Kdaj pes postane najstnik?

Ko pes postane najstnik, življenje postane malce težje. Za vse – tako za kosmatinca, kot za njegovega lastnika.

Adolescenca je zelo širok pojem in obdobje, ki s seboj prinaša kar nekaj težav in izzivov. Prav tako je to obdobje zelo ranljiv čas za odnose med lastniki in njihovimi psi.

Za boljše razumevanje vedenja vašega psa v mladostniškem obdobju je dobro najprej vedeti, kaj adolescenca sploh je. Ko govorimo o adolescenci pri psih, govorimo o obdobju med 6 meseci in dveh let, lahko tudi do dveh let in pol. To je odvisno predvsem od pasme oziroma velikosti psa. Manjše pasme dozorijo hitreje, večje počasneje. Večji, kot je pes, kasneje se adolescenca začne in kasneje konča.

Manjše pasme: Začne se nekje pri 6 mesecih in se konča pri letu, letu in pol, lahko tudi šele pri dveh.

Večje pasme: Običajno se začne nekje pri 9–10 mesecih, lahko tudi pri 1 letu in traja nekje do drugega leta, lahko tudi do tretjega leta starosti.

O tem, kaj prinaša pasje najstništvo, katere s pogoste napake skrbnikov v tem obdobju in kako ga preživeti brez večjih težav, pa podrobno piše Nina Jerot (CoolDog) v aktualni številki revije Moj pes.

Kakšen vpliv ima vohanje na vedenje psa?

Na vedenje psa vplivajo fiziološki procesi, vključno z delovanjem nevrotransmitorjev (serotonin, dopaminin …) in hormonov.

Bi verjeli, da na vedenje psa vpliva tudi vohanje?

Vedenje psa je rezultat številnih dejavnikov. Če nadaljujemo z uvodoma pričetim. Nevrotransmitorji prenašajo kemična sporočila v možgane in telesa psov. Na podlagi tega se sprožijo fiziološke reakcije na vedenjska stanja, kot so veselje, strah, vznemirjenje in bolečina.

Serotonin npr. močno vpliva na čustva in je odgovoren za uravnavanje razpoloženja, krepitev pozitivnega občutka in zaviranje agresivnega odziva. Dopamin pomaga pri usmerjanju pozornosti in spodbuja občutke zadovoljstva.

Kadar pes vklopi svoj nos, ta aktivira del možganov, ki so odgovorni za sproščanje teh dveh hormonov sreče. Pomanjkanje teh nevrotransmitorjev povzroča razdražljivost, slab nadzor dražljajev iz okolice, reaktivnost, tesnobo in večjo občutljivost na bolečino.

Zaradi vohanja se pes bolje počuti

Nekateri psi se ob visoko intenzivnih aktivnostih preveč vznemirijo, kar privede do posledic, kot so hiperaktivnost, lajanje, lovljenje repa, nemirnost, nizka koncentracija ali pa so neprestano na preži. Zakaj?

Ko je pes vzhičen, se v krvnem obtoku povišata vrednosti kortizola in adrenalina, ki sta krivca, da se povišata srčni utrip in krvni tlak, kar dvigne potrebo po gibanju. Počutje takšnih psov je vse prej kot dobro. Te učinke je mogoče odpraviti, če v vsakdan psa vključite delo z nosom, saj ga takšna aktivnost sprošča, znižuje srčni utrip, kar posledično psa umiri in mu daje dober občutek. Torej deluje kot protiutež, in tako pes doseže ravnovesje, kar se kaže v tem, da pes postane stabilen.

Vohanje psa bolj utrudi

Utrujenost, ki jo dosežemo z mentalno zaposlitvijo, kot je delo z nosom, je veliko večja, kot bi jo dosegli z metanjem žogice ali divjanjem psa po parku. Počasna hoja z ovohavanjem po neravni podlagi veliko bolj aktivira mišice, izboljšuje ravnotežje in koordinacijo. Prav tako bodo psi po delu z nosom bolj sproščeni, kar zmanjša verjetnost, da bodo doma razvili destruktivna vedenja.

Vohanje je torej izjemno pomemben del pasje komunikacije. Več o tem si lahko preberete tukaj. 

Nina Jerot, CoolDog – vadbena klinika za pse

Ideje za pasje športe

Če so vam vsakdanje aktivnost s psom postale preveč dolgočasne, potem je morda nastopil trenutek, da si poiščite novo zabavo.

Nabor aktivnosti in pasjih športov je tudi pri nas že zelo bogat, zato bosta gotovo našla nekaj, kar vama ustreza.

