Pasji frizbi – zabavna aktivnost tudi na morju

Rekreacija, učenje poslušnosti, zabavna aktivnost in tudi šport – vse to je pasji frizbi, dejavnost, primerna za večino psov  in njihovih vodnikov,  tudi v Sloveniji vse bolj razširjena.

Osnovna rekreacijska pravila pasjega frizbija so zelo preprosta: potrebujete le frizbi in psa, ki ima vsaj malo veselja do lovljenja in prinašanja stvari. Frizbi je ena primernejših pasjih igrač, saj lahko leti zelo daleč,  pasjem lahek in če je iz primernega materiala, psa ne more poškodovati.

Mečemo ga lahko vse leto in praktično na vsakem terenu, od domačega vrta, parka, travnika, gozda pa do različnih vodnih površin.

Tekmovanja v pasjem frizbiju

V pasjem frizbiju že dolgo prirejajo tudi tekmovanja. Če želite več, si omislite tečaj ali seminar v katerem izmed društev pod vodstvom strokovnega inštruktorja, ki ima znanje tako iz kinologije kot uporabe frizbija. Na osnovi forumov ali osebnih priporočil ni težko najti dobrega tečaja oziroma inštruktorja. Če vas aktivnost prevzame, pa se lahko pridružite treningom v katerem izmed kinoloških društev.

Tekmovalne discipline

Tekmovalne discipline se delijo na dve veji, distance (razdalja) in freestyle (prosti slog). V prvi disciplini v osnovi ne ocenjujejo sloga, temveč število ujetih in natančnost pri lovljenju frizbijev, ter razdaljo, ki jo preleti. V različno velikem in oblikovanem polju, ki je razdeljeno na cone, pes poskuša ujeti čim več metov enega frizbija. Pri tem tekmovalci večinoma uporabljajo en frizbi, redkeje dva. Frizbi mora pes uloviti v določeni coni in ga po možnosti prinesti nazaj k vodniku.

Dveminutna predstava v prostem slogu

Disciplina freestyle (prosti slog) velja za atraktivnejšo in zahteva še posebej dobro usklajenost psa in vodnika. Ni uradna disciplina Mednarodne kinološke zveze (FCI), zato za nastopanje ne potrebujete posebnih izpitov ali rodovnikov. Predstava je dolga 90 do 120 sekund, v njej pa izvajata elemente, v katerih so uporabljeni različni meti frizbija.

Pasji frizbi v Sloveniji

V Slovenijo je šport prišel leta 2007. Hitro se je razširil in pridobil številne navdušence. Veliko zaslug za njegovo uveljavitev ima Američanka Jean McCollister, ki je kot prva Slovenijo zastopala tudi na največjih tekmovanjih. Kmalu so se pridružili še nekateri navdušenci in ustanovili Športno društvo Flipsi. Danes je nekaj slovenskih tekmovalcev, ki dosegajo dobre rezultate na mednarodnih tekmovanjih.

Konec avgusta bo pri nas Evropsko prvenstvo v pasjem frizbiju:

V Lenartu bo Evropsko prvenstvo v pasjem frizbiju!

 

 

 

 

 

Hoja s popuščenim povodcem je za vse pasje življenje najpomembnejši dosežek

Hoja psa na popuščenem povodcu se nikakor ne zgodi v nekaj minutah, tudi v nekaj dneh ne, tudi en sam začetni tečaj včasih ni dovolj, v svoji rubriki v reviji Moj pes piše Tone Hočevar, prvi urednik te revije.

“Hoja s popuščenim povodcem je za vse pasje življenje najpomembnejši dosežek pasje vzgoje,” je prepričan.

Avtor se spominja časov, ko jim je Zidarjeva knjiga O psih pomenila brevir, ki ga je znal na pamet skoraj vsak zavzet lastnik psa. Takrat besede skrbnik še niso uporabljali, beseda vodnik pa je pomenila tistega, ki vodi psa le na pravem treningu ali na tekmovanju. Psi so tedaj pogosto tekli ob kolesu na popuščenem povodcu, če bi potegnil na stran, bi bila nesreča lahko usodna.

