Ko pes laja na vsak avtomobil

Pisala nam je bralka o težavi, ki jo imajo s psom. Živijo ob prometni cesti in njihov pes laja na vsak avto, ki se ustavi pred hišo. Kaj storiti?

Lajanje je normalna oblika vedenja psov, eni psi lajajo bolj, drugi manj. Če psa pri tem ne moremo več nadzorovati, seveda obstajajo možnosti, da to uredimo.

Prvi korak je, da psu preprečimo pogled na avtomobile, torej da se okna zastrejo. Morda bo že to dovolj. Če to ne bo delovalo, psa premestimo v drug prostor. Morda je rešitev tudi v tem, da nekje v hiši naredimo privez. Vsakič, ko bo znova začel lajati, ga mirno, brez vsakega komentarja, primemo in ga privežimo na privezu. Če bo miren in ne bo lajal, naj si zasluži nagrado.

Zelo dobra metoda je tudi preusmerjanje pozornosti. Ko bo začel lajati, mu pokažimo kakšno igračo, ki jo ima rad – toda dobi naj jo šele tedaj, ko bo prenehal lajati. Ena od možnosti je tudi, da se za lajanje enostavno ne zmenimo. Pozornost zaradi svojega vedenja si namreč pes razlaga kot potrditev, zato bo še bolj lajal. Marsikdaj pomaga že to, da se – ko začne lajati – mi enostavno umaknemo in počnemo nekaj tretjega. Tako bo videl, da s svojim vedenjem ni vzbudil pozornosti. Tudi v tem primeru psa pohvalimo in nagradimo, če se bo umiril. Metod za odvajanje neprimernega lajanja je še več. V vsakem primeru pa potrebujemo veliko vztrajnosti, potrpežljivosti in iznajdljivosti.

Jože Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

7 navad zelo učinkovitih lastnikov psov

“Sedem navad za uspeh v poslu” dr. Stephena Coveyja je trenerka za pse Tiffany Lovell prilagodila za usposabljanje lastnikov psov, ki si želijo uspešnejšega odnosa s psom.

1. Bodite proaktivni

Ko prvič pripeljete psa domov, mu najprej pokažite, kam naj bi šel na potrebo – preden ga pripeljete v notranjost! Ostanite tam, dokler ne gre na potrebo, in ga takoj nagradite s priboljškom in pohvalo! Potem mu za začetek omogočite dostop do le ene sobe ali območja v hiši. Dovolite mu, da se sprosti na območju, kjer je varno raziskovati, ne da bi lahko naredil večje napake, in kjer je voda, hrana, igrače in postelja. Nagradite ga za to, da vljudno sede, ko sreča vsakega člana družine in vsakega obiskovalca! Psi delajo tisto, kar jim ustreza in kar je varno zanje. Če uvedete vedenja, ki so varna za psa in delujejo za oba, jih bo vaš pes začel izbirati po naravni poti.

2. Začnite s koncem

Če želite spremeniti neželeno vedenje, se morate najprej odločiti, kaj želite namesto tega storiti. Zelo preprosto je reči, “ne želim, da moj pes laja na poštarja.” To morate obrniti in se odločiti, kaj najraje počnete s svojim psom v teh trenutkih. Za spremembo neželenega vedenja moramo biti sposobni pogledati končni cilj. Če vaš pes laja, se lahko odločite, da želite, da se igra s svojo igračo ali gre v njegovo posteljo, medtem ko poštar pride pred vrata. To so končna vedenja, ki jih lahko imate v mislih, da boste natančno vedeli, kaj boste naučili svojega psa.

3. Najprej postavite prednostne naloge

Verjetno je več stvari, ki jih želite spremeniti ali delati s svojim psom. Vsako vedenje, ki je pomembno za varovanje psa in ostalih družinskih članov, mora biti glavna prednostna naloga.

Osredotočite se na poučevanje svojega psa, da je prometna cesta ob hiši nevarna in da ko ga pokličete, se odzove na vaš klic. Pripravite ga na prihod novega družinskega člana itd.

4. Mislite na obojestransko korist

Pri delu s psom vedno razmišljajte v smeri, da so stvari zanj enako koristne kot za vas. K sreči to ne bi moglo biti lažje, saj bo večina psov z veseljem delala za hrano, igrače in/ali pohvale. Vaš odnos s psom bi moral biti kot katerikoli drug v vaši družini, zgrajen na medsebojnem spoštovanju in ljubezni drug do drugega. Če razmislite, kako se mora vaš pes počutiti v danem položaju – tako kot bi to storili partnerju ali otroku – lahko nato pristopite na način, da oba prejmeta tisto, kar v tistem trenutku potrebujeta.

