Če že vnaprej dvomimo, da bo psu uspelo, se to pogosto zares zgodi

Učenje poteka precej lažje in hitreje, če razumemo in upoštevamo osnovne zakonitosti učenja.

Ljudje pse učimo stvari, ki se nam zdijo pomembne, njim pa je najverjetneje vseeno, kaj od njih želimo, če jim le učenje predstavimo kot zabavno dejavnost, saj takrat precej raje sodelujejo, pa naj gre za šolske vaje poslušnosti ali za učenje trikcev in raznih spretnosti.

Čeprav lahko pse učimo na različne načine, so veliko uspešnejše tiste metode, kjer njihovo sodelovanje spodbujamo z nagrajevanjem prizadevnosti in dosežkov. V procesu učenja ne čakamo na napake, da bi jih kaznovali, ampak čakamo na dobre odzive psa, da jih lahko nagrajujemo. Kaj so napake pri učenju, vselej določimo ljudje; psi jih nikoli ne delajo namenoma. Kaznovanje psa za slabe odzive med učenjem nima želenih učinkov, še zlasti nedopustno in neproduktivno pa je, če se pri tem zatečemo v grobost in nasilje.

Učenje vedno zastavimo tako, da bo pes v svojih prizadevanjih lahko uspešen in končamo takrat, ko mu gre najbolje. Naša vsakokratna pohvala naj bo iskrena in priboljški ali motivacijske igrače take, da so psu takrat resnično zelo všeč. Zelo pomembno je tudi, da mu zaupamo in zares verjamemo, da mu bo uspelo opraviti zastavljene naloge in izzive. Takrat namreč tudi sami izžarevamo nekaj, kar vpliva na njegovo delovanje. Če že vnaprej dvomimo, da bo psu uspelo, se to pogosto zares zgodi.

Karmen Zahariaš (celoten članek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Komunikacija s psom: bodimo razumljivi

Jasno in razumljivo komuniciranje je pomembna stvar, ki se je moramo zavedati v življenju s psi. Tudi psi imajo svojo govorico, ki pa se v marsičem zelo razlikuje od tiste, ki smo jo izoblikovali ljudje.

Poleg tega, da se vsebine pasjih pogovorov lahko le deloma primerjajo z našimi, pa je najpomembnejša razlika v tem, da se psi sporazumevajo brez besed, zelo učinkovito pa uporabljajo in razumejo celovito telesno govorico, tudi človeško.

Ko nas psi opazujejo (in v tem so neprekosljivi mojstri), začno zelo hitro prepoznavati naša razpoloženja in na podlagi izkušenj celo predvidevati naše namere. Ker pa ljudje kar pogosto psom govorimo eno, naša telesna govorica pa izraža nekaj povsem drugega, lahko pride do nesporazumov.

Psi se bolj zanašajo in odzovejo na tisto, kar vidijo, kot na tisto, kar jim govorimo. Kadar se zgodi, da skrbniki od psa nekaj zahtevajo, ta pa naredi nekaj drugega ali pa nič, lahko zato pogosto slišimo, da: »Kuža čisto dobro ve, kaj hočem od njega, ampak ne vem, zakaj zdaj tega noče narediti«. Za psa bomo veliko bolj razumljivi in veliko lažje bo izpolnil naše želje in zahteve, če bomo pazljivo usklajevali svojo besedno in telesno govorico.

Pri tem bomo veliko bolj uspešni, če bomo v odnosih s psi sproščeni. Ker je v naravi psov, da posnemajo vedenje in prepoznavajo razpoloženje bližnjih, se bodo tako veliko lažje in hitreje sprostili tudi sami, sproščeni pa se učijo bistveno hitreje in bolje. Uspešno sodelovanje s skrbnikom jim daje občutek zadovoljstva in pripadnosti ter povečuje njihovo prizadevnost, pozornost in zbranost.

Karmen Zahariaš (izsek iz prispevka, ki ga v celoti lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Aktivno s psom tudi pozimi

Psi zelo različno prenašajo nizke zimske temperature. Veliko je odvisno predvsem od dolžine in gostote dlake, starosti psa, telesne kondicije in zdravstvenega stanja psa.

