Saj bo prerasel?

Vzgoja mladička se začne že od prvega dne v leglu in nato intenzivno od prvega dne v novem domu.

Določena vedenja velikokrat povezujemo z obdobjem rasti, mladostjo in razigranostjo. V večini primerov to popolnoma drži.

Ob menjavi zob je vsekakor več žvečenja in grizenja, v obdobju plašnosti je mladiček bolj previden, ko prihaja v puberteto, hormonska neravnovesja in odraščanje s seboj prinese tudi označevanje teritorija in še kaj. Vsekakor moramo kot lastnik tega čudovitega bitja poznati tudi njegove razvojne faze od mladička dalje, a to naj ne bo izgovor za pomanjkanje socializacije in postavitev nujnih okvirjev in pravil za celo naše skupno življenje.

Čeprav je naš kuža star recimo 4 mesece in ravno menja zobke, to še ne pomeni, da lahko v nedogled preizkuša, kje so naše meje. Eno je, ko kuža grize v igri in žveči ter grizlja, ker si s tem lajša težave ob menjavi zob, drugo pa je, ko ta isti mladiček preizkuša, kje so naše meje in nas prav pošteno grize. Kje je vaša meja, boste določili sami, a svetujem vam, da meje postavite čim prej. Sama postavim mejo točno tam, kjer se konča igra in začne preizkušanje, kdo bo koga. Vsa socialna bitja, tako človek kot psi, potrebujemo določena pravila, da lahko živimo mirno v skupnosti.

Nespoštovanje pravil in zatiskanje oči, češ, saj bo prerastel, nam ne bodo prinesli uspeha. Določena vedenja lahko hitro skupaj s psom zrastejo in prerastejo mejo še sprejemljivega vedenja. Imejte v mislih, da je mladič še vedno mladič in ni psihično odrasel, a ravno tako mora spoštovati določene omejitve in pravila v odnosu z nami in okolico.

Urška Krivec

Poznate disciplino: Flying dogs?

Disciplina se je v Sloveniji uvedla pred kratkim, v tujini predvsem v ZDA pa je že zelo razširjena.

Tekmovanja, ki se izvajajo pri nas, so posvečena pasjim skokom in hitrostnemu plavanju. Primerno pa je prav za vse pse, ki radi plavajo in skačejo v vodo. Omejitev praktično ni, le dobra volja in želja po poletnih dogodivščinah.

Največkrat se takšna tekmovanja in treningi odvijajo nekje v bazenih, kjer se skoki izvajajo na nizki in visoki stezi. Približno en meter visoka in osem metrov dolga zaletna steza je postavljena pred bazenom.

Na začetku zaletne steze vodnik ali pomočnik drži psa, ali mu da ukaz, da tam počaka, dokler mu ne poveljuje povelja za skok. Vodnik lahko v bazen vrže tudi priljubljeno igračo, žogico in podobno. V nobenem primeru pa vodnik ne sme iti v bazen. Pri hitrostnem plavanju vodnik ali pomočnik drži psa, ki ga oseba (vodnik ali pomočnik) na drugi strani bazena motivira z igračo, žogico in podobno, tako da pes čim hitreje preplava odmerjeno dolžino. Pes je v tem primeru lahko pripravljen na robu bazena, ali skoči v vodo brez zaleta. Tudi tu vodnik ne sme biti v bazenu.

Supanje s psom

Zelo priljubljeni šport v zadnjem času je supanje. Zakaj tega ne bi počeli skupaj z našim najboljšim prijateljem?

Tudi v Sloveniji imamo društva in posameznike, ki ponujajo tečaje supanja s psom in vas naučijo osnov in pasti takšnega športa. Supanje je lahko odlično sredstvo za pripravo psa na vodo, hkrati pa ponuja zelo priporočljive vaje za ravnotežje – tako nas kot pasjega prijatelja. Najprej je treba psa privaditi na desko in zgraditi njegovo samozavest. Nato pa naj se dogodivščina začne.

