4 razlogi, zakaj se je sili in grobosti pri vzgoji psa treba izogniti

Psi imajo različne sposobnosti in potrebe, zato ne moremo vseh učiti na enak način. Če psa dobro poznamo, ga bomo znali tudi brez sile zmotivirati.

Če poznamo njihove interese in v učenje vključimo stvari, ki jih zanimajo in veselijo, jih tudi lažje motiviramo za sodelovanje, učijo se hitreje, zaradi zaupanja in medsebojnega razumevanja pa se krepi tudi naš odnos z njimi.

Sili in grobosti pa se je treba na daleč izogniti. Zakaj?

  1. Če psa kaznujemo tako, da mu povzročamo bolečino ali ga močno prestrašimo, ne dosežemo veliko. Grobe kazni neželeno vedenje samo trenutno prekinejo in ga morda za še nekaj časa pritajijo, pes pa se ob tem ničesar ne nauči. Namesto da se zatekamo k nasilju, je veliko bolj učinkovito, predvsem pa do psa korektno, da ga začnemo učiti obnašanja, ki ga od njega pričakujemo v podobnih situacijah.
  2. Pri učenju je zelo pomembno čustveno stanje psov. Strah in zaskrbljenost sta pogosto vzrok za vedenje, ki nas pri psu moti. Ko psa kaznujemo tako, da mu povzročimo bolečino ali strah, se sposobnost učenja drastično zmanjša, saj se takrat lahko osredotoči samo na neprijetnost, ne more pa sprejemati novih informacij. Raziskave so pokazale tudi, da se zaradi uporabe sile strah in zaskrbljenost pri psih samo še stopnjujeta.
  3. Kaznovanje, ki je za psa nepričakovano in nepredvidljivo, lahko sčasoma povzroči naučeno nemoč. Zaradi občutka, da kazni tako ali tako ne more uiti, postaja pes vse bolj pasiven, neodziven in nedejaven.
  4. Grobo kaznovanje pa skriva še eno, pogosto in nevarno past. Nobenega zagotovila ni, da bo pes kazen zares povezal s pravim vzrokom. Če psa denimo silovito stresamo zato, ker nadleguje drugega psa, prav tedaj pa morda v bližini stoji majhen otrok, se utegne zgoditi, da pes kazen poveže s prisotnostjo otroka in ne s svojo vsiljivostjo. Zato lahko postane nestrpen do vseh malih otrok, saj se ob njih boji kazni.

Karmen Zahariaš

Agresivnost psa: korak nazaj je lahko korak naprej

Ko se zaradi različnih vzrokov pri psu pričnejo pojavljati nezaželena vedenja skrbniki nanje odreagirajo na različne načine.

Ponavadi jih v upanju, da čim prej izzvenijo, ignorirajo. Nekateri skrbniki jih celo kaznujejo. Slednji rezultat svojega “dela” opazijo šele takrat, ko je prepozno. Ko pes pokaže zobe in v določenih situacijah odreagira agresivno na tuje osebe ali celo na skrbnika, postanejo le ti upravičeno zaskrbljeni. Najpomembnejša je naša reakcija v danem trenutku.

Ko je pes potisnjen v kot in stori korak naprej v sporočanju miritvenih signalov, ter odreagira z ugrizem, je edino pravilno ravnanje iz naše strani, da stopimo mi korak nazaj. Nekateri skrbniki naredijo veliko napako in stopijo korak naprej proti psu. Tak pes, ki je že tako prestrašen in v obupu, lahko znova napade. Najbolje v danem trenutku je psa pomiriti z našim umikom. To nikakor ne pomeni, da smo mi poraženci. To ni nobena vojna prevlade, to je enostavno klic na pomoč in stiska, ker nam pes ni znal na noben drug način več sporočiti, da se čuti ogroženega. Zato naš umik zanj pomeni varnost. Čas za odpravo vzrokov, ki so pripeljali do takega vedenja pa mora biti skrbno načrtovan in zahteva veliko mero potrpežljivosti.

Vedenjske težave so se izoblikovale preko dlje časa trajajočih, ponavljajočih se dogodkov, ki so izoblikovali določen vedenjski vzorec. Če smo v preteklosti ignorirali nešteto miritvenih signalov, ki nam jih je pes sporočal, nismo bili sposobni pravočasno sprejeti ukrepov, ki bi vedenjsko stanje psa v določenih situacijah spremenili.