Glede na vse to moramo pse primerno zaščititi. Nekatere pasme psov tudi pri zelo nizkih temperaturah in vetru ne potrebujejo nikakršne zaščite, spet drugi bodo brez plaščka zelo prezebli. Tretji pa plaščka ne potrebujejo, ker bi jih zeblo, temveč zato, ker jih v nasprotnem primeru ovira dlaka.

Tak primer je med drugim tudi priljubljena pasma kavalir kralja Karla.  Predstavniki načeloma ne potrebujejo dodatnih oblek za gretje telesa, ko so aktivni v mrazu, a je njihova dolga dlaka pravi magnet, kamor se naberejo snežne kepe. Te praktično onemogočajo normalno hojo in premikanje psa po snegu. V takšnih primerih bo dovolj že enostaven plašček, ki pokrije in skrije odvečne dlake, kamor bi se lahko nabiral sneg.

Ne glede na to, ali gremo zgolj na sprehod, športno aktivnost s psom ali pa trening trikcev, moramo pozimi poskrbeti za primerno zaščito. Ne pozabite na zaščito pasjih blazinic, ki jim sol na cesti, pločnikih in asfaltnih površinah ne dela prav nobene usluge. Komu se hoja po ledenih površinah morda zdi zabavna, a je za psa ravno tako nevarna kot za nas. Tudi psi se namreč lahko kaj hitro poškodujejo na ledenih površinah in si pretegnejo kakšno mišico ali dve. Previdnost velja!

Izgovore na stran, svež zrak kliče

Ne glede na to, kakšno je vreme, lahko vedno izvajate vaje poslušnosti tudi zunaj. Naj vas ne motijo dež, sneg, mraz ali veter. Paziti moramo le, da vaje in predvsem dolžino vaj prilagodimo razmeram. Vaje odlaganja tako ne delamo dolgo, kadar vidimo, da psa že zebe.

Tudi skoki čez ovire, tuneli in ostale zabavne ovire niso težava v snegu, paziti je treba le na poledenele površine in varnost na ovirah. Največja ovira je največkrat prav v naših glavah, ko si tako vneto razlagamo, češ: »Danes je premrzlo, dežuje, pa veter piha, spet drugič je prevroče«. Ko razmišljamo in trening prilagodimo tako, da bo ustrezal nam in našemu psu, je uspeh zagotovljen in verjemite, da se bosta potem oba počutila bolje, pa čeprav malo premočena in premražena.

Urška Krivec

Ko pes laja na vsak avtomobil

Pisala nam je bralka o težavi, ki jo imajo s psom. Živijo ob prometni cesti in njihov pes laja na vsak avto, ki se ustavi pred hišo. Kaj storiti?

Lajanje je normalna oblika vedenja psov, eni psi lajajo bolj, drugi manj. Če psa pri tem ne moremo več nadzorovati, seveda obstajajo možnosti, da to uredimo.

Prvi korak je, da psu preprečimo pogled na avtomobile, torej da se okna zastrejo. Morda bo že to dovolj. Če to ne bo delovalo, psa premestimo v drug prostor. Morda je rešitev tudi v tem, da nekje v hiši naredimo privez. Vsakič, ko bo znova začel lajati, ga mirno, brez vsakega komentarja, primemo in ga privežimo na privezu. Če bo miren in ne bo lajal, naj si zasluži nagrado.

Zelo dobra metoda je tudi preusmerjanje pozornosti. Ko bo začel lajati, mu pokažimo kakšno igračo, ki jo ima rad – toda dobi naj jo šele tedaj, ko bo prenehal lajati. Ena od možnosti je tudi, da se za lajanje enostavno ne zmenimo. Pozornost zaradi svojega vedenja si namreč pes razlaga kot potrditev, zato bo še bolj lajal. Marsikdaj pomaga že to, da se – ko začne lajati – mi enostavno umaknemo in počnemo nekaj tretjega. Tako bo videl, da s svojim vedenjem ni vzbudil pozornosti. Tudi v tem primeru psa pohvalimo in nagradimo, če se bo umiril. Metod za odvajanje neprimernega lajanja je še več. V vsakem primeru pa potrebujemo veliko vztrajnosti, potrpežljivosti in iznajdljivosti.

