kakšne posebne omejitve?

Seveda je bilo na začetku rečeno, da pes ne bo na postelji, ne na kavču … In seveda je danes vse to njegovo (smeh). Saj načeloma kar uboga, z izjemo tega, da na naš atrij zares pazi zelo, zelo na glas.

Kaj najraje počnete skupaj?

Najbolj luštno je, ko se igramo, ko se uleže na hrbet in se pusti čohati. To tudi mene zelo pomirja. Zdi se mi, da pes začuti slabo voljo ali nervozo, in potem ko se stisne k tebi in prosi, da ga čohaš, se s tem tudi sam sproščaš, slabe misli gredo stran in pride pozitivna energija … Sicer pa Bučko strašno obožuje žogice vseh vrst, je pravi nogometaš. Cel dan bi si lahko podajal žogico. Se mu tudi pozna, da je že malo starejši kuža; malo se je umiril. Najraje se crkljata z Luno, kar lahko počneta ure in ure in ljubezen kar puhti od njiju. Zdaj, ko smo več doma, je Bučko strašno zadovoljen in navdušen nad stalno družbo.

Ste kdaj razmišljali, da bi imeli še kakšnega psa?

Jaz bi takoj imela še kakšne tri pse, ampak mislim, da bi naju z Luno Aleš deložiral (smeh). Prav težko gledam vse to objave kužkov, ki iščejo dom. Na tem področju sem res mehka, vse me tako prizadene. Včasih sem veliko hodila po nekdanji Jugoslaviji. Recimo v Srbiji vidiš ogromno zapuščenih, uličnih psov. Meni se trga srce, ko to vidim, vse bi odnesla domov. Kjer koli se ustaviš, že pridejo te ‘lutalice’ in jaz jim vse razdam, kar imam v tistem trenutku primernega in užitnega zanje pri sebi. Mi je Aleš enkrat rekel, da me bolj skrbijo psi kakor ljudje. Mislim, da si odrasli ljudje lahko pomagajo in poiščejo pomoč. Žival si pa sama ne more pomagati. Mi smo tako naredili, da so povsem odvisni od človeka in da se grdo dela z njimi, kar me strašno prizadene.

Sočutje do živali v vaši družini z vami najbolj deli hči Luna. Kaj ji je po vašem mnenju dalo odraščanje s psom?

Otrok absolutno ob psu postane odgovornejši. Pes je odgovornost in del te odgovornosti je prevzela tudi Luna; starosti primerno, seveda. Danes včasih malo pojamra, ko je treba Bučka peljati na jutranji sprehod, a hkrati ve, da to sodi zraven. Pa tudi sočutja se otrok nauči s psom. Ne samo do živali, do vseh živih bitij. Pomembno se mi zdi tudi, da ima otrok na tem področju ravnanja z živalmi dober vzgled v starših. Pes da ogromno otroku. Edina slaba stran je, da živijo manj časa kot mi. Ti trenutki, ko se žival poslavlja, so pa zelo težki.

Za konec pa nam povejte še, česa so vas osebno naučili psi?

Da sem veliko potrpežljivejša, kot sem bila. In brezpogojne ljubezni. Tako kot te teh dveh vrlin nauči otrok, te tega zna naučiti tudi žival.

Špela Šimenc

Urška Petek iz društva Hrtji svet: ”Ti psi v življenju nimajo sreče”

Urška Petek je veterinarka, predstavnica društva Hrtji svet in ponosna posvojiteljica greyhounda Suirja, ki prihaja iz zgodbe, na kakršne opozarja društvo.

Ti psi v življenju nimajo sreče, Urška in deset aktivnih prostovoljcev društva pa opozarjajo na problematiko izkoriščanja hrtov v Evropi in po svetu ter iščejo zanje odgovorne vzreditelje.

Za začetek – Urška, kdo ste vi, kako bi se predstavili?

Sem prostovoljka v društvu Hrtji svet Slovenije in ponosna posvojiteljica greyhounda Suirja. Delam kot veterinarka, svoj prosti čas in dopust pogosto namenjam prostovoljnim odpravam v države, kjer psi in mačke potrebujejo veterinarsko oskrbo (Španija, Bosna, Srbija, Kosovo, Ciper, Palestina), saj sem prostovoljka tudi pri Zavodu SVSP. Prostovoljno občasno pomagam tudi v Zavetišču Horjul, saj se zavedam, da je problematika neodgovornih skrbnikov živali na žalost doma tudi pri nas. V prostem času uživam v naravi, v hribih, v druženju s prijatelji in domačimi. Vedno se trudim, da bi bil svet z mojo pomočjo vsaj malce lepši.

Kdaj so v vaše življenje prišli hrti?

