Obdobje od 8. tedna do pasje pubertete

Prehod od vzreditelja v nov dom je pomemben dogodek, tako za pasjega skrbnika, kot za psa. Odvisno od tega, kakšnega psa smo prinesli domov in kakšno delo je pred nami opravil že vzreditelj, bo ta prehod lahko težji ali lažji.

V vsakem primeru bo dobro sodelovanje z vzrediteljem zelo pomembno v vseh obdobjih odraščanja psa kot tudi v starosti. Zato vsem novopečenim lastnikom mladičkov polagam na srce, da vzdržujejo dobre odnose z vzrediteljem, ki je, če je seveda pravi odgovoren vzreditelj, s poznavanjem pasme in psihologije psov lahko v veliko pomoč.

V tem obdobju se mladiček nauči pravil, reda in discipline v novem domu. Lastnikova naloga je, da mladičku omogoči čim boljšo socializacijo z vrstniki, okolico in vsem, s čimer se bo pes srečeval v svojem življenju. Navajanje na vse, kar ga lahko čaka v življenju, je ključnega pomena ravno v tem obdobju odraščanja. V tem obdobju lahko ogromno naredim v zelo kratkem času.

Zelo pomembna stvar, ki je nikakor ne smemo spregledati, je pridobivanje zaupanja. Zaupanje med lastnikom in psom se gradi z doslednostjo, pravičnostjo in seveda pravilnim delom s psom. Postavljanje pravil ne pomeni nič slabega. Kmalu pride obdobje rangiranja, ko so pomembni stiki z vrstniki v nadzorovanem okolju. Nikoli ni prepozno za šolanje in vzgojo ali prevzgojo, pa vendar je ta najbolj učinkovita prav v tem obdobju. Tudi če ste mladička dobili sredi zime, ni prav nič narobe. Na voljo imate zelo veliko individualnega šolanja in pasjih šol, ki izvajajo tako skupinske kot individualne ure šolanja psov tudi v zimskem času. Nikar ne zamudite obdobja v odraščanju psa, v katerem lahko v najkrajšem času dosežemo največ.

V tem obdobju bomo priča tudi malenkost izstopajočemu vedenju, kar je povsem normalno. Obdobja želje po bežanju, strahu in podobnega moramo le premišljeno in skrbno prebroditi, pa bo vse lepo minilo. O fazah odraščanja psov smo že veliko pisali. Pozneje lahko srečamo vedenje, ko se bolj samozavestni psi začnejo postavljati zase, se začnejo upirati, lahko se začne razvijati tudi dominantno vedenje do drugih psov. V tem obdobju se začnejo zavedati sveta okrog sebe v okolju, kjer živijo. Mlad pes bo postajal samostojen in glede na vse, kar je s seboj prinesel na ta svet, skupaj z izkušnjami postajal bolj ali manj samozavesten.

Izrednega pomena v dobi odraščanja do pubertete so nadzorovane igre z vrstniki, da ne dobi slabih izkušenj z drugimi psi, kot tudi čim več zelo različnih okoliščin, s katerimi se lahko kuža sreča v življenju. Recimo: vožnja z dvigalom, hoja po stopnicah, igra z otroki in drugimi psi, srečanje s staro mamo, ki nerodno hodi s palico in dežnikom, navajanje na samoto in odhod v službo, navajanje na sobno čistočo, česanje, čiščenje ušes, striženje krempljev, boks in še in še.

Urška Krivec

Lužica na preprogi – kako pravilno odreagirati?

Ali ima pes slabo vest, ker je naredil lužico na preprogi in se je po dejanju počasi in s sklonjeno glavo odplazil na svoje ležišče?

Mnogi skrbniki mislijo, da jo imajo, saj si to dejanje dejansko razlagajo takole: pes natančno ve, kaj je storil narobe, zato ima slabo vest in se je odplazil.

To pa ne drži in psiček našega zmerjanja ne bo povezal z lužico na preprogi, pa čeprav je od dejanja minilo le nekaj sekund. Zato torej nima nikakršne slabe vesti.

