Vsako učenje vedno poteka v 4 zaporednih fazah

Vsako učenje s psom, ne glede na to, kaj želimo doseči, poteka v štirih zaporednih fazah, ki jih moramo upoštevati, če želimo, da bo novo vedenje dobro naučeno.

Štiri faze, v katerih naj poteka učenje, si sledijo takole:

  1. Pes naj najprej ugotovi, kaj pričakujemo od njega.
  2. Nato naj začne to samodejno ponavljati.
  3. Zatem mora dojeti, da se novo znanje lahko pojavlja v različnih okoliščinah in situacijah.
  4. Naša zadnja naloga pa je, da novo naučeno znanje tudi vzdržujemo.

Kot vedno bomo tudi to novo vedenje začeli učiti v okoliščinah brez motenj. Ko bo pes denimo sedenje že zanesljivo obvladal, bomo začeli postopno uvajati motnje in vaditi z različnimi ljudmi v različnih okoljih. Ne pozabimo, pes težko posplošuje, zato mu moramo pri tem pomagati in vse naučeno čim pogosteje ponavljati v različnih situacijah in ob različnih motnjah.

Karmen Zahariaš

Pes se ob dobrovoljnem skrbniku hitreje uči

Na dunajski veterinarski fakulteti so pred nekaj leti naredili zanimiv poskus, s katerim so želeli ugotoviti, ali pes iz obrazne mimike razlikuje razpoloženje ljudi.

Psom so na ekranu prikazovali človeške obraze, od katerih so bili nekateri dobro oz. veselo razpoloženi, drugi pa zlovoljni oz. slabo razpoloženi. Raziskovalce je zanimalo, ali psi vedo, kaj določeno razpoloženje pomeni.

Z opisanim poskusom jim tega žal (še) ni uspelo povsem ugotoviti. Veliko dejstev pa govori v prid tezi, da psi smejoč se obraz dojemajo kot nekaj dobrega, jeznega pa kot nekaj slabega. To je povezano z nekaterimi drugimi raziskavami, s katerimi so dokazali, da se psi, s katerimi se ukvarjajo vodniki, ki imajo stalno zlovoljen izraz na obrazu, učijo znatno počasneje od tistih, s katerimi se ukvarja človek s prijaznim izrazom na obrazu.

Pri tem pa nedvomno veliko vlogo igra tudi energija, ki jo človek oddaja, saj psi zelo tankočutno zaznavajo naše razpoloženje, pa ne samo po izrazu na obrazu.

Ap (objavljeno v reviji Moj pes)

Tudi star pes se lahko nauči novih trikov

Pregovor, da starega psa ne moremo naučiti novih trikov, je pogost v pasjem svetu, pa tudi izven njega. Tudi star pes se lahko nauči novih stvari.

Pravzaprav je v pasjem svetu tega pregovora (na srečo) slišati vse manj, saj se je marsikdo od nas že prepričal, da pregovor nikakor ne drži. Seveda je res, da tako kot pri ljudeh tudi pri starejših psih možgani delujejo malce počasneje, kar pa je odvisno predvsem od preteklih izkušenj. Pes, ki je od mladiča dalje živel polno življenje, bil dejaven družinski član in spremljevalec ter deležen pozornosti in učenja večino svojega življenja, bo tudi v starejših letih brez težav osvojil kakšno novo vedenje in se naučil novega trika.

Pes, s katerim se nihče ni pretirano ukvarjal, pa ni vajen razmišljati, se soočati z miselnimi problemi, kakršni se pojavijo pri učenju novih vedenj, pa tudi njegovo sodelovanje s človekom ne bo na kdo ve kakšni ravni. Takemu psu bo učenje v zrelih letih večji izziv kot prej omenjenemu, nikakor pa ne neuresničljiv. Uporabljanje možganov ter razvijanje novih spretnosti naše pse ohranja mlade in dejavne, zato nikar ne zanemarimo pasjega veterana in mu privoščimo lažji izziv ali dva na mesec. Brez dvoma nam bo za to hvaležen.

um, objavljeno v reviji Moj pes

Spreminjanje navad (odvajanje)

Spreminjanje navad, ki nas pri psu motijo, poteka tako, da namesto njih ustvarimo nove, drugačne in za nas sprejemljive navade. Slabe navade nadomestimo z dobrimi.