Jože Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

7 navad zelo učinkovitih lastnikov psov

“Sedem navad za uspeh v poslu” dr. Stephena Coveyja je trenerka za pse Tiffany Lovell prilagodila za usposabljanje lastnikov psov, ki si želijo uspešnejšega odnosa s psom.

1. Bodite proaktivni

Ko prvič pripeljete psa domov, mu najprej pokažite, kam naj bi šel na potrebo – preden ga pripeljete v notranjost! Ostanite tam, dokler ne gre na potrebo, in ga takoj nagradite s priboljškom in pohvalo! Potem mu za začetek omogočite dostop do le ene sobe ali območja v hiši. Dovolite mu, da se sprosti na območju, kjer je varno raziskovati, ne da bi lahko naredil večje napake, in kjer je voda, hrana, igrače in postelja. Nagradite ga za to, da vljudno sede, ko sreča vsakega člana družine in vsakega obiskovalca! Psi delajo tisto, kar jim ustreza in kar je varno zanje. Če uvedete vedenja, ki so varna za psa in delujejo za oba, jih bo vaš pes začel izbirati po naravni poti.

2. Začnite s koncem

Če želite spremeniti neželeno vedenje, se morate najprej odločiti, kaj želite namesto tega storiti. Zelo preprosto je reči, “ne želim, da moj pes laja na poštarja.” To morate obrniti in se odločiti, kaj najraje počnete s svojim psom v teh trenutkih. Za spremembo neželenega vedenja moramo biti sposobni pogledati končni cilj. Če vaš pes laja, se lahko odločite, da želite, da se igra s svojo igračo ali gre v njegovo posteljo, medtem ko poštar pride pred vrata. To so končna vedenja, ki jih lahko imate v mislih, da boste natančno vedeli, kaj boste naučili svojega psa.

3. Najprej postavite prednostne naloge

Verjetno je več stvari, ki jih želite spremeniti ali delati s svojim psom. Vsako vedenje, ki je pomembno za varovanje psa in ostalih družinskih članov, mora biti glavna prednostna naloga.

Osredotočite se na poučevanje svojega psa, da je prometna cesta ob hiši nevarna in da ko ga pokličete, se odzove na vaš klic. Pripravite ga na prihod novega družinskega člana itd.

4. Mislite na obojestransko korist

Pri delu s psom vedno razmišljajte v smeri, da so stvari zanj enako koristne kot za vas. K sreči to ne bi moglo biti lažje, saj bo večina psov z veseljem delala za hrano, igrače in/ali pohvale. Vaš odnos s psom bi moral biti kot katerikoli drug v vaši družini, zgrajen na medsebojnem spoštovanju in ljubezni drug do drugega. Če razmislite, kako se mora vaš pes počutiti v danem položaju – tako kot bi to storili partnerju ali otroku – lahko nato pristopite na način, da oba prejmeta tisto, kar v tistem trenutku potrebujeta.

5. Psa morate razumeti

Ljudje hitro pričakujemo popolno razumevanje od popolnoma druge vrste – tiste, ki sploh ne govori našega jezika. Na drugi strani upoštevajte, da psi ves dan z nami govorijo s svojo telesno govorico. Na žalost se večina ljudi tega jezika nikoli ne nauči. Ne smemo pozabiti, da imajo naši psi svoje misli in občutke in da okolje, ki jim ga podrejamo, vpliva na oboje. Če psa nagovarjate, da sedi ali leži, ko je v veterinarski ambulanti in tega ne počne, ni to zato, ker je trmast. Vaš pes je lahko v tem položaju prestrašen, zaskrbljen ali preobremenjen in meni, da bi bilo nevarno ali neprijetno sedeti ali ležati. Ni kljubovalno neupoštevanje vaših ukazov. Tako se odziva na svoj instinkt in čustva. Vsak od nas to stori, ko se počutimo prestrašeni ali ogroženi. Ko spoznate, kako vaš pes komunicira s svojim telesom, pomeni, da vam je mar zanj. Pokažite mu, da vam lahko zaupa, da mu boste pomagali iz stresnih okoliščin in razumeli boste, kaj potrebuje.

