Nagobčnik kot obvezna oprema

Nagobčnikov se praviloma drži slab sloves, saj mnogi, ki vidijo psa z nagobčnikom, najprej pomislijo, da gre za nevarno žival. Pa temu ni vselej tako. Na nagobčnik bi kazalo navaditi prav vsakega psa, saj je ta pripomoček v nekaterih situacijah obvezen.

Nagobčnik je odličen pripomoček pri vzgoji in šolanju, služi pa tudi pri preprečevanju ugriza. Pasji gobček bolj stisne, običajno je gobček obdan s tkanino, da je videti bolj polno, ali pa je na njem plastična ali mrežasta košarica. Vsak pes, od najmanjšega do največjega, bi moral biti navajen na nagobčnik in mu ob tem ne bi smelo biti neprijetno.

Kdaj je nagobčnik obvezen?

Nagobčnik je obvezen, na primer, če je pri veterinarju zaradi bolečin možnost, da bi pes ugriznil, če se poškoduje in ga moramo oskrbeti (spet je možen ugriz zaradi bolečin), če je zaradi nepoznanega okolja/slabe izkušnje možnost ugriza.

Nagobčnik je obvezen tudi za javni prevoz (npr. avtobus, vlak, gondola, trajekt, podzemna železnica …).

Uporaba nagobčnika je obvezna, denimo, pri pasjem frizerju: podobno kot pri veterinarju se bo pes, ki ni navajen nege pri frizerju, branil z ugrizom.

Pri odpravljanju vedenjskih težav pri psu je nagobčnik obvezen, dokler se neželeno vedenje ne odpravi – tedaj bo nagobčnik služil predvsem za varnost okolice.

Mnogi skrbniki psov nagobčnik redno uporabljajo za preprečitev pobiranja hrane po tleh, obvezen pa je, če ima pes oznako, da je nevaren.

Status nevarnega psa: gre za negotove in prestrašene pse, krivda je na strani skrbnika

Kako psa navadimo na nagobčnik?

Navajanje na nagobčnik mora potekati počasi in postopoma, v ritmu, ki za psa ni neprijeten. Uporabljamo pozitivno motivacijo.

Nagobčnike v grobem lahko razdelimo na najlonske in takšne s košaro. Prvi načeloma najbolj stisnejo gobček, medtem ko je pri tistih s košaro lahko večinoma odprt, saj mu mreža okoli gobca preprečuje ugriz. Pes z vsemi vrstami nagobčnika normalno vohlja, pri sprejemanju hrane pa je odvisno od modela – če nam je to pomembno, izberemo takšen model, da lahko odpre gobček in sprejme hrano.

Pri uporabi nagobčnika pazimo, da lahko pes dovolj odpre gobček za hlajenje, zlasti v toplih mesecih, in če je pes aktiven.

 

Blanka Markovič Kocen (urednica revije Moj pes), Nina Jerot (CoolDog – vadbena klinika za pse), Alfakan

 

 

 

 

 

 

 

Naredi sam: Samozaposlitvena podlaga – šnofka

Dolgi zimski večeri so kot nalašč za ustvarjanje. Tokrat delimo Alfakanov namig za samozaposlitveno podlago ali šnofko.

Šnofka je preprosta pasja igrača, ki bo zelo prav prišla vsem, ki imate psa na obveznem počivanju; imate starejšega psa; imate psa, ki rad voha; in seveda vsem, ki preprosto imate psa.

Uporabljamo jo tako, da med trakce iz blaga skrijemo pasjo hrano, psi pa hrano iščejo in se pri tem fino zaposlijo.

Za izdelavo pasje igrače bomo potrebovali:

  • gumijast predpražnik z luknjami
  • blago iz flisa. Lahko kupite tudi odejo iz flisa, ki jo lahko dobite celo poceni, potrebovali pa boste dve.

Postopek:

Postopek izdelave je zelo preprost, vzelo pa vam bo 3–4 ure časa.

