Če psa hvalimo vsevprek, pohvala izgublja pomen

Če psa hvalimo vsevprek, pohvala izgublja pomen. Zato psa pohvalimo in nagradimo le tedaj, ko si to res zasluži.

To pomeni, da naj bo pes deležen naše pohvale in nagrade le takrat, ko naredi nekaj želenega. V nasprotnem, če psa hvalimo in nagrajujemo kar tako, bosta pohvala in nagrada izgubili pomen, psu se bosta zazdeli samoumevni, celo pričakoval jih bo.

Če bomo pohvale in nagrade delili odvisno od našega razpoloženja, torej ko smo dobre volje, za to nagradimo tudi psa in nasprotno, ko smo slabe volje, nič ni dovolj dobro pri psu – pa bo pes zelo zmeden.

Na drugi strani tudi povsem prenehati s pohvalami in nagradami ni dobro, kajti kuža mora vedeti, kdaj je naredil nekaj želenega in prav je, da je za to nagrajen.

Recept je doslednost, kot pri vseh vidikih pasje vzgoje.

 

Sposobnost učenja je tesno povezana s podedovanimi značilnostmi

Sposobnost učenja psov, kot si jo na splošno predstavljamo ljudje, ni neodvisna lastnost, ampak je tesno povezana tudi z drugimi vedenjskimi značilnostmi; v veliki meri s tistimi, ki so jih psi podedovali od svojih prednikov.

Pse lahko učimo hitreje in veliko bolj učinkovito, če razumemo, kako doživljajo svet okoli sebe in kako se učijo po naravni poti.

Številne raziskave, opravljene na obsežnih vzorcih psov številnih pasem, razkrivajo precejšnje razlike v vedenjskih profilih različnih pasem psov.

Ena od raziskav je na vzorcu 5733 psov 98 pasem po ocenah skrbnikov ovrednotila njihovo zadržanost, psihološko trdnost, dovzetnost za urjenje in odnos do drugih psov in pse s podobno intenzivostjo teh vedenj razvrstila v iste skupine. Največje razlike med pasmami so se pokazale pri učljivosti psov. Izkazalo se je tudi, da se izsledki te raziskave včasih močno razlikujejo od opisov značaja in temperamenta v uradnih pasemskih standardih.
Od kod razlike?

Če nas v rezultatih raziskave zanima samo to, kako dovzetni so psi za učenje, druge opazovane značilnosti pa pustimo ob strani, razberemo naslednje:

  • Med pse, ki radi sodelujejo z ljudmi in so zelo dovzetni za urjenje, so se uvrstili številni ovčarski psi in lovski psi, kot so ptičarji, kodri in prinašalci. Vsem je skupno to, da so od nekdaj delovali v območju vodnikovega vidnega polja in sledili njegovim navodilom. Tudi danes ti psi navdušeno sodelujejo z vodnikom. Ker so tudi izjemno bistri, domiselni, osredotočeni, zelo čuječi in aktivni, se z lahkoto in veseljem učijo novih stvari. So zelo vsestranski, radi delajo in se odlično izkažejo v številnih aktivnostih.
  • Med zelo učljive sodijo tudi številni mali in srednji terierji. Ti so po naravi precej neodvisni, saj so svoje prvotne naloge – iskanje in uničevanje škodljivcev – opravljali samostojno in brez navodil, zato se tudi danes v kritičnih ali zanje pomembnih trenutkih pogosto odločajo po svoji pameti in radi preslišijo naše zahteve. Povezuje jih to, da so zelo bistri, domiselni, hitri, odločni, neustrašni, samozavestni, vztrajni, čuječi, glasni in celo pretkani, pa tudi nestrpni, uporni in pripravljeni iti do konca. Učijo se hitro in najraje skozi igro, kjer pride do izraza njihovo navdušenje za vse, kar se jim zdi novo in zanimivo.
  • V grozd srednje učljivih psov, ki so si podobni po mirnosti, zadržanosti in dobrem odnosu do drugih psov, se je uvrstilo veliko pasem iz različnih in tudi že omenjenih pasemskih skupin, tudi nekateri ovčarski psi, veliki terierji, prinašalci, družni psi, planšarski psi in še mnogi drugi.
  • Pri učenju so malo manj kooperativni psi, ki jih uvrščamo med vlečne pse, pse čuvaje in pse za varovanje čred. Delovna opravila njihovih prednikov so bila zelo različna, vsem pa je bilo skupno to, da so delovali precej neodvisno od ljudi. V odločilnih situacijah so se morali zato zanašati na lastno presojo. To je najverjetneje razlog, da danes te pse pogosto prištevamo med nekoliko težje učljive, saj kaj radi preslišijo naše zahteve, kadar se jim dozdeva, da poznajo sami boljšo rešitev.
  • Med nekoliko manj učljive in neodvisne pse so uvrščeni še mnogi hrti in goniči. Tudi njihovi predniki so lovili pogosto precej oddaljeni od ljudi in pri tem niso potrebovali posebnih navodil. Zanašali so se predvsem na svoje sposobnosti ali na odzive drugih psov, saj je lov velikokrat potekal v skupinah.
  • Med najmanj dovzetnimi za učenje so se znašli psi, ki sodijo med prvobitne pasme in so sorodstveno najtesneje povezani z volkom. V preteklosti so bile njihove funkcije različne, tudi njim pa je skupno to, da niso imeli prav tesnega stika z ljudmi. Zato se verjetno tudi še dandanes na naše zahteve ne odzivajo s posebnim veseljem. V to skupino sodijo – najbrž precej neupravičeno – tudi nekateri mali družni psi, to pa verjetno zato, ker so ti psički le redko deležni načrtne vzgoje in še redkeje zahtevnejšega šolanja, kar bi lahko spremenilo mnenje njihovih skrbnikov, ki so sodelovali v raziskavi.

Karmen Zahariaš

Osnovna vzgoja: ne pretiravajmo

Zelo težko je prekiniti z nečim tedaj, ko je najlepše. Ampak prekinitev dela v takšnih trenutkih se bo obrestovala pri kasnejšem delu.

Nikoli ne smemo čakati, da bo osredotočenost psa upadla, da bo začel izgubljati voljo do dela in bo začel delati vse več napak, mi pa bomo zaradi tega vse bolj nervozni.

Zato ga še takrat, ko bo v najboljši formi in se bo najbolje odzival na naše zahteve, pohvalimo in nagradimo ter začnimo delati z njim kaj drugega, sproščujočega. Tako mu bomo na najrazumljivejši način pokazali, da smo z njim zadovoljni.

Kaj še spada k osnovni vzgoji, si preberite tukaj.

Rš, objavljeno v reviji Moj pes

Vsako učenje vedno poteka v 4 zaporednih fazah

Vsako učenje s psom, ne glede na to, kaj želimo doseči, poteka v štirih zaporednih fazah, ki jih moramo upoštevati, če želimo, da bo novo vedenje dobro naučeno.

Štiri faze, v katerih naj poteka učenje, si sledijo takole:

  1. Pes naj najprej ugotovi, kaj pričakujemo od njega.
  2. Nato naj začne to samodejno ponavljati.
  3. Zatem mora dojeti, da se novo znanje lahko pojavlja v različnih okoliščinah in situacijah.
  4. Naša zadnja naloga pa je, da novo naučeno znanje tudi vzdržujemo.

Kot vedno bomo tudi to novo vedenje začeli učiti v okoliščinah brez motenj. Ko bo pes denimo sedenje že zanesljivo obvladal, bomo začeli postopno uvajati motnje in vaditi z različnimi ljudmi v različnih okoljih. Ne pozabimo, pes težko posplošuje, zato mu moramo pri tem pomagati in vse naučeno čim pogosteje ponavljati v različnih situacijah in ob različnih motnjah.