Bistvenega pomena pri odpravi nezaželenih vedenj je prepoznava sprožilcev, ki psu povzročajo nelagodje oziroma strah. Najpomembnejši ukrep pri odpravi nezaželenih vedenj, je vzdrževanje preventive, torej preprečevanje konfliktnih situacij. Naslednji korak je spreminjanje čustvenega stanja psa, šele nato lahko pričnemo z učenjem nadomestnih vedenj.

Katjuša Rajovec (Zavod Muri)

Dejavniki, ki vplivajo na impulzivnost psa

Da je pes impulziven, pravimo, če se na dražljaje iz okolja odziva zelo hitro, morda celo nepremišljeno. Kaj pa vpliva na impulzivnost psa?

Na impulzivnost psa vplivajo različni dejavniki.

Starost

Pri mladem psu so možgani še v razvoju in v obdobju odraščanja je impulzivnost težje nadzorovati. Pes psihično dozori pri dveh do treh letih starosti in tedaj se ponavadi tudi bolj ali manj ”umiri”. Nekateri psi pa so lahko impulzivni tudi do visoke starosti.

Velikost

Impulzivnost lažje nadzorujemo pri večjih psih z močno telesno konstitucijo. Pri tem seveda ne mislimo na prekomerno telesno težo, ampak na obseg in moč okostja. Pri vitkih psih in pri štirinožcih lažjega tipa je presnova hitrejša, kar vpliva tudi na njegov živčni sistem oz. na impulzivnost. Ampak pozor! Vse več je psov t.i. razstavnega tipa, pri katerih je zaželeno, da so čimbolj masivni (labradorci, bernski planšarski psi, rotvajlci, kavkaški ovčarji …) in imajo zaradi tega zdravstvene težave z gibali. To pa ne pomeni, da bomo pri njih kaj lažje nadzorovali impulzivnost.

Pasma in vzrejne linije

S selektivno vzrejo smo ljudje ustvarili pse določenega telesnega tipa in nenazadnje tudi pse določenih želenih vedenjskih vzorcev. Če vzamemo za primer pse, ki jih uporabljajo tekmovalci pri nekaterih športih, vemo, da so predstavniki nekaterih pasem zelo hitri in impulzivni. Pri teh so takšne lastnosti zaželene. Takšen je na primer malinois, ki je zato zelo primeren za tekmovanje pri t.i. klasičnih športnih disciplinah (sled, vaje poslušnosti in obramba) ali pa borderski ovčar, ki je v svoji kategoriji najboljši pri agilityju.

Vedenjske težave

Prevelika impulzivnost psa, ki je ni mogoče nadzorovati, je lahko tudi posledica neželenega vedenja, do katerega je prišlo zaradi stresa. Pri takih psih nadledvična žleza izloča povečano količino t.i. stresnega hormona kortizola, kar nedvomno vpliva tudi na vedenje psa.

ap, objavljeno v reviji Moj pes

Kako se kažejo opozorilni znaki pri psu?

Pes začne miritvene signale uporabljati, ko mu je v določeni situaciji nelagodno in kliče po umiku. Če skrbnik te signale spregleda, pridejo na vrsto opozorilni znaki.

Opozorilni znaki so resna grožnja in obupno opozarjanje psa na to, da se ne počuti dobro. Zato je prav, da prepoznamo že miritvene signale in psa pravi čas umaknemo, da do opozorilnih znakov sploh ne pride.

Opozorilni znaki se kažejo kot:

  • zaprt gobec
  • otrplost
  • strumna drža
  • teža na prednjih tačkah
  • trda hoja
  • uhlji obrnjeni naprej
  • nepremično strmenje
  • namrščen smrček
  • nagubano čelo
  • renčanje
  • nagrbančene in naprej pomaknjene ustnice
  • naježena dlaka
  • glava spuščena navzdol
  • vrat znižan in napet
  • dvig repa nad hrbtno linijo
  • odsekano premikanje repa
  • razgaljanje zgornjih zob
  • vidna beločnica
  • šavsanje
  • opozorilno lajanje

 

 

 

Največje zmote o vedenju psov

Pes, ki maha z repkom je vesel. Pa je res vedno tako? Kar nekaj prepričanj kroži med ljudmi in kar nekaj le teh ne drži.

Katere pa so največje zmote o vedenju psov? Mite sta nam pomagala razbijati strokovnjaka Alja Willenpret iz pasje šole Za psa in Miha Jerot iz Alfakana.