Zakaj se je pes po dejanju odplazil? Iz čiste preventive, ker je naše zmerjanje razumel kot skrbnikovo slabo voljo, zaradi katere ga ne čaka nič dobrega. Seveda pa si ne zna razložiti zakaj, in ga to sploh ne zanima. Želi se le umakniti nekam na varno.

Njegova odločitev je zanj pametna, čeprav je pri lastniku povzročila napačno prepričanje, da pes ve, zakaj ga je zmerjal, in da zato v prihodnje ne bo več opravljal potrebe v hiši. Kakšno bi bilo torej pravilno ravnanje v opisani situaciji?

Psičkovo dejanje je najbolje povsem spregledati in preprogo očistiti, ko pes tam ni navzoč. Če bi čistili preprogo v navzočnosti psa, bi si ta mislil: ”Super, če naredim lužico, bom deležen skrbnikove pozornosti.” Še najbolje, da očiščeno lužico na preprogi poškropimo z razkužilom z vonjem po limoni, da to mesto za psa ne bo več ”zanimivo”.  Nikakor pa ne smemo psu v lužico potisniti smrčka …

Psa lahko okaramo le takrat, ko ga dobimo pri dejanju, saj bo le v tem primeru vedel, zakaj se jezimo. Še najbolje da ga tedaj, ko se pripravlja na lulanje, mirno dvignemo v naročje in ga odnesemo na prosto. Pokažimo mu veliko veselja, ko bo tam opravil potrebo.

ap, objavljeno v reviji Moj pes

Obdobje pubertete ali živčki na preizkušnji

Včasih ni jasno, za koga je to hujše obdobje ‒ za lastnika ali za odraščajočega kosmatinca.

Zobje so se do zdaj že zamenjali, vzpostavili smo osnovna pravila bivanja, in če smo bili pridni, smo psa celo naučili nekaj trikov in veščin. Obdobje pubertete je težavno. Psičke se začnejo prvič goniti, samčki začnejo dvigovati nogo in označevati teritorij. Hkrati s tem seveda nastajajo tudi večja trenja med samci in vrstniki. Tako kot najstniki so tudi naši pasji pubertetniki lahko pravi uporniki brez razloga in še bi lahko naštevali. Za psa je to obdobje polno nerazumljivih čustev, vzponov in padcev, hormonske neuravnovešenosti, ki tako ali drugače vpliva tudi na njegovo vedenje. Vse to je normalno. Začne se razvijati tudi obrambni nagon. Če nismo naredili domače naloge do tega trenutka in psa naučili, kje so meje dovoljenega, ga primerno vzgojili in naučili določenega vedenja, je zdaj skrajni čas za to. Vsak teden, ko se ne odločimo za začetek šolanja (v tej fazi lahko rečemo že kar prevzgojo vedenja), je zamujena priložnost. Iz tedna v teden bo vzgoja pasjega pubertetnika, ki prej ni imel dovolj vzgoje in discipline, težja.

Treba je še poudariti, da se vse pasme ne razvijajo enako hitro, nekatere odraščajo pozneje kot druge, nekateri psi lahko pridejo v puberteto prej kot drugi. Že v enem leglu so lahko razlike, kar mogoče še najbolje opazimo pri psičkah, ki se nikoli ne gonijo hkrati. Že pri sestricah je lahko zamik večmesečen. Če boste dovolj pozorni, boste obdobje pubertete opazili po spremembi vedenja. Praviloma takrat psi postanejo bolj samosvoji, neubogljivi, radi se začnejo potepati, če se do zdaj še niso … Paziti je treba, da to obdobje preživimo čim bolj mirno.

avtor: Urška Krivec

Slaba vtisnenja

Psi živijo za trenutek, danes, tukaj in zdaj. Tako zelo, da mora biti vedenje nagrajeno ali kaznovano točno tisti trenutek, ko se to vedenje pojavi.