Časi brez priboljškov, a z izdatno igro

V časih, ko so bili priboljški za pse skoraj bogokletni, je veljalo učenje hoje na popuščenem povodcu s pomočjo zateznih, kovinskih in celo bodečih ovratnic. Slednje Zidarjeva knjiga sicer odsvetuje, priporoča pa zatezne ovratnice. Psa za pravilno vedenje nagradimo z igro, trepljanjem, čohanjem, priporoča Zidar. Psa tedaj ni mogel nihče zastrupiti, postal je tudi zanesljiv čuvaj, saj so ga učili, da od nikogar ne sme ničesar vzeti. Ker so danes le redki psi še čuvaji, so take metode seveda odveč, priboljšek našega kosmatinca čaka v vsakem žepu.

Skupna hoja pomembnejša od »vaje poleg«

Razvoj potrošniške družbe je prinesel številne pripomočke za učenje psov. Bolj kot kdaj prej pa taki pripomočki pomagajo ljudem, ki pse, ki so zdaj družabniki, ne več »sredstvo« za čuvanje imovine, naučijo hoje na popuščenem povodcu. To je temelj vsega drugega v obdobju, ko nas kuža spremlja tako rekoč vsepovsod. Bistvo učenja ni več »vaja poleg«, ki bo zmagovalna na tekmovanju ali na izpitu ob koncu pasjega šolanja, ampak sproščena skupna hoja po ulici, tudi med polji ali po gozdu.

Pomočniki: priboljšek, kliker in povodci

Pravo veselje je videti kužka, ki gre ob vodniku skoraj tako kot na pasji tekmi ob vaji poleg, pa vendar je jasno videti, da tako obnašanje ni naučeno na silo, tudi ne z namenom stroge discipline. Pomaga priboljšek, njegov pomočnik pa je kliker, ki je v začetku učinkovit skupaj s priboljškom, pri temeljnem šolanju pa v poznejših fazah priboljšek nadomesti. Potrebujemo še običajen, kratek in dolg povodec in morda posebne pripomočke, ki so za učenje bolj trdovratnih »pasjih primerkov« že kar nujni.

Posebni pripomočki

Med posebne pripomočke, ki izjemno olajšajo delo, vsekakor sodi oglavnica, tako imenovani halti, poznamo jih tudi v drugačnih oblikah, kot posebne oprsnice. Oglavnica pomaga vodniku, da psa usmerja brez sile, psu pa ne dovoli, da bi vlekel in se obračal po svoje. Nameščena je namreč na glavi. Podobno vlogo ima posebna halti oprsnica.

Najmanj pol leta učenja

Hoja na popuščenem povodcu je tisto, kar nujno potrebujemo za vse pasje življenje! Zanesljiva hoja bo kronala naše delo šele po nekaj mesecih, običajno traja pol leta, da pes sproščeno hodi ob nas.

 

 

.

 

Agility – tekmovalni šport in rekreacija

Agility je zabavna športna kinološka disciplina, v kateri skrbnik in njegov pes premagujeta različne ovire v točno določenem zaporedju, pri tem pa si skrbnik pomaga s slušnimi in vidnimi povelji pri usmerjanju psa.  Meri se čas, zato je cilj, da ovire premagata čim hitreje in pri tem naredita čim manj napak.

Te vse bolj priljubljene  discipline se lahko udeležujemo tekmovalno, lahko pa samo kot prijetno izkoriščen čas s psom. Samo učenje in šolanje psa za agility temelji na pozitivni motivaciji, poteka postopoma in prilagojeno posameznemu paru.

Še posebej je pomembno, da psa nikamor ne silimo. Trening naj bo sprva kratek in zabaven.

Nujni osnovna vzgoja in poslušnost

Uvodoma je treba psa naučiti nekaj osnov, ki so potrebne, da je vodljiv v parkurju. Tu je namreč spuščen in zato mora poznati osnove vzgoje in poslušnosti, česar ga lahko začnemo učiti sami doma ali v organiziranem tečaju vzgoje.

Za zelo velike pse agility ni primeren

Agility je primeren za večino psov, še posebej za zelo živahne, ki radi tečejo in skačejo. Psi so lahko različne velikosti, saj se preskoki prilagodijo glede na višino psa. Primeren je tako za pasemske pse kot mešančke, manj pa za zelo velike in težke ter starejše pse, saj preskoki obremenjujejo sklepe.  Prav tako se bo izredno velik pes težko stlačil v tunel.