  • Pred izdelavo blago iz flisa operite v pralnem stroju. Tako kot oblačila je tudi ostalo blago pred prvo uporabo priporočljivo oprati; po navadi je blago (žal) obdelano s kemikalijami, ki lahko dražijo kožo ali sluznico.
  • Flis narežemo na trakce velikosti približno 30×6 cm. Natančnost ni pomembna, če vam uspe, lahko hkrati režete več slojev blaga, s tem boste prihranili nekaj časa.
  • Trakec iz flisa zapeljete skozi sosednji luknji predpražnika in na zgornji strani naredite enojen vozel. Lahko delate sicer tudi dvojne vozle, vendar bo tudi enojen zadostoval.
  • Postopek ponavljate vodoravno in nato še navpično, dokler na naredite vseh kombinacij.
  • Tako, šnofka (pasja interaktivna samozaposlitvena igrača) je nared! Zdaj vzamete nekaj suhe hrane (brikete ali posušeno meso, če hranite z doma pripravljeno hrano) in jo skrijete med trakce.

Psi naj bodo pri uporabi šnofke in šnofžoge vedno pod nadzorom, saj se lahko zgodi, da jo bodo želeli raztrgati.

Fotografije: Alfakan

 

 

Naredi sam: Šnofžoga, samozaposlitvena igrača za pse

Voh je najpomembnejše pasje čutilo in pomembno je, da psa v tej smeri tudi zaposlimo. Tokrat predlog za DIY igračko, ki ga bo še kako zadovoljila.

Šnofžoga bo vašega psa zaposlila za kar nekaj časa, saj lahko hrano skrijete poljubno globoko in s tem prilagodite zahtevnost. Pes bo ob uporabi šnofžoge krepil svoj smrček in kravžljal možgančke z razmišljanjem o tem, kako najhitreje priti do hrane. Tisti manj samozavestni ali boječi psi pa bodo z vsakim najdenim koščkom hrane gradili svojo samopodobo.

Za izdelavo pasje igrače bomo potrebovali:

  • blago iz flisa. Lahko kupite tudi odejo iz flisa, ki jo običajno zelo poceni dobite v kakšni izmed trgovin (Kik, Tedi in podobno);
  • okroglo posodo ali drug pripomoček okrogle oblike;
  • flomaster;
  • škarje;
  • vezice;
  • škarje z ostro konico ali kemični svinčnik;

Postopek

Postopek je preprost, vzel pa vam bo kar nekaj ur časa.

  • Pred začetkom izdelave blago iz flisa operite v pralnem stroju.
  • Na blago s pomočjo okrogle posode narišite 32 krogov. Premer izbranega kroga bo določal velikost vaše šnofžoge.
  • Kroge izrežite. Dobiti morate 32 krogov.
  • Posamezen krog blaga dvakrat prepognite.
  • V zložen krog zdaj naredite luknjo, ki mora iti čez vse plasti. Lahko si pomagate z ostrimi škarjami ali kemijskim svinčnikom. Lažje bo, če najprej preluknjate dve plasti in nato še drugi dve. Paziti morate na to, da so luknje poravnane, ko krog spet zložite.
  • Skozi luknjo v zloženem krogu daste vezico.
  • Postopek ponovite še sedemkrat, tako da imate na vezici osem (8) krogov.
  • Vezico zaprete, vendar jo pustite ohlapno, ne zategnite do konca!
  • Postopek nadaljujete z naslednjo vezico in krogi. Spet daste na vezico 8 zloženih krogov.
  • POZOR: Vezico novega sklopa peljite skozi vezico prvega sklopa krogov. Šele nato jo zaprite in tudi tokrat ne zategnite do konca!
  • Naredite še tretji sklop in vezico spet povežete z že obstoječimi.
  • Ko naredite četrti, zadnji sklop, vezico spet povežete z ostalimi. Prišli ste do zadnjega koraka, zdaj vse vezice zategnete do konca in odrežete odvečno plastiko.

Vaša šnofžoga je pripravljena! Zdaj med plasti blaga le še zataknete koščke hrane in šnofžogo predstavite psu.