5. Psa morate razumeti

Ljudje hitro pričakujemo popolno razumevanje od popolnoma druge vrste – tiste, ki sploh ne govori našega jezika. Na drugi strani upoštevajte, da psi ves dan z nami govorijo s svojo telesno govorico. Na žalost se večina ljudi tega jezika nikoli ne nauči. Ne smemo pozabiti, da imajo naši psi svoje misli in občutke in da okolje, ki jim ga podrejamo, vpliva na oboje. Če psa nagovarjate, da sedi ali leži, ko je v veterinarski ambulanti in tega ne počne, ni to zato, ker je trmast. Vaš pes je lahko v tem položaju prestrašen, zaskrbljen ali preobremenjen in meni, da bi bilo nevarno ali neprijetno sedeti ali ležati. Ni kljubovalno neupoštevanje vaših ukazov. Tako se odziva na svoj instinkt in čustva. Vsak od nas to stori, ko se počutimo prestrašeni ali ogroženi. Ko spoznate, kako vaš pes komunicira s svojim telesom, pomeni, da vam je mar zanj. Pokažite mu, da vam lahko zaupa, da mu boste pomagali iz stresnih okoliščin in razumeli boste, kaj potrebuje.

6. Delujte v sinergiji

Morda ste posvojili psa iz zavetišča, da bi se z njim crkljali. Vendar je pes, ki ste ga posvojili poln energije in si želi dolgih sprehodov in veliko aktivne pozornosti. Namesto da na to gledate kot na neuspeh, razmislite o novih možnostih, da bi lahko skupaj delali kaj bolj aktivnega. Morda vam bo ta nepričakovani pasja lastnost odprla nov svet.

7. Učenje poteka iz dneva v dan

Če mislite, da boste trenirali psa kot nekaj, kar počnete nenamerno (ko najdete čas) prvih nekaj tednov, z rezultati ne boste zadovoljni. Če pa v svoj vsakdan vpletete trening s svojim psom in o vsaki kratki interakciji razmišljate kot o učnem trenutku, boste presenečeni nad rezultatom. Vaš pes bo od vas prejel jasna in dosledna sporočila v različnih položajih. To mu bo omogočilo, da se bo razvil v mirnega in samozavestnega psa, ki resnično razume, kaj se od njega pričakuje.

B.R.

Preglasen pes: kako ukrepati?

Ko ugotovimo vzrok, zakaj naš pes prekomerno laja (o možnih vzrokih smo že pisali) je čas za odpravljanje oz. uravnavanje tega neželenega vedenja.

Ignoriranje vedenja

Ta tehnika je lahko precej naporna, saj moramo biti zelo vztrajni in dosledni. Pes bo namreč vsakršen naš odziv na svoje lajanje razumel kot nagrado oz. kot potrjevanje svojega vedenja.

Odstranjevanje motiva

To metodo uporabimo še zlasti pri psih, ki so zelo teritorialni. V tem primeru bomo njegovo preveliko vnemo po varovanju teritorija zmanjšali oz. odpravili tako, da mu onemogočimo pogled na mimoidoče.

Preusmerjanje pozornosti

Manjši psi se predvsem zaradi slabih izkušenj pogosto bojijo večjih psov, svoj strah pa izražajo tudi z laježem. V takšnem primeru poskušamo z metodo preusmerjanja pozornosti. To storimo takole: ko bo naš pes zagledal večjega psa, mu ponudimo okusen priboljšek. Na ta način bomo psa naučili, da srečanje z večjim psom ne pomeni grožnje, ampak nekaj prijetnega – slasten priboljšek.

Odzivanje na ukaz ”Tiho!”

Če želimo psa odvaditi motečega lajanja, ga najprej naučimo, da bo lajal na ukaz. Ko bomo to dosegli, da bomo začeli učiti, da bo na povelje ”Tiho!” prenehal z lajanjem. Morda je nasvet videti malce čuden, a je opisana metoda lahko zelo učinkovita.

Za konec pa še to: motečega vedenja ne bomo odpravili čez noč. Potrebovali bomo nekaj tednov ali pa več doslednosti in vztrajnosti.

Nuša Pečnik (objavljeno v reviji Moj pes)

Preglasen pes: najbolj pogosti razlogi za lajanje

Eno od naravnih in prirojenih vedenj je tudi lajež. Nekoč je bila to pri psih zelo cenjena lastnost, saj so z laježem opozarjali na morebitne nevarnosti.