Različne kategorije glede na težavnost in velikost psa

Treningi agilityja potekajo na za to primernih poligonih, ki so opremljeni z agility ovirami. Če bi se radi preizkusili na tekmah, potem so zaželeni redni, ki jih vodijo za to usposobljeni inštruktorji.

Na tekmi so organizirane tri kategorije po težavnosti parkurja: 1, 2 in 3 (1 je najlažja, 3 je najtežja kategorija), pri vseh pa so organizirane še tri, glede na plečno višino psa: S (majhni psi), M (srednji psi) in L (veliki psi). V kategoriji L so psi od plečne višine 43 cm naprej.

Katere pasme naj bi bile najbolj primerne za agility?

10 pasem psov, ki so najbolj primerne za agility

 

Kako miselno zaposliti psa brez da zapustite stanovanje?

Naš pes stoji pred vrati, ga vidno razganja od viška energije, mi pa mu ne moremo omogočiti divjanja zunaj? Razlogov, zakaj ne moremo s psom ven pokurit energijo, je lahko veliko, npr. ker mora pes mirovati (po poškodbi) ali pa ko zbolimo.

Ne samo fizične, ampak tudi miselne igre so pomemben del pasje zaposlitve, če ne kar najpomembnejši. Umirjen pes je srečen pes, psa pa najlažje umirimo s tem, da ga kakovostno psihofizično zaposlimo. Tako bo pes veliko bolj in za dlje časa “utrujen” kot npr. od brezglavega tekanja za žogo.

Psa lahko brez težav miselno zaposlimo tudi brez da zapustimo stanovanje. Kako?

Zaposlite pasji nos!

Psi vidijo svet skozi nos, vohanje dokazano sprošča psa in je zato dobrodošla aktivnost za prav vsakega psa, ne glede na starost ali pasmo.

– Zaposlite ga z vpisom v tečaj dela z nosom (iskanje določenega vonja, npr. eterično olje nagelj-novih žbic) ali mantrailinga (iskanje osebe).

– Kupite (ali naredite) mu eno izmed miselnih iger, šnofk, vohalnih podlog in vanjo skrijte priboljške ali kar dnevni obrok. Širok nabor miselnih igrač najdete v trgovini DogoVital.

– Namesto običajne posodice uporabljajte posodo za počasno hranjenje. S tem boste miselno zaposlili psa, upočasnili čas hranjenja in stem preprečili možnost zasuka želodca, ki je posledica prehitrega goltanja hrane. Posode in podloge za počasno hranjenje poskrbijo za boljšo ustno higieno psa, ga utrudijo in z vsako uspešno najdbo gradijo samozavest.

Delo z nosom deluje na psa zelo pomirjevalno, zato ga pri pretirano vzhičenih, reaktivnih ali plašnih psih lahko vključite v proces učenja. Tako mu lahko tudi zunaj skrivate priboljške, zaposlite njegov nos v stresnih situacijah in izboljšate njegov odziv nanje.

Potešite lovski nagon

Večina psov uživa v plenilski in vlečni igri, ki ju lahko izvajamo doma in s tem krepimo našo vez s psom. Obstaja nabor igrač, ki simulirajo plen ali so narejene iz živalske dlake ter tako naravno vzbudijo in potešijo potrebo po lovu.

Pri igri s tako igračo bo pes izrabil nekaj odvečne energije in kar je najpomembnejše, zaposlil bo možgane in se povezal s svojim vodnikom. Vlečna igra prav tako krepi odnos in psa miselno utrudi, saj gre za igro sodelovanja. Vlečna igrača naj bo dovolj mehka, da ne poškoduje pasjih zob, primer.

Še nekaj idej za miselne igre

– Naučite psa nov zabaven trikec, npr. cikcak med nogami, samokontrola ob hrani ali igrači, riten-ska hoja, skok v naročje, …

– Skrijte mu priboljške ali dnevni obrok po stanovanju, on pa naj jih nato poišče.

– Vsake toliko časa pospravite nekaj igrač v omaro in mu jih po nekaj mesecih znova vrnite. Spet bodo zanimive, kakor da so ravnokar kupljene. Igrače lahko izmenjate tudi s kakšnim pasjim prijateljem, da bo občutek novosti še toliko močnejši.

– Ponudite mu zanimiva grizala in kosti, s katerimi se bo osredotočil na eno nalogo in utrudil, hkrati pa si bo očistil zobe.

