Zakaj naš pes koplje luknje?

Tudi vaš pes rad koplje luknje? Gre za vedenje, ki je psom prirojeno, toda lahko je kopanje lukenj tudi psihičnega izvora.

Nekatere pse so celo načrtno vzrejali za kopanje lukenj.

Vzrokov za kopanje je veliko in dokler gre za naravno vedenje, torej da nam pes s tem ne povzroča težav, se s tem ne ukvarjamo. Kopanje je vir zabave večine psov. Najbolj zabavno je kopanje mehkejših površin, na primer krtin. Večinoma je vzrok za kopanje na vrtu dolgočasje. Če bomo psa čez dan dovolj zaposlili, ne bo imel potrebe po kopanju lukenj.

Kopanju lukenj pa moramo posvetiti več pozornosti, ko je to vedenje posledica psihičnih težav, na primer ločitvene tesnobe, ali celo zdravstvenih težav. Naj jih nekaj naštejemo …

  • Kopanje lukenj zaradi ločitvene tesnobe lahko hitro prepoznamo. V tem primeru namreč luknje niso po vsem vrtu, ampak jih najdemo ob ograji, na vhodih in na vseh točkah, kjer pes lahko najde izhod. Na enakih točkah pes koplje tudi takrat, ko je v bližini goneča se psica.
  • Zakopavanje kosti: e vedno je kar nekaj psov, ki zvesto zakopavajo hrano, kosti, igrače oz. vse, za kar se jim zdi, da je treba zavarovati. Pes lahko ”dragocenosti” zakopava na različna mesta in pri tem so zelo iznajdljivi. Pes zakopava le stvari, ki jih trenutno ne potrebuje. Zato to vedenje učinkovito odpravimo s tem, da mu odvzamemo hrano (kosti, bikovke, uhlje …), ki je ne zaužije. Enako velja tudi za igrače – odstranimo vse, s čimer se ne igra in jih ponavadi zakopava.
  • Kopanje zaradi ohlajanja: v vročih dneh pes koplje luknjo tudi zato, da se v njej ohladi. Z enakim namenom lahko psi kopljejo po svojem ležišču, s tem ga prezračijo in tudi malce ohladijo. Kopanje lukenj zaradi ohlajanja najlažje preprečimo tako, da ima pes stalno na voljo dovolj sveže in hladne vode, naj ima dostop do hladnih delov vrta, kjer se lahko ohladi v senci.
  • Psi lahko kopljejo po zemlji in si včasih globoko v zemljo skopljejo nekakšen brlog tudi zaradi zdravstvenih težav. Pes, ki ima bolečine v trebuhu, si bo želel bolečine čimbolj olajšati s tem, da si bo uredil čim bolj udobno in hladno ležišče.

 

Averzivne – za psa boleče – metode vzgoje še vedno prisotne tudi med ‘strokovnjaki’

Averzivne metode vzgoje so za psa boleče metode, ki temeljijo na ustrahovanju in kaznovanju. Pri vzgoji psa je izbira pravih metod bistvenega pomena.

Uporaba negativnih pristopov temelji tudi na ustrahovanju. Jasno je, da s takim odnosom do psa, ne moremo graditi pravega zaupanja. Poleg tega dolgotrajno izpostavljanje stresu, ki ga ob vsakem kaznovanju pes doživlja, sčasoma privede do zdravstvenih težav (težave s kožo, motnje v delovanju ledvic, nepojasnjeno hujšanje itd.).

Zaradi hitrega doseganja lažno pozitivnih rezultatov pri vzgoji, je uporaba averzivnih (za psa bolečih) metod, še vedno prisotna. Dejstvo pa je, da je njihova uporaba razširjena med inštruktorji, ki nimajo dovolj ustreznega znanja. Svoje ravnanje utemeljujejo z navajanjem izgovorov, da je uporaba averzivnih metod sprejemljiva, v kolikor jo uporablja za to strokovno usposobljena oseba. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da pes čuti bolečino ali nelagodje, ne glede na to, ali mu pripomoček namesti laik ali t.i. strokovna oseba.

