Ne primerjajmo psov

Veliko ljudi si po pokojnem, ko mine čas žalovanja, omisli novega psa. Če gre za isto pasmo, se pogosto zgodi, da pričakujemo že poznano.

Od novega, mladega psa ne moremo pričakovati, da bo takšen, kot je bil prejšnji, še zlasti ne, da bo enako ubogljiv ali še manj, da se bo enako vedel. Četudi si izberemo psa iste pasme, ne smemo pričakovati enakega vedenja.

Kot je vsak človek zgodba zase, nič drugače ni pri psih. Vedenjska slika psa je stvar dednih dejavnikov in življenjskih izkušenj ter vplivov, ki jih pes dobi iz okolja.

Vedenje psa v veliki meri ustvarjamo predvsem pasji skrbniki sami. Čeprav je v največji meri od nas odvisno, koliko težav bomo imeli s pasjim prijateljem, pa se je treba zavedati, da psa brez napak ni. In če je bil prvi vzoren na določenem področju, morda naslednji prav to ne bo, kljub enakim vzgojnim primerom. Psa je treba sprejeti takšnega, kot je.

Povzeto po članku avtorja Jožeta Vidica z naslovom Ne primerjajmo psov v knjigi Pes, nov družinski član

Izbor pasme je za vzgojo in šolo še kako pomemben

Čeprav smo dognali, da je treba vzgojiti prav vsakega psa, to še zdaleč ne pomeni, da bomo za vsakega porabili enako mero truda, znanja in volje.

Zato je razmislek o tem, kakšne vedenjske lastnosti in s tem izzive pri šolanju lahko pričakujemo od našega novega spremljevalca, še kako pomemben. Če kupujemo pasemskega psa, smo v prednosti, saj imajo pasme praviloma tudi svoje tipične značajske lastnosti.

Ovčarji, denimo, imajo prirojeno željo po sodelovanju s človekom. Najpogosteje jih je zelo lahko motivirati za sodelovanje, hkrati pa so pravi deloholiki, ki od nas nenehno pričakujejo zaposlitev. Če postanejo brezposelni, si delo poiščejo sami, kar pa nam zagotovo ne bo všeč, saj znajo v svoji delovni vnemi kaj hitro ”prenoviti” stanovanje, prekopati vrt ali postrojiti nič hudega sluteče obiskovalce. Bomo pa z ovčarjem precej bolj zanesljivo blesteli na tekmovanjih športnega šolanja kot pa s kakim hrtom, molosom ali polarnim psom.

Goniče so vzredili za življenje in delo v krdelu, zato jim medpasja komunikacija bržkone ne bo povzročala težav, kar pa nikakor ne bi mogli trditi za stafforde in pitbule, denimo. In če se bomo s predstavnikom slednjih morali prav pošteno potruditi za strpno vedenje do drugih psov, kar je beaglu prirojeno, se bomo morali za zanesljiv odpoklic z beaglom toliko bolj truditi.

Terier se bo težko sprijaznil s hišnim kuncem, ptičar pa s kokošmi, medtem ko jih bo pastirski pes hitro vzel za svoje in divje branil pred prišleki, tudi če bodo to le nič hudega sluteči mimoidoči. In če seter skoraj zanesljivo ne bo kaj dosti lajal, je prava umetnost utišati hrvaškega ovčarja.

Kot lahko vidimo, ima vsaka pasma svoje potencialne vedenjske težave, vendar so v primeru spodletele vzgoje nekatere težave bistveno resnejše od drugih. Če lahko zagnanega ‘prenovitelja’ stanovanja omejimo s kletko in primernimi žvečljivimi igračami v njej in če beaglov lovski pretep preprečimo s povodcem, so v mestu prava nočna mora ekstremno teritorialni šarplaninec, kavkaški ovčar ali kuvazs.

Medtem, ko lahko pri pasemskih psih njihove značajske lastnosti predvidimo, so mešanci odprta knjiga, zato moramo biti še toliko bolj pozorni, da pravočasno opazimo vse zametke potencialno neželenih vedenj.