Kako lahko treniramo pasji spomin?

Tako kot človek trenira svoj spomin z možgansko telovadbo, se da trenirati tudi pasji spomin. Pasje izkušnje lahko načrtujemo.

V prvi vrsti je seveda ponavljanje vaj in poslušnosti, ki včasih postane suhoparno in takrat je čas za bolj zabavne, pa nič manj učinkovite vložke.

Pasja psihologinja in kognitivno-vedenjska terapevtka za pse Sara Čotar predlaga naslednjo igro: »Psu lahko pokažete najljubšo igračo, jo odložite tako, da jo vidi, na nočno omarico ali vejo, če ste zunaj, se oddaljite skupaj s psom, da je ne vidi več, in mu potem recite, naj jo poišče. Zdaj se boste vprašali, kako naj vemo, ali bo pes uporabil vonj ali spomin? Razliko boste takoj opazili. Pes, ki bo uporabil spomin, bo šel brez oklevanja direktno k igrači. Pes, ki bo uporabljal vonj, pa bo sprva vohal po zraku in šel malo naokrog. Na začetku ne čakajte predolgo, preden ga pošljete iskat, največ 10 sekund. Postopoma pa lahko podaljšujete čas na 20 sekund, sčasoma na 30 minut, 60 minut ali celo en dan. Ko boste čakali nekaj sekund, boste opazili, da je pes pozoren in osredotočen na nalogo; v tem primeru boste trenirali kratkotrajni ali delovni spomin. Ko pa bo pes opustil pozornost na nalogo in bo mislil na drugo ter se bo potem ponovno vrnil k nalogi, bo vadil dolgoročni spomin.«

Sara Čotar za konec poudari še, da s treningom spomina izboljšamo tudi druge kognitivne sposobnosti, kot sta pozornost in koncentracija, po kateri zelo hrepenijo vsi lastniki psov, sploh tisti, ki so s psom v šoli, ali se z njim ukvarjajo profesionalno (reševalni, terapevtski, tekmovalni psi).

Plavanje s psom

Čeprav ima plavanje mnogo pozitivnih učinkov, moramo biti tudi malenkost previdni.

Plavanje v prvi vrsti zelo pozitivno deluje na razvoj mišičja in sprostitev, tako za nas kot za našega psa. Zaradi vzgona so razbremenjeni sklepi in kosti. Prav to je razlog, da je plavanje izredno priporočljivo za vse pse s preveliko težo, težavami s sklepi in okončinami ter pse v rehabilitaciji po poškodbah. Ob vsem tem pes še vedno zelo aktivno uporablja in krepi svoje mišice, tudi srce in se obenem prijetno hladi v vročih poletnih dneh.

Ni pa včasih vse tako idilično, kot se sliši. Ni namreč nujno, da bo naš pes oboževal vodo in plavanje, niti ni rečeno, da bo tako prijeten soplavalec. Kar nekaj psov se še posebej na začetku panično oklepa človeka in ga pri tem lahko tudi zelo poškoduje s svojimi kremplji ali celo potunka in povleče pod vodo, medtem ko želijo splezati nanj, ali se vrtijo okrog njega. Zato je pomembno, da psa navadimo na vodo. O tem, kako, smo že pisali in si lahko preberete tukaj .

Urška Krivec

Vsaka šola nekaj da in nekaj stane

Kar nekaj različnih šol vzgoje, šolanja, urjenja psov (nekoč je obstajala tudi dresura) sem doživel.

Toliko različnih pogledov na odnos med človekom in psom so me učili, da seveda prav nič ne verjamem, da so sedanje doktrine vsemogočne, zveličavne in večne. Ta čas so najboljše, prav gotovo, največ novega prinašajo, najbolj primerne se zdijo. Prav lahko pa se nam zgodi, kar se nam je že velikokrat. Tisti, ki danes prisegajo na to ali ono edino pravilno in zveličavno pasjo šolo, pri tem pa po novem tudi prav primerno služijo, saj v teh časih pač ne gre drugače, bodo čez leto in dan mirno razložili, da je bilo vse, kar se je dogajalo doslej, zgrešeno in napačno. Tudi vse tisto, kar so sami oznanjali in učili, je bilo morda malo zgrešeno. Odkrili bodo nove metode in mi jim bomo spet sledili. Za zakon ponudbe in povpraševanja gre. Taki so časi.