Za agility ste gotovo že slišali, morda je med vašimi (pasjimi) znanci tudi kakšen tekmovalec, če ne celo zmagovalec. Gre za šport, pri katerem se bosta pošteno razgibala oba; zunanji opazovalec bi agility opisal kot šport, pri katerem pes s pomočjo vodnika premaguje različne ovire.

Ljubitelji teka boste gotovo navdušeni nad canicrossom. Kot lahko že sklepate iz imena, gre za tek skupaj s psom; pes je pripet na poseben povodec in oprsnico ter skrbniku pri teku pomaga tako, da ga vleče naprej.

Zimska različica tega bi bila skijoring, kjer pes skrbnika vleče na smučeh, seveda ob predpostavki, da je za to primeren in da mu je sneg sploh pri srcu.

Če vaš pes obožuje vodo, potem se lahko skupaj odpravita na plavanje in če vam lokacija to dopušča, lahko s njim trenirate tudi čim daljši skok v vodo. Pred tem seveda temeljito preverite teren.

Zganjanje živali se sliši hujše, kot je v resnici; gre za šport, ki je primeren predvsem za ovčarske pse – od tod tudi poimenovanje športa v angleškem jeziku – sheepdog. Če vaš ovčar prekipeva od energije, mu bo morda prav ta aktivnost potešila naravne nagone.

Potem je tukaj še delo z nosom in sledenje ter kopica drugih aktivnosti, ki jih morda na prvi pogled ne bi uvrstili med rekreacijo in šport, pa vendar so zanimive aktivnosti, ki vam lahko odprejo popolnoma nov svet, predvsem pa med vami in vašim psom ustvarijo čudovito vez.

Lena Gregorčič

Vzgoja majhnih psov: tudi majhni psi potrebujejo vzgojo

Tako pri večjih kot pri manjših psih se skrivajo instinkti njihovega daljnega prednika – volka. Na genetiko lahko vplivamo z primerno vzgojo in zgodnjo socializacijo, ki se prične že pri mladičku.

Ljudje z nepoznavanjem dinamike krdela in pasje psihologije ustvarjamo problematične in nevzgojene pse. Vsemu temu se je moč vsaj delno izogniti, kadar dojemamo psa kot samostojno bitje z nagoni, instinkti, ki jih skušamo usmerjati v pozitivnejšo, bolj zaželjeno smer, istočasno pa mladička takoj, ko ga pripeljemo domov, navajamo na različne situacije, v katerih se bo znašel tudi kot odrasel pes.

Ljudje so do svojih psov, ki so bodisi majhne bodisi pritlikave rasti izjemno zaščitniški, včasih celo paranoični. Zavedati pa se je treba, da je tudi predstavnik manjše pasme pes, ki potrebuje enako vzgojo in socializacijo kot njegovi večji sorodniki.

Tako je izrednega pomena, da se dogovorimo z ljudmi, ki imajo stabilne in vzgojene večje in majhne pse, da jih predstavimo našemu mladičku, kajti pridobiti si mora čim več pozitivnih izkušenj s psi najrazličnejših pasem in velikosti.

Prav tako moramo mladička navaditi na mestni vrvež, saj je svet za tako majhnega psička lahko zastrašujoč kraj. Če v mladosti ne bo deležen pravilne socializacije, lahko odraste v nervoznega, bevskajočega in nevrotičnega psa, ki nam bo oteževal vsakodnevno življenje.

Če imamo namen psa jemati na dopust, v kakšno restavracijo ali gostilno, potem je pomembno, da mladičku čimprej predstavimo te okoliščine. Čimprej ga navadimo tudi na avto, da kasneje ne bo težav s slabostjo ali nemirnostjo v avtomobilu.

Velikokrat smo priča pretirano razvajenim majhnim psom, ki renčijo na svoje vodnike, jih vlečejo na povodcu, jih celo grizejo, ko denimo pes leži na kavču, vodnik pa želi, da gre pes iz kavča.

Zato je ključnega pomena, da se psu že kot mladičku postavijo jasne meje, katerih se držijo vsi člani v gospodinjstvu. Napačna vzgoja vodi v neobvladljivega, pretirano boječega, nenehno lajajočega in celo agresivnega psa.

Na sprehodu tako lahko velikokrat slišimo, da majhni psi ne potrebujejo vzgoje ali izgovore »ah, saj je majhen, nobenemu ne more škoditi« – resničnost je pa predvsem drugačna.

Majhni psi so velikrat še bolj senzibilni in občutljivi ter podvrženi nervoznemu karakterju in pretiranem lajanju, zato potrebujejo še bolj striktno socializacijo in usmeritev od prvega dne.