Izbor pasme je torej za vzgojo in šolanje pomemben, vprašati pa se moramo predvsem, v kakšnem okolju bo pes živel, kaj pričakujemo od njega, katere od pričakovanih pasemskih lastnosti so za nas moteče?

Zato je izbirati psa zgolj in samo po zunanjosti velika napaka. Nekateri izberejo psa po zunanjosti, potem pa od njega pričakujejo, da bi se vedel povsem drugače, kot je tipično za to pasmo. Ni razloga, da si nekdo, ki ne mara lajanja, omisli skrajno glasnega hrvaškega ovčarja. Nedvomno je njegovo lajanje s doslednim šolanjem še mogoče spraviti v znosne meje, še vedno pa bo tak pes lajal več kot povprečen border collie, pri katerem nam ne bo treba niti s prstom migniti, da bo tiho. S šolanjem in vzgojo zagotovo pomembno vplivamo na pasje vedenje, pa vendar prav tisto, kar pes prinese s seboj na svet, odloča, kako naporen in dolgotrajen bo proces od ljubkega mladiča do zglednega pasjega meščana.

Polona Bonač (objavljeno v eni izmed preteklih izdaj revije Moj pes)

Prihajanje na klic: nekaj nasvetov

Prihajanje na klic je najbolj osnovna in hkrati najbolj pomembna vaja, ki jo mora obvladati vsak pes. V praksi ni vedno tako.

Na skrbnikov klic se mora pes odzvati tudi tedaj, ko nanj delujejo kakršnikoli zunanji dražljaji. Marsikdo, ki ima težave s prihajanjem na klic, potarna, da se njegov pes ‘dela gluhega’. Pes pogosto dobi občutek, da – ko je oddaljen od svojega lastnika, mu ta nič ne more in da mu na klic ni treba prihajati. Če se to dogaja, gre že za prevzgojo in ukrepati je treba takoj, sicer se bo stanje samo še poslabševalo. Ob tem je treba zapisati še, da pes ponavadi prične zanesljivo prihajati na klic šele po enem letu starosti.

Nekaj nasvetov, kako ukrepati:

  • Dokler pes ne bo povsem zanesljivo prihajal na klic, naj bo vedno na raztegljivem povodcu. Tako navezanega večkrat pokličite, tudi tedaj, ko bo pes zaposlen z raznimi vonjavami. Ko pride, ga pohvalite in nagradite s priboljškom. Vsak prihod do vas mora biti za psa prijetno doživetje.
  • Ko pes pride do vas zahtevajte, da se usede na tla in vas pogleda pozorno v oči, steče pa lahko šele, ko mu to dovolite (‘skoči!’)
  • Odpoklic vadite tudi v hiši, kjer ima manj ‘svobode’, postopek prihajanja pa naj bo enak kot tedaj, ko jo kličete med sprehodom. Na prostem lahko odpoklic vadite tudi v manjšem, ograjenem vrtu in tedaj naj bo pes prost.
  • Ko ga boste pričeli spuščati na prosto, počnite to le v okolju, kjer ne bo zunanjih dražljajev (drugih psov, zanimivih vonjav …).
  • Pomembno je, da pes prihajanja na klic ne bo povezal z jemanjem svobode. To se običajno zgodi v primeru, če psa po vsakem odpoklicu navežemo na povodec in odpeljemo domov …

Metod za učenje odpoklica je veliko, vsakdo pa mora najti način, najbolj primeren za njegovega ljubljenčka.

 

7 skrivnosti uspešne vadbe

Za uspešno vadbo s psom je potrebno upoštevati nekaj pravil. Ne drži vedno, da več vaje prinaša več uspeha. Včasih se pes ne počuti najbolje in drugič ne njegov lastnih. Zato 7 nasvetov za uspešno vadbo.

1. Konec, ko je najlepše

Vse teče kot namazano, naš pes navdušeno sodeluje, kar zavriskali bi od veselja? Ravno pravi čas, da naredimo odmor. S psom nikoli ne vadimo več kot 15 minut skupaj, pa čeprav ne kaže nobenih znakov psihične ali telesne utrujenosti. Sicer tvegamo, da bo njegova vnema nenadoma padla. Pomembno je tudi, da vadbo vedno zaključimo s sprostitvijo: z igro ali malce ljubkovanja.