Uporaba averzivnih metod je lahko hitra »rešitev« situacije za skrbnika, pes pa v tem primeru vedno potegne najkrajšo. Kot to velja za različne nezaželene situacije v življenju, je tudi pri vzgoji psa najpomembnejše vzdrževanje preventive. Če imamo torej psa, ki se iz strahu zaganja v druge pse, se bomo – dokler ne dosežemo primernega čustvenega stanja – izogibali sprehodov, kjer je večja možnost za srečevanje psov. V nasprotnem primeru bo vsak tak sprehod za psa izjemno stresen, poleg tega pa se bo naš pes vedno znova učil napačnih reakcij in se preko njih potrjeval. Dlje časa kot traja določeno vedenje, težje ga je odpraviti. Z uporabi averzivnih metod (elektrošok ovratnice, zatezne in bodeče ovratnice) sicer hitro dosežemo spremembo vedenja, vendar le ta temelji na negativnih izkušnjah. Pes se ob vsakem neprijetnem dražljaju, ki mu povzroči bolečino, počuti še bolj negotovega. Negotovost pa je pogosto glavni vzrok za napad. Pred reševanjem nezaželenih vedenj se torej najprej vprašajmo, kaj je razlog, kako lahko zagotovimo preventivo, spremenimo čustveno stanje psa in pričnimo z učenjem nadomestnih vedenj. Postopek je dolgotrajnejši in zahteva veliko več časa in volje. Vendar bomo ob doseganju rezultatov brez slabe vesti ponosni na svoje delo in kar je najpomembneje, naš pes bo srečen.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Spreminjanje neželenih navad – odvajanje

Spreminjanje neželenih navad – odvajanje – je najbolj učinkovito na način, da jih nadomestimo z novimi, drugačnimi.

Navade, ki nas pri psu motijo, spreminjamo tako, da namesto njih ustvarimo nove, drugačne in za nas sprejemljive navade. Slabe navade nadomestimo z dobrimi.

Na primer psi, ki na povodcu nenehno vlečejo, to običajno počno iz navade. Navajeni so, da jim na sprehodih sledimo in jih pri tem zategujemo. Če želimo stvari spremeniti, moramo pri njih ustvariti novo navado, tako da oni sledijo nam.

Prosjačenja ob mizi bomo psa lahko odvadili samo tako, da tam nikoli, ampak zares nikoli več, od nikogar ne bo dobil niti grižljaja. To mora postati naša nova navada in navada prosjačenja bo pri psu tako sčasoma ugasnila.

Navado skakanja v ljudi ob pozdravljanju lahko sčasoma nadomestimo z novo navado psa, da ljudi pozdravi tako, da mirno sedi.

Računati pa moramo, da je utrjene navade veliko težje spreminjati kot na novo pridobljene. Starejši kinologi vedo povedati, da odvajanje traja vsaj toliko časa, kot je bila navada prisotna. Če pri učenju nadomestnih navad ne bomo zares dosledni, vztrajni in sposobni tudi nadzorovati bistvene okoliščine, uspeha ne bo ali pa vsaj prav kmalu ne.

Karmen Zahariaš

Zategovanje psa – na ta način se ne zgradi zaupanja vreden odnos

Na sprehodu smo pogosto priča ponosnih skrbnikov psov, ki zategujejo svoje pse, kot da s sabo vozijo vrečo krompirja in ne želijo, da kakšnega izgubijo.

Čeprav mislijo, da z zategovanjem učijo psa slediti njihovemu koraku, v resnici psu sporočajo, da mu pes ali človek nasproti predstavlja nevarnost.