Majhne spremembe dnevne rutine

Ko se pes miselno posveti eni nalogi, se 100% osredotoči nanjo in “kravžlja” možgane, bo po zaključku vidno utrujen, potešen in resnično srečen. Spremembe v naši dnevni rutini so lahko zelo majhne, vendar bodo psu popestrile vsakdan dovolj, da ne bo imel časa razmišljati, kaj bi lahko ušpičil.

6 hitrih in preprostih načinov za lajšanje pasjega dolgčasa

Zatezne ovratnice – za učenje psa niso potrebne

Ovratnice, ki s silo povzročajo psu nelagodje, tako da nam sledi, kjer želimo so bile v uporabi (pre)dolgo časa, saj za učenje pasjega vedenja ni bilo dovolj znanja.

S pomočjo raziskav in imamo na voljo ogromno uporabnih informacij o učenju pasjega vedenja, ki je nam v korist. Ob tem ni nobene potrebe po uporabi sile.

Zatezne ovratnice bi morale biti preteklost

Zatezne ovratnice bi tako morale biti le še znak preteklosti. Pa temu žal ni tako. Vse prevečkrat se še vedno uporabljajo in povzročajo psu nepotreben stres. Najbolj žalostno je dejstvo, da se priporočajo celo v uporabi v nekaterih pasjih šolah.

Z zategovanjem psa v primeru, ko npr. pes sreča drugega psa ali zanj moteč element, psu dodajamo dodatno napetost. Osnove fizike nam povedo, da sila povzroči silo. Bolj kot bomo psa vlekli v svojo smer, bolj bo on vlekel stran od nas.

Pri neželenem vedenju moramo poiskati vzrok

Za odpravo nezaželenih vedenj vsekakor ni rešitev korekcija, temveč iskanje vzroka za določeno reakcijo. Bistvenega pomena pri reševanju vedenjskih težav predstavlja preventiva ter odprava vzroka, ki sproži določene vzorce v vedenju. Za kar pa je seveda potreben čas.

Zatezne ovratnice pri psu povzročajo poškodbe ter resno ogrožajo zdravje psa, tako fizično kot psihično. Zategovanje psov na sprehodu je dokazovanje navidezne moči, ki psu dolgoročno ne prinaša nič drugega kot še večje težave. Vaša moč pri vzgoji psa naj bo vedno znanje!

 

Oprsnica skozi čas: od obvezne opreme za delovne pse do koristnega pripomočka

Razprave o tem, ali je bolje imeti ovratnico ali oprsnico, spominjajo na tiste, ali je prej bilo jajce ali kura. Na mestu so opozorila, da lahko ovratnica ob vlečenju in zaganjanju psu poškoduje požiralnik, sapnik, vratna vretenca in hrbtenjačo,  še posebej, če v najobčutljivejšem obdobju vzgoje in šolanja uporabimo zatezno ovratnico, kaj šele ovratnico, ki ima navznoter obrnjene kovinske bodice. Po drugi strani pa  znajo strokovnjaki za šolanje razložiti, kako psa z oprsnico pravzaprav ne moreš popolnoma obvladati. Prisegajo na ovratnico.

Približno ob istem času, kot smo  bolj množično spoznali veterinarje – specialiste za male živali, so se v pasjem svetu kot nekaj povsem novega pojavile oprsnice. Čeprav smo jih poznali že dosti prej, vendar takrat še niso bile trgovsko blago, piše Tone Hočevar, prvi urednik revije Moj pes, publicist, novinar in eden vodilnih poznavalcev kinologije pri nas.

Dediščina od konjev

Kot še marsikaj drugega, so psi tudi oprsnice podedovali od konjev, predvsem tistih, ki so jih ljudje uporabljali za vleko tovorov, pa za vojaške namene ali pa za dirke. Prva konjska oprsnica je menda v Evropo prišla s Kitajske, iz nje so na našem koncu zemeljske oble razvili vse druge oblike.

Tudi psi so v času velikih osvajanj potovali z vzhoda na zahod, služili so kot napadalci in kot čuvaji vojaških taborov. Zlasti prvim so bile namenjene prve močne oprsnice, včasih celi oklepi. Šele v dvajsetem stoletju pa so psom v vojnah namenili zahtevnejša dela, ki so terjala več znanja, usposabljanja, tudi boljšo opremo. Vsi prvi zares delovni psi so na sebi nosili nekaj podobnega današnjim oprsnicam. Bile so usnjene, v nekaterih narejene tudi iz močnih prešitih platnenih trakov. Precej pozno pa so le-te prodrle med običajne pasje gospodarje, ki so imeli pse za čuvaje imetja.

