Pasme psov, ki izvirajo iz Španije

Kar nekaj pasem psov izvira iz Španije, med njimi so mnoge priljubljene tudi pri nas. Vam kdo izmed naštetih dela družbo?

Pasme psov, ki izvirajo iz Španije, so:

Španski alano (Alano Español):

Prvo uradno omembo pasme najdemo v španski knjigi iz 14. stoletja Libro de la Montería de Alfonso XI, kjer so opisani kot lovski psi lepe barve, imenovani Alani.Psi te vrste so potovali s španskimi osvajalci kot borbeni psi in bili uporabljeni za podrejanje Indijancev in ujetje sužnjev.

Baskovski ovčar:

Kot pove že ime, pasma izvira iz Baskije, in je zelo stara. Uporabljali so jo, da je človeku pomagala skrbeti za ovce in govedo. Kljub temu jo je Španska kinološka zveza uradno priznala šele leta 1996.

Španski pointer:

V Španiji vzrejajo bistveno manjše in lažje pointerje kot v Angliji, zato so tudi okretnejši in hitrejši. Uporabljali so jih predvsem kot pse pomočnike v lovu na zajce in ptiče.

Pachon Navarro:

Pasma ima menda prav neverjetno sposobnost zaznavanja vonjev, zato je bil v 18. in 19. stoletju nadvse priljubljena lovska pasma. Po španski državljanski vojni je njegova priljubljenost močno upadla, še danes pa je izjemno redka pasma.

Ratonero Bodiguero:

Prvotno so ga vzredili za preganjanje podgan v Andaluziji. Danes ga cenijo zaradi njegovih atletskih sposobnosti in živahnega karakterja.

Španski gonič:

Njegova domovina je severni del Iberskega polotoka. Pasma je stara, saj je obstajala že v srednjem veku. Njegovi predniki verjetno keltski lovski psi iz 1. stoletja pred našim štetjem. Uporabljali so ga za lovskega psa na vse vrste divjadi. Prilagojen je za delo na zelo zahtevnem terenu.

Katalonski ovčar:

Katalonski ovčar naj bi nastal že v času rimskega imperija, izvira pa iz območja Katalonije. Domnevno gre za potomce starodavnega pirenejskega ovčarja, italijanskega bergamskega ovčarja in lokalnih katalonskih psov. Več stoletij je služil kot ovčar in čuvaj ovac. V času po drugi svetovni vojni je število psov te pasme močno upadlo, zaradi česar še danes veljajo za dokaj redko pasmo.

Španski hrt (Galgo Espanol):

Pasma je stara, saj sega v čas Rimskega imperija. Njegov izvor ni popolnoma določen, po eni izmed teorij, naj bi bili njegovi predniki galski hrt, ibiški podenco in prednik salukija ter sloughija. Prilagojen je za lov po težkem terenu in kot spremljevalca.

Španski mastif:

Njegova domovina so hriboviti predeli severne in severozahodne Španije. Prvotno so ga uporabljali kot čuvaja čred pred zvermi, saj ima močno razvit nagon varovanja svojega teritorija. Dandanes je poznan kot družinski pes.

Ibiški pes:

Je zelo podoben faraonskemu psu z eno razliko, in sicer barvo dlake. Slike psov, ki so podobni ibiškemu psu, so bile najdene v egipčanskih izkopaninah in segajo nekje v leto 3000 pr. n. št. Verjetno so psa na Ibizo in ostale otoke ob Španiji prepeljali trgovci. Nekoč so ti psi lovili hrano otočanom in tudi zase, saj jih ljudje niso hranili. Danes se pasma uporablja za lov, prinašanje in športe, kot je tek za vabo. Ločimo tri tipe ibiškega psa, in sicer kratkodlakega, dolgodlakega in resastega.

Kanarska doga:

Kanarske doge izvirajo s Kanarskih otokov. Prvotno so imeli pse predvsem za pasje borbe in prav zaradi borbenega temperamenta ta pasma nikakor ni primerna za neizkušene lastnike. V napačnih rokah je to lahko zelo nevaren pes, v pravih pa bo lahko odličen družinski pes.