Nasvet za šnofžogo so pripravili v Alfakanu

Kdaj pes postane najstnik?

Ko pes postane najstnik, življenje postane malce težje. Za vse – tako za kosmatinca, kot za njegovega lastnika.

Adolescenca je zelo širok pojem in obdobje, ki s seboj prinaša kar nekaj težav in izzivov. Prav tako je to obdobje zelo ranljiv čas za odnose med lastniki in njihovimi psi.

Za boljše razumevanje vedenja vašega psa v mladostniškem obdobju je dobro najprej vedeti, kaj adolescenca sploh je. Ko govorimo o adolescenci pri psih, govorimo o obdobju med 6 meseci in dveh let, lahko tudi do dveh let in pol. To je odvisno predvsem od pasme oziroma velikosti psa. Manjše pasme dozorijo hitreje, večje počasneje. Večji, kot je pes, kasneje se adolescenca začne in kasneje konča.

Manjše pasme: Začne se nekje pri 6 mesecih in se konča pri letu, letu in pol, lahko tudi šele pri dveh.

Večje pasme: Običajno se začne nekje pri 9–10 mesecih, lahko tudi pri 1 letu in traja nekje do drugega leta, lahko tudi do tretjega leta starosti.

O tem, kaj prinaša pasje najstništvo, katere s pogoste napake skrbnikov v tem obdobju in kako ga preživeti brez večjih težav, pa podrobno piše Nina Jerot (CoolDog) v aktualni številki revije Moj pes.

Kakšen vpliv ima vohanje na vedenje psa?

Na vedenje psa vplivajo fiziološki procesi, vključno z delovanjem nevrotransmitorjev (serotonin, dopaminin …) in hormonov.

Bi verjeli, da na vedenje psa vpliva tudi vohanje?

Vedenje psa je rezultat številnih dejavnikov. Če nadaljujemo z uvodoma pričetim. Nevrotransmitorji prenašajo kemična sporočila v možgane in telesa psov. Na podlagi tega se sprožijo fiziološke reakcije na vedenjska stanja, kot so veselje, strah, vznemirjenje in bolečina.

Serotonin npr. močno vpliva na čustva in je odgovoren za uravnavanje razpoloženja, krepitev pozitivnega občutka in zaviranje agresivnega odziva. Dopamin pomaga pri usmerjanju pozornosti in spodbuja občutke zadovoljstva.

Kadar pes vklopi svoj nos, ta aktivira del možganov, ki so odgovorni za sproščanje teh dveh hormonov sreče. Pomanjkanje teh nevrotransmitorjev povzroča razdražljivost, slab nadzor dražljajev iz okolice, reaktivnost, tesnobo in večjo občutljivost na bolečino.

Zaradi vohanja se pes bolje počuti

Nekateri psi se ob visoko intenzivnih aktivnostih preveč vznemirijo, kar privede do posledic, kot so hiperaktivnost, lajanje, lovljenje repa, nemirnost, nizka koncentracija ali pa so neprestano na preži. Zakaj?

Ko je pes vzhičen, se v krvnem obtoku povišata vrednosti kortizola in adrenalina, ki sta krivca, da se povišata srčni utrip in krvni tlak, kar dvigne potrebo po gibanju. Počutje takšnih psov je vse prej kot dobro. Te učinke je mogoče odpraviti, če v vsakdan psa vključite delo z nosom, saj ga takšna aktivnost sprošča, znižuje srčni utrip, kar posledično psa umiri in mu daje dober občutek. Torej deluje kot protiutež, in tako pes doseže ravnovesje, kar se kaže v tem, da pes postane stabilen.

Vohanje psa bolj utrudi

Utrujenost, ki jo dosežemo z mentalno zaposlitvijo, kot je delo z nosom, je veliko večja, kot bi jo dosegli z metanjem žogice ali divjanjem psa po parku. Počasna hoja z ovohavanjem po neravni podlagi veliko bolj aktivira mišice, izboljšuje ravnotežje in koordinacijo. Prav tako bodo psi po delu z nosom bolj sproščeni, kar zmanjša verjetnost, da bodo doma razvili destruktivna vedenja.

