Category: Pogovor

Blaž Vehovar je predsednik Kluba za kraške ovčarje, kinološki sodnik in avtor slovensko-angleške monografije z naslovom ‘Kraški ovčarji – Sinovi burje’, ki je izšla lani.

S kraškimi ovčarji sobiva že več kot dve desetletji, in kot priznava, mu je še posebej ljub vedno nekoliko kljubovalen značaj te pasme psov, kar gradi med človekom in živaljo zanimiv in dinamičen odnos.

Zakaj ste se odločili prav za to pasmo?

Kraškega ovčarja imam že od svojega trinajstega leta. Po smrti sive dolgodlake nemške ovčarke smo iskali nekaj vizualno podobnega. Oče je dobil namig v službi, da je leglo kraških ovčarjev na Dobu, v Psarni izpod Debenca. Tam sem se zasvojil s temi psi. Še danes se živo spominjam čudovitih psov, ki so nas sprejeli z glasnim laježem. Takrat so se mi predvsem samci zdeli neverjetno mogočni in prav takšnega sem želel imeti. Kupili smo Panča, ki nam je družbo delal trinajst let. Potem smo v ZOO Ljubljana, kjer so bili kraški ovčarji prisotni vse od leta 1972, kupili krasnega samca Elvisa, ki mu rečemo Mak in ima že dvanajst let, nato pa pri Viktorju Krenu še psičko Tačko Lumivikovo. Letos načrtujemo tudi leglo z njo. Najverjetneje jo bom paril z Elvisovim vnukom – Neronom Srednjedravskim. Gre za zares vrhunskega samca marogastega tipa. Glede na to, da si pri vzreji prizadevamo za ohranitev tega vse redkejšega tipa kraškega ovčarja, upam, da bo to doprinos za vso pasmo in da bo čim več marogastih mladičkov.

Je to lahka ali zahtevna pasma?

To je nadvse zanimiva pasma. Malce v šali bi lahko rekel, da ima tisto, čemur v kulinariki pravijo ‘umami’ (neopisljivo slasten okus). Drugače pa velja ta pasma za razmeroma nezahtevno. Seveda ne gre pozabiti, da govorimo o pastirskem psu, kar pomeni tudi, da je odličen čuvaj. Tako kot varuje drobnico pred zvermi, bo varoval tudi svojega gospodarja, svojo družino in ne nazadnje dvorišče. Je pa kraški ovčar, še zlasti samec, tudi nekoliko svojeglav in naših ukazov ni pripravljen ubogati brezpogojno in večkrat zapored, razen, če ga čaka nagrada v obliki priboljška. Vedeti moramo tudi, da je kraški človek svoje živali vzrejal in kalil na trdi, z burjo prebičani prsti in jim je znal privzgojiti do človeka in njegovih živali lep odnos, vendar pa jih nikdar ni povsem pokoril, saj so se morali psi na pašnikih v odsotnosti kmeta ali pastirja večkrat znajti tudi sami. Je pa za nekoliko robustno in robato lepoto tega psa skrite toliko neizmerne ljubeznivosti in nežnosti, da ju bomo kje drugje težko našli.

Kaj svetujete bodočim skrbnikom? Za koga je kraški ovčar primeren in za koga ne?

Če se prvič odločate za to pasmo, bi svetoval, da izberete psičko. Te niso tako dominantne, so manj svojeglave in zatorej bolj učljive. To vsekakor ni pes za v stolpnice. Potrebuje velik ograjen vrt in vsaj enkrat dnevno sprehod. Lastnik pa bi moral biti (kot pri vseh živih bitjih) uravnovešen, pri vzgoji zelo dosleden in nepopustljiv pri svojih zahtevah, saj bo kraški ovčar vedno znova preizkušal, kako resno misli s svojimi povelji. To so zelo inteligentni psi, ki vas bodo znali vedno znova izzvati. Vsekakor tudi niso psi za tiste, ki imajo radi brezpogojno, robotizirano ubogljivost. To je pes za ljudi s kreativnim umom, ki znajo uživati v primarni, esencialni lepoti narave in so pripravljeni na vsakodnevna mala presenečenja in nagajivosti.

Kaj vam je pri kraškem ovčarju najljubše? Ima ta pasma psov tudi kakšno manj želeno lastnost oz. hibo?

