Frizbi, tek ali žoganje s psom na zimskih površinah niso priporočljivi

V hladnih razmerah, ko so tla pogosto pomrznjena, prihaja do pogostih pasjih zimskih poškodb, ki lahko nastanejo pri čisto nedolžni igri.

O tem, kakšne pasti se skrivajo za preveč aktivnimi zimskimi sprehodi, smo že pisali tukaj. 

Jana Gams, dr. vet. med., CCRP iz Dogs4motion, centra za veterinarsko rehabilitacijo in hidroterapijo, je strokovnjakinja na področju veterinarske rehabilitacije (fizioterapije) pri nas. Pove nam, da se na žalost v zimskih dneh velikokrat soočajo s pacienti, ki so se poškodovali prav pri zimskih aktivnostih: ”Do na primer nesrečno pretrgane tetive upogibalke prsta na sprednji nogi je prišlo med lovljenjem frizbija v novozapadlem snegu, ki je pod na videz puhasto površino skrival trdo skorjo predhodno poledenelega snega. Prav tako smo se v preteklih zimskih obdobjih spopadali tudi z zvini in posledičnimi poškodbami stranske vezi zapestja, ker so psi nerodno stopili ob teku po neravnem pomrznjenem travniku. Lovljenje žog in igra po zaledeneli podlagi je že marsikateremu psu pridelalo natrgan biceps ali natrgano eno izmed mišic upogibalk kolka. Kot že omenjeno, rehabilitacija večine takšnih poškodb lahko traja tri mesece, pri poškodbah nasadišč mišic pa traja celo do šest mesecev, preden se pes lahko ponovno svobodno giba. Zatorej trde, pomrznjene podlage in ledene površine vsekakor niso primerne za pasje aktivnosti.”

Sogovornica opozori, da je izjemno pomembno ogrevanje pred in ohlajanje po aktivnosti: ”Psi, ki brez ustreznega ogrevanja, startajo v aktivnost ali trening, vsekakor tvegajo poškodbe mišic in tetiv. Neogrete strukture namreč niso ustrezno pripravljene na razteg, kar pa je še bolj kot v poletnih mesecih očitno v hladnem vremenu. Zato namenimo vsaj 5 do 10 minut nadzorovanega sprehoda, preden začnete z vašim treningom ali bolj intenzivno aktivnostjo.”

 

Odnos, ki je zgrajen na uporabi negativnih dražljajev, ne more biti dober odnos

Pravilnik o zaščiti hišnih živali v 4. členu določa, da mora skrbnik hišnih živali zagotoviti ukrepe, ki onemogočajo pobeg živali.

S to alinejo se nedvomno strinjamo vsi, prostovoljci, društva, zavetišča in posamezniki, ki se ukvarjamo s problematiko zapuščenih živali.

Problem nastane, ko si skrbniki živali povsem napačno razlagajo pomen omejevanja gibanja psu. Tisti skrbniki ,ki ne po(znajo) osnov pasjega vedenja, se v upanju na iskanje instant rešitve, pogosto zatekajo k ukrepom, ki so v škodo njihovemu psu. Kratkoročno morda resda prinašajo želene rezultate, vendar le na videz. V resnici pa pes trpi in se vsakodnevno sooča z novimi stresnimi situacijami.

Žal smo tako priča najbolj neverjetnim metodam omejevanja gibanja psa. Skrbniki se poslužujejo uporabe elektronskih ovratnic oziroma tako imenovanih nevidnih ograj, kjer se za nevidnostjo pravzaprav, skrivajo strah, negotovost, bolečina in trpljenje. Pred kratkim pa smo bili celo obveščeni o primeru, kjer skrbniki svojega psa zapirajo na dvorišču kar z uporabo t.i. pastirske ograje, ki se sicer uporablja za omejevanje gibanja živine.