  1. Mahajoč repek je vedno znak veselja in dobre volje. (NE DRŽI)

”Mahajoč repek v resnici pomeni vznemirjenje. Če je to v dobrem smislu (torej – pes je vesel, sproščen) ali slabem (pes je prestrašen ali pretirano vznemirjen), pa prepoznamo predvsem po položaju repa, drži telesa in ostali telesni govorici.” (Alja Willenpret)

2. Pes, ki kaže zobe, se smeji. (NE DRŽI)

”Veliko ljudi tudi misli, da se pes, ki kaže zobe, smeji. V veliki večini primerov gre pravzaprav za opozorilo – pes sporoča, da misli resno in naj ga tisti, ki ga moti, pusti pri miru.” (Alja Willenpret)

3. Pes, ki se vrže na hrbet, se želi božati. (NE DRŽI)

”Pes, ki se vrže na hrbet, običajno ne želi božanja, ampak nam skuša jasno in glasno sporočiti, da mu trenutna interakcija ni všeč in da ga, prosim, pustite pri miru.” (Alja Willenpret)

4. Pes je nekaj naredil zanalašč. (NE DRŽI)

”Psi svet vidijo drugače kot mi, živijo v trenutku, odzovejo se na tisto, kar vidijo zdaj. Ne delajo stvari zanalašč in pes ne ve, da je nekaj naredil narobe, če ga karamo tri ure potem, ko nam je zgrizel copat. Na vašo agresijo se bo odzval z miritvenimi signali, s katerimi sporoča, da noče konflikta. Vaše trenutno vedenje ga spravlja v stisko, saj mu niti približno ni jasno, da se nanaša na copat, ki je zanj že pozabljen.” (Alja Willenpret)

5. Lajanje vedno sporoča nekaj pomembnega. (NE DRŽI)

”Lajanje je ponavadi znak frustracije, lahko pa je tudi vedenje, ki ga psi uporabijo, da izsilijo rezultat, saj smo jih nevede na to pogojili. Na primer: če pes laja v nas, nato pa se zgodi nekaj koristnega zanj (popustimo in mu damo žogo, da ustavimo lajež), pes kaj kmalu ugotovi, da se mu to splača. Zato lajež zelo redko izpostavljam kot pomemben komunikacijski znak za povprečnega lastnika psa.” (Miha Jerot)

5 nasvetov za boljšo motivacijo psa

Vsi si želimo, da bi nas pes poslušal, se na vsak naš klic takoj in z navdušenjem odzval. Želimo si lepega sodelovanja, tega pa dosežemo, če je pes motiviran.

Toda, kako motivirati psa, da bo, ne glede na okolje ali moteči dejavnik, vedno ohranil pozornost na nas ter se bo brez pomisleka odzval na klic?

5 točk za boljšo motivacijo:

  1. Vez med vodnikom in psom

Pomemben del motivacije je dober odnos med psom in vodnikom. Boljša, ko bo vez med nami in psom, bolj bo pes motiviran za sodelovanje z nami. Odnos začnemo graditi takoj, ko pes pride domov. Začnemo z igro, sprehodi, učenjem različnih vaj, psu postavimo določena pravila ter omejitve, ki se jih dosledno držimo. Več ko se bomo s psom ukvarjali, boljša bo vez med nami in tudi motivacija za sodelovanje.

2. Kakovosten trening

Za pridobivanje oz. ohranjanje motivacije je pomemben tudi kakovosten trening. Učne seanse morajo biti na začetku kratke, dolge le par minut oz. dolžino treninga prilagodimo posameznemu psu. Z vajo zaključimo, ko je pes najbolj motiviran za delo. Ključ do uspeha in motiviranega psa je tudi, da si ne postavimo previsokih meril za nagrajevanje. Pes bo namreč ostal motiviran, če bo pri treningu uspešen. Postaviti mu moramo le tako zahtevno nalogo, da bo hitro prišel do rešitve.

3. Pozitivna motivacija

Za dobro motivacijo je izredno pomembna izbira primerne metode za trening. Učenje s pozitivno motivacijo pomeni, da psa nagrajujemo za želena vedenja, medtem ko se za neželena vedenja ne zmenimo. Pes mora vse vaje izvajati z veseljem in brez vsakega strahu ali pritiska.