2. Prevelika ambicioznost je škodljiva

Učenje in ponotranjenje novega znanja potrebujeta svoj čas. Ko pes novo vajo razume in se na povelje vedno odzove, je prav, da na tej točki prenehamo. Privoščite sebi in psu malo veselja nad naučenim.

3. Včasih je dobro začeti na začetku

Ali je naš pes raztresen, nemiren in ga zelo motijo dražljaji iz okolja? Ali smo ugotovili, da ni tako poslušen kot sicer, ko mora opraviti kakšno malce bolj zapleteno vajo, ali pa ga želimo naučiti kaj novega? V takem primeru je najbolje, da naredimo kratek odmor, potem pa pričnemo znova – z vajami, ki jih dobro obvlada!

4. Pametno s priboljški

Vadba z lačnim psom je prav tako neprimerna kot vadba s polnim želodcem. Najmanj dve uri po obilnem obroku s psom ni primerno vaditi. Prav tako ne več kot šest ur po obroku, saj bo lačen in bo imel ”v glavi” samo priboljške, s katerimi ga nagrajujemo. In pozor: nikoli ni dobro, da mu damo priboljšek po vsaki dobro opravljeni vaji. Nagrade menjamo: enkrat ga zgolj pohvalimo, drugič potrepljamo, se z njim poigramo, vmes mu damo tudi kakšen priboljšek.

5. Ne iz nič na veliko

Naše življenje uravnava čas in večino stvari moramo početi natančno ob določenem času. Pasja časovna ura pa bije drugače. Ko je na prostem, si želi najprej malce ovohavati, se orientirati v okolju, si malce prekrvaviti mišice in se sprostiti. Zato je še najbolje, če ga pred vadbo spustimo, da sproščeno teka, potem pa mu privoščimo še malo ljubkovanja. Z vadbo začnemo, ko bo pozoren nase.

6. Raje s podvojeno motivacijo

In kaj v primeru, ko imamo sami slab dan in nam naenkrat zmanjka volje za delo in vadbo? Svoje slabo razpoloženje bomo v hipu prenesli na psa, saj je izvrsten opazovalec in temeljito obvlada pomen naše obrazne mimike in telesne govorice. Čuti tudi našo nestrpnost in slabo voljo. Uspešno bomo vadili le, ko se dobro počutimo tako mi, kot pes.

7. Ko vadba postane dolgočasna

Zlasti pri vajah poslušnosti se pes že lahko začne dolgočasiti. Izvajati mora povelja, na primer ”Sedi”, ”Prosto”, ”Stoj.” Pes mora v razmeroma kratkem času opraviti od 10 do 15 vaj, kar postane zanj dolgočasno, zato bo iz vaje v vajo delal slabše. Ko to opazimo, je zadnji čas, da štirinožcu dovolimo, da se vsaj malo sprosti.

Prednosti in slabosti različnih vzgojnih pripomočkov

Piščalka, kliker, prinosilo, priboljški, dolg povodec … ? Tokrat o tem, katere so v praksi pozitivne in negativne strani vsakega izmed pripomočkov.
PIŠČALKA

Pozitivno: Pri klicanju psa s pomočjo piščalke ne izražamo nobenih čustev, saj je pisk vedno enak. Psa naučimo, da se bo odzval na dva kratka piska in prišel k nam. Prednost uporabe piščalke je tudi v okolju, kjer je več ljudi, ki se sprehajajo s svojim psom. In še to: odpoklic s pomočjo piščalke lahko uporabljajo enakovredno vsi družinski člani.

Negativno: Precejšnja pomanjkljivost je, da moramo imeti piščalko vedno s seboj. Če jo bomo pozabili, bomo imeli težave, ko bo pes prosto spuščen in ga bomo želeli poklicati.