Pes, ki je izpostavljen elektrošokom se vedno znova, ko ga nagon sili k pobegu, sooča z neprijetnimi dražljaji, ki so zagotovo negativno pogojeni. Ob vsakem laježu na mimo vozeči avtomobil pes doživi neprijetnost v obliki električnih dražljajev (elektro šok) ali vibracije. Iz ponavljajočih se situacij se nauči, da prihod avtomobila pomeni neko negativno stanje, povezuje ga z bolečino. Posledično prične na avtomobile reagirati z lajanjem, renčanjem, zaganjanjem vanje. Tak pes bo npr. tudi srečanje z drugimi ljudmi, ki hodijo mimo ali drugimi psi povezal z bolečino in sčasoma razvil nezaželeno vedenje, v smislu zaganjanja, renčanja in lajanja ali celo ugrizev.

Ker skrbnik ne zna prepoznati pravih potreb svojega psa, ga seveda kaznuje in pes ob že tako negativnem doživljanju situacije, pade v še večjo stisko. V strahu pogosto pobegnejo od doma, seveda se, če jim le uspe, vrnejo nazaj v njihov dom. Tam pa jih čakajo nove neprijetnosti, včasih tudi uporaba fizičnega nasilja. Tak pes se vrti v začaranem krogu, kjer doma nenehno išče obČutek varnosti, v zunanjem okolju pa razvedrilo in sproščanje nagonov. Ker je za slednje vedno znova kaznovan, se seveda doma ne more počutiti varno.

Odnos, ki je zgrajen na uporabi negativnih dražljajev ali celo ob uporabi fizične sile nikoli ne more biti dober odnos. Učenje psa in odpravljanje nezaželenih vedenj je proces, ki traja več kot nekaj tednov in potrebuje vključevanje obeh deležnikov, vsekakor pa brez škodljivih zastarelih metod.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Vzgoja psa: 10 zlatih nasvetov

Vzgoja psa je zelo pomembna, saj je to osnova – ne glede na to, ali nas bo naš pes spremljal le na sprehodih ali se bomo podali v športe in razstave.

Le če je pes vzgojen, ga bomo lahko brez težav in z veseljem vključevali v svoje življenje. Naše življenje bo le tako lahko resnično obogatil in z njim bomo lahko zaživeli tako, kot smo si predstavljali, preden smo ga kupili ali posvojili. Katerih je 10 zlatih nasvetov za dobro vzgojenega psa?

1. Odločite se, da je vzgoja pomembna in da boste temu posvečali svoj čas.

Ko kupite ali posvojite psa, je pomembno, da si postavite prave cilje. Zamislite si, kaj želite od psa in kako si želite, da bi bilo videti vaše življenje z njim. Katere vaje so za takšno življenje potrebne? Te vaje si zapišite in bodite pozorni na osnove. Npr. želim si, da bi lahko psa na mestih, kjer je to dovoljeno, spuščal s povodca. Torej je za vas pomembna vaja odpoklic in to vajo začnite vaditi že takoj, ko psa dobite. Ali pa, če želite, da vas pes ne bi vlekel na povodcu. Potem tudi na tej vaji začnite delati takoj, ko pes pride v vaš dom.

2. Pridobite čim več kakovostnih informacij o vzgoji psa, učnem procesu in pasji psihologiji.

Danes ni težko pridi do informacij o vzgoji psov. Ni pa nujno, da je količina informacij kazalnik resničnega znanja – bolj je pomembna kakovost. Dobre informacije, ki izhajajo iz prakse, je kljub dostopnosti svetovnega spleta težko dobiti. Treba se je zavedati, da lahko na spletu prav vsak deli nasvete in izraža mnenje, četudi nima (dovolj) izkušenj z vzgojo psov. Ni pa vsak, ki ima svoje mnenje, tudi strokovnjak. Žal so tovrstne informacije pogosto neuporabne in lahko nekritičnega bralca privedejo v težave. Zato bodite pozorni, kje in od koga pridobivate informacije.