Ne trenutek prej in niti trenutek pozneje. To je zelo pomembno pri učenju psa na vseh nivojih. Kakršnokoli kaznovanje ali nagrajevanje psa prepozno pri psu povzroči le dodaten stres in nesmiselnost procesa. Pes tako ne ve, zakaj je nagrajen ali kaznovan.

Zagotovo ste že slišali, kako je kdo tiščal pasji smrček v lužico urina ali kakec, da bi mladičku ali odraslemu psu pokazal, kaj je naredil narobe. Takšno dejanje vsekakor ne bo psa naučilo, naj ne lula in kaka znotraj hiše. Pes se namreč dejansko ne spomni točno tega dogodka, kako je uriniral znotraj hiše in je zato kakršnokoli tiščanje gobčka v lužico nesmiselno. To bo namreč pri psu ustvarilo zgolj strah, po vsej verjetnosti strah pred lastnikom oziroma osebo, ki mu je tiščala smrček v lužico. Pes resnično ne ve, zakaj je bil kaznovan. Kakršnokoli kaznovanje ali nagrajevanje vedenja je tako tesno povezano s situacijo in časom. Ne eno in ne drugo nima pomena, če pride nagrada ali kazen prepozno.

Prihod k veterinarju je za mnoge pse lahko stresen. Če je imel pes slabe izkušnje pri veterinarju, se prav verjetno ne spominja točno, kaj ga je prestrašilo, ali kaj točno mu je povzročilo bolečino. Strah tako povezujejo s prostorom, kot je na primer čakalnica pri veterinarju.

Slabe izkušnje lahko sicer prek treninga nadomestimo z dobrimi izkušnjami. Namesto da odidete k veterinarju samo, kadar je resnično nujno in psu po vsej verjetnosti takrat res ni prijetno, pojdite k veterinarju zgolj po priboljšek. Kratki obiski, ki naj bodo za psa prijetni, bodo dolgoročno lahko omilili strah pred veterinarjem. Kako dobro in kako hitro pa je predvsem odvisno od tega, kako močna je bila asociacija in kako je pes v svoji glavi povezal strah s prostorom.

Urška Krivec

Osnovna vzgoja: enkrat je dovolj!

Svojega psa ne bomo mogli naučiti lepega vedenja zgolj z obiskovanjem tečaja, ampak s pravilnim ravnanjem v vsakdanjem življenju – v hiši, na sprehodu …

Eno izmed pomembnih nasvetov pri osnovni vzgoji je, da je enkrat dovolj.

Povsem vseeno je, kaj od psa zahtevate. Naj gre za ‘sedi!’, ‘prostor!’ ali ‘sem!’.

Ko pes ve, kaj mora na naš vidni ali slušni znak storiti, izrečemo povelje le enkrat. Morda bomo na začetku potrebovali malce več potrpljenja in samo-obvladanja. Nekaj pa moramo vedeti: pes je naše povelje slišal in natančno ve, kaj od njega želimo.

Zato bodimo malce trmasti in povelja ne ponavljajmo. Pomembno je tudi, da ne naredimo nobenega koraka naprej, dokler ne bo naredil tistega, kar smo želeli. Ko bo to storil, sprostimo napetost: s klikerjem, pohvalo, izražanjem veselja, igro ali nagrado.

avtor: rš (objavljeno v reviji Moj pes)

Ne primerjajmo psov

Veliko ljudi si po pokojnem, ko mine čas žalovanja, omisli novega psa. Če gre za isto pasmo, se pogosto zgodi, da pričakujemo že poznano.

Od novega, mladega psa ne moremo pričakovati, da bo takšen, kot je bil prejšnji, še zlasti ne, da bo enako ubogljiv ali še manj, da se bo enako vedel. Četudi si izberemo psa iste pasme, ne smemo pričakovati enakega vedenja.

Kot je vsak človek zgodba zase, nič drugače ni pri psih. Vedenjska slika psa je stvar dednih dejavnikov in življenjskih izkušenj ter vplivov, ki jih pes dobi iz okolja.