Kako to, da si upam po dobrih šestih desetletjih ukvarjanja s kužki trditi kaj tako bogokletnega? Čisto preprosto: ljudje, ki me dandanes prepričujejo o nežnih prijemih, celo nujno potrebno odločnost bi najraje črtali iz vzgoje in šolanja, so me nekoč prepričevali, kako je edino pravilno psa navaditi na to ali ono, ali pa ga odvaditi tega in onega. Pri tem so prepričano in zveličavno uporabljali električno energijo, psi so imeli ovratnice na zateg, za učenje prinašanja bodeče ovratnice. Še pred nekaj leti je bilo zapovedano za opravljanje izpita za psa spremljevalca uporabiti samo ovratnico na zateg! In marsikaj od tega se še dandanes dogaja marsikje, kljub drugačnim teoretičnim razlagam.

Prav nič daleč niso časi, ko so pri nas vse pasme šolali po kopitu nemških ovčarjev – iz vsakega kodra bi radi naredili komisarja Rexa. Vsi mi, tudi tisti, ki zdaj pridigamo mehke, psu prijazne metode šolanja, smo začeli z nemškimi ovčarji, najprej po strogi nemški metodi tako imenovanega dresiranja. Prepričani smo bili, da je pravi pes samo nemški ovčar. Majhno pojasnilo: kar zdaj videvate po razstavah kot nemške ovčarje, podobne podrtim kozolcem, ima prav malo skupnega z delovnim psom, ki ga je pred dobrim stoletjem v Nemčiji s križanji in selekcijo ustvaril konjeniški stotnik von Stephanitz. Do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil nemški ovčar še vedno stotnikovo delo, potem pa vse manj, pravzaprav nič več. Komerciala je opravila svoje pri nemških ovčarjih, pozneje tudi pri drugih pasmah, tudi pri mojih berncih, ki sem jim zvest zadnja desetletja. Pri berncih je morda komerciala škodila še bolj kot pri drugih.

Vedno več je pasem, ki so žrtve razstavnih sodnikov in zraven trgovcev z novci, ki pse vzrejajo, kakor bi bilo na farmah. Za delo strokovnjaki zadnja leta uporabljajo čisto novo različico nemškega ovčarja, spet bolj okretnega, ne več ‘podrtega’ psa, ki se približuje značaju starega nemškega ovčarja. Šele raziskave s pomočjo DNK bodo nekega dne lahko povedale, kaj vse so dodali, pomešali, s selekcijo izčistili, da se nemški ovčar lahko vrača h koreninam.

V svoji razmeroma dolgi pasji šoli (ta šola je vedno namenjena ljudem in ne psom), sem najprej rastel ob velikem črnem nemškem špicu Mišku – na las je bil podoben moji sedanji finski laponski psički Pupi. Pplotem sem dobil prvega čisto svojega nemškega ovčarja – rekli smo mu Runo. Potem je prišla mešanka, ki smo jo kupili kot angleško koker španjelko, vzreditelj pa je pozneje skupaj z nami odkrival, da je k njegovi plemenki poleg uradnega plemenjaka očitno prišel v vas kateri izmed vaških pasjih ljubimcev. Potem je prišel še en nemški ovčar, tudi njemu smo rekli Runo. Oba ‘Nemca’ sem s pomočjo inštruktorjev, ki so učili bolj mene kot pse, šolal po nemško, drugačne šole takrat nismo poznali. Pri nemškem ovčarju Arsu, ki je kariero začel kot pes mojega strica, potem pa se je sam preusmeril in preselil k meni, je nepozabni mojster pasjega šolanja tistih časov Janez Klemenčič prvič preizkušal metodo učenja brez ovratnice na zateg; pravzaprav kar brez ovratnice. Uspelo mu je, rezultate sem užival jaz. Tako vodljivega nemškega ovčarja nisem videl ne prej ne pozneje. Živel je sedemnajst let.