3. Obiščite kakovosten tečaj vzgoje.

Še bolj pomembno pa je, da je treba znati pretvoriti teoretično znanje v prakso. Četudi dobimo kakovostne informacije, jih moramo pravilno uporabiti. Lahko imamo veliko teoretičnega znanja, a se v praksi hitro zalomi, saj se psi ne odzovejo ‘po knjigi’. Ljudje pogosto niso dovolj motorično spretni in npr. zamudijo časovni trenutek pri nagrajevanju, zato pri vzgoji nujno potrebujejo nekoga izkušenega, ki bi jih kakovostno vodil skozi učni proces.

Zato vam svetujem, da se pozanimate glede kakovostnega tečaja vzgoje in se na tečaj vpišete, še preden dobite psa. Tako boste vedeli, kdaj in kako potekajo tečaji ter imeli rezervirano mesto, da boste lahko tečaj začeli takoj, ko bo pes prišel v vaš dom.

4. Uporabljajte pozitivno motivacijo.

Pri učenju psa najboljše rezultate dosežemo z uporabo pozitivne motivacije. Včasih se ta besedna zveza napačno razume. Pozitivna motivacija ne pomeni podkupovanja ali permisivne vzgoje, temveč nagrajevanje psa za pravilno narejene stvari, ki jih od njega zahtevamo. Seveda moramo v tem sklopu upoštevati tudi preventivo in pravilno postavljen učni proces psa. Če bomo delali pravilno s pomočjo pozitivne motivacije, nas bo pes spoštoval in z veseljem delal to, kar se od njega pričakuje. Pri učenju s pozitivno motivacijo hkrati, ko psa učimo določene stvari, gradimo tudi svoj odnos s psom, zaupanje, skupno harmonijo …

5. Delajte na uporabni poslušnosti in ne na zastarelih vajah na poligonu.

Zabeležite si, katere vaje so za vas pomembne, da jih bo vaš pes obvladal. Nato delajte predvsem na teh, zase uporabnih vajah, ki jih boste potrebovali v vsakdanjem življenju s svojim psom.

6. Trenirajte pod realnimi pogoji – urbano okolje.

Pomembno je, da s psom trenirate za vas uporabne vaje v realnem okolju, kjer boste s psom živeli. Psi se namreč učijo v slikah – če ga boste učili hoje na popuščenem povodcu le na domačem dvorišču ali poligonu, bo to vajo znal le v teh dveh okoljih. Vaje ga morate učiti torej v različnih okoljih, da bo povezal, da hoja na popuščenem povodcu pomeni enako vajo v mestu, ob drugih psih, ob cesti …

7. Z vzgojo začnite čim prej – ne odlašajte.

Nekateri svetujejo, da počakamo do dopolnjenih štirih mesecev, drugi do dopolnjenega prvega leta. To seveda ni pravilno. V naravi samica ne čaka z učenjem in vzgojo, ampak spontano vzgaja od prvega dne, ko mladički pridejo na svet. Zato je nespametno čakati določeno starost psa, saj je ta že takoj ob prihodu v dom (oz. že prej) pripravljen na učenje. Zakaj je ta mit nastal? Včasih, še ne dolgo nazaj, so pse učili s prisilo. V praksi so spoznali, da lahko pri nezrelem psu s silo naredijo precej škode, zato so počakali, da je pes dozorel. Z uporabo pozitivne motivacije ta ovira odpade in je učni proces treba začeti čim prej. Prej začnemo, manj bo težav.

8. Ne iščite izgovorov.

Vzemite vajeti v svoje roke, ne iščite izgovorov ter pridno in vztrajno trenirajte. Če vam kaj ne bo šlo, ste za to krivi sami. Analizirajte težavo in po potrebi poiščite pomoč pri strokovnjaku.

