Kaj pa, če vaš pes laja zaradi strahu?

Vzroki za lajanje psa so različni, eden izmed njih pa je lahko tudi strah.

Če gre za strah, to pes izkazuje s precej agresivnim vedenjem. Preplašen pes velikokrat izbere možnost, da je napad najboljša obramba in želi z glasnim lajanjem in zaganjanjem proti vsiljivcu oz. viru strahu tega pregnati. V tem primeru pes ne čuva nikogar drugega, kot samega sebe.

Veliko ljudi ne loči agresivnega vedenja, ki se pojavi na bazi strahu od podobnega vedenja, ki temelji na povsem drugih čustvenih stanjih psa. Kako lahko prepoznamo razliko? Največkrat psi, ki jih je strah, lajajo v prisotnosti skrbnika in tudi, ko so sami.  Če ugotovimo, da gre pri našem psu za strah, strokovnjaki svetujejo sodelovanje z nekom, ki razume psihologijo in vedenje psa. Takšnemu psu je namreč treba pokazati, da je strah le znotraj votel, zunaj pa ga ni – a včasih je to težje, kot si mislimo, saj so reakcije psa, ki ga je strah, največkrat nekontrolirane in drugačne, predvsem pa bolj nevarne.

Ko pes žveči in uničuje stvari

Na začetku nedolžna in zabavna igra lahko kmalu preraste v uničujoče in nevarno žvečenje, grizenje in trganje stvari.

Povsem normalno je, da mladiči in mladi psi žvečijo, trgajo in grizejo bolj kot odrasli psi, na ta način spoznavajo svet okrog sebe ali si olajšajo srbenje in bolečine pri rasti in menjavi zob.

Ne glede na vse lahko že takoj na začetku izločimo nekaj dejavnikov, ki prispevajo k uničujočemu vedenju psa. V prvi vrsti pes ne sme biti lačen. Lačni psi bodo prej iskali vir hrane in se bodo prej lotili predmetov, ki jih spominjajo na hrano. Ločitvena tesnoba je še en dejavnik, ki lahko močno vpliva na takšno vedenje. Na tem mestu naj opozorim, da obstaja velika razlika med ločitveno tesnobo in nevzgojenim psom. Psi, ki trpijo za ločitveno tesnobo, običajno žvečijo in trgajo le, kadar so sami. Nevzgojeni psi pa to počnejo tudi v drugačnih okoliščinah, tudi ob prisotnosti lastnika, drugega psa in podobno.

Zdolgočasen pes si hitro najde zabavo po svoji meri

V prvi vrsti bi vsekakor morali poskrbeti za zadostno vzgojo in socializacijo že mladička. Pomanjkanje gibanja in predvsem mentalne zaposlitve psa lahko kaj hitro privede k takšnim nezaželenim vedenjem. Zdolgočaseni psi bodo prej ali slej našli nekaj, s čimer se bodo zabavali. Kaj pa je bolj zabavnega od trganja novega kavča, ki tako omamno diši, ali žvečenja prepotenih čevljev lastnika? Zaposlite možgančke svojega psa in preusmerite njegovo energijo v pozitivno vedenje, ki si ga želimo.

Ponudite mu igrače za žvečenje in trganje

V času odraščanja ponudite svojemu psu primerne igrače za žvečenje in trganje. Pazite, da so te igrače resnično dobro narejene iz primernih materialov, ki se ne trgajo kar tako ali razpadajo. Igračo takoj, ko se začne trgati in razpadati, zavrzite, saj pes zlahka lahko pogoltne njene delce ali kar celo igračo.

Doslednost velja!

Bodite dosledni in psu pokažite, kaj sme in česa ne sme. Ni pošteno pričakovati od psa, da bo razlikoval, kateri vaši čevlji so za odpad in kateri so ravnokar iz trgovine. Zato mu nikar ne ponujajte predmetov, kot so stari čevlji, saj pes ne bo znal razlikovati med tistimi, ki jih lahko grize, in tistimi, ki jih ne sme.

