5 nasvetov za boljšo motivacijo psa

Vsi si želimo, da bi nas pes poslušal, se na vsak naš klic takoj in z navdušenjem odzval. Želimo si lepega sodelovanja, tega pa dosežemo, če je pes motiviran.

Toda, kako motivirati psa, da bo, ne glede na okolje ali moteči dejavnik, vedno ohranil pozornost na nas ter se bo brez pomisleka odzval na klic?

5 točk za boljšo motivacijo:

  1. Vez med vodnikom in psom

Pomemben del motivacije je dober odnos med psom in vodnikom. Boljša, ko bo vez med nami in psom, bolj bo pes motiviran za sodelovanje z nami. Odnos začnemo graditi takoj, ko pes pride domov. Začnemo z igro, sprehodi, učenjem različnih vaj, psu postavimo določena pravila ter omejitve, ki se jih dosledno držimo. Več ko se bomo s psom ukvarjali, boljša bo vez med nami in tudi motivacija za sodelovanje.

2. Kakovosten trening

Za pridobivanje oz. ohranjanje motivacije je pomemben tudi kakovosten trening. Učne seanse morajo biti na začetku kratke, dolge le par minut oz. dolžino treninga prilagodimo posameznemu psu. Z vajo zaključimo, ko je pes najbolj motiviran za delo. Ključ do uspeha in motiviranega psa je tudi, da si ne postavimo previsokih meril za nagrajevanje. Pes bo namreč ostal motiviran, če bo pri treningu uspešen. Postaviti mu moramo le tako zahtevno nalogo, da bo hitro prišel do rešitve.

3. Pozitivna motivacija

Za dobro motivacijo je izredno pomembna izbira primerne metode za trening. Učenje s pozitivno motivacijo pomeni, da psa nagrajujemo za želena vedenja, medtem ko se za neželena vedenja ne zmenimo. Pes mora vse vaje izvajati z veseljem in brez vsakega strahu ali pritiska.

4. Prilagajanje situaciji

Težavnost vaj prilagodimo glede na predznanje in motiviranost psa. Psa začnemo vaje učiti doma, v mirnem in poznanem okolju brez motečih dejavnikov. Ko pes enkrat vajo v tem okolju obvlada, začnemo s treningom v drugih okoljih, vendar moramo biti pozorni na to, da ne pretiravamo. Okolja, kot so mestna središča, prometne ulice, sprehajalne poti z veliko sprehajalci psi in podobno, namreč za pse predstavljajo veliko motnjo. Pes se v takem okolju težko osredotoči. Prav zato je pomembno, da postopoma dodajamo vedno več motečih dejavnikov, vendar le toliko, da se bo našemu psu še vedno uspelo osredotočiti na nas. Če je pes v določenem okolju preveč razburjen in nam ne ponudi nobenega sodelovanja, pomeni, da še ni pripravljen na toliko motenj. Pomembno je, da se v novem okolju hitro umiri, sprosti in začne sodelovati z nami.

5. Izbira nagrade

Če si pes zelo želi nagrado, pomeni, da je zelo motiviran. Zato je za dobro motivacijo psa bistvena tudi izbira ustrezne nagrade. Najpogostejša oblika nagrade je hrana oz. igrača. Opazujte svojega psa, katera oblika nagrade mu pomeni največ, in to nagrado uporabljajte, k psa odpeljete v novo okolje.

Nuša Pečnik, objavljeno v reviji Moj pes

 

 

 

Če psa hvalimo vsevprek, pohvala izgublja pomen

Če psa hvalimo vsevprek, pohvala izgublja pomen. Zato psa pohvalimo in nagradimo le tedaj, ko si to res zasluži.

To pomeni, da naj bo pes deležen naše pohvale in nagrade le takrat, ko naredi nekaj želenega. V nasprotnem, če psa hvalimo in nagrajujemo kar tako, bosta pohvala in nagrada izgubili pomen, psu se bosta zazdeli samoumevni, celo pričakoval jih bo.

Če bomo pohvale in nagrade delili odvisno od našega razpoloženja, torej ko smo dobre volje, za to nagradimo tudi psa in nasprotno, ko smo slabe volje, nič ni dovolj dobro pri psu – pa bo pes zelo zmeden.

Na drugi strani tudi povsem prenehati s pohvalami in nagradami ni dobro, kajti kuža mora vedeti, kdaj je naredil nekaj želenega in prav je, da je za to nagrajen.