Pes je dobil svojo sedanjo vlogo in s tem tudi oprsnico šele v trenutku, ko je postal človekov družabnik. Oprsnico iz usnja so znali narediti samo redki usnjarski mojstri, v Ljubljani je en sam tak mojster, največkrat smo šli ponje na tuje. Ko so s Kitajske začeli prihajati cenejši izdelki, na voljo pa so v veliko različnih materialih, si je oprsnico lahko privoščil vsakdo.

Oprsnice Y, H in X

Oprsnice, kakor jih poznamo danes, ko jih uporablja že večina urbanih lastnikov psov, so povečini treh tipov. Poimenujejo jih s črkami Y, H in X. Izdelujejo jih marsikje po svetu, materiali so vseh vrst. Oblikovane so tako, da spominjajo na obliko črk Y, H ali X. Od velikosti in oblike psa je odvisno, katera črka, torej oblika, kateri od pasem bolj ustreza.

Poleg običajnih so na voljo tudi posebne oprsnice, tudi take, denimo, ki pomagajo vzgojiti psa, da ne bo vlekel in utegnejo biti rešilna bilka v obdobju vzgoje, ki bo dovolila, da bomo s psom prijetno sobivali dolga leta. Pri zelo velikih in posebej živahnih psih pa je oglavnik (halti) še najprimernejši, dokler se pes ne navadi mirne hoje ob popuščenem povodcu.

 

Vir: revije Moj pes

Pasje šole: na tem področju vlada pravi kaos!

Zadnjih nekaj let v naši državi pasje šole nastajajo kot po tekočem traku. Kot večina drugih zakonov in predpisov, ki določajo ustrezno oskrbo hišnih živali, tudi psov, je tudi na tem področju zaznati veliko pomanjkljivosti.

Zdi se, kot da lahko vsak, ki ga pasje vedenje vsaj malo zanima, postane pasji inštruktor. Tako pri izbiri ustrezne pasje šole skrbniki psov ostajajo prepuščeni sami sebi. Od njihove odločitve pa je v resnici odvisna usoda kakovosti življenja njihovega psa, nenazadnje pa tudi njihovega.

V grobem bi lahko pasje šole razdelili na tri skupine …

Znano je, da so se sodobne smernice že pred časom iz ograjenih poligonov umaknile v urbana mesta, kjer je pes dejansko tudi vsak dan izpostavljen različnim dejavnikom iz okolja. Zatezne ovratnice, bodeče ovratnice in druge za psa boleče pripomočke so zamenjali znanje in zdrav razum.

Še vedno pa je veliko pasjih šol, ki za dosego svojih ciljev uporabljajo averzivne, torej za psa boleče metode. Nekateri sprva res nakazujejo na to, da je uporaba le-teh pri njih v uporabi le izjemoma. Vendar se kasneje preko spretnih zvijač in prepričevanja skrbnika uporabi skorajda pri vseh psih. Kaj drugega ob pomanjkanju znanja in nerazumevanju pasjega vedenja ni za pričakovati. Žal še vedno veliko skrbnikov slepo verjame v (ne)znanje takšnih inštruktorjev in svojega že tako negotovega psa pahne v še večji obup. Tak pes mora živeti s svojimi strahovi, ki se v resnici nikoli zares ne rešijo.

Nekatere pasje šole ponujajo celo instant prevzgojo, kjer skrbnik psa sploh ni glavni udeleženec, temveč se psa za določen čas pusti pri inštruktorju. Vsakršna vzgoja psov v zanj tujem okolju, brez prisotnosti osebe, ki ji zaupa, torej skrbnika, je za psa izjemno stresna in nikakor ne more prinašati uspeha. Največje zadovoljstvo je ravno v skupnih izzivih ter uspehih pri vzgoji psa.

Dobre šole ne ponujajo uspeha čez noč

Dobre pasje šole vam ne bodo ponujale uspeha čez noč, temveč vas bodo preko psu prijaznih metod naučile kako vzgojiti psa, tako da bo sobivanje čimbolj udobno in prijetno za oba. Na poti do uspeha pa bo potrebnega veliko potrpljenja, učenja s strani obeh in razumevanja. Rezultat pa je lahko zelo obetaven za celo življenje vašega psa in tudi za naslednje pse, ki bodo postali del vašega življenja.