Zaščitite smeti

Vsekakor morate svoje smeti dobro zaščititi. Še posebej mladi psi imajo veliko željo žvečiti, gristi in pojesti že uporabljene papirnate robčke, omamno dišeče nogavice in spodnje perilo … Vse to lahko privede tudi do zelo hudih zapletov in celo smrti psa.

Ne kaznujte ga takrat, ko najdete nekaj uničenega

Napake, ki jih nikakor ne smete narediti, so predvsem v smislu kaznovanja. Ne smete kaznovati psa za storjeno po tistem, ko je to že storil. Nič ne pomaga, če psa kaznujete, ko pridete domov iz službe in vidite raztrgan kavč. Pes v velikih primerih ne bo znal povezati neželenega vedenja s kaznijo in bo ta popolnoma odveč in neučinkovita. Nikakor ne zapirajte psa v kletko za več ur samo zato, da ne bo uničeval pohištva. Raje poskrbite za primerno vzgojo in socializacijo, kot da psa zapirate v majhno kletko samo zato, da ne bo ničesar uničil.

Urška Krivec

Kako se spopasti s sobno nečistočo pri mladičku?

Večino mladičev lahko že v dveh, treh tednih po prihodu v našo hišo naučimo, da bodo opravljali potrebo na prostem.

To je še toliko prej uresničljivo, če mladiček prihaja od vzrediteljev, ki ga je navadil opravljati potrebo zunaj kotišča.

Nekaj nasvetov, ki jih v priročniku Pes nov družinski član svetuje avtor Jože Vidic:

  • Po vsakem obroku psa odnesimo na prosto in počakamo, da opravi ”potrebo”. Vsakič, ko mu uspe, ga pohvalimo in se z njim poigramo.
  • Če se kuža ponesnaži, nikoli ne uporabljamo sile, ampak stvar preprosto spregledamo. Nikakor ni primerno kaznovanje psa ali celo potiskanje glave v urin ali njegovo blato.
  • Psička imamo vedno naočeh in, ko se začne ”pripravljati”, ga mirno odpeljemo na prosto.
  • Ponoči in v naši odsotnosti naj bo kuža v t.i. hišnem boksu.
  • Naučimo psička, da bo opravljal fiziološke potrebe na povelje.–

 

Učimo se: brisanje tačk

Brisanje tačk je lahko zelo uporaben ”trikec”, sploh takrat, ko se vrnemo z razmočenega sprehoda, pa tudi v suhem vremenu se med dlake na stopalih ujamejo pesek in mivka.

Cilj, ki ga skušamo doseči je, da kuža na skrbnikovo povelje s sprednjima tačkama začne praskati po preprogi.

Za učenje brisanja tačk potrebujemo:

  • debelejša brisača ali kopalniška preproga
  • kliker ali besedico ”ja”
  • priboljške

Učenje po korakih:

Najprej moramo pripraviti situacijo, ki bo kužka spodbudila, da bo začel s tačko praskati po brisači; v gubo na rob brisače skrijemo priboljšek, tako da ga bo pes zlahka zavohal in s smrčkom odrinil brisačo, nato pa priboljšek pojedel. To ponovimo dvakrat ali trikrat.

Nato priboljšek skrijemo globlje v brisačo (brisačo dvakrat prepognemo, kot palačinko), da si bo moral pes do njega pomagati s tačko. Ko bo kuža v želji, da bo prišel do priboljška, po njej popraskal s tačko, kliknemo in ga nagradimo s priboljškom, ki mu ga ponudimo iz roke ali vržemo na tla, stran od brisače. Ponavljamo toliko časa, dokler pes ne ugotovi, da klik prikliče s praskanjem po preprogi.