Recept je doslednost, kot pri vseh vidikih pasje vzgoje.

 

Sposobnost učenja je tesno povezana s podedovanimi značilnostmi

Sposobnost učenja psov, kot si jo na splošno predstavljamo ljudje, ni neodvisna lastnost, ampak je tesno povezana tudi z drugimi vedenjskimi značilnostmi; v veliki meri s tistimi, ki so jih psi podedovali od svojih prednikov.

Pse lahko učimo hitreje in veliko bolj učinkovito, če razumemo, kako doživljajo svet okoli sebe in kako se učijo po naravni poti.

Številne raziskave, opravljene na obsežnih vzorcih psov številnih pasem, razkrivajo precejšnje razlike v vedenjskih profilih različnih pasem psov.

Ena od raziskav je na vzorcu 5733 psov 98 pasem po ocenah skrbnikov ovrednotila njihovo zadržanost, psihološko trdnost, dovzetnost za urjenje in odnos do drugih psov in pse s podobno intenzivostjo teh vedenj razvrstila v iste skupine. Največje razlike med pasmami so se pokazale pri učljivosti psov. Izkazalo se je tudi, da se izsledki te raziskave včasih močno razlikujejo od opisov značaja in temperamenta v uradnih pasemskih standardih.
Od kod razlike?

Če nas v rezultatih raziskave zanima samo to, kako dovzetni so psi za učenje, druge opazovane značilnosti pa pustimo ob strani, razberemo naslednje:

  • Med pse, ki radi sodelujejo z ljudmi in so zelo dovzetni za urjenje, so se uvrstili številni ovčarski psi in lovski psi, kot so ptičarji, kodri in prinašalci. Vsem je skupno to, da so od nekdaj delovali v območju vodnikovega vidnega polja in sledili njegovim navodilom. Tudi danes ti psi navdušeno sodelujejo z vodnikom. Ker so tudi izjemno bistri, domiselni, osredotočeni, zelo čuječi in aktivni, se z lahkoto in veseljem učijo novih stvari. So zelo vsestranski, radi delajo in se odlično izkažejo v številnih aktivnostih.
  • Med zelo učljive sodijo tudi številni mali in srednji terierji. Ti so po naravi precej neodvisni, saj so svoje prvotne naloge – iskanje in uničevanje škodljivcev – opravljali samostojno in brez navodil, zato se tudi danes v kritičnih ali zanje pomembnih trenutkih pogosto odločajo po svoji pameti in radi preslišijo naše zahteve. Povezuje jih to, da so zelo bistri, domiselni, hitri, odločni, neustrašni, samozavestni, vztrajni, čuječi, glasni in celo pretkani, pa tudi nestrpni, uporni in pripravljeni iti do konca. Učijo se hitro in najraje skozi igro, kjer pride do izraza njihovo navdušenje za vse, kar se jim zdi novo in zanimivo.
  • V grozd srednje učljivih psov, ki so si podobni po mirnosti, zadržanosti in dobrem odnosu do drugih psov, se je uvrstilo veliko pasem iz različnih in tudi že omenjenih pasemskih skupin, tudi nekateri ovčarski psi, veliki terierji, prinašalci, družni psi, planšarski psi in še mnogi drugi.
  • Pri učenju so malo manj kooperativni psi, ki jih uvrščamo med vlečne pse, pse čuvaje in pse za varovanje čred. Delovna opravila njihovih prednikov so bila zelo različna, vsem pa je bilo skupno to, da so delovali precej neodvisno od ljudi. V odločilnih situacijah so se morali zato zanašati na lastno presojo. To je najverjetneje razlog, da danes te pse pogosto prištevamo med nekoliko težje učljive, saj kaj radi preslišijo naše zahteve, kadar se jim dozdeva, da poznajo sami boljšo rešitev.
  • Med nekoliko manj učljive in neodvisne pse so uvrščeni še mnogi hrti in goniči. Tudi njihovi predniki so lovili pogosto precej oddaljeni od ljudi in pri tem niso potrebovali posebnih navodil. Zanašali so se predvsem na svoje sposobnosti ali na odzive drugih psov, saj je lov velikokrat potekal v skupinah.
  • Med najmanj dovzetnimi za učenje so se znašli psi, ki sodijo med prvobitne pasme in so sorodstveno najtesneje povezani z volkom. V preteklosti so bile njihove funkcije različne, tudi njim pa je skupno to, da niso imeli prav tesnega stika z ljudmi. Zato se verjetno tudi še dandanes na naše zahteve ne odzivajo s posebnim veseljem. V to skupino sodijo – najbrž precej neupravičeno – tudi nekateri mali družni psi, to pa verjetno zato, ker so ti psički le redko deležni načrtne vzgoje in še redkeje zahtevnejšega šolanja, kar bi lahko spremenilo mnenje njihovih skrbnikov, ki so sodelovali v raziskavi.

