Skakanje po ljudeh: kako psa odvaditi takega pozdravljanja?

Če psov ne naučimo drugače, nas po vsej verjetnosti pozdravljajo tako, da skačejo in se vzpenjajo po nas in se poskušajo dotakniti obraza. Zanje je skakanje po ljudeh naravno vedenje, ljudem pa v glavnem ni všeč.

Marsikdaj skakanje po ljudeh kot pozdravjanje ljudje nehote krepimo, saj psa k vse silovitejšemu skakanju spodbujamo prav s svojimi odzivi – otepamo se ga, vpijemo nanj, ali pa se mu skušamo umakniti.

Kako psa odvaditi takega početja?

Preden začnemo učiti na predlagani način, mora pes že razumeti in obvladati vajo ‘sedi’ in tudi ob zmernih motnjah ostati v sedečem položaju, če se vodnik umakne korak ali dva stran. Poznati mora tudi svarilo, s katerim mu sporočimo, da ne dela prav (npr. ‘A.a!’, ‘Narobe!’ ali ‘Pomota!’). Svarilo ni prepoved in psu ne povzroča strahu. Je zgolj informacija, naj preusmeri svoje vedenje.

KORAK 1:

S svojim vedenjem in telesno govorico psu pokažimo, kot da želimo, naj začne skakati v nas (ga ne ogovorimo, ampak samo razširimo roke, se nagnemo proti njemu, se trepljamo po stegnih …). Takoj, ko se hoče vzpeti, zelo odločno izrečemo opozorilo tako, da si bo premislil. Važno je, da res izberemo pravi trenutek – svarilo izrečemo natančno takrat, ko se hoče vzpeti in ne šele takrat, ko nam prednje tace že položi na prsi. Če pri tem zamujamo, bo učenje trajalo neprimerno dlje.

KORAK 2:

Potem ko psu nekajkrat z odločnimi svarili uspešno preprečimo, da bi se kljub našemu vabljenju vzpel proti nam, bo verjetno poskusil kaj drugega. Mnogi psi tedaj enostavno sedejo. Če naš noče, mu to predlagajmo. Takoj ko bo sedel, ga navdušeno pohvalimo in mu damo iz žepa slasten priboljšek, še enega pa mu vržemo na tla, da vstane in gre ponj. Nato vso stvar začnemo znova.

KORAK 3:

Vadimo toliko časa, da psa s svojim vabljenjem nikakor ne moremo več pripraviti do tega, da bi skočil v nas. Vselej, ko namesto tega sede, ga izdatno pohvalimo in nagradimo. Kolikor je le mogoče, se izogibajmo besednemu povelju ‘sedi’, saj želimo, da se bo pes odzival le na naše vedenje. Vabilo k skakanju bo tako postalo za psa pravzaprav drugo povelje za ‘sedi’.

KORAK 4:

Ves postopek ponovimo naslednji dan. Naj nas ne moti, če bo morda videti, da je kuža pozabil vse, kar se je prejšnji dan naučil. Tedaj bomo pač mirno začeli znova. Ponavljamo iz dneva v dan, dokler ne bo ob naši gestikulaciji pes zanesljivo sedel. Takrat začnemo postopoma spreminjati tudi prostor, kjer ga učimo in uvajati druge ljudi.

Povabimo nekaj prijateljev, naj nas navidezno obiščejo. Prvi od njih naj pozvoni pri vratih, vstopi in opravi ‘protiskakalni’ postopek. Takoj ko pes obstane ali sede, naj ga pozdravi in nagradi s hrano. Če pes ob tem plane vanj, obiskovalec takoj izreče opozorilno besedo in s pozdravljanjem in nagrajevanjem nadaljuje spet šele takrat, ko pes sede. Ista oseba nato odide ven in ponovi postopek.

KORAK 5:

Po nekaj ponovitvah pes ob vstopu obiskovalca brez zahteve sede. Nato naj vstopi naslednji obiskovalec in ravna enako. Pes bo verjetno ob njem spet pozabil vse, kar se je naučil ob prvem obiskovalcu, vendar bo tokrat začel sedati hitreje. In ob naslednjem še hitreje.

Simulacijo obiskov ponovimo čez dan ali dva. Morda bomo spet opazili nazadovanje, kar pa ni nič hudega. Pri prvem obiskovalcu se bo pes šele po dveh ali treh ponovitvah spomnil pravil, potem pa bo šlo vse bolj gladko.

Še nekajkrat na dva dni povabimo nove prijatelje, ki ponavljajo postopek. Čeprav začno psi navadno kmalu kar sami od sebe navdušeno sedati, simulacijo obiskov občasno ponavljamo.

Na enak način simuliramo tudi srečanja z ljudmi na prostem in se pri tem smiselno držimo opisanih navodil.

Pisali smo že tudi o drugih neželenih pasjih vedenjih, več si lahko preberete tukaj.

Karmen Zahariaš

 

Vzgoja psa: 10 najbolj pogostih napak

Radi imate svojega psa in prepričani ste, da zelo dobro veste, kaj je najboljše zanj. Pa je res tako? Vzgoja psa je izziv, ki se nikoli ne konča. Tokrat o najbolj pogostih napakah, ki jih delamo pasji skrbniki.

Velikokrat pozabimo na osnove in v želji po izpolnitvi svoje praznine pozabimo, kaj psi pravzaprav so. Še vedno so namreč psi in kot takšni živijo drugačno življenje kot mi ljudje, imajo drugačne potrebe, želje in predvsem so drugačni od nas. Poglejmo si, kaj so tiste najpogostejše napake, ki jih ljudje tako radi grešimo, ko pride na vrsto vzgoja psa.

VIDEZ NI VSE

Največkrat se ljudje odločajo za nakup psa glede na njegov videz. Kljub temu psi niso samo ‘luškani’ in kosmati ali veliki in zastrašujoči čuvaji. Prav vsak ima svojo osebnost, poleg tega pa v sebi nosi globoko zapisane informacije, ki so različne pri prav vsaki pasmi posebej. Ne glede na vaše želje na svetu obstaja toliko različnih pasem psov, da boste zagotovo našli zase primernega. Četudi izberete psa v zavetišču, tam povprašajte o značaju psa, ki si ga želite. Psi, še posebej mladički, gredo skozi obdobja rasti, hormonskega neravnovesja, obdobja strahu in razvijajo svoj značaj glede na svoje izkušnje v življenju. Prvi vtis je lahko tudi napačen, zato je vedno dobro povprašati vzreditelja ali vodjo zavetišča o njegovem značaju in upoštevati njihovo priporočilo.

MLADIČEK JE ŠE PREMLAD ZA VZGOJO IN TRENING

Če ste mladička vzeli pri odgovornem vzreditelju, je že on poskrbel za velik del vzgoje in socializacije mladička, še preden je prestopil prag novega doma. Izgovor, češ, mladiček je še premlad, da bi se naučil hišnih pravil, kje lulamo in kakamo, ter, kaj je dovoljeno in kaj strogo prepovedano. Vzgoja psa se začne od prvega dne in se nikoli ne konča. Prepričanje, naj pes še malo odraste, je povsem napačno. Največ za vzgojo in socializacijo lahko naredimo prav v teh prvih tednih in mesecih življenja svojega kosmatinca. Ustvarjanje dobre navezave, učenje pravil in pravilne igre pomeni ogromno. Učenje s pomočjo pozitivne motivacije lahko izjemno poglobi vez med lastnikom in psom. Vadba je lahko zgolj nekaj minut na dan, a teh kakovostno preživetih nekaj minut dnevno s psom pomeni izredno veliko.

POMANJKLJIVA SOCIALIZACIJA

Vzgoja psa in njegova socializacija sta najpomembnejši stvari v življenju psa. Če ste poskrbeli za osnovne stvari, kot je hrana, voda in primeren prostor, je prav to tisto, kar vam bo prineslo srečo v vaš dom. Samo zato, ker je vaš pes pasme zlati prinašalec ali labradorec, še ne pomeni, da bo imel rad vse ljudi in otroke. Največ napak naredijo prav lastniki manjših pasem in pasem, ki imajo sloves prijaznih. Tako kot ni nevarnih pasem, tudi ni prijaznih pasem. Vse prevečkrat se spozabijo prav lastniki majhnih pasem in ne poskrbijo dovolj za vzgojo in socializacijo. Tako lahko videvamo kužke, ki nimajo primernega odpoklica, so velikokrat zelo provokativni in vse prevečkrat preveč počlovečeni. Velikokrat prav v pomanjkanju vzgoje in socializaciji tiči problem ločitvene tesnobe, ki se kaže v neprimernem vedenju, ko je odsoten lastnik, in težavah, ki jih takšno vedenje prinaša. Ne glede na to, ali ima vaš pes 5 ali 70 kg, ste dolžni poskrbeti za vzgojo in čim boljšo socializacijo med celotni življenjem psa.

SAJ BO PRERASEL

Vzgoja mladička se začne že od prvega dne v leglu in nato intenzivno od prvega dne v novem domu. Določena vedenja velikokrat povezujemo z obdobjem rasti, mladostjo in razigranostjo. V večini primerov to popolnoma drži.

Ob menjavi zob je vsekakor več žvečenja in grizenja, v obdobju plašnosti je mladiček bolj previden, ko prihaja v puberteto, hormonska neravnovesja in odraščanje s seboj prinese tudi označevanje teritorija in še kaj. Vsekakor moramo kot lastnik tega čudovitega bitja poznati tudi njegove razvojne faze od mladička dalje, a to naj ne bo izgovor za pomanjkanje socializacije in postavitev nujnih okvirjev in pravil za celo naše skupno življenje.

Čeprav je naš kuža star recimo 4 mesece in ravno menja zobke, to še ne pomeni, da lahko v nedogled preizkuša, kje so naše meje. Eno je, ko kuža grize v igri in žveči ter grizlja, ker si s tem lajša težave ob menjavi zob, drugo pa je, ko ta isti mladiček preizkuša, kje so naše meje in nas prav pošteno grize. Kje je vaša meja, boste določili sami, a svetujem vam, da meje postavite čim prej. Sama postavim mejo točno tam, kjer se konča igra in začne preizkušanje, kdo bo koga. Vsa socialna bitja, tako človek kot psi, potrebujemo določena pravila, da lahko živimo mirno v skupnosti. Nespoštovanje pravil in zatiskanje oči, češ, saj bi prerastel, nam ne bodo prinesli uspeha. Določena vedenja lahko hitro skupaj s psom zrastejo in prerastejo mejo še sprejemljivega vedenja. Imejte v mislih, da je mladič še vedno mladič in ni psihično odrasel, a ravno tako mora spoštovati določene omejitve in pravila v odnosu z nami in okolico.

NUDIM MU VSE, KAR POTREBUJE

Kupujete mu najboljšo hrano, poskrbite za vedno svežo vodo in vsak teden ima nove igrače, posteljo … Obiskali ste celo malo šolo in vsak dan se neutrudno crkljate. V prepričanju, da mu nudite vse, kar potrebuje, se še vedno lahko pojavijo težave. Vse prevečkrat se ujamemo v svet potrošništva in vsega, česar pes pravzaprav niti ne potrebuje. Noben pes ne potrebuje zlate posode, iz katere je in pije, niti kavča iz svile, na katerem bi spal. Bolj kot vedno nove igrače in tedensko novo posteljo, ki smo jo kupili, ker je bila ta pa res lepša od tiste prejšnje, nima za psa nobene vrednosti, če se s temi igračami ne znamo igrati skupaj s psom. Postelja nima nobene vrednosti, če psu ne ustreza spati na njej, niti mu ovratnica z biserčki in lakirani nohti ne pomenijo prav nič. Naš kuža bo veliko lažje in veselo živel v svetu, kjer bo še vedno lahko pes, se sprehajal po travi in sproščal svoje nagone v aktivnostih, ki ustrezajo tako njemu kot nam.

AKTIVNOST TAKO IN DRUGAČE

Izbor, kaj vse lahko počnemo s svojim psom, je tako dolg in širok kot naša domišljija. Kako vašega psa pravilno zaposliti, da bo srečen in bo na pravilen in varen način, ki je sprejemljiv okolici, sproščal svoje nagone, se obrnite na najbližje kinološko društvo, ki vam bo znalo svetovati. Pomembno je izbrati pravo aktivnost. Ovčarski in pastirski psi imajo namreč nekatere nagone razvite bolj kot na primer družni psi. Aktivnosti, kjer se bo res sprostil, so zato lahko drugačne. Hrt, katerega že zgradba telesa na daleč vpije, kako rad bi tekel, ne bo srečen samo na vrvici, ravno tako ovčarski in pastirski psi nadvse uživajo v igri vlečenja, sledenju in še čem. Za vsakega se najde prava aktivnost, le odločiti se moramo in stopiti iz svojega udobja in s psom skupaj delati, ne samo v lepem vremenu in ko se nam zljubi, ampak tudi takrat, ko pes to potrebuje, pa čeprav je to deževen in zaspan dan. Prava aktivnost bo pozitivno vplivala tako na naše življenje kot sproščenost našega psa.

NAGRAJEVANJE

Cviljenje, proseči pogledi in izsiljevanje so marsikje vsakdan, tako pri hranjenju kot drugih aktivnostih. Nagrajevanje kar tako nima nobenega pomena. V večini primerov nagrajevanje v neprimernem času, ravno tako kot kaznovanje ne prinese ničesar dobrega. Hranjenje psa z mize, ko proseče gleda, vam ne bo prineslo ničesar dobrega. Ravno tako bikovka ali uhelj, ki ga pes dobi samo zato, da bo 5 minut tiho, nima nobenega smisla. Nagrado, pa naj si bo to hrana, igrača ali pa naša pozornost, si mora pes prislužiti in ne izsiljevati iz nas. Igra s psom, ko je že 10 minut veselo skakal po vas in izsiljeval vašo pozornost, zgolj potrjuje njegovo vedenje. Zdaj ve, kaj mora storiti, da bo od vas dobil pozornost in igro. Zato bodite tako pri kaznovanju kot pri nagrajevanju previdni. Vsega mora biti ravno prav in predvsem ob pravem trenutku.

KAZNOVANJE

Kaznovanje ali korekcija – niti ni pomembno, kako to poimenujemo. Dandanes se te besede vsi izogibamo, kot da je to nekaj najstrašnejšega na tem svetu. A dejstvo ostaja. Vsi se učimo preko izkušenj, nagrajevanja in kaznovanja. Vzgoja psa se gradi na tem. Mladički se primernega obnašanja učijo že v leglu od mame in svojih vrstnikov, tako kot smo se mi učili v mladosti, zakaj je dobro »Ne dotikaj se« upoštevati. Pa nas je vseeno verjetno kdaj opeklo, kadar nismo poslušali, a danes zelo dobro vemo, kaj pomenita vroča pečica in vrela voda. Kaznovanje je del vzgoje, in čeprav si pod to večina predstavlja zgolj palico in povodec, je kaznovanje še kaj drugega. Veliko nasprotnikov kaznovanja kot takšnega se niti ne zaveda, kako močno kaznujejo svojega psa nezavedno na psihičnem nivoju. Takšno kaznovanje je velikokrat še močnejše in bolj problematično kot zgolj poteg z vrvico in odločen NE! Ne glede na to, kakšno je vaše mnenje o kaznovanju in nagrajevanju, brez enega in drugega ni pravilne vzgoje in življenja. Vsa socialna bitja se učimo, učenja pa ni brez izkušenj – te pa prinašajo tako dobre kot manj dobre stvari. Na nas je, da ohranjamo zdravo mero razuma in psa nagrajujemo in kaznujemo ob pravem času, na pravem mestu, za pravo stvar.

NEPOZNAVANJE PASME

Dobro je vedeti, kaj pravzaprav imamo v svojih rokah. Če smo naredili svojo domačo nalogo in se za psa odločili glede na karakter, značilnosti pasme in tisto, kar mu lahko nudimo, smo najverjetneje izbrali dobro. Vse prevečkrat pa izbiramo zgolj na podlagi splošnega prepričanja in videza. Ne poglobimo se v pasmo kot takšno in njene karakteristike. Prav te so namreč tiste, ki nam lahko zelo razveselijo naš vsakdan ali nam ga pretirano obremenijo. Pes z dolgo dlako, ki potrebuje posebno nego, pač ni za ljudi, ki je nimajo ne časa ne volje tudi čistiti. Prav tako ni dobra izbira, kadar si želimo umirjenosti in poležavanja na kavču, izbrati pasmo, ki potrebuje veliko gibanja in zaposlitve. Nepoznavanje osnovnih potreb našega psa (ne zgolj hrana, voda in zavetje) in specifik pasme lahko privede do hudih konfliktov. Ne glede na to, kaj imamo v rokah, še vedno ostaja rešitev – le odločiti se moramo in poiskati pomoč ter predvsem biti pripravljeni na spremembo v načinu razmišljanja in življenja s psom kot takšnega. Brez sprememb lastnika ni sprememb v vedenju psa.

OSKRBA

Vsi se strinjamo, da je psu treba dnevno menjavati svežo vodo, mu nuditi hrano in zavetje. Kaj pa dovolj gibanja? Ste pomislili na to, kdaj ste nazadnje psu dali tabletko proti notranjim zajedavcem? Ni namreč dovolj, da za to poskrbite zgolj enkrat letno ob cepljenju za steklino. Tabletke proti notranjim zajedavcem je treba psu dati večkrat na leto. Pri odhodu na morje ne pozabite tudi na zaščito pred srčno glisto, ki je tudi na naši obali pogosta. Pa zaščita proti klopom in bolham. Kaj pa sterilizacija in kastracija? Še posebej, če ste lastnik manjših pasem, poglejte malo zobe, mogoče ušesa. Na vse to velikokrat kar malo pozabimo. Za dolgo skupno življenje je treba poskrbeti tudi (ali predvsem) za zdravstveno stanje.

Z nekaj truda lahko vsakdo vzgoji psa. O tem smo že pisali tukaj.

Urška Krivec

Bolj učinkuje pohvala ali priboljšek?

Znanstveniki iz Atlante so že pred nekaj leti dokazali, da na pse bolj učinkovito in pozitivno deluje iskrena pohvala kot  priboljšek.

Tudi poznavalci vedenja psov skrbnike psov spodbujajo, da mora pohvala res prihajati iz srca in ne zgolj iz ust.

Razumljivo pa je, da so pri tem med psi razlike. Tako bomo verjetno pri labradorcih, ki so znani kot zelo ješči, pri učenju zelo uspešni, če bomo uporabljali priboljške.

Pri bolj igrivih psih pa bomo pri motiviranju verjetno bolj uspešni s kakšno igračko ali predmetom, ki mu ga vržemo in ga nagradimo s tem, da steče za njim.

Pomembno je, da skrbniki ugotovimo, s čim bomo svojega štirinožca najbolj uspešno motivirali za delo. Pri tem ni odveč dodati, da obstajajo tudi psi, ki jih je zares zelo težko motivirati za delo, ne glede na to, kakšen ‘instrument’ uporabimo.

Pes bo najbolj motiviran za delo in učenje:

  • v okolju, kjer bo sproščen in vsaj na začetku brez motečih dejavnikov;
  • kolikor je mogoče v igri;
  • v povezavi z vidnimi znaki, ne zgolj s povelji;
  • postopoma, z majhnimi koraki;
  • z veliko ponavljanja;
  • s pozitivno motivacijo

Odpoklic moramo utrjevati vse življenje: potek učenja

Učenje odpoklica za vsakdanjo rabo je zelo zahtevna in dolgotrajna naloga, ki se pravzaprav nikoli ne konča – odpoklic moramo utrjevati vse življenje.

Učimo po stopnjah

Pripravimo si učni načrt, ki ga razdelimo na posamezne učne korake, ki vodijo do končnega cilja, ki zagotavlja uspešen odpoklic. Z učenjem ne hitimo, vajam sledimo v ritmu, ki ustreza našemu psu. Vsak učni korak naj ima vnaprej določen vmesni cilj.

Ko ga dosežemo, naučeno najprej dobro utrdimo in šele nato nadaljujemo z naslednjim korakom. Vsak naslednji korak je za psa zahtevnejši in se od predhodnega razlikuje po tem, da vanj nadzorovano vključimo nove elemente: dodamo različne motnje, ali pa že naučeno prestavimo v novo okolje.

Vsaka novost v učenju torej predstavlja nov (vmesni) korak do končnega cilja. To pa je zanesljiv odpoklic v mnogih okoljih. Na vsakem učnem koraku sledimo zaporedju:

  • učimo, dokler ne naučimo; vedenje je naučeno, ko ga pes ponavlja brez težav;
  • med učenjem psa vselej nagradimo za vsak uspešen odziv;
  • naučeno vedenje utrdimo s ponavljanjem. Med utrjevanjem spreminjamo vzorec nagrajevanja: najprej uporabimo najboljše nagrade, ki jih postopoma menjamo za slabše in jih dajemo nepredvidljivo in na koncu tudi opustimo;
    šele zdaj lahko preidemo na naslednji, zahtevnejši učni korak oz. na zahtevnejšo stopnjo učenja (npr. podaljšamo razdaljo, dodamo novo ali močnejšo motnjo, vadimo v novem okolju … ).
  • Ko dosežemo končni cilj in ga tudi nenehno utrjujemo v vsakdanjem življenju, lahko psa za prihajanje nagrajujemo le še tu in tam, občasno pa ga presenetimo z izjemno dobro ali privlačno nagrado. Namesto hrane lahko za nagrado uporabimo različne stvari in aktivnosti, ki so psu všeč.

Več o učinkovitem učenje odpoklica si preberite tukaj. 

Karmen Zahariaš

Vzgoja: z nekaj truda in znanja lahko vsi vzgojimo psa

Vzgoja našega psa je na nas samih – ne more ga vzgajati in vzgojiti nihče drug. Vzgoja je dolgotrajen in pravzaprav nikoli končan proces.

Vzgoja je proces, s katerim želimo doseči, da bo pes razumel, da lahko s svojim vedenjem sproži določene posledice, ki so zanj lahko dobre ali ne.

Kakšen naj bo lepo vzgojen pes? Skrbniki od svojih psov pričakujemo različne stvari. Mnenja o tem, kaj je vzgojen pes, lahko precej različna. Brez dvoma velja, da mora biti pes nemoteč za širšo okolico, v skrbnikovem vsakdanjem življenju pa je njegovo vedenje lahko tako, da je njuno sobivanje prijetno, ne glede na to, kaj si o tem mislijo drugi.

Ko mladiček zapusti leglo, že zna živeti kot pes med psi. Tega se je naučil v stikih z materjo in sorojenci. Naša naloga pa je, da ga vzgojimo tako, da bo znal živeti tudi med ljudmi. Včasih se premalo zavedamo, da ga moramo zato naučiti res prav vse tisto, kar od njega pričakujemo. Učiti pa ga moramo tudi povsod tam, kjer bo z nami živel.

Zato se moramo na začetku, zlasti v prvem letu skupnega življenja, vzgoje lotiti zavestno in načrtno. Pri tem moramo biti zahtevni, vztrajni in dosledni. Čeprav je to morda sprva naporno, pa sčasoma postane način življenja. Temu se neopazno prilagodimo oboji, skrbniki in psi. Seveda so nam pri tem lahko v veliko pomoč tečaji v pasjih šolah ali obilica literature z nasveti o vzgoji psov. Dejstvo pa je, da moramo skrbniki sami poskrbeti, da bo življenje z našimi psi prijetno in tako, kot si ga želimo. Trud, ki ga vlagamo v vzgojo, naj nam olajša zavest, da se bodo vsa naša prizadevanja poplačala. Pes se namreč nenehno uči, če to želimo ali ne. Če ga ne učimo mi, se uči sam in to najpogosteje stvari, ki so zanj koristne, nam pa niso pogodu.

Karmen Zahariaš (izsek iz prispevka, objavljenega v aktualni številki Mojega psa)

Če že vnaprej dvomimo, da bo psu uspelo, se to pogosto zares zgodi

Učenje poteka precej lažje in hitreje, če razumemo in upoštevamo osnovne zakonitosti učenja.

Ljudje pse učimo stvari, ki se nam zdijo pomembne, njim pa je najverjetneje vseeno, kaj od njih želimo, če jim le učenje predstavimo kot zabavno dejavnost, saj takrat precej raje sodelujejo, pa naj gre za šolske vaje poslušnosti ali za učenje trikcev in raznih spretnosti.

Čeprav lahko pse učimo na različne načine, so veliko uspešnejše tiste metode, kjer njihovo sodelovanje spodbujamo z nagrajevanjem prizadevnosti in dosežkov. V procesu učenja ne čakamo na napake, da bi jih kaznovali, ampak čakamo na dobre odzive psa, da jih lahko nagrajujemo. Kaj so napake pri učenju, vselej določimo ljudje; psi jih nikoli ne delajo namenoma. Kaznovanje psa za slabe odzive med učenjem nima želenih učinkov, še zlasti nedopustno in neproduktivno pa je, če se pri tem zatečemo v grobost in nasilje.

Učenje vedno zastavimo tako, da bo pes v svojih prizadevanjih lahko uspešen in končamo takrat, ko mu gre najbolje. Naša vsakokratna pohvala naj bo iskrena in priboljški ali motivacijske igrače take, da so psu takrat resnično zelo všeč. Zelo pomembno je tudi, da mu zaupamo in zares verjamemo, da mu bo uspelo opraviti zastavljene naloge in izzive. Takrat namreč tudi sami izžarevamo nekaj, kar vpliva na njegovo delovanje. Če že vnaprej dvomimo, da bo psu uspelo, se to pogosto zares zgodi.

Karmen Zahariaš (celoten članek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Komunikacija s psom: bodimo razumljivi

Jasno in razumljivo komuniciranje je pomembna stvar, ki se je moramo zavedati v življenju s psi. Tudi psi imajo svojo govorico, ki pa se v marsičem zelo razlikuje od tiste, ki smo jo izoblikovali ljudje.

Poleg tega, da se vsebine pasjih pogovorov lahko le deloma primerjajo z našimi, pa je najpomembnejša razlika v tem, da se psi sporazumevajo brez besed, zelo učinkovito pa uporabljajo in razumejo celovito telesno govorico, tudi človeško.

Ko nas psi opazujejo (in v tem so neprekosljivi mojstri), začno zelo hitro prepoznavati naša razpoloženja in na podlagi izkušenj celo predvidevati naše namere. Ker pa ljudje kar pogosto psom govorimo eno, naša telesna govorica pa izraža nekaj povsem drugega, lahko pride do nesporazumov.

Psi se bolj zanašajo in odzovejo na tisto, kar vidijo, kot na tisto, kar jim govorimo. Kadar se zgodi, da skrbniki od psa nekaj zahtevajo, ta pa naredi nekaj drugega ali pa nič, lahko zato pogosto slišimo, da: »Kuža čisto dobro ve, kaj hočem od njega, ampak ne vem, zakaj zdaj tega noče narediti«. Za psa bomo veliko bolj razumljivi in veliko lažje bo izpolnil naše želje in zahteve, če bomo pazljivo usklajevali svojo besedno in telesno govorico.

Pri tem bomo veliko bolj uspešni, če bomo v odnosih s psi sproščeni. Ker je v naravi psov, da posnemajo vedenje in prepoznavajo razpoloženje bližnjih, se bodo tako veliko lažje in hitreje sprostili tudi sami, sproščeni pa se učijo bistveno hitreje in bolje. Uspešno sodelovanje s skrbnikom jim daje občutek zadovoljstva in pripadnosti ter povečuje njihovo prizadevnost, pozornost in zbranost.

Karmen Zahariaš (izsek iz prispevka, ki ga v celoti lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Aktivno s psom tudi pozimi

Psi zelo različno prenašajo nizke zimske temperature. Veliko je odvisno predvsem od dolžine in gostote dlake, starosti psa, telesne kondicije in zdravstvenega stanja psa.

Glede na vse to moramo pse primerno zaščititi. Nekatere pasme psov tudi pri zelo nizkih temperaturah in vetru ne potrebujejo nikakršne zaščite, spet drugi bodo brez plaščka zelo prezebli. Tretji pa plaščka ne potrebujejo, ker bi jih zeblo, temveč zato, ker jih v nasprotnem primeru ovira dlaka.

Tak primer je med drugim tudi priljubljena pasma kavalir kralja Karla.  Predstavniki načeloma ne potrebujejo dodatnih oblek za gretje telesa, ko so aktivni v mrazu, a je njihova dolga dlaka pravi magnet, kamor se naberejo snežne kepe. Te praktično onemogočajo normalno hojo in premikanje psa po snegu. V takšnih primerih bo dovolj že enostaven plašček, ki pokrije in skrije odvečne dlake, kamor bi se lahko nabiral sneg.

Ne glede na to, ali gremo zgolj na sprehod, športno aktivnost s psom ali pa trening trikcev, moramo pozimi poskrbeti za primerno zaščito. Ne pozabite na zaščito pasjih blazinic, ki jim sol na cesti, pločnikih in asfaltnih površinah ne dela prav nobene usluge. Komu se hoja po ledenih površinah morda zdi zabavna, a je za psa ravno tako nevarna kot za nas. Tudi psi se namreč lahko kaj hitro poškodujejo na ledenih površinah in si pretegnejo kakšno mišico ali dve. Previdnost velja!

Izgovore na stran, svež zrak kliče

Ne glede na to, kakšno je vreme, lahko vedno izvajate vaje poslušnosti tudi zunaj. Naj vas ne motijo dež, sneg, mraz ali veter. Paziti moramo le, da vaje in predvsem dolžino vaj prilagodimo razmeram. Vaje odlaganja tako ne delamo dolgo, kadar vidimo, da psa že zebe.

Tudi skoki čez ovire, tuneli in ostale zabavne ovire niso težava v snegu, paziti je treba le na poledenele površine in varnost na ovirah. Največja ovira je največkrat prav v naših glavah, ko si tako vneto razlagamo, češ: »Danes je premrzlo, dežuje, pa veter piha, spet drugič je prevroče«. Ko razmišljamo in trening prilagodimo tako, da bo ustrezal nam in našemu psu, je uspeh zagotovljen in verjemite, da se bosta potem oba počutila bolje, pa čeprav malo premočena in premražena.

Urška Krivec

Ko pes laja na vsak avtomobil

Pisala nam je bralka o težavi, ki jo imajo s psom. Živijo ob prometni cesti in njihov pes laja na vsak avto, ki se ustavi pred hišo. Kaj storiti?

Lajanje je normalna oblika vedenja psov, eni psi lajajo bolj, drugi manj. Če psa pri tem ne moremo več nadzorovati, seveda obstajajo možnosti, da to uredimo.

Prvi korak je, da psu preprečimo pogled na avtomobile, torej da se okna zastrejo. Morda bo že to dovolj. Če to ne bo delovalo, psa premestimo v drug prostor. Morda je rešitev tudi v tem, da nekje v hiši naredimo privez. Vsakič, ko bo znova začel lajati, ga mirno, brez vsakega komentarja, primemo in ga privežimo na privezu. Če bo miren in ne bo lajal, naj si zasluži nagrado.

Zelo dobra metoda je tudi preusmerjanje pozornosti. Ko bo začel lajati, mu pokažimo kakšno igračo, ki jo ima rad – toda dobi naj jo šele tedaj, ko bo prenehal lajati. Ena od možnosti je tudi, da se za lajanje enostavno ne zmenimo. Pozornost zaradi svojega vedenja si namreč pes razlaga kot potrditev, zato bo še bolj lajal. Marsikdaj pomaga že to, da se – ko začne lajati – mi enostavno umaknemo in počnemo nekaj tretjega. Tako bo videl, da s svojim vedenjem ni vzbudil pozornosti. Tudi v tem primeru psa pohvalimo in nagradimo, če se bo umiril. Metod za odvajanje neprimernega lajanja je še več. V vsakem primeru pa potrebujemo veliko vztrajnosti, potrpežljivosti in iznajdljivosti.

Jože Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

7 navad zelo učinkovitih lastnikov psov

“Sedem navad za uspeh v poslu” dr. Stephena Coveyja je trenerka za pse Tiffany Lovell prilagodila za usposabljanje lastnikov psov, ki si želijo uspešnejšega odnosa s psom.

1. Bodite proaktivni

Ko prvič pripeljete psa domov, mu najprej pokažite, kam naj bi šel na potrebo – preden ga pripeljete v notranjost! Ostanite tam, dokler ne gre na potrebo, in ga takoj nagradite s priboljškom in pohvalo! Potem mu za začetek omogočite dostop do le ene sobe ali območja v hiši. Dovolite mu, da se sprosti na območju, kjer je varno raziskovati, ne da bi lahko naredil večje napake, in kjer je voda, hrana, igrače in postelja. Nagradite ga za to, da vljudno sede, ko sreča vsakega člana družine in vsakega obiskovalca! Psi delajo tisto, kar jim ustreza in kar je varno zanje. Če uvedete vedenja, ki so varna za psa in delujejo za oba, jih bo vaš pes začel izbirati po naravni poti.

2. Začnite s koncem

Če želite spremeniti neželeno vedenje, se morate najprej odločiti, kaj želite namesto tega storiti. Zelo preprosto je reči, “ne želim, da moj pes laja na poštarja.” To morate obrniti in se odločiti, kaj najraje počnete s svojim psom v teh trenutkih. Za spremembo neželenega vedenja moramo biti sposobni pogledati končni cilj. Če vaš pes laja, se lahko odločite, da želite, da se igra s svojo igračo ali gre v njegovo posteljo, medtem ko poštar pride pred vrata. To so končna vedenja, ki jih lahko imate v mislih, da boste natančno vedeli, kaj boste naučili svojega psa.

3. Najprej postavite prednostne naloge

Verjetno je več stvari, ki jih želite spremeniti ali delati s svojim psom. Vsako vedenje, ki je pomembno za varovanje psa in ostalih družinskih članov, mora biti glavna prednostna naloga.

Osredotočite se na poučevanje svojega psa, da je prometna cesta ob hiši nevarna in da ko ga pokličete, se odzove na vaš klic. Pripravite ga na prihod novega družinskega člana itd.

4. Mislite na obojestransko korist

Pri delu s psom vedno razmišljajte v smeri, da so stvari zanj enako koristne kot za vas. K sreči to ne bi moglo biti lažje, saj bo večina psov z veseljem delala za hrano, igrače in/ali pohvale. Vaš odnos s psom bi moral biti kot katerikoli drug v vaši družini, zgrajen na medsebojnem spoštovanju in ljubezni drug do drugega. Če razmislite, kako se mora vaš pes počutiti v danem položaju – tako kot bi to storili partnerju ali otroku – lahko nato pristopite na način, da oba prejmeta tisto, kar v tistem trenutku potrebujeta.

5. Psa morate razumeti

Ljudje hitro pričakujemo popolno razumevanje od popolnoma druge vrste – tiste, ki sploh ne govori našega jezika. Na drugi strani upoštevajte, da psi ves dan z nami govorijo s svojo telesno govorico. Na žalost se večina ljudi tega jezika nikoli ne nauči. Ne smemo pozabiti, da imajo naši psi svoje misli in občutke in da okolje, ki jim ga podrejamo, vpliva na oboje. Če psa nagovarjate, da sedi ali leži, ko je v veterinarski ambulanti in tega ne počne, ni to zato, ker je trmast. Vaš pes je lahko v tem položaju prestrašen, zaskrbljen ali preobremenjen in meni, da bi bilo nevarno ali neprijetno sedeti ali ležati. Ni kljubovalno neupoštevanje vaših ukazov. Tako se odziva na svoj instinkt in čustva. Vsak od nas to stori, ko se počutimo prestrašeni ali ogroženi. Ko spoznate, kako vaš pes komunicira s svojim telesom, pomeni, da vam je mar zanj. Pokažite mu, da vam lahko zaupa, da mu boste pomagali iz stresnih okoliščin in razumeli boste, kaj potrebuje.

6. Delujte v sinergiji

Morda ste posvojili psa iz zavetišča, da bi se z njim crkljali. Vendar je pes, ki ste ga posvojili poln energije in si želi dolgih sprehodov in veliko aktivne pozornosti. Namesto da na to gledate kot na neuspeh, razmislite o novih možnostih, da bi lahko skupaj delali kaj bolj aktivnega. Morda vam bo ta nepričakovani pasja lastnost odprla nov svet.

7. Učenje poteka iz dneva v dan

Če mislite, da boste trenirali psa kot nekaj, kar počnete nenamerno (ko najdete čas) prvih nekaj tednov, z rezultati ne boste zadovoljni. Če pa v svoj vsakdan vpletete trening s svojim psom in o vsaki kratki interakciji razmišljate kot o učnem trenutku, boste presenečeni nad rezultatom. Vaš pes bo od vas prejel jasna in dosledna sporočila v različnih položajih. To mu bo omogočilo, da se bo razvil v mirnega in samozavestnega psa, ki resnično razume, kaj se od njega pričakuje.

B.R.