Od tedaj naprej brisačo še vedno nekoliko zvijemo ali preganemo, vendar vanjo ne skrivamo več priboljška. Čakamo, da pes po njej popraska, in ga takoj nagradimo. Ponavljamo.

Počasi brisačo prepogibamo vse manj, dokler pes zanesljivo in predvidljivo s tačko ne praska po povsem razgrnjeni brisači oz. preprogi.

Takrat je čas, da dodamo povelje. Ko kuža intenzivno praska, rečemo na primer ”BRIŠI”, nato kliknemo in nagradimo.

Domnevamo lahko, da bo do tu kuža praskal z eno, najverjetneje vedno isto tačko. Ker želimo, da bi uporabil obe prednji tački, ravnamo takole:

Psu naročimo ”briši” in z enim priboljškom nagradimo praskanje z eno tačko. Prvič, ko bo popraskal z obema tačkama, pa si bo prislužil posebno nagrado, zato ga bomo nagradili z več priboljški zapored. Ko bomo to nekajkrat ponovili, bo ugotovil, da se mu splača uporabiti obe tački, saj mu to prinaša obilnejše nagrade. Zavedati se moramo, da potrditev (klik + nagrada) psu sporoči, kdaj naj vajo konča. Doslej smo ga vedno potrjevali takoj, ko je začel praskati. Če želimo, da bi to počel dlje (saj je naš namen, da si tačke dobro obriše), ga moramo tega še naučiti. Brisanje podaljšujemo tako, da postopoma odlašamo trenutek, ko s klikom in priboljškom, sčasoma pa le s sprostitveno besedo (”skoči” ali ”konec”) psu sporočimo, naj neha praskati.

Pa veliko uspeha!

Učinkovito učenje odpoklica: od zadaj naprej

Zelo uspešen način učenja prihajanja je od zadaj naprej. Začnemo torej v končnem položaju, ko je pes tik ob nas. Če je treba, ga lahko na začetku pripnemo na povodec.

Najprej vadimo doma, v okolju brez motenj

1. korak/ cilj: ustvarimo povezavo med poveljem in nagrado. Pes je tik ob nas, v roki držimo okusen priboljšek, roko naslonimo ob svojo nogo. Veselo izrečemo (novo) povelje in psu prepustimo priboljšek. Roke ne iztegnemo proti psu, ampak jo obdržimo ob nogi. Ponavljamo dva dni, vsaj 20-krat na dan. Pes bo tako ugotovil, da mu novo povelje prinaša nekaj slastnega.

2. korak/ cilj: dodamo kratko razdaljo. Pes naj bo korak ali dva stran od nas. V roki držimo okusen priboljšek, roka je ves čas naslonjena ob nogo. Veselo izrečemo (novo) povelje, pes pa seže, ali se pomakne do priboljška. Močno ga pohvalimo in mu prepustimo priboljšek. Ponovimo vsaj 20-krat na dan. Naslednja dva dni počasi podaljšujemo razdaljo na 5 korakov.

3. korak/cilj: razdaljo postopoma povečujemo. Pes je v naši bližini. Veselo izrečemo povelje, pes pride k nam po priboljšek. Naslednji priboljšek brez besed vržemo nekaj metrov stran. Počakamo, da ga poje in se obrne proti nam. Takrat izrečemo povelje, počakamo, da pride pes k nam po priboljšek. Ponavljamo in zaključimo, ko se pes najbolj zabava. Vadimo nekaj dni in pri tem podaljšujemo razdaljo.

4. korak/cilj: pes naj ob prihodu sede. Pes je v naši bližini. Veselo izrečemo povelje; ko pride pes k nam, najprej zahtevamo, naj sede, nato ga pohvalimo in mu damo priboljšek. Od zdaj naprej naj se pes ob prihodu useda. Ponavljamo.

5. korak/cilj: pes naj dovoli prijem ovratnice. Veselo izrečemo povelje, pes sede, ko pride k nam. Z roko na kratko primemo ovratnico, jo spustimo, psa pohvalimo in mu damo priboljšek. Ovratnico postopoma držimo vse dlje. Ponavljamo.