Tone Hočevar

Kako psa navaditi na vodo?

Niso vsi psi rojeni plavalci, nekatere je potrebno na vodo navaditi. Kako to storimo?

Najprej začnemo postopoma, če je mogoče že z mladičkom. Nikakor ga ne primemo v naročje in kar vržemo v globoko vodo. S tem lahko razvije strah in ne bo več dober plavalec, niti sproščen v vodi, kot si želimo.

Začnemo v nizki, mirni vodi in na ne preveč zahtevni podlagi. Močan tok in globoka voda v začetni fazi nimata česa iskati pri psih, ki še ne znajo dobro plavati. Tok reke je lahko premočan za psa in ga lahko kaj hitro odnese stran od nas. Psa poskušamo zvabiti v vodo, mogoče tako, da gremo sami v vodo, mu mečemo igračko, žogico … Naj se počuti prijetno in razigrano.

V dovolj globoki vodi bo sam zaplaval in to nagradimo. A v tako globoko vodo ga zvabimo šele kasneje, ko se počuti varno in sproščeno v vodi, kjer še vedno lahko stoji. Mečemo zgolj plavajoče igrače in ne kamenja, ki ga pes ne more najti, ne da bi potopil glavo v vodo.

Urška Krivec

Kaj pa, če vaš pes laja zaradi strahu?

Vzroki za lajanje psa so različni, eden izmed njih pa je lahko tudi strah.

Če gre za strah, to pes izkazuje s precej agresivnim vedenjem. Preplašen pes velikokrat izbere možnost, da je napad najboljša obramba in želi z glasnim lajanjem in zaganjanjem proti vsiljivcu oz. viru strahu tega pregnati. V tem primeru pes ne čuva nikogar drugega, kot samega sebe.

Veliko ljudi ne loči agresivnega vedenja, ki se pojavi na bazi strahu od podobnega vedenja, ki temelji na povsem drugih čustvenih stanjih psa. Kako lahko prepoznamo razliko? Največkrat psi, ki jih je strah, lajajo v prisotnosti skrbnika in tudi, ko so sami.  Če ugotovimo, da gre pri našem psu za strah, strokovnjaki svetujejo sodelovanje z nekom, ki razume psihologijo in vedenje psa. Takšnemu psu je namreč treba pokazati, da je strah le znotraj votel, zunaj pa ga ni – a včasih je to težje, kot si mislimo, saj so reakcije psa, ki ga je strah, največkrat nekontrolirane in drugačne, predvsem pa bolj nevarne.

Ko pes žveči in uničuje stvari

Na začetku nedolžna in zabavna igra lahko kmalu preraste v uničujoče in nevarno žvečenje, grizenje in trganje stvari.

Povsem normalno je, da mladiči in mladi psi žvečijo, trgajo in grizejo bolj kot odrasli psi, na ta način spoznavajo svet okrog sebe ali si olajšajo srbenje in bolečine pri rasti in menjavi zob.

Ne glede na vse lahko že takoj na začetku izločimo nekaj dejavnikov, ki prispevajo k uničujočemu vedenju psa. V prvi vrsti pes ne sme biti lačen. Lačni psi bodo prej iskali vir hrane in se bodo prej lotili predmetov, ki jih spominjajo na hrano. Ločitvena tesnoba je še en dejavnik, ki lahko močno vpliva na takšno vedenje. Na tem mestu naj opozorim, da obstaja velika razlika med ločitveno tesnobo in nevzgojenim psom. Psi, ki trpijo za ločitveno tesnobo, običajno žvečijo in trgajo le, kadar so sami. Nevzgojeni psi pa to počnejo tudi v drugačnih okoliščinah, tudi ob prisotnosti lastnika, drugega psa in podobno.