Vedenje psa v veliki meri ustvarjamo predvsem pasji skrbniki sami. Čeprav je v največji meri od nas odvisno, koliko težav bomo imeli s pasjim prijateljem, pa se je treba zavedati, da psa brez napak ni. In če je bil prvi vzoren na določenem področju, morda naslednji prav to ne bo, kljub enakim vzgojnim primerom. Psa je treba sprejeti takšnega, kot je.

Povzeto po članku avtorja Jožeta Vidica z naslovom Ne primerjajmo psov v knjigi Pes, nov družinski član

Izbor pasme je za vzgojo in šolo še kako pomemben

Čeprav smo dognali, da je treba vzgojiti prav vsakega psa, to še zdaleč ne pomeni, da bomo za vsakega porabili enako mero truda, znanja in volje.

Zato je razmislek o tem, kakšne vedenjske lastnosti in s tem izzive pri šolanju lahko pričakujemo od našega novega spremljevalca, še kako pomemben. Če kupujemo pasemskega psa, smo v prednosti, saj imajo pasme praviloma tudi svoje tipične značajske lastnosti.

Ovčarji, denimo, imajo prirojeno željo po sodelovanju s človekom. Najpogosteje jih je zelo lahko motivirati za sodelovanje, hkrati pa so pravi deloholiki, ki od nas nenehno pričakujejo zaposlitev. Če postanejo brezposelni, si delo poiščejo sami, kar pa nam zagotovo ne bo všeč, saj znajo v svoji delovni vnemi kaj hitro ”prenoviti” stanovanje, prekopati vrt ali postrojiti nič hudega sluteče obiskovalce. Bomo pa z ovčarjem precej bolj zanesljivo blesteli na tekmovanjih športnega šolanja kot pa s kakim hrtom, molosom ali polarnim psom.

Goniče so vzredili za življenje in delo v krdelu, zato jim medpasja komunikacija bržkone ne bo povzročala težav, kar pa nikakor ne bi mogli trditi za stafforde in pitbule, denimo. In če se bomo s predstavnikom slednjih morali prav pošteno potruditi za strpno vedenje do drugih psov, kar je beaglu prirojeno, se bomo morali za zanesljiv odpoklic z beaglom toliko bolj truditi.

Terier se bo težko sprijaznil s hišnim kuncem, ptičar pa s kokošmi, medtem ko jih bo pastirski pes hitro vzel za svoje in divje branil pred prišleki, tudi če bodo to le nič hudega sluteči mimoidoči. In če seter skoraj zanesljivo ne bo kaj dosti lajal, je prava umetnost utišati hrvaškega ovčarja.

Kot lahko vidimo, ima vsaka pasma svoje potencialne vedenjske težave, vendar so v primeru spodletele vzgoje nekatere težave bistveno resnejše od drugih. Če lahko zagnanega ‘prenovitelja’ stanovanja omejimo s kletko in primernimi žvečljivimi igračami v njej in če beaglov lovski pretep preprečimo s povodcem, so v mestu prava nočna mora ekstremno teritorialni šarplaninec, kavkaški ovčar ali kuvazs.

Medtem, ko lahko pri pasemskih psih njihove značajske lastnosti predvidimo, so mešanci odprta knjiga, zato moramo biti še toliko bolj pozorni, da pravočasno opazimo vse zametke potencialno neželenih vedenj.

Izbor pasme je torej za vzgojo in šolanje pomemben, vprašati pa se moramo predvsem, v kakšnem okolju bo pes živel, kaj pričakujemo od njega, katere od pričakovanih pasemskih lastnosti so za nas moteče?

Zato je izbirati psa zgolj in samo po zunanjosti velika napaka. Nekateri izberejo psa po zunanjosti, potem pa od njega pričakujejo, da bi se vedel povsem drugače, kot je tipično za to pasmo. Ni razloga, da si nekdo, ki ne mara lajanja, omisli skrajno glasnega hrvaškega ovčarja. Nedvomno je njegovo lajanje s doslednim šolanjem še mogoče spraviti v znosne meje, še vedno pa bo tak pes lajal več kot povprečen border collie, pri katerem nam ne bo treba niti s prstom migniti, da bo tiho. S šolanjem in vzgojo zagotovo pomembno vplivamo na pasje vedenje, pa vendar prav tisto, kar pes prinese s seboj na svet, odloča, kako naporen in dolgotrajen bo proces od ljubkega mladiča do zglednega pasjega meščana.