6. korak/cilj: pes pride, ko ga nepričakovano pokličemo;

7. korak/cilj: psa pokličemo iz sosednjega prostora;

8. korak/cilj: pes naj dovoli pripenjanje povodca. (Vadimo samo včasih, med drugimi vajami). Veselo izrečemo povelje, pes sede, ko pride k nam. Z roko primemo ovratnico, pripnemo povodec in ga takoj spet odpnemo, psa pohvalimo in mu damo priboljšek. Povodec postopoma odpenjamo vse kasneje, do 5 sekund.

9. korak/cilj: s psom na povodcu naredimo nekaj korakov. (Vadimo samo včasih, med drugimi vajami).

Dodamo motnje v domačem okolju

10. korak/cilj: psa prikličemo mimo nastavljene igračke. Pazimo na položaj in oddaljenost igračke, počasi jo nameščamo vse bliže.

11. korak/cilj: psa prikličemo mimo nastavljene hrane. Pazimo na položaj in oddaljenost hrane, počasi jo nameščamo vse bliže.

12. korak/cilj: vključujemo nove motnje po lastni presoji (odpoklic od raztresenih briketov, od zanimive osebe …).

Spreminjamo okolje, pazimo na morebitne nepričakovane motnje

Vse opisano začnemo zdaj vaditi tudi v novih okoljih brez motenj (vrt, dvorišče, prazen park ….). Na vsaki novi lokaciji začnemo od začetka, zato tam najprej nekajkrat ponovimo povezovanje povelja in priboljška. Postopoma ponovimo vse korake in sproti dodajamo nove motnje. Ko pes že zanesljivo prihaja, lokacijo zamenjamo.

Vse spremembe delamo načrtno in vedno poskrbimo, da lahko psa in okoliščine dobro nadzorujemo. Če je treba, si pri vajah pomagamo z dolgim povodcem. Ne pozabimo v scenarije zunaj doma vključiti tudi drugih psov – seveda previdno in postopoma, ko je pes na to že dovolj pripravljen.

Opisani postopek je le kratek in zgolj okviren predlog učenja odpoklica. Seveda lahko odpoklic učimo tudi na druge načine, vselej pa je koristno, da se držimo osnovnih načel učenja in upoštevamo splošne napotke. Pri učenju odpoklica nam je lahko v veliko pomoč in spodbudo tudi knjiga Pippe Mattinson ‘Uspešen odpoklic’, ki je pred kratkim izšla pri založbi Narava in poleg enostavno razloženih zakonitosti učenja vsebuje tudi zelo podroben načrt učenja te življenjsko pomembne vaje.

Kako se igrati ‘po pasje’?

Dotiki in igranje so dobri za povezavo med človekom in psom. Znani strokovnjak za vedenje psov dr. Ekard Lind pa pravi, da se je treba s psom ukvarjati po pasje – moramo ga pravilno motivirati, z igro pa bomo povezavo z njim poglobili. Igranje po pasje je strokovnjak poimenoval ”bazično igranje”.

Psi se med seboj igrajo popolnoma drugače (med seboj se veliko dotikajo), kot se z njimi igramo mi. Vzrokov za to je veliko, prvi, povsem objektivni je ta, da je hrbtenica pri psih vodoravna, pri nas pa navpična. Veliko bomo naredili, če se bomo med igro usedli. Nenadoma postanemo za psa manjši in bolj privlačni, približa se vidni stik s psom, oči so v enaki višini, kuža lahko preskakuje naši nogi in se nas stalno dotika.

Veliko bomo naredili, če se bomo med igro usedli.