Pirenejski mastif:

Izvira iz hribovite pokrajine v Španiji, kjer je bila pasma v 19. stoletju vzrejena za čuvanje ovac pred volkovi in medvedi. Gre za velike, masivne pse, ki so danes priljubljeni po vsem svetu.

Španski vodni pes:

Njegova domovina je Andaluzija. Predniki današnje pasme so bili poznani že v 10. stoletju. Vzrejen je bil za lovskega, delovnega in pastirskega psa. Uporabljali so jih v rudnikih, pri reševanju iz vode, kot pomočnika ribičem in pri čuvanju živine.

Pirenejski planinski pes:

Je vsaj 5000 let stara pasma. Izvira iz Pirenejev, kjer je služil predvsem kot čuvaj ovac. Drugod po svetu je postal poznan konec 19. stoletja. Njegovi predniki so tibetanski mastif, bernardinec in novofundlandec.

Kontinentalni pritlikavi španjel (Metuljček, Papillon):

Njegov izvor ni povsem jasen, a ga za ‘svojega’ psa razglašajo tako Španci kot Francozi in tudi Belgijci. Čeprav naj bi bila njegova ‘španska’ veja mlajša od preostalih dveh, ima več kot 500 le dolgo zgodovino.

Katja Željan

Mehkodlaki pšenični terier

Pri Ambasadorjih nasmeha, slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali, imajo kužka, katerega pasemsko pripadnost komaj kdo spozna, ko pride obiskat razposajene otroke v vrtec ali se božat s starejšimi stanovalci katerega izmed domov po Sloveniji.

Celo ljubitelji psov ga ne spoznajo prav na hitro. Ana, njegova skrbnica, partnerka v terapevtskem paru, vsakokrat posebej razloži, da je terier, pa ne kateri koli terier. Mehkodlaki pšenični terier je, doma iz Irske. Ni oster, kakor so povečini irski terierji, ne po dlaki in ne po duši. Terier mehke dlake je in blage duše, razloži Ana. Z otroki zna igrati nogomet, starejšim se mirno pusti božati, umirjen je, ko uvidi, da niso vsi razpoloženi za njegove vragolije, prilagodljivi njegovi živahnosti.

Ni oster, kakor so povečini irski terierji, ne po dlaki in ne po duši.

(vir fotografije: akc.org)

Soft coated wheaten terrier, po slovensko mehkodlaki pšenični terier, ki mu zaradi zapletenega dolgega imena ljubitelji in vzreditelji rečejo kar softy ali softi, kar so vzeli iz besede soft (mehko), nima zgodovine, ki bi natančno povedala, katere plemenjake in plemenke katerih pasem ali starih vrst psov so prvi zanesenjaki izbrali za ustvarjanje nove pasme. Pri bolj ali manj mladih pasmah, zlasti pri nemških, vemo tako rekoč vse. Kdo si jih je omislil, kdo je zamisli izpeljal, kako je bilo ime prvemu plemenjaku, zakaj so poudarili nekatere lastnosti in izločili druge, zakaj so prepovedali to ali ono barvo. Pri softiju so se oblikovalci pasme z imeni in priimki pojavili šele sredi dvajsetega stoletja.

Mnenje poznavalca: Lela Hafner

Zakaj mehkodlaki pšenični terier?

V eni od televizijskih oddaj o zapuščenih živalih sem nekoč videla zanemarjenega svetlodlakega psa srednje rasti, bil je mehkodlaki pšenični terier (v nadaljevanju: softi). Ko so ga v zavetišču skopali in uredili, je kuža dobil pravo podobo svoje pasme, ki jo je s svojo živahnostjo, igrivostjo in vztrajnostjo še dopolnil. Navdušil me je, zato sem navezala stik z znano slovensko vzrediteljico softijev Janjo Beg. Že ob prvem obisku v Novem mestu sem spoznala prikupni značaj pasme, izvedela, da jim dlaka skoraj ne izpada, tudi ko je mokra, nima neprijetnega vonja. Odločitev za pasmo je bila lahka. Zdaj imamo pri hiši Jušo in Teso.

Odlike in slabosti pasme?