Ko se pes čuti ogroženega, je bistvenega pomena, da ima možnost umika, pri zategovanju pa v resnici ustvarjamo še več negotovosti. Psa se zateguje okoli vratu, kjer so prisotne pomembne mišice in potekajo živci, kar mu povzroča tudi bolečino, lahko celo prolaps sapnika.

Z zategovanjem psu sporočamo, da je pes ali človek, ki prihaja nasproti, nekaj slabega negativnega, saj ob tem vedno začuti bolečino. Pes bo tako povezal bolečino z nasproti prihajajočim psom ali človekom.

Zategovanje lahko morda deluje na kratek rok, vendar dolgoročno na ta način s psom ne moremo graditi zaupanja vrednega odnosa. Zategovanje psa na sprehodu nam ne more biti v ponos, saj s tem izkazujemo svojo moč in prevlado nad šibkejšim. Prav je, da se zato naslednjič, ko svojemu psu povzročamo bolečino in negotovost, vprašamo ali res ne gre drugače?

Povem vam, da gre!

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Frizbi, tek ali žoganje s psom na zimskih površinah niso priporočljivi

V hladnih razmerah, ko so tla pogosto pomrznjena, prihaja do pogostih pasjih zimskih poškodb, ki lahko nastanejo pri čisto nedolžni igri.

O tem, kakšne pasti se skrivajo za preveč aktivnimi zimskimi sprehodi, smo že pisali tukaj. 

Jana Gams, dr. vet. med., CCRP iz Dogs4motion, centra za veterinarsko rehabilitacijo in hidroterapijo, je strokovnjakinja na področju veterinarske rehabilitacije (fizioterapije) pri nas. Pove nam, da se na žalost v zimskih dneh velikokrat soočajo s pacienti, ki so se poškodovali prav pri zimskih aktivnostih: ”Do na primer nesrečno pretrgane tetive upogibalke prsta na sprednji nogi je prišlo med lovljenjem frizbija v novozapadlem snegu, ki je pod na videz puhasto površino skrival trdo skorjo predhodno poledenelega snega. Prav tako smo se v preteklih zimskih obdobjih spopadali tudi z zvini in posledičnimi poškodbami stranske vezi zapestja, ker so psi nerodno stopili ob teku po neravnem pomrznjenem travniku. Lovljenje žog in igra po zaledeneli podlagi je že marsikateremu psu pridelalo natrgan biceps ali natrgano eno izmed mišic upogibalk kolka. Kot že omenjeno, rehabilitacija večine takšnih poškodb lahko traja tri mesece, pri poškodbah nasadišč mišic pa traja celo do šest mesecev, preden se pes lahko ponovno svobodno giba. Zatorej trde, pomrznjene podlage in ledene površine vsekakor niso primerne za pasje aktivnosti.”

Sogovornica opozori, da je izjemno pomembno ogrevanje pred in ohlajanje po aktivnosti: ”Psi, ki brez ustreznega ogrevanja, startajo v aktivnost ali trening, vsekakor tvegajo poškodbe mišic in tetiv. Neogrete strukture namreč niso ustrezno pripravljene na razteg, kar pa je še bolj kot v poletnih mesecih očitno v hladnem vremenu. Zato namenimo vsaj 5 do 10 minut nadzorovanega sprehoda, preden začnete z vašim treningom ali bolj intenzivno aktivnostjo.”

 

Odnos, ki je zgrajen na uporabi negativnih dražljajev, ne more biti dober odnos

Pravilnik o zaščiti hišnih živali v 4. členu določa, da mora skrbnik hišnih živali zagotoviti ukrepe, ki onemogočajo pobeg živali.

S to alinejo se nedvomno strinjamo vsi, prostovoljci, društva, zavetišča in posamezniki, ki se ukvarjamo s problematiko zapuščenih živali.