Na primer psi, ki na povodcu nenehno vlečejo, to običajno počno iz navade. Navajeni so, da jim na sprehodih sledimo in jih pri tem zategujemo. Če želimo stvari spremeniti, moramo pri njih ustvariti novo navado, tako da oni sledijo nam.

Prosjačenja ob mizi bomo psa lahko odvadili samo tako, da tam nikoli, ampak zares nikoli več, od nikogar ne bo dobil niti grižljaja. To mora postati naša nova navada in navada prosjačenja bo pri psu tako sčasoma ugasnila. Navado skakanja v ljudi ob pozdravljanju lahko sčasoma nadomestimo z novo navado psa, da ljudi pozdravi tako, da mirno sedi.

Računati pa moramo, da je utrjene navade veliko težje spreminjati kot na novo pridobljene. Starejši kinologi vedo povedati, da odvajanje traja vsaj toliko časa, kot je bila navada prisotna. Če pri učenju nadomestnih navad ne bomo zares dosledni, vztrajni in sposobni tudi nadzorovati bistvene okoliščine, uspeha ne bo ali pa vsaj prav kmalu ne.

Karmen Zahariaš

Odpira se Akademija za kinološke vzgojitelje in inštruktorje

Šola za kinološke vzgojitelje in inštruktorje v Sloveniji, imenovana Akademija MI2, pripravlja pester in raznolik program z najnovejšimi znanji in priznanimi strokovnjaki.

Akademija je namenjena vsem:

● odgovornim skrbnikom psov, ki si želijo imeti poglobljen okvir znanja, s katerim bodo lahko na naraven, umirjen in sproščen način živeli s svojim štiri-nožnim prijateljem;
● kinologom ali drugim strokovnjakom v sektorju, ki si želijo začeti z novim empatičnim pristopom in razširiti svoje znanje;
● upravljalcem ali prostovoljcem zavetišč, ki si želijo podlago za lažje in kvalitetnejše opravljanje svojega dela;
● vzrediteljem, ki želijo dvigniti raven svoje vzreje na višji nivo in doprinesti slovenski kinologiji;
● tekmovalcem v kinoloških disciplinah, ki si želijo pridobiti več znanja za boljše razumevanje psa, za učenje pravilnih komunikacijskih tehnik in lažje doseganje boljših rezultatov;
● dog sitterjem ali lastnikom pasjih hotelov, pasjim sprehajalcem, ki si želijo imeti več kompetenc pri delu z dvonožnimi in štirinožnimi strankami;
● veterinarjem ali veterinarskim tehnikom, ki si želijo izpopolniti svoje znanje o psih ter na lažji in bolj zavesten način opravljati svoje klinično delo;
● osebam, ki si želijo biti kinološki vzgojitelji ali inštruktorji in delati v zavetiščih, psarnah, sodelovati z vedenjskimi veterinarji ali pomagati lastnikom in njihovim psom pri vzgoji;

Obljubljajo pester in raznolik program, saj bodo najnovejša znanja na področju kinologije podajali tuji in domači strokovnjaki iz različnih področij. Udeleženci akademije bodo pridobili vsa potrebna teoretična znanja in praktične izkušnje za delo s psi in njihovimi družinami ter vso potrebno strokovno podporo za nadaljnje delo in uspešno kariero.

Akademijo organizira Pasja šola mi2. Prva akademija je bila načrtovana za pomladne mesece, vendar smo jo zaradi stanja v državi prestavili na 19. september. Več informacij pa tukaj.

Število mest je omejeno. Za ČLANE KLUBA ZVESTOBE REVIJE MOJ PES velja 5% popust.

Nagrajevanje v pasjem svetu – kako učinkovito je?

Med številnimi dejavniki, ki vplivajo na učenje novega vedenja psa, ima nagrajevanje in uporaba nagrad zelo pomembno vlogo.