Karmen Zahariaš

Osnovna vzgoja: ne pretiravajmo

Zelo težko je prekiniti z nečim tedaj, ko je najlepše. Ampak prekinitev dela v takšnih trenutkih se bo obrestovala pri kasnejšem delu.

Nikoli ne smemo čakati, da bo osredotočenost psa upadla, da bo začel izgubljati voljo do dela in bo začel delati vse več napak, mi pa bomo zaradi tega vse bolj nervozni.

Zato ga še takrat, ko bo v najboljši formi in se bo najbolje odzival na naše zahteve, pohvalimo in nagradimo ter začnimo delati z njim kaj drugega, sproščujočega. Tako mu bomo na najrazumljivejši način pokazali, da smo z njim zadovoljni.

Kaj še spada k osnovni vzgoji, si preberite tukaj.

Rš, objavljeno v reviji Moj pes

Vsako učenje vedno poteka v 4 zaporednih fazah

Vsako učenje s psom, ne glede na to, kaj želimo doseči, poteka v štirih zaporednih fazah, ki jih moramo upoštevati, če želimo, da bo novo vedenje dobro naučeno.

Štiri faze, v katerih naj poteka učenje, si sledijo takole:

  1. Pes naj najprej ugotovi, kaj pričakujemo od njega.
  2. Nato naj začne to samodejno ponavljati.
  3. Zatem mora dojeti, da se novo znanje lahko pojavlja v različnih okoliščinah in situacijah.
  4. Naša zadnja naloga pa je, da novo naučeno znanje tudi vzdržujemo.

Kot vedno bomo tudi to novo vedenje začeli učiti v okoliščinah brez motenj. Ko bo pes denimo sedenje že zanesljivo obvladal, bomo začeli postopno uvajati motnje in vaditi z različnimi ljudmi v različnih okoljih. Ne pozabimo, pes težko posplošuje, zato mu moramo pri tem pomagati in vse naučeno čim pogosteje ponavljati v različnih situacijah in ob različnih motnjah.

Karmen Zahariaš

Pes se ob dobrovoljnem skrbniku hitreje uči

Na dunajski veterinarski fakulteti so pred nekaj leti naredili zanimiv poskus, s katerim so želeli ugotoviti, ali pes iz obrazne mimike razlikuje razpoloženje ljudi.

Psom so na ekranu prikazovali človeške obraze, od katerih so bili nekateri dobro oz. veselo razpoloženi, drugi pa zlovoljni oz. slabo razpoloženi. Raziskovalce je zanimalo, ali psi vedo, kaj določeno razpoloženje pomeni.

Z opisanim poskusom jim tega žal (še) ni uspelo povsem ugotoviti. Veliko dejstev pa govori v prid tezi, da psi smejoč se obraz dojemajo kot nekaj dobrega, jeznega pa kot nekaj slabega. To je povezano z nekaterimi drugimi raziskavami, s katerimi so dokazali, da se psi, s katerimi se ukvarjajo vodniki, ki imajo stalno zlovoljen izraz na obrazu, učijo znatno počasneje od tistih, s katerimi se ukvarja človek s prijaznim izrazom na obrazu.

Pri tem pa nedvomno veliko vlogo igra tudi energija, ki jo človek oddaja, saj psi zelo tankočutno zaznavajo naše razpoloženje, pa ne samo po izrazu na obrazu.

Ap (objavljeno v reviji Moj pes)

Tudi star pes se lahko nauči novih trikov

Pregovor, da starega psa ne moremo naučiti novih trikov, je pogost v pasjem svetu, pa tudi izven njega. Tudi star pes se lahko nauči novih stvari.

Pravzaprav je v pasjem svetu tega pregovora (na srečo) slišati vse manj, saj se je marsikdo od nas že prepričal, da pregovor nikakor ne drži. Seveda je res, da tako kot pri ljudeh tudi pri starejših psih možgani delujejo malce počasneje, kar pa je odvisno predvsem od preteklih izkušenj. Pes, ki je od mladiča dalje živel polno življenje, bil dejaven družinski član in spremljevalec ter deležen pozornosti in učenja večino svojega življenja, bo tudi v starejših letih brez težav osvojil kakšno novo vedenje in se naučil novega trika.