Pri vsem tem pa je najpomembnejše, da preko pravilne vzgoje gradimo zaupanja vreden odnos, brez ustrahovanja in bolečin!

 

Katjuša Rajovec

 

Preberite tudi: Kdaj je čas za obisk pasje šole?

Kdaj je pravi čas za obisk pasje šole?

 

Nagobčnik kot obvezna oprema

Nagobčnikov se praviloma drži slab sloves, saj mnogi, ki vidijo psa z nagobčnikom, najprej pomislijo, da gre za nevarno žival. Pa temu ni vselej tako. Na nagobčnik bi kazalo navaditi prav vsakega psa, saj je ta pripomoček v nekaterih situacijah obvezen.

Nagobčnik je odličen pripomoček pri vzgoji in šolanju, služi pa tudi pri preprečevanju ugriza. Pasji gobček bolj stisne, običajno je gobček obdan s tkanino, da je videti bolj polno, ali pa je na njem plastična ali mrežasta košarica. Vsak pes, od najmanjšega do največjega, bi moral biti navajen na nagobčnik in mu ob tem ne bi smelo biti neprijetno.

Kdaj je nagobčnik obvezen?

Nagobčnik je obvezen, na primer, če je pri veterinarju zaradi bolečin možnost, da bi pes ugriznil, če se poškoduje in ga moramo oskrbeti (spet je možen ugriz zaradi bolečin), če je zaradi nepoznanega okolja/slabe izkušnje možnost ugriza.

Nagobčnik je obvezen tudi za javni prevoz (npr. avtobus, vlak, gondola, trajekt, podzemna železnica …).

Uporaba nagobčnika je obvezna, denimo, pri pasjem frizerju: podobno kot pri veterinarju se bo pes, ki ni navajen nege pri frizerju, branil z ugrizom.

Pri odpravljanju vedenjskih težav pri psu je nagobčnik obvezen, dokler se neželeno vedenje ne odpravi – tedaj bo nagobčnik služil predvsem za varnost okolice.

Mnogi skrbniki psov nagobčnik redno uporabljajo za preprečitev pobiranja hrane po tleh, obvezen pa je, če ima pes oznako, da je nevaren.

Status nevarnega psa: gre za negotove in prestrašene pse, krivda je na strani skrbnika

Kako psa navadimo na nagobčnik?

Navajanje na nagobčnik mora potekati počasi in postopoma, v ritmu, ki za psa ni neprijeten. Uporabljamo pozitivno motivacijo.

Nagobčnike v grobem lahko razdelimo na najlonske in takšne s košaro. Prvi načeloma najbolj stisnejo gobček, medtem ko je pri tistih s košaro lahko večinoma odprt, saj mu mreža okoli gobca preprečuje ugriz. Pes z vsemi vrstami nagobčnika normalno vohlja, pri sprejemanju hrane pa je odvisno od modela – če nam je to pomembno, izberemo takšen model, da lahko odpre gobček in sprejme hrano.

Pri uporabi nagobčnika pazimo, da lahko pes dovolj odpre gobček za hlajenje, zlasti v toplih mesecih, in če je pes aktiven.

 

Blanka Markovič Kocen (urednica revije Moj pes), Nina Jerot (CoolDog – vadbena klinika za pse), Alfakan

 

 

 

 

 

 

 

Naredi sam: Samozaposlitvena podlaga – šnofka

Dolgi zimski večeri so kot nalašč za ustvarjanje. Tokrat delimo Alfakanov namig za samozaposlitveno podlago ali šnofko.

Šnofka je preprosta pasja igrača, ki bo zelo prav prišla vsem, ki imate psa na obveznem počivanju; imate starejšega psa; imate psa, ki rad voha; in seveda vsem, ki preprosto imate psa.

Uporabljamo jo tako, da med trakce iz blaga skrijemo pasjo hrano, psi pa hrano iščejo in se pri tem fino zaposlijo.

Za izdelavo pasje igrače bomo potrebovali:

  • gumijast predpražnik z luknjami
  • blago iz flisa. Lahko kupite tudi odejo iz flisa, ki jo lahko dobite celo poceni, potrebovali pa boste dve.