Problem nastane, ko si skrbniki živali povsem napačno razlagajo pomen omejevanja gibanja psu. Tisti skrbniki ,ki ne po(znajo) osnov pasjega vedenja, se v upanju na iskanje instant rešitve, pogosto zatekajo k ukrepom, ki so v škodo njihovemu psu. Kratkoročno morda resda prinašajo želene rezultate, vendar le na videz. V resnici pa pes trpi in se vsakodnevno sooča z novimi stresnimi situacijami.

Žal smo tako priča najbolj neverjetnim metodam omejevanja gibanja psa. Skrbniki se poslužujejo uporabe elektronskih ovratnic oziroma tako imenovanih nevidnih ograj, kjer se za nevidnostjo pravzaprav, skrivajo strah, negotovost, bolečina in trpljenje. Pred kratkim pa smo bili celo obveščeni o primeru, kjer skrbniki svojega psa zapirajo na dvorišču kar z uporabo t.i. pastirske ograje, ki se sicer uporablja za omejevanje gibanja živine.

Pes, ki je izpostavljen elektrošokom se vedno znova, ko ga nagon sili k pobegu, sooča z neprijetnimi dražljaji, ki so zagotovo negativno pogojeni. Ob vsakem laježu na mimo vozeči avtomobil pes doživi neprijetnost v obliki električnih dražljajev (elektro šok) ali vibracije. Iz ponavljajočih se situacij se nauči, da prihod avtomobila pomeni neko negativno stanje, povezuje ga z bolečino. Posledično prične na avtomobile reagirati z lajanjem, renčanjem, zaganjanjem vanje. Tak pes bo npr. tudi srečanje z drugimi ljudmi, ki hodijo mimo ali drugimi psi povezal z bolečino in sčasoma razvil nezaželeno vedenje, v smislu zaganjanja, renčanja in lajanja ali celo ugrizev.

Ker skrbnik ne zna prepoznati pravih potreb svojega psa, ga seveda kaznuje in pes ob že tako negativnem doživljanju situacije, pade v še večjo stisko. V strahu pogosto pobegnejo od doma, seveda se, če jim le uspe, vrnejo nazaj v njihov dom. Tam pa jih čakajo nove neprijetnosti, včasih tudi uporaba fizičnega nasilja. Tak pes se vrti v začaranem krogu, kjer doma nenehno išče obČutek varnosti, v zunanjem okolju pa razvedrilo in sproščanje nagonov. Ker je za slednje vedno znova kaznovan, se seveda doma ne more počutiti varno.

Odnos, ki je zgrajen na uporabi negativnih dražljajev ali celo ob uporabi fizične sile nikoli ne more biti dober odnos. Učenje psa in odpravljanje nezaželenih vedenj je proces, ki traja več kot nekaj tednov in potrebuje vključevanje obeh deležnikov, vsekakor pa brez škodljivih zastarelih metod.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Vzgoja psa: 5 največjih zmot

Vzgoja psa se nikoli ne konča in zanjo ni enotnega recepta, vsak pes je drugačen. Pa vendar obstajajo osnovna pravila in obstajajo zmote.

Katerih je 5 največjih zmot, ko govorimo o vzgoji psa, nam je povedal Jure Pribičevič iz Alfakana.

1. S psom lahko trenira le 1 družinski član.

Pogosto slišimo, da si pes v družini izbere enega člana in bo ubogal samo njega. Tistega, ki je t. i. vodja krdela in usmerja dogajanje. To ne drži. Psa lahko vodijo vsi, ki z njim delajo. Torej vsi tisti, ki nadzirajo dobrine in se s psom kakovostno ukvarjajo.

2. Pozitivna motivacija je podkupovanje s hrano.

Pozitivna motivacija ni permisivna vzgoja in ni podkupovanje s hrano. Pozitivna motivacija pomeni nagrajevanje psa za želeno vedenje.

3. Vzgoja psa je odvisna od pasme.

Vzgoja psa ni odvisna od pasme. Vsak pes je lahko vzgojen, le pravilno se moramo vzgoje lotiti in si postaviti prave cilje.