KLIKER

Pozitivno: Kliker omogoča hitrejše in časovno natančno potrjevanje želenega vedenja. Če na primer psa učimo kakšen trikec, je namreč zelo pomembno, da ga potrdimo v trenutku, ko bo izvedel želeno. Z glasom ali na kakšen drug način to zelo težko dosežemo. Poleg tega kliker zveni vedno enako, svoj glas pa, čeprav nehote, spreminjamo, saj nan deluje tudi naše čustveno razpoloženje. Uporaba klikerja je koristna tudi pri takoimenovani desenzibilizaciji oz. pri odpravljanju neželenega vedenja. Tudi pri tem je namreč pomembno, da vedenje potrdimo v pravem trenutku. Z nepravilno uporabo klikerja pa naredimo več škode kot koristi.

Negativno: Slaba stran klikerja je, da ga moramo imeti vedno s seboj. Skrbniki, ki ga uporabljajo, ga večkrat pozabijo, ali pa imajo težave s tem, ker morajo v roki hkrati držati povodec, kliker, priboljšek oz. Nagrado … Z malce spretnosti pa se na uporabo klikerja hitro navadimo.

PRIBOLJŠKI

Pozitivno: Ko želimo psa karkoli novega naučiti, je zelo pomembno, da ga znamo motivirati. Pri večini psov za to odlično učinkuje hrana. Ko gremo s psom na sprehod je najbolje, da vzamemo s seboj tudi priboljške. Shranjene imamo lahko v posebnih torbicah, ki so v različnih barvah in oblikah na voljo v trgovinah za živali. Priboljše lahko menjamo, saj tako naš štirinožec ne bo vedel, kaj ga na določen dan okusnega čaka. En dan damo v torbico koščke sira, drug dan salame, nato brikete …

Negativno: Še zlasti pri psih, ki so nagnjeni k debelosti, pazimo, da priboljškov ne bo preveč. Še najbolje bo, da ustrezno zmanjšamo redne obroke, s tem pa bomo pri psu ohranili optimalno telesno težo. Prekomerna telesna teža obremenjuje še zlasti starejše pse in slabo deluje na ves organizem. Priboljške kot nagrado uporabljamo predvsem pri učenju novih znanj, pri utrjevanju in ”navadni” vadbi pa nagrajevanje postopoma opuščamo. Priboljške uporabljamo le občasno, za dobro opravljeno delo pa naj bo dovolj pohvala.

DOLG POVODEC

Pozitivno: Še zlasti pri psih, ki niso zanesljivi pri odpoklicu, lahko koristno uporabimo dolg povodec. To je lahko približno deset metrov dolga vrvica, na kateri je pes navezan, ko ga spustimo. Povodec naj bo čim lažji, še najbolje, da uporabimo primeren kos dovolj močne vrvice, ki jo pes vleče za seboj. Tako bomo nanj lahko delovali tudi, ki bo malce bolj oddaljen. Preprečili bomo lahko neželeno pobiranje nesnage, preganjanje divjadi, mačk, kokoši, najbolj pomembno pa je, da bomo lahko utrjevali odpoklic.

Negativno: Smisel tega, da je pes spuščen na dolgem povodcu je preprečevanje prevelikega oddaljevanja. Pomembno pa je, da povodca na drugem koncu ne držimo. To je napaka, ki jo dela marsikateri skrbnik. Pa še to: metodo lahko uporabljamo le na odprtem terenu in ne na primer v gozdu, kjer bi se pes lahko zataknil.

ISKANJE PRINOSILA

Pozitivno: Za boljšo povezanost s psom lahko koristno uporabimo ”mošnjiček” oziroma prinosilo. Vanj skrijemo priboljšek in ga med sprehodom skrijemo tako, da ga pes ne bo videl in ga nato pošljemo, da ga bo poiskal in prinesel k nam. Seveda ga zato nagradimo z delom vsebine iz ”mošnjička”. Sprva skrijemo prinosilo tako, da ga bo pes zlahka našel, pozneje pa tako, da se bo moral malce bolj namučiti. Vajo lahko izvajamo tudi v hiši ali na domačem vrtu.

Negativno: ”Mošnjiček” ali prinosilo s hrano lahko skrijemo le v domačem okolju, kjer v bližini ni drugih psov. Sicer se lahko zgodi, da bo moral pes svoj plen čuvati pred konkurentom, kar lahko izzove spopad. Paziti moramo tudi, da bomo imeli med iskanjem psa ves čas na očeh. Med drugim tudi zato, da si ne bo ”postregel” sam. Priboljšek naj dobi namreč šele, ko nam bo mošnjiček prinesel.