Vohanje je torej izjemno pomemben del pasje komunikacije. Več o tem si lahko preberete tukaj. 

Nina Jerot, CoolDog – vadbena klinika za pse

Ideje za pasje športe

Če so vam vsakdanje aktivnost s psom postale preveč dolgočasne, potem je morda nastopil trenutek, da si poiščite novo zabavo.

Nabor aktivnosti in pasjih športov je tudi pri nas že zelo bogat, zato bosta gotovo našla nekaj, kar vama ustreza.

Za agility ste gotovo že slišali, morda je med vašimi (pasjimi) znanci tudi kakšen tekmovalec, če ne celo zmagovalec. Gre za šport, pri katerem se bosta pošteno razgibala oba; zunanji opazovalec bi agility opisal kot šport, pri katerem pes s pomočjo vodnika premaguje različne ovire.

Ljubitelji teka boste gotovo navdušeni nad canicrossom. Kot lahko že sklepate iz imena, gre za tek skupaj s psom; pes je pripet na poseben povodec in oprsnico ter skrbniku pri teku pomaga tako, da ga vleče naprej.

Zimska različica tega bi bila skijoring, kjer pes skrbnika vleče na smučeh, seveda ob predpostavki, da je za to primeren in da mu je sneg sploh pri srcu.

Če vaš pes obožuje vodo, potem se lahko skupaj odpravita na plavanje in če vam lokacija to dopušča, lahko s njim trenirate tudi čim daljši skok v vodo. Pred tem seveda temeljito preverite teren.

Zganjanje živali se sliši hujše, kot je v resnici; gre za šport, ki je primeren predvsem za ovčarske pse – od tod tudi poimenovanje športa v angleškem jeziku – sheepdog. Če vaš ovčar prekipeva od energije, mu bo morda prav ta aktivnost potešila naravne nagone.

Potem je tukaj še delo z nosom in sledenje ter kopica drugih aktivnosti, ki jih morda na prvi pogled ne bi uvrstili med rekreacijo in šport, pa vendar so zanimive aktivnosti, ki vam lahko odprejo popolnoma nov svet, predvsem pa med vami in vašim psom ustvarijo čudovito vez.

Lena Gregorčič

Vzgoja majhnih psov: tudi majhni psi potrebujejo vzgojo

Tako pri večjih kot pri manjših psih se skrivajo instinkti njihovega daljnega prednika – volka. Na genetiko lahko vplivamo z primerno vzgojo in zgodnjo socializacijo, ki se prične že pri mladičku.

Ljudje z nepoznavanjem dinamike krdela in pasje psihologije ustvarjamo problematične in nevzgojene pse. Vsemu temu se je moč vsaj delno izogniti, kadar dojemamo psa kot samostojno bitje z nagoni, instinkti, ki jih skušamo usmerjati v pozitivnejšo, bolj zaželjeno smer, istočasno pa mladička takoj, ko ga pripeljemo domov, navajamo na različne situacije, v katerih se bo znašel tudi kot odrasel pes.

Ljudje so do svojih psov, ki so bodisi majhne bodisi pritlikave rasti izjemno zaščitniški, včasih celo paranoični. Zavedati pa se je treba, da je tudi predstavnik manjše pasme pes, ki potrebuje enako vzgojo in socializacijo kot njegovi večji sorodniki.

Tako je izrednega pomena, da se dogovorimo z ljudmi, ki imajo stabilne in vzgojene večje in majhne pse, da jih predstavimo našemu mladičku, kajti pridobiti si mora čim več pozitivnih izkušenj s psi najrazličnejših pasem in velikosti.

Prav tako moramo mladička navaditi na mestni vrvež, saj je svet za tako majhnega psička lahko zastrašujoč kraj. Če v mladosti ne bo deležen pravilne socializacije, lahko odraste v nervoznega, bevskajočega in nevrotičnega psa, ki nam bo oteževal vsakodnevno življenje.