S pravilno igro poglabljamo tudi medsebojno zaupanje, saj se z ‘vzvišenega položaja’ – dobesedno in v prenesenem pomenu – spustimo na raven psa. To, bazično igranje je zelo pomembna vaja pri vzgoji in usposabljanju psa. S pomočjo bazičnega igranja bomo psa vrnili v čas njegovega otroštva, v čas igranja z bratci in sestricami. S številnimi dotiki psu dajemo pobudo, da bo sam počel enako.

Bazično igranje lahko tudi odpravlja strah, ki ga imajo psi pred določenimi ljudmi, z njim si lahko pomagamo pri prevzgoji psa, ko želimo odpraviti neželeno vedenje. Vzgoja in prevzgoja bosta v igri in sproščenem ozračju veliko bolj učinkoviti kot v okoliščinah, kjer je pes pod psihičnim pritiskom.

Kako izgleda ‘bazično’ igranje v praski?

Sedimo na tleh, v nivoju psa. Med takšno igro lahko psa narahlo odrivamo in se ga dotikamo po različnih delih telesa. Pri tem lahko uporabljamo različno mimiko, telesne gibe, igrače in tudi hrano.

Pri tem igranju se ne bomo mogli izogniti grizlanju, kar pa moramo ustrezno urediti. Psičku moramo dopovedati, da obleke in obutve ne sme gristi, roke pa le toliko, da ne čutimo bolečine. Igro moramo vedno imeti mi v svojih rokah, in ne pes! Sami določamo dolžino in način igranja. Če pes skuša voditi igro in postane pregrob, jo moramo takoj prekiniti.

Najprej se igramo v okolju, kjer ni zunanjih dražljajev, pozneje pa tudi na prostem, kjer bodo tudi moteči dejavniki.

Učenje pasje govorice, 1. korak: opazovanje

Prvi korak k učenju pasje govorice je – opazovanje.

Opazujmo, kako se pes odziva, ko se doma ali na sprehodu nekaj zgodi (se v daljavi prikaže, pes, nekaj zaropota, pripelje avto … ); opazujmo ga, ko so v bližini drugi psi, otroci, neznanci; kaj bo naredil, kako se bo gibal … »Tako boste počasi začeli prepoznavati miritvene signale, ki jih pes uporablja v določeni situaciji.

Takrat se lahko bolj poglobite v posamezne signale. Za nekaj dni ali tednov se nato osredotočajte predvsem na prepoznavanje enega ali dveh signalov, na primer oblizovanje. Opazujte, v kakšnih situacijah se pojavlja in začeli boste razumeti, kaj pomeni.

Ko osvojite en signal, si izberite novega in pozornost namenjajte temu. Sprva bo to od vas zahtevalo veliko koncentracije, sčasoma pa to postane avtomatsko in vse bolje boste razumeli ne le svojega, ampak tudi druge pse,« pravi strokovnjakinja Alja Willenpart.

Za lažji začetek si lahko na spletu pogledate fotografije položajev, kako je videti pes v nekem čustvenem stanju. Če se vse to sliši za vas preveč zahtevno in naporno, pa je krajša možnost učenje ob pomoči strokovnjaka, ki področje dobro pozna.

5 nasvetov za boljšo motivacijo psa

Vsi lastniki psov si želimo, da bi nas pes poslušal, se na naš klic takoj in z navdušenjem odzval ter da ne bi bil moteč za okolico. Želimo si, da bi pes z veseljem sodeloval z nami ter da bi nam sledil na vsakem koraku.

Vse to je dokaj lahko doseči, če je le pes motiviran za sodelovanje. Ampak, kako motivirati psa, da bo, ne glede na okolje ali moteči dejavnik, vedno ohranil pozornost na nas ter da se bo brez pomisleka odzval na klic? Da bi bil naš pes motiviran za sodelovanje, ni dovolj, da s seboj vzamemo polne žepe priboljškov.