Kako naučiti psa iskanja s pomočjo voha?

Igre s pomočjo voha so zelo koristne, saj jih imajo psi zelo radi, poleg tega jih bo iskanje prijetno utrudilo in jim okrepilo samozavest.

Začnite s skrivanjem priboljškov

Večina psov z veseljem išče hrano, zato začnite s priboljški. Pes naj sede in čaka, če ne upošteva navodil, naj ga nekdo drži na povodcu. Hodite približno šest metrov stran, pokažite mu priboljšek, ga opomnite, naj ostane na mestu, in priboljšek položite na tla. Vrnite se do psa, opomnite ga, da še vedno sedi. Obrnite se in mu recite: »Išči!«. Nalogo opravi, ko gre do priboljška in ga poje. Vajo ponovite vsaj 6-krat. Vajo nadgradite tako, da vas opazuje med tem, ko mu priboljšek skrijete na lahko dostopna mesta (npr. za nogo stola).

Skrivanju dodajte vohanje

Pes naj sedi in gleda, kako po prostoru skrivate priboljške, nekaj na vidna mesta, nekaj v malo bolj skrite kotičke. Vrnite se do psa in ga opomnite, da še vedno sedi in čaka. Podrgnite priboljšek po papirnati brisači, brisačo mu dajte povohati, a mu ne dovolite, da jo poje. In mu recite »Vonj!«, potem pa še: »Išči!«. Takoj naj poišče in poje dobrote. Ponovite 6-krat.

Skrivanje priboljškov, ko je pes v drugem prostoru

Pes naj vas čaka v enem prostoru, v drugem pa skrijete 3 priboljške na lahko dostopnih mestih. Vrnite se k psu in recite: »Vonj!«, nato pa recite še »Išči!«. Morda bo imel težave pri iskanju vseh priboljškov. Če je treba, označite območje, tako da razširite roke in rečete: “Išči tukaj!”. Če mu pomagate, ne bo uporabljal voha. Če priboljška resnično ne najde, ga naslednjič poskusite skriti na nekoliko lažje mesto. Ponovite vsaj 6-krat. Postopoma skrite priboljške na težje dostopnih mestih.

Priboljške nadomestite z najljubšo igračo

Igra se lahko nadaljuje s skrivanjem najljubše igrače, korak po korak, kot pri priboljških.

Vaje za izboljšanje samozavesti psa

Igra je – ne glede na to, ali je to prinašanje igrače ali pa igra vlečenja, ko se s psom borite za igračo – vsekakor zelo primerna vaja za izgradnjo pasje samozavesti. Če se seveda izvaja pravilno in upošteva nekaj nasvetov.

PRINAŠANJE ŽOGIC

Pri igri prinašanja žogic pazite na to, da žogice ne vržete predaleč ali preblizu. Kaj to pomeni, je zelo odvisno od vašega psa – je majhen, velik, energičen ali se komaj premika. V nobenem primeru mu ne mečite kamenja, palic ali snežnih kep. Vsekakor ne bo prav nič pomagalo k izgradnji njegove samozavesti, če mu vržete kamen med tisoč drugih kamenčkov ali kepo, ki se mu bo stopila v ustih, še preden jo bo lahko prijel.

IGRA VLEČENJA

Pri igri vlečenja pazite, da bo vedno pes tisti, ki bo na koncu zmagal. Nikakor in nikoli mu ne vlecite igrače ven iz gobčka. Bistvo te igre je, da pes najprej lovi igračo/zajca. Tega zajčka nato zagrabi, ga ubije/stresa (takrat se vi z njim bojujete za igračo), nato pa veselo in ponosno zajca ulovi. To je tisti trenutek, ki mu gradi samozavest. Med igro ga spodbujajte, da čim bolj trdno in veselo vleče, se čim bolj bori z vami, nato pa mu spustite igračo, pohvalite in tecite za njim, češ: »Ulovil si zajca, ne morem te ujeti, si prehiter zame«. Če želite igro nadaljevati, pokličite psa k sebi, naj on pride do vas in igro nadaljujte. Na koncu ga vedno pohvalite in mu igračo nadomestite s priboljškom ali čem podobnim.