Karmen Zahariaš

Pes se ob dobrovoljnem skrbniku hitreje uči

Na dunajski veterinarski fakulteti so pred nekaj leti naredili zanimiv poskus, s katerim so želeli ugotoviti, ali pes iz obrazne mimike razlikuje razpoloženje ljudi.

Psom so na ekranu prikazovali človeške obraze, od katerih so bili nekateri dobro oz. veselo razpoloženi, drugi pa zlovoljni oz. slabo razpoloženi. Raziskovalce je zanimalo, ali psi vedo, kaj določeno razpoloženje pomeni.

Z opisanim poskusom jim tega žal (še) ni uspelo povsem ugotoviti. Veliko dejstev pa govori v prid tezi, da psi smejoč se obraz dojemajo kot nekaj dobrega, jeznega pa kot nekaj slabega. To je povezano z nekaterimi drugimi raziskavami, s katerimi so dokazali, da se psi, s katerimi se ukvarjajo vodniki, ki imajo stalno zlovoljen izraz na obrazu, učijo znatno počasneje od tistih, s katerimi se ukvarja človek s prijaznim izrazom na obrazu.

Pri tem pa nedvomno veliko vlogo igra tudi energija, ki jo človek oddaja, saj psi zelo tankočutno zaznavajo naše razpoloženje, pa ne samo po izrazu na obrazu.

Ap (objavljeno v reviji Moj pes)

Tudi star pes se lahko nauči novih trikov

Pregovor, da starega psa ne moremo naučiti novih trikov, je pogost v pasjem svetu, pa tudi izven njega. Tudi star pes se lahko nauči novih stvari.

Pravzaprav je v pasjem svetu tega pregovora (na srečo) slišati vse manj, saj se je marsikdo od nas že prepričal, da pregovor nikakor ne drži. Seveda je res, da tako kot pri ljudeh tudi pri starejših psih možgani delujejo malce počasneje, kar pa je odvisno predvsem od preteklih izkušenj. Pes, ki je od mladiča dalje živel polno življenje, bil dejaven družinski član in spremljevalec ter deležen pozornosti in učenja večino svojega življenja, bo tudi v starejših letih brez težav osvojil kakšno novo vedenje in se naučil novega trika.

Pes, s katerim se nihče ni pretirano ukvarjal, pa ni vajen razmišljati, se soočati z miselnimi problemi, kakršni se pojavijo pri učenju novih vedenj, pa tudi njegovo sodelovanje s človekom ne bo na kdo ve kakšni ravni. Takemu psu bo učenje v zrelih letih večji izziv kot prej omenjenemu, nikakor pa ne neuresničljiv. Uporabljanje možganov ter razvijanje novih spretnosti naše pse ohranja mlade in dejavne, zato nikar ne zanemarimo pasjega veterana in mu privoščimo lažji izziv ali dva na mesec. Brez dvoma nam bo za to hvaležen.

um, objavljeno v reviji Moj pes

Spreminjanje navad (odvajanje)

Spreminjanje navad, ki nas pri psu motijo, poteka tako, da namesto njih ustvarimo nove, drugačne in za nas sprejemljive navade. Slabe navade nadomestimo z dobrimi.

Na primer psi, ki na povodcu nenehno vlečejo, to običajno počno iz navade. Navajeni so, da jim na sprehodih sledimo in jih pri tem zategujemo. Če želimo stvari spremeniti, moramo pri njih ustvariti novo navado, tako da oni sledijo nam.

Prosjačenja ob mizi bomo psa lahko odvadili samo tako, da tam nikoli, ampak zares nikoli več, od nikogar ne bo dobil niti grižljaja. To mora postati naša nova navada in navada prosjačenja bo pri psu tako sčasoma ugasnila. Navado skakanja v ljudi ob pozdravljanju lahko sčasoma nadomestimo z novo navado psa, da ljudi pozdravi tako, da mirno sedi.