Zdolgočasen pes si hitro najde zabavo po svoji meri

V prvi vrsti bi vsekakor morali poskrbeti za zadostno vzgojo in socializacijo že mladička. Pomanjkanje gibanja in predvsem mentalne zaposlitve psa lahko kaj hitro privede k takšnim nezaželenim vedenjem. Zdolgočaseni psi bodo prej ali slej našli nekaj, s čimer se bodo zabavali. Kaj pa je bolj zabavnega od trganja novega kavča, ki tako omamno diši, ali žvečenja prepotenih čevljev lastnika? Zaposlite možgančke svojega psa in preusmerite njegovo energijo v pozitivno vedenje, ki si ga želimo.

Ponudite mu igrače za žvečenje in trganje

V času odraščanja ponudite svojemu psu primerne igrače za žvečenje in trganje. Pazite, da so te igrače resnično dobro narejene iz primernih materialov, ki se ne trgajo kar tako ali razpadajo. Igračo takoj, ko se začne trgati in razpadati, zavrzite, saj pes zlahka lahko pogoltne njene delce ali kar celo igračo.

Doslednost velja!

Bodite dosledni in psu pokažite, kaj sme in česa ne sme. Ni pošteno pričakovati od psa, da bo razlikoval, kateri vaši čevlji so za odpad in kateri so ravnokar iz trgovine. Zato mu nikar ne ponujajte predmetov, kot so stari čevlji, saj pes ne bo znal razlikovati med tistimi, ki jih lahko grize, in tistimi, ki jih ne sme.

Zaščitite smeti

Vsekakor morate svoje smeti dobro zaščititi. Še posebej mladi psi imajo veliko željo žvečiti, gristi in pojesti že uporabljene papirnate robčke, omamno dišeče nogavice in spodnje perilo … Vse to lahko privede tudi do zelo hudih zapletov in celo smrti psa.

Ne kaznujte ga takrat, ko najdete nekaj uničenega

Napake, ki jih nikakor ne smete narediti, so predvsem v smislu kaznovanja. Ne smete kaznovati psa za storjeno po tistem, ko je to že storil. Nič ne pomaga, če psa kaznujete, ko pridete domov iz službe in vidite raztrgan kavč. Pes v velikih primerih ne bo znal povezati neželenega vedenja s kaznijo in bo ta popolnoma odveč in neučinkovita. Nikakor ne zapirajte psa v kletko za več ur samo zato, da ne bo uničeval pohištva. Raje poskrbite za primerno vzgojo in socializacijo, kot da psa zapirate v majhno kletko samo zato, da ne bo ničesar uničil.

Urška Krivec

Kako se spopasti s sobno nečistočo pri mladičku?

Večino mladičev lahko že v dveh, treh tednih po prihodu v našo hišo naučimo, da bodo opravljali potrebo na prostem.

To je še toliko prej uresničljivo, če mladiček prihaja od vzrediteljev, ki ga je navadil opravljati potrebo zunaj kotišča.

Nekaj nasvetov, ki jih v priročniku Pes nov družinski član svetuje avtor Jože Vidic:

  • Po vsakem obroku psa odnesimo na prosto in počakamo, da opravi ”potrebo”. Vsakič, ko mu uspe, ga pohvalimo in se z njim poigramo.
  • Če se kuža ponesnaži, nikoli ne uporabljamo sile, ampak stvar preprosto spregledamo. Nikakor ni primerno kaznovanje psa ali celo potiskanje glave v urin ali njegovo blato.
  • Psička imamo vedno naočeh in, ko se začne ”pripravljati”, ga mirno odpeljemo na prosto.
  • Ponoči in v naši odsotnosti naj bo kuža v t.i. hišnem boksu.
  • Naučimo psička, da bo opravljal fiziološke potrebe na povelje.–