9. V proces vzgoje psa vključite vso družino.

Kadar so člani družine med seboj neusklajeni, se to zelo pozna pri obnašanju psa. Npr. oče ne dovoli, da je pes na kavču; kadar ga ni doma, se tega drži, a v njegovi odsotnosti otroci pravilo kršijo. Težava ni v tem, ali pes sme biti na kavču ali ne, ampak v dvojnih pravilih. Tak pes bo zbegan. Družina mora torej delovati enotno, vsi se morajo držati dogovorjenih pravil. Pravil se bodo lahko držali, če bodo vedeli, čemu in zakaj so postavljena. Zato je najbolje, da tudi na tečaj pride cela družina in se uskladi glede ciljev pri vzgoji psa.

10. Uživajte v procesu.

Ne postavljajte si previsokih ciljev, pri vzgoji pa bodite potrpežljivi. Nič ne gre čez noč in ne dajajte se pod prevelike pritiske. Le tako boste namreč lahko v procesu uživali, kar se bo tudi poznalo na vašem odnosu s psom in posledično tudi v uspešnosti.

Piše: Jure Pribičevič, Alfakan

Vzgoja psa: 5 največjih zmot

Vzgoja psa se nikoli ne konča in zanjo ni enotnega recepta, vsak pes je drugačen. Pa vendar obstajajo osnovna pravila in obstajajo zmote.

Katerih je 5 največjih zmot, ko govorimo o vzgoji psa, nam je povedal Jure Pribičevič iz Alfakana.

1. S psom lahko trenira le 1 družinski član.

Pogosto slišimo, da si pes v družini izbere enega člana in bo ubogal samo njega. Tistega, ki je t. i. vodja krdela in usmerja dogajanje. To ne drži. Psa lahko vodijo vsi, ki z njim delajo. Torej vsi tisti, ki nadzirajo dobrine in se s psom kakovostno ukvarjajo.

2. Pozitivna motivacija je podkupovanje s hrano.

Pozitivna motivacija ni permisivna vzgoja in ni podkupovanje s hrano. Pozitivna motivacija pomeni nagrajevanje psa za želeno vedenje.

3. Vzgoja psa je odvisna od pasme.

Vzgoja psa ni odvisna od pasme. Vsak pes je lahko vzgojen, le pravilno se moramo vzgoje lotiti in si postaviti prave cilje.

4. Vzgoja psa = šolanje.

Vzgoja psa ni samo šolanje. Je precej širši in kompleksnejši pojem, ki zajema odnos, komunikacijo, učne procese, pasjo psihologijo in s tem tudi kompleksne vaje. Šolanje psa pa pomeni trening določenih vaj poslušnosti, ki največkrat v realnem življenju ne igrajo pomembne vloge

5. Za vzgojo moram vsak dan porabiti ogromno časa.

Če imate postavljen dober sistem in veste, kaj delate, boste vzgojo opravili sproti v svojem življenju in za to ne boste potrebovali veliko časa. Vsekakor vam pa svetujem, da se po pomoč in tako tudi prihranitev časa odpravite na kakovosten tečaj vzgoje.

Raje zgradimo zaupanje, kot pa da dokazujemo moč nad psom

V današnjem času, ko je napredek na področju pasje behavioristike na vrhuncu in se njena dognanja celo znanstveno potrjujejo, je še vedno moč zasledili mite o vzdrževanju avtoritete pri psu.

Največja žalost nas navdane, ko besede, kot so avtoriteta in dokazovanje moči prebiramo iz vrstic tistih, ki bi jim dolgoletne izkušnje pri delu s psi morale prinašati znanje in nova spoznanja, namesto starih stereotipov in grobih prijemov.

Najprej naj razjasnimo, da je splošno znano, lahko izhajamo celo iz sebe, da bomo določeno vedenje bistveno raje izvajali, če smo zanj ustrezno nagrajeni (motivirani). To isto vedenje lahko izvajamo tudi pod pritiskom, vendar je jasno, da ob našem negativnem počutju, celo strahu, ne bomo dolgoročno uspešni oziroma se bomo v neki točki zlomili.