Polona Bonač (objavljeno v eni izmed preteklih izdaj revije Moj pes)

Prihajanje na klic: nekaj nasvetov

Prihajanje na klic je najbolj osnovna in hkrati najbolj pomembna vaja, ki jo mora obvladati vsak pes. V praksi ni vedno tako.

Na skrbnikov klic se mora pes odzvati tudi tedaj, ko nanj delujejo kakršnikoli zunanji dražljaji. Marsikdo, ki ima težave s prihajanjem na klic, potarna, da se njegov pes ‘dela gluhega’. Pes pogosto dobi občutek, da – ko je oddaljen od svojega lastnika, mu ta nič ne more in da mu na klic ni treba prihajati. Če se to dogaja, gre že za prevzgojo in ukrepati je treba takoj, sicer se bo stanje samo še poslabševalo. Ob tem je treba zapisati še, da pes ponavadi prične zanesljivo prihajati na klic šele po enem letu starosti.

Nekaj nasvetov, kako ukrepati:

  • Dokler pes ne bo povsem zanesljivo prihajal na klic, naj bo vedno na raztegljivem povodcu. Tako navezanega večkrat pokličite, tudi tedaj, ko bo pes zaposlen z raznimi vonjavami. Ko pride, ga pohvalite in nagradite s priboljškom. Vsak prihod do vas mora biti za psa prijetno doživetje.
  • Ko pes pride do vas zahtevajte, da se usede na tla in vas pogleda pozorno v oči, steče pa lahko šele, ko mu to dovolite (‘skoči!’)
  • Odpoklic vadite tudi v hiši, kjer ima manj ‘svobode’, postopek prihajanja pa naj bo enak kot tedaj, ko jo kličete med sprehodom. Na prostem lahko odpoklic vadite tudi v manjšem, ograjenem vrtu in tedaj naj bo pes prost.
  • Ko ga boste pričeli spuščati na prosto, počnite to le v okolju, kjer ne bo zunanjih dražljajev (drugih psov, zanimivih vonjav …).
  • Pomembno je, da pes prihajanja na klic ne bo povezal z jemanjem svobode. To se običajno zgodi v primeru, če psa po vsakem odpoklicu navežemo na povodec in odpeljemo domov …

Metod za učenje odpoklica je veliko, vsakdo pa mora najti način, najbolj primeren za njegovega ljubljenčka.

 

7 skrivnosti uspešne vadbe

Za uspešno vadbo s psom je potrebno upoštevati nekaj pravil. Ne drži vedno, da več vaje prinaša več uspeha. Včasih se pes ne počuti najbolje in drugič ne njegov lastnih. Zato 7 nasvetov za uspešno vadbo.

1. Konec, ko je najlepše

Vse teče kot namazano, naš pes navdušeno sodeluje, kar zavriskali bi od veselja? Ravno pravi čas, da naredimo odmor. S psom nikoli ne vadimo več kot 15 minut skupaj, pa čeprav ne kaže nobenih znakov psihične ali telesne utrujenosti. Sicer tvegamo, da bo njegova vnema nenadoma padla. Pomembno je tudi, da vadbo vedno zaključimo s sprostitvijo: z igro ali malce ljubkovanja.

2. Prevelika ambicioznost je škodljiva

Učenje in ponotranjenje novega znanja potrebujeta svoj čas. Ko pes novo vajo razume in se na povelje vedno odzove, je prav, da na tej točki prenehamo. Privoščite sebi in psu malo veselja nad naučenim.