Socializacija se prične že v leglu. Ključnega pomena je, da če kupujemo pasemskega psa, da ga vzamemo pri vzreditelju, ki je ustrezno poskrbel za mater, da ni podvržena stresu, saj se vse to prenaša na leglo, hkrati pa je poskrbel za primarno socializacijo mladičev že v leglu in jih začel privajati na svet. Izrednega pomena je tudi, da mladičkova starša nista nestabilnega značaja, saj se tudi občutljivost na določene dejavnike in karakter do neke mere deduje.

Tudi vi nehote in nevede nagrajujete neželeno pasje vedenje?

Tudi vi nehote in nevede nagrajujete neželeno pasje vedenje? To je namreč skoraj najbolj pogosta napaka pasjih skrbnikov, ki vodi v številne težave.

Pred kratkim smo se pogovarjali z veterinarko, mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med., spec. za medicino psov in mačk in tudi strokovnjakinjo za veterinarsko dermatologijo, ki je pri nas ena prvih, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja.

Vprašali smo jo, zaradi katerih napak pasjih lastnikov po njenem mnenju prihaja do največ težav s psi.

”Mislim, da imamo s psi ogromno težav zato, ker velikokrat nehote in nevede nagrajujemo njihovo neželeno vedenje. Tipičen primer: pripeljemo mladička domov, malo se razgleda naokoli, vidi, da ni njegovih bratcev in sestric, mame, nas gleda in začne cviliti in skakati po nas. Kaj mi naredimo? Mladička primemo in začnemo crkljati. Kaj smo sporočili psu? Bolj, ko skačem in cvilim, več pozornosti dobim. Čez nekaj dni pa nam to vedenje ni več všeč, ko na primer pridemo mimo v najlonkah in nam jih pes mimogrede strga, ker skače na nas. Takrat ga za isto vedenje, kot smo ga pred dnevi crkljali, naderemo. Moramo se zavedati, da se pes ves čas uči. Vsako vedenje, ki je nagrajeno, bo ponavljal. Tistega vedenja, za katerega ni bil nagrajen, pa ne bo ponavljal, če bomo vztrajni in ne bo kako drugače motiviran.

Druga stvar, ki bi jo omenila, pa je, da psa ne naučimo, kaj bi radi od njega. Ena avtorica je dobro rekla, da je to isto, kot če bi otrokom v razredu učiteljica razdelila papir in nič povedala, kaj naj naredijo z njim. Velikokrat mladiču ne povemo, kje naj lula, kaj naj gloda. Pustimo ga, naj se znajde sam. Ko začne uničevati stanovanje, pa pritečemo k njemu in dobi še dodatno pozornost.”

Vohanje je ključna stvar, če želite, da bo vaš pes srečen

Vohanje je najbolj preprosto naravno obogatitveno vedenje pri psih, a ga lastniki psov pogosto zanemarjajo. Nekateri ga psu celo prepovedujejo.

Pasji voh je ključnega pomena za komunikacijo, raziskovanje, pomirjanje, sproščanje, znižuje srčni utrip, daje boljše počutje in zmanjšuje tesnobo.

Vohanje je bistveni del komunikacije vašega psa. Z ovohavanjem vsakega stebrička pes pridobiva informacije o vseh psih in ostalih živalih v njegovi soseščini. Kadar se dva psa prvič srečata, drug drugega ovohavata po zadku. Tako preko vonja spoznata drug drugega.

Kadar bi pes ob srečevanju rad mirno razrešil situacijo z drugim psom, lahko začne ovohavati tla, saj mu s tem sporoča, da mu ni grožnja. S tem, da dovolimo psu takšno naravno vedenje, namesto da ga vlečemo vstran od psa, lahko znatno pripomoremo k temu, da oba psa situacijo razrešita pozitivno in ostaneta sproščena. To je naravna komunikacija psov, ki pa je pogosto uničena zaradi posega lastnikov, saj to vedenje prekinjajo, s čimer psu odvzamejo naravno komunikacijo in posledično tudi nadzor nad dogodkom.

Nina Jerot, CoolDog (celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Popestritev okolja in mentalna stimulacija za psa: zakaj in kako?

Mentalna stimulacija, popestritev okolja, zaposlitev psa … vse to se lahko sliši zelo kompleksno, čeprav je v resnici zelo preprosto.

Popestritev okolja za psa ne terja niti veliko denarja, niti dodatne izobrazbe na tem področju, da bi psu to omogočili. Okolje lahko popestrite na enostaven način in tako poskrbite za mentalno stimulacijo, ki je ena izmed najboljših zaposlitev za psa.