S hrti sem se prvič v živo spoznala na prostovoljni odpravi v zavetišče Scooby v Španiji, jeseni leta 2012. Pred tem se sploh ne spomnim, če sem jih kdaj božala ali se z njimi družila, sem pa zgodbo izkoriščanja hrtov spoznavala in se odločila, da jim pomagam. Po tem obisku zavetišča v Španiji pa je bilo očitno, da sem se s hrti ‘okužila’ – nisem se pa zavedala, kako velik del mojega življenja bodo sčasoma postali. Slabo leto kasneje smo v naš dom sprejeli začasnika, greyhounda Wallyja. V življenju res ni imel sreče, saj je bil dobro leto po posvojitvi vrnjen v društvo, prišel k meni, odšel od mene v nov dom, kjer pa se tudi ni izšlo. No, potem pa smo se doma skupno odločili – Wally ostane. In to je bila verjetno najboljša odločitev, saj je bil res neverjeten pes. Žal smo se morali letos spomladi od njega posloviti.

Kakšno je poslanstvo društva Hrtji svet?

Naše poslanstvo je v prvi vrsti opozarjanje na problematiko izkoriščanja hrtov v Evropi in po svetu ter iskanje odgovornih posvojiteljev zanje. Če pa se še malo poglobimo, se trudimo delovati celostno – gremo v zavetišče prostovoljno pomagat (čistimo ograde, pripravljamo hrano za pse, pse spoznavamo – zelo pomembno se nam zdi, da psa spoznamo in imamo več informacij za posvojitelja ter nudimo tudi veterinarsko oskrbo živalim v zavetišču Scooby). Letošnje leto je zaradi koronavirusa zelo specifično in tako od marca naprej v španskem zavetišču ni bilo večjih ekip tujih prostovoljcev. Ko smo se mi letos na začetku avgusta odpravili tja, smo žalostno opazili, da se to pozna tudi na psih – večina jih je bila zadržanih, saj niso imeli dosti stika s prostovoljci v zavetišču. Potem sledi osveščanje javnosti pri nas – velikokrat napišemo kakšen prispevek za časopis ali revijo, se odzovemo povabilu v kakšno televizijsko oddajo, predstavimo naše delovanje na šolah, stojnicah, organiziramo promocijske sprehode in druženja. Vse to z namenom, da bi predstavili, kako krasni psi so hrti in kakšne stvari se jim dogajajo v njihovih izvornih državah. Potem pa še seveda to, da jim najdemo prave domove in odgovorne posvojitelje – pri nas vedno opravimo predposvojitveni obisk, s katerim se prepričamo, da so posvojitelji pravi za hrta oz. da je hrt pravi zanje. Ker ni dovolj, da se jim le najdemo dom, dom mora biti tudi pravi. S posvojitelji ostanemo v stiku tudi po posvojitvi, organiziramo piknik, druženja, sprehode, da se srečamo in spremljamo, kakšne srečne zgodbe pišejo. Zavedamo pa se, da smo brez spremembe v matičnih državah mi le kapljica v morju. Počasi se stvari tudi v Španiji in na Irskem spreminjajo, vendar res počasi in verjetno bo moralo priti do menjave generacije, da se bo izkoriščanje hrtov počasi izkoreninilo. Lani smo se recimo odpravili na mednarodno konferenco Greyhounds around the globe v Dublin, kjer smo dobili podrobnejši vpogled v to, kako deluje tekaška industrija in kaj vse delajo organizacije v tujini, da bi se to res končalo. Na žalost se vse začne in konča pri denarju …

O tem, kakšne stvari se dogajajo hrtom v Španiji, na Irskem in drugje, si lahko preberete tukaj. 

Kako njihova preteklost in izkoriščanje vpliva na pse? Pridejo v novo družino, k posvojiteljem zelo travmatizirani psi?

Večina psov ima za seboj neko preteklost, toda ni res, da so vsi plašni in travmatizirani – v zavetiščih so psi, ki ti ob prvem obisku skočijo v naročje, se crkljajo in zelo uživajo v človeški bližini. Nekateri so takšni, da so malce previdni, a se hitro sprostijo, tretji pa takšni, ki jih je človeka na smrt strah – pogosto imajo slabe izkušnje ali pa jih sploh nimajo, saj nekateri sploh niso socializirani. Še vedno se zgodi, da so ljudje skeptični, kadar jim kdo omeni posvojitev hrta kot odraslega psa. Res je, da je pri psu, posvojenem iz zavetišča z neznano preteklostjo, vedno treba biti potrpežljiv in pazljiv na začetku, da ga spoznamo in da vidimo, kako se navaja na naše življenje – to je zanje vedno velik šok, saj res niso navajeni takšnega sveta. Niso navajeni stopnic, balkonov, številni niso navajeni zaprtih prostorov, prometa … Ampak hrti so zelo prilagodljivi in se domačega okolja in ljudi lepo privadijo. Je pa dejstvo, da vsak hrt ni primeren za vsakega posvojitelja, zato posebno pozornost namenjamo izbiri pravega psa. V družino z malimi otroki in brez izkušenj tako recimo nikoli ne svetujemo posvojitve plašnega psa, saj bi takšna kombinacija povzročala stres tako posvojencu kot posvojiteljem.