Pes, ki je bi dolga leta prikrajšan in zapostavljen za osnovne življenjske dobrine, kot so hrana, voda, gibanje, izražanje nagonov, nikakor ne potrebuje dodatnih pritiskov ob dokazovanju »moči« skrbnika. Pes, ki je prestrašen in v določenih situacijah odreagira z grožnjo človeku, kot je na primer renčanje, potrebuje umik iz za njega stresne situacije.

Uporaba sile vedno sproži – silo. In tudi v tem primeru ni nič drugače. Umik je lahko nagrada za psa, ki nam ob upoštevanju njegovih miritvenih signalov in ob ustreznem spreminjanju čustvenega stanja, prične sčasoma zaupati. In šele na podlagi dobro zgrajenega odnosa in zaupanja, lahko pričnemo z odpravo nezaželenih vedenj. Seveda zato potrebujemo ustrezno znanje, ki pa je pogosto največja težava pri izvajanju (pre)vzgoje psov. Besede kot so avtoriteta, alfa, glava družine in podobni nesmisli, bi morale biti že zdavnaj stvar preteklosti. Z ustrahovanjem in merjenjem prevlade dosegamo lažno pozitivne rezultate in slednje ne more biti temelj nobenega medsebojnega odnosa.

Svojo moč raje kot z dokazovanjem prevlade, merimo z znanjem in s kvalitetnimi dosežki. Namesto slabih, se potrudimo odkriti dobre lastnosti našega psa in jih spodbujajmo ter krepimo.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Uporaba kazni: naj bo etična, da povzroči razočaranje in ne taka, ki povzroči bolečino ali strah

Psi imajo različne sposobnosti in potrebe, zato ne moremo vseh učiti na enak način. Uporaba kazni je verjetno prav pri vseh vsaj kdaj neizogibna. Če že, naj bo etična.

Če poznamo interese našega psa in v učenje vključimo stvari, ki jih zanimajo in veselijo, jih tudi lažje motiviramo za sodelovanje, učijo se hitreje, zaradi zaupanja in medsebojnega razumevanja pa se krepi tudi naš odnos z njimi.

Na tečajih niso redki ljudje, ki nikakor ne morejo razumeti, zakaj, kdaj in kako naj nagradijo pse, treba pa jih je pogosto opozarjati, naj z njimi ravnajo bolj nežno. Res moramo psu včasih dopovedati, da dela nekaj, kar nam ni všeč, a ni treba, da za to uporabimo silo in grobosti, saj poznamo tudi druge, veliko bolj etične oblike kazni, ki pri psu povzročijo zgolj razočaranje, ne pa bolečine ali strahu. Tudi take kazni moramo uporabljati le, kadar je to res upravičeno in se ob tem zavedati, da ne kaznujemo psa, temveč neprimerno vedenje.

Veliko vedenj, ki nas danes motijo, so psi podedovali od svojih prednikov. Z grobimi korekcijami ne bomo odpravili naučenih, še manj pa prirojenih odzivov psov ali njihove želje po potešitvi nagonov, tvegamo pa, da se nas bodo začeli bati in nam ne bodo zaupali. Mimogrede, nagon in instinkt sta pojma, ki se v kinologiji pogosto omenjata, pa tudi pogosto zamenjujeta. Instinktivni odzivi so genetsko pogojeni in ne temeljijo na učenju oz. na preteklih izkušnjah psa, nagon pa je notranje stanje napetosti, nekakšno gonilo ali sla, ki ga motivira, da se loti aktivnosti, ki bi lahko to napetost sprostile.

Karmen Zahariaš

4 razlogi, zakaj se je sili in grobosti pri vzgoji psa treba izogniti

Psi imajo različne sposobnosti in potrebe, zato ne moremo vseh učiti na enak način. Če psa dobro poznamo, ga bomo znali tudi brez sile zmotivirati.

Če poznamo njihove interese in v učenje vključimo stvari, ki jih zanimajo in veselijo, jih tudi lažje motiviramo za sodelovanje, učijo se hitreje, zaradi zaupanja in medsebojnega razumevanja pa se krepi tudi naš odnos z njimi.