A preden izveste, kako to početi, vas najprej verjetno zanima, zakaj bi to počeli?

Mentalna stimulacija psa je namreč enako pomembna kot fizična aktivnost. Miselni izzivi za psa nam pridejo še posebej prav, ko je na sporedu slabo vreme, ko je dan krajši od noči ali pa pes iz takega ali drugačnega razloga ne more ali ne sme na fizično aktiven sprehod. Miselni izzivi bodo psa prav tako utrudili, kot če bi ga peljali na dolg sprehod, saj od njega terjajo delo z nosom in seveda tudi z možgančki; koncentriranje in analiza dogajanja pa terjata svoj davek na energijo, zato je prenekateri pasji skrbnik nadvse presenečen, ko ugotovi, kako določene mentalne aktivnosti lahko psa utrudijo.

Na srečo vam za to ni treba daleč, pa tudi dragih pripomočkov ne potrebujete. Dovolj je že, če psu od časa do časa popestrite okolje s predmeti, s katerimi običajno ni v stiku. To so lahko škatle, ki ostanejo od dostave, stari in pošvedrani čevlji, preden jih dokončno zalučate v smeti, odeja ali igrača, ki si jo izmenjate s katerim drugim pasjim prijateljem in drugi poljubni predmeti, ki jih najdete v hiši (in ste nanje že pozabili).

Raztresite jih po prostoru, recimo, da je to hodnik, potem pa psu dovolite, da jih začne raziskovati s smrčkom. Presenečni boste nad tem, kako lahko na videz nepomembni in dolgočasni predmeti psu popestrijo okolje, spodbudijo delo z nosom in poskrbijo za mentalno stimulacijo. Psa imetje ves čas raziskovanja pod nadzorom.

Tovrstni pristop bo še posebej dobro vplival pri psih, ki so bolj plašni in potrebujejo nekaj usmeritev pri krepitvi samozavesti. Odlično se bo tudi obnesel pri psih, ki so hiperaktivni potrebujejo aktivnosti, ki jih bodo umirile, seveda je to odlična aktivnost tudi za tiste, ki ne smejo noreti, še vedno pa potrebujejo razgibane dneve.

Lena Gregorčič

Zakaj naš pes koplje luknje?

Tudi vaš pes rad koplje luknje? Gre za vedenje, ki je psom prirojeno, toda lahko je kopanje lukenj tudi psihičnega izvora.

Nekatere pse so celo načrtno vzrejali za kopanje lukenj.

Vzrokov za kopanje je veliko in dokler gre za naravno vedenje, torej da nam pes s tem ne povzroča težav, se s tem ne ukvarjamo. Kopanje je vir zabave večine psov. Najbolj zabavno je kopanje mehkejših površin, na primer krtin. Večinoma je vzrok za kopanje na vrtu dolgočasje. Če bomo psa čez dan dovolj zaposlili, ne bo imel potrebe po kopanju lukenj.

Kopanju lukenj pa moramo posvetiti več pozornosti, ko je to vedenje posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav. Naj jih nekaj naštejemo …

  • Kopanje lukenj zaradi ločitvene tesnobe lahko hitro prepoznamo. V tem primeru namreč luknje niso po vsem vrtu, ampak jih najdemo ob ograji, na vhodih in na vseh točkah, kjer pes lahko najde izhod. Na enakih točkah pes koplje tudi takrat, ko je v bližini goneča se psica.
  • Zakopavanje kosti: e vedno je kar nekaj psov, ki zvesto zakopavajo hrano, kosti, igrače oz. vse, za kar se jim zdi, da je treba zavarovati. Pes lahko ”dragocenosti” zakopava na različna mesta in pri tem so zelo iznajdljivi. Pes zakopava le stvari, ki jih trenutno ne potrebuje. Zato to vedenje učinkovito odpravimo s tem, da mu odvzamemo hrano (kosti, bikovke, uhlje …), ki je ne zaužije. Enako velja tudi za igrače – odstranimo vse, s čimer se ne igra in jih ponavadi zakopava.
  • Kopanje zaradi ohlajanja: v vročih dneh pes koplje luknjo tudi zato, da se v njej ohladi. Z enakim namenom lahko psi kopljejo po svojem ležišču, s tem ga prezračijo in tudi malce ohladijo. Kopanje lukenj zaradi ohlajanja najlažje preprečimo tako, da ima pes stalno na voljo dovolj sveže in hladne vode, naj ima dostop do hladnih delov vrta, kjer se lahko ohladi v senci.
  • Psi lahko kopljejo po zemlji in si včasih globoko v zemljo skopljejo nekakšen brlog tudi zaradi zdravstvenih težav. Pes, ki ima bolečine v trebuhu, si bo želel bolečine čimbolj olajšati s tem, da si bo uredil čim bolj udobno in hladno ležišče.