Vam je kakšna zgodba še posebej segla v srce, ki bi jo izpostavili?

Teh zgodb je mnogo … Skoraj toliko, kot je psov v zavetiščih. Kar je meni na prostovoljnih odpravah najhuje, je to, ko vidiš, koliko psov čaka na svojo priložnost. Koliko jih je zapuščenih samo zaradi človeškega pohlepa in neodgovornosti. Ko vidiš psa, ki je v zavetišču mesece in leta … Ostaja spregledan, ker mogoče ni prave barve, ker je plašen. Mislim, da če bi imelo več ljudi možnost spoznati te pse v zavetišču, jih videti, bi se lažje odločili za posvojitev – predvsem jim ne bi bilo važno, kako je videti, ampak značaj. Ker na koncu je vsakemu posvojitelju njegov pes najlepši, kajne?

Galgi in greyhoundi so, kljub svojemu krhkemu videzu, res pravi borci. Ko vidiš pse, shirane do kosti, z odrezanimi ušesi, s poškodbo na vratu, ker so jih obesili, s poškodovanimi nogami … Ampak kar vztrajajo naprej in ob primerni oskrbi res lepo okrevajo. In so vedno, ne glede na preteklost, pripravljeni zaupati človeku. Ne vsem, ampak tistemu svojemu pa … Za vedno.

Koliko psom ste že uspeli najti tople domove?

Do tega trenutka več kot 330 galgom, greyhoundom, lurcherjem in podencem. Mi smo na to številko zelo ponosni, sploh zaradi tega, ker je naše vodilo – kakovost pred količino.

Vam tudi doma danes dela družbo kakšen hrt?

Od marca naprej mi dela družbo veliki angleški hrt. oz. greyhound Suir. Njegova zgodba je na žalost krut prikaz irske tekaške industrije – julija 2019 si je na treningu ali tekmi zlomil nogo (petnico) in kljub temu ga je lastnik poslal še na eno dirko. Nato pa so ga po dveh mesecih, ko niso s poškodbo naredili čisto nič, predali v oskrbo organizacije GHIN. Tam so mu takoj uredili obisk ortopeda in prestal je zahtevno ortopedsko operacijo, čakalo ga je več mesecev okrevanja. Jaz sem ga poznala lani decembra, ko sem bila na prostovoljnem obisku na Irskem, vendar takrat še nisem razmišljala o novem psu. Ko je prišel ta čas, sem se obrnila na vodjo zavetišča, rekla, da bi posvojila Suirja (v pol leta, kar je bil v zavetišču, ni imela niti ena organizacija interesa za njegovo posvojitev), in tako je marca, tik pred začetkom karantene, prišel v svoj dom.

Na žalost je tukaj moral še enkrat na operacijo, odstraniti je bilo treba material, ki je bil uporabljen za fiksacijo sklepa, ampak njega ta noga čisto nič ne moti – veselo teka na varno ograjenih poligonih, poda se tudi na kakšen hrib z mano in uživa v zasluženi penziji.

Špela Šimenc

”Posvojena psička Maya nam je odprla čisto nov, še neznan svet”

Marko Magajna je svoje življenje sprejel dve posvojeni psički, brez katerih si življenja več ne zna predstavljati. Čeprav ni nikoli iskal ali si želel psa, se zdi, da sta kar sami našli pot do njega.

Najprej je, povsem nepričakovano, v Markovo življenje vstopila posvojena psička Maya.

Kdaj ste v svoje življenje sprejeli svojega prvega posvojenega hrta in kako je prišlo do tega?

Realno gledano, nikoli nismo želeli ali iskali psa. V trenutku, ko smo “naleteli ” na Mayo, sva bila z Evo (partnerica op.a.) podganarja – imela sva podgane (najdene, posvojene, odpadne..) in psi so predstavljali prej nevarnost kot “dodano vrednost” za nas. Potem se je pa na e-mailu pojavil njen opis in pripis, kako to da ona še nima končnega doma (bila je namreč v začasnem domu v Sloveniji). In pogled na njen portret (bila je samo slika glave z njenimi posebnimi, rumenimi očmi), ter njen opis je v meni vzbudil zanimanje, enostavno je nisem več spravil iz misli.

Kaj pa sama pot do posvojitve, ste psičko pred tem v živo spoznali?