Učenje poteka hitreje in je bolj zanesljivo, če vemo, kakšne vrste nagrad lahko pri tem uporabljamo, kdaj, koliko in na kakšen način. Vse to zelo podrobno razlagajo teorije učenja, v praksi pa nam koristi že, če upoštevamo nekaj osnovnih priporočil za nagrajevanje:

  • Zelo koristno je, da pri učenju novih vedenj uporabljamo nagrade, ki imajo za psa različno vrednost. O vrednosti nagrade vedno odloča pes, ne skrbnik. Če ga nagrajujemo s priboljški, moramo izbrati take, ki so mu zares všeč in jih razdelimo jih v tri kategorije: dobre, boljše in izjemno dobre.
  • Vedeti moramo tudi, da je vrednost nagrade vselej povezana s trenutno situacijo. Težje, ko so okoliščine, v katerih učimo psa, močnejša, privlačnejša oz. okusnejša mora biti nagrada.
  • Med učenjem pes nagrade vselej primerja s tistimi, ki jih je sicer navajen. Če ga vsakokrat nagrajujemo z zelo okusnimi priboljški, si ne bo zato prizadeval nič bolj, kot, če bi namesto tega uporabljali nekoliko manj okusne. Kadar pa pes pričakuje določeno nagrado, dobi pa nekaj drugega, se to odrazi v njegovem vedenju.
  • Kadar pri učenju običajno uporabljamo manj okusne priboljške, se bo za okusnejše kuža pripravljen bolj potruditi. Denimo, če prihod nenadoma nagradimo s slastnejšim priboljškom kot običajno, bo pes naslednjič zato pritekel k nam hitreje in siloviteje. Torej, če je nepričakovana nagrada boljša od pričakovane, se bo naslednjič še bolj trudil. Hitreje bo pritekel tudi še v naslednjem poskusu, saj je okusnejša nagrada njegovo motivacijo začasno zvišala.
  • Če pa je pes sicer navajen na zelo okusne priboljške, nenadoma pa dobi manj okusnega, bo zato naslednjič pritekel počasneje in z mnogo manj navdušenja. Če je nagrada slabša od pričakovane, bo tudi odziv psa slabši. Počasneje bo pritekel tudi še v naslednjem poskusu, saj je nagrada, ki je bila slabša od tiste, ki jo je pričakoval, njegovo motivacijo začasno znižala.

Učinek take primerjave nagrad pa je prehoden in se običajno odraža le v enem ali dveh poskusih, ki sledita nepričakovani nagradi.

Pri učenju novega vedenja pa poskušamo zares odlično vedenje poudariti z izjemnimi nagradami.

Izjemna nagrada se od običajne lahko razlikuje po kakovosti (namesto običajnih uporabimo najbolj slastne priboljške; namesto božanja se intenzivno poigramo z najljubšo igračo …), ali pa po količini (namesto enega priboljška jih pes dobi celo pest – najbolje enega za drugim).

Na vedenje ima nekoliko večji učinek kakovost (okusnost) nagrade kot količina. Teorija sicer ne trdi, da z izjemno nagrado tudi povečujemo možnost, da se bo izjemno dobro vedenje v prihodnje pogosteje pojavljalo. Zagotovo pa z njo vplivamo na motivacijo psa vsaj pri eni ali dveh naslednjih ponovitvah.

Motivacijo psa lahko zvišamo tudi tako, da mu nagrado pred učenjem pokažemo. Priboljšek lahko poskusi, če pa mu pokažemo najljubšo igračko, natančno ve, kaj ga čaka za nagrado. Pri učenju odpoklica bo zato zares hitro pritekel do nas. Tedaj mu igračko prepustimo in se z njim še sami močno poigramo, kar mu tudi dvigne motivacijo tudi za naslednji odpoklic. Kombinacija okušanja nagrade pred vajo in izjemne nagrade, ki sledi dobremu odzivu, je izjemno učinkovita.

Karmen Zahariaš

Skakanje po ljudeh: kako psa odvaditi takega pozdravljanja?

Če psov ne naučimo drugače, nas po vsej verjetnosti pozdravljajo tako, da skačejo in se vzpenjajo po nas in se poskušajo dotakniti obraza. Zanje je skakanje po ljudeh naravno vedenje, ljudem pa v glavnem ni všeč.

Marsikdaj skakanje po ljudeh kot pozdravjanje ljudje nehote krepimo, saj psa k vse silovitejšemu skakanju spodbujamo prav s svojimi odzivi – otepamo se ga, vpijemo nanj, ali pa se mu skušamo umakniti.

Kako psa odvaditi takega početja?