6. Delujte v sinergiji

Morda ste posvojili psa iz zavetišča, da bi se z njim crkljali. Vendar je pes, ki ste ga posvojili poln energije in si želi dolgih sprehodov in veliko aktivne pozornosti. Namesto da na to gledate kot na neuspeh, razmislite o novih možnostih, da bi lahko skupaj delali kaj bolj aktivnega. Morda vam bo ta nepričakovani pasja lastnost odprla nov svet.

7. Učenje poteka iz dneva v dan

Če mislite, da boste trenirali psa kot nekaj, kar počnete nenamerno (ko najdete čas) prvih nekaj tednov, z rezultati ne boste zadovoljni. Če pa v svoj vsakdan vpletete trening s svojim psom in o vsaki kratki interakciji razmišljate kot o učnem trenutku, boste presenečeni nad rezultatom. Vaš pes bo od vas prejel jasna in dosledna sporočila v različnih položajih. To mu bo omogočilo, da se bo razvil v mirnega in samozavestnega psa, ki resnično razume, kaj se od njega pričakuje.

B.R.

Preglasen pes: kako ukrepati?

Ko ugotovimo vzrok, zakaj naš pes prekomerno laja (o možnih vzrokih smo že pisali) je čas za odpravljanje oz. uravnavanje tega neželenega vedenja.

Ignoriranje vedenja

Ta tehnika je lahko precej naporna, saj moramo biti zelo vztrajni in dosledni. Pes bo namreč vsakršen naš odziv na svoje lajanje razumel kot nagrado oz. kot potrjevanje svojega vedenja.

Odstranjevanje motiva

To metodo uporabimo še zlasti pri psih, ki so zelo teritorialni. V tem primeru bomo njegovo preveliko vnemo po varovanju teritorija zmanjšali oz. odpravili tako, da mu onemogočimo pogled na mimoidoče.

Preusmerjanje pozornosti

Manjši psi se predvsem zaradi slabih izkušenj pogosto bojijo večjih psov, svoj strah pa izražajo tudi z laježem. V takšnem primeru poskušamo z metodo preusmerjanja pozornosti. To storimo takole: ko bo naš pes zagledal večjega psa, mu ponudimo okusen priboljšek. Na ta način bomo psa naučili, da srečanje z večjim psom ne pomeni grožnje, ampak nekaj prijetnega – slasten priboljšek.

Odzivanje na ukaz ”Tiho!”

Če želimo psa odvaditi motečega lajanja, ga najprej naučimo, da bo lajal na ukaz. Ko bomo to dosegli, da bomo začeli učiti, da bo na povelje ”Tiho!” prenehal z lajanjem. Morda je nasvet videti malce čuden, a je opisana metoda lahko zelo učinkovita.

Za konec pa še to: motečega vedenja ne bomo odpravili čez noč. Potrebovali bomo nekaj tednov ali pa več doslednosti in vztrajnosti.

Nuša Pečnik (objavljeno v reviji Moj pes)

Preglasen pes: najbolj pogosti razlogi za lajanje

Eno od naravnih in prirojenih vedenj je tudi lajež. Nekoč je bila to pri psih zelo cenjena lastnost, saj so z laježem opozarjali na morebitne nevarnosti.

Pri nekaterih pasmah so celo z usmerjeno vzrejo spodbujali veselje do lajanja. Dandanes pa je takšno vedenje marsikdaj nezaželeno in je tudi eden pogostejših problemov, s katerimi se srečujejo skrbniki psov.

Čeprav so nekatere pasme bolj nagnjene k temu vedenju, je v večini primerov določen razlog, ki je psa v določenem trenutku spodbudil k lajanju. Nekaj najbolj pogostih razlogov:

Lajanje zaradi strahu

Zelo pogost vzrok laježa je strah. Pes se lahko v določenih okoliščinah počuti neugodno oz. je prestrašen in želi nevarnost odgnati z laježem.

Varovanje teritorija

Psi začnejo po navadi lajati, ko v hišo vstopi neznana oseba ali pa, ko zaslišijo hišni zvonec.