Prav gotovo me je že na začetku prevzela njegova naravna, neizumetničena lepota. Dolga dlaka in skladnost v vseh ozirih. Nikoli tudi ne bi imel psa, ki ni čuvaj. Imam hišo z vrtom in pes mi zagotavlja tudi varnost. Tisto, česar pa nikakor ne gre prezreti, pa je dejstvo, da je ta pes zares čisto naš! Tega se moramo zavedati prav vsi. Tudi to je naša dediščina, ki jo moramo znati ohraniti za svoje zanamce in se zavedati, da imamo v tem psu vse in še veliko več, kot si lahko želimo in ne nazadnje velikokrat tudi zaslužimo. Gotovo ima kraški ovčar tudi kakšno lastnost, ki nekomu ne bi bila tako ljuba. Psi imajo izoblikovane značajske poteze glede na to, za katere namene so bili vzrejeni. To, kar je za nekoga neželena lastnost, bo za drugega točno tisto, kar išče. Zato moramo pred nakupom psa razmisliti predvsem o njegovih potrebah in značaju, šele nato o svojih lepotnih idealih.

Katja Željan

Odkar ve zase, ima Alenka Godec rada živali, prav posebno mesto pa imajo v njenem srcu psi. Že vse življenje spremljajo njo in njeno družino.

Trenutno sta v njihovem domu dve posvojeni psički, Chilly in Lucy. Kot pravi Alenka, je dvojna posvojitev dvojno delo in skrb, a tudi dvojno veselje in ljubezen.

Alenka, kateri je bil vaš prvi kuža?

Prvega kužka sem si izprosila na koncu osemletke. Psička kokeršpanjelka je bila za prvega kužka kar zalogaj, saj dejansko nismo imeli izkušenj. Smo se učili ob njej in z njo. Nekaterim vedenjskim hibam navkljub nam je 13 let lepšala življenje. Veliko sem se naučila tudi o negi, saj je bila Dina precej bolehen kužek.

Kateri štirinožec vam trenutno dela družbo?

Od novembra nam družbo delata dve posvojeni psički. Naša družina je pred tem imela dve psički pasme border collie, Bibo in Ello, ki sta bili enkratni in zelo vzgojeni psički. Nazadnje posvojeni mešanki pa sta precej drugačni. A zdaj smo tudi mi bolj vzgojeni. Od nekdaj smo si želeli narediti nekaj dobrega in vzeti, posvojiti kužka iz zavetišča. Tako je po drugi borderki Elli iz Zavetišča Turk k nam prišla Chilly. V njeno sliko sem se na Facebookovi strani zavetišča zagledala prav jaz. Bila je še mladiček, manjše rasti, tak mali norček, a po drugi strani tudi precej plašna. Menda so jo našli zapuščeno v gozdu. To je bilo pred dobrimi tremi leti. Dolgo smo razmišljali še o drugem kužku, saj se nam je zdelo, da bi Chilly pasja družba dobro dela. Pa smo se po dobrih dveh letih opogumili. Pravzaprav je odločilni korak naredil moj mož. Mene je bilo kar strah, bila sem v zelo delovnem obdobju, polnem predstav ‘Nune v akciji’, pa tudi sicer sem se bala, da se ne bi izteklo, kot smo si želeli. Lucy je prišla k nam preko Društva Animal Angels, sicer je iz Hrvaške. Lani novembra smo imeli spoznavanje in izkazalo se je, da sta si s Chilly usojeni. Lucy je še malo manjša, a značajsko močnejša in bolj umirjena od Chilly, tako da na svojo prijateljico vpliva zelo dobro. Chilly se je od prihoda Lucy zelo spremenila, še vedno je bolj plašna od ‘tamale’, a je več kot očitno, da ji družba odlično dene. Užitek ju je gledati, pa tudi malo več miru imamo doma, saj imata veliko opravka druga z drugo. Je pa to vseeno dvojno delo, dvojna skrb, a tudi dvojno veselje in ljubezen.

Kaj vam pomeni družba psov?