Če imamo namen psa jemati na dopust, v kakšno restavracijo ali gostilno, potem je pomembno, da mladičku čimprej predstavimo te okoliščine. Čimprej ga navadimo tudi na avto, da kasneje ne bo težav s slabostjo ali nemirnostjo v avtomobilu.

Velikokrat smo priča pretirano razvajenim majhnim psom, ki renčijo na svoje vodnike, jih vlečejo na povodcu, jih celo grizejo, ko denimo pes leži na kavču, vodnik pa želi, da gre pes iz kavča.

Zato je ključnega pomena, da se psu že kot mladičku postavijo jasne meje, katerih se držijo vsi člani v gospodinjstvu. Napačna vzgoja vodi v neobvladljivega, pretirano boječega, nenehno lajajočega in celo agresivnega psa.

Na sprehodu tako lahko velikokrat slišimo, da majhni psi ne potrebujejo vzgoje ali izgovore »ah, saj je majhen, nobenemu ne more škoditi« – resničnost je pa predvsem drugačna.

Majhni psi so velikrat še bolj senzibilni in občutljivi ter podvrženi nervoznemu karakterju in pretiranem lajanju, zato potrebujejo še bolj striktno socializacijo in usmeritev od prvega dne.

Socializacija se prične že v leglu. Ključnega pomena je, da če kupujemo pasemskega psa, da ga vzamemo pri vzreditelju, ki je ustrezno poskrbel za mater, da ni podvržena stresu, saj se vse to prenaša na leglo, hkrati pa je poskrbel za primarno socializacijo mladičev že v leglu in jih začel privajati na svet. Izrednega pomena je tudi, da mladičkova starša nista nestabilnega značaja, saj se tudi občutljivost na določene dejavnike in karakter do neke mere deduje.

Tudi vi nehote in nevede nagrajujete neželeno pasje vedenje?

Tudi vi nehote in nevede nagrajujete neželeno pasje vedenje? To je namreč skoraj najbolj pogosta napaka pasjih skrbnikov, ki vodi v številne težave.

Pred kratkim smo se pogovarjali z veterinarko, mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med., spec. za medicino psov in mačk in tudi strokovnjakinjo za veterinarsko dermatologijo, ki je pri nas ena prvih, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja.

Vprašali smo jo, zaradi katerih napak pasjih lastnikov po njenem mnenju prihaja do največ težav s psi.

”Mislim, da imamo s psi ogromno težav zato, ker velikokrat nehote in nevede nagrajujemo njihovo neželeno vedenje. Tipičen primer: pripeljemo mladička domov, malo se razgleda naokoli, vidi, da ni njegovih bratcev in sestric, mame, nas gleda in začne cviliti in skakati po nas. Kaj mi naredimo? Mladička primemo in začnemo crkljati. Kaj smo sporočili psu? Bolj, ko skačem in cvilim, več pozornosti dobim. Čez nekaj dni pa nam to vedenje ni več všeč, ko na primer pridemo mimo v najlonkah in nam jih pes mimogrede strga, ker skače na nas. Takrat ga za isto vedenje, kot smo ga pred dnevi crkljali, naderemo. Moramo se zavedati, da se pes ves čas uči. Vsako vedenje, ki je nagrajeno, bo ponavljal. Tistega vedenja, za katerega ni bil nagrajen, pa ne bo ponavljal, če bomo vztrajni in ne bo kako drugače motiviran.

Druga stvar, ki bi jo omenila, pa je, da psa ne naučimo, kaj bi radi od njega. Ena avtorica je dobro rekla, da je to isto, kot če bi otrokom v razredu učiteljica razdelila papir in nič povedala, kaj naj naredijo z njim. Velikokrat mladiču ne povemo, kje naj lula, kaj naj gloda. Pustimo ga, naj se znajde sam. Ko začne uničevati stanovanje, pa pritečemo k njemu in dobi še dodatno pozornost.”