Izsiljevanje pozornosti

Še zlasti bolj živahni psi želijo imeti našo pozornost in kaj hitro se naučijo, da jo lahko dobijo z laježem. S tem, ko mu to vedenje prepovedujemo, pravzaprav njegovo vedenje potrjujemo, pes je dosegel svoje in je zadovoljen.

Ločitvena tesnoba

Če pes ne želi biti sam, lahko to začne sporočati z glasnim laježem ali celo tuljenjem. Takšno vedenje je lahko razvada ali pa je posledica tako imenovane ločitvene tesnobe.

Nuša Pečnik (objavljeno v reviji Moj pes)

Obdobje od 8. tedna do pasje pubertete

Prehod od vzreditelja v nov dom je pomemben dogodek, tako za pasjega skrbnika, kot za psa. Odvisno od tega, kakšnega psa smo prinesli domov in kakšno delo je pred nami opravil že vzreditelj, bo ta prehod lahko težji ali lažji.

V vsakem primeru bo dobro sodelovanje z vzrediteljem zelo pomembno v vseh obdobjih odraščanja psa kot tudi v starosti. Zato vsem novopečenim lastnikom mladičkov polagam na srce, da vzdržujejo dobre odnose z vzrediteljem, ki je, če je seveda pravi odgovoren vzreditelj, s poznavanjem pasme in psihologije psov lahko v veliko pomoč.

V tem obdobju se mladiček nauči pravil, reda in discipline v novem domu. Lastnikova naloga je, da mladičku omogoči čim boljšo socializacijo z vrstniki, okolico in vsem, s čimer se bo pes srečeval v svojem življenju. Navajanje na vse, kar ga lahko čaka v življenju, je ključnega pomena ravno v tem obdobju odraščanja. V tem obdobju lahko ogromno naredim v zelo kratkem času.

Zelo pomembna stvar, ki je nikakor ne smemo spregledati, je pridobivanje zaupanja. Zaupanje med lastnikom in psom se gradi z doslednostjo, pravičnostjo in seveda pravilnim delom s psom. Postavljanje pravil ne pomeni nič slabega. Kmalu pride obdobje rangiranja, ko so pomembni stiki z vrstniki v nadzorovanem okolju. Nikoli ni prepozno za šolanje in vzgojo ali prevzgojo, pa vendar je ta najbolj učinkovita prav v tem obdobju. Tudi če ste mladička dobili sredi zime, ni prav nič narobe. Na voljo imate zelo veliko individualnega šolanja in pasjih šol, ki izvajajo tako skupinske kot individualne ure šolanja psov tudi v zimskem času. Nikar ne zamudite obdobja v odraščanju psa, v katerem lahko v najkrajšem času dosežemo največ.

V tem obdobju bomo priča tudi malenkost izstopajočemu vedenju, kar je povsem normalno. Obdobja želje po bežanju, strahu in podobnega moramo le premišljeno in skrbno prebroditi, pa bo vse lepo minilo. O fazah odraščanja psov smo že veliko pisali. Pozneje lahko srečamo vedenje, ko se bolj samozavestni psi začnejo postavljati zase, se začnejo upirati, lahko se začne razvijati tudi dominantno vedenje do drugih psov. V tem obdobju se začnejo zavedati sveta okrog sebe v okolju, kjer živijo. Mlad pes bo postajal samostojen in glede na vse, kar je s seboj prinesel na ta svet, skupaj z izkušnjami postajal bolj ali manj samozavesten.

Izrednega pomena v dobi odraščanja do pubertete so nadzorovane igre z vrstniki, da ne dobi slabih izkušenj z drugimi psi, kot tudi čim več zelo različnih okoliščin, s katerimi se lahko kuža sreča v življenju. Recimo: vožnja z dvigalom, hoja po stopnicah, igra z otroki in drugimi psi, srečanje s staro mamo, ki nerodno hodi s palico in dežnikom, navajanje na samoto in odhod v službo, navajanje na sobno čistočo, česanje, čiščenje ušes, striženje krempljev, boks in še in še.

Urška Krivec

Lužica na preprogi – kako pravilno odreagirati?