Pri nekaterih pasmah so celo z usmerjeno vzrejo spodbujali veselje do lajanja. Dandanes pa je takšno vedenje marsikdaj nezaželeno in je tudi eden pogostejših problemov, s katerimi se srečujejo skrbniki psov.

Čeprav so nekatere pasme bolj nagnjene k temu vedenju, je v večini primerov določen razlog, ki je psa v določenem trenutku spodbudil k lajanju. Nekaj najbolj pogostih razlogov:

Lajanje zaradi strahu

Zelo pogost vzrok laježa je strah. Pes se lahko v določenih okoliščinah počuti neugodno oz. je prestrašen in želi nevarnost odgnati z laježem.

Varovanje teritorija

Psi začnejo po navadi lajati, ko v hišo vstopi neznana oseba ali pa, ko zaslišijo hišni zvonec.

Izsiljevanje pozornosti

Še zlasti bolj živahni psi želijo imeti našo pozornost in kaj hitro se naučijo, da jo lahko dobijo z laježem. S tem, ko mu to vedenje prepovedujemo, pravzaprav njegovo vedenje potrjujemo, pes je dosegel svoje in je zadovoljen.

Ločitvena tesnoba

Če pes ne želi biti sam, lahko to začne sporočati z glasnim laježem ali celo tuljenjem. Takšno vedenje je lahko razvada ali pa je posledica tako imenovane ločitvene tesnobe.

Nuša Pečnik (objavljeno v reviji Moj pes)

Obdobje od 8. tedna do pasje pubertete

Prehod od vzreditelja v nov dom je pomemben dogodek, tako za pasjega skrbnika, kot za psa. Odvisno od tega, kakšnega psa smo prinesli domov in kakšno delo je pred nami opravil že vzreditelj, bo ta prehod lahko težji ali lažji.

V vsakem primeru bo dobro sodelovanje z vzrediteljem zelo pomembno v vseh obdobjih odraščanja psa kot tudi v starosti. Zato vsem novopečenim lastnikom mladičkov polagam na srce, da vzdržujejo dobre odnose z vzrediteljem, ki je, če je seveda pravi odgovoren vzreditelj, s poznavanjem pasme in psihologije psov lahko v veliko pomoč.

V tem obdobju se mladiček nauči pravil, reda in discipline v novem domu. Lastnikova naloga je, da mladičku omogoči čim boljšo socializacijo z vrstniki, okolico in vsem, s čimer se bo pes srečeval v svojem življenju. Navajanje na vse, kar ga lahko čaka v življenju, je ključnega pomena ravno v tem obdobju odraščanja. V tem obdobju lahko ogromno naredim v zelo kratkem času.

Zelo pomembna stvar, ki je nikakor ne smemo spregledati, je pridobivanje zaupanja. Zaupanje med lastnikom in psom se gradi z doslednostjo, pravičnostjo in seveda pravilnim delom s psom. Postavljanje pravil ne pomeni nič slabega. Kmalu pride obdobje rangiranja, ko so pomembni stiki z vrstniki v nadzorovanem okolju. Nikoli ni prepozno za šolanje in vzgojo ali prevzgojo, pa vendar je ta najbolj učinkovita prav v tem obdobju. Tudi če ste mladička dobili sredi zime, ni prav nič narobe. Na voljo imate zelo veliko individualnega šolanja in pasjih šol, ki izvajajo tako skupinske kot individualne ure šolanja psov tudi v zimskem času. Nikar ne zamudite obdobja v odraščanju psa, v katerem lahko v najkrajšem času dosežemo največ.

V tem obdobju bomo priča tudi malenkost izstopajočemu vedenju, kar je povsem normalno. Obdobja želje po bežanju, strahu in podobnega moramo le premišljeno in skrbno prebroditi, pa bo vse lepo minilo. O fazah odraščanja psov smo že veliko pisali. Pozneje lahko srečamo vedenje, ko se bolj samozavestni psi začnejo postavljati zase, se začnejo upirati, lahko se začne razvijati tudi dominantno vedenje do drugih psov. V tem obdobju se začnejo zavedati sveta okrog sebe v okolju, kjer živijo. Mlad pes bo postajal samostojen in glede na vse, kar je s seboj prinesel na ta svet, skupaj z izkušnjami postajal bolj ali manj samozavesten.

Izrednega pomena v dobi odraščanja do pubertete so nadzorovane igre z vrstniki, da ne dobi slabih izkušenj z drugimi psi, kot tudi čim več zelo različnih okoliščin, s katerimi se lahko kuža sreča v življenju. Recimo: vožnja z dvigalom, hoja po stopnicah, igra z otroki in drugimi psi, srečanje s staro mamo, ki nerodno hodi s palico in dežnikom, navajanje na samoto in odhod v službo, navajanje na sobno čistočo, česanje, čiščenje ušes, striženje krempljev, boks in še in še.