Vohanje je ključna stvar, če želite, da bo vaš pes srečen

Vohanje je najbolj preprosto naravno obogatitveno vedenje pri psih, a ga lastniki psov pogosto zanemarjajo. Nekateri ga psu celo prepovedujejo.

Pasji voh je ključnega pomena za komunikacijo, raziskovanje, pomirjanje, sproščanje, znižuje srčni utrip, daje boljše počutje in zmanjšuje tesnobo.

Vohanje je bistveni del komunikacije vašega psa. Z ovohavanjem vsakega stebrička pes pridobiva informacije o vseh psih in ostalih živalih v njegovi soseščini. Kadar se dva psa prvič srečata, drug drugega ovohavata po zadku. Tako preko vonja spoznata drug drugega.

Kadar bi pes ob srečevanju rad mirno razrešil situacijo z drugim psom, lahko začne ovohavati tla, saj mu s tem sporoča, da mu ni grožnja. S tem, da dovolimo psu takšno naravno vedenje, namesto da ga vlečemo vstran od psa, lahko znatno pripomoremo k temu, da oba psa situacijo razrešita pozitivno in ostaneta sproščena. To je naravna komunikacija psov, ki pa je pogosto uničena zaradi posega lastnikov, saj to vedenje prekinjajo, s čimer psu odvzamejo naravno komunikacijo in posledično tudi nadzor nad dogodkom.

Nina Jerot, CoolDog (celoten prispevek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Popestritev okolja in mentalna stimulacija za psa: zakaj in kako?

Mentalna stimulacija, popestritev okolja, zaposlitev psa … vse to se lahko sliši zelo kompleksno, čeprav je v resnici zelo preprosto.

Popestritev okolja za psa ne terja niti veliko denarja, niti dodatne izobrazbe na tem področju, da bi psu to omogočili. Okolje lahko popestrite na enostaven način in tako poskrbite za mentalno stimulacijo, ki je ena izmed najboljših zaposlitev za psa.

A preden izveste, kako to početi, vas najprej verjetno zanima, zakaj bi to počeli?

Mentalna stimulacija psa je namreč enako pomembna kot fizična aktivnost. Miselni izzivi za psa nam pridejo še posebej prav, ko je na sporedu slabo vreme, ko je dan krajši od noči ali pa pes iz takega ali drugačnega razloga ne more ali ne sme na fizično aktiven sprehod. Miselni izzivi bodo psa prav tako utrudili, kot če bi ga peljali na dolg sprehod, saj od njega terjajo delo z nosom in seveda tudi z možgančki; koncentriranje in analiza dogajanja pa terjata svoj davek na energijo, zato je prenekateri pasji skrbnik nadvse presenečen, ko ugotovi, kako določene mentalne aktivnosti lahko psa utrudijo.

Na srečo vam za to ni treba daleč, pa tudi dragih pripomočkov ne potrebujete. Dovolj je že, če psu od časa do časa popestrite okolje s predmeti, s katerimi običajno ni v stiku. To so lahko škatle, ki ostanejo od dostave, stari in pošvedrani čevlji, preden jih dokončno zalučate v smeti, odeja ali igrača, ki si jo izmenjate s katerim drugim pasjim prijateljem in drugi poljubni predmeti, ki jih najdete v hiši (in ste nanje že pozabili).

Raztresite jih po prostoru, recimo, da je to hodnik, potem pa psu dovolite, da jih začne raziskovati s smrčkom. Presenečni boste nad tem, kako lahko na videz nepomembni in dolgočasni predmeti psu popestrijo okolje, spodbudijo delo z nosom in poskrbijo za mentalno stimulacijo. Psa imetje ves čas raziskovanja pod nadzorom.

Tovrstni pristop bo še posebej dobro vplival pri psih, ki so bolj plašni in potrebujejo nekaj usmeritev pri krepitvi samozavesti. Odlično se bo tudi obnesel pri psih, ki so hiperaktivni potrebujejo aktivnosti, ki jih bodo umirile, seveda je to odlična aktivnost tudi za tiste, ki ne smejo noreti, še vedno pa potrebujejo razgibane dneve.

Lena Gregorčič