5 točk za boljšo motivacijo

  1. Vez med vodnikom in psom

Pomemben del motivacije je dober odnos med psom in vodnikom. Boljša kot bo vez med nami in psom, bolj bo pes motiviran za sodelovanje z nami. Odnos začnemo graditi takoj, ko pes pride domov. Začnemo z igro, sprehodi, učenjem različnih vaj, psu postavimo določena pravila ter omejitve, ki se jih dosledno držimo. Več ko se bomo s psom ukvarjali, boljša bo vez med nami in tako posledično tudi motivacija za sodelovanje.

2. Kakovosten trening

Za pridobivanje oz. ohranjanje motivacije je pomemben tudi kakovosten trening. Učne seanse morajo biti na začetku kratke, dolge le par minut, oz. dolžino treninga prilagodimo posameznemu psu. Z vajo zaključimo, ko je pes najbolj motiviran za delo. Ključ do uspeha in motiviranega psa je tudi, da si ne postavimo previsokih meril za nagrajevanje. Pes bo namreč ostal motiviran, če bo pri treningu uspešen. Postaviti mu moramo le tako zahtevno nalogo, da bo hitro prišel do rešitve.

3. Prilagajanje situaciji

Težavnost vaj prilagodimo glede na predznanje in motiviranost psa. Psa začnemo vaje učiti doma, v mirnem in poznanem okolju brez motečih dejavnikov. Ko pes enkrat vajo v tem okolju obvlada, začnemo s treningom v drugih okoljih, vendar moramo biti pozorni na to, da ne pretiravamo. Okolja, kot so mestna središča, prometne ulice … za psa predstavljajo veliko motnjo. Pes se v takem okolju težko osredotoči. Zato je pomembno, da postopoma dodajamo vedno več motečih dejavnikov.

4. Izbira nagrade

Če si pes zelo želi nagrade, pomeni, da je zelo motiviran. Zato je za dobro motivacijo psa bistvena tudi izbira ustrezne nagrade. Najpogostejša oblika nagrade je hrana oz. igrača. Opazujte svojega psa, katera oblika nagrade mu pomeni največ, in to nagrado uporabljajte, ko odpeljete psa v novo okolje.

Avtor: Nuša Pečnik

Vtisnenje – nepovraten proces izjemnega pomena

Vtisnenje je učenje, ki se zgodi zelo zgodaj v življenju mladička. Začne se pri rojstvu, ko se mladiček uči od svoje matere in tudi svojih sovrstnikov.

Naučijo se miritvenih signalov, učijo se prepoznavati govorico telesa, ali je dovoljeno gristi ali ne in kako močno in še veliko drugih spretnosti. Naučijo se, s kom se lahko spoprijateljijo, s kom se bodo v bodoče parili in kako splesti vezi znotraj vrste. Naučijo se biti psi. Nekje med tretjim in sedmim tednom starosti se mladički učijo življenja v krdelu in prepoznavanju sovrstnikov. To je zelo pomembno, saj se bodo znotraj legla naučili nadzirati svoje agresivno vedenje brez večjih posledic.

Med razvojem se vtisnenje dogaja tudi preko drugih psov v gospodinjstvu ter drugih ljudi itd. Učijo in prepoznavajo nove vonjave. Po sedmem tednu starosti so sposobni vtisnenja tudi na družinske člane in ne samo na sovrstnike. To je izredno pomembno obdobje, ko se učijo z različnimi čutili prepoznati in komunicirati z ljudmi ter se učijo pravil. Vtisnenje je pomembno predvsem zato, ker naučeno ostane za celo življenje.

Vtisnjenje je mogoče le v kratkem časovnem in občutljivem obdobju življenja mladička. To je nepovraten proces izjemnega pomena, ki močno vpliva na kasnejše vedenja psa.

Je psa res treba (pre)utruditi, da bo poslušen?

Mnogi so prepričani, da je utrujen pes, srečen pes, ter da – če želimo doseči poslušnost psa – ga je prej treba utruditi. Pa v resnici to ne drži povsem.