Sodelavka je imela posvojenega hrta, marsikaj sva se pogovarjala, prebral sem prispevke na forumih in nekako zbral pogum, da izpolnim in pošljem informativni vprašalnik za posvojitev. Odgovor je hitro prišel, sledil je predposvojitveni obisk, na katerem smo obdelali hrtje posebnosti in potrebe, njihovo zgodbo in usodo. Prvi obisk je bil uspešen, a to ni bil konec – potrebno je bilo tudi spoznati gospodično in videti, ali sploh “kliknemo”. Tudi ta je bil uspešen, “kliknili” smo, da bolj ne bi mogli, a vendar je bilo tukaj še vedno vprašanje, kako bo ona reagirala na podgane. Razlog? V zavetišču Scooby v Španiji, od koder prihajajo galgi, imajo namreč tudi podganjo populacijo in podgane predstavljajo “igračko” za galge, ki jih ujamejo, se igrajo z njimi, marsikatero pa tudi snedejo – hrane ni v izobilju. Mayo so podgane zanimale, a je reagirala na “ne” in ni kazala neke izredne agresije. Dobili smo potrdilo – Maya pride k nam! Navajali smo se drug na drugega, uživali drug ob drugem, se učili drug od drugega.

Kakšna je pa vaša Maya karakterno in ali veste kaj o njeni preteklosti?

Maya je posebna in posebna je tudi njena zgodba. Je nekoliko resasta po hrbtu, tako kot so resasti “pragalgi” in ima neverjetno posebne rumene oči. Karakterno je posrečena kombinacija umirjenega lenuha in španskega temperamenta. Pri srečanju z novimi psi se lahko pojavijo ‘ostanki zavetišča’, kjer je vsak pes konkurent – zna se postaviti zase in koga tudi narenčati. Najprej je bila planirana za odhod v Francijo, a se je nekaj zalomilo. Ker so jo medtem sterilizirali in bi lahko bila vrnitev v staro ogrado problematična, so se v društvu odločili, da se ji ponudi začasen dom v Sloveniji. In tako je prišla v Slovenijo. Njene preteklosti ne poznamo, najdena je bila v decembru 2012.

Kako dolgo si že delite življenje z Mayo? So bile kdaj kakšne težave?

Letos je minilo sedmo leto, odkar je prišla k nam. V tem času smo doživeli kar nekaj, predvsem lepega, nekaj je bilo tudi problemov (zdravje). A niti za trenutek se ni pojavil dvom v to, da je bila odločitev pravilna. Vpeljala nas je v svet prostovoljstva, opravljamo predposvojitvene obiske, predstavljamo Društvo na stojnicah in dogodkih – odprla nam je čisto nov, neznan svet. Dotaknila se je nas in verjamem, da še marsikoga, ki jo je srečal.

Pred kratkim ste posvojili še eno psičko. Kakšna je pa njena zgodba?

Spomladi 2020 je Paul, vodja zavetišča Great Hounds In Need, objavil sliko Sharky. Še ne 2 leti stara greyhoundica, brindle oranžna, ki je prišla v njihovo zavetišče na Irskem. Kaj je bilo narobe z njo? Klasična zgodba – na treningu si je zlomila skočno kost, pripeljali so jo k veterinarju na evtanazijo. Tako kot njenih 7 bratcev in sestric pred njo. Veterinar je poklical Paul-a, če ima kaj prostora, na Sharkyino in našo srečo – ga je imel. Njena posebnost – zelo izrazit predugriz – spodnja čeljust je kar nekaj krajša in je sprednje zgornje zobe potisnila precej naprej. Posledično se ves čas smeji in to jo naredi še bolj posebno in prikupno, na njeno življenje pa nima negativnega vpliva. Zaljubil sem se, odločitev je padla, postopek je stekel in 14. marca 2020 je prišla v Slovenijo, tri mesece kasneje je praznovala svoj 2. rojstni dan.

Opažate kakšne bistvene razlike med greyhoundom in galgom, ki bi jih posebej izpostavili?

Velika je razlika med greyhoudom in galgom – greyi so še bolj leni in umirjeni kot vseeno dokaj temperamentni Španci. Sharky je otrok, ki ga je bilo potrebno naučiti hoditi po stopnicah, navaditi na sobno čistočo, na to, da počaka sama (ima Mayo in je lažje). Sharky je posebna – igriva, zelo navezana na svojega človeka, “velcro” pes – neprestano sledi, in želi biti s človekom. Osebni prostor je nekaj, česar ne priznava, in se brez problema namesti na roko, na nogo, v naročje. Skupaj smo bili na dopustu, sprehodi so potekali brez problemov, je priden jedec, Mayo spoštuje in Maya jo prenaša … Skratka, življenja brez njiju si ne morem več predstavljati.

Pogovarjala se je: Anja Kosi