Preden začnemo učiti na predlagani način, mora pes že razumeti in obvladati vajo ‘sedi’ in tudi ob zmernih motnjah ostati v sedečem položaju, če se vodnik umakne korak ali dva stran. Poznati mora tudi svarilo, s katerim mu sporočimo, da ne dela prav (npr. ‘A.a!’, ‘Narobe!’ ali ‘Pomota!’). Svarilo ni prepoved in psu ne povzroča strahu. Je zgolj informacija, naj preusmeri svoje vedenje.

KORAK 1:

S svojim vedenjem in telesno govorico psu pokažimo, kot da želimo, naj začne skakati v nas (ga ne ogovorimo, ampak samo razširimo roke, se nagnemo proti njemu, se trepljamo po stegnih …). Takoj, ko se hoče vzpeti, zelo odločno izrečemo opozorilo tako, da si bo premislil. Važno je, da res izberemo pravi trenutek – svarilo izrečemo natančno takrat, ko se hoče vzpeti in ne šele takrat, ko nam prednje tace že položi na prsi. Če pri tem zamujamo, bo učenje trajalo neprimerno dlje.

KORAK 2:

Potem ko psu nekajkrat z odločnimi svarili uspešno preprečimo, da bi se kljub našemu vabljenju vzpel proti nam, bo verjetno poskusil kaj drugega. Mnogi psi tedaj enostavno sedejo. Če naš noče, mu to predlagajmo. Takoj ko bo sedel, ga navdušeno pohvalimo in mu damo iz žepa slasten priboljšek, še enega pa mu vržemo na tla, da vstane in gre ponj. Nato vso stvar začnemo znova.

KORAK 3:

Vadimo toliko časa, da psa s svojim vabljenjem nikakor ne moremo več pripraviti do tega, da bi skočil v nas. Vselej, ko namesto tega sede, ga izdatno pohvalimo in nagradimo. Kolikor je le mogoče, se izogibajmo besednemu povelju ‘sedi’, saj želimo, da se bo pes odzival le na naše vedenje. Vabilo k skakanju bo tako postalo za psa pravzaprav drugo povelje za ‘sedi’.

KORAK 4:

Ves postopek ponovimo naslednji dan. Naj nas ne moti, če bo morda videti, da je kuža pozabil vse, kar se je prejšnji dan naučil. Tedaj bomo pač mirno začeli znova. Ponavljamo iz dneva v dan, dokler ne bo ob naši gestikulaciji pes zanesljivo sedel. Takrat začnemo postopoma spreminjati tudi prostor, kjer ga učimo in uvajati druge ljudi.

Povabimo nekaj prijateljev, naj nas navidezno obiščejo. Prvi od njih naj pozvoni pri vratih, vstopi in opravi ‘protiskakalni’ postopek. Takoj ko pes obstane ali sede, naj ga pozdravi in nagradi s hrano. Če pes ob tem plane vanj, obiskovalec takoj izreče opozorilno besedo in s pozdravljanjem in nagrajevanjem nadaljuje spet šele takrat, ko pes sede. Ista oseba nato odide ven in ponovi postopek.

KORAK 5:

Po nekaj ponovitvah pes ob vstopu obiskovalca brez zahteve sede. Nato naj vstopi naslednji obiskovalec in ravna enako. Pes bo verjetno ob njem spet pozabil vse, kar se je naučil ob prvem obiskovalcu, vendar bo tokrat začel sedati hitreje. In ob naslednjem še hitreje.

Simulacijo obiskov ponovimo čez dan ali dva. Morda bomo spet opazili nazadovanje, kar pa ni nič hudega. Pri prvem obiskovalcu se bo pes šele po dveh ali treh ponovitvah spomnil pravil, potem pa bo šlo vse bolj gladko.

Še nekajkrat na dva dni povabimo nove prijatelje, ki ponavljajo postopek. Čeprav začno psi navadno kmalu kar sami od sebe navdušeno sedati, simulacijo obiskov občasno ponavljamo.

Na enak način simuliramo tudi srečanja z ljudmi na prostem in se pri tem smiselno držimo opisanih navodil.

Pisali smo že tudi o drugih neželenih pasjih vedenjih, več si lahko preberete tukaj.

Karmen Zahariaš

 

Vzgoja psa: 10 najbolj pogostih napak

Radi imate svojega psa in prepričani ste, da zelo dobro veste, kaj je najboljše zanj. Pa je res tako? Vzgoja psa je izziv, ki se nikoli ne konča. Tokrat o najbolj pogostih napakah, ki jih delamo pasji skrbniki.