Urška Krivec

Lužica na preprogi – kako pravilno odreagirati?

Ali ima pes slabo vest, ker je naredil lužico na preprogi in se je po dejanju počasi in s sklonjeno glavo odplazil na svoje ležišče?

Mnogi skrbniki mislijo, da jo imajo, saj si to dejanje dejansko razlagajo takole: pes natančno ve, kaj je storil narobe, zato ima slabo vest in se je odplazil.

To pa ne drži in psiček našega zmerjanja ne bo povezal z lužico na preprogi, pa čeprav je od dejanja minilo le nekaj sekund. Zato torej nima nikakršne slabe vesti.

Zakaj se je pes po dejanju odplazil? Iz čiste preventive, ker je naše zmerjanje razumel kot skrbnikovo slabo voljo, zaradi katere ga ne čaka nič dobrega. Seveda pa si ne zna razložiti zakaj, in ga to sploh ne zanima. Želi se le umakniti nekam na varno.

Njegova odločitev je zanj pametna, čeprav je pri lastniku povzročila napačno prepričanje, da pes ve, zakaj ga je zmerjal, in da zato v prihodnje ne bo več opravljal potrebe v hiši. Kakšno bi bilo torej pravilno ravnanje v opisani situaciji?

Psičkovo dejanje je najbolje povsem spregledati in preprogo očistiti, ko pes tam ni navzoč. Če bi čistili preprogo v navzočnosti psa, bi si ta mislil: ”Super, če naredim lužico, bom deležen skrbnikove pozornosti.” Še najbolje, da očiščeno lužico na preprogi poškropimo z razkužilom z vonjem po limoni, da to mesto za psa ne bo več ”zanimivo”.  Nikakor pa ne smemo psu v lužico potisniti smrčka …

Psa lahko okaramo le takrat, ko ga dobimo pri dejanju, saj bo le v tem primeru vedel, zakaj se jezimo. Še najbolje da ga tedaj, ko se pripravlja na lulanje, mirno dvignemo v naročje in ga odnesemo na prosto. Pokažimo mu veliko veselja, ko bo tam opravil potrebo.

ap, objavljeno v reviji Moj pes

Obdobje pubertete ali živčki na preizkušnji

Včasih ni jasno, za koga je to hujše obdobje ‒ za lastnika ali za odraščajočega kosmatinca.

Zobje so se do zdaj že zamenjali, vzpostavili smo osnovna pravila bivanja, in če smo bili pridni, smo psa celo naučili nekaj trikov in veščin. Obdobje pubertete je težavno. Psičke se začnejo prvič goniti, samčki začnejo dvigovati nogo in označevati teritorij. Hkrati s tem seveda nastajajo tudi večja trenja med samci in vrstniki. Tako kot najstniki so tudi naši pasji pubertetniki lahko pravi uporniki brez razloga in še bi lahko naštevali. Za psa je to obdobje polno nerazumljivih čustev, vzponov in padcev, hormonske neuravnovešenosti, ki tako ali drugače vpliva tudi na njegovo vedenje. Vse to je normalno. Začne se razvijati tudi obrambni nagon. Če nismo naredili domače naloge do tega trenutka in psa naučili, kje so meje dovoljenega, ga primerno vzgojili in naučili določenega vedenja, je zdaj skrajni čas za to. Vsak teden, ko se ne odločimo za začetek šolanja (v tej fazi lahko rečemo že kar prevzgojo vedenja), je zamujena priložnost. Iz tedna v teden bo vzgoja pasjega pubertetnika, ki prej ni imel dovolj vzgoje in discipline, težja.

Treba je še poudariti, da se vse pasme ne razvijajo enako hitro, nekatere odraščajo pozneje kot druge, nekateri psi lahko pridejo v puberteto prej kot drugi. Že v enem leglu so lahko razlike, kar mogoče še najbolje opazimo pri psičkah, ki se nikoli ne gonijo hkrati. Že pri sestricah je lahko zamik večmesečen. Če boste dovolj pozorni, boste obdobje pubertete opazili po spremembi vedenja. Praviloma takrat psi postanejo bolj samosvoji, neubogljivi, radi se začnejo potepati, če se do zdaj še niso … Paziti je treba, da to obdobje preživimo čim bolj mirno.

avtor: Urška Krivec

Slaba vtisnenja

Psi živijo za trenutek, danes, tukaj in zdaj. Tako zelo, da mora biti vedenje nagrajeno ali kaznovano točno tisti trenutek, ko se to vedenje pojavi.