Sili in grobosti pa se je treba na daleč izogniti. Zakaj?

  1. Če psa kaznujemo tako, da mu povzročamo bolečino ali ga močno prestrašimo, ne dosežemo veliko. Grobe kazni neželeno vedenje samo trenutno prekinejo in ga morda za še nekaj časa pritajijo, pes pa se ob tem ničesar ne nauči. Namesto da se zatekamo k nasilju, je veliko bolj učinkovito, predvsem pa do psa korektno, da ga začnemo učiti obnašanja, ki ga od njega pričakujemo v podobnih situacijah.
  2. Pri učenju je zelo pomembno čustveno stanje psov. Strah in zaskrbljenost sta pogosto vzrok za vedenje, ki nas pri psu moti. Ko psa kaznujemo tako, da mu povzročimo bolečino ali strah, se sposobnost učenja drastično zmanjša, saj se takrat lahko osredotoči samo na neprijetnost, ne more pa sprejemati novih informacij. Raziskave so pokazale tudi, da se zaradi uporabe sile strah in zaskrbljenost pri psih samo še stopnjujeta.
  3. Kaznovanje, ki je za psa nepričakovano in nepredvidljivo, lahko sčasoma povzroči naučeno nemoč. Zaradi občutka, da kazni tako ali tako ne more uiti, postaja pes vse bolj pasiven, neodziven in nedejaven.
  4. Grobo kaznovanje pa skriva še eno, pogosto in nevarno past. Nobenega zagotovila ni, da bo pes kazen zares povezal s pravim vzrokom. Če psa denimo silovito stresamo zato, ker nadleguje drugega psa, prav tedaj pa morda v bližini stoji majhen otrok, se utegne zgoditi, da pes kazen poveže s prisotnostjo otroka in ne s svojo vsiljivostjo. Zato lahko postane nestrpen do vseh malih otrok, saj se ob njih boji kazni.

Karmen Zahariaš

Agresivnost psa: korak nazaj je lahko korak naprej

Ko se zaradi različnih vzrokov pri psu pričnejo pojavljati nezaželena vedenja skrbniki nanje odreagirajo na različne načine.

Ponavadi jih v upanju, da čim prej izzvenijo, ignorirajo. Nekateri skrbniki jih celo kaznujejo. Slednji rezultat svojega “dela” opazijo šele takrat, ko je prepozno. Ko pes pokaže zobe in v določenih situacijah odreagira agresivno na tuje osebe ali celo na skrbnika, postanejo le ti upravičeno zaskrbljeni. Najpomembnejša je naša reakcija v danem trenutku.

Ko je pes potisnjen v kot in stori korak naprej v sporočanju miritvenih signalov, ter odreagira z ugrizem, je edino pravilno ravnanje iz naše strani, da stopimo mi korak nazaj. Nekateri skrbniki naredijo veliko napako in stopijo korak naprej proti psu. Tak pes, ki je že tako prestrašen in v obupu, lahko znova napade. Najbolje v danem trenutku je psa pomiriti z našim umikom. To nikakor ne pomeni, da smo mi poraženci. To ni nobena vojna prevlade, to je enostavno klic na pomoč in stiska, ker nam pes ni znal na noben drug način več sporočiti, da se čuti ogroženega. Zato naš umik zanj pomeni varnost. Čas za odpravo vzrokov, ki so pripeljali do takega vedenja pa mora biti skrbno načrtovan in zahteva veliko mero potrpežljivosti.

Vedenjske težave so se izoblikovale preko dlje časa trajajočih, ponavljajočih se dogodkov, ki so izoblikovali določen vedenjski vzorec. Če smo v preteklosti ignorirali nešteto miritvenih signalov, ki nam jih je pes sporočal, nismo bili sposobni pravočasno sprejeti ukrepov, ki bi vedenjsko stanje psa v določenih situacijah spremenili.