Posebnost pasme je vsekakor mehka, svilnata dlaka, ki pa zahteva kar nekaj nege, če želimo, da ima naš pes podobo urejenega štirinožnega prijatelja. Ker softiju dlaka ne izpada, je zelo primeren za življenje v hiši. V nekaterih psarnah se pojavlja tudi volnata dlaka, ki ni zaželena in psu daje nekoliko drugačen videz, teže jo je tudi negovati. Poleg dlake pasmo odlikuje brezmejna pripadnost svojemu človeku, ki pa si mora zanj vzeti dovolj časa. Več ko mu daje, več mu kuža vrača. Je radoveden, zvedav, kot pravi terier se rad odziva na gibanja v svoji okolici. Seveda pa lahko dosežemo, da bo na nas pozoren in ga zunanji dražljaji ne bodo zanimali.

(vir fotografije: www.k9rl.com)

Vedenjska slika?

Ime softi ne opredeljuje pasme zgolj po zunanjem videzu in dlaki. Svileno ima tudi dušo, a je po svojem značaju vseeno pravi terier, ki se zna postaviti zase in tudi večjemu od sebe pokazati, kar mu gre. Ker ga lovski nagon rad spravi v tek za gibajočimi se predmeti in bitji, je priporočljivo, da ga imamo v urbanem okolju na povodcu. V osnovi ni napadalen, lahko pa to postane, če kdo preveč sili vanj. Na splošno je zelo poslušen in zelo navezan na vse člane družine, svojemu človeku pa je predan z dušo in srcem. Obožuje igro in veliko gibanja, rad nastavi svoj kožuh za božanje tistim, ki jim zaupa.

In še nekaj. Čudno se bo slišalo, a rad se pogovarja. Najde sto in en način, da opozori nase, da sporoča, kaj si želi. V odnosu do drugih je na začetku zadržan, nezaupljiv, ko pa jih sprejme skrbnik, jih sprejme tudi sam, a ostane ves čas pozoren, če bi bil njegov človek morda ogrožen. Če je bil kot mladič pravilno socializiran, bo njegov odnos tudi do drugih psov in živali pozitiven. Slaba izkušnja se lahko odrazi kot plahost in izzove nezaupljivost. A se najdejo posamezni psi, ki softija, iz meni neznanih vzrokov, preprosto razburijo in jih ne sprejme. Sicer pa je, enako kot pri ljudeh, vse odvisno od značaja posameznega psa. V obdobju odraščanja moramo biti pri vzgoji dosledni, sicer lahko postane svojeglav. Je zelo inteligenten, radoveden, neutruden, delo mu je v veselje, zato je zelo in lahko učljiv.

Pasji športi?

Zelo je primeren za rally obedience, agility in druge športe. Tudi učenje interaktivnih iger, različnih trikcev, iskanje in prinašanje različnih predmetov mu je v veselje.

Za kakšne ljudi je primeren?

Softi je zelo aktiven pes, zato mora imeti fizično in umsko aktivnega skrbnika. Potrebuje veliko gibanja, zato do daljši sprehodi zanj pravilo. Je zelo družaben pes, zelo navezan na svojo družino in primeren za življenje v hiši. Z leti postane ‘scrkljan’ in je zato primeren tudi za starejše ljudi.

(vir fotografije: akc.org)

Negovanje kožuha?

Zaradi daljše in svilene dlake ga je treba na negovanje dlake navajati že kot mladička. Krtačenje mladička je priporočljivo na dva do tri dni, odraslega psa pa vsaj enkrat na teden. Primerni kozmetični pripravki olajšajo česanje in dajo dlaki lesk, pravilno striženje pa poudari vse značilnosti in lepote pasme. Ker nima podlanke, mu dlaka ne izpada, njena struktura je podobna človeškim lasem.

Dedne hibe in bolezni?

Ker ne sodi med takoimenovane komercialne pasme, je softi gensko zelo zdrav. Posebno pozornost je treba nameniti le zobovju. Dednih bolezni je v primerjavi z drugimi priljubljenimi pasmami zanemarljivo malo, a je vseeno prav, da se za mladiča odločimo pri odgovornem vzreditelju.