Kako poteka življenje s takšnim pasjim skrbnikom, lahko pogosto vidimo na vadišču, pri tistih, ki se ukvarjajo s kakšnim od pasjih športov. Pes mora dati vse od sebe. Ali mi lahko dan za dnem dajemo vse od sebe? Če bi to počeli, bi bili nedvomno preobremenjeni. In prav to se marsikdaj zgodi na vadbi s psom: stalna povelja in zahteve ambiciozno zagrizenega skrbnika, ki izvaja pritisk nad svojim psom, da bi dosegel svoje častihlepne cilje, se pravi najboljše uvrstitve na tekmovanjih. Pes postane športno orodje in to je žal (pre)pogosto videno!

Ali mi lahko dan za dnem dajemo vse od sebe?

Strokovnjaki za vedenje psov in veterinarji iz izkušenj vedo: dobršen del njihovih štirinožnih strank so psihično in fizično preobremenjeni psi. K njim jih pripeljejo zato, ker imajo vedenjske težave ali pa bolezenske znake, ki so posledica prezaposlenosti oz. pretiranega gibanja in napačnega obremenjevanja. Lahko gre za pojav vrste neželenih oblik vedenja, na primer neustavljivega lajanja brez vzroka in napadanja drugih psov, pa tudi za vrsto drugih neprijetnih odzivanj na zunanje dražljaje (defenzivno in aktivno napadalno vedenje, strah …). Pojavijo pa se lahko tudi težave z gibali in druge bolezni: prebavne težave (driska, bruhanje), težave s srcem, ožiljem, ledvicami …

Koliko je torej premalo, koliko preveč, katera dejavnost in koliko je za našega psa ravno prav?

Nikakršnega splošno veljavnega pravila ni, razen to, da se naučimo poslušati svojega psa in prepoznati, kaj nam sporoča njegova telesna govorica in obnašanje. Nedvomno moramo pri vsaki pasmi upoštevati, za katero dejavnost so jo vzredili, v enaki meri pa tudi individualne lastnosti psa.

Gibanje je pomembno, a ni dovolj

Gibanje oz. sprehod je za večino skrbnikov primarna oblika zaposlitve za njihovega štirinožca. Pes je res žival, ki potrebuje gibanje, a ne v tolikšni meri, kot si ljudje predstavljamo, in ne toliko, kot priporočajo nekateri strokovnjaki. Volkovi so v gibanju povprečno deset ur na dan, v tem času naredijo vsaj 50 kilometrov. Ampak tega volkovi ne počnejo vsak dan. Sodobne študije kažejo, da volkovi pogosto več dni povsem mirujejo, preden se spret odpravijo na lov.

Kakšne naj bodo obremenitve?

  • Z mladičem ne smemo delati predolgih sprehodov. Velja pravilo: ena minuta za vsak teden starosti. Z intenzivnejšim gibanjem ne pričnemo pred dopolnjenih prvim letom starosti, saj moramo počakati, da dozorijo kosti, sklepi in mišice.
  • Obliko, pogostost in kraj dejavnosti prilagodimo svojim in pasjim sposobnostim.
  • Poskrbimo, da bo pes med dejavnostmi motiviran in sproščen, delajmo brez psihičnih in fizičnih pritiskov in brez glasnega poveljevanja.
  • Gibanje naj bo čim bolj raznoliko. Upoštevajmo zdravstveno stanje psa in morebitne poškodbe.
  • Z mentalno zaposlitvijo lahko v precejšnji meri nadomestimo gibanje, uporabimo jo še zlasti pri bolnih in starejših psih ter pri višjih zunanjih temperaturah.
  • Na sprehodu pustimo, da pes raziskuje vonje, kar je precej bolj koristno kot metanje žogice.
  • Upoštevajmo pasemske potrebe: whippet potrebuje povsem drugačno mero gibanja kot angleški buldog.
  • Za sprehod poiščimo mirnejša območja, pri dlje trajajočih dejavnostih naj ima pes dovolj počitka.