Bistvenega pomena pri odpravi nezaželenih vedenj je prepoznava sprožilcev, ki psu povzročajo nelagodje oziroma strah. Najpomembnejši ukrep pri odpravi nezaželenih vedenj, je vzdrževanje preventive, torej preprečevanje konfliktnih situacij. Naslednji korak je spreminjanje čustvenega stanja psa, šele nato lahko pričnemo z učenjem nadomestnih vedenj.

Katjuša Rajovec (Zavod Muri)

Dejavniki, ki vplivajo na impulzivnost psa

Da je pes impulziven, pravimo, če se na dražljaje iz okolja odziva zelo hitro, morda celo nepremišljeno. Kaj pa vpliva na impulzivnost psa?

Na impulzivnost psa vplivajo različni dejavniki.

Starost

Pri mladem psu so možgani še v razvoju in v obdobju odraščanja je impulzivnost težje nadzorovati. Pes psihično dozori pri dveh do treh letih starosti in tedaj se ponavadi tudi bolj ali manj ”umiri”. Nekateri psi pa so lahko impulzivni tudi do visoke starosti.

Velikost

Impulzivnost lažje nadzorujemo pri večjih psih z močno telesno konstitucijo. Pri tem seveda ne mislimo na prekomerno telesno težo, ampak na obseg in moč okostja. Pri vitkih psih in pri štirinožcih lažjega tipa je presnova hitrejša, kar vpliva tudi na njegov živčni sistem oz. na impulzivnost. Ampak pozor! Vse več je psov t.i. razstavnega tipa, pri katerih je zaželeno, da so čimbolj masivni (labradorci, bernski planšarski psi, rotvajlci, kavkaški ovčarji …) in imajo zaradi tega zdravstvene težave z gibali. To pa ne pomeni, da bomo pri njih kaj lažje nadzorovali impulzivnost.

Pasma in vzrejne linije

S selektivno vzrejo smo ljudje ustvarili pse določenega telesnega tipa in nenazadnje tudi pse določenih želenih vedenjskih vzorcev. Če vzamemo za primer pse, ki jih uporabljajo tekmovalci pri nekaterih športih, vemo, da so predstavniki nekaterih pasem zelo hitri in impulzivni. Pri teh so takšne lastnosti zaželene. Takšen je na primer malinois, ki je zato zelo primeren za tekmovanje pri t.i. klasičnih športnih disciplinah (sled, vaje poslušnosti in obramba) ali pa borderski ovčar, ki je v svoji kategoriji najboljši pri agilityju.

Vedenjske težave

Prevelika impulzivnost psa, ki je ni mogoče nadzorovati, je lahko tudi posledica neželenega vedenja, do katerega je prišlo zaradi stresa. Pri takih psih nadledvična žleza izloča povečano količino t.i. stresnega hormona kortizola, kar nedvomno vpliva tudi na vedenje psa.

ap, objavljeno v reviji Moj pes

Kako se kažejo opozorilni znaki pri psu?

Pes začne miritvene signale uporabljati, ko mu je v določeni situaciji nelagodno in kliče po umiku. Če skrbnik te signale spregleda, pridejo na vrsto opozorilni znaki.

Opozorilni znaki so resna grožnja in obupno opozarjanje psa na to, da se ne počuti dobro. Zato je prav, da prepoznamo že miritvene signale in psa pravi čas umaknemo, da do opozorilnih znakov sploh ne pride.

Opozorilni znaki se kažejo kot:

  • zaprt gobec
  • otrplost
  • strumna drža
  • teža na prednjih tačkah
  • trda hoja
  • uhlji obrnjeni naprej
  • nepremično strmenje
  • namrščen smrček
  • nagubano čelo
  • renčanje
  • nagrbančene in naprej pomaknjene ustnice
  • naježena dlaka
  • glava spuščena navzdol
  • vrat znižan in napet
  • dvig repa nad hrbtno linijo
  • odsekano premikanje repa
  • razgaljanje zgornjih zob
  • vidna beločnica
  • šavsanje
  • opozorilno lajanje