Postopek:

Postopek izdelave je zelo preprost, vzelo pa vam bo 3–4 ure časa.

  • Pred izdelavo blago iz flisa operite v pralnem stroju. Tako kot oblačila je tudi ostalo blago pred prvo uporabo priporočljivo oprati; po navadi je blago (žal) obdelano s kemikalijami, ki lahko dražijo kožo ali sluznico.
  • Flis narežemo na trakce velikosti približno 30×6 cm. Natančnost ni pomembna, če vam uspe, lahko hkrati režete več slojev blaga, s tem boste prihranili nekaj časa.
  • Trakec iz flisa zapeljete skozi sosednji luknji predpražnika in na zgornji strani naredite enojen vozel. Lahko delate sicer tudi dvojne vozle, vendar bo tudi enojen zadostoval.
  • Postopek ponavljate vodoravno in nato še navpično, dokler na naredite vseh kombinacij.
  • Tako, šnofka (pasja interaktivna samozaposlitvena igrača) je nared! Zdaj vzamete nekaj suhe hrane (brikete ali posušeno meso, če hranite z doma pripravljeno hrano) in jo skrijete med trakce.

Psi naj bodo pri uporabi šnofke in šnofžoge vedno pod nadzorom, saj se lahko zgodi, da jo bodo želeli raztrgati.

Fotografije: Alfakan

 

 

Naredi sam: Šnofžoga, samozaposlitvena igrača za pse

Voh je najpomembnejše pasje čutilo in pomembno je, da psa v tej smeri tudi zaposlimo. Tokrat predlog za DIY igračko, ki ga bo še kako zadovoljila.

Šnofžoga bo vašega psa zaposlila za kar nekaj časa, saj lahko hrano skrijete poljubno globoko in s tem prilagodite zahtevnost. Pes bo ob uporabi šnofžoge krepil svoj smrček in kravžljal možgančke z razmišljanjem o tem, kako najhitreje priti do hrane. Tisti manj samozavestni ali boječi psi pa bodo z vsakim najdenim koščkom hrane gradili svojo samopodobo.

Za izdelavo pasje igrače bomo potrebovali:

  • blago iz flisa. Lahko kupite tudi odejo iz flisa, ki jo običajno zelo poceni dobite v kakšni izmed trgovin (Kik, Tedi in podobno);
  • okroglo posodo ali drug pripomoček okrogle oblike;
  • flomaster;
  • škarje;
  • vezice;
  • škarje z ostro konico ali kemični svinčnik;

Postopek

Postopek je preprost, vzel pa vam bo kar nekaj ur časa.

  • Pred začetkom izdelave blago iz flisa operite v pralnem stroju.
  • Na blago s pomočjo okrogle posode narišite 32 krogov. Premer izbranega kroga bo določal velikost vaše šnofžoge.
  • Kroge izrežite. Dobiti morate 32 krogov.
  • Posamezen krog blaga dvakrat prepognite.
  • V zložen krog zdaj naredite luknjo, ki mora iti čez vse plasti. Lahko si pomagate z ostrimi škarjami ali kemijskim svinčnikom. Lažje bo, če najprej preluknjate dve plasti in nato še drugi dve. Paziti morate na to, da so luknje poravnane, ko krog spet zložite.
  • Skozi luknjo v zloženem krogu daste vezico.
  • Postopek ponovite še sedemkrat, tako da imate na vezici osem (8) krogov.
  • Vezico zaprete, vendar jo pustite ohlapno, ne zategnite do konca!
  • Postopek nadaljujete z naslednjo vezico in krogi. Spet daste na vezico 8 zloženih krogov.
  • POZOR: Vezico novega sklopa peljite skozi vezico prvega sklopa krogov. Šele nato jo zaprite in tudi tokrat ne zategnite do konca!
  • Naredite še tretji sklop in vezico spet povežete z že obstoječimi.
  • Ko naredite četrti, zadnji sklop, vezico spet povežete z ostalimi. Prišli ste do zadnjega koraka, zdaj vse vezice zategnete do konca in odrežete odvečno plastiko.

Vaša šnofžoga je pripravljena! Zdaj med plasti blaga le še zataknete koščke hrane in šnofžogo predstavite psu.

Nasvet za šnofžogo so pripravili v Alfakanu