Ne trenutek prej in niti trenutek pozneje. To je zelo pomembno pri učenju psa na vseh nivojih. Kakršnokoli kaznovanje ali nagrajevanje psa prepozno pri psu povzroči le dodaten stres in nesmiselnost procesa. Pes tako ne ve, zakaj je nagrajen ali kaznovan.

Zagotovo ste že slišali, kako je kdo tiščal pasji smrček v lužico urina ali kakec, da bi mladičku ali odraslemu psu pokazal, kaj je naredil narobe. Takšno dejanje vsekakor ne bo psa naučilo, naj ne lula in kaka znotraj hiše. Pes se namreč dejansko ne spomni točno tega dogodka, kako je uriniral znotraj hiše in je zato kakršnokoli tiščanje gobčka v lužico nesmiselno. To bo namreč pri psu ustvarilo zgolj strah, po vsej verjetnosti strah pred lastnikom oziroma osebo, ki mu je tiščala smrček v lužico. Pes resnično ne ve, zakaj je bil kaznovan. Kakršnokoli kaznovanje ali nagrajevanje vedenja je tako tesno povezano s situacijo in časom. Ne eno in ne drugo nima pomena, če pride nagrada ali kazen prepozno.

Prihod k veterinarju je za mnoge pse lahko stresen. Če je imel pes slabe izkušnje pri veterinarju, se prav verjetno ne spominja točno, kaj ga je prestrašilo, ali kaj točno mu je povzročilo bolečino. Strah tako povezujejo s prostorom, kot je na primer čakalnica pri veterinarju.

Slabe izkušnje lahko sicer prek treninga nadomestimo z dobrimi izkušnjami. Namesto da odidete k veterinarju samo, kadar je resnično nujno in psu po vsej verjetnosti takrat res ni prijetno, pojdite k veterinarju zgolj po priboljšek. Kratki obiski, ki naj bodo za psa prijetni, bodo dolgoročno lahko omilili strah pred veterinarjem. Kako dobro in kako hitro pa je predvsem odvisno od tega, kako močna je bila asociacija in kako je pes v svoji glavi povezal strah s prostorom.

Urška Krivec

Osnovna vzgoja: enkrat je dovolj!

Svojega psa ne bomo mogli naučiti lepega vedenja zgolj z obiskovanjem tečaja, ampak s pravilnim ravnanjem v vsakdanjem življenju – v hiši, na sprehodu …

Eno izmed pomembnih nasvetov pri osnovni vzgoji je, da je enkrat dovolj.

Povsem vseeno je, kaj od psa zahtevate. Naj gre za ‘sedi!’, ‘prostor!’ ali ‘sem!’.

Ko pes ve, kaj mora na naš vidni ali slušni znak storiti, izrečemo povelje le enkrat. Morda bomo na začetku potrebovali malce več potrpljenja in samo-obvladanja. Nekaj pa moramo vedeti: pes je naše povelje slišal in natančno ve, kaj od njega želimo.

Zato bodimo malce trmasti in povelja ne ponavljajmo. Pomembno je tudi, da ne naredimo nobenega koraka naprej, dokler ne bo naredil tistega, kar smo želeli. Ko bo to storil, sprostimo napetost: s klikerjem, pohvalo, izražanjem veselja, igro ali nagrado.

avtor: rš (objavljeno v reviji Moj pes)

Ne primerjajmo psov

Veliko ljudi si po pokojnem, ko mine čas žalovanja, omisli novega psa. Če gre za isto pasmo, se pogosto zgodi, da pričakujemo že poznano.

Od novega, mladega psa ne moremo pričakovati, da bo takšen, kot je bil prejšnji, še zlasti ne, da bo enako ubogljiv ali še manj, da se bo enako vedel. Četudi si izberemo psa iste pasme, ne smemo pričakovati enakega vedenja.

Kot je vsak človek zgodba zase, nič drugače ni pri psih. Vedenjska slika psa je stvar dednih dejavnikov in življenjskih izkušenj ter vplivov, ki jih pes dobi iz okolja.

Vedenje psa v veliki meri ustvarjamo predvsem pasji skrbniki sami. Čeprav je v največji meri od nas odvisno, koliko težav bomo imeli s pasjim prijateljem, pa se je treba zavedati, da psa brez napak ni. In če je bil prvi vzoren na določenem področju, morda naslednji prav to ne bo, kljub enakim vzgojnim primerom. Psa je treba sprejeti takšnega, kot je.

Povzeto po članku avtorja Jožeta Vidica z naslovom Ne primerjajmo psov v knjigi Pes, nov družinski član