 

Averzivne – za psa boleče – metode vzgoje še vedno prisotne tudi med ‘strokovnjaki’

Averzivne metode vzgoje so za psa boleče metode, ki temeljijo na ustrahovanju in kaznovanju. Pri vzgoji psa je izbira pravih metod bistvenega pomena.

Uporaba negativnih pristopov temelji tudi na ustrahovanju. Jasno je, da s takim odnosom do psa, ne moremo graditi pravega zaupanja. Poleg tega dolgotrajno izpostavljanje stresu, ki ga ob vsakem kaznovanju pes doživlja, sčasoma privede do zdravstvenih težav (težave s kožo, motnje v delovanju ledvic, nepojasnjeno hujšanje itd.).

Zaradi hitrega doseganja lažno pozitivnih rezultatov pri vzgoji, je uporaba averzivnih (za psa bolečih) metod, še vedno prisotna. Dejstvo pa je, da je njihova uporaba razširjena med inštruktorji, ki nimajo dovolj ustreznega znanja. Svoje ravnanje utemeljujejo z navajanjem izgovorov, da je uporaba averzivnih metod sprejemljiva, v kolikor jo uporablja za to strokovno usposobljena oseba. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da pes čuti bolečino ali nelagodje, ne glede na to, ali mu pripomoček namesti laik ali t.i. strokovna oseba.

Uporaba averzivnih metod je lahko hitra »rešitev« situacije za skrbnika, pes pa v tem primeru vedno potegne najkrajšo. Kot to velja za različne nezaželene situacije v življenju, je tudi pri vzgoji psa najpomembnejše vzdrževanje preventive. Če imamo torej psa, ki se iz strahu zaganja v druge pse, se bomo – dokler ne dosežemo primernega čustvenega stanja – izogibali sprehodov, kjer je večja možnost za srečevanje psov. V nasprotnem primeru bo vsak tak sprehod za psa izjemno stresen, poleg tega pa se bo naš pes vedno znova učil napačnih reakcij in se preko njih potrjeval. Dlje časa kot traja določeno vedenje, težje ga je odpraviti. Z uporabi averzivnih metod (elektrošok ovratnice, zatezne in bodeče ovratnice) sicer hitro dosežemo spremembo vedenja, vendar le ta temelji na negativnih izkušnjah. Pes se ob vsakem neprijetnem dražljaju, ki mu povzroči bolečino, počuti še bolj negotovega. Negotovost pa je pogosto glavni vzrok za napad. Pred reševanjem nezaželenih vedenj se torej najprej vprašajmo, kaj je razlog, kako lahko zagotovimo preventivo, spremenimo čustveno stanje psa in pričnimo z učenjem nadomestnih vedenj. Postopek je dolgotrajnejši in zahteva veliko več časa in volje. Vendar bomo ob doseganju rezultatov brez slabe vesti ponosni na svoje delo in kar je najpomembneje, naš pes bo srečen.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Spreminjanje neželenih navad – odvajanje

Spreminjanje neželenih navad – odvajanje – je najbolj učinkovito na način, da jih nadomestimo z novimi, drugačnimi.

Navade, ki nas pri psu motijo, spreminjamo tako, da namesto njih ustvarimo nove, drugačne in za nas sprejemljive navade. Slabe navade nadomestimo z dobrimi.

Na primer psi, ki na povodcu nenehno vlečejo, to običajno počno iz navade. Navajeni so, da jim na sprehodih sledimo in jih pri tem zategujemo. Če želimo stvari spremeniti, moramo pri njih ustvariti novo navado, tako da oni sledijo nam.

Prosjačenja ob mizi bomo psa lahko odvadili samo tako, da tam nikoli, ampak zares nikoli več, od nikogar ne bo dobil niti grižljaja. To mora postati naša nova navada in navada prosjačenja bo pri psu tako sčasoma ugasnila.

Navado skakanja v ljudi ob pozdravljanju lahko sčasoma nadomestimo z novo navado psa, da ljudi pozdravi tako, da mirno sedi.

Računati pa moramo, da je utrjene navade veliko težje spreminjati kot na novo pridobljene. Starejši kinologi vedo povedati, da odvajanje traja vsaj toliko časa, kot je bila navada prisotna. Če pri učenju nadomestnih navad ne bomo zares dosledni, vztrajni in sposobni tudi nadzorovati bistvene okoliščine, uspeha ne bo ali pa vsaj prav kmalu ne.

Karmen Zahariaš