4. Vzgoja psa = šolanje.

Vzgoja psa ni samo šolanje. Je precej širši in kompleksnejši pojem, ki zajema odnos, komunikacijo, učne procese, pasjo psihologijo in s tem tudi kompleksne vaje. Šolanje psa pa pomeni trening določenih vaj poslušnosti, ki največkrat v realnem življenju ne igrajo pomembne vloge

5. Za vzgojo moram vsak dan porabiti ogromno časa.

Če imate postavljen dober sistem in veste, kaj delate, boste vzgojo opravili sproti v svojem življenju in za to ne boste potrebovali veliko časa. Vsekakor vam pa svetujem, da se po pomoč in tako tudi prihranitev časa odpravite na kakovosten tečaj vzgoje.

Raje zgradimo zaupanje, kot pa da dokazujemo moč nad psom

V današnjem času, ko je napredek na področju pasje behavioristike na vrhuncu in se njena dognanja celo znanstveno potrjujejo, je še vedno moč zasledili mite o vzdrževanju avtoritete pri psu.

Največja žalost nas navdane, ko besede, kot so avtoriteta in dokazovanje moči prebiramo iz vrstic tistih, ki bi jim dolgoletne izkušnje pri delu s psi morale prinašati znanje in nova spoznanja, namesto starih stereotipov in grobih prijemov.

Najprej naj razjasnimo, da je splošno znano, lahko izhajamo celo iz sebe, da bomo določeno vedenje bistveno raje izvajali, če smo zanj ustrezno nagrajeni (motivirani). To isto vedenje lahko izvajamo tudi pod pritiskom, vendar je jasno, da ob našem negativnem počutju, celo strahu, ne bomo dolgoročno uspešni oziroma se bomo v neki točki zlomili.

Pes, ki je bi dolga leta prikrajšan in zapostavljen za osnovne življenjske dobrine, kot so hrana, voda, gibanje, izražanje nagonov, nikakor ne potrebuje dodatnih pritiskov ob dokazovanju »moči« skrbnika. Pes, ki je prestrašen in v določenih situacijah odreagira z grožnjo človeku, kot je na primer renčanje, potrebuje umik iz za njega stresne situacije.

Uporaba sile vedno sproži – silo. In tudi v tem primeru ni nič drugače. Umik je lahko nagrada za psa, ki nam ob upoštevanju njegovih miritvenih signalov in ob ustreznem spreminjanju čustvenega stanja, prične sčasoma zaupati. In šele na podlagi dobro zgrajenega odnosa in zaupanja, lahko pričnemo z odpravo nezaželenih vedenj. Seveda zato potrebujemo ustrezno znanje, ki pa je pogosto največja težava pri izvajanju (pre)vzgoje psov. Besede kot so avtoriteta, alfa, glava družine in podobni nesmisli, bi morale biti že zdavnaj stvar preteklosti. Z ustrahovanjem in merjenjem prevlade dosegamo lažno pozitivne rezultate in slednje ne more biti temelj nobenega medsebojnega odnosa.

Svojo moč raje kot z dokazovanjem prevlade, merimo z znanjem in s kvalitetnimi dosežki. Namesto slabih, se potrudimo odkriti dobre lastnosti našega psa in jih spodbujajmo ter krepimo.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri

Uporaba kazni: naj bo etična, da povzroči razočaranje in ne taka, ki povzroči bolečino ali strah

Psi imajo različne sposobnosti in potrebe, zato ne moremo vseh učiti na enak način. Uporaba kazni je verjetno prav pri vseh vsaj kdaj neizogibna. Če že, naj bo etična.

Če poznamo interese našega psa in v učenje vključimo stvari, ki jih zanimajo in veselijo, jih tudi lažje motiviramo za sodelovanje, učijo se hitreje, zaradi zaupanja in medsebojnega razumevanja pa se krepi tudi naš odnos z njimi.