Ali ima pes slabo vest, ker je naredil lužico na preprogi in se je po dejanju počasi in s sklonjeno glavo odplazil na svoje ležišče?

Mnogi skrbniki mislijo, da jo imajo, saj si to dejanje dejansko razlagajo takole: pes natančno ve, kaj je storil narobe, zato ima slabo vest in se je odplazil.

To pa ne drži in psiček našega zmerjanja ne bo povezal z lužico na preprogi, pa čeprav je od dejanja minilo le nekaj sekund. Zato torej nima nikakršne slabe vesti.

Zakaj se je pes po dejanju odplazil? Iz čiste preventive, ker je naše zmerjanje razumel kot skrbnikovo slabo voljo, zaradi katere ga ne čaka nič dobrega. Seveda pa si ne zna razložiti zakaj, in ga to sploh ne zanima. Želi se le umakniti nekam na varno.

Njegova odločitev je zanj pametna, čeprav je pri lastniku povzročila napačno prepričanje, da pes ve, zakaj ga je zmerjal, in da zato v prihodnje ne bo več opravljal potrebe v hiši. Kakšno bi bilo torej pravilno ravnanje v opisani situaciji?

Psičkovo dejanje je najbolje povsem spregledati in preprogo očistiti, ko pes tam ni navzoč. Če bi čistili preprogo v navzočnosti psa, bi si ta mislil: ”Super, če naredim lužico, bom deležen skrbnikove pozornosti.” Še najbolje, da očiščeno lužico na preprogi poškropimo z razkužilom z vonjem po limoni, da to mesto za psa ne bo več ”zanimivo”.  Nikakor pa ne smemo psu v lužico potisniti smrčka …

Psa lahko okaramo le takrat, ko ga dobimo pri dejanju, saj bo le v tem primeru vedel, zakaj se jezimo. Še najbolje da ga tedaj, ko se pripravlja na lulanje, mirno dvignemo v naročje in ga odnesemo na prosto. Pokažimo mu veliko veselja, ko bo tam opravil potrebo.

ap, objavljeno v reviji Moj pes

Obdobje pubertete ali živčki na preizkušnji

Včasih ni jasno, za koga je to hujše obdobje ‒ za lastnika ali za odraščajočega kosmatinca.

Zobje so se do zdaj že zamenjali, vzpostavili smo osnovna pravila bivanja, in če smo bili pridni, smo psa celo naučili nekaj trikov in veščin. Obdobje pubertete je težavno. Psičke se začnejo prvič goniti, samčki začnejo dvigovati nogo in označevati teritorij. Hkrati s tem seveda nastajajo tudi večja trenja med samci in vrstniki. Tako kot najstniki so tudi naši pasji pubertetniki lahko pravi uporniki brez razloga in še bi lahko naštevali. Za psa je to obdobje polno nerazumljivih čustev, vzponov in padcev, hormonske neuravnovešenosti, ki tako ali drugače vpliva tudi na njegovo vedenje. Vse to je normalno. Začne se razvijati tudi obrambni nagon. Če nismo naredili domače naloge do tega trenutka in psa naučili, kje so meje dovoljenega, ga primerno vzgojili in naučili določenega vedenja, je zdaj skrajni čas za to. Vsak teden, ko se ne odločimo za začetek šolanja (v tej fazi lahko rečemo že kar prevzgojo vedenja), je zamujena priložnost. Iz tedna v teden bo vzgoja pasjega pubertetnika, ki prej ni imel dovolj vzgoje in discipline, težja.

Treba je še poudariti, da se vse pasme ne razvijajo enako hitro, nekatere odraščajo pozneje kot druge, nekateri psi lahko pridejo v puberteto prej kot drugi. Že v enem leglu so lahko razlike, kar mogoče še najbolje opazimo pri psičkah, ki se nikoli ne gonijo hkrati. Že pri sestricah je lahko zamik večmesečen. Če boste dovolj pozorni, boste obdobje pubertete opazili po spremembi vedenja. Praviloma takrat psi postanejo bolj samosvoji, neubogljivi, radi se začnejo potepati, če se do zdaj še niso … Paziti je treba, da to obdobje preživimo čim bolj mirno.

avtor: Urška Krivec