Računati pa moramo, da je utrjene navade veliko težje spreminjati kot na novo pridobljene. Starejši kinologi vedo povedati, da odvajanje traja vsaj toliko časa, kot je bila navada prisotna. Če pri učenju nadomestnih navad ne bomo zares dosledni, vztrajni in sposobni tudi nadzorovati bistvene okoliščine, uspeha ne bo ali pa vsaj prav kmalu ne.

Karmen Zahariaš

Odpira se Akademija za kinološke vzgojitelje in inštruktorje

Šola za kinološke vzgojitelje in inštruktorje v Sloveniji, imenovana Akademija MI2, pripravlja pester in raznolik program z najnovejšimi znanji in priznanimi strokovnjaki.

Akademija je namenjena vsem:

● odgovornim skrbnikom psov, ki si želijo imeti poglobljen okvir znanja, s katerim bodo lahko na naraven, umirjen in sproščen način živeli s svojim štiri-nožnim prijateljem;
● kinologom ali drugim strokovnjakom v sektorju, ki si želijo začeti z novim empatičnim pristopom in razširiti svoje znanje;
● upravljalcem ali prostovoljcem zavetišč, ki si želijo podlago za lažje in kvalitetnejše opravljanje svojega dela;
● vzrediteljem, ki želijo dvigniti raven svoje vzreje na višji nivo in doprinesti slovenski kinologiji;
● tekmovalcem v kinoloških disciplinah, ki si želijo pridobiti več znanja za boljše razumevanje psa, za učenje pravilnih komunikacijskih tehnik in lažje doseganje boljših rezultatov;
● dog sitterjem ali lastnikom pasjih hotelov, pasjim sprehajalcem, ki si želijo imeti več kompetenc pri delu z dvonožnimi in štirinožnimi strankami;
● veterinarjem ali veterinarskim tehnikom, ki si želijo izpopolniti svoje znanje o psih ter na lažji in bolj zavesten način opravljati svoje klinično delo;
● osebam, ki si želijo biti kinološki vzgojitelji ali inštruktorji in delati v zavetiščih, psarnah, sodelovati z vedenjskimi veterinarji ali pomagati lastnikom in njihovim psom pri vzgoji;

Obljubljajo pester in raznolik program, saj bodo najnovejša znanja na področju kinologije podajali tuji in domači strokovnjaki iz različnih področij. Udeleženci akademije bodo pridobili vsa potrebna teoretična znanja in praktične izkušnje za delo s psi in njihovimi družinami ter vso potrebno strokovno podporo za nadaljnje delo in uspešno kariero.

Akademijo organizira Pasja šola mi2. Prva akademija je bila načrtovana za pomladne mesece, vendar smo jo zaradi stanja v državi prestavili na 19. september. Več informacij pa tukaj.

Število mest je omejeno. Za ČLANE KLUBA ZVESTOBE REVIJE MOJ PES velja 5% popust.

Nagrajevanje v pasjem svetu – kako učinkovito je?

Med številnimi dejavniki, ki vplivajo na učenje novega vedenja psa, ima nagrajevanje in uporaba nagrad zelo pomembno vlogo.

Učenje poteka hitreje in je bolj zanesljivo, če vemo, kakšne vrste nagrad lahko pri tem uporabljamo, kdaj, koliko in na kakšen način. Vse to zelo podrobno razlagajo teorije učenja, v praksi pa nam koristi že, če upoštevamo nekaj osnovnih priporočil za nagrajevanje:

  • Zelo koristno je, da pri učenju novih vedenj uporabljamo nagrade, ki imajo za psa različno vrednost. O vrednosti nagrade vedno odloča pes, ne skrbnik. Če ga nagrajujemo s priboljški, moramo izbrati take, ki so mu zares všeč in jih razdelimo jih v tri kategorije: dobre, boljše in izjemno dobre.
  • Vedeti moramo tudi, da je vrednost nagrade vselej povezana s trenutno situacijo. Težje, ko so okoliščine, v katerih učimo psa, močnejša, privlačnejša oz. okusnejša mora biti nagrada.
  • Med učenjem pes nagrade vselej primerja s tistimi, ki jih je sicer navajen. Če ga vsakokrat nagrajujemo z zelo okusnimi priboljški, si ne bo zato prizadeval nič bolj, kot, če bi namesto tega uporabljali nekoliko manj okusne. Kadar pa pes pričakuje določeno nagrado, dobi pa nekaj drugega, se to odrazi v njegovem vedenju.
  • Kadar pri učenju običajno uporabljamo manj okusne priboljške, se bo za okusnejše kuža pripravljen bolj potruditi. Denimo, če prihod nenadoma nagradimo s slastnejšim priboljškom kot običajno, bo pes naslednjič zato pritekel k nam hitreje in siloviteje. Torej, če je nepričakovana nagrada boljša od pričakovane, se bo naslednjič še bolj trudil. Hitreje bo pritekel tudi še v naslednjem poskusu, saj je okusnejša nagrada njegovo motivacijo začasno zvišala.
  • Če pa je pes sicer navajen na zelo okusne priboljške, nenadoma pa dobi manj okusnega, bo zato naslednjič pritekel počasneje in z mnogo manj navdušenja. Če je nagrada slabša od pričakovane, bo tudi odziv psa slabši. Počasneje bo pritekel tudi še v naslednjem poskusu, saj je nagrada, ki je bila slabša od tiste, ki jo je pričakoval, njegovo motivacijo začasno znižala.

Učinek take primerjave nagrad pa je prehoden in se običajno odraža le v enem ali dveh poskusih, ki sledita nepričakovani nagradi.

Pri učenju novega vedenja pa poskušamo zares odlično vedenje poudariti z izjemnimi nagradami.

Izjemna nagrada se od običajne lahko razlikuje po kakovosti (namesto običajnih uporabimo najbolj slastne priboljške; namesto božanja se intenzivno poigramo z najljubšo igračo …), ali pa po količini (namesto enega priboljška jih pes dobi celo pest – najbolje enega za drugim).

Na vedenje ima nekoliko večji učinek kakovost (okusnost) nagrade kot količina. Teorija sicer ne trdi, da z izjemno nagrado tudi povečujemo možnost, da se bo izjemno dobro vedenje v prihodnje pogosteje pojavljalo. Zagotovo pa z njo vplivamo na motivacijo psa vsaj pri eni ali dveh naslednjih ponovitvah.

Motivacijo psa lahko zvišamo tudi tako, da mu nagrado pred učenjem pokažemo. Priboljšek lahko poskusi, če pa mu pokažemo najljubšo igračko, natančno ve, kaj ga čaka za nagrado. Pri učenju odpoklica bo zato zares hitro pritekel do nas. Tedaj mu igračko prepustimo in se z njim še sami močno poigramo, kar mu tudi dvigne motivacijo tudi za naslednji odpoklic. Kombinacija okušanja nagrade pred vajo in izjemne nagrade, ki sledi dobremu odzivu, je izjemno učinkovita.

Karmen Zahariaš

Skakanje po ljudeh: kako psa odvaditi takega pozdravljanja?

Če psov ne naučimo drugače, nas po vsej verjetnosti pozdravljajo tako, da skačejo in se vzpenjajo po nas in se poskušajo dotakniti obraza. Zanje je skakanje po ljudeh naravno vedenje, ljudem pa v glavnem ni všeč.

Marsikdaj skakanje po ljudeh kot pozdravjanje ljudje nehote krepimo, saj psa k vse silovitejšemu skakanju spodbujamo prav s svojimi odzivi – otepamo se ga, vpijemo nanj, ali pa se mu skušamo umakniti.

Kako psa odvaditi takega početja?

Preden začnemo učiti na predlagani način, mora pes že razumeti in obvladati vajo ‘sedi’ in tudi ob zmernih motnjah ostati v sedečem položaju, če se vodnik umakne korak ali dva stran. Poznati mora tudi svarilo, s katerim mu sporočimo, da ne dela prav (npr. ‘A.a!’, ‘Narobe!’ ali ‘Pomota!’). Svarilo ni prepoved in psu ne povzroča strahu. Je zgolj informacija, naj preusmeri svoje vedenje.