Velikokrat pozabimo na osnove in v želji po izpolnitvi svoje praznine pozabimo, kaj psi pravzaprav so. Še vedno so namreč psi in kot takšni živijo drugačno življenje kot mi ljudje, imajo drugačne potrebe, želje in predvsem so drugačni od nas. Poglejmo si, kaj so tiste najpogostejše napake, ki jih ljudje tako radi grešimo, ko pride na vrsto vzgoja psa.

VIDEZ NI VSE

Največkrat se ljudje odločajo za nakup psa glede na njegov videz. Kljub temu psi niso samo ‘luškani’ in kosmati ali veliki in zastrašujoči čuvaji. Prav vsak ima svojo osebnost, poleg tega pa v sebi nosi globoko zapisane informacije, ki so različne pri prav vsaki pasmi posebej. Ne glede na vaše želje na svetu obstaja toliko različnih pasem psov, da boste zagotovo našli zase primernega. Četudi izberete psa v zavetišču, tam povprašajte o značaju psa, ki si ga želite. Psi, še posebej mladički, gredo skozi obdobja rasti, hormonskega neravnovesja, obdobja strahu in razvijajo svoj značaj glede na svoje izkušnje v življenju. Prvi vtis je lahko tudi napačen, zato je vedno dobro povprašati vzreditelja ali vodjo zavetišča o njegovem značaju in upoštevati njihovo priporočilo.

MLADIČEK JE ŠE PREMLAD ZA VZGOJO IN TRENING

Če ste mladička vzeli pri odgovornem vzreditelju, je že on poskrbel za velik del vzgoje in socializacije mladička, še preden je prestopil prag novega doma. Izgovor, češ, mladiček je še premlad, da bi se naučil hišnih pravil, kje lulamo in kakamo, ter, kaj je dovoljeno in kaj strogo prepovedano. Vzgoja psa se začne od prvega dne in se nikoli ne konča. Prepričanje, naj pes še malo odraste, je povsem napačno. Največ za vzgojo in socializacijo lahko naredimo prav v teh prvih tednih in mesecih življenja svojega kosmatinca. Ustvarjanje dobre navezave, učenje pravil in pravilne igre pomeni ogromno. Učenje s pomočjo pozitivne motivacije lahko izjemno poglobi vez med lastnikom in psom. Vadba je lahko zgolj nekaj minut na dan, a teh kakovostno preživetih nekaj minut dnevno s psom pomeni izredno veliko.

POMANJKLJIVA SOCIALIZACIJA

Vzgoja psa in njegova socializacija sta najpomembnejši stvari v življenju psa. Če ste poskrbeli za osnovne stvari, kot je hrana, voda in primeren prostor, je prav to tisto, kar vam bo prineslo srečo v vaš dom. Samo zato, ker je vaš pes pasme zlati prinašalec ali labradorec, še ne pomeni, da bo imel rad vse ljudi in otroke. Največ napak naredijo prav lastniki manjših pasem in pasem, ki imajo sloves prijaznih. Tako kot ni nevarnih pasem, tudi ni prijaznih pasem. Vse prevečkrat se spozabijo prav lastniki majhnih pasem in ne poskrbijo dovolj za vzgojo in socializacijo. Tako lahko videvamo kužke, ki nimajo primernega odpoklica, so velikokrat zelo provokativni in vse prevečkrat preveč počlovečeni. Velikokrat prav v pomanjkanju vzgoje in socializaciji tiči problem ločitvene tesnobe, ki se kaže v neprimernem vedenju, ko je odsoten lastnik, in težavah, ki jih takšno vedenje prinaša. Ne glede na to, ali ima vaš pes 5 ali 70 kg, ste dolžni poskrbeti za vzgojo in čim boljšo socializacijo med celotni življenjem psa.

SAJ BO PRERASEL

Vzgoja mladička se začne že od prvega dne v leglu in nato intenzivno od prvega dne v novem domu. Določena vedenja velikokrat povezujemo z obdobjem rasti, mladostjo in razigranostjo. V večini primerov to popolnoma drži.

Ob menjavi zob je vsekakor več žvečenja in grizenja, v obdobju plašnosti je mladiček bolj previden, ko prihaja v puberteto, hormonska neravnovesja in odraščanje s seboj prinese tudi označevanje teritorija in še kaj. Vsekakor moramo kot lastnik tega čudovitega bitja poznati tudi njegove razvojne faze od mladička dalje, a to naj ne bo izgovor za pomanjkanje socializacije in postavitev nujnih okvirjev in pravil za celo naše skupno življenje.

Čeprav je naš kuža star recimo 4 mesece in ravno menja zobke, to še ne pomeni, da lahko v nedogled preizkuša, kje so naše meje. Eno je, ko kuža grize v igri in žveči ter grizlja, ker si s tem lajša težave ob menjavi zob, drugo pa je, ko ta isti mladiček preizkuša, kje so naše meje in nas prav pošteno grize. Kje je vaša meja, boste določili sami, a svetujem vam, da meje postavite čim prej. Sama postavim mejo točno tam, kjer se konča igra in začne preizkušanje, kdo bo koga. Vsa socialna bitja, tako človek kot psi, potrebujemo določena pravila, da lahko živimo mirno v skupnosti. Nespoštovanje pravil in zatiskanje oči, češ, saj bi prerastel, nam ne bodo prinesli uspeha. Določena vedenja lahko hitro skupaj s psom zrastejo in prerastejo mejo še sprejemljivega vedenja. Imejte v mislih, da je mladič še vedno mladič in ni psihično odrasel, a ravno tako mora spoštovati določene omejitve in pravila v odnosu z nami in okolico.

NUDIM MU VSE, KAR POTREBUJE

Kupujete mu najboljšo hrano, poskrbite za vedno svežo vodo in vsak teden ima nove igrače, posteljo … Obiskali ste celo malo šolo in vsak dan se neutrudno crkljate. V prepričanju, da mu nudite vse, kar potrebuje, se še vedno lahko pojavijo težave. Vse prevečkrat se ujamemo v svet potrošništva in vsega, česar pes pravzaprav niti ne potrebuje. Noben pes ne potrebuje zlate posode, iz katere je in pije, niti kavča iz svile, na katerem bi spal. Bolj kot vedno nove igrače in tedensko novo posteljo, ki smo jo kupili, ker je bila ta pa res lepša od tiste prejšnje, nima za psa nobene vrednosti, če se s temi igračami ne znamo igrati skupaj s psom. Postelja nima nobene vrednosti, če psu ne ustreza spati na njej, niti mu ovratnica z biserčki in lakirani nohti ne pomenijo prav nič. Naš kuža bo veliko lažje in veselo živel v svetu, kjer bo še vedno lahko pes, se sprehajal po travi in sproščal svoje nagone v aktivnostih, ki ustrezajo tako njemu kot nam.

AKTIVNOST TAKO IN DRUGAČE

Izbor, kaj vse lahko počnemo s svojim psom, je tako dolg in širok kot naša domišljija. Kako vašega psa pravilno zaposliti, da bo srečen in bo na pravilen in varen način, ki je sprejemljiv okolici, sproščal svoje nagone, se obrnite na najbližje kinološko društvo, ki vam bo znalo svetovati. Pomembno je izbrati pravo aktivnost. Ovčarski in pastirski psi imajo namreč nekatere nagone razvite bolj kot na primer družni psi. Aktivnosti, kjer se bo res sprostil, so zato lahko drugačne. Hrt, katerega že zgradba telesa na daleč vpije, kako rad bi tekel, ne bo srečen samo na vrvici, ravno tako ovčarski in pastirski psi nadvse uživajo v igri vlečenja, sledenju in še čem. Za vsakega se najde prava aktivnost, le odločiti se moramo in stopiti iz svojega udobja in s psom skupaj delati, ne samo v lepem vremenu in ko se nam zljubi, ampak tudi takrat, ko pes to potrebuje, pa čeprav je to deževen in zaspan dan. Prava aktivnost bo pozitivno vplivala tako na naše življenje kot sproščenost našega psa.

NAGRAJEVANJE

Cviljenje, proseči pogledi in izsiljevanje so marsikje vsakdan, tako pri hranjenju kot drugih aktivnostih. Nagrajevanje kar tako nima nobenega pomena. V večini primerov nagrajevanje v neprimernem času, ravno tako kot kaznovanje ne prinese ničesar dobrega. Hranjenje psa z mize, ko proseče gleda, vam ne bo prineslo ničesar dobrega. Ravno tako bikovka ali uhelj, ki ga pes dobi samo zato, da bo 5 minut tiho, nima nobenega smisla. Nagrado, pa naj si bo to hrana, igrača ali pa naša pozornost, si mora pes prislužiti in ne izsiljevati iz nas. Igra s psom, ko je že 10 minut veselo skakal po vas in izsiljeval vašo pozornost, zgolj potrjuje njegovo vedenje. Zdaj ve, kaj mora storiti, da bo od vas dobil pozornost in igro. Zato bodite tako pri kaznovanju kot pri nagrajevanju previdni. Vsega mora biti ravno prav in predvsem ob pravem trenutku.

KAZNOVANJE

Kaznovanje ali korekcija – niti ni pomembno, kako to poimenujemo. Dandanes se te besede vsi izogibamo, kot da je to nekaj najstrašnejšega na tem svetu. A dejstvo ostaja. Vsi se učimo preko izkušenj, nagrajevanja in kaznovanja. Vzgoja psa se gradi na tem. Mladički se primernega obnašanja učijo že v leglu od mame in svojih vrstnikov, tako kot smo se mi učili v mladosti, zakaj je dobro »Ne dotikaj se« upoštevati. Pa nas je vseeno verjetno kdaj opeklo, kadar nismo poslušali, a danes zelo dobro vemo, kaj pomenita vroča pečica in vrela voda. Kaznovanje je del vzgoje, in čeprav si pod to večina predstavlja zgolj palico in povodec, je kaznovanje še kaj drugega. Veliko nasprotnikov kaznovanja kot takšnega se niti ne zaveda, kako močno kaznujejo svojega psa nezavedno na psihičnem nivoju. Takšno kaznovanje je velikokrat še močnejše in bolj problematično kot zgolj poteg z vrvico in odločen NE! Ne glede na to, kakšno je vaše mnenje o kaznovanju in nagrajevanju, brez enega in drugega ni pravilne vzgoje in življenja. Vsa socialna bitja se učimo, učenja pa ni brez izkušenj – te pa prinašajo tako dobre kot manj dobre stvari. Na nas je, da ohranjamo zdravo mero razuma in psa nagrajujemo in kaznujemo ob pravem času, na pravem mestu, za pravo stvar.

NEPOZNAVANJE PASME

Dobro je vedeti, kaj pravzaprav imamo v svojih rokah. Če smo naredili svojo domačo nalogo in se za psa odločili glede na karakter, značilnosti pasme in tisto, kar mu lahko nudimo, smo najverjetneje izbrali dobro. Vse prevečkrat pa izbiramo zgolj na podlagi splošnega prepričanja in videza. Ne poglobimo se v pasmo kot takšno in njene karakteristike. Prav te so namreč tiste, ki nam lahko zelo razveselijo naš vsakdan ali nam ga pretirano obremenijo. Pes z dolgo dlako, ki potrebuje posebno nego, pač ni za ljudi, ki je nimajo ne časa ne volje tudi čistiti. Prav tako ni dobra izbira, kadar si želimo umirjenosti in poležavanja na kavču, izbrati pasmo, ki potrebuje veliko gibanja in zaposlitve. Nepoznavanje osnovnih potreb našega psa (ne zgolj hrana, voda in zavetje) in specifik pasme lahko privede do hudih konfliktov. Ne glede na to, kaj imamo v rokah, še vedno ostaja rešitev – le odločiti se moramo in poiskati pomoč ter predvsem biti pripravljeni na spremembo v načinu razmišljanja in življenja s psom kot takšnega. Brez sprememb lastnika ni sprememb v vedenju psa.

OSKRBA

Vsi se strinjamo, da je psu treba dnevno menjavati svežo vodo, mu nuditi hrano in zavetje. Kaj pa dovolj gibanja? Ste pomislili na to, kdaj ste nazadnje psu dali tabletko proti notranjim zajedavcem? Ni namreč dovolj, da za to poskrbite zgolj enkrat letno ob cepljenju za steklino. Tabletke proti notranjim zajedavcem je treba psu dati večkrat na leto. Pri odhodu na morje ne pozabite tudi na zaščito pred srčno glisto, ki je tudi na naši obali pogosta. Pa zaščita proti klopom in bolham. Kaj pa sterilizacija in kastracija? Še posebej, če ste lastnik manjših pasem, poglejte malo zobe, mogoče ušesa. Na vse to velikokrat kar malo pozabimo. Za dolgo skupno življenje je treba poskrbeti tudi (ali predvsem) za zdravstveno stanje.

Z nekaj truda lahko vsakdo vzgoji psa. O tem smo že pisali tukaj.

Urška Krivec

Bolj učinkuje pohvala ali priboljšek?

Znanstveniki iz Atlante so že pred nekaj leti dokazali, da na pse bolj učinkovito in pozitivno deluje iskrena pohvala kot  priboljšek.

Tudi poznavalci vedenja psov skrbnike psov spodbujajo, da mora pohvala res prihajati iz srca in ne zgolj iz ust.

Razumljivo pa je, da so pri tem med psi razlike. Tako bomo verjetno pri labradorcih, ki so znani kot zelo ješči, pri učenju zelo uspešni, če bomo uporabljali priboljške.

Pri bolj igrivih psih pa bomo pri motiviranju verjetno bolj uspešni s kakšno igračko ali predmetom, ki mu ga vržemo in ga nagradimo s tem, da steče za njim.

Pomembno je, da skrbniki ugotovimo, s čim bomo svojega štirinožca najbolj uspešno motivirali za delo. Pri tem ni odveč dodati, da obstajajo tudi psi, ki jih je zares zelo težko motivirati za delo, ne glede na to, kakšen ‘instrument’ uporabimo.

Pes bo najbolj motiviran za delo in učenje:

  • v okolju, kjer bo sproščen in vsaj na začetku brez motečih dejavnikov;
  • kolikor je mogoče v igri;
  • v povezavi z vidnimi znaki, ne zgolj s povelji;
  • postopoma, z majhnimi koraki;
  • z veliko ponavljanja;
  • s pozitivno motivacijo

Odpoklic moramo utrjevati vse življenje: potek učenja

Učenje odpoklica za vsakdanjo rabo je zelo zahtevna in dolgotrajna naloga, ki se pravzaprav nikoli ne konča – odpoklic moramo utrjevati vse življenje.

Učimo po stopnjah

Pripravimo si učni načrt, ki ga razdelimo na posamezne učne korake, ki vodijo do končnega cilja, ki zagotavlja uspešen odpoklic. Z učenjem ne hitimo, vajam sledimo v ritmu, ki ustreza našemu psu. Vsak učni korak naj ima vnaprej določen vmesni cilj.

Ko ga dosežemo, naučeno najprej dobro utrdimo in šele nato nadaljujemo z naslednjim korakom. Vsak naslednji korak je za psa zahtevnejši in se od predhodnega razlikuje po tem, da vanj nadzorovano vključimo nove elemente: dodamo različne motnje, ali pa že naučeno prestavimo v novo okolje.

Vsaka novost v učenju torej predstavlja nov (vmesni) korak do končnega cilja. To pa je zanesljiv odpoklic v mnogih okoljih. Na vsakem učnem koraku sledimo zaporedju:

  • učimo, dokler ne naučimo; vedenje je naučeno, ko ga pes ponavlja brez težav;
  • med učenjem psa vselej nagradimo za vsak uspešen odziv;
  • naučeno vedenje utrdimo s ponavljanjem. Med utrjevanjem spreminjamo vzorec nagrajevanja: najprej uporabimo najboljše nagrade, ki jih postopoma menjamo za slabše in jih dajemo nepredvidljivo in na koncu tudi opustimo;
    šele zdaj lahko preidemo na naslednji, zahtevnejši učni korak oz. na zahtevnejšo stopnjo učenja (npr. podaljšamo razdaljo, dodamo novo ali močnejšo motnjo, vadimo v novem okolju … ).
  • Ko dosežemo končni cilj in ga tudi nenehno utrjujemo v vsakdanjem življenju, lahko psa za prihajanje nagrajujemo le še tu in tam, občasno pa ga presenetimo z izjemno dobro ali privlačno nagrado. Namesto hrane lahko za nagrado uporabimo različne stvari in aktivnosti, ki so psu všeč.

Več o učinkovitem učenje odpoklica si preberite tukaj. 

Karmen Zahariaš