To je preprosto nekaj, kar me spravlja v dobro voljo. Kužki me s svojim značajem navdihujejo, razveseljujejo, ob njih se vsi mi, tudi mož in sin, počutimo lepo. Uživamo v tem, da sta naši kužiki lepo preskrbljeni. Če bi imeli možnost, bi zagotovo imeli še kakšnega. Ni vedno lahko, a smo dobro organizirani. Skrbi, norenje, stiska s časom – tudi vse to je del življenja. A vse se da, če se hoče.

Kaj vse počnete skupaj? Radi poslušata vaše petje?

Kadar vadim dopoldne, po navadi lenarita in se ne pustita motiti. Kadar imam vaje na terenu, ostaneta doma. Sicer pa imamo neki ustaljeni ritem, red in to mi zelo ustreza. Med tednom smo namreč dekleta same tja do zgodnjega popoldneva in smo že dobro utečen trio. Ko prideta domov še mož in sin, je naša družina popolna.

Veliko pasjih skrbnikov pravi, da je pes najboljši prijatelj, pa tudi učitelj. Bi se strinjali?

Kužki so neverjetna bitja in prav zato si zaslužijo le najboljše. So krasna, čuteča, sočutna, iskrena bitja. Pa tudi redoljubna in potrpežljiva. In če želiš v celoti zaužiti lepoto sobivanja s kužkom, moraš te odlike nositi v sebi tudi sam. Takrat je to harmonija, ki ji ni para. No, morda bi našla v glasbi kakšno podobno (smeh). Želela bi si, da bi znali ta čudovita bitja spoštovati in začutiti vsi ljudje.

Je kakšna zgodba v vašem življenju, povezana s psi, prav posebna?

Zame je vsak kužek, s katerim sem sobivala in sobivam, zgodba zase. So pa take in drugačne dogodivščine, ki se ti na skupni poti zgodijo in teh je res veliko. Vesele, zabavne in tiste boleče, žalostne. Ko pride bolezen, ko pride slovo – vedno je težko in vedno boli ‘za znoreti’.

Si predstavljate življenje in dom brez hišnih ljubljenčkov?

Ne. Kužki preprosto bogatijo moje življenje, in dokler bom lahko zanje, skrbela in jim nudila optimalen dom, bodo v moji bližini, z mano in ob meni.

Špela Šimenc

Borut Modic je v prvi vrsti velik ljubitelj psov, doma mu delajo družbo trije zlati prinašalci, četrti je na poti.

Dva med njimi, Isha in Ray, imata opravljene vse izpite na področjih reševanja pogrešanih v naravi, iskanja pogrešanih v ruševinah in snežnih plazovih. Zadnjih deset let se njegovo življenje vrti okoli dela z reševalnimi psi. Z Rayem, enem izmed njegovih psov, sta nerazdružljiva reševalna ekipa, Isha pa že uživa v zasluženem pokoju.

Za začetek osnovno vprašanje: kaj zajema delo reševalnega psa?

Vloga reševalnega psa je, da najde pogrešano osebo. Preprosto, to je njegovo osnovno poslanstvo. Pes reševalec je naučen, da najde pogrešano osebo.

Sliši se preprosto, a v ozadju so verjetno ure in ure dela?

Šolati reševalnega psa ne pomeni trikrat na teden po dve uri dela. Veliko ljudi ne razume, da imeti reševalnega psa pomeni temu prilagoditi življenje. V praksi to pomeni, da imam pri mojih psih vzpostavljen neki red, ki se ga držim, pa četudi določeno stvar ponovim tisočkrat in več. Starih metod šolanja, uporabe sile ne priznavam, s psi se ne prepiram in večinoma sem do njih zelo prijazen. Živim v stanovanju, lahko pridejo k meni na kavč in tam ležijo, toda ko nekaj rečem, to upoštevajo, brez prepira in ‘vprašanj’. Slabosti, ki jih psi kažejo, ignoriram, pohvale pa potenciram. Vse svoje pse naučim, da znajo dobro prenašati pritisk. Le z disciplino in striktnostjo v vsakdanjem življenju lahko pričakujem optimalno vedenje psa takrat, ko sva na terenu, ko je čas za reševanje.

Koliko časa traja samo šolanje – da je pes pripravljen na izpite in kdaj gre lahko na reševalno akcijo?