Pes, s katerim se nihče ni pretirano ukvarjal, pa ni vajen razmišljati, se soočati z miselnimi problemi, kakršni se pojavijo pri učenju novih vedenj, pa tudi njegovo sodelovanje s človekom ne bo na kdo ve kakšni ravni. Takemu psu bo učenje v zrelih letih večji izziv kot prej omenjenemu, nikakor pa ne neuresničljiv. Uporabljanje možganov ter razvijanje novih spretnosti naše pse ohranja mlade in dejavne, zato nikar ne zanemarimo pasjega veterana in mu privoščimo lažji izziv ali dva na mesec. Brez dvoma nam bo za to hvaležen.

um, objavljeno v reviji Moj pes

Spreminjanje navad (odvajanje)

Spreminjanje navad, ki nas pri psu motijo, poteka tako, da namesto njih ustvarimo nove, drugačne in za nas sprejemljive navade. Slabe navade nadomestimo z dobrimi.

Na primer psi, ki na povodcu nenehno vlečejo, to običajno počno iz navade. Navajeni so, da jim na sprehodih sledimo in jih pri tem zategujemo. Če želimo stvari spremeniti, moramo pri njih ustvariti novo navado, tako da oni sledijo nam.

Prosjačenja ob mizi bomo psa lahko odvadili samo tako, da tam nikoli, ampak zares nikoli več, od nikogar ne bo dobil niti grižljaja. To mora postati naša nova navada in navada prosjačenja bo pri psu tako sčasoma ugasnila. Navado skakanja v ljudi ob pozdravljanju lahko sčasoma nadomestimo z novo navado psa, da ljudi pozdravi tako, da mirno sedi.

Računati pa moramo, da je utrjene navade veliko težje spreminjati kot na novo pridobljene. Starejši kinologi vedo povedati, da odvajanje traja vsaj toliko časa, kot je bila navada prisotna. Če pri učenju nadomestnih navad ne bomo zares dosledni, vztrajni in sposobni tudi nadzorovati bistvene okoliščine, uspeha ne bo ali pa vsaj prav kmalu ne.

Karmen Zahariaš

Odpira se Akademija za kinološke vzgojitelje in inštruktorje

Šola za kinološke vzgojitelje in inštruktorje v Sloveniji, imenovana Akademija MI2, pripravlja pester in raznolik program z najnovejšimi znanji in priznanimi strokovnjaki.

Akademija je namenjena vsem:

● odgovornim skrbnikom psov, ki si želijo imeti poglobljen okvir znanja, s katerim bodo lahko na naraven, umirjen in sproščen način živeli s svojim štiri-nožnim prijateljem;
● kinologom ali drugim strokovnjakom v sektorju, ki si želijo začeti z novim empatičnim pristopom in razširiti svoje znanje;
● upravljalcem ali prostovoljcem zavetišč, ki si želijo podlago za lažje in kvalitetnejše opravljanje svojega dela;
● vzrediteljem, ki želijo dvigniti raven svoje vzreje na višji nivo in doprinesti slovenski kinologiji;
● tekmovalcem v kinoloških disciplinah, ki si želijo pridobiti več znanja za boljše razumevanje psa, za učenje pravilnih komunikacijskih tehnik in lažje doseganje boljših rezultatov;
● dog sitterjem ali lastnikom pasjih hotelov, pasjim sprehajalcem, ki si želijo imeti več kompetenc pri delu z dvonožnimi in štirinožnimi strankami;
● veterinarjem ali veterinarskim tehnikom, ki si želijo izpopolniti svoje znanje o psih ter na lažji in bolj zavesten način opravljati svoje klinično delo;
● osebam, ki si želijo biti kinološki vzgojitelji ali inštruktorji in delati v zavetiščih, psarnah, sodelovati z vedenjskimi veterinarji ali pomagati lastnikom in njihovim psom pri vzgoji;

Obljubljajo pester in raznolik program, saj bodo najnovejša znanja na področju kinologije podajali tuji in domači strokovnjaki iz različnih področij. Udeleženci akademije bodo pridobili vsa potrebna teoretična znanja in praktične izkušnje za delo s psi in njihovimi družinami ter vso potrebno strokovno podporo za nadaljnje delo in uspešno kariero.