Na tečajih niso redki ljudje, ki nikakor ne morejo razumeti, zakaj, kdaj in kako naj nagradijo pse, treba pa jih je pogosto opozarjati, naj z njimi ravnajo bolj nežno. Res moramo psu včasih dopovedati, da dela nekaj, kar nam ni všeč, a ni treba, da za to uporabimo silo in grobosti, saj poznamo tudi druge, veliko bolj etične oblike kazni, ki pri psu povzročijo zgolj razočaranje, ne pa bolečine ali strahu. Tudi take kazni moramo uporabljati le, kadar je to res upravičeno in se ob tem zavedati, da ne kaznujemo psa, temveč neprimerno vedenje.

Veliko vedenj, ki nas danes motijo, so psi podedovali od svojih prednikov. Z grobimi korekcijami ne bomo odpravili naučenih, še manj pa prirojenih odzivov psov ali njihove želje po potešitvi nagonov, tvegamo pa, da se nas bodo začeli bati in nam ne bodo zaupali. Mimogrede, nagon in instinkt sta pojma, ki se v kinologiji pogosto omenjata, pa tudi pogosto zamenjujeta. Instinktivni odzivi so genetsko pogojeni in ne temeljijo na učenju oz. na preteklih izkušnjah psa, nagon pa je notranje stanje napetosti, nekakšno gonilo ali sla, ki ga motivira, da se loti aktivnosti, ki bi lahko to napetost sprostile.

Karmen Zahariaš

4 razlogi, zakaj se je sili in grobosti pri vzgoji psa treba izogniti

Psi imajo različne sposobnosti in potrebe, zato ne moremo vseh učiti na enak način. Če psa dobro poznamo, ga bomo znali tudi brez sile zmotivirati.

Če poznamo njihove interese in v učenje vključimo stvari, ki jih zanimajo in veselijo, jih tudi lažje motiviramo za sodelovanje, učijo se hitreje, zaradi zaupanja in medsebojnega razumevanja pa se krepi tudi naš odnos z njimi.

Sili in grobosti pa se je treba na daleč izogniti. Zakaj?

  1. Če psa kaznujemo tako, da mu povzročamo bolečino ali ga močno prestrašimo, ne dosežemo veliko. Grobe kazni neželeno vedenje samo trenutno prekinejo in ga morda za še nekaj časa pritajijo, pes pa se ob tem ničesar ne nauči. Namesto da se zatekamo k nasilju, je veliko bolj učinkovito, predvsem pa do psa korektno, da ga začnemo učiti obnašanja, ki ga od njega pričakujemo v podobnih situacijah.
  2. Pri učenju je zelo pomembno čustveno stanje psov. Strah in zaskrbljenost sta pogosto vzrok za vedenje, ki nas pri psu moti. Ko psa kaznujemo tako, da mu povzročimo bolečino ali strah, se sposobnost učenja drastično zmanjša, saj se takrat lahko osredotoči samo na neprijetnost, ne more pa sprejemati novih informacij. Raziskave so pokazale tudi, da se zaradi uporabe sile strah in zaskrbljenost pri psih samo še stopnjujeta.
  3. Kaznovanje, ki je za psa nepričakovano in nepredvidljivo, lahko sčasoma povzroči naučeno nemoč. Zaradi občutka, da kazni tako ali tako ne more uiti, postaja pes vse bolj pasiven, neodziven in nedejaven.
  4. Grobo kaznovanje pa skriva še eno, pogosto in nevarno past. Nobenega zagotovila ni, da bo pes kazen zares povezal s pravim vzrokom. Če psa denimo silovito stresamo zato, ker nadleguje drugega psa, prav tedaj pa morda v bližini stoji majhen otrok, se utegne zgoditi, da pes kazen poveže s prisotnostjo otroka in ne s svojo vsiljivostjo. Zato lahko postane nestrpen do vseh malih otrok, saj se ob njih boji kazni.

Karmen Zahariaš