Da svojega psa pripravim, da je usposobljen za vse preizkuse, naše in mednarodne, potrebujem tri in pol do štiri leta. Pes mora namreč tudi mentalno dozoreti, da postane dovolj stabilen, tega pa se ne da prehiteti. Pri nas gre reševalni par lahko na akcijo, ko opravi preizkus na eni izmed zvez (na Zvezi vodnikov reševalnih psov Slovenije ali na Kinološki zvezi Slovenije). Te preizkuse je treba osveževati na dve leti.

Ste pri Ishi in Rayu od prvega dne naprej vedeli, da bosta reševalca in jih vzgajali v tej smeri?

Pri Ishi sem začel delati v tej smeri pri enem letu, pri Rayu pa pri devetih tednih. Seveda je na začetku pri takšnem mladičku to delo na način igre, heca, zabave. Če primerjam enega in drugega psa, lahko rečem, da je razlika ogromna in med njima ni primerjave. Ray je popolnoma drugačen v komunikaciji in želji po delu. Mladiček je nepopisan list, in če imaš znanje in mladost psa, potem imaš največ možnosti za res dobro šolanje. Tudi enoletnega psa, na primer iz zavetišča, se lahko pripravi, da bo reševalni pes. Je pa pri tem tveganje, saj ne vemo, kakšne travme in izkušnje ima za seboj. Pes te slabosti začne običajno kazati takrat, ko je v stresu in lahko se šele po nekaj letih zgodi, da ugotoviš, da pes nečesa ne bo zmogel. Zato vsakemu, ki bi se rad lotil reševanja, priporočam, naj se ga loti z mladičem.

Lahko reševalni pes postane prav vsak pes?

Pravil ali omejitev ni, načeloma res lahko reševalni postane vsak pes. Je pa težava, če gre za velikega in težkega psa, saj je lahko otežen sam transport. Na drugi strani pa tudi premajhen pes ni najbolj optimalna izbira, sploh pri reševanju v ruševinah. Ko na primer pridemo na metrsko ruševino, bo majhen pes težko skočil nanjo. S srednje velikimi psi izključimo večino teh ovir. Najbolj pogosto so med reševalci zastopani borderski in avstralski ovčarji, prinašalci, labradorci, nemški in belgijski ovčarji.

Je pomemben tudi značaj psa?

Seveda je značaj pomemben. Moji psi so absolutno nekonfliktni, že od mladičkov naprej nisem toleriral ničesar agresivnega, niti igre, ki je malo ušla nadzoru. Moram pa priznati, da sem tukaj včasih malo razočaran. Principi šolanja se razlikujejo in določeni psi reševalci so agresivni – na druge pse in na človeka. Pravilnik je sicer tak, da če pes ugrizne, dobi eno leto prepoved opravljanja izpita. Če ugrizne še enkrat, dobi prepoved dela. V praksi pa včasih kakšen malo ‘uščipne’ in se mu pogleda skozi prste. Na to sem izjemno alergičen, a žal nimam moči tega spremeniti. Kaj bo, ko ta pes najde otroka in ga bo pogrizel? Tak pes ni nič kriv, vso krivdo nosi vodnik. Poleg tega bi sam osebno preverjal še združljivost psov, česar se zdaj ne počne. Toda na akcijo gre tudi po dvajset psov, in ko so skupaj, lahko nastane težava.

Kako poteka sama akcija in kako pogosto se jih z Rayem udeležujeta?

V Sloveniji imamo izredno dobro razvit sistem proženja akcije. Ko se ugotovi, da je oseba pogrešana, potem policija obvesti center za obveščanje, ta center pa ima spisek vseh reševalnih psov v tej regiji. Pokličejo vodjo, ta prek SMS sporočila obvesti vse možne reševalne pare, ki so prosti. Ker smo prostovoljci, se jih na popoldanske akcije običajno odzove več kot pa na dopoldanske, ko je večina reševalcev v službi. V Sloveniji se v povprečju zgodi petdeset reševalnih akcij na leto. Udeležujemo se jih po regijah; midva z Rayem se jih udeleživa približno deset. Ker pri nas ni veliko potresov, največkrat delamo iskanje pogrešanih v naravi. Vsaka akcija mi je enako pomembna. Konkretno o samih akcijah ne bom govoril, se pa vidi marsikaj, človek mora biti na vse pripravljen. Včasih vidim grozne stvari.

Pes ve, kdaj dela?