4. Prilagajanje situaciji

Težavnost vaj prilagodimo glede na predznanje in motiviranost psa. Psa začnemo vaje učiti doma, v mirnem in poznanem okolju brez motečih dejavnikov. Ko pes enkrat vajo v tem okolju obvlada, začnemo s treningom v drugih okoljih, vendar moramo biti pozorni na to, da ne pretiravamo. Okolja, kot so mestna središča, prometne ulice, sprehajalne poti z veliko sprehajalci psi in podobno, namreč za pse predstavljajo veliko motnjo. Pes se v takem okolju težko osredotoči. Prav zato je pomembno, da postopoma dodajamo vedno več motečih dejavnikov, vendar le toliko, da se bo našemu psu še vedno uspelo osredotočiti na nas. Če je pes v določenem okolju preveč razburjen in nam ne ponudi nobenega sodelovanja, pomeni, da še ni pripravljen na toliko motenj. Pomembno je, da se v novem okolju hitro umiri, sprosti in začne sodelovati z nami.

5. Izbira nagrade

Če si pes zelo želi nagrado, pomeni, da je zelo motiviran. Zato je za dobro motivacijo psa bistvena tudi izbira ustrezne nagrade. Najpogostejša oblika nagrade je hrana oz. igrača. Opazujte svojega psa, katera oblika nagrade mu pomeni največ, in to nagrado uporabljajte, k psa odpeljete v novo okolje.

Nuša Pečnik, objavljeno v reviji Moj pes

 

 

 

Če psa hvalimo vsevprek, pohvala izgublja pomen

Če psa hvalimo vsevprek, pohvala izgublja pomen. Zato psa pohvalimo in nagradimo le tedaj, ko si to res zasluži.

To pomeni, da naj bo pes deležen naše pohvale in nagrade le takrat, ko naredi nekaj želenega. V nasprotnem, če psa hvalimo in nagrajujemo kar tako, bosta pohvala in nagrada izgubili pomen, psu se bosta zazdeli samoumevni, celo pričakoval jih bo.

Če bomo pohvale in nagrade delili odvisno od našega razpoloženja, torej ko smo dobre volje, za to nagradimo tudi psa in nasprotno, ko smo slabe volje, nič ni dovolj dobro pri psu – pa bo pes zelo zmeden.

Na drugi strani tudi povsem prenehati s pohvalami in nagradami ni dobro, kajti kuža mora vedeti, kdaj je naredil nekaj želenega in prav je, da je za to nagrajen.

Recept je doslednost, kot pri vseh vidikih pasje vzgoje.

 

Sposobnost učenja je tesno povezana s podedovanimi značilnostmi

Sposobnost učenja psov, kot si jo na splošno predstavljamo ljudje, ni neodvisna lastnost, ampak je tesno povezana tudi z drugimi vedenjskimi značilnostmi; v veliki meri s tistimi, ki so jih psi podedovali od svojih prednikov.

Pse lahko učimo hitreje in veliko bolj učinkovito, če razumemo, kako doživljajo svet okoli sebe in kako se učijo po naravni poti.

Številne raziskave, opravljene na obsežnih vzorcih psov številnih pasem, razkrivajo precejšnje razlike v vedenjskih profilih različnih pasem psov.

Ena od raziskav je na vzorcu 5733 psov 98 pasem po ocenah skrbnikov ovrednotila njihovo zadržanost, psihološko trdnost, dovzetnost za urjenje in odnos do drugih psov in pse s podobno intenzivostjo teh vedenj razvrstila v iste skupine. Največje razlike med pasmami so se pokazale pri učljivosti psov. Izkazalo se je tudi, da se izsledki te raziskave včasih močno razlikujejo od opisov značaja in temperamenta v uradnih pasemskih standardih.
Od kod razlike?

Če nas v rezultatih raziskave zanima samo to, kako dovzetni so psi za učenje, druge opazovane značilnosti pa pustimo ob strani, razberemo naslednje:

  • Med pse, ki radi sodelujejo z ljudmi in so zelo dovzetni za urjenje, so se uvrstili številni ovčarski psi in lovski psi, kot so ptičarji, kodri in prinašalci. Vsem je skupno to, da so od nekdaj delovali v območju vodnikovega vidnega polja in sledili njegovim navodilom. Tudi danes ti psi navdušeno sodelujejo z vodnikom. Ker so tudi izjemno bistri, domiselni, osredotočeni, zelo čuječi in aktivni, se z lahkoto in veseljem učijo novih stvari. So zelo vsestranski, radi delajo in se odlično izkažejo v številnih aktivnostih.
  • Med zelo učljive sodijo tudi številni mali in srednji terierji. Ti so po naravi precej neodvisni, saj so svoje prvotne naloge – iskanje in uničevanje škodljivcev – opravljali samostojno in brez navodil, zato se tudi danes v kritičnih ali zanje pomembnih trenutkih pogosto odločajo po svoji pameti in radi preslišijo naše zahteve. Povezuje jih to, da so zelo bistri, domiselni, hitri, odločni, neustrašni, samozavestni, vztrajni, čuječi, glasni in celo pretkani, pa tudi nestrpni, uporni in pripravljeni iti do konca. Učijo se hitro in najraje skozi igro, kjer pride do izraza njihovo navdušenje za vse, kar se jim zdi novo in zanimivo.
  • V grozd srednje učljivih psov, ki so si podobni po mirnosti, zadržanosti in dobrem odnosu do drugih psov, se je uvrstilo veliko pasem iz različnih in tudi že omenjenih pasemskih skupin, tudi nekateri ovčarski psi, veliki terierji, prinašalci, družni psi, planšarski psi in še mnogi drugi.
  • Pri učenju so malo manj kooperativni psi, ki jih uvrščamo med vlečne pse, pse čuvaje in pse za varovanje čred. Delovna opravila njihovih prednikov so bila zelo različna, vsem pa je bilo skupno to, da so delovali precej neodvisno od ljudi. V odločilnih situacijah so se morali zato zanašati na lastno presojo. To je najverjetneje razlog, da danes te pse pogosto prištevamo med nekoliko težje učljive, saj kaj radi preslišijo naše zahteve, kadar se jim dozdeva, da poznajo sami boljšo rešitev.
  • Med nekoliko manj učljive in neodvisne pse so uvrščeni še mnogi hrti in goniči. Tudi njihovi predniki so lovili pogosto precej oddaljeni od ljudi in pri tem niso potrebovali posebnih navodil. Zanašali so se predvsem na svoje sposobnosti ali na odzive drugih psov, saj je lov velikokrat potekal v skupinah.
  • Med najmanj dovzetnimi za učenje so se znašli psi, ki sodijo med prvobitne pasme in so sorodstveno najtesneje povezani z volkom. V preteklosti so bile njihove funkcije različne, tudi njim pa je skupno to, da niso imeli prav tesnega stika z ljudmi. Zato se verjetno tudi še dandanes na naše zahteve ne odzivajo s posebnim veseljem. V to skupino sodijo – najbrž precej neupravičeno – tudi nekateri mali družni psi, to pa verjetno zato, ker so ti psički le redko deležni načrtne vzgoje in še redkeje zahtevnejšega šolanja, kar bi lahko spremenilo mnenje njihovih skrbnikov, ki so sodelovali v raziskavi.

Karmen Zahariaš

Osnovna vzgoja: ne pretiravajmo

Zelo težko je prekiniti z nečim tedaj, ko je najlepše. Ampak prekinitev dela v takšnih trenutkih se bo obrestovala pri kasnejšem delu.

Nikoli ne smemo čakati, da bo osredotočenost psa upadla, da bo začel izgubljati voljo do dela in bo začel delati vse več napak, mi pa bomo zaradi tega vse bolj nervozni.

Zato ga še takrat, ko bo v najboljši formi in se bo najbolje odzival na naše zahteve, pohvalimo in nagradimo ter začnimo delati z njim kaj drugega, sproščujočega. Tako mu bomo na najrazumljivejši način pokazali, da smo z njim zadovoljni.

Kaj še spada k osnovni vzgoji, si preberite tukaj.

Rš, objavljeno v reviji Moj pes

Vsako učenje vedno poteka v 4 zaporednih fazah

Vsako učenje s psom, ne glede na to, kaj želimo doseči, poteka v štirih zaporednih fazah, ki jih moramo upoštevati, če želimo, da bo novo vedenje dobro naučeno.

Štiri faze, v katerih naj poteka učenje, si sledijo takole:

  1. Pes naj najprej ugotovi, kaj pričakujemo od njega.
  2. Nato naj začne to samodejno ponavljati.
  3. Zatem mora dojeti, da se novo znanje lahko pojavlja v različnih okoliščinah in situacijah.
  4. Naša zadnja naloga pa je, da novo naučeno znanje tudi vzdržujemo.

Kot vedno bomo tudi to novo vedenje začeli učiti v okoliščinah brez motenj. Ko bo pes denimo sedenje že zanesljivo obvladal, bomo začeli postopno uvajati motnje in vaditi z različnimi ljudmi v različnih okoljih. Ne pozabimo, pes težko posplošuje, zato mu moramo pri tem pomagati in vse naučeno čim pogosteje ponavljati v različnih situacijah in ob različnih motnjah.

Karmen Zahariaš