NAJDI PRIBOLJŠKE

Igra, ki jo lahko igrate tudi v varnem udobju svojega doma in psa zaposli tako mentalno kot fizično. Iskanje priboljškov v stanovanju, na poligonu ali kjer koli naj bo zabavno in nagrajujoče za psa. Vedno zato uporabljamo le priboljške, ki jih ima pes zelo rad. Na začetku naj bodo vaje enostavne, nato pa težavnost lahko stopnjujete. Ne pozabite, da je glavni cilj še vedno graditi samozavest in ne v nedogled zaposliti psa.

Kako začeti?

Najprej poveljujte psu ‘sedi ali prostor’, nato okrog njega položite nekaj priboljškov. Psa sprostite in mu recite, naj išče priboljške. Pohvalite in spodbujajte ga, medtem ko išče in pobira priboljške. To nekajkrat ponovite, nato jih začnite skrivati na bolj oddaljena mesta in na različne lokacije. Še kasneje priboljške skrijte na mesta, ki jih pes ne vidi, kot je denimo pod preprogo …

UČENJE TRIKCEV

Učenje trikov pripomore k izgradnji samozavesti psa. Paziti morate le, da niste od začetka preveč zahtevni in ne pričakujete preveč naenkrat. Korak za korakom od najlažjih do najtežjih. In ne pozabite: vedno znova, kadar psu nekaj ne gre dobro, trening končajte tako, da mu ponudite nekaj, kar on zelo dobro zna in obvlada. Tako bo vsak trening končal vesel in samozavesten, da mu je uspelo. Končati trening z neuspehom le še poglobi težavo.

Urška Krivec (Celoten članek si lahko preberete v aktualni št. revije Moj pes – avgust, september 2019)

 

 

Ali naj se za strah ne zmenimo?

Veliko je mnenj o tem, ali naj se pri psu za strah zmenimo ali ne. Mnogi lastniki psa, ki ga je strah, enostavno ignorirajo. To storijo zato, da njegovega vedenja ne bi potrjevali.

Zastavlja se vprašanje, je takšno vedenje pasjega skrbnika pravilno ali ne?

Zakaj se pes sploh prestraši?

Najprej razjasnimo, zakaj se pes sploh prestraši. Podobno kot pri ljudeh, je tudi pri naših štirinožnih prijateljih: nekateri psi so bolj plašljivi kot drugi, kar ni v ničemer odvisno od pasme. Pes, ki oceni, da mu v določeni situaciji grozi nevarnost, se bo odzval nagonsko: ali bo pobegnil ali pa se bo poskušal braniti. Gre za naravno (prirojeno) in življenjsko pomembno reakcijo. Ko pes v določeni situaciji začuti nevarnost, o odzivu odloča določen del možganov, ki ga ne more nadzirati s svojo voljo. Podzavestnemu odzivu sledi telesna dejavnost, ki jo nadzira zavestni del možganov. Seveda pa pri tem igrajo pomembno vlogo izkušnje, ki si jih je pes nabral v življenju.

Kako naj ravnamo, ko je psa strah?

Nevrobiološko je povsem jasno, da bo vse skupaj še slabše, če bo pes v neprijetni situaciji ostal sam, brez naše opore in brez tega, da bi ob tem doživel karkoli prijetnega. Zato je najbolje, da ko pes v določeni situaciji prične kazati strah, skušajmo doseči, da bo dogodek povezal s kakšnim prijetnim doživetjem. Tako mu bomo postopoma, korak za korakom, strah odvzemali. Ampak pazimo: če bomo v trenutku, ko se bo pes prestrašil, sicer dobronamerno spremenili glas, se začeli živčno premikati ali celo sklonili nad psa, mu s tem ne bomo nič koristili. Nasprotno, s takšnim dejanjem bomo njegov strah le še povečali. Žal skrbniki pogosto ravnamo podzavestno – na primer, ko imamo občutek, da bo nek pes napadel našega, se razburimo. Ta odziv pa na prestrašenega psa vpliva zelo negativno, zato naj naša glava tudi v takšnih situacijah ostane hladna.