Absolutno, to pa mora vedeti. Imamo posebno povelje, jaz ga dam med noge in rečem ‘išči’. Poleg tega mu dam, ko dela, posebno ovratnico, malo večjo, da jo čuti, kar pes povezuje z delom.

Kako pa je z njegovo upokojitvijo?

V Sloveniji ni pravila, kdaj bi moral pes reševalec v pokoj. V mednarodni organizaciji IRA pa je tako, da gre pes lahko na zadnji preizkus pri devetih letih. Če preizkus naredi, mu licenca velja dve leti, torej lahko dela najkasneje do enajstega leta.

So za reševalnega vodnika potrebne kakšne predispozicije?

Dobro je, če je vsaj malo aktiven. Glede tistega, da naletimo tudi na grozne in manj lepe prizore, pa je tako, da praksa pokaže, koliko človeka to sesuje. Na to se človek ne more vnaprej pripraviti, imamo pa v tej smeri organizirano določeno psihološko podporo. Sicer pa je za reševalnega psa treba imeti občutek. Tisti, ki ima nasploh občutek za živali, je pri tem delu v veliki prednosti.

Kaj vam osebno pomeni to delo?

Največja nagrada je, če pes najde pogrešano osebo. Na tem mestu moram poudariti, da res ni pomembno, kateri pes dejansko najde osebo. Za srečen konec so zaslužni prav vsi psi, ki so na akciji sodelovali, nihče ni več ali manj vreden. Na akciji je 50 psov, eden izmed njih slučajno naleti na osebo, ampak heroji so vsi! Če najdemo človeka, grem domov v dobrim občutkom, saj vendarle v to vložim ogromno dela. Kaj je lepšega kot to, da otroci po dveh dneh dobijo zvečer nazaj svojo mamo? To je to, nobenega denarja ne potrebujem, ta občutek je neprecenljiv.

Špela Šimenc

Mia Zahariaš je v Sloveniji prva in edina profesionalna trenerka psov in mačk za nastope v filmih, reklamah, pa tudi v gledališču. V kinologiji deluje je že več kot dvajset let, pasje in mačje igralce pa je začela trenirati povsem po naključju. Danes je to njena služba, v kateri čuti veliko odgovornost, saj je njeno prvo pravilo, da se pes zabava in da ga delo ne bremeni.

Kakšno naključje se je zgodilo, da ste začeli trenirati pse in mačke za nastope pred kamero?

Včasih se stvari enostavno poklopijo. Več kot dvajset let nazaj sem imela v Kinološkem društvu Krim tečaj. Moja prijateljica pa je imela ‘custom’ agencijo, kjer je iskala igralce. Ko so jo prosili, če bi lahko poiskala še pasjega igralca, se je spomnila name in tako smo začeli s prvim projektom. Danes jih naredim med trideset in štirideset na leto.

Kako poteka vaše delo?

Naročnik me pokliče in pove, kakšnega psa si je zamislil za določeno vlogo. To v prvi vrsti pomeni, kako naj je pes videti in seveda, kaj mora pes narediti. Pričakovanja naročnikov so skoraj vedno nerealna, zato temu sledi iskanje neke skupne poti. Naročnik ve, kaj bi rad posnel, jaz pa vem, kaj pes zmore in česa ne ter koliko časa potrebujem, da psa pripravim na vlogo. Nato sledi iskanje primernega igralca, kar v praksi pomeni ogromno telefonov, elektronske pošte in osebnih srečanj. Imam bazo psov, s katerimi sem že delala, a velikokrat je treba najti nove igralce. Trenutno iščem dve črni dogi. Poleg videza mora biti pes še karakterno primeren in včasih je kar izziv najti prave igralce.

Kakšno osebnost pa mora imeti pasji igralec?

V prvi vrsti ne sme imeti nobenega strahu pred tujci, ne sme biti bojazljiv, mora biti samozavesten, fizično in psihično zdrav pes. Seveda je dobro, da kaj zna in to ne pomeni samo ‘sedi’ in ‘prostor’. Vendar se tudi zgodi, da najdem psa s primernim videzom in značajem, ki pa ga moram vse sama naučiti, in to v dveh ali treh tednih! Časa običajno ni prav več. Takrat se z lastnikom poskušam dogovoriti, da je pes pri meni v času njegove službe, da res vsak dan aktivno delava in trenirava. In vedno je izziv, ali nam ga bo uspelo nečesa naučiti ali ne. Sploh če gre za vedenje, ki je za določenega psa zelo težko.

»Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.«

Kateri izziv vam je do zdaj ostal najbolj v spominu?

Spomnim se reklame za Opel, ki smo jo snemali pred tremi leti. Potrebovali so dva mladička, enega labradorca in enega španjela. Cel projekt je bilo najti mladičke labradorca, ker jih ni bilo in spomnim se, da sem prevozila celo Slovenijo in še Hrvaško, da sem jih našla. Ni namreč dovolj, da je samo mladič te pasme, jaz moram psa videti v živo, ali je primeren in se nato pogovoriti z lastniki, da mi ga dajo za čas snemanja. No, na koncu sem našla tri mladičke vsake pasme in imela nekaj dni – poleg svojih treh psov – doma šest mladičkov. Vsakega mladiča smo nekaj naučili in smo jih menjavali na snemanju, tako da so trije skupaj odigrali vlogo enega. To je en zanimiv spomin …

Doma vam družbo delajo trije kosmatinci, ki so tudi pasji igralci. So bili že izbrani s tem namenom?

Imam katalonsko ovčarko Malo, parson terierko Kiki in borderskega ovčarja Georga – dva sem dobila kot mladiča, terierko pa staro leto dni. Izbrala pa sem jih z namenom, da bodo primerni tudi za igranje. Zato sem pri svojem izbiranju pasjih prijateljev gledala tudi na videz, sicer pa kot kinologinja vedno svetujem ljudem, naj se v prvi vrsti osredotočijo na značaj. Res je, da delam z ogromno drugimi psi, toda zdi se mi smiselno imeti doma pse, za katere se mi zdi, da bodo velikokrat uporabljeni, da bo velikokrat želja naročnika prav po takšnem psu. Tudi vzgajam jih v tem duhu. Ne znajo na primer hoditi ‘poleg’ (po šolsko), saj je to pri delu čisto neuporabno. Znajo hoditi, da ne vlečejo, da hodijo tik ob meni, znajo hoditi z drugimi ljudmi, tako da jih ne gledajo, pa tako, da jih gledajo, znajo hoditi sami, počasi, hitro … To jih učim od prvega dne in še danes se trudim, da treniramo vsaj nekajkrat na teden.

»Na predstavi si psi privoščijo kar malo improvizacije, malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh).«

Vaši trije psi na snemanju na primer ukradejo hrano z mize ali pa skočijo v človeka, ko stopi skozi vrata. Kako pa je doma – znajo ločiti med tem, kaj smejo in česa ne?

Ja, to pa je težava. Meje so porušene, ker nekaj ne velja vedno in povsod. Lahko je to izgovor z moje strani, ampak moji psi precej kradejo. Teoretično bi sicer psa lahko naučil, da vzame samo takrat, ko delaš in na dovoljenje, pa bi se moralo iziti. Toda meni se v praksi ni izšlo. Če doma pustim nekaj na mizi in grem ven, bodo psi to vzeli z mize. Jaz tudi svojih psov ne smem učiti, da ne smejo skakati po ljudeh, ker bodo imeli potem na snemanju zadržke. Ogromno sem delala v tej smeri, da nimajo nobenih zadržkov pred tujci. Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.

Pes nasploh ve, kdaj dela – kdaj gre zares in kdaj ne?

Ja, to pa psi prav dobro vedo. Prijateljica ima belgijsko ovčarko, s katero trenutno delam pri projektu. To je edini pes pri nas, ki zna renčati na povelje. Ta psička se zaveda, da je bistvo, da kaže zobe in renči v kamero. Ona se v tistem trenutku odzove name, ampak je pod nadzorom, stoji pri miru, čaka in dobro ve, kaj je njeno delo. Potem dobi nagrado, in ko je situacije konec, priteče do mene in sva spet najboljši prijateljici. Psi zelo dobro preklapljajo med stvarmi. Ko sem pred kratkim po dveh mesecih na snemanje peljala svojo katalonsko ovčarko, jo je bilo eno samo veselje. Prav umiriti sem jo morala, da sva lahko začeli z delom.

»Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.«

Snemanje določenega kadra se lahko velikokrat ponovi. Kaj pa, ko je pes utrujen? So na snemanju, kjer so prisotni psi, kakšna posebna pravila?

Na snemanju imam eno in edino, zelo preprosto pravilo: Vsi ignorirajte psa! Ne glejte ga, ne božajte ga, ne ogovarjajte ga. Jaz na snemanju čutim veliko odgovornost, da bo pes nekaj uspešno naredil in da bomo to posneli ter seveda, da se bo pes v teh pogojih, ki niso enostavni, dobro počutil. Zato je pomembno, da ga vsi pustijo pri miru, da ni motečih dejavnikov. Vendar sploh pri kakšnih mladičkih igralci hitro pozabijo na profesionalnost. Glede utrujenosti psa pa je tako, da nekako sama predvidim, kdaj bo pes potreboval počitek in se to skušam dogovoriti že vnaprej. Vedno zaključimo, še preden ima pes dovolj. Pes ne razume pritiska, zahtev, denarja. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se ima ‘fajn’.

»Vedno zaključimo snemanje, še preden ima pes dovolj.«

Pravite, da ste svoje tri pse tudi vizualno izbirali glede na pogoste potrebe naročnikov. Torej so določeni profili psov bolj zaželeni?

Tukaj gre vedno za stereotipe, predvsem pri reklamah. Reklame so hitre in morajo v najkrajšem možnem času nekaj sporočiti. Ni časa za razmišljanje. Majhna čivava bo običajno kužek od starejše gospe. Moj terierček je običajno kuža od moškega v srednjih letih, borderski ovčar pa s svojim z nežnim videzom največkrat igra družinskega psa. V reklamah ne bomo videli črnega psa, ker na prvo žogo niso fotogenični, privlačni, zanimivi. Pri filmih in nadaljevankah je to malce drugače. Lahko se uporabi tudi črne pse, nasploh je več razpona glede izbire psa.

Raje sodelujete v filmih ali reklamah?

Meni je večji izziv sodelovati pri filmu. Reklame je na neki način lažje delati, ker gre za krajše akcije. Film pa zahteva psa, ki je na primer sposoben dve minuti sedeti ob igralcu in delati nič, samo biti zraven. In to je precej težje kot po sprednjih tačkah delati osmico. Najtežje je psa naučiti naravnega vedenja in takrat ko mi naročnik reče: »Saj ne bo delal ničesar,« grem na set z najbolj pripravljenim psom.

Kaj pa gledališče, kjer gre že prvič zares in ni ponovitev?

Uf, gledališče (smeh). Delala sem pri šestih predstavah in to je bil daleč največji izziv. Psi pa točno in dobro vedo, kdaj je trening in kdaj predstava. Na predstavi si tako privoščijo kar malo improvizacije, kar malo po svoje igrajo, saj pes ve, ne bo nobenih opozoril z moje strani in si to potemtakem lahko privošči (smeh). Enkrat smo delali v Novem mestu in je moral pes ležati dve minuti pri miru, gledati v gledalce, v ozadju pa se je vrtelo besedilo (kot bi pes nagovarjal občinstvo). Po dveh minutah je morala ta psička na desno in dol z odra. Ti dve minuti sta se mi vlekli kot pet ur. Jaz sem bila v občinstvu, rahlo osvetljena, da je gledala mene. Sicer je ves čas ležala, ampak se je vedno bolj premikala proti svoji izstopni točki, saj je vedela, da jo tam čaka nagrada. Pa nič ne moreš, samo upaš lahko, da nihče ne bo opazil.

»Vse skupaj spraviti v neko ravnovesje, da so pasji igralci kulturni tudi kot družinski psi, pa je kar izziv.«

Trenirate tudi mačje igralce. Predvidevam, da je z njimi delati težje … ?

Začela sem delati s psi, če je nujno, pa delam tudi z mačkami. (smeh) Malo v hecu rečeno. Delati z mačkami je mnogo težje kot s psi. Na drugi strani so pa blazno učljive, nekaterih stvari se naučijo hitreje od psov. Njihova težava je izvedba. Maček mora biti strašno motiviran, pa še to včasih ni dovolj. On se pač sam odloči, kaj mu je v tistem trenutku všeč, in ali je nagrada, priboljšek, dovolj mamljiv, da si tega res želi.

Špela Šimenc