Akademijo organizira Pasja šola mi2. Prva akademija je bila načrtovana za pomladne mesece, vendar smo jo zaradi stanja v državi prestavili na 19. september. Več informacij pa tukaj.

Število mest je omejeno. Za ČLANE KLUBA ZVESTOBE REVIJE MOJ PES velja 5% popust.

Nagrajevanje v pasjem svetu – kako učinkovito je?

Med številnimi dejavniki, ki vplivajo na učenje novega vedenja psa, ima nagrajevanje in uporaba nagrad zelo pomembno vlogo.

Učenje poteka hitreje in je bolj zanesljivo, če vemo, kakšne vrste nagrad lahko pri tem uporabljamo, kdaj, koliko in na kakšen način. Vse to zelo podrobno razlagajo teorije učenja, v praksi pa nam koristi že, če upoštevamo nekaj osnovnih priporočil za nagrajevanje:

  • Zelo koristno je, da pri učenju novih vedenj uporabljamo nagrade, ki imajo za psa različno vrednost. O vrednosti nagrade vedno odloča pes, ne skrbnik. Če ga nagrajujemo s priboljški, moramo izbrati take, ki so mu zares všeč in jih razdelimo jih v tri kategorije: dobre, boljše in izjemno dobre.
  • Vedeti moramo tudi, da je vrednost nagrade vselej povezana s trenutno situacijo. Težje, ko so okoliščine, v katerih učimo psa, močnejša, privlačnejša oz. okusnejša mora biti nagrada.
  • Med učenjem pes nagrade vselej primerja s tistimi, ki jih je sicer navajen. Če ga vsakokrat nagrajujemo z zelo okusnimi priboljški, si ne bo zato prizadeval nič bolj, kot, če bi namesto tega uporabljali nekoliko manj okusne. Kadar pa pes pričakuje določeno nagrado, dobi pa nekaj drugega, se to odrazi v njegovem vedenju.
  • Kadar pri učenju običajno uporabljamo manj okusne priboljške, se bo za okusnejše kuža pripravljen bolj potruditi. Denimo, če prihod nenadoma nagradimo s slastnejšim priboljškom kot običajno, bo pes naslednjič zato pritekel k nam hitreje in siloviteje. Torej, če je nepričakovana nagrada boljša od pričakovane, se bo naslednjič še bolj trudil. Hitreje bo pritekel tudi še v naslednjem poskusu, saj je okusnejša nagrada njegovo motivacijo začasno zvišala.
  • Če pa je pes sicer navajen na zelo okusne priboljške, nenadoma pa dobi manj okusnega, bo zato naslednjič pritekel počasneje in z mnogo manj navdušenja. Če je nagrada slabša od pričakovane, bo tudi odziv psa slabši. Počasneje bo pritekel tudi še v naslednjem poskusu, saj je nagrada, ki je bila slabša od tiste, ki jo je pričakoval, njegovo motivacijo začasno znižala.

Učinek take primerjave nagrad pa je prehoden in se običajno odraža le v enem ali dveh poskusih, ki sledita nepričakovani nagradi.

Pri učenju novega vedenja pa poskušamo zares odlično vedenje poudariti z izjemnimi nagradami.

Izjemna nagrada se od običajne lahko razlikuje po kakovosti (namesto običajnih uporabimo najbolj slastne priboljške; namesto božanja se intenzivno poigramo z najljubšo igračo …), ali pa po količini (namesto enega priboljška jih pes dobi celo pest – najbolje enega za drugim).

Na vedenje ima nekoliko večji učinek kakovost (okusnost) nagrade kot količina. Teorija sicer ne trdi, da z izjemno nagrado tudi povečujemo možnost, da se bo izjemno dobro vedenje v prihodnje pogosteje pojavljalo. Zagotovo pa z njo vplivamo na motivacijo psa vsaj pri eni ali dveh naslednjih ponovitvah.

Motivacijo psa lahko zvišamo tudi tako, da mu nagrado pred učenjem pokažemo. Priboljšek lahko poskusi, če pa mu pokažemo najljubšo igračko, natančno ve, kaj ga čaka za nagrado. Pri učenju odpoklica bo zato zares hitro pritekel do nas. Tedaj mu igračko prepustimo in se z njim še sami močno poigramo, kar mu tudi dvigne motivacijo tudi za naslednji odpoklic. Kombinacija okušanja nagrade pred vajo in izjemne nagrade, ki sledi dobremu odzivu, je izjemno učinkovita.

Karmen Zahariaš