KORAK 1:

S svojim vedenjem in telesno govorico psu pokažimo, kot da želimo, naj začne skakati v nas (ga ne ogovorimo, ampak samo razširimo roke, se nagnemo proti njemu, se trepljamo po stegnih …). Takoj, ko se hoče vzpeti, zelo odločno izrečemo opozorilo tako, da si bo premislil. Važno je, da res izberemo pravi trenutek – svarilo izrečemo natančno takrat, ko se hoče vzpeti in ne šele takrat, ko nam prednje tace že položi na prsi. Če pri tem zamujamo, bo učenje trajalo neprimerno dlje.

KORAK 2:

Potem ko psu nekajkrat z odločnimi svarili uspešno preprečimo, da bi se kljub našemu vabljenju vzpel proti nam, bo verjetno poskusil kaj drugega. Mnogi psi tedaj enostavno sedejo. Če naš noče, mu to predlagajmo. Takoj ko bo sedel, ga navdušeno pohvalimo in mu damo iz žepa slasten priboljšek, še enega pa mu vržemo na tla, da vstane in gre ponj. Nato vso stvar začnemo znova.

KORAK 3:

Vadimo toliko časa, da psa s svojim vabljenjem nikakor ne moremo več pripraviti do tega, da bi skočil v nas. Vselej, ko namesto tega sede, ga izdatno pohvalimo in nagradimo. Kolikor je le mogoče, se izogibajmo besednemu povelju ‘sedi’, saj želimo, da se bo pes odzival le na naše vedenje. Vabilo k skakanju bo tako postalo za psa pravzaprav drugo povelje za ‘sedi’.

KORAK 4:

Ves postopek ponovimo naslednji dan. Naj nas ne moti, če bo morda videti, da je kuža pozabil vse, kar se je prejšnji dan naučil. Tedaj bomo pač mirno začeli znova. Ponavljamo iz dneva v dan, dokler ne bo ob naši gestikulaciji pes zanesljivo sedel. Takrat začnemo postopoma spreminjati tudi prostor, kjer ga učimo in uvajati druge ljudi.

Povabimo nekaj prijateljev, naj nas navidezno obiščejo. Prvi od njih naj pozvoni pri vratih, vstopi in opravi ‘protiskakalni’ postopek. Takoj ko pes obstane ali sede, naj ga pozdravi in nagradi s hrano. Če pes ob tem plane vanj, obiskovalec takoj izreče opozorilno besedo in s pozdravljanjem in nagrajevanjem nadaljuje spet šele takrat, ko pes sede. Ista oseba nato odide ven in ponovi postopek.

KORAK 5:

Po nekaj ponovitvah pes ob vstopu obiskovalca brez zahteve sede. Nato naj vstopi naslednji obiskovalec in ravna enako. Pes bo verjetno ob njem spet pozabil vse, kar se je naučil ob prvem obiskovalcu, vendar bo tokrat začel sedati hitreje. In ob naslednjem še hitreje.

Simulacijo obiskov ponovimo čez dan ali dva. Morda bomo spet opazili nazadovanje, kar pa ni nič hudega. Pri prvem obiskovalcu se bo pes šele po dveh ali treh ponovitvah spomnil pravil, potem pa bo šlo vse bolj gladko.

Še nekajkrat na dva dni povabimo nove prijatelje, ki ponavljajo postopek. Čeprav začno psi navadno kmalu kar sami od sebe navdušeno sedati, simulacijo obiskov občasno ponavljamo.

Na enak način simuliramo tudi srečanja z ljudmi na prostem in se pri tem smiselno držimo opisanih navodil.

Pisali smo že tudi o drugih neželenih pasjih vedenjih, več si lahko preberete tukaj.

Karmen Zahariaš