3. Včasih je dobro začeti na začetku

Ali je naš pes raztresen, nemiren in ga zelo motijo dražljaji iz okolja? Ali smo ugotovili, da ni tako poslušen kot sicer, ko mora opraviti kakšno malce bolj zapleteno vajo, ali pa ga želimo naučiti kaj novega? V takem primeru je najbolje, da naredimo kratek odmor, potem pa pričnemo znova – z vajami, ki jih dobro obvlada!

4. Pametno s priboljški

Vadba z lačnim psom je prav tako neprimerna kot vadba s polnim želodcem. Najmanj dve uri po obilnem obroku s psom ni primerno vaditi. Prav tako ne več kot šest ur po obroku, saj bo lačen in bo imel ”v glavi” samo priboljške, s katerimi ga nagrajujemo. In pozor: nikoli ni dobro, da mu damo priboljšek po vsaki dobro opravljeni vaji. Nagrade menjamo: enkrat ga zgolj pohvalimo, drugič potrepljamo, se z njim poigramo, vmes mu damo tudi kakšen priboljšek.

5. Ne iz nič na veliko

Naše življenje uravnava čas in večino stvari moramo početi natančno ob določenem času. Pasja časovna ura pa bije drugače. Ko je na prostem, si želi najprej malce ovohavati, se orientirati v okolju, si malce prekrvaviti mišice in se sprostiti. Zato je še najbolje, če ga pred vadbo spustimo, da sproščeno teka, potem pa mu privoščimo še malo ljubkovanja. Z vadbo začnemo, ko bo pozoren nase.

6. Raje s podvojeno motivacijo

In kaj v primeru, ko imamo sami slab dan in nam naenkrat zmanjka volje za delo in vadbo? Svoje slabo razpoloženje bomo v hipu prenesli na psa, saj je izvrsten opazovalec in temeljito obvlada pomen naše obrazne mimike in telesne govorice. Čuti tudi našo nestrpnost in slabo voljo. Uspešno bomo vadili le, ko se dobro počutimo tako mi, kot pes.

7. Ko vadba postane dolgočasna

Zlasti pri vajah poslušnosti se pes že lahko začne dolgočasiti. Izvajati mora povelja, na primer ”Sedi”, ”Prosto”, ”Stoj.” Pes mora v razmeroma kratkem času opraviti od 10 do 15 vaj, kar postane zanj dolgočasno, zato bo iz vaje v vajo delal slabše. Ko to opazimo, je zadnji čas, da štirinožcu dovolimo, da se vsaj malo sprosti.

Prednosti in slabosti različnih vzgojnih pripomočkov

Piščalka, kliker, prinosilo, priboljški, dolg povodec … ? Tokrat o tem, katere so v praksi pozitivne in negativne strani vsakega izmed pripomočkov.
PIŠČALKA

Pozitivno: Pri klicanju psa s pomočjo piščalke ne izražamo nobenih čustev, saj je pisk vedno enak. Psa naučimo, da se bo odzval na dva kratka piska in prišel k nam. Prednost uporabe piščalke je tudi v okolju, kjer je več ljudi, ki se sprehajajo s svojim psom. In še to: odpoklic s pomočjo piščalke lahko uporabljajo enakovredno vsi družinski člani.

Negativno: Precejšnja pomanjkljivost je, da moramo imeti piščalko vedno s seboj. Če jo bomo pozabili, bomo imeli težave, ko bo pes prosto spuščen in ga bomo želeli poklicati.

KLIKER

Pozitivno: Kliker omogoča hitrejše in časovno natančno potrjevanje želenega vedenja. Če na primer psa učimo kakšen trikec, je namreč zelo pomembno, da ga potrdimo v trenutku, ko bo izvedel želeno. Z glasom ali na kakšen drug način to zelo težko dosežemo. Poleg tega kliker zveni vedno enako, svoj glas pa, čeprav nehote, spreminjamo, saj nan deluje tudi naše čustveno razpoloženje. Uporaba klikerja je koristna tudi pri takoimenovani desenzibilizaciji oz. pri odpravljanju neželenega vedenja. Tudi pri tem je namreč pomembno, da vedenje potrdimo v pravem trenutku. Z nepravilno uporabo klikerja pa naredimo več škode kot koristi.