Tako, kot se različni psi različno odzivajo na situacijo, ki pri njih sproži strah, so tudi različne metode, da ga odpravimo. Uporabimo lahko pomirjujoče ogovarjanje, umirjeno božanje ali pa začnemo s kakšnim zanj priljubljenim igranjem. Metod je seveda še cela vrsta in z nekaj poskusi bomo lahko ugotovili, kako bomo psu najbolj učinkovito pomagali premagati strah.

Skrbniki moramo strah pri psu vzeti zelo resno. Pes, ki ga je strah, potrebuje pomoč svojega človeka. Ignoriranje njegovega strahu zato ni pravično in ne koristno.

(ap)

Nagrado si mora pes prislužiti

Nagrajevanje kar tako, brez razloga, pri psu nima nobenega pomena. Če lastnik popusti cviljenju, prosečim pogledom in izsiljevanju, to običajno ne prinaša nič dobrega.

V večini primerov nagrajevanje v neprimernem času, ravno tako kot kaznovanje ne prinese ničesar dobrega.

Hranjenje psa z mize, ko proseče gleda, vam ne bo prineslo ničesar dobrega. Ravno tako bikovka ali uhelj, ki ga pes dobi samo zato, da bo 5 minut tiho, nima nobenega smisla.

Nagrado, pa naj si bo to hrana, igrača ali pa naša pozornost, si mora pes prislužiti in ne izsiljevati iz nas. Igra s psom, ko je že 10 minut veselo skakal po vas in izsiljeval vašo pozornost, zgolj potrjuje njegovo vedenje. Zdaj ve, kaj mora storiti, da bo od vas dobil pozornost in igro.

Zato bodite tako pri kaznovanju kot pri nagrajevanju previdni. Vsega mora biti ravno prav in predvsem ob pravem trenutku.

Urška Krivec

Kako nagraditi psa brez, da mu ponudite hrano?

Priboljški po uspešno opravljeni nalogi so lahka in učinkovita nagrada za psa. Toda nagrada v obliki hrane je le eden od načinov. V nadaljevanju je predstavljenih pet načinov, za nagrado, ko ne želite poseči po priboljških.

Igrajte se s svojim psom

Igranje s psom je lahko močno orodje za vzpostavljanje odnosa med ljubljenčkom in lastnikom. Kakšno igro boste izbrali, je samo vaša (in pasja) odločitev.

Uporabite “življenjske nagrade”

To so stvari, ki jih vaš pes najraje počne v vsakdanjem življenju, na primer, da okrepite sedenje svojega psa, preden mu omogočite dostop do katere koli stvari, v kateri resnično uživa – tek s svojimi prijatelji, plavanje v ribniku ali ležanje z vami na kavču. Tovrstno nagrado je preprosto vključiti v vsakdanje življenje in je lahko še posebej koristna za pse, ki potrebujejo pomoč pri samonadzoru.

Ponudite svojemu psu besede pohvale

Pohvale so morda najpogostejša vrsta nagrade. Nekateri psi jasno pokažejo interes za pohvale, med tem, ko je drugim malo mar, sploh če besedno pohvalo kombinirate na primer s priboljškom.

Dotaknite se ga, kjer mu je všeč

Dotik je lahko čudovita nagrada za nekatere pse. Preden uporabite božanje, “čohanje” ali masažo kot nagrado, najprej razmislite o dveh stvareh: Katere vrste dotika so všeč vašemu psu? In kdaj uživa, da se ga dotaknete? Bodite pozorni, kaj počne vaš pes, ko se ga dotaknete; če se odtuji ali ne sodeluje z vami, ta nagrada ni zanj. Če se angažira, stopi k vam in hoče več, potem mu je nagrada všeč.

Ustvarite prostor

Prostor lahko uporabite kot nagrado s povečanjem oddaljenosti ali z odstranjevanjem družbenega pritiska. V pravih razmerah je prostor lahko zelo močna nagrada. Psa lahko nagradite za primerno vedenje (na primer gledanje v oči) v primeru sprožilca tesnobe (na primer strašljivega človeka), ko ga z odmikom oddaljite od sprožilca tesnobe.

Vir: Whole Dog Journal