Negativno: Slaba stran klikerja je, da ga moramo imeti vedno s seboj. Skrbniki, ki ga uporabljajo, ga večkrat pozabijo, ali pa imajo težave s tem, ker morajo v roki hkrati držati povodec, kliker, priboljšek oz. Nagrado … Z malce spretnosti pa se na uporabo klikerja hitro navadimo.

PRIBOLJŠKI

Pozitivno: Ko želimo psa karkoli novega naučiti, je zelo pomembno, da ga znamo motivirati. Pri večini psov za to odlično učinkuje hrana. Ko gremo s psom na sprehod je najbolje, da vzamemo s seboj tudi priboljške. Shranjene imamo lahko v posebnih torbicah, ki so v različnih barvah in oblikah na voljo v trgovinah za živali. Priboljše lahko menjamo, saj tako naš štirinožec ne bo vedel, kaj ga na določen dan okusnega čaka. En dan damo v torbico koščke sira, drug dan salame, nato brikete …

Negativno: Še zlasti pri psih, ki so nagnjeni k debelosti, pazimo, da priboljškov ne bo preveč. Še najbolje bo, da ustrezno zmanjšamo redne obroke, s tem pa bomo pri psu ohranili optimalno telesno težo. Prekomerna telesna teža obremenjuje še zlasti starejše pse in slabo deluje na ves organizem. Priboljške kot nagrado uporabljamo predvsem pri učenju novih znanj, pri utrjevanju in ”navadni” vadbi pa nagrajevanje postopoma opuščamo. Priboljške uporabljamo le občasno, za dobro opravljeno delo pa naj bo dovolj pohvala.

DOLG POVODEC

Pozitivno: Še zlasti pri psih, ki niso zanesljivi pri odpoklicu, lahko koristno uporabimo dolg povodec. To je lahko približno deset metrov dolga vrvica, na kateri je pes navezan, ko ga spustimo. Povodec naj bo čim lažji, še najbolje, da uporabimo primeren kos dovolj močne vrvice, ki jo pes vleče za seboj. Tako bomo nanj lahko delovali tudi, ki bo malce bolj oddaljen. Preprečili bomo lahko neželeno pobiranje nesnage, preganjanje divjadi, mačk, kokoši, najbolj pomembno pa je, da bomo lahko utrjevali odpoklic.

Negativno: Smisel tega, da je pes spuščen na dolgem povodcu je preprečevanje prevelikega oddaljevanja. Pomembno pa je, da povodca na drugem koncu ne držimo. To je napaka, ki jo dela marsikateri skrbnik. Pa še to: metodo lahko uporabljamo le na odprtem terenu in ne na primer v gozdu, kjer bi se pes lahko zataknil.

ISKANJE PRINOSILA

Pozitivno: Za boljšo povezanost s psom lahko koristno uporabimo ”mošnjiček” oziroma prinosilo. Vanj skrijemo priboljšek in ga med sprehodom skrijemo tako, da ga pes ne bo videl in ga nato pošljemo, da ga bo poiskal in prinesel k nam. Seveda ga zato nagradimo z delom vsebine iz ”mošnjička”. Sprva skrijemo prinosilo tako, da ga bo pes zlahka našel, pozneje pa tako, da se bo moral malce bolj namučiti. Vajo lahko izvajamo tudi v hiši ali na domačem vrtu.

Negativno: ”Mošnjiček” ali prinosilo s hrano lahko skrijemo le v domačem okolju, kjer v bližini ni drugih psov. Sicer se lahko zgodi, da bo moral pes svoj plen čuvati pred konkurentom, kar lahko izzove spopad. Paziti moramo tudi, da bomo imeli med iskanjem psa ves čas na očeh. Med drugim tudi zato, da si ne bo ”postregel” sam. Priboljšek naj dobi namreč šele